Language of document : ECLI:EU:T:2020:406

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 9. septembra 2020(*)

„Nepogodbena odgovornost – Razvojno sodelovanje – Izvrševanje proračuna Unije v okviru posrednega upravljanja – Sklep, s katerim se tožeči stranki začasno onemogoči, da bi s Komisijo sklepala nove sporazume o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja – Nezakonitost – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Predlog za izdajo odredbe – Zamuda – Sprememba narave zahtevane odškodnine – Nedopustnost“

V zadevi T‑381/15 RENV,

International Management Group (IMG) s sedežem v Bruslju (Belgija), ki jo zastopata L. Levi in J.-Y. de Cara, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Baquero Cruz in J. Norris, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi sklepa Komisije, vsebovanega v dopisu z dne 8. maja 2015, da z njo ne sklepa novih sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, „dokler ne bo popolne gotovosti o [njenem] statusu mednarodne organizacije“,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, L. Truchot (poročevalec) in M. Sampol Pucurull, sodnika,

sodni tajnik: L. Ramette, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 12. marca 2020

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

 Predstavitev tožeče stranke

1        Tožeča stranka, International Management Group (IMG), je bila v skladu s svojim statutom, vsebovanim v spisu, ustanovljena 25. novembra 1994 kot mednarodna organizacija z imenom „International Management Group – Infrastructure for Bosnia and Herzegovina“ in sedežem v Beogradu (Srbija), njen cilj pa je bil, da bi imele države, ki so sodelovale pri obnovi Bosne in Hercegovine, za to na voljo poseben subjekt. Tožeča stranka je od takrat postopoma širila svoje področje delovanja in je nato 13. junija 2012 sklenila dogovor o sedežu s Kraljevino Belgijo.

2        Tožeča stranka je v okviru svojih dejavnosti z Evropsko komisijo sklenila več sporazumov zlasti na podlagi načina izvrševanja proračuna Evropske unije, imenovanega „posredno ali skupno upravljanje“ in določenega v finančni ureditvi Unije (v nadaljevanju: sporazumi o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja), kot je opisan v nadaljevanju.

 Skupno upravljanje z mednarodnimi organizacijami (posredno upravljanje)

3        Posredno upravljanje je način izvrševanja proračuna Unije, ki izhaja iz členov 53 in 53d Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74, in popravek v UL 2007, L 99, str. 18), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (UL 2006, L 390, str. 1, in popravek v UL 2008, L 48, str. 88), in člena 43 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1605/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 478/2007 z dne 23. aprila 2007 (UL 2007, L 111, str. 13) (v nadaljevanju, skupaj z Uredbo št. 1605/2002: finančna ureditev iz leta 2002).

4        Člen 53 Uredbe št. 1605/2002 določa:

„Komisija izvršuje proračun v skladu z določbami iz členov 53a do 53d na katerega koli od naslednjih načinov:

(a)      centralizirano;

(b)      z deljenim ali decentraliziranim upravljanjem;

(c)      s skupnim upravljanjem z mednarodnimi organizacijami.“

5        Člen 53d te uredbe določa:

„1.      Kadar Komisija izvršuje proračun s skupnim upravljanjem, določene naloge izvrševanja […] prenese na mednarodne organizacije […].

[…]

2.      Posamični sporazum za dodelitev financiranja, sklenjen z mednarodno organizacijo, vsebuje podrobne določbe glede izvrševanja nalog, ki so zaupane mednarodni organizaciji.

[…]“.

6        Člen 43(2) Uredbe št. 2342/2002 določa:

„Mednarodne organizacije iz člena 53d [Uredbe št. 1605/2002] so:

(a)      mednarodne organizacije javnega sektorja, ustanovljene na podlagi medvladnih sporazumov, in specializirane agencije, ki jih ustanovijo take organizacije,

[…]“.

7        Uredba št. 1605/2002 je bila z učinkom od 1. januarja 2013 nadomeščena z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1, in popravek v UL 2015, L 188, str. 55). Vendar je bilo v členu 212(a) Uredbe št. 966/2012 med drugim določeno, da se člena 53 in 53d Uredbe št. 1605/2002 še naprej uporabljata za vse obveznosti, prevzete do 31. decembra 2013.

8        Uredba št. 2342/2002 je bila z učinkom od 1. januarja 2013 nadomeščena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe št. 966/2012 (UL 2012, L 362, str. 1) (v nadaljevanju, skupaj z Uredbo št. 966/2012: finančna ureditev iz leta 2012).

9        Uredba št. 966/2012 je v skladu s svojim členom 214, prvi odstavek, začela veljati 27. oktobra 2012. V skladu z drugim odstavkom tega člena se uporablja od 1. januarja 2013, brez poseganja v posebne datume glede uporabe, ki so določeni za nekatere člene navedene uredbe.

10      Med zadnjenavedenimi členi je člen 58, naslovljen „Načini izvrševanja proračuna“, ki se uporablja za obveznosti, prevzete od 1. januarja 2014, in katerega odstavek 1 določa:

„Komisija izvršuje proračun na naslednje načine:

(a)      neposredno (v nadaljnjem besedilu: neposredno upravljanje), z lastnimi službami […];

(b)      v okviru deljenega upravljanja z državami članicami (v nadaljnjem besedilu: deljeno upravljanje) ali

(c)      posredno (v nadaljnjem besedilu: posredno upravljanje), […] s poverjanjem nalog izvrševanja proračuna na:

(i)      tretje države ali organe, ki jih te imenujejo;

(ii)      mednarodne organizacije in njihove agencije;

[…]“.

11      Člen 43 Delegirane uredbe št. 1268/2012, naslovljen „Posebne določbe o posrednem upravljanju z mednarodnimi organizacijami“, v odstavku 1 določa:

„Mednarodne organizacije iz točke (ii) člena 58(1)(c) [Uredbe št. 966/2012] so:

(a)      mednarodne organizacije javnega sektorja, ustanovljene na podlagi medvladnih sporazumov, in specializirane agencije, ki jih ustanovijo take organizacije;

[…]“.

 Preiskava urada OLAF in nadaljnje ukrepanje na podlagi te preiskave

12      Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je 17. februarja 2014 v skladu s členom 7(6) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1) obvestil Komisijo, da je začel preiskavo (preiskava OF/2011/1002) v zvezi s pravnim statusom tožeče stranke kot „mednarodne organizacije“ v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012.

13      Urad OLAF je 9. decembra 2014 pripravil končno poročilo (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF), ki ga je Komisija prejela 15. decembra 2014. Poročilo urada OLAF je vsebovalo vrsto priporočil o nadaljnjem administrativnem in finančnem ukrepanju.

14      Urad OLAF v svojem poročilu v bistvu meni, da tožeča stranka ni „mednarodna organizacija“ v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 in da morebiti celo ni pravna oseba. Urad OLAF torej Komisiji priporoča, naj tožeči stranki naloži upravne in finančne sankcije in izterja zneske, ki so ji bili izplačani.

15      Komisija je 8. maja 2015 tožeči stranki poslala dopis (v nadaljevanju: dopis z dne 8. maja 2015), s katerim jo je obvestila o nadaljnjih ukrepih, ki jih je nameravala izvesti v zvezi s poročilom urada OLAF.

16      Komisija je v dopisu z dne 8. maja 2015 na prvem mestu med drugim navedla, da je sprejela priporočilo urada OLAF o okrepljenih revizijah in dejavnostih nadzora ter da je bilo v zvezi s tožečo stranko opozorilo o preverjanju vneseno v sistem zgodnjega opozarjanja (v nadaljevanju: ZSO).

17      Na drugem mestu je Komisija navedla, da ne bo zahtevala vračila sredstev, ki so bila tožeči stranki dodeljena na podlagi pogodbe o neposrednem upravljanju, in da na podlagi razpoložljivih dokazov ne namerava zahtevati vračila sredstev, ki so bila tožeči stranki dodeljena v okviru posrednega upravljanja. Tako so se v skladu z navedbami Komisije obstoječe pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, še naprej izvajale, tako da naj bi Komisija izplačala zneske, dolgovane tožeči stranki, v zameno za aktivnosti, ki naj bi jih ta dejansko opravila. Vendar je Komisija pojasnila, da bo izvajanje obstoječih pogodb predmet „temeljitega nadzora“ in „ustreznih dodatnih ukrepov“ za zaščito finančnih interesov Unije.

18      Na tretjem mestu je Komisija navedla, da „dokler ne bo popolne gotovosti o statusu [tožeče stranke kot] mednarodne organizacije“, njene službe z njo ne bodo sklenile novih sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja.

 Predhodni postopki pred Splošnim sodiščem in Sodiščem

19      Tožeča stranka je 14. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila vpisana pod številko T‑381/15. Tožeča stranka je s to tožbo v bistvu predlagala razglasitev ničnosti dopisa z dne 8. maja 2015 v delu, v katerem je Komisija, prvič, v temu dopisu odredila izvedbo okrepljenih revizijskih in nadzornih ukrepov ter vnos opozorila o preverjanju v SZO in, drugič, tožeči stranki zavrnila status mednarodne organizacije v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012. Poleg tega je tožeča stranka zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode.

20      Komisija je predlagala, naj se tožba v celoti ali deloma zavrže kot nedopustna, podredno pa naj se tožba zavrne kot neutemeljena.

21      Splošno sodišče je s sodbo z dne 2. februarja 2017, IMG/Komisija (T‑381/15, neobjavljena, v nadaljevanju: prvotna sodba, EU:T:2017:57):

–        ugotovilo, da se postopek s tožbo ustavi v delu, v katerem tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti vnosa opozorila glede nje o preverjanju v SZO;

–        tožbo zavrglo kot nedopustno v delu, v katerem se je na eni strani nanašala na okrepljene revizijske in nadzorne ukrepe ter na drugi strani na dodatne ukrepe za zaščito finančnih interesov Unije, ker ni šlo za izpodbojne akte;

–        v preostalem ničnostno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno;

–        odškodninsko tožbo zavrnilo.

22      Tožeča stranka je 11. aprila 2017 v sodnem tajništvu Sodišča zoper prvotno sodbo vložila pritožbo, vpisano pod številko C‑184/17 P. Tožeča stranka je Sodišču predlagala:

–        „[prvotna sodba] naj se razveljavi;

–        posledično naj se ugodi [njenim] predlogom na prvi stopnji, kot so bili spremenjeni, in tako:

–        razglasi ničnost sklepa Komisije z dne 8. maja 2015, s katerim [ji] je bil […] zavrnjen status mednarodne organizacije na podlagi finančne uredbe,

–        toženi stranki naloži povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta ocenjeni na 28 milijonov EUR oziroma [en evro],

–        […]“.

23      Komisija je poleg tega, da je predlagala zavrnitev glavne pritožbe, vložila nasprotno pritožbo, s katero je Sodišču predlagala, naj na eni strani razveljavi prvotno sodbo v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo njena ugovora nedopustnosti, in na drugi strani dokončno odloči o sporu, tako da tožbo zavrže kot nedopustno.

24      S sklepom predsednika Sodišča z dne 20. marca 2018 je bila zadeva C‑184/17 P združena z zadevo C‑183/17 P, katere predmet je bila pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo z dne 2. februarja 2017, International Management Group/Komisija (T‑29/15, neobjavljena, EU:T:2017:56), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Komisije, s katerim je Komisija subjektu, ki ni tožeča stranka, v okviru posrednega upravljanja prerazporedila izvedbo programa za razvoj trgovine v zvezi z Mjanmarom/Burmo.

25      Sodišče je s sodbo z dne 31. januarja 2019, International Management Group/Komisija (C‑183/17 P in C‑184/17 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2019:78), odločilo:

„1.      [Sodba] z dne 2. februarja 2017, International Management Group/Komisija (T‑29/15, neobjavljena, EU:T:2017:56), in [prvotna sodba] se razveljavita.

[…]

3.      Sklep Evropske komisije, da [s tožečo stranko] ne bo več sklepala novih sporazumov o prenosu pooblastil iz naslova posrednega upravljanja, vsebovan v njenem dopisu z dne 8. maja 2015, se razglasi za ničen.

4.      Zadeva T‑381/15 se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije, da to odloči o odškodninskem zahtevku [tožeče stranke] v zvezi s škodo, ki naj bi temu subjektu nastala s sklepom Komisije iz točke 3 tega izreka.

5.      Nasprotni pritožbi se zavrneta.

6.      Komisiji se naloži plačilo stroškov v zadevah C‑183/17 P, C‑184/17 P in T‑29/15.

7.      V zadevi T‑381/15 se odločitev o stroških pridrži.“

 Postopek in predlogi strank po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje

26      Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisoma z dne 6. februarja 2019 stranki pozvalo, naj v skladu s členom 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča predložita pisni stališči glede nadaljevanja postopka (v nadaljevanju: stališči o nadaljevanju postopka). Tožeča stranka in Komisija sta stališči v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili v predpisanem roku.

27      Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisoma z dne 26. aprila 2019 stranki pozvalo, naj v skladu s členom 217(3) Poslovnika predložita dodatni pisni stališči (v nadaljevanju: dodatni stališči). Tožeča stranka in Komisija sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v predpisanem roku, kakor je bil podaljšan na podlagi predloga, ki ga je za to vložila tožeča stranka, vložili dodatni stališči.

28      Komisija je v dodatnem stališču predlagala prekinitev postopka na podlagi člena 69 Poslovnika do datuma, ko bo v okviru izvršitve sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ponovno ocenila pravni status tožeče stranke.

29      Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. julija 2019, nasprotovala predlogu Komisije za prekinitev postopka. Predsednica sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 16. julija 2019 ta predlog zavrnila.

30      Komisija je v skladu s členom 106(2) Poslovnika 24. julija 2019 vložila predlog, naj se opravi obravnava, da bi ustno podala navedbe.

31      Ker je bila sestava Splošnega sodišča spremenjena, je predsednik Splošnega sodišča s sklepom z dne 16. oktobra 2019 na podlagi člena 27(3) Poslovnika zadevo predodelil novemu sodniku poročevalcu, razporejenemu v sedmi senat v novi sestavi.

32      Splošno sodišče (sedmi senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, ter v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankama zastavilo vprašanja in ju pozvalo, naj nanje odgovorijo pisno pred obravnavo. Stranki sta na ta vprašanja odgovorili v predpisanem roku.

33      Komisija je v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča navedla, da je tožeča stranka pri Sodišču vložila predlog za razlago sodbe, izdane v pritožbenem postopku, in Splošnemu sodišču predlagala, naj postopek prekine do odločitve Sodišča o navedenem predlogu.

34      Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 28. februarja 2020 zavrnil predlog Komisije za prekinitev postopka.

35      Sodišče je s sklepom z dne 9. junija 2020, International Management Group/Komisija (C‑183/17 P-INT, neobjavljen, EU:C:2020:447), predlog za razlago zavrglo kot očitno nedopusten.

36      Stranki sta na obravnavi 12. marca 2020 ustno podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

37      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        to tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

–        Komisiji naloži povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

38      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        odškodninsko tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka, zavrže kot delno nedopustno, vsekakor pa jo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Predmet spora po razveljavitvi in vrnitvi

39      Stranki sta na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča potrdili, da predmet tega spora ne presega povrnitve škode, ki izhaja iz sklepa Komisije, vsebovanega v dopisu z dne 8. maja 2015, ki ga je Sodišče razglasilo za ničen, da s tožečo stranko ne bo sklenila novih sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, „dokler ne bo popolne gotovosti o [njenem] statusu mednarodne organizacije“ (v nadaljevanju: sporni sklep). Njune izjave v zvezi s tem so bile vnesene v zapisnik o obravnavi.

 Dopustnost

40      Tožeča stranka v stališču o nadaljevanju postopka v zvezi s povrnitvijo premoženjske škode Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        „Komisiji naloži, da [ji] dodeli obseg poslov v višini 68,5 milijona EUR […] kot nadomestilo za izgubo posla [med letoma 2015 in 2019]“;

–        Komisiji naloži, naj „v tem smislu ukrepa v določenem obdobju, pri čemer je po [njenem] mnenju […] razumno obdobje obdobje [treh] let“;

–        „odredi, da se Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti, izračunanih po obrestni meri 3,5 % od 1. januarja 2021 od zneska obsega poslov v višini 68,5 milijona [EUR], ki ne bi bil dodeljen tožeči stranki na dan 31. decembra 2020“;

–        Komisiji naloži, naj ji plača znesek 6,841 milijona EUR skupaj z zamudnimi obrestmi po letni obrestni meri 3,5 %, ki vključuje te zneske:

–        2,45 milijona EUR „za dopolnitev rezerv“ tako zaradi zmanjšanja rezerv, ki je nastalo med koncem leta 2014 in koncem leta 2018, kot zaradi drugih rezerv, ki naj bi jih tožeča stranka običajno lahko oblikovala;

–        3 milijone EUR iz naslova „skupnih zneskov za posredne stroške“, ki naj bi jih tožeča stranka prejela, če bi Komisija z njo sklenila sporazume o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja za 42,5 milijonov EUR, pri čemer naj take škoda ne bi bilo več, če bi bili taki sporazumi sklenjeni na podlagi ukrepov, ki bi jih odredilo Splošno sodišče;

–        120.000 EUR iz naslova odpravnin za zaposlene;

–        516.000 EUR iz naslova ponovnega zaposlovanja;

–        305.000 EUR iz naslova ponovne vzpostavitve informacijskega delovanja;

–        150.000 EUR iz naslova ponovne vzpostavitve drugih izdatkov za tekoče poslovanje;

–        300.000 EUR iz naslova komunikacijske kampanje, potrebne za ponovno vzpostavitev podobe in mednarodnega ugleda tožeče stranke.

41      V zvezi z nepremoženjsko škodo tožeča stranka na eni strani iz naslova odškodnine zahteva plačilo zneska 10 milijonov EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti v višini 3,5 % letno od 8. maja 2015.

42      Na drugi strani tožeča stranka iz naslova pravičnega zadoščenja Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, naj:

–        „objavi sporočilo za javnost, s katerim naj bi [Komisija] popolnoma jasno in javno sprejela dejstvo, da je [tožeča stranka] mednarodna organizacija v smislu finančne ureditve in mednarodnega prava“;

–        „prizna, da ima zato [tožeča stranka] popoln dostop do sistema prenosa sredstev za mednarodne organizacije in druge pooblaščene organe“;

–        „prevzame odgovornost za objavo pomembnih člankov na naslovnicah časopisov in revij, ki jih navaja tožeča stranka, s katerimi bodo formalno ovržene obtožbe in govorice, katerih predmet je [tožeča stranka]“.

43      Prvič, Komisija trdi, da predlogi tožeče stranke, naj Splošno sodišče nanjo naslovi odredbe, niso dopustni, ker niso bili navedeni v prvotni tožbi in ker naj tožeča stranka ne bi mogla spremeniti narave svojih zahtevkov v okviru postopka, ki izhaja iz vrnitve v razsojanje po razveljavitvi.  Komisija v zvezi s predlogi za izdajo odredbe, ki se nanašajo na premoženjsko škodo, dodaja, da sodišče Unije ne sme posegati v prerogative upravnega organa in torej ne sme na institucije nasloviti odredb. Poleg tega naj bi bile odredbe, katerih izdajo predlaga tožeča stranka, v nasprotju z načelom dobrega finančnega poslovodenja in poljem proste presoje, ki naj bi ga imela Komisija pri izbiri podrobnih pravil za izvrševanje proračuna Unije.

44      Drugič, Komisija opozarja, da znesek 6,841 milijona EUR, katerega plačilo od nje zahteva tožeča stranka, delno ustreza škodi, ki ni bila zatrjevana v postopku pred razveljavitvijo in vrnitvijo v razsojanje. Tožeča stranka naj bi spremenila predmet spora, kar naj ne bi bilo v skladu s pravili, ki urejajo postopek pred Splošnim sodiščem. Komisija vseeno priznava, da zahtevek za plačilo zneska 3 milijonov EUR, vložen iz naslova „skupnih zneskov za posredne stroške“, ne pomeni novega zahtevka.

45      Tretjič, Komisija poudarja, da je tožeča stranka v tožbi zahtevala plačilo simboličnega zneska en evro v zvezi s povrnitvijo nepremoženjske škode. Komisija meni, da je tožeča stranka sicer pojasnila, da je bil ta zahtevek vložen „s pridržkom povečanja zahtevka“, vendar ni pojasnila, zakaj naj bi ta škoda odslej znašala 10 milijonov EUR. Komisija opozarja, da so dokazi, ki jih je tožeča stranka v prilogi k stališču o nadaljevanju postopka predložila v utemeljitev svojega novega zahtevka, časopisni članki, nastali pred vložitvijo prvotne tožbe, ne da bi tožeča stranka utemeljila zamudo pri predložitvi teh listin. Ti dokazi naj bi bili zato nedopustni na podlagi člena 85 Poslovnika.

46      Tožeča stranka v pisnih odgovorih na vprašanja Splošnega sodišča (glej zgoraj točko 32) v zvezi z ugovori nedopustnosti, ki jih je Komisija navedla v dodatnem stališču, najprej trdi, da sta škoda, katere povrnitev zahteva, in škoda, ki je navedena v tožbi, enaki. Tožeča stranka naj bi zgolj natančneje obrazložila svoje zahtevke, spremenila zahtevane zneske in pojasnila vrste škode v zvezi z njeno „restitucijo“. Tožeča stranka v zvezi z nepremoženjsko škodo poudarja, da je bila njena zahteva za dodelitev simboličnega zneska en evro vložena „s pridržkom povečanja zahtevka“.

47      Nato se tožeča stranka sklicuje zlasti na sodbo z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija (T‑279/03, EU:T:2006:121), in trdi, da je bilo v sodni praksi že priznano, da lahko stranka Splošnemu sodišču v okviru odškodninske tožbe predlaga, naj toženi instituciji odredi, da nekaj stori ali opusti. Tožeča stranka poudarja, da je v naravi odredbe, da se omeji diskrecijska pravica institucije pri sprejemanju ukrepov za izvajanje nalog javne službe, ki jo ima ta institucija. Načelo delitve oblasti, na katero se sklicuje Komisija, naj ne bi nasprotovalo temu, da sodišče omeji pristojnost uprave. Poleg tega tožeča stranka meni, da njen zahtevek Komisiji pušča polje proste presoje glede tega, kako namerava opredeliti obseg poslov v višini 68,5 milijona EUR, ki ji ga je treba dodeliti.

48      Nazadnje, tožeča stranka pojasnjuje, da je z zahtevki zgoraj iz točke 40, od prve do tretje alinee, nadomestila odškodninski zahtevek, ki ga je vložila pri Splošnem sodišču v postopku pred razveljavitvijo in vrnitvijo v razsojanje, s katerim je predlagala plačilo zneska 14 milijonov EUR na leto za leti 2015 in 2016.

49      Na prvem mestu, glede zahtevkov tožeče stranke zgoraj iz točke 40, od prve do tretje alinee, ki se nanašajo na povrnitev premoženjske škode v naravi, in zgoraj iz točke 42, od prve do tretje alinee, ki se nanašajo na povrnitev nepremoženjske škode v naravi, je treba opozoriti, da mora tožeča stranka v skladu s členom 76(e) Poslovnika v tožbi navesti predloge. Tako je načeloma mogoče upoštevati le predloge, ki so bili predstavljeni v začetni vlogi, utemeljenost tožbe pa je treba preučiti le glede na predloge, vsebovane v začetni vlogi (sodba z dne 24. oktobra 2018, Epsilon International/Komisija, T‑477/16, neobjavljena, EU:T:2018:714, točka 45; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 8. julija 1965, Krawczynski/Komisija, 83/63, EU:C:1965:70, str. 785, in z dne 25. septembra 1979, Komisija/Francija, 232/78, EU:C:1979:215, točka 3).

50      Člen 84(1) Poslovnika dovoljuje navajanje novih razlogov, če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Iz sodne prakse izhaja, da ta pogoj ureja a fortiori vsako spremembo predlogov in da je ob neobstoju pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med pisnim delom postopka, mogoče upoštevati le predloge, navedene v tožbi (sodbi z dne 13. septembra 2013, Berliner Institut für Vergleichende Sozialforschung/Komisija, T‑73/08, neobjavljena, EU:T:2013:433, točka 43, in z dne 24. oktobra 2018, Epsilon International/Komisija, T‑477/16, neobjavljena, EU:T:2018:714, točka 46).

51      Ta načela se uporabljajo v tem postopku po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, ker ta postopek pomeni delno podaljšanje istega spora, ki se je začel z vložitvijo tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2018, Kakol/Komisija, T‑641/16 RENV in T‑137/17, neobjavljena, EU:T:2018:958, točka 70).

52      Iz tega sledi, da čeprav je mogoče dopustiti, da tožeča stranka zaradi časa, ki je pretekel od vložitve tožbe, v tej fazi postopka prilagodi zneske, na katere se nanašajo njeni prvotni odškodninski zahtevki, če za to navede razloge, je vseeno izključeno, da bi tožeča stranka lahko spremenila naravo zahtevane odškodnine (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 224, in z dne 11. januarja 2002, Biret in Cie/Svet, T‑210/00, EU:T:2002:3, točki 48 in 49; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 8. marca 1990, Schwedler/Parlament, T‑41/89, EU:T:1990:19, točka 34).

53      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeča stranka v začetni vlogi Splošnemu sodišču ni predložila predlogov za izdajo odredbe, da se nekaj stori ali opusti, navedenih zgoraj v točki 40, od prve do tretje alinee, in v točki 42, od prve do tretje alinee, ki jih je navedla v svojem stališču o nadaljevanju postopka. Taki zahtevki prav tako niso navedeni v repliki ali zapisniku o obravnavi pred Splošnim sodiščem 20. oktobra 2016, ki je na podlagi člena 114(1) Poslovnika javna listina. Iz tožbe, replike in navedenega zapisnika je namreč razvidno, da je tožeča stranka v postopku pred vrnitvijo v razsojanje zahtevala plačilo simboličnega zneska en evro za nepremoženjsko škodo in odškodnine v višini 14 milijonov EUR na leto od sprejetja spornega sklepa za premoženjsko škodo (glej zgoraj točko 22).

54      Poleg tega je tožeča stranka potrdila te zadnje zahtevke, ko je Sodišču v okviru pritožbe, ki jo je vložila zoper prvotno sodbo, predlagala, naj ugodi njenim predlogom, podanim na prvi stopnji (glej zgoraj točko 22). Sodišče je menilo, da pogoji niso izpolnjeni, da bi lahko samo odločilo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke, tako da je bilo treba zadevo glede tega vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču. Odškodninski zahtevki, ki jih je tožeča stranka vložila pri njem, pa niso enaki odškodninskim zahtevkom, ki jih je vložila v tem postopku po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje.

55      Poleg tega je treba glede zahtevkov tožeče stranke, navedenih zgoraj v točki 40, od prve do tretje alinee, ki se nanašajo na povrnitev premoženjske škode v naravi, prav tako navesti, da je bilo v sodni praksi priznano, da iz člena 340, drugi odstavek, PDEU in člena 268 PDEU, ki ne izključujeta odškodnine v naravi, izhaja, da je sodišče Unije pristojno naložiti Uniji vse oblike nadomestila škode, ki so v skladu s splošnimi načeli, skupnimi pravnim ureditvam držav članic v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, skupaj z – če se izkaže za skladno s temi načeli –odškodnino v naravi, po potrebi v obliki odredbe, da se nekaj stori ali opusti (sodbi z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija, T‑279/03, EU:T:2006:121, točki 62 in 63, in z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točka 81).

56      Vendar v obravnavani zadevi z odredbami, katerih izdajo je predlagala tožeča stranka in s katerimi želi doseči, da se za največ tri leta sklenejo sporazumi o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja v znesku 68,5 milijona EUR, ni mogoče zagotoviti spoštovanja načela dobrega finančnega poslovodenja, ki je splošno načelo prava Unije, navedeno med drugim v členu 310(5) PDEU in členu 317, prvi odstavek, PDEU. Če bi namreč sodišče Komisijo zavezalo, da s tožečo stranko sklene zgoraj navedene sporazume o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, Komisija pri izvajanju svoje diskrecijske pravice in ob spoštovanju načel dobrega upravljanja in dobrega finančnega poslovodenja ne bi mogla več določiti niti zneska proračuna Unije, ki ga je treba nameniti nekaterim vrstam projektov, niti najprimernejšega načina izvrševanja navedenega proračuna, niti v primeru posrednega upravljanja partnerja, ki je najprimernejši za določen projekt.

57      Poleg tega bi odredbe za zgoraj navedene namene, ki bi jih sprejelo Splošno sodišče, vplivale na izid presoje Komisije – po tem, ko je bil sporni sklep s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, razglašen za ničen – glede statusa mednarodne organizacije tožeče stranke v smislu upoštevnih določb prava Unije. Ta presoja je potrebna za odgovor na vprašanje, ali lahko Komisija tožeči stranki dodeli projekte razvojnega sodelovanja s sklenitvijo sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja.

58      Preudarki, navedeni zgoraj v točki 57, veljajo tudi za predloge tožeče stranke za izdajo odredb, navedene zgoraj v točki 42, od prve do tretje alinee, s katerimi se v bistvu želi od Komisije pridobiti javne izjave, s katerimi bi se priznala status mednarodne organizacije tožeče stranke in njena upravičenost do sklenitve sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja s Komisijo.

59      Zato je treba predloge tožeče stranke, navedene zgoraj v točki 40, od prve do tretje alinee, in v točki 42, od prve do tretje alinee, zavreči kot nedopustne.

60      Na drugem mestu, v zvezi s predlogom tožeče stranke zgoraj iz točke 40, četrta alinea, je treba navesti, da zneski, na katere se nanaša ta predlog, ustrezajo premoženjski škodi, ki ni škoda, ki je bila zatrjevana v postopku pred razveljavitvijo in vrnitvijo v razsojanje, kot izhaja zgoraj iz točk 53 in 54, razen zneska 3 milijone EUR, ki je bil predstavljen kot „skupni zneski za posredne stroške“. Tožeča stranka torej v tej fazi postopka ni upravičena zahtevati povrnitve za to novo škodo.

61      Znesek 3 milijone EUR, ki ustreza „skupnim zneskom za posredne stroške“, se, kot sta stranki potrdili na obravnavi, nanaša na „posredne stroške“ iz člena 14.4 dokumenta, naslovljenega „Splošni pogoji za sporazume o prispevku Evropske unije, sklenjene z mednarodnimi organizacijami“, ki je v prilogi k stališču Komisije o nadaljevanju postopka. V skladu s to določbo lahko izbrani subjekt za kritje svojih splošnih upravnih stroškov prejme pavšalni znesek za posredne stroške, ki ne sme presegati 7 % dejanskih upravičenih stroškov. V tej fazi postopka zahtevani znesek 3 milijone EUR v bistvu izhaja iz uporabe tega odstotka od zneska 42,5 milijona EUR, kolikor je tožeča stranka ocenila vrednost sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, ki bi jih lahko sklenila s Komisijo med letoma 2015 in 2019, če ne bi bilo spornega sklepa.

62      Ker znesek 3 milijone EUR, kot je na obravnavi potrdila Komisija (glej zgoraj točko 44), ustreza prilagoditvi premoženjske škode, ki je bila navedena med tistimi, za katere je tožeča stranka zahtevala odškodnino v postopku pred razveljavitvijo in vrnitvijo v razsojanje, je zahtevek za plačilo tega zneska dopusten.

63      Na tretjem mestu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom za nepremoženjsko škodo, ocenjeno na 10 milijonov EUR (glej zgoraj točko 41), je treba, prvič, navesti, da je tožeča stranka, ko je za povrnitev iste škode zahtevala dodelitev simboličnega zneska en evro, pojasnila, da je bil ta zahtevek vložen „s pridržkom povečanja zahtevka“. Vendar je treba ugotoviti, da je tožeča stranka, ker zahtevanega zneska v fazi tega postopka po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje ni več mogoče opredeliti kot simboličnega, spremenila naravo svojega zahtevka za povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode.

64      Drugič, preučiti je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala v zvezi z dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogi k svojemu stališču o nadaljevanju postopka (glej zgoraj točko 45).

65      V skladu s členom 85(1) Poslovnika se dokazi predložijo in dokazni predlogi podajo v okviru prve izmenjave vlog. V skladu z odstavkom 2 tega člena pa glavne stranke lahko v utemeljitev svojih trditev dokaze predložijo ali dokazne predloge podajo še v repliki in dupliki, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji. V skladu z odstavkom 3 tega člena lahko izjemoma glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

66      V obravnavani zadevi je bila tožba v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 14. julija 2015, replika pa je bila vložena 13. maja 2016. Z dvema izjemama pa so časopisni članki iz priloge, navedene zgoraj v točki 64, datirani pred datumom vložitve tožbe. Prva izjema je članek, objavljen avgusta 2015, druga pa članek, ki nima datuma, vendar iz njegove vsebine izhaja, da je bil objavljen leta 2015.

67      Ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj teh člankov ni predložila v prilogi k tožbi ali vsaj v repliki, pogoji iz člena 85 Poslovnika niso izpolnjeni, tako da so ti dokazi nedopustni.

68      Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je ta odškodninska tožba nedopustna, razen v delu, v katerem se nanaša na povrnitev domnevno nastale premoženjske škode iz naslova „skupnega zneska za posredne stroške“, ocenjene na 3 milijone EUR, in na povrnitev nepremoženjske škode, ki je v začetni vlogi ocenjena na simbolični znesek en evro.

 Utemeljenost

69      V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda dejanska, med ravnanjem institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 147 in navedena sodna praksa).

 Nezakonitost ravnanja, ki se očita Komisiji

70      Pogoj nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej sodbo z dne 19. aprila 2007, Holcim (Deutschland)/Komisija, C‑282/05 P, EU:C:2007:226, točka 47 in navedena sodna praksa).

71      Stranki se ne strinjata glede uporabe tega načela v obravnavani zadevi.

72      Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da upoštevne določbe finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 podeljujejo pravice mednarodnim organizacijam, na katere se nanašajo. Med temi pravicami sta med drugim pravica subjekta, da se ga prizna kot mednarodno organizacijo, če izpolnjuje pogoje, ki jih za to določa navedena ureditev, ter dejanska možnost, da se mu poverijo naloge izvrševanja proračuna in da prejme ustrezna sredstva v okviru posrednega upravljanja. Po mnenju tožeče stranke Komisija po tem, ko je enkrat subjektu priznala status mednarodne organizacije, ne more več spremeniti tega statusa, ki se v skladu z mednarodnim pravom šteje za pridobljen. Komisija naj bi morala spoštovati to pravo, zlasti ko uporablja določbe prava Unije, ki se sklicujejo na pojme mednarodnega prava. Tožeča stranka poleg tega trdi, da načelo dobrega upravljanja nasprotuje temu, da bi Komisija lahko ovrgla njen status mednarodne organizacije. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da to načelo zavezuje Komisijo, da skrbno in nepristransko preuči njen položaj glede na vse koristne informacije.

73      Na drugem mestu, tožeča stranka meni, da upoštevne določbe finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 Komisiji ne dajejo nobene diskrecijske pravice, tako da naj bi že njuna kršitev pomenila dovolj resno kršitev.

74      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

75      Najprej je treba opozoriti, da mora stranka, ki uveljavlja odgovornost Unije, dokazati, da so v ta namen zahtevani pogoji izpolnjeni, med drugim pogoj v zvezi z obstojem dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej v tem smislu sodbe z dne 23. marca 2004, Varuh človekovih pravic/Lamberts, C‑234/02 P, EU:C:2004:174, točka 52; z dne 6. junija 2019, Dalli/Komisija, T‑399/17, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2019:384, točka 217, in z dne 18. novembra 2014, McCoy/Odbor regij, F‑156/12, EU:F:2014:247, točka 90).

76      V obravnavani zadevi tožeča stranka pravilno opozarja, da finančni ureditvi iz let 2002 in 2012, kadar sta v njunih določbah o posrednem upravljanju uporabljena izraza „mednarodne organizacije“ in „organizacije mednarodnega javnega sektorja“, ta pojma prevzemata iz mednarodnega prava.

77      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba besedila prava Unije razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju mednarodnega prava (sodbi z dne 14. julija 1998, Bettati, C‑341/95, EU:C:1998:353, točka 20, in z dne 8. septembra 2015, Philips Lighting Poland in Philips Lighting/Svet, C‑511/13 P, EU:C:2015:553, točka 60).

78      Tak je primer pojma mednarodna organizacija, ki je med drugim vsebovan v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969, s katero so bila kodificirana pravila mednarodnega običajnega prava. V skladu s sodno prakso so ta pravila zavezujoča za institucije Unije in so del pravnega reda Unije (sodba z dne 16. junija 1998, Racke, C‑162/96, EU:C:1998:293, točka 46). Vendar je treba pojasniti, da je pojem mednarodna organizacija, prevzet iz mednarodnega prava, v finančnih ureditvah iz let 2002 in 2012 naveden za namene, ki so glede na to, da so neločljivo povezani z izvrševanjem proračuna Unije, specifični za pravo Unije.

79      Navesti je treba, da mora Komisija pri izvrševanju proračuna Unije predvsem upoštevati načelo dobrega finančnega poslovodenja (glej zgoraj točko 56).

80      Iz tega sledi, da mora Komisija pri preučitvi vprašanja, ali je tožeča stranka mednarodna organizacija za namene sklenitve sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, ne le upoštevati načela mednarodnega prava v zvezi z mednarodnimi organizacijami, ampak tudi sprejeti vse potrebne ukrepe za zaščito finančnih interesov Unije v skladu z zgoraj navedenim načelom.

81      Tako tudi če bi bilo, kot trdi tožeča stranka, v mednarodnem pravu prepovedano ovreči status mednarodne organizacije, priznan nekemu subjektu, ker naj bi bil ta status dokončno pridobljen, pa take prepovedi ni mogoče uporabiti za Komisijo, kadar ta pri izvajanju svoje naloge izvrševanja proračuna Unije uporablja pojem mednarodne organizacije iz finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 zgolj za namene te ureditve.

82      Neobstoj take prepovedi izhaja tudi iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v kateri je Sodišče razsodilo:

„88      [T]reba [je] navesti, da iz členov 53 in 53d(1) Uredbe št. 1605/2002 ter iz člena 58(1) Uredbe št. 966/2012 […] izhaja, da lahko Komisija med drugim izvršuje proračun Unije tako, da naloge izvrševanja proračuna poveri mednarodnim organizacijam.

89      Iz teh odločb je razvidno, da se mora Komisija, kadar namerava sprejeti sklep, s katerim poveri naloge izvrševanja proračuna danemu subjektu iz tega naslova, prepričati, da ima ta status mednarodne organizacije.

90      Poleg tega, če Komisija po sprejetju sklepa, s katerim poveri naloge izvrševanja proračuna danemu subjektu s statusom mednarodne organizacije, sprejme sklepe, [kakršen je sporni], na podlagi elementov, za katere meni, da lahko ovržejo obstoj tega statusa, morajo biti navedeni sklepi pravno in dejansko utemeljeni.“

83      Iz tega sledi, da lahko Komisija v skladu z navedbami Sodišča in v nasprotju s trditvami tožeče stranke, navedenimi zgoraj v točki 72, ovrže status mednarodne organizacije, ki ga je nekaterim subjektom priznala za namene sklenitve sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, če je to ovrženje dejansko in pravno utemeljeno.

84      Res je, da je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, razveljavilo prvotno sodbo in sporni sklep v delu, v katerem sta Komisija in po zavrnitvi tožbe tožeče stranke Splošno sodišče ovrgla njen status mednarodne organizacije. Vendar je Sodišče navedlo:

„91      […] pojem ‚mednarodna organizacija‘ iz [finančnih ureditev iz let 2002 in 2012] med drugim zajema ‚mednarodne organizacije javnega sektorja, ustanovljene na podlagi medvladnih sporazumov, in specializirane agencije, ki jih ustanovijo take organizacije‘.

92      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni opravilo nadzora zakonitosti spornih sklepov glede na to opredelitev, ampak je zgolj navedlo, da trditve in dokazi, ki jih je predložila [tožeča stranka], ne ovržejo dvomov Komisije o tem, ali ima [tožeča stranka] status mednarodne organizacije.

93      S to navedbo pa je bilo pravo napačno uporabljeno, ker z nobenim od elementov, ki jih je Splošno sodišče navedlo za ugotovitev, da so dvomi Komisije […] utemeljeni, ni mogoče pravno utemeljiti teh dvomov.

94      Kar zadeva prvega od teh elementov, ki se nanaša na vprašanje, ali je več držav, ki jih je [tožeča stranka] predstavila kot svoje članice, to res bilo, je namreč iz samih ugotovitev Splošnega sodišča razvidno, da so se dvomi Komisije o tem nanašali samo na ‚nekatere‘ članice [tožeče stranke], natančneje na pet od skupaj šestnajstih članic. Taki dvomi pa, tudi če so utemeljeni, v mednarodnem pravu ne povzročijo, da subjekt, katerega te države ne bi bile ali ne bi bile več članice, ne bi imel statusa ‚mednarodne organizacije‘, in to še manj, kadar – kot je to v obravnavani zadevi – zadevne države pomenijo zgolj zelo manjšinski del zadevnega subjekta.

95      Kar zadeva drugi element, ki je povezan z obstojem dvomov o pooblastilih oseb, ki so zastopale nekatere države ob podpisu ustanovnega akta [tožeče stranke], je treba prav tako navesti, da bi ta element morda lahko omajal veljavnost dejanja podpisa – zlasti s strani teh držav – ustanovnega akta [tožeče stranke], ne pa tudi veljavnosti same ustanovitve [tožeče stranke], ker so se morebitne nepravilnosti glede zastopanja, ki se zatrjujejo, nanašale zgolj na omejeno število sodelujočih držav.

[…]

97      Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da je drugi pritožbeni razlog, ki ga [tožeča stranka] navaja […] ter ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče […] napačno razsodilo, da Komisija ni napačno uporabila prava niti ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je sprejetje [spornega sklepa] utemeljila z dvomi, ki jih je imela o tem, ali ima [tožeča stranka] status ‚mednarodne organizacije‘ v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012, utemeljen. […]

104      […] Kot […] izhaja iz točk od 92 do 96 te sodbe, [je sporni sklep nezakonit], ker na podlagi elementov, s katerimi je Komisija utemeljevala sprejetje [tega sklepa], ni mogoče podvomiti o tem, da ima [tožeča stranka] status mednarodne organizacije v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012. Zato je treba [navedeni sklep] v celoti razglasiti za [ničen].“

85      Iz teh razlogov izhaja, da je Sodišče razveljavitev sodbe Splošnega sodišča in razglasitev ničnosti sklepa Komisije utemeljilo z napačno uporabo prava in očitno napako pri presoji, ki ju je Komisija storila s tem, da je ovrgla status mednarodne organizacije tožeče stranke le na podlagi elementov, ki dejansko in s pravnega vidika niso upravičevali sprejetja takega sklepa.

86      Vendar ta presoja Sodišča ne vpliva na načelo, ki izhaja iz točk 89 in 90 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v skladu s katerim to, da Komisija prizna status mednarodne organizacije za namene finančnih ureditev iz let 2002 in 2012, ni dokončno in je to priznanje pod določenimi pogoji še vedno mogoče ovreči. Tako iz odločitve Sodišča o razveljavitvi sodbe Splošnega sodišča in razglasitvi ničnosti sklepa Komisije ne izhaja, da je bila z navedeno finančno ureditvijo tožeči stranki dana pravica, da ostane priznana kot mednarodna organizacija in da torej lahko s Komisijo sklepa nove sporazume o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja.

87      Dodati je treba, da tožeča stranka ne navaja, zakaj naj bi napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji, ki ju je Sodišče ugotovilo v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, pomenili kršitev določb prava Unije, ki vsebujejo pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Tožeča stranka namreč, potem ko je opozorila na te napake in trdila, da so bile z določbami finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 v zvezi z „organizacijami mednarodnega prava“ tem organizacijam podeljene pravice, svoje predloge opira na trditev, da mednarodno pravo Komisiji preprečuje, da ponovno preuči stališče, ki ga je sprejela v preteklosti, to trditev pa je treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 81 do 83. Tožeča stranka ne pojasnjuje pravnih pravil, katerih cilj je, da se ji podelijo pravice, ki naj bi jih Komisija kršila, ko je svojo odločitev, da z njo ne bo sklenila novih sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, utemeljila na dvomih, za katere je Sodišče presodilo, da niso dovolj podprti.

88      Zato je treba ugotoviti, da določbe finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 v zvezi s posrednim upravljanjem, ki se nanašajo na mednarodne organizacije, niso pravna pravila, katerih cilj je podeliti subjektom, ki jim je Komisija priznala status mednarodne organizacije, pravico, da se ta status ne ovrže, in da tožeča stranka ni dokazala, da dvomi, ki jih je Komisija izrazila v izpodbijanem sklepu, pomenijo nezakonitost, ki bi lahko povzročila nepogodbeno odgovornost Unije.

89      V zvezi z načelom dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, katerega kršitev zatrjuje tožeča stranka, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso to načelo samo po sebi posameznikom ne podeljuje pravic, razen ko je izraz posebnih pravic, kot so pravica, da se njihove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku (sodbi z dne 4. oktobra 2006, Tillack/Komisija, T‑193/04, EU:T:2006:292, točka 127, in z dne 29. novembra 2016, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, T‑103/12, neobjavljena, EU:T:2016:682, točka 65; glej v tem smislu tudi sklep z dne 22. marca 2010, SPM/Svet in Komisija, C‑39/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:157, točke od 65 do 67).

90      V tem postopku po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje se je tožeča stranka sklicevala na načelo dobrega upravljanja v podporo trditvi, da Komisija ne more ovreči statusa mednarodne organizacije, ki ji ga je priznala v preteklosti. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča trdila, da bi morala Komisija v skladu z navedenim načelom njen položaj preučiti skrbno in nepristransko ob upoštevanju vseh koristnih informacij.

91      Opozoriti je treba, da se mora Komisija prepričati o statusu mednarodne organizacije subjekta, s katerim sklene sporazum o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja, tudi če je s tem subjektom že sklenila tak sporazum, saj ni mogoče šteti, da je tak status dokončno pridobljen (glej zgoraj točke 81, 83 in 86). V skladu z načelom dobrega upravljanja in načelom dobrega finančnega poslovodenja (glej zgoraj točko 56) Komisiji ni mogoče očitati, da ni sklenila novih sporazumov o prenosu pooblastil v okviru posrednega upravljanja s subjektom, če je njegov status mednarodne organizacije mogoče ovreči na podlagi dokazov v tem smislu, s katerimi je bila ta institucija seznanjena.

92      Poleg tega tožeča stranka ne navaja, zakaj napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji, zaradi katerih je Sodišče razglasilo ničnost spornega sklepa, pomenita kršitev načela dobrega upravljanja – med drugim v zvezi z obveznostjo Komisije, da deluje nepristransko – ki izpolnjuje pogoje iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 89, in bi torej lahko povzročila odgovornost Unije.

93      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija kršila pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

94      Vsekakor bi bilo treba ob predpostavki, da je Komisija tako kršitev storila, za to, da bi bila podana odgovornost Unije, še ugotoviti, da je ta kršitev dovolj resna.

95      V skladu s sodno prakso je dovolj resna kršitev podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje proste presoje, pri čemer so dejavniki, ki jih je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti zapletenost položajev, ki jih je treba urediti, stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo pušča instituciji Unije (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 33 in navedena sodna praksa).

96      Tožeča stranka trdi (glej zgoraj točko 73), da že kršitev določb finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 o posrednem upravljanju pomeni dovolj resno kršitev, ker po njenem mnenju Komisija nima nobenega polja proste presoje glede spoštovanja teh določb.

97      Vendar neobstoj polja proste presoje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja iz njene trditve, da mednarodno pravo nasprotuje temu, da Komisija ovrže status mednarodne organizacije, ki ji ga je priznala. Ker je bila ta trditev zavrnjena, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da vprašanje, ali ji mora Komisija priznati navedeni status, ni zapleteno. Iz teh elementov izhaja, da ima Komisija v zvezi s tem polje proste presoje.

98      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da prvi pogoj za nastanek odgovornosti Unije ni izpolnjen.

 Ugotovitve

99      V skladu z ustaljeno sodno prakso kumulativnost treh pogojev za odgovornost Unije pomeni, da je treba odškodninsko tožbo zavrniti, če eden od njih ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (sodbe z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 14; z dne 30. aprila 2009, CAS Succhi di Frutta/Komisija, C‑497/06 P, neobjavljena, EU:C:2009:273, točka 40, in z dne 22. maja 2007, Mebrom/Komisija, T‑198/05, neobjavljena, EU:T:2007:147, točka 34).

100    Zato je treba to odškodninsko tožbo v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela iz naslova „skupnih zneskov za posredne stroške“, v višini 3 milijone EUR in na povrnitev nepremoženjske škode v simboličnem znesku en evro, zavrniti kot neutemeljeno.

101    Glede na vse navedeno je treba odškodninsko tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

102    V skladu s členom 219 Poslovnika v odločbi, ki jo Splošno sodišče izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, to sodišče odloči tako o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.

103    V sodbi, izdani v pritožbenem postopku, pa je Sodišče, ki je pridržalo odločitev o stroških v zadevi T‑381/15, samo odločilo o stroških v zvezi z zadevo C‑184/17 P (glej zgoraj točko 25).

104    Zato mora Splošno sodišče odločiti o stroških postopkov pred njim.

105    V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Poleg tega na podlagi člena 137 tega poslovnika Splošno sodišče, če se postopek ustavi, o stroških odloči po prostem preudarku.

106    Prvič, opozoriti je treba, da je tožeča stranka v skladu s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, s katero je bil sporni sklep razglašen za ničen, delno uspela glede predlogov za razglasitev ničnosti, ki jih je podala v tožbi pred Splošnim sodiščem. Drugič, z navedeno sodbo nista bili izpodbiti delna ustavitev postopka in delna nedopustnost predlogov tožeče stranke za razglasitev ničnosti, omenjeni zgoraj v točki 21, prva in druga alinea. Tretjič, zgoraj iz točk 68 in 100 izhaja, da je treba njene odškodninske zahtevke zavrniti.

107    V teh okoliščinah je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopkov pred Splošnim sodiščem.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo:

1.      Odškodninska tožba se zavrne.

2.      Vsaka stranka nosi svoje stroške postopkov pred Splošnim sodiščem.

da Silva Passos

Truchot

Sampol Pucurull

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2020.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.