SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 13. marca 2013(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Člen 43, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov – Prepozna priprava kariernih ocenjevalnih poročil – Nepremoženjska škoda – Izguba priložnosti za napredovanje“
V zadevi F‑91/10,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,
AK, bivša uradnica Evropske komisije, stanujoča v Espooju (Finska), ki jo zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.‑N. Louis in É. Marchal, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Berscheid in J. Baquero Cruz, agenta,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch (poročevalec), predsednik, R. Barents in K. Bradley, sodnika,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. junija 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 AK s to tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 30. septembra 2010, predlaga
– prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije Evropskih skupnosti z dne 24. novembra 2009 o zavrnitvi njenega zahtevka za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi nepriprave kariernih ocenjevalnih poročil (v nadaljevanju: v množini ali ednini: KOP) za obdobja 2001/2002, 2004, 2005 in 2008, ter za začetek upravne preiskave glede trditev o psihičnem nadlegovanju;
– drugič, naložitev plačila odškodnine Komisiji.
Pravni okvir
2 Člen 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, ki so veljali ob sprejetju odločbe z dne 24. novembra 2009 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:
„Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.“
3 Člen 43, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„Najmanj enkrat na dve leti se za vsakega uradnika […] pripravi periodično poročilo o sposobnostih, učinkovitosti in obnašanju v službi, kakor predvidi vsaka institucija […]“
4 Člen 13 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša na sistem pokojninskega zavarovanja, določa:
„1. […] uradnik, mlajši od 65 let, ki ga invalidska komisija kadar koli v času pridobivanja pokojninskih pravic spozna za popolnega trajnega invalida, kar mu onemogoča opravljati naloge delovnega mesta v svojem kariernem razredu in mora zato prenehati z delom v Skupnostih, [ima] ves čas trajanja take nezmožnosti pravico do invalidnine, kakor določa člen 78 Kadrovskih predpisov.
2. Osebe, ki prejemajo invalidnino, se brez predhodnega dovoljenja organa za imenovanja ne smejo zaposliti ali delati […]“
Dejansko stanje spora
5 Z odločbo organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 25. januarja 1999, s katero je bila nadomeščena tista z dne 9. septembra 1997, je tožeča stranka nastopila delo na Komisiji kot uradnica na poskusnem delu v nazivu A 5, plačni razred 1.
6 KOP tožeče stranke za obdobje od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002 (v nadaljevanju: KOP 2001/2002), najprej sprejeto 10. aprila 2003, je za nično prvič razglasilo Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti s sodbo z dne 20. aprila 2005 v zadevi [AK] proti Komisiji (T‑86/04, v nadaljevanju: sodba z dne 20. aprila 2005). Uprava je pripravila novo KOP, ki ga je drugostopenjski ocenjevalec za zgoraj navedeno obdobje sprejel 2. junija 2006, vendar je bilo to prav tako razglašeno za nično s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 2009 v zadevi [AK] proti Komisiji (T‑102/08 P, v nadaljevanju: sodba z dne 6. oktobra 2009). Zadnja različica KOP 2001/2002 je bila sprejeta med postopkom 25. januarja 2012.
7 KOP tožeče stranke za leto 2004 (v nadaljevanju: KOP 2004) je bilo prvič sprejeto 14. januarja 2005, vendar je bilo razglašeno za nično s sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi [AK] proti Komisiji (F‑42/06, v nadaljevanju: sodb z dne 13. decembra 2007). Nadomeščeno je bilo z novim KOP 2004, sprejetim med postopkom 25. januarja 2012.
8 Glede KOP tožeče stranke za leto 2005 (v nadaljevanju: KOP 2005) je OPI 23. aprila 2007 ugodil ugovoru, ki ga je ta vložila glede tega poročila, tako da je bilo treba ponoviti postopek za pripravo tega KOP. KOP 2005 je bilo tožeči stranki končno poslano med postopkom z dopisom z dne 8. junija 2012.
9 Nazadnje, KOP tožeče stranke za leto 2008 (v nadaljevanju: KOP 2008) 20. septembra 2012, na dan začetka posvetovanja o obravnavani zadevi, še ni bilo dokončno.
10 Tožeča stranka je 1. marca 2008 napredovala v naziv AD 12.
11 Ker je OPI 1. septembra 2008 ugotovil, da je bila tožeča stranka v treh letih 426 dni odsotna z dela zaradi bolezni, se je decembra 2008 odločil obrniti na invalidsko komisijo, ki je soglasno ugotovila, da je tožeča stranka utrpela trajno invalidnost, ki se šteje za popolno, zaradi katere ne more opravljati nalog, ki ustrezajo delovnemu mestu v njenem kariernem razredu. OPI se je na podlagi teh ugotovitev 7. maja 2009 odločil odpovedati delovno razmerje s tožečo stranko zaradi trajne nezmožnosti za delo in ji dodeliti invalidnino s 1. junijem 2009.
12 Tožeča stranka je 24. julija 2009 vložila ugovor zoper zgoraj navedeno odločbo o invalidski upokojitvi. Ta ugovor je bil zavrnjen z odločbo OPI z dne 29. oktobra 2009.
13 Medtem je tožeča stranka 10. avgusta 2009 vložila prošnjo za pomoč, ki se je nanašala na začetek upravne preiskave za ugotovitev dejanj nadlegovanja, ki naj bi ga utrpela, in na dodelitev odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala od leta 2003 zaradi več nepravilnosti pri pripravi njenih KOP, administrativnega upravljanja njenih odsotnosti z dela zaradi bolezni ter neprilagoditve delovnega okolja njeni bolezni. Tožeča stranka se je sklicevala zlasti na premoženjsko škodo v višini razlike med njeno invalidnino in plačo, ki bi jo prejemala, če bi ji bilo omogočeno delo. OPI je te prošnje zavrnil z odločbo z dne 24. novembra 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
14 Tožeča stranka je z dopisom svojega svetovalca z dne 24. februarja 2010 zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. OPI je to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 18. junija 2010, o kateri je bila tožeča stranka uradno obveščena 21. junija 2010.
Predlogi strank in postopek
15 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo:
„– 53.000 [EUR] zaradi izgube možnosti napredovanja v naziv A 5 v okviru ocenjevalnega obdobja 2003 poleg ureditve njenih pokojninskih pravic s plačilom ustreznih prispevkov;
– 400 [EUR] na mesec (kar ustreza 70 % razlike med invalidnino, ki jo prejema, in tisto, ki bi jo prejemala, če bi napredovala leta 2003);
– 35.000 [EUR] zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi ohranjanja njenega nepravilnega upravnega položaja kljub sodbam [z dne 20. aprila 2005, z dne 6. oktobra 2009 in z dne 13. decembra 2007]“;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
16 Tožeča stranka je v stališčih z dne 4. maja 2012 povišala znesek za odpravo nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala, tako da jo je ocenila na 70.000 EUR.
17 Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. julija 2012 od tistega dne ocenila odškodnino, ki naj bi se ji izplačala zaradi „izgube priložnosti za napredovanje leta 2003, leta 2005 ali najpozneje leta 2007, […] na 410.070 [EUR], 204.996 [EUR] in 90.130 [EUR]“.
18 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
19 Tožeča stranka je z dopisom z dne 30. septembra 2010, ki je priložen njeni tožbi, zahtevala anonimnost v tej zadevi in je to zahtevo 7. maja 2012 ponovila kljub posebnim okoliščinam tožbe.
20 Sodno tajništvo Sodišča za uslužbence je z dopisom z dne 8. februarja 2011 stranki povabilo na neformalni sestanek, da bi se poiskala mirna rešitev spora. Na koncu tega sestanka, ki je potekal 1. marca 2011 ob prisotnosti sodnika poročevalca, se je strankama določil rok za sklenitev dogovora. Ker je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da stranki ne moreta doseči mirne rešitve spora, je prenehalo prizadevati doseči tak dogovor. Po obravnavi, ki je potekala 20. junija 2012, je predsednik stranki vseeno povabil na nov neformalni sestanek. Ker je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da nov poskus mirne rešitve spora ni uspel, je končalo pogovore in dalo zadevo v posvetovanje 20. septembra 2012 po predložitvi končnih stališč.
Pravo
21 Opozoriti je treba, da je imela prošnja tožeče stranke z dne 10. avgusta 2009 dva namena, in sicer od Komisije pridobiti odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala z več nepravilnostmi pri pripravi KOP, in zaprositi Komisijo za pomoč z začetkom preiskave o dejanjih nadlegovanja. Ta zahteva je bila z izpodbijano odločbo v celoti zavrnjena. Glede na dvojni predmet te odločbe je treba prvi tožbeni predlog, ki se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, razlagati tako, da se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen odškodninski zahtevek, in v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena prošnja za pomoč v zvezi s psihičnim nadlegovanjem.
1. Predlogi, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen odškodninski zahtevek tožeče stranke
22 Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen njen odškodninski zahtevek, vložen 10. avgusta 2009.
23 Glede tega je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka sestavni del predhodnega upravnega postopka, ki poteka pred tožbo za ugotavljanje odgovornosti, vloženo pri Sodišču za uslužbence, in da zato v takih okoliščinah predlogov za razglasitev ničnosti ni mogoče presojati neodvisno od predlogov za ugotovitev odgovornosti. Akt, ki vsebuje stališče institucije v predhodni fazi, povzroča le to, da stranki, ki je domnevno utrpela škodo, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka pri Sodišču za uslužbence. Zato ni treba samostojno odločati o predlogih za razglasitev ničnosti (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Sautelet proti Komisiji, T‑25/02, točka 45, in z dne 14. oktobra 2004 v zadevi I proti Sodišču Evropskih skupnosti, T‑256/02, točka 47, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 11. maja 2010 v zadevi Maxwell proti Komisiji, F‑55/09, točka 48) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen odškodninski zahtevek tožeče stranke.
24 Posledično in zato, ker ga je treba razlagati tako, da se nanaša na navedene predloge za razglasitev ničnosti, ni treba odločati o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija in je povezan s tem, da naj tožeča stranka ne bi imela interesa za dosego razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen njen odškodninski zahtevek zaradi njene obvezne upokojitve zaradi invalidnosti.
25 Prav tako je treba zato v nadaljevanju proučiti odškodninske zahtevke v tožbi pred predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena prošnja tožeče stranke za pomoč.
2. Predlogi, ki se nanašajo na povrnitev škode, ki naj bi nastala tožeči stranki
Dopustnost odškodninskih zahtevkov
26 Iz celotne tožbe je razvidno, da tožeča stranka v odškodninskih zahtevkih pred Sodiščem za uslužbence zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 niso bila pravočasno pripravljena.
27 Tožeča stranka se opira na sodbo Sodišča z dne 22. decembra 2008 v zadevi Gordon proti Komisiji (C‑198/07 P) in v povezavi z argumenti o utemeljenosti svoje tožbe trdi, da zaradi upokojitve zaradi invalidnosti ni izgubila pravice do primernega in pravičnega vrednotenja svojega dela. Interes v zvezi s KOP naj ne bi bilo treba presojati samo glede na njihovo koristnost za kariero zadevnega uradnika, temveč tudi glede na presojo človeških vrlin, ki jih je ta uradnik pokazal pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti. Poleg tega naj bi KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 lahko pomenila dejavnik presoje za zdravstveno komisijo, ki odloča o poklicnem vzroku njene bolezni, saj naj bi bila opredelitev bolezni kot poklicne odvisna od delovnega okolja in pogojev, ki so razvidni iz vsakega ocenjevalnega poročila.
28 Nasprotno Komisija meni, da se tožeča stranka zaradi svoje upokojitve zaradi invalidnosti ne more sklicevati na škodo, ki naj bi ji nastala, ker niso bila pripravljena KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008. Zgoraj navedena sodba Gordon proti Komisiji naj v tej zadevi ne bi bila upoštevna, saj se obvezna upokojitev zaradi trajne invalidnosti, ki se šteje za popolno, ni štela za dokončno izvedeno, tako da možnost vrnitve zadevne osebe na delovno mesto ni bila hipotetična (zgoraj navedena sodba Gordon proti Komisiji, točka 48). V obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako.
29 Glede tega je treba najprej ugotoviti, da je argument tožeče stranke, da bi KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 lahko prispevala k ugotovitvi poklicnega vzroka njene bolezni, špekulativen. Glede na zadevna KOP, ki so bila pripravljena med postopkom, se zdi celo napačen, saj ta KOP nikakor objektivno ne pojasnjujejo delovnih pogojev tožeče stranke. Še več, KOP 2005 in 2008 vsebujeta nejasen namig tožeče stranke o slabi kakovosti zraka v učilnici, njeno kratko opozorilo o opravljenih upravnih ukrepih med marcem in oktobrom 2008 v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem ter njeno jedrnato trditev, da ne more delati v prostorih Komisije.
30 Poleg tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Gordon proti Komisiji opozorilo, da čeprav se uradnik, ki mu invalidska komisija prizna popolno trajno nezmožnost za delo, obvezno upokoji, gre pri položaju takega uradnika, drugače kot zlasti pri položaju uradnika, ki je dosegel upokojitveno starost, za spremenljiv položaj: tak uradnik lahko namreč pozneje spet začne delati v instituciji, tako da je njegova dejavnost le odložena, njegov prihodnji položaj v instituciji pa je podrejen stanovitnosti razmer, ki so upravičile to invalidnost in ki se lahko redno preverja. Sodišče je razsodilo tudi, da uradnik, ki mu je priznana popolna trajna invalidnost, ohrani interes za izpodbijanje KOP (zgoraj v točki 27 navedena sodba Gordon proti Komisiji, točke 46, 47 in 51).
31 Vendar se v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Gordon proti Komisiji, popolna trajna invalidnost zadevne osebe ni štela za dokončno ugotovljeno in možnost njene vrnitve na delo ni bila zgolj hipotetična, temveč dejanska (zgoraj v točki 27 navedena sodba Gordon proti Komisiji, točka 48). Sodišče je v teh okoliščinah pojasnilo, da če se lahko uradnik, ki mu je priznana trajna invalidnost, ki se šteje za popolno, vrne na delovno mesto v institucijah, ima pravico, enako pravici aktivnega uradnika, in sicer, da se njegovo KOP pripravi pravično, objektivno in v skladu z običajnimi ocenjevalnimi pravili (zgoraj v točki 27 navedena sodba Gordon proti Komisiji, točka 49).
32 V obravnavanem primeru pa je invalidska komisija menila, da „ponovni zdravniški pregled ni bil potreben“, in sicer zaradi „trajnosti patologije, ki je povzročila invalidnost“ tožeče stranke, tako da je treba na podlagi te ugotovitve dejansko šteti, da je vrnitev tožeče stranke na delo hipotetična.
33 Ugotoviti pa je treba, da je Sodišče v zgoraj navedeni zadevi Gordon proti Komisiji odločilo, kakor je opisano zgoraj, v okviru presoje kasacijskih razlogov, ki so se nanašali na sodbo Sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na tožbo za razglasitev ničnosti KOP. Drugače je, ko gre kot v obravnavanem primeru, za presojo pravnega interesa, in to ne za razglasitev ničnosti, temveč za izplačilo odškodnine, in to poleg tega ne zaradi škode, povzročene z domnevno nezakonitim KOP, temveč škode, povzročene z zamudo uprave pri pripravi navedenega KOP. V tem primeru namreč uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, ne glede na to, ali je možnost njegove vrnitve na delo hipotetična ali dejanska, načeloma ohrani interes za izplačilo odškodnine za škodo, ki mu je dejansko nastala zaradi te zamude.
34 Ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija in se nanaša na neobstoj interesa tožeče stranke v zvezi z njenimi predlogi za izplačilo odškodnine, je treba zato zavrniti.
35 Interes, ki ga uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, načeloma ohrani glede izplačila odškodnine za škodo, ki mu je dejansko nastala zaradi zamude pri pripravi njegovih KOP, pa ne odpravlja obveznosti tega uradnika, da spoštuje pravila iz ustaljene sodne prakse glede uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Evropske unije in zlasti pogoj, da mora za pridobitev odškodnine dokazati, da mu je nastala dejanska in gotova škoda (glej na primer sklep Sodišča z dne 27. januarja 1982 v združenih zadevah Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji, 256/80, 257/80, 265/80, 267/80 in 5/81, točka 9; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi Stott proti Komisiji, T‑99/95, točka 72, ter sodbi Sodišča za uslužbence z dne 12. maja 2011 v zadevi Missir Mamachi di Lusignano proti Komisiji, F‑50/09, točka 117, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču Evropske unije, zadeva T‑401/11 P, in z dne 13. septembra 2011 v zadevi AA proti Komisiji, F‑101/09, točka 78). To vprašanje bo obravnavano v okviru vsebinskega preizkusa utemeljenosti predlogov za izplačilo odškodnine.
36 Komisija trdi tudi, da je bilo KOP 2001/2002 razglašeno za nično s sodbo z dne 20. aprila 2005 zlasti zato, ker je to KOP vsebovalo več navedb o upravičenih odsotnostih zaradi bolezni in ker tožeča stranka v tej zadevi ni zahtevala odškodnine. Ugotavlja tudi, da čeprav je bilo s sodbo z dne 6. oktobra 2009 novo KOP 2001/2002 razglašeno za nično zaradi neobstoja obrazložitve, pa je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrnjen, ker to novo KOP in zlasti njegov del, ki je bil povezan s storilnostjo in ni bil obrazložen, kar je bilo ugotovljeno s sodbo, ni vsebovalo nobene izrecno negativne trditve o tožeči stranki, tako da je že razglasitev ničnosti novega KOP 2001/2002 pomenila primerno in zadostno odpravo nepremoženjske škode.
37 Komisija na podlagi tega ugotavlja, da je treba glede KOP 2001/2002 odškodninski zahtevek vsaj glede zatrjevane nepremoženjske škode zavrniti, sicer bi se kršil institut pravnomočnosti.
38 Glede tega je treba opozoriti, da tožba ni dopustna zaradi pravnomočnosti prejšnje sodbe, s katero je bilo odločeno o sporu med istimi strankami z istim predmetom spora na isti pravni podlagi (sodba Sodišča z dne 19. septembra 1985 v združenih zadevah Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, točka 9; sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. junija 1996 v zadevi NMB in drugi proti Komisiji, T‑162/94, točka 37, in sodba Splošnega sodišča z dne 25. junija 2010 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, točka 197).
39 Tožba pa se v obravnavanem primeru ne nanaša na razglasitev ničnosti nezakonitega KOP in povrnitve škode, ki je z njim nastala, temveč na povrnitev škode zaradi zamude pri pripravi KOP.
40 Iz tega je razvidno, da ta tožba nima istega predmeta kot tožbi, o katerih je bilo odločeno s sodbama z dne 20. aprila 2005 in 6. oktobra 2009.
41 Ugovor Komisije glede nedopustnosti, ki se nanaša na kršitev instituta pravnomočnosti, je treba zato zavrniti.
Vsebinska utemeljenost predlogov za izplačilo odškodnine
42 V skladu z ustaljeno sodno prakso vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije predpostavlja izpolnjevanje vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, glede obstoja zatrjevane škode in vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi Morello proti Komisiji, T‑135/00, točka 130, in z dne 31. maja 2005 v zadevi Dionyssopoulou proti Svetu, T‑105/03, točka 30, ter sodbo Sodišča za uslužbence z dne 23. novembra 2010 z dne Bartha proti Komisiji, F‑50/08, točka 53).
43 Zato mora Sodišče za uslužbence te pogoje proučiti po vrsti.
Nezakonitost ravnanja, ki se očita Komisiji
44 Tožeča stranka navaja več nezakonitih ravnanj.
45 Tožeča stranka v tožbi glede prvega ravnanja, ki ga očita Komisiji, ugotavlja, da za leta 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 ni bilo pripravljeno nobeno KOP, tako da je bil kršen člen 43, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Izpodbijana odločba naj bi bila torej nezakonita, ker z njo ni ugotovljena ta kršitev.
46 Glede drugega ravnanja, ki ga očita Komisiji, tožeča stranka v tožbi navaja, da bi morala uprava v skladu s členom 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za odpravo učinkov nezakonitosti, ki jih je ugotovilo sodišče Unije, ki je razglasilo za nične odločbe o pripravi KOP 2001/2002 in 2004. Če ne bi bili sprejeti ukrepi za izvršitev sodb z dne 20. aprila 2005, z dne 6. oktobra 2009 in 13. decembra 2007, naj bi OPI ohranil v veljavi učinke nezakonitosti, ki jih je ugotovilo Sodišče. Nezakoniti položaj naj bi tako trajal več kot sedem let glede KOP 2001/2002 in več kot pet let glede KOP 2004. Podobno razlogovanje naj bi veljalo tudi glede odločbe OPI o ugoditvi ugovoru tožeče stranke zoper odločbo o pripravi njenega KOP 2005, ki naj ne bi bilo dokončno.
47 Tožeča strank v nadaljnjih navedbah, ki jih je podala v odgovor na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je sprejelo Sodišče za uslužbence, nasprotuje postopku, po katerem so bila pripravljena KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008, ki so ji bila poslana med postopkom, in meni, da teh KOP ni mogoče šteti za dokončna poročila. Meni zlasti, da je prekoračitev razumnega roka za izvršitev odločbe OPI z dne 23. aprila 2007 v zvezi s KOP 2005 ter, prvič, sodb z dne 20. aprila 2005 in z dne 6. oktobra 2009 in drugič, sodbe dne 13. decembra 2007, ki se nanašajo na KOP 2001/2002 oziroma na KOP 2004, odslej „glede tega tako pomembna, da jih v tej fazi ni več mogoče pripraviti“. Nazadnje Komisiji očita, da ni posodobila njenega spisa o napredovanju, ker med drugim ni proučila možnosti, da bi ji podelila prednostne točke.
48 Komisija meni, da odškodninski zahtevek ni utemeljen, ker naj ne bi bilo mogoče ugotoviti nobenega njenega krivdnega ravnanja.
49 Opozoriti je treba, da mora uprava v skladu z ustaljeno sodno prakso zagotavljati periodično pripravo in redno sestavljanje KOP v rokih, določenih s kadrovskimi predpisi ali s pravili, sprejetimi v skladu z njimi, tako zaradi dobrega upravljanja kot zaradi varstva interesov uradnikov. Če niso podane posebne okoliščine torej uprava ravna nepravilno, če z zamudo pripravi KOP, zaradi česar odgovarja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Lebedef proti Komisiji, T‑279/01, točki 55 in 56).
50 Opozoriti je treba tudi, da mora institucija, ki je izdala akt, ki je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe za izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti, ker pa je za izvršitev take sodbe nujno sprejetje več upravnih ukrepov, ima institucija na voljo razumni rok za uskladitev z navedeno sodbo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1997 v zadevi Apostolidis in drugi proti Komisiji, T‑81/96, točka 37, ter sodbo Sodišča za uslužbence z dne 17. aprila 2007 v zadevi C in F proti Komisiji, F‑44/06 in F‑94/06, točka 60). Institucija bi zato kršila člen 266 PDEU in storila napako, zaradi katere bi lahko odgovarjala Unija, če v razumnem roku ne bi sprejela konkretnih ukrepov za izvršitev te sodbe, čeprav ne bi obstajale posebne težave v zvezi z razlago ničnostne sodbe ali praktične težave (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo C in F proti Komisiji, točke od 63 do 67).
51 V obravnavanem primeru je iz predstavitve dejanskega stanja v točki 6 in naslednjih te sodbe razvidno, da je Komisija z veliko zamudo pripravila KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008.
52 Vendar Komisija trdi, da so bili ocenjevalci šele z razglasitvijo sodbe z dne 6. oktobra 2009, ko je bila tožeča stranka že upokojena zaradi invalidnosti, obveščeni, da je treba odsotnosti zaradi bolezni upoštevati kot posebne okoliščine za ugodnejše ocenjevanje in da mora biti to upoštevanje razvidno iz komentarjev v ocenjevalnem poročilu, medtem ko je bilo treba glede na prejšnji pravni okvir odsotnosti zaradi bolezni v komentarjih ocenjevalcev obravnavati nevtralno.
53 Vendar razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo poda sodišče, samo pojasnjuje in po potrebi natančno določa pomen in obseg navedenega pravila, kot bi se to moralo razumeti in uporabljati od začetka veljave. Iz tega izhaja, da se pravilo, za katero velja taka razlaga, lahko uporabi – in se tudi mora – tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana pred sodbo, s katero je bila podana zadevna razlaga (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011 v zadevi Komisija proti Q, T‑80/09 P, točka 164). Razlaga člena 43, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov iz sodbe z dne 6. oktobra 2009 se je torej v celoti uporabljala za dejanski in pravni položaj tožeče stranke pred samo razglasitvijo navedene sodbe. Zato ni mogoče ugotoviti zatrjevane negotovosti sodne prakse, da bi se Komisija razbremenila odgovornosti.
54 Nasprotno, v tej zadevi Komisiji ni mogoče očitati, da ni posodobila spisa o napredovanju tožeče stranke, ker ni proučila možnosti, da bi se ji dodelile prednostne točke, kot ta zahteva v svojih stališčih v odgovor na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je sprejelo Sodišče za uslužbence. S sklicevanjem na to domnevno nezakonito ravnanje tožeča stranka k izpodbijanjem iz tožbe dodaja in s tem uveljavlja novo izpodbijanje. Medtem ko je namreč priprava KOP v zahtevanem roku zahtevana s členom 43, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ocenjevalna obdobja, katerih del je dodelitev prednostnih točk, spadajo v člen 45 Kadrovskih predpisov. Vendar zgoraj navedeni preudarki Sodišču za uslužbence ne preprečujejo, da bi pri presoji škode, ki naj bi nastala tožeči stranki, proučilo, ali je izgubila priložnost za napredovanje zaradi zamud Komisije pri pripravi KOP.
55 Nazadnje Komisiji brez temeljite spremembe predmeta spora in obida notranjih pravnih sredstev v okviru tega postopka ni mogoče očitati tudi, da je storila napake pri pripravi KOP, ki so bila poslana med tem postopkom.
56 Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je Komisija storila napako, ker ni pripravila KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 v predpisanih rokih in v razumnem roku sprejela roku ukrepov za izvršitev sodb z dne 20. aprila 2005, z dne 13. decembra 2007 in z dne 6. oktobra 2009, ni pa ji mogoče očitati nobene druge napake glede priprave KOP po predložitvi zadeve Sodišču za uslužbence.
57 Sodišče za uslužbence mora tako proučiti obseg škode, ki je utegnila nastati tožeči stranki zaradi zamud pri pripravi KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008.
Škoda, nastala tožeči stranki
– Nepremoženjska škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka
58 Tožeča stranka meni, da ji je zaradi zamude pri pripravi njenih KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 nastala nepremoženjska škoda, ker naj bi bila postavljena v položaj negotovosti in tesnobe in ker je sporni položaj trajal sedem let, in to glede štirih ocenjevalnih obdobij.
59 Komisija v odgovor trdi, da ni dokazano, da je nepremoženjska škoda, za katero tožeča stranka zahteva odškodnino, dejansko nastala.
60 Opozoriti je treba, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso zamuda pri pripravi KOP uradniku škodi že zgolj zato, ker na potek njegove kariere lahko vpliva neobstoj takega poročila v trenutku, ko morajo biti sprejete odločitve v zvezi z njim (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 28. maja 1997 v zadevi Burban proti Parlamentu, T‑59/96, točka 68, in z dne 30. septembra 2004 v zadevi Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑246/02, točka 68). S tega vidika je mogoče priznati, da uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, zahteva odškodnino za dejansko in gotovo nepremoženjsko škodo zaradi negotovosti in tesnobe glede njegove poklicne prihodnosti, ki mu jo je utegnil povzročiti neobstoj KOP, ko je bil aktiven. To velja še toliko bolj, ker KOP pomeni pisni in formalni dokaz o kakovosti dela, ki ga je navedeni uradnik opravljal v obravnavanem obdobju.
61 V obravnavanem primeru možnost, da bi tožeča stranka pridobila odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala s prepozno pripravo njenih KOP, ni potrjena z okoliščino, ki jo navaja Komisija, da je Sodišče za uslužbence, ko je s sodbo z dne 13. decembra 2007 razglasilo za nično KOP 2004, zavrnilo odškodninski zahtevek zaradi nepremoženjske škode, ker je menilo, da razglasitev ničnosti sama po sebi pomeni primerno in zadostno odpravo kakršnekoli nepremoženjske škode, ki bi tožeči stranki utegnila nastati zaradi akta, ki je bil razglašen za ničen (sodba z dne 13. decembra 2007, točka 46). Ta možnost glede KOP 2005 ni potrjena niti s tem, da je bilo to poročilo na podlagi pritožbe razveljavljeno z odločbo OPI z dne 23. aprila 2007 in da bi morala imeti taka razveljavitev enak učinek odprave kakršnekoli nepremoženjske škode kot ničnostna sodba.
62 Poudariti je namreč treba, da je predmet te odškodninske tožbe v delu, v katerem se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, ki je nastala, ker KOP 2004 ni bilo veljavno pripravljeno v predpisanem roku, drugačen od predlogov za izplačilo odškodnine, ki so bili zavrnjeni s sodbo z dne 13. decembra 2007 in so se nanašali na povrnitev nepremoženjske škode, ki je po navedbah tožeče stranke nastala z napadi na njeno čast v zadevnem KOP (sodba z dne 13. decembra 2007, točka 42). Prav tako je bila z razveljavitvijo KOP 2005 z odločbo OPI z dne 23. aprila 2007 sankcionirana njegova nepravilnost in ne zamuda pri njegovi pripravi.
63 Ugotoviti pa je treba, da se uradnik, kot je tožeča stranka, katerega možnost vrnitve na delo je zgolj hipotetična, za tekoče obdobje od njegove obvezne upokojitve ne more več sklicevati na dejansko in gotovo nepremoženjsko škodo zaradi negotovosti in zaskrbljenosti glede njegove poklicne prihodnosti, saj je prav ta poklicna prihodnost hipotetična.
64 Sodišče za uslužbence je sicer v sodbi z dne 10. novembra 2009 v zadevi N proti Parlamentu (F‑93/08, točka 46) razsodilo, da je treba vsakemu uradniku vsekakor priznati pravico do izpodbijanja ocenjevalnega poročila, ki se nanj nanaša. Vendar okoliščine, v katerih je bila izdana ta sodba, niso primerljive z okoliščinami te zadeve. V obravnavanem primeru ni šlo za odškodninsko tožbo, ki jo je zaradi zamude pri pripravi KOP vložil nekdanji uradnik, upravičenec do invalidnine, katerega vrnitev na delo je hipotetična, temveč je šlo za ničnostno tožbo, ki jo je vložil uradnik, ki je trdil, da ima kljub svoji premestitvi z Evropskega parlamenta na Komisijo še vedno pravni interes za izpodbijanje ocenjevalnega poročila, ki ga je pripravil Parlament, prav zato, ker je bil še vedno aktiven (zgoraj navedena sodba N proti Parlamentu, točka 45).
65 Omejitev – postavljena v točki 63 te sodbe – možnosti tožeče stranke, da pridobi odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala s prepozno pripravo njenih KOP, v obravnavanem primeru ni potrjena niti z njenimi argumenti. Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe trdi, da ni mogoče izključiti, da bi ji lahko sprememba veljavnih delovnih pogojev na Komisiji omogočila vrnitev na delo in da bi lahko razvoj medicinskega znanja ali celo delo zdravniške komisije, ki odloča o priznanju poklicnega izvora njene bolezni, pokazalo natančne vzroke njene invalidnosti in po možnosti pogoje, pod katerimi bi se lahko vrnila na delo v primernem delovnem okolju. Dodaja, da bi se ji lahko dovolilo opravljanje druge poklicne dejavnosti, ki bi bila združljiva z njeno invalidnostjo, in za katero bi potrebovala primerno in pravično oceno svojega dela na Komisiji.
66 Vendar se glede na ukrepe, ki jih je Komisija sprejela, da bi tožeči stranki zagotovila primerne delovne pogoje, in kakršni so našteti v izpodbijani odločbi, zdi, da je bi bila nova izboljšava teh pogojev hipotetična. Prav tako so razvoj medicinskega znanja in rezultati dela zdravniške komisije špekulativni in pravno ne povečujejo verjetnosti olajšanja ali odprave patologije tožeče stranke in njene verjetne vrnitve na delo. Poleg tega je starost tožeče stranke, ki je rojena leta 1954 in bo leta 2019 dosegla starost za obvezno upokojitev v skladu s členom 52 Kadrovskih predpisov, dejavnik, zaradi katerega je taka vrnitev na delo toliko manj verjetna. Trditev, da bi lahko opravljala drugo poklicno dejavnost, združljivo z njenim zdravstvenim stanjem, je sicer tudi samo predpostavka, ki ni potrjena z nobenim konkretnim dejavnikom.
– Izguba priložnosti, ki jo zatrjuje tožeča stranka
67 Tožeča stranka navaja tudi, da je izgubila priložnost za napredovanje v naziv A 4 – preimenovan v naziv A*12 1. maja 2004, nato AD 12 1. maja 2006 – v ocenjevalnem obdobju 2003, saj naj bi bilo tako napredovanje glede na njeno delovno dobo v nižjem nazivu in zato, ker ni storila nobenih napak, zelo verjetno. Ker ji niso bile dodeljene točke za delovno uspešnost in prednostne točke, naj Komisija od leta 2003 njenega položaja ne bi mogla upoštevati za morebitno napredovanje.
68 Komisija meni, da ni dokazano, da je škoda, za katero tožeča stranka zahteva odškodnino na podlagi zatrjevane izgube priložnosti, da bi v naziv AD 12 napredovala prej, kot je, dejansko nastala.
69 S sodno prakso je priznano, da če je izguba priložnosti, kakršna je ta, zlasti za hitrejše napredovanje, dovolj dokazana, pomeni premoženjsko škodo, za katero je mogoče dodeliti odškodnino (sodba Splošnega sodišča z dne 10. novembra 2010 v zadevi UUNT proti Simões Dos Santos, T‑260/09 P, točka 104; zgoraj v točki 36 navedena sodba AA proti Komisiji, točka 81). V okviru razširitve te sodne prakse je treba upoštevati tudi, da uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, ohrani pravico do odškodninskega zahtevka zaradi izgubljene priložnosti za napredovanje, tudi če so možnosti njegove vrnitve na delo hipotetične, saj mu je ta izguba priložnosti utegnila škodovati, ko je bil aktiven, in ker lahko vpliva na znesek invalidnine, ki se mu izplačuje, in na znesek starostne pokojnine, ki mu bo nazadnje dodeljena.
70 Vendar Komisija meni, da je zelo malo verjetno, da bi ponovna ocenjevanja lahko vodila do napredovanja tožeče stranke, saj je razlika med njenimi zbranimi točkami in različnimi pragovi za napredovanje od leta 2003 do leta 2008 velika. Komisija pojasnjuje, da generalni direktorat, v katerem je tožeča stranka zaposlena, nikoli ne podeljuje morebitnih prednostnih točk po samem pravu, tudi če so pogoji izpolnjeni, in da bi bilo morebitno povečanje števila točk za delovno uspešnost tožeče stranke, ko bi bila sporna KOP ustrezno pripravljena, precej majhno.
71 Sodišče za uslužbence glede tega ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza za svojo trditev, da je imela leta 2003 velike možnosti za napredovanje v naziv A 4. V procesnem aktu, s katerim se je začel postopek, je namreč zgolj navajala svojo delovno dobo v nazivu A 5, povprečno delovno dobo v tem nazivu, ne da bi natančno navedla njeno trajanje, in to, da ni storila napak. V nadaljnjih stališčih dodatno ne pojasnjuje, kako naj bi leta 2003 ali najpozneje leta 2007 lahko napredovala v naziv A 4. Tudi če se tožeča stranka s tem, da navaja povprečno delovno dobo v nazivu, sklicuje na 25‑odstotno stopnjo napredovanja iz točke B Priloge I h Kadrovskim predpisom, bi bilo treba opozoriti, da v skladu s členom 6(2) Kadrovskih predpisov ta stopnja odraža samo povprečni potek kariere in da se z njo predvsem ne posega v načelo napredovanja na podlagi delovne uspešnosti.
72 Nasprotno pa je Komisija predložila podatke o pragu za napredovanje z naziva A 5 v naziv A 4 leta 2003, pragu za napredovanje z naziva A*11, nekdanji A 5, v naziv A*12 leta 2005 in pragu za napredovanje z naziva AD 11 v naziv AD 12 leta 2006, ki potrjujejo tezo, da je bilo napredovanje tožeče stranke v enem od ocenjevalnih obdobij zelo malo verjetno. Prav tako Komisija s tem, da pojasnjuje, da bi tožeča stranka potrebovala 12,5 dodatnih točk za napredovanje v naziv AD 12 leta 2007, dokazuje, da čeprav matematično ni nemogoče, da bi pred letom 2008 napredovala v naziv AD 12, pa je ta možnost vseeno zelo malo verjetna.
73 Dalje je treba opozoriti, da je tožeča stranka kljub dodatni točki v okviru KOP 2001/2002 in 2004, ki sta bili pripravljeni med postopkom, in dodatno polovico točke v KOP 2005, prav tako pripravljenem med postopkom, še vedno zelo daleč od pragov za napredovanje, določenih za napredovalna obdobja pred letom 2008, in to celo ob upoštevanju hipotetične dodelitve dodatnih prednostnih točk.
74 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da ima tožeča stranka pravico zahtevati odškodnino, prvič, za nepremoženjsko škodo zaradi negotovosti in zaskrbljenosti zaradi svoje poklicne prihodnosti, ki ju je utegnil povzročiti neobstoj KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008, ko je bila aktivna, in drugič, za premoženjsko škodo zaradi izgube priložnosti za napredovanje leta 2003 in najpozneje leta 2007. Zaradi te izgube priložnosti ima tožeča stranka tudi pravico zahtevati odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi izgube možnosti, da bi se ji dodelila višja invalidnina in nazadnje višja starostna pokojnina. Pri povrnitvi te nepremoženjske škode pa je treba upoštevati, da je bila možnost, ki jo je tožeča stranka izgubila, zelo majhna.
Vzročna zveza med krivdnim ravnanjem in škodo
75 Ustaljeno se razsoja, da odgovornost institucije nastane samo zaradi nepravilnega ravnanja, zaradi katerega je na podlagi neposredne vzročne zveze nastala škoda. Z drugimi besedami je Unija lahko odgovorna le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije (zgoraj v točki 35 navedena sodba Missir Mamachi di Lusignano proti Komisiji, točka 179).
76 Zlasti se uradnik ne more pritoževati zaradi zamude pri pripravi KOP, ki se nanaša nanj, če je za zamudo vsaj delno odgovoren sam ali če je sam občutno prispeval k njenemu nastanku (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 2003 v zadevi Tatti proti Komisiji, T‑296/01, točka 60; zgoraj v točki 49 navedena sodba Lebedef proti Komisiji, točka 57, in zgoraj v točki 61 navedena sodba Ferrer de Moncada proti Komisiji, točka 85).
77 S tega vidika okoliščina, ki jo navaja Komisija, da tožeča stranka ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi preprečila zamude pri pripravi KOP, v obravnavanem primeru ne more pomeniti okoliščine, ki bi brez natančnejših pojasnil izključevala odgovornost institucije.
78 Prav tako tožeči stranki za odvzem njene pravice do sklicevanja na zamudo pri pripravi KOP ni mogoče očitati, kot trdi Komisija, pomanjkanja splošne skrbnosti, če to ni bilo natančno navedeno. Če ni dokaza o kakršnikoli zlorabi, ji ni mogoče očitati, da ni dovolj sistematično uporabila vseh možnosti za notranje pravno sredstvo (v zvezi z zadnjo točko glej zgoraj v točki 60 navedeno sodbo Ferrer de Moncada proti Komisiji, točka 86) ali da se je po obvezni upokojitvi vrnila v svojo državo izvora, zaradi česar bi bila potrebna poštna korespondenca. Vseeno pa sta uporaba notranjih pravnih sredstev in vrnitev tožeče stranke v svojo državo izvora objektivni dejstvi, ki ju ni mogoče očitati Komisiji, če ni nikakor natančno dokazano, da je Komisija navedeni dejstvi obravnavala zamudno.
79 Priznati je torej treba obstoj vzročne zveze med nepravilnim ravnanjem Komisije in škodo v obsegu, opisanem v nadaljevanju.
Povrnitev škode, nastale tožeči stranki
80 Glede na vse zgoraj navedeno mora zdaj Sodišče za uslužbence oceniti škodo, nastalo tožeči stranki, in določiti znesek odškodnine, ki se ji izplača.
81 Komisija je v svojem odgovoru na tožbo predlagala, da bi se, če bi Sodišče za uslužbence razsodilo, da so pogoji za povrnitev škode tožeči stranki izpolnjeni, premoženjska škoda ocenila v nadaljnji fazi, Sodišče za uslužbence pa bi jo presojalo le, če stranki ne bi dosegli soglasja o višini odškodnine.
82 Vendar je treba zavrniti tako postopanje. Sodišče za uslužbence mora namreč upoštevati, da dva poskusa mirnega reševanja spora nista bila uspešna. Poleg tega je Komisija sama izbrala, da v odgovoru na tožbo in na obravnavi ne bo načenjala vprašanja zneska morebitne odškodnine, ki jo je treba plačati, čeprav je imela priložnost, da se o tem opredeli.
– Povrnitev nepremoženjske škode, nastale tožeči stranki
83 Tožeča stranka je v začetnem procesnem aktu znesek za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi negotovosti in tesnobe zaradi neobstoja KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 ex æquo et bono ocenila na 35.000 EUR.
84 V stališčih z dne 4. maja 2012 je tožeča stranka znesek za povrnitev nepremoženjske škode povečala, tako da ga je ocenila na 70.000 EUR zaradi povečanja te škode, ki naj bi bilo posledica napak, ki naj bi jih Komisija storila pri pripravi spornih KOP med postopkom, in njenega splošnega pomanjkanja skrbnosti.
85 Glede tega je treba upoštevati obseg zamud Komisije pri pripravi KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008, vendar je treba, kot je navedeno v točki 63 te sodbe, upoštevati, da je nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče povrniti ter izvira iz negotovosti in zaskrbljenosti tožeče stranke glede njene poklicne prihodnosti, omejena na obdobje, ko je bila aktivna, tako da obdobja od 1. junija 2009, dne njene obvezne upokojitve zaradi invalidnosti, ni mogoče upoštevati.
86 Poleg tega je treba opozoriti, da sta vložitev notranjih pravnih sredstev in vrnitev tožeče stranke v državo izvora objektivni dejstvi, ki ju ni mogoče očitati niti tožeči stranki niti Komisiji pri presoji škode, ki jo je tožeča stranka navedla v zvezi s prepozno pripravo njenih KOP.
87 Nazadnje, Sodišče za uslužbence ne more ugoditi zahtevi tožeče stranke za pridobitev povečane odškodnine zaradi domnevnih napak, ki naj bi jih Komisija storila ob pripravi KOP 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 med postopkom, ne da bi vnaprej štelo, da so ta KOP nezakonita, in prekoračilo okvir spora, določen s tožbo.
88 Glede na te elemente presoje je treba nepremoženjsko škodo, nastalo tožeči stranki, ex æquo et bono oceniti na 15.000 EUR.
– Odškodnina za izgubo priložnosti za napredovanje
89 Glede odškodnine za izgubo priložnosti za napredovanje je tožeča stranka v procesnem aktu, s katerim se je začel postopek, svojo škodo, ker je menila, da bi bilo njeno napredovanje v naziv A 4 v napredovalnem obdobju 2003 zelo verjetno, če bi bila veljavno ocenjena v predpisanem roku, ocenila na 70 % razlike med plačo, ki jo je prejela kot uradnik v nazivu A 5, in plačo, ki bi jo prejela kot uradnik v nazivu A 4, od napredovalnega obdobja 2003, kar znaša 53.000 EUR. Tožeča stranka meni, da je treba k temu znesku prišteti 400 EUR na mesec, kar ustreza približno 70 % razlike med invalidnino, ki jo prejema, in tisto, ki bi jo prejemala, če bi leta 2003 napredovala v naziv A 4. Nazadnje naj bi bilo treba njena upravičenja do starostne pokojnine urediti z izplačilom ustreznih prispevkov.
90 Tožeča stranka v stališčih z dne 9. julija 2012 odškodnino, ki naj bi se ji izplačala zaradi izgube priložnosti za napredovanje leta 2003, leta 2005 ali najpozneje leta 2007, na podlagi 95‑odstotne verjetnosti ocenjuje na 410.000 EUR, 204.996 EUR oziroma 90.130 EUR. Trdi, da Komisija njenega položaja od leta 2003, ker ji ni dodelila točk za delovno uspešnost in prednostnih točk, ni mogla upoštevati za morebitno napredovanje in da ji je bila zaradi več kršitev Komisije onemogočena izvršitev sodb z dne 20. aprila 2005, z dne 13. decembra 2007 in z dne 6. oktobra 2009 ter odločbe z dne 23. aprila 2007 o ugoditvi njenemu ugovoru zoper KOP 2005.
91 V skladu s sodno prakso je treba za ugotovitev višine odškodnine, ki jo je treba izplačati zaradi izgube priložnosti, po opredelitvi vrste priložnosti, ki jo je uradnik izgubil, določiti datum, od katerega bi lahko imel korist od te priložnosti, nato ovrednotiti to priložnost, nazadnje pa natančno določiti, kakšne finančne posledice je utrpel zaradi te izgube priložnosti (zgoraj v točki 35 navedena sodba AA proti Komisiji, točka 83).
92 Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso priložnost, ki jo je uradnik izgubil, po možnosti določiti objektivno, v obliki matematičnega koeficienta, ki izvira iz natančne analize. Če pa navedene priložnosti ni mogoče tako ovrednotiti, je dopustno, da se nastala škoda oceni ex æquo et bono (zgoraj v točki 35 navedena sodba AA proti Komisiji, točki 93 in 94).
93 Sodišče za uslužbence v obravnavani zadevi ne more določiti matematičnega koeficienta, ki bi odražal izgubljeno priložnost, prvič, ker zelo majhna verjetnost priložnosti tožeče stranke za napredovanje v naziv A 4 ali enakovreden naziv pred 1. marcem 2008 preprečuje njeno ovrednotenje in drugič, ker stranki Sodišču za uslužbence nista predložili natančnih elementov za analizo, na podlagi katerih bi to lahko določilo ta koeficient, saj je posebej tožeča stranka zgolj navajala, da je imela velike možnosti za napredovanje pred tem datumom.
94 Tako je treba z uporabo možnosti Sodišča za uslužbence, da škodo oceni ex æquo et bono, tožeči stranki dodeliti pavšalni znesek kot odškodnino za izgubljeno priložnost, ker njeno delo v letih 2001/2002, 2004, 2005 in 2008 ni bilo veljavno ocenjeno v predpisanih rokih (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. maja 2008 v zadevi Suvikas proti Svetu, F‑6/07, točki 143 in 144).
95 Pri oceni zneska navedene odškodnine je treba upoštevati to, da čeprav je možnost, da bi tožeča stranka napredovala v naziv, višji od naziva A 5, ali enakovreden naziv pred 1. marcem 2008 zelo majhna, pa ravno tako zadostuje za dokaz obstoja škode, za katero je mogoče dodeliti primerno odškodnino. Poleg tega ni mogoče zanemariti, da je v ocenjevalnem obdobju 2008 napredovala v naziv AD 12 (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 1. septembra 2010 v zadevi Skareby proti Komisiji, T‑91/09 P, točka 72).
96 Glede na navedeno je Sodišče za uslužbence višino odškodnine, ki se dodeli tožeči stranki zaradi njene premoženjske škode zaradi izgube priložnosti za napredovanje v naziv A 4 pred 1. marcem 2008 ex æquo et bono določilo na 4000 EUR.
97 Glede na to, da je tako dodeljena odškodnina pavšalna, Komisiji ni treba naložiti, naj pravice tožeče stranke iz naslova starostne pokojnine uredi z izplačilom dodatnih prispevkov.
3. Predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena prošnja za pomoč
98 Tožeča stranka Komisiji očita, da je zavrnila začetek upravne preiskave o dejanjih nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bila. Poudarja, da ji je onemogočen dostop do svojega upravnega spisa, da bi dokazala obstoj teh dejanj ali posameznih elementov škode, ki naj bi ji nastala, in da bi te informacije po možnosti poslala zdravniški komisiji, ki mora odločiti, ali ima njena bolezen poklicni izvor.
99 Ugotoviti je treba, da tožba ne omogoča, da bi se z gotovostjo določila pravna podlaga tožbenega razloga za razglasitev ničnosti, ki ga navaja tožeča stranka.
100 Če je treba ta tožbeni razlog razlagati tako, da se nanaša na člen 24 Kadrovskih predpisov in na očitno napako pri presoji, bi bilo treba ugotoviti, da je zahteva tožeče stranke za začetek preiskave o psihičnem nadlegovanju temeljila predvsem na hipotetičnih in splošnih trditvah, ne da bi bile natančno navedene konkretne okoliščine, na katerih temeljijo te obtožbe, in ne da bi bili opredeljeni storilci dejanj nadlegovanja. To, da naj bi bil tožeči stranki onemogočen dostop do njenega upravnega spisa, da bi dokazala dejanja nadlegovanja ali elemente svoje škode, ne bi moglo povzročiti obveznosti uprave, da začne preiskavo zgolj zato, ker verjame takim trditvam. Sodna praksa namreč zahteva, da uradnik, ki trdi, da je žrtev nadlegovanja, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, katerih žrtev naj bi bil (sklep Splošnega sodišča z dne 5. maja 2011 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, T‑402/09 P, točki 37 in 39; sodba Sodišča za uslužbence z dne 5. junija 2012 v zadevi Cantisani proti Komisiji, F‑71/10, točka 78). Na splošno pa tožeča stranka ni predložila niti dokaza niti nobenega indica za nadlegovanje.
101 Natančneje, glede zavlačevanja pri pripravi KOP tožeče stranke je treba ugotoviti, da te zamude, čeprav pomenijo nepravilno ravnanje organa, niso element, ki bi lahko pomenil začetni dokaz tako resnega dejanja, kot je nadlegovanje.
102 Poleg tega in zato, ker je treba tožbeni razlog tožeče stranke razlagati tako, da pomeni tudi odziv na pomoč, za katero je zaprosila zaradi svojih zdravstvenih težav, je treba ugotoviti, da glede na, prvič, jedrnatost navedenega tožbenega razloga in drugič, ukrepe, ki jih je Komisija sprejela, da bi tožeči stranki zagotovila primerne delovne pogoje, in ki so našteti v izpodbijani odločbi, ni razvidno, da bi Komisija kršila člen 24 Kadrovskih predpisov ali da bi storila očitno napako pri presoji s tem, da ji je to pomoč odrekla.
103 Nazadnje se zdi, da tožeča stranka ni ovrgla odgovora, ki ga je OPI podal v svoji odločbi z dne 18. junija 2010 na njeno prošnjo za dostop do njenega zdravniškega spisa.
104 Tožbeni razlog je treba zavrniti, posledično pa tudi predloge za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena prošnja za pomoč.
Stroški
105 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačilo stroškov.
106 Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da je tožeča stranka uspela s svojimi glavnimi predlogi, to je z odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi zamud pri pripravi njenih KOP, in da je zato Komisija neuspela stranka. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
razsodilo:
1. Evropski komisiji se naloži, naj AK izplača 15.000 EUR odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo.
2. Evropski komisiji se naloži, naj AK izplača 4000 EUR odškodnine za izgubo priložnosti za napredovanje v naziv, višji od naziva A 5, ali enakovreden naziv pred 1. marcem 2008.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Evropska komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov AK.
Van Raepenbusch | Barents | Bradley |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. marca 2013.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |