SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (prvi senat)

z dne 12. maja 2011(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odškodninska tožba – Pravilo o skladnosti zahtevka, pritožbe in tožbe na področju odškodnin – Kontradiktornost postopka – Uporaba tajnega dokumenta z oznako ‚Restreint UE‘ v sodnem postopku – Nepogodbena odgovornost institucij – Krivdna odgovornost – Vzročna zveza – Več vzrokov za nastanek škode – Dejanje tretjega – Objektivna odgovornost – Dolžnost pomoči – Obveznost institucije, da zagotovi varovanje svojega osebja – Umor uradnika in njegove soproge s strani tretje osebe – Izguba možnosti za preživetje“

V zadevi F‑50/09,

zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,

Livio Missir Mamachi di Lusignano, stanujoč v Kerkhove-Avelgemu (Belgija), ki nastopa v svojem imenu in kot zakoniti zastopnik dedičev Alessandra Missirja Mamachija di Lusignana, svojega sina, nekdanjega uradnika Evropske komisije,

ki ga zastopajo F. Di Gianni, R. Antonini in N. Sibona, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Pignataro, B. Eggers in D. Martin, zastopniki,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE

(prvi senat),

v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, H. Kreppel, sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,

sodni tajnik: R. Schiano, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnav z dne 15. decembra 2009 in 8. decembra 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        L. Missir Mamachi di Lusignano s tožbo, ki je v tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 12. maja 2009 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 18. maja 2009), med drugim predlaga, prvič, naj se odločbo z dne 3. februarja 2009, s katero je Komisija zavrnila njegov zahtevek za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi umora njegovega sina in snahe 18. septembra 2006 v Rabatu (Maroko), razglasi za nično in, drugič, naj se Komisiji naloži, da njemu in upravičencem po njegovem sinu plača več zneskov za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, nastale zaradi teh umorov.

 Pravni okvir

2        Člen 1e(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici, ki se uporablja v tem sporu (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:

„Aktivno zaposlenim uradnikom se zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb.“

3        Člen 24 Kadrovskih predpisov določa:

„Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.

Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“

4        Člen 70, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„V primeru uradnikove smrti prejemajo preživeli zakonec ali vzdrževani otroci uradnikove osebne prejemke v celoti do konca tretjega meseca po mesecu, v katerem je umrl.“

5        Člen 73(1) in (2) Kadrovskih predpisov določa:

„1. Uradnik je zavarovan od datuma začetka dela za primer poklicne bolezni in nesreče po pogojih iz pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije Skupnosti po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise. K plačilu zavarovanja za tveganja, ki niso povezana z delom, prispeva do 0,1 % svoje osnovne plače.

V teh pravilih je določeno, za katera tveganja zavarovanje ne velja.

2. Izplačujejo se naslednje denarne dajatve:

(a) [v] primeru smrti:

[i]zplačilo pavšalnega zneska v višini petkratne letne osnovne plače umrlega, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v 12-ih mesecih pred nesrečo, naslednjim osebam:

–        zakoncu in otrokom umrlega uradnika po zanje veljavnem dednem pravu; pri čemer zakonec ne sme dobiti manj kakor 25 % pavšalnega zneska;

–        če ni oseb iz zgoraj omenjene kategorije, drugim potomcem uradnika po zanje veljavnem dednem pravu;

–        če ni oseb iz zgornjih dveh kategorij, sorodnikom umrlega uradnika v ravni črti po za njih veljavnem dednem pravu;

–        če ni oseb iz zgornjih treh kategorij, instituciji;

[…]

Kakor predvidevajo ta pravila, se zgoraj našteta izplačila lahko zamenjajo z rento.

Zgoraj navedene dajatve se lahko izplačujejo poleg dajatev, predvidenih v poglavju 3 [...]“

6        Člen 7(2), tretja alinea, Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropske unije za primer nezgode ali poklicne bolezni, sprejetih za uporabo člena 73 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: Skupna pravila), določa, da se za nezgode v smislu Skupnih pravil štejejo „posledice napadov ali poskusov napadov na življenje zavarovanca, tudi med napadi [stavkami] ali izgredi, razen če se dokaže, da je zavarovanec prostovoljno sodeloval v [pri] nasilnem dejanju, v katerem se je poškodoval in ki ni bilo storjeno v zakoniti samoobrambi“.

7        V skladu s členom 76 Kadrovskih predpisov se uradnikom, nekdanjim uradnikom ali upravičencem po umrlem uradniku, ki so v zelo težkem položaju tudi zaradi invalidnosti, hude ali dolgotrajne bolezni ali družinskih razmer, lahko dajo darila, posojila ali predplačila.

8        Člen 80, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Če uradnik […] ob smrti nima zakonca, ki bi bil upravičen do družinske pokojnine, so njegovi vzdrževani otroci v smislu člena 2 Priloge VII upravičeni do pokojnine po starših v skladu s členom 21 Priloge VIII.“

9        Člen 21 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da pokojnina po starših znaša za prvega otroka osem desetin družinske pokojnine, do katere bi bil upravičen preživeli zakonec uradnika, in da se za vsakega naslednjega vzdrževanega otroka pokojnina poviša za znesek, enak dvakratnemu znesku otroškega dodatka.

10      Priloga X h Kadrovskim predpisom vsebuje posebne in izjemne določbe, ki se uporabljajo za uradnike, ki delajo v tretji državi. Člen 5 te priloge določa:

„1. Uradnik mora bivati v stanovanju, primernem za raven njegovih nalog in sestavo njegove vzdrževane družine, če le-tega preskrbi institucija.

2. Podrobna pravila za izvajanje odstavka 1 določi organ za imenovanja po posvetovanju z odborom uslužbencev. V skladu s pogoji, ki veljajo za vsak kraj zaposlitve, organ za imenovanja odloči tudi o upravičenosti do pohištva in druge stanovanjske opreme.“

11      V skladu s členom 25 Priloge X h Kadrovskim predpisom so uradnikov zakonec, otroci in drugi vzdrževanci v državah s seznama, ki ga v ta namen sprejme organ za imenovanja, zavarovani za primer nesreče zunaj Unije. Polovico premije plača uradnik, polovico pa institucija.

12      Komisija je 26. aprila 2006 sprejela odločbo o usklajeni politiki glede varnosti in zdravja pri delu vseh zaposlenih (v nadaljevanju: odločba z dne 26. aprila 2006).

13      Kot izhaja iz obrazložitvenega memoranduma k temu besedilu, ki je bilo kolegiju komisarjev predloženo v odobritev na sestanku 26. aprila 2006, je namen navedene odločbe, sprejete zlasti zaradi izvršitve določb člena 1e zgoraj navedenih kadrovskih predpisov, zagotoviti in ohraniti zdravje in varnost pri delu vseh zaposlenih v vseh službah te institucije, ne samo na njenem sedežu, ampak tudi na vseh delovnih mestih v EU in zunaj nje.

14      Odločba z dne 26. aprila 2006 se v skladu s členom 1 uporablja „za vse kraje opravljanja dela v instituciji“, kar je v skladu s členom 2(a) navedene odločbe opredeljeno kot „kraji opravljanja dela v prostorih Komisije in vsi drugi kraji v teh prostorih, do katerih imajo zaposleni dostop pri opravljanju svojega dela“. Vsebuje splošne določbe, izoblikovane na podlagi Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349).

15      Sodišče za uslužbence je po sprejetju pripravljalnih ukrepov (glej točke od 46 do 48 te sodbe) med postopkom lahko ugotovilo, da je Komisija za leto 2006 sprejela nekatere zaščitne ukrepe v zvezi s stanovanji, ki se priskrbijo osebju delegacij Komisije v tretjih državah. Ti ukrepi so navedeni v tajnem dokumentu z oznako „Restreint UE“, katerega pravna narava in podrobna pravila za uporabo v sodnem postopku bodo preučeni pozneje.

 Dejansko stanje

16      Alessandro Missir Mamachi di Lusignano, ki se je pri Komisiji kot uradnik zaposlil 1. novembra 1993, se je leta 1995 poročil z Ariane Lagasse de Locht. Paru so se med letoma 1996 in 2002 rodili štirje otroci.

17      Potem ko je Alessandro Missir Mamachi di Lusignano leta 1996 napredoval v naziv A 7 in leta 2002 v naziv A 6, je v obdobju od 2001 do 2005 med drugim sodeloval pri pristopnih pogajanjih med Evropsko unijo in Republiko Turčijo, in sicer v enoti „Turčija“ Generalnega direktorata (GD) za širitev.

18      Alessandro Missir Mamachi di Lusignano je bil od 28. avgusta 2006 kot politični in diplomatski svetovalec zaposlen pri delegaciji Komisije v Rabatu. Pred premestitvijo je navedel, da bodo v kraju zaposlitve z njim bivali tudi njegova soproga in njuni otroci. Povabljen je bil na informativne sestanke za uradnike, ki so bili poslani v predstavništva v tretje države, na katerih so med drugim obravnavali vprašanja varnosti v različnih krajih opravljanja dela, vendar se teh sestankov ni udeležil. Stranki Sodišču za uslužbence nista predložili dovolj elementov, da bi lahko sklepalo o razlogih za neudeležbo, zlasti o tem, ali je bil uradnik službeno zadržan.

19      Družina Missir Mamachi di Lusignano je od 28. do 31. avgusta 2006 stanovala v hotelu, po 1. septembru pa se je začasno nastanila v opremljeni hiši, ki jo je najela delegacija Komisije, v ulici Lailak, št. G 2, 16. območje, v četrti Hay Riad v Rabatu. Najemna pogodba med lastnikom hiše in Komisijo je bila 8. avgusta 2006 prvotno sklenjena za tri mesece, veljati pa je začela 15. avgusta 2006, to je pred prihodom družine Missir Mamachi di Lusignano v Rabat.

20      V noči s 17. na 18. september 2006 je okoli 00:30 v hišo vstopil vlomilec, ki se je prerinil skozi rešetke na oknu v pritličju na stranski steni hiše. Alessandra Missirja Mamachija di Lusignana je prisotnost vlomilca v zakonski spalnici v prvem nadstropju nenadoma zbudila in je vsiljivca presenetil med brskanjem po sobi. Zločinec je nato uradnika večkrat zabodel z nožem, tako da je ta obležal na tleh. Soproga A. Missirja Mamachija di Lusignana, ki se je prav tako zbudila, je bila zabodena v hrbet in je očitno zaradi poškodb zelo hitro umrla. Vsiljivec je očeta družine zvezal in mu zamašil usta, nato pa se je oprhal in od težko ranjenega uradnika zahteval številko kreditne kartice. Uradnik je na koncu zaradi poškodb umrl. Otrokom je morilec prizanesel. Kraj zločina je z avtomobilom družine Missir Mamachi di Lusignano zapustil približno ob štirih zjutraj, s seboj pa je odnesel različne predmete, med njimi tudi televizor.

21      Maroška policija je 19. septembra 2006 pridržala Karima Zimacha. Ta je med predhodnim zaslišanjem priznal, da je v noči s 17. na 18. september zakrivil dvojni umor zakoncev Missir Mamachi di Lusignano. Karim Zimach je bil spoznan za krivega teh dejanj in je bil s sodbo prvostopenjskega kazenskega senata prizivnega sodišča v Rabatu z dne 20. februarja 2007 obsojen na smrtno kazen, to sodbo pa je v pritožbenem postopku potrdil še pritožbeni senat istega sodišča s sodbo z dne 18. junija 2007. Treba je navesti, da maroške oblasti take obsodbe niso izvršile od leta 1993, ko je bila v Maroku izvršena zadnja smrtna kazen.

22      Komisija je pri maroškem kazenskem sodišču vložila premoženjskopravni zahtevek. Prvostopenjski kazenski senat prizivnega sodišča v Rabatu je z zgoraj navedeno sodbo razglasil premoženjskopravni zahtevek za dopusten in Karimu Zimachu naložil plačilo simboličnega zneska 1 dirham Evropski uniji.

23      Vsi štirje otroci zakoncev Missir Mamachi di Lusignano so bili po tragični izgubi staršev s sklepom mirovnega sodnika v Kraainemu (Belgija) z dne 24. novembra 2006 postavljeni pod skrbništvo starih staršev, med katerimi je tožeča stranka.

24      Komisija je od 1. oktobra do 31. decembra 2006 izplačevala znesek, predviden v členu 70, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.

25      Prav tako je Komisija otrokom in dedičem umrlega uradnika v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov izplačala 414.308,90 EUR kot pavšalni znesek v primeru smrti ter na podlagi člena 25 Priloge X h Kadrovskim predpisom znesek v višini 76.628,40 EUR zaradi smrti zakonca.

26      Poleg tega je Komisija vsem štirim otrokom od 1. januarja 2007 priznala pravico do pokojnine po starših, ki je določena v členu 80 Kadrovskih predpisov, in do dodatka za šolanje iz Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

27      Komisija je umrlega uradnika tudi posmrtno povišala v naziv A 11, prvi plačilni razred, z retroaktivnim učinkom od 1. septembra 2005. To povišanje se je upoštevalo pri izračunu pokojnine po starših in pavšalnega zneska v primeru smrti.

28      Povrhu je z odločbo z dne 14. maja 2007, sprejeto na podlagi člena 76 Kadrovskih predpisov, vsakemu otroku do dopolnjenega 19. leta starosti odobrila izredno mesečno podporo iz socialnih razlogov v višini dodatka za vzdrževanega otroka.

29      Komisija je na pobudo GD za širitev 18. septembra 2007, ob obletnici dvojnega umora zakoncev Missir Mamachi di Lusignano, v svojih prostorih priredila slovesnost v spomin na pokojnika. Med to slovesnostjo so eno od sejnih sob posvetili spominu na umrlega uradnika in odkrili ploščo z njegovim imenom.

30      Tožeča stranka se je z dopisom predsedniku Komisije z dne 25. februarja 2008 Komisiji najprej zahvalila za slovesnost 18. septembra 2007, nato pa je izrazila nestrinjanje z zneski, izplačanimi njenim štirim vnukom, in nezadovoljstvo, ker Komisija ni odobrila stalne zaposlitve varuške ali družinske pomočnice, ki bi bila glede na starost otrok in njihovih starih staršev po njenem mnenju nujno potrebna. Tožečo stranko je nato zanimalo, ali je Komisija že začela pogajanja z Marokom za plačilo ustrezne odškodnine, večje od enega dirhama, ki ga je maroško sodišče simbolično dodelilo Evropski uniji. Nazadnje je tožeča stranka predsednika Komisije opozorila na odgovor B. Ferrero-Waldner, komisarke za zunanje odnose, 6. avgusta 2007 na pisno vprašanje P.-M. Coûteauxa, člana Evropskega parlamenta (pisno vprašanje z dne 25. junija 2007, P‑3367/07, UL C 45, 16.2.2008, str. 179), o „umoru uslužbenca Generalnega direktorata za zunanje zadeve v Maroku“ (v nadaljevanju: pisni odgovor z dne 6. avgusta 2007). Po mnenju tožeče stranke pred dvojnim umorom niso bili sprejeti primerni varnostni ukrepi, ki jih običajno predvidi Komisija in so navedeni v odgovoru komisarke za zunanje zadeve. Komisija naj bi tako zagrešila hudo malomarnost, zaradi katere naj bi bili mladoletni otroci upravičeni do odškodnine, najmanj enake skupnemu znesku plač, ki bi jih umorjeni uradnik prejel do domnevnega datuma upokojitve leta 2032, kar znese 26 let prejemanja plače.

31      S. Kallas, podpredsednik Komisije, pristojen za kadrovske zadeve, je tožeči stranki odgovoril z dopisom z dne 11. junija 2008. V tem dopisu je poudaril, da maroškim organom ni mogoče očitati malomarnega ali krivdnega ravnanja in da niso izpolnjeni pogoji za sprožitev diplomatskih pogajanj z Marokom glede odškodnine. Navedel je, da ukrepi za varovanje osebja, ki jih je sprejela Komisija, ustrezajo varnostnim razmeram, v katerih je živela delegacija v Rabatu, in da zahtevku za odškodnino, ki ga je tožeča stranka v zvezi s tem predložila v dopisu z dne 25. februarja 2008, ni mogoče ugoditi. Pojasnil je, da so bila plačila, ki jih je Komisija že izvedla (490.937,30 EUR pavšalnega zneska za primer smrti in nezgodnega zavarovanja, 4376,82 EUR na mesec za pokojnino po starših in dodatek za šolanje, 2287,19 EUR na mesec – vključno z davčnimi olajšavami – kot dodatek za vzdrževanega otroka in 1332,76 EUR na mesec izredne podpore, to je posebnega dodatka za vsakega vzdrževanega otroka), pravilno izračunana.

32      Kljub temu je komisar v istem dopisu z dne 11. junija 2008 tožečo stranko obvestil, da se je Komisija odločila, da glede na posebej tragične okoliščine v tej zadevi sprejme dodaten ukrep in izjemoma zviša zneske, izplačane na podlagi člena 76 Kadrovskih predpisov. Z odločbo z dne 4. julija 2008 je bil tako vsakemu vnuku iz tega naslova od 1. avgusta 2008 do dopolnjenega 19. leta starosti dodeljen mesečni znesek v višini dveh dodatkov za vzdrževanega otroka. Komisija je na podlagi te odločbe otrokom umrlega uradnika mesečno nakazovala več kot 9800 EUR (9862 EUR februarja 2009).

33      Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. septembra 2008 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper dopis z dne 11. junija 2008. V pritožbi je trdila, da je Komisija krivdno odgovorna, ker ni izpolnila obveznosti zagotoviti varovanje svojega osebja. Navedla je še, da je Komisija tudi objektivno odgovorna za škodo, povzročeno z zakonitim ravnanjem. Nazadnje se je podredno sklicevala na člen 24 Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega morajo Skupnosti solidarno povrniti škodo, ki jo je njihovemu uslužbencu povzročila tretja oseba.

34      Organ, pristojen za imenovanja, je z odločbo z dne 3. februarja 2009 pritožbo zavrnil.

 Predlogi strank in postopek

35      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        razglasi ničnost odločbe organa, pristojnega za imenovanja, z dne 3. februarja 2009;

–        Komisiji naloži, naj upravičencem po Alessandru Missirju Mamachiju di Lusignanu plača:

–        2.552.837,96 EUR, ki ustreza 26 letom prejemanja plače umorjenega uradnika in ki ga je treba revalorizirati glede na morebitni razvoj njegove poklicne poti, kot odškodnino za nastalo premoženjsko škodo;

–        250.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je žrtev utrpela pred smrtjo;

–        1.276.512 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo upravičenci utrpeli kot priče tragičnega umora;

–        Komisiji naloži plačilo 212.752 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela kot oče žrtve;

–        Komisiji naloži plačilo „kompenzacijskih ter zamudnih obresti“;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

36      Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

37      Tožeča stranka je obseg svojih odškodninskih zahtevkov pojasnila na obravnavi 15. decembra 2009 s predložitvijo dveh preglednic. Komisija ni nasprotovala vložitvi teh dokumentov v spis. V prvi preglednici so povzeti odškodninski zahtevki tožeče stranke. Iz nje je razvidna revalorizacija zneska zatrjevane premoženjske škode. Ta znesek, ki je bil v tožbi prvotno ocenjen na 2.552.837,96 EUR, se je na podlagi številčnih podatkov, ki jih je Komisija navedla v odgovoru na tožbo, in ob upoštevanju napredovanj v nazivu, ki bi jih sin tožeče stranke lahko bil deležen do konca svoje poklicne poti, zvišal na skupni znesek 3.975.329 EUR. Tožeča stranka na podlagi druge preglednice trdi, da je od zneskov, ki jih je Komisija že in jih še bo izplačala upravičencem po umrlem uradniku, samo znesek v višini 414.308 EUR, dodeljen na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, mogoče šteti za povračilo za škodo, ki so jo utrpeli dediči uradnika, saj so drugi zneski, ki jih navaja Komisija, po mnenju tožeče stranke samo prejemki iz socialnega zavarovanja.

38      Sodišče za uslužbence je v pripravljalnem poročilu za obravnavo stranki opozorilo, da se je treba pri preučitvi vprašanja, ali je Komisija pravilno izpolnila obveznost zagotovitve varnosti sinu tožeče stranke in njegovi družini, sklicevati na člen 1e(2) Kadrovskih predpisov, ki glede „ustreznih standardov varnosti“ napotuje na minimalne zahteve, veljavne v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb, med katerimi so zahteve iz Direktive 89/391. Sodišče za uslužbence je stranki pozvalo, naj v okviru ustnih navedb razložita, kako so po njunem mnenju te določbe vplivale na preučitev pogojev za nastanek nepogodbene odgovornosti uprave v tem sporu.

39      Sodišče za uslužbence je v istem pripravljalnem poročilu za obravnavo Komisijo tudi prosilo, naj pojasni, kakšno raven tveganja so njene službe leta 2006 upoštevale v zvezi z uradniki, ki so delali v Maroku, in ali so posebni varnostni ukrepi izhajali iz ravni tveganja, ki je bila za to državo določena na podlagi notranjih direktiv GD za zunanje odnose ali drugih besedil. Tožeča stranka je namreč v svojih pisanjih (v dopisu z dne 25. februarja 2008, pritožbi z dne 10. septembra 2008 in tožbi) s sklicevanjem na pisni odgovor z dne 6. avgusta 2007, ki ga je B. Ferrero-Waldner podala na vprašanje člana Parlamenta, trdila, da so se za nastanitve osebja delegacij Komisije v tretjih državah priporočali in uporabljali varnostni in zaščitni ukrepi ter da se ti ukrepi v obravnavanem primeru niso upoštevali. V poročilu, priloženem k tožbi, ki sta ga 4. oktobra 2006 pripravili odgovorni osebi varnostnih služb GD za zunanje odnose in GD za kadrovske zadeve in administracijo (v nadaljevanju: GD Admin), ki sta bili poslani v Rabat kmalu po umoru sina in snahe tožeče stranke, je bilo še navedeno: „varnostne razmere glede delegacije v Rabatu in glede nastanitve osebja že več mesecev spadajo v skupino [III]. Zagotoviti je torej treba varovanje stanovanj osebja, ki biva v tujini.“

40      Komisija na obravnavi 15. decembra 2009 med podajanjem ustnih navedb ni neposredno odgovorila na vprašanji, ki sta ji bili postavljeni in sta navedeni v prvi povedi prejšnje točke. Poudarila je, da je bil pisni odgovor z dne 6. avgusta 2007 za pojasnitev vrste ukrepov, ki so bili leta 2007 priporočeni za delegacije, podan skoraj eno leto po dvojnem umoru in naj zato ne bi bil upošteven v tej zadevi.

41      Komisija je v odgovor na vprašanje Sodišča za uslužbence o obstoju notranjih pravil o varnostnih ukrepih za uradnike v delegacijah, ki so leta 2006 delali v tretjih državah, navedla, da na tem področju ni bilo nobenega zavezujočega besedila in da obveznost institucije, da zagotovi varnost svojemu osebju, ki dela v teh delegacijah, izhaja samo iz načela dobrega upravljanja, pri čemer ima institucija na tem področju široko diskrecijsko pravico. Menila je, da se Direktiva 89/391 nanaša samo na kraj opravljanja dela in da zato ne more biti upoštevna v obravnavanem primeru, ki se nanaša na varnost zasebnega stanovanja uradnika. Komisija je pojasnila, da naj bi se z odločbo z dne 26. aprila 2006 navedena direktiva „prenesla“ na področje njenih služb. Sicer pa je Komisija v odgovorih na druga vprašanja vztrajala pri tem, da obveznost sprejetja nekaterih varnostnih ukrepov ne velja za zasebna stanovanja uradnikov delegacij.

42      Pozneje se je med razpravami na obravnavi izkazalo, prvič, da službe Komisije tretje države, v katerih so nastanjene delegacije, na podlagi več meril razvrstijo glede na raven tveganja (nizko, srednjo in visoko) v zadevnih državah in, drugič, da je bil Maroko leta 2006 uvrščen na raven tveganja, ki se je štela za „visoko“. Komisija je prav tako priznala, da je bilo treba glede zadevnih delegacij sprejeti in izvesti posebne varnostne ukrepe, prilagojene ravni tveganja, ki se je štela za „visoko“.

43      Iz dela obravnave 15. decembra 2009 je bila na zahtevo Komisije javnost izključena, tožeča stranka pa temu ni nasprotovala. Komisija je med tem delom obravnave Sodišču za uslužbence in tožeči stranki zagotovila nekaj dodatnih pojasnil, ni pa navedla besedil ali dokumentov, ne glede na njihovo pravno vrednost ali obliko (odločbe, notranje direktive, priporočila itd.), v zvezi z varnostnimi ukrepi iz prejšnje točke. Sklicevala se je tudi na varnostne preglede in preverjanja, ki naj bi bili v Rabatu izvedeni v prvi polovici leta 2006 in ki naj bi zadevali samo prostore delegacije, ne pa tudi 18 „stalnih“ stanovanj, priskrbljenih uradnikom delegacije.

44      Ker je Sodišče za uradnike menilo, da z odgovori Komisije na obravnavi ni dobilo dovolj pojasnil, je s sklepom z dne 22. januarja 2010 od nje zahtevalo predložitev besedil ali dokumentov, ne glede na njihovo pravno vrednost ali obliko, v katerih je pojasnjeno, kakšni varnostni ukrepi so bili leta 2006 priporočeni/predvideni/določeni glede delegacije v Rabatu glede na raven tveganja, ki je tedaj veljala za Maroko, morebitnih poročil o pregledih in preverjanjih, ki so bili v Rabatu izvedeni v prvi polovici leta 2006, ali dokumentov v zvezi z vsebino in rezultati teh pregledov in preverjanj, najemne pogodbe za začasno stanovanje, sklenjene med Komisijo in lastnikom te nepremičnine, ter odločbe z dne 26. aprila 2006.

45      Komisija je zahtevane dokumente predložila z dopisom z dne 12. februarja 2010, pri čemer je pojasnila, da se dostop do enega od njih – sporočilo z dne 6. junija 2006, ki ga je vodja delegacije v Maroku poslal direktorju direkcije Zunanja služba, pristojne za varnostna vprašanja v GD za zunanje odnose, in kateremu je bilo priloženo poročilo o misiji odgovorne osebe za regionalno varnost – lahko dovoli samo odvetnikom tožeče stranke in samo v prostorih tajništva Sodišča za uslužbence, ne da bi bilo mogoče narediti kopije dokumenta. V istem dopisu je omenila druga dokumenta, ki ju po njenem mnenju zaradi oznake „Restreint UE“ ni mogla predložiti in ki se ji poleg tega nista zdela upoštevna za rešitev spora, ju je pa bila pripravljena poslati samo Sodišču za uslužbence, če bodo strogo upoštevani varnostni ukrepi, popolnoma enaki varnostnim ukrepom iz Sklepa Komisije 2001/844/ES, ESPJ, Euratom z dne 29. novembra 2001 o spremembah njenega poslovnika (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 353).

46      Sodišče za uslužbence je menilo, da bi bil lahko eden od teh dveh dokumentov z oznako „Restreint UE“, ki ga je Komisija opisala kot „odlomek o varnostnih ukrepih iz skupine III za stalna stanovanja iz dokumenta o ‚standardih in merilih‘ GD [za kadrovske zadeve in administracijo – direkcija ‚Varnost‘]“, še posebej pomemben za rešitev zadeve. S sklepom z dne 17. marca 2010 je zato od Komisije zahtevalo predložitev tega dokumenta. Sodišče za uslužbence je v tem sklepu podrobno navedlo varnostne ukrepe, ki bodo veljali za dostop do tega dokumenta, pri čemer je med drugim navedlo, da bodo vanj imeli vpogled samo sodni tajnik in sodniki, ki so člani senata, in to izključno v prostorih sodnega tajništva, kjer bo dokument shranjen, in da vpogleda v ta dokument ne bosta imela niti tožeča stranka niti njen odvetnik.

47      Sodišče za uslužbence je v sklepu z dne 17. marca 2010 navedlo, da bi se bilo treba, če bi rešitev spora oprlo na ta dokument, vprašati o podrobnih pravilih za uporabo načela kontradiktornosti in določb člena 44(1) Poslovnika v obravnavanem primeru, saj to načelo in te določbe lahko vplivajo na to, ali ima tožeča stranka vsaj deloma vpogled v navedeni dokument. V zvezi s tem je navedlo, da dejstvo, da ima navedeni dokument oznako „Restreint UE“, kar je najnižja raven zaščite, določene s Sklepom 2001/844, samo po sebi še ni razlog za brezpogojno zavrnitev posredovanja tega dokumenta tožeči stranki. Sodišče za uslužbence je namreč, prvič, ugotovilo, da dokumentov z oznako „Restreint UE“ ni med dokumenti, ki se v skladu s členom 9 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) štejejo za „dokumente občutljive narave“, in na podlagi tega sklepalo, da se za tak dokument lahko uporabi ureditev splošnega prava, uvedena s to uredbo, ki določa dostop do dokumentov institucij ob upoštevanju izjem iz člena 4 navedene uredbe. Drugič, Sodišče za uslužbence je navedlo, da Sklep 2001/844 določa, da avtor zaupnega dokumenta lahko zniža raven tajnosti dokumenta ali oznako tajnosti umakne.

48      Komisija je z dopisom z dne 30. marca 2010, ki je bil v zapečateni ovojnici in s povratnico naslovljen osebno na tajnika Sodišča za uslužbence, poslala pet strani dolg dokument, v katerem so bili zbrani odlomki iz dokumenta z naslovom „Dokument o varnostnih standardih in merilih“ („Document sur les Normes et Critères“), izdanega leta 2006 („N & C édition 2006/ DS3/A.W“, v nadaljevanju: dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih) v zvezi z varnostnimi ukrepi, ki med drugim veljajo za stanovanja, priskrbljena osebju delegacij („staff houses“). Komisija je v istem dopisu poudarila, da je ta dokument predložila „izključno zato, da bi lahko Sodišče za uslužbence preverilo njegovo zaupno naravo v smislu člena 44(2) Poslovnika“. Ponovno je zatrdila, da se ji dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih ne zdi upošteven za rešitev spora, zlasti ker naj bi zadeval samo stalna stanovanja – ne pa tudi začasnih –, ki se osebju delegacij priskrbijo v tretjih državah. Komisija je še trdila, da je vsekakor izključeno, da bi bila oznaka tajnosti dokumenta umaknjena in da bi imela tožeča stranka vpogled vanj, niti delni, saj bi lahko tako razkritje ogrozilo varnost uradnikov delegacij v tretjih državah. Trdila je tudi, da se Uredba št. 1049/2001 v tem postopku ne uporablja in da zavrnitev posredovanja dokumenta tožeči stranki vsekakor upravičujejo razlogi javne varnosti v skladu s členom 4(1) navedene uredbe. Je pa vendarle navedla, da tudi če bi Sodišče za uslužbence menilo, da je ta dokument upošteven za rešitev spora, bi moralo skupaj z njo preučiti potrebne podrobne pogoje za uskladitev načela kontradiktornosti z varstvom zaupnosti informacij iz navedenega dokumenta, „na primer [s] predložitvijo povzetka dokumenta (glej sklep Sodišča z dne 4. februarja 1981 v zadevi AM & S proti Komisiji, 155/79), v katerega bi lahko v skladu s podrobnimi pravili iz zadeve F‑2/07 [Matos Martins proti Komisiji, v kateri je bila izdana sodba Sodišča za uslužbence z dne 15. aprila 2010] imel vpogled samo odvetnik tožeče stranke“.

49      Sodni tajnik Sodišča za uslužbence je dopis Komisije z dne 30. marca 2010 prejel 31. marca 2010. Člani senata so pregledali odlomke dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih v prostorih sodnega tajništva.

50      Odvetnik tožeče stranke je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence imel omogočen vpogled v dokument, naveden v prvi povedi točke 45 zgoraj. Dostopa do odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih ni imel.

51      Tožeča stranka je z dopisom z dne 12. aprila 2010 predložila pripombe k dokumentom, ki jih je Komisija predložila v odgovor na sklep z dne 22. januarja 2010, zlasti k dokumentu, s katerim se je lahko seznanila v tajništvu Sodišča za uslužbence. V dopisu je poudarila, da ti dokumenti dokazujejo obstoj obveznosti Komisije zagotoviti varnost, vključno za začasna stanovanja osebja, ki dela v Maroku, in da je bilo med ukrepi, ki bi jih morala sprejeti, zlasti stalno strokovno varovanje, ki ga zagotavlja specializirana družba. Tako varovanje naj v obravnavanem primeru ne bi bilo izvajano, čeprav bi ga bilo mogoče priskrbeti že v nekaj dneh. Tak varnostni ukrep bi morilca zagotovo odvrnil od kaznivih dejanj, vsekakor pa bi omogočil vsaj posredovanje ekipe nujne pomoči, ki bi lahko sinu tožeče stranke rešila življenje.

52      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 20. maja 2010 od Komisije zahtevalo predložitev še enega odlomka dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki se je nanašal na pogoje za namestitev rešetk („installation requirements for grids“) v stanovanjih osebja delegacij v tretjih državah, razvrščenih v skupini II ali III (kar ustreza srednji in visoki ravni tveganja). V navedenem sklepu je pojasnilo, da bodo za predložitev tega dokumenta in dostop do njega veljali enaki pogoji, kot so določeni v sklepu Sodišča za uslužbence z dne 17. marca 2010.

53      Komisija je z dopisom z dne 2. junija 2010 predložila pripombe k dopisu tožeče stranke z dne 12. aprila 2010. V teh pripombah (s točkami od 57 do 60 je bil v prostorih sodnega tajništva seznanjen samo odvetnik tožeče stranke) je poudarila, da ima v zvezi z zasebnimi stanovanji uradnikov, ki delajo v delegaciji, široko diskrecijsko pravico in samo splošno dolžnost skrbnega ravnanja. Nastanek njene nepogodbene odgovornosti naj bi bil mogoč samo v primeru dovolj očitne kršitve pravnega pravila, s katerim se posameznikom dodelijo pravice. Odločba z dne 26. aprila 2006 naj bi se nanašala samo na kraje opravljanja dela in naj torej ne bi nalagala varnostnih ukrepov v stanovanjih osebja, zaposlenega v delegacijah, ne glede na to, ali so ta stanovanja stalna ali začasna. Edino besedilo, ki se sklicuje na varnostne ukrepe za stalna stanovanja, naj bi bil priročnik GD za zunanje odnose, priložen k dopisu Komisije z dne 12. februarja 2010. Vendar naj bi vseboval samo splošno priporočilo vodjem delegacij glede varovanja rezidenc in/ali službenih stanovanj, upravi pa naj bi bila prepuščena široka diskrecijska pravica glede pravil za njegovo izvedbo. Ker je bilo stanovanje sina tožeče stranke samo začasno stanovanje, naj posebni varnostni ukrepi na podlagi pravnega pravila ne bi bili predpisani. Poleg tega naj bi se sin tožeče stranke strinjal, da se bo v to stanovanje vselil s svojo družino. To začasno bivališče naj bi bilo vsekakor varno in naj bi glede na nizko stopnjo običajne kriminalitete, ugotovljeno za Maroko, vključevalo primerne varnostne ukrepe, med drugim uporabo varnostne službe, primerljivo s tisto, ki je za stalna stanovanja predvidena v dokumentu iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih. Tudi če bi bila Komisija kriva opustitve, naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je škoda neposredno nastala zaradi očitane opustitve.

54      Komisija je z dopisom z dne 8. junija 2010 predložila odlomek dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki se je nanašal na pogoje za namestitev rešetk. V dopisu je poudarila, da v nasprotju s tem, kar je Sodišče za uslužbence navedlo v sklepu z dne 20. maja 2010, pogoji za namestitev rešetk, na katere se nanaša razdelek 54.3 dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, veljajo samo za stalna stanovanja osebja delegacij, ki spadajo v skupino III, ne pa tudi za stanovanja, ki spadajo v skupino II.

55      Člani senata so imeli vpogled v odlomek dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki se je nanašal na pogoje za namestitev rešetk, v prostorih sodnega tajništva.

56      Sodišče za uslužbence je v dopisu z dne 2. julija 2010 strankama sporočilo, da so odlomki dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih po njegovem mnenju upoštevni za rešitev spora. V skladu s predlogom, ki ga je Komisija navedla v dopisu z dne 30. marca 2010, je stranki obvestilo, da namerava pripraviti povzetke teh odlomkov in jih vključiti v spis. Pojasnilo je, da naj bi ti povzetki vsebovali nekatere dele navedenega dokumenta (s strani 37, 140 in 142, torej treh strani od sedmih, ki jih je Komisija poslala Sodišču za uslužbence). Stranki sta bili pozvani, naj predložita pripombe k dopisu z dne 2. julija 2010.

57      Komisija je z dopisom z dne 9. julija 2010 potrdila prejem dopisa Sodišča za uslužbence z dne 2. julija 2010 in pojasnila, da zaradi zaščite varnosti uradnikov delegacij v tretjih državah, na katero je opozorila že v dopisih z dne 30. marca in 8. junija 2010, lahko soglaša samo s tem, da se povzetek dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih nanaša na predmet zadevnih razdelkov tega dokumenta, ne pa s tem, da vsebuje odlomke navedenega dokumenta. V odgovor na zahtevo Sodišča za uslužbence je z dopisom z dne 22. septembra 2010 pojasnila, kaj je treba razumeti kot povzetek „predmeta“ zadevnih razdelkov, pri čemer je navedla primer mogočega povzetka za razdelek 54.3 na strani 140 dokumenta 2006 o varnostnih standardih in merilih.

58      Tožeča stranka je z dopisom z dne 13. julija 2010 Sodišče za uslužbence obvestila, da se strinja s predlogom, naj Sodišče za uslužbence pripravi povzetek odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih.

59      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 6. oktobra 2010 Komisiji poslalo osnutek povzetka zadevnih razdelkov s strani 37, 140 in 142 dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, pri čemer povzetka niso sestavljali odlomki dokumenta, temveč se je nanašal na predmet navedenih razdelkov, kot je predlagala Komisija.

60      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 6. oktobra 2010 tožečo stranko vprašalo, ali želi, da se njeni podatki ne razkrijejo. Na to vprašanje ni bilo odgovora.

61      Komisija je z dopisom z dne 19. oktobra 2010 sporočila pripombe k osnutku povzetka, pri čemer je Sodišče za uslužbence zaprosila, naj v osnutku črta navedbo s strani 37 dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih.

62      Sodišče za uslužbence je tej prošnji Komisije ugodilo in pripravilo končni povzetek odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih.

63      Povzetek je bil poslan Komisiji. Kar zadeva tožečo stranko, se je z navedenim povzetkom seznanil samo odvetnik tožeče stranke, in sicer 30. novembra 2010 v prostorih tajništva Sodišča za uslužbence.

64      Sodišče za uslužbence je na podlagi elementov, predloženih po obravnavi z dne 15. decembra 2009, presodilo, da je potrebna še ena obravnava.

65      V pripravljalnem poročilu za drugo obravnavo je stranke prosilo, naj ustne navedbe osredotočijo na naslednja vprašanja:

„1. Postopkovna vprašanja:

(a) Tožeča stranka ob vložitvi odškodninskega zahtevka na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov ni zahtevala odškodnine za nepremoženjsko škodo; ali je dopustno, da odškodninske zahtevke v tem smislu predloži Sodišču za uslužbence?

(b) Ali dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih spada v pravni okvir spora?

(c) Ali lahko Sodišče za uslužbence upoštevne odlomke iz tega dokumenta, ki se iz legitimnih varnostnih razlogov lahko tožeči stranki posredujejo samo v obliki kratkega povzetka, kljub vsemu upošteva pri presoji, ali je v obravnavanem primeru Komisija storila napako? Ali iskanje primernega ravnovesja med varstvom zaupnosti tega dokumenta in pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega nadzora ne pomeni, da Sodišče za uslužbence v okoliščinah tega primera odstopi od člena 44(1) Poslovnika (glej po analogiji sodbo Sodišča [za človekove pravice z dne 19. februarja 2009 v zadevi A in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 3455/05], zlasti točke od 205 do 208)?

2. Vsebinska vprašanja:

(a) Kakšen je pravni pomen dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih?

(b) Ali je Komisija storila napako pri izvajanju varnostnih ukrepov, ki so se uporabljali za začasno stanovanje, priskrbljeno sinu tožeče stranke?

(c) Ali je vzročna zveza med morebitno napako Komisije in zatrjevano škodo neposredna in gotova?

(d) Ali se ob predpostavki, da je Komisija storila napako, ki bi lahko povzročila nastanek odgovornosti, Komisiji lahko pripiše odgovornost za celotno nastalo škodo ali samo za del le-te zaradi morebitne napake žrtev ali tretje osebe?

(e) Ali je Komisija ustrezno nadomestila škodo, ki naj bi bila neposredno povezana z napako te institucije?“

66      Komisija je pred obravnavo z dopisom z dne 26. novembra 2010 sporočila nekatere pripombe k pripravljalnemu poročilu za obravnavo, ki so se nanašale na vprašanje iz točke 1(c) navedenega poročila. Med drugim je poudarila, da je bilo po njenem mnenju v povzetku, ki ga je pripravilo Sodišče za uslužbence, vzpostavljeno primerno ravnovesje med nujnostjo ohranitve zaupnosti dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih ter pravicami tožeče stranke do obrambe. Sodišče za uslužbence naj torej preučitve spisa ne bi moglo opreti, ne da bi kršilo člen 44(1) Poslovnika, na odlomke dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki niso bili navedeni v tem povzetku. Če bi Sodišče za uslužbence menilo, da odlomki dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki mu jih je poslala, vsebujejo informacije, ki jih ni v povzetku, je Komisija kljub vsemu pripravljena preučiti možnost, da Sodišče za uslužbence še pred drugo obravnavo dopolni povzetek, pri čemer še naprej skuša vzpostaviti primerno ravnovesje med nujnostjo ohranitve zaupnosti dokumenta in pravicami tožeče stranke do obrambe.

67      Sodišče za uslužbence je z dopisom, ki ga je strankama po telefaksu poslalo 2. decembra 2010, pojasnilo, da v obravnavanem sporu ne gre za vzpostavitev ravnovesja med ohranitvijo zaupnosti dokumenta in pravicami tožeče stranke do obrambe, temveč med ohranitvijo zaupnosti dokumenta in zahtevami po učinkovitem sodnem varstvu, saj je treba tožeči stranki zagotoviti učinkovito sodno varstvo, čeprav ima uprava na voljo nekatere dokumente, koristne za njeno tožbo. Sodišče za uslužbence je stranki pozvalo, naj v zvezi s tem vprašanjem upoštevata sodbi Sodišča z dne 13. julija 2006 v zadevi Mobistar (C‑438/04, točka 40) in z dne 14. februarja 2008 v zadevi Varec (C‑450/06, zlasti točki 52 in 53 ter izrek). Prav tako je Komisijo prosilo, naj pred obravnavo navede, ali se strinja s tem, da se v povzetku navede, natančno kateri varnostni ukrepi (značilnosti službe za varovanje, alarmnega sistema, gumbov za alarm, varnostnih rešetk za okna) so v dokumentu iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih predvideni za stanovanja osebja delegacij, ki glede na raven tveganja spadajo v skupino III. Sodišče za uslužbence je pojasnilo, da bi imel dostop do novega povzetka samo odvetnik tožeče stranke.

68      Komisija je v dopisu, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence po telefaksu prispel 3. decembra 2010, odgovorila, da ni naklonjena temu, da bi se v povzetku natančno navedlo, kateri so varnostni ukrepi, predvideni v dokumentu iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih.

69      Tožeča stranka je v dopisu, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence po telefaksu prispel 6. decembra 2010, zatrdila, da je dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih upošteven za rešitev spora. Navedla je, da se je povzetek, do katerega je imel dostop njen odvetnik, nanašal samo na predmet navedenega dokumenta, ne pa tudi na vsebino navedenih varnostnih ukrepov, in na podlagi tega zahtevala, naj se ji na podlagi pravice do učinkovitega sodnega varstva in v skladu z načelom enakosti orožij vsaj po odvetniku omogoči dostop do zadevnih odlomkov iz tega dokumenta. Tožeča stranka je poudarila, da se stopnja tajnosti dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki je glede na razvrstitev iz Sklepa 2001/844 najnižja, ne zdi upravičen razlog za zavrnitev dostopa, ki mu nasprotuje Komisija. Na področju konkurenčnega prava naj bi se strankam v postopku običajno omogočil vpogled v dokumente z oznako „Restreint UE“, če se sprejmejo potrebni varnostni ukrepi (prepoved fotokopiranja, dostop imajo samo odvetniki strank). Če bi Sodišče za uslužbence menilo, da niti ne more dopolniti povzetka, ki ga je že pripravilo, niti ne more tožeči stranki poslati odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, bi moralo na podlagi sodne prakse Sodišča (zgoraj navedena sodba Varec) in z odstopanjem od člena 44(1) Poslovnika o sporu odločiti na podlagi upoštevnih odlomkov tega dokumenta, s katerimi razpolaga, in se ne bi smelo zadovoljiti s povzetkom.

70      Druga obravnava je potekala 8. decembra 2010. Komisija je na obravnavi izjavila, da ne bi nasprotovala temu, da Sodišče za uslužbence pri odločanju o sporu poleg samega povzetka upošteva tudi upoštevne odlomke tega dokumenta, če bi menilo, da se dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih uporablja za začasna stanovanja.

 Pravo

I –   Predmet tožbe

71      Čeprav tožeča stranka formalno predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za imenovanja, z dne 3. februarja 2009, je treba opozoriti, da je taka odločba, s katero uprava odloči o odškodninskih zahtevkih tožeče stranke, sestavni del upravnega postopka pred vložitvijo odškodninske tožbe pred Sodiščem za uslužbence in da tožeči stranki omogoča samo, da pri Sodišču za uslužbence vloži odškodninski zahtevek. Predlogov za razglasitev ničnosti, ki jih je podala tožeča stranka, zato ni mogoče presojati ločeno od odškodninskih zahtevkov (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1997 v zadevi Gill proti Komisiji, T‑90/95, točka 45).

72      Tožbo je torej treba obravnavati tako, kot da je njen edini cilj povrniti škodo, ki naj bi jo tožeča stranka, umrli uradnik in njegovi otroci utrpeli zaradi ravnanja Komisije.

II –  Dopustnost

A –  Trditve strank

73      Komisija navaja več ugovorov nedopustnosti.

74      Prvič, trdi, da je tožeča stranka v odškodninskem zahtevku z dne 25. februarja 2008, vloženem v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov, svoje zahteve omejila na odškodnino za premoženjsko škodo, zahtevka za povračilo nepremoženjske škode pa ni predložila. Tožba naj bi bila zato nedopustna v delu, v katerem se nanaša na povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpeli umrli uradnik, njegovi otroci in tožeča stranka.

75      Drugič, kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel umrli uradnik, v členu 73 Kadrovskih predpisov naj žrtev ne bi bila navedena med upravičenci. Žrtev naj torej v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti na podlagi člena 236 ES ne bi mogla zakonito uveljavljati škode. Ker umrli uradnik nima nobenih pravic na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, naj v skladu z rekom nemo dat quod non habet na tožečo stranko ne bi bilo mogoče prenesti nobene pravice. Po drugi strani naj bi bilo mogoče z odškodninsko tožbo, vloženo na podlagi člena 236 ES, zahtevati samo dodatno odškodnino k tisti iz člena 73 Kadrovskih predpisov, pravico do njene vložitve pa naj bi imele samo osebe, ki spadajo na področje uporabe ratione personae te določbe.

76      Tretjič, nepremoženjska škoda, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, naj ne bi bila navedena v pritožbi z dne 10. septembra 2008 in naj bi bila zato nedopustna. Poleg tega naj tožeče stranke ne bi bilo med upravičenci, na katere se nanaša člen 73 Kadrovskih predpisov, zato naj ne bi mogla zakonito uveljavljati škode v okviru nepogodbene odgovornosti v smislu člena 236 ES.

77      Četrtič, nepremoženjska škoda, ki naj bi jo utrpeli otroci umrlega uradnika, naj ne bi bila dopustna v odškodninski tožbi na podlagi člena 236 ES, ker otroci žrtve ne bi mogli uveljavljati pravic na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi predložila nobenega prima facie dokaza o utrpeli nepremoženjski škodi.

78      Petič, trditev tožeče stranke, da bi umrli uradnik, če bi živel, svojim otrokom zapustil veliko večje premoženje od zneska, ki ga je Komisija izplačala na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, naj bi bila nedokazana in popolnoma nenatančna. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi navedla drugih virov prihodkov (na primer morebitnih prihodkov od življenjskega zavarovanja umrlega uradnika in njegove soproge), na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko izgubo prihodkov za upravičence, katerih zakonita zastopnica je.

79      Šestič, v odškodninskem zahtevku z dne 25. februarja 2008 naj ne bi bila navedena niti drugi niti tretji tožbeni razlog – in sicer odgovornost Komisije, čeprav objektivna, zaradi zakonitega ravnanja in odgovornost na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Poleg tega naj ta tožbena razloga ne bi vsebovala nobenih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče količinsko določiti zatrjevano škodo, v tožbi pa naj se nanju ne bi nanašal noben predlog. Ta tožbena razloga naj bi bilo zato treba razglasiti za nedopustna.

80      Nazadnje, tožeča stranka naj ne bi predložila pooblastil drugih skrbnikov otrok umrlega uradnika, ki bi potrjevala, da je pooblaščena za vložitev tožbe v njihovem imenu in za njihov račun. Tako naj ne bi imela procesnega upravičenja.

B –  Presoja Sodišča za uslužbence

81      Najprej je treba preučiti ugovore nedopustnosti, navedene v točkah od 74 do 77 te sodbe, ki se nanašajo na predloge tožeče stranke za povračilo nepremoženjske škode.

82      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se mora v sistemu pravnih sredstev, določenem s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, če je tožba izključno odškodninska, tako da ne vsebuje predlogov za razglasitev ničnosti nekega akta, temveč se nanaša izključno na povračilo škode, domnevno nastale zaradi vrste napak ali opustitev, ki jih zaradi neobstoja pravnega učinka ni mogoče opredeliti kot akt, ki posega v položaj, upravni postopek obvezno, sicer je poznejša tožba nedopustna, začeti z zahtevkom, ki ga zadevna stranka vloži pri organu, pristojnem za imenovanja, za povračilo zatrjevane škode in se po potrebi nadaljevati z vložitvijo pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka (glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 1995 v zadevi Saby proti Komisiji, T‑44/93, točka 31).

83      Poleg tega morajo imeti predlogi, predstavljeni pred sodiščem Unije, v skladu z ustaljeno sodno prakso enak predmet kot predlogi, navedeni v pritožbi, in lahko vsebujejo le izpodbojne razloge, ki imajo enako podlago kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, pri čemer je te izpodbojne razloge v sodnem postopku vseeno mogoče razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in argumentov, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani (glej na primer sodbo Sodišča z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campogrande proti Komisiji, C‑62/01 P, točka 34).

84      Sodišče za uslužbence je pred kratkim presodilo, da je treba pojem „podlaga“ razlagati široko (sodba Sodišča za uslužbence z dne 1. julija 2010 v zadevi Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 119). Čeprav je Sodišče za uslužbence to usmeritev sodne prakse podalo v zvezi z ničnostno tožbo, to ne pomeni, da je ni mogoče uporabiti v odškodninskih zadevah, če se upoštevajo posebne značilnosti takega spora. Pojem „podlaga“ v strogo odškodninskih zadevah ni opredeljen s sklicevanjem na „izpodbojne razloge“ v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki, temveč na „škodo“, ki jo zadevni uradnik navede v odškodninskem zahtevku. Prav ta škoda določa predmet povračila, ki ga zahteva uradnik, in posledično predmet zahtevka, o katerem mora odločiti uprava.

85      Iz ugotovitev v prejšnjih treh točkah izhaja, da so odškodninski zahtevki na podlagi različnih vrst škode pred Sodiščem za uslužbence dopustni samo, če je bil pred tem najprej upravi poslan zahtevek z enakim predmetom in na podlagi enakih vrst škode, nato pa je bila zoper odločitev uprave, ki je izrecno ali implicitno odločila o navedenem zahtevku, vložena pritožba.

86      To pa ne pomeni, da zadevni uradnik ne more prilagoditi zneska zahtev, ki jih je navedel v zahtevku upravi, zlasti če se njegova škoda pozneje poveča ali če obseg te škode ni znan oziroma ga je mogoče oceniti šele po vložitvi navedenega zahtevka (glej v tem smislu glede možnosti določitve škode ob vložitvi tožbe sodbo Sodišča z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, točka 62), vendar le če je bila škoda, katere povračilo se zahteva, navedena v tem zahtevku.

87      Čeprav tožeča stranka v obravnavanem primeru zahteva odškodnino za škodljive posledice istih dejanj, kot jih je navedla v zahtevku z dne 25. februarja 2008, pa po drugi strani njeni odškodninski zahtevki temeljijo na odškodnini za različno nepremoženjsko škodo, ki naj bi bila povzročena njej, njenemu umrlemu sinu in njenim vnukom.

88      Vendar ni sporno, da je tožeča stranka v odškodninskem zahtevku, vsebovanem v dopisu z dne 25. februarja 2008, zahtevala samo povračilo premoženjske škode in da nikakor ni navedla nepremoženjske škode, na katero se sklicuje pred Sodiščem za uslužbence.

89      Res je, da je tožeča stranka nato v pritožbi zahtevala ne samo povračilo premoženjske škode, ampak tudi povračilo nepremoženjske škode, tako da je lahko uprava v odločbi o zavrnitvi pritožbe izrazila stališče glede te škode pred vložitvijo tožbe. Vendar je treba ta del odločbe o zavrnitvi pritožbe razumeti kot prvo odločbo, ki jo je uprava sprejela v zvezi z nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka zoper to odločbo ni vložila pritožbe, kar bi morala storiti, torej ni upoštevala dvostopenjskega upravnega postopka, ki je pogoj za dopustnost odškodninskih zahtevkov za to vrsto škode.

90      Trditev v zvezi s sodbo Sodišča z dne 26. januarja 1989 v zadevi Koutchoumoff proti Komisiji (224/87), ki jih je tožeča stranka navedla na drugi obravnavi, ni mogoče sprejeti. Če je namreč Sodišče v tej sodbi dopustilo, da uradnik odškodninske zahtevke prvič predstavi pred sodiščem, je to zato, ker je lahko v pritožbi navedeno izpodbijanje zakonitosti akta, ki je posegal v položaj zadevne stranke, vključevalo zahtevek za povračilo škode, povzročene s tem aktom. Obravnavani spor je popolnoma odškodninski in se ne navezuje na izpodbijanje zakonitosti odločbe, ki posega v položaj tožeče stranke.

91      Predloge za povračilo nepremoženjske škode je zato v tem primeru mogoče samo zavrniti kot nedopustne, ne da bi bilo treba preučiti še druge ugovore nedopustnosti, navedene zoper njih.

92      Drugič, Sodišče za uslužbence meni, da so trditve Komisije, navedene v točki 78 te sodbe, povezane z vprašanjem, ali je tožeča stranka zaradi zneskov, ki jih je Komisija že izplačala iz naslova nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov, izgubila ves pravni interes, to vprašanje pa bo obravnavano v nadaljevanju v okviru vsebinske preučitve prvega tožbenega razloga.

93      Tretjič, kar zadeva ugovore nedopustnosti, ki so zoper drugi in tretji tožbeni razlog navedeni v točki 79 te sodbe, je treba na podlagi elementov, ki jih ima Sodišče za uslužbence na voljo za odločanje o vsebini spora, in zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti najprej preučiti, ali bi bila lahko institucija celo objektivno odgovorna zaradi zakonitega ravnanja, pa tudi ali bi lahko ta odgovornost temeljila na določbah člena 24 Kadrovskih predpisov. Če bo Sodišče za uslužbence menilo, da odškodninski zahtevki tožeče stranke, ki temeljijo na teh dveh razlogih, niso utemeljeni in da je treba tožbo zavrniti, teh razlogov nedopustnosti ne bo treba preučiti (sodba Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, točka 52; sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. maja 2008 v zadevi Ott in drugi proti Komisiji, T‑250/06 P, točki 75 in 76; sodbi Sodišča za uslužbence z dne 14. novembra 2006 v zadevi Villa in drugi proti Parlamentu, F‑4/06, točka 21, in z dne 20. januarja 2009 v zadevi Klein proti Komisiji, F‑32/08, točka 20).

94      Četrtič, kar zadeva četrti ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na to, da naj tožeča stranka ne bi bila procesno upravičena kot zakonita zastopnica upravičencev po umrlem uradniku, ker ni pridobila soglasja drugih skrbnikov, je treba navesti, da je tožeča stranka, ki je bila z dopisom Sodišča za uslužbence z dne 15. junija 2010 pozvana k predložitvi dokumenta, ki bi dokazoval, da ukrepa s soglasjem teh soskrbnikov, z dopisom z dne 17. junija 2010 predložila pooblastilo, ki so ga ti podpisali. Sodišče za uslužbence tako lahko na podlagi člena 36 Poslovnika ugotovi, da tožba izpolnjuje zahteve iz člena 35(1)(b) Poslovnika. Ta ugovor nedopustnosti je zato treba zavrniti.

95      Tudi če takega pooblastila, ki ob vložitvi tožbe ni bilo predloženo, ne bi bilo mogoče predložiti med sodnim postopkom, Sodišče za uslužbence vsekakor opozarja, da je Sodišče že presodilo, da dejstvo, da neki subjekt na podlagi nacionalnega prava nima pravice vložiti tožbe, še ne pomeni, da nima pravice obrniti se na sodišče Unije (glej v tem smislu v zvezi z družbo v ustanavljanju, ki ji je Komisija dovolila sodelovanje pri javnem razpisu in potrdila veljavnost njene ponudbe, sodbo Sodišča z dne 28. oktobra 1982 v zadevi Groupement des Agences de voyages proti Komisiji, 135/81).

96      Poleg tega Komisija v obravnavanem primeru v odgovoru na pritožbo tožeče stranke nikakor ni trdila, da je ta procesno upravičena samo s soglasjem drugih soskrbnikov upravičencev po umrlem uradniku, čeprav je bila pritožba zadnja faza v postopku pred vložitvijo tožbe.

III –  Vsebinska presoja

A –  Prvi tožbeni razlog: neizpolnitev obveznosti Komisije, da zagotovi varnost svojega uradnika

1.     Trditve strank

97      Tožeča stranka meni, da je izpolnjen pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Komisije zaradi nezakonitega ravnanja te institucije. Komisija naj bi bila namreč malomarna pri upoštevanju splošne zahteve po varovanju, ki jo mora izpolniti kot delodajalka in ki izhaja neposredno iz dolžnosti pomoči, določene v členu 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ter naj bi imela poseben pomen za uradnike, ki delajo v tretji državi, in njihove družine.

98      Komisija naj ne bi izpolnila obveznosti umrlemu uradniku in njegovi družini zagotoviti varno stanovanje, ta obveznost pa je še toliko večja, ker mora uradnik na podlagi člena 5(1) Priloge X h Kadrovskim predpisom živeti v stanovanju, ki mu ga priskrbi institucija. Malomarnost Komisije naj bi dokazovalo dejstvo, da je storilec brez posebnih priprav ter pod vplivom alkohola in mamil zlahka prišel v notranjost hiše, v kateri je stanoval umrli uradnik, ne da bi moral vlomiti in ne da bi naletel na oviro. Komisija naj se ne bi prepričala, ali so rešetke na oknih jedilnice učinkovita ovira. Kot take naj bi bile neprimerne. Dejstvo, da naj bi bilo okno v tem prostoru odprto, naj ne bi bilo dokazano, nikakor pa naj se Komisija s sklicevanjem na to ne bi mogla razbremeniti odgovornosti. Komisija naj bi bila odgovorna tudi za to, da med vlomom ni bilo nočnega čuvaja. Prav tako naj ne bi bila sprejeta poceni in učinkovita ukrepa, kot sta vgradnja alarmnega sistema in/ali gumba za alarm, čeprav naj bi ju avtor pisnega odgovora z dne 6. avgusta 2007 opisal kot „standardna“ varnostna ukrepa.

99      To, da se je umrli uradnik strinjal z dodelitvijo začasnega stanovanja, Komisije v ničemer ne razbremenjuje obveznosti, ki jih ima glede varnosti. Sicer pa naj tega stanovanja ne bi izbral sin tožeče stranke, saj ga je Komisija najela pred njegovim prihodom v Rabat.

100    Tožeča stranka pojasnjuje, da nikakor ne trdi, da bi morala Komisija umrlemu uradniku in njegovi družini zagotoviti brezpogojno varnost, temveč samo to, da niso bili sprejeti minimalni, učinkoviti in razumni ukrepi, s katerimi bi bilo mogoče dejansko zagotoviti varnost njenemu sinu in njegovi družini.

101    Komisija opozarja na sodno prakso, v skladu s katero ima uradnik – ali njegovi upravičenci –, ki prejme nadomestila iz člena 73 Kadrovskih predpisov, pravico vložiti tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti zoper zadevno institucijo samo, če ta nadomestila ne zadoščajo za povračilo nastale škode. Ta sodna praksa naj bi se uporabljala tudi za druga nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov, ki so bila v tem sporu izplačana upravičencem po umrlem uradniku. Tožeča stranka, ki naj bi nosila dokazno breme, naj ne bi dokazala, da zneski, ki jih je Komisija izplačala v tej zadevi, v zvezi s tem ne zadoščajo. Komisija torej dvomi o pravnem interesu tožeče stranke, vsaj kar zadeva zatrjevano nepremoženjsko škodo. Kar zadeva premoženjsko škodo, naj tožeča stranka pri določitvi odškodnin, ki jih zahteva, v ničemer ne bi upoštevala nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov, dodeljenih upravičencem po umrlem uradniku, čeprav je glede na navedeno sodno prakso izključeno, da bi dopolnilna tožba zaradi nepogodbene odgovornosti pripeljala do dvojne odškodnine za isto škodo.

102    Komisija ne zanika svoje splošne obveznosti, da kot delodajalka zagotovi varnost, vendar tožeči stranki ugovarja in trdi, da je sprejela primerne varnostne ukrepe, ki so jih zahtevale okoliščine, pri čemer izključuje, da bi storila napako. Trditve, ki jih je Komisija v zvezi s temi vprašanji navedla v svojo obrambo, so bile navedene v točki 53 te sodbe. Sicer pa Komisija meni, da je za škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka, odgovoren edino storilec sam. Nekatere malomarnosti, ki so pripomogle k nastanku škode, naj bi storil tudi sin tožeče stranke, zlasti ker se pred odhodom v Maroko ni udeležil informativnih sestankov o varnosti, ki jih je Komisija organizirala za osebe, ki so v okviru delegacije poslane v tretjo državo, in ker je v noči dvojnega umora okno svojega stanovanja pustil odprto.

103    Odvetnik tožeče stranke je po seznanitvi s povzetkom odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih v prostorih tajništva Sodišča za uslužbence poudaril, da je ta dokument za Komisijo zavezujoč in da so v njem navedeni podrobni pogoji, ki jih je institucija sama določila za izvajanje svoje diskrecijske pravice. Trdil je še, da Komisija ni upoštevala nobenega od ukrepov, predpisanih v tem dokumentu, čeprav se je zavedala tveganj, ki so jim bili izpostavljeni njeni uradniki, ki so delali v Maroku. Brez te neizpolnitve obveznosti se dvojni umor ne bi zgodil. Poleg tega bi lahko sin tožeče stranke, če bi bili izvedeni varnostni ukrepi, predvideni v dokumentu iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, sprožil alarm in morda zaradi poškodb ne bi umrl. Tako naj bi mu bila odvzeta možnost za preživetje. Vzročna zveza med napako Komisije in škodo naj bi bila jasno dokazana. Odgovornost Komisije naj ne bi bila nič manjša zaradi morebitne napake umorjenega uradnika.

104    Komisija je odvrnila, da se dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih ni uporabljal za začasna stanovanja, kot je bilo stanovanje, priskrbljeno sinu tožeče stranke, in da je vsekakor vseboval samo priporočila, ne pa tudi zavezujočih ukrepov. Uprava naj bi torej imela v obravnavanem primeru široko diskrecijsko pravico, ki naj je ne bi očitno prekoračila, saj so bili varnostni ukrepi, izvedeni v obravnavanem primeru, zadostni in razumni.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

a)     Ugovor Komisije, da je bila zatrjevana škoda že v celoti povrnjena

105    Najprej je treba preučiti, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoj, da je treba dokazati upravičenost do povračila škode, brez katerega bi bila njena odškodninska tožba zavrnjena. Komisija namreč trdi, da je bila škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, v celoti povrnjena z nadomestili na podlagi Kadrovskih predpisov, ki so bila izplačana upravičencem po umrlem uradniku. Eden od pogojev za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, in sicer dokazan obstoj nepovrnjene škode, naj torej ne bi bil izpolnjen, tako da naj bi bilo treba tožbo že takoj zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali je Komisija storila napako. Tožeča stranka pa trdi, da pavšalna nadomestila na podlagi Kadrovskih pogojev nikakor ne zadoščajo za zagotovitev primernega povračila znatne premoženjske in nepremoženjske škode v tej zadevi, ki je v zgodovini institucij Unije brez primere. Glede na izjemne okoliščine tega spora naj bi bilo treba na podlagi sodne prakse prisoditi dodatno odškodnino (sodba Sodišča z dne 8. oktobra 1986 v združenih zadevah Leussink proti Komisiji, 169/83 in 136/84).

106    V zvezi s tem je bilo razsojeno, da imajo upravičenci po umrlem uradniku zaradi pavšalne narave nadomestil, ki so zanje predvidena v Kadrovskih predpisih, pravico zahtevati dodatno odškodnino od institucije, če ji je mogoče pripisati odgovornost za smrt uradnika in če nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov ne zadoščajo za zagotovitev popolnega povračila utrpele škode (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Leussink proti Komisiji, točka 13, in sodbo Sodišča z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, točki 22 in 23).

107    Predvsem mora stranka, ki uveljavlja odgovornost Komisije, predložiti neovrgljive dokaze o obstoju ali obsegu škode, ki jo zatrjuje, ter dokazati vzročno zvezo med to škodo in nezakonitim ravnanjem institucij Skupnosti (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 21. maja 1976 v zadevi Roquette frères proti Komisiji, 26/74, točki 22 in 23, in z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji, C‑401/96 P, točka 71).

108    Res se zdi, da je trditev Komisije glede zadostnosti odškodnine v obliki nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov ugovor nedopustnosti, saj Komisija očitno meni, da tožeča stranka nima več pravnega interesa. V skladu z ustaljeno sodno prakso se tako lahko šteje, da mora tožena stranka, ki se sklicuje na neobstoj pravnega interesa tožeče stranke, dokazati, da je tožba v tem smislu nedopustna.

109    Vendar taka razlaga trditev Komisije ni sprejemljiva. Komisija skuša namreč poudariti, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za nastanek nepogodbene obveznosti Unije, in sicer dokaza o škodi, ki jo je treba povrniti. Ker je dolžnost tožeče stranke dokazati obstoj in obseg škode, katere povračilo zahteva, mora dokazati tudi, da škoda, na katero se sklicuje, ni bila v celoti povrnjena z nadomestili na podlagi Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lucaccioni proti Komisiji, točka 16).

110    Sodišče za uslužbence v obravnavanem primeru meni, da je tožeča stranka v zvezi s tem predložila zadostne dokaze.

111    Najprej, domneva, na kateri je tožeča stranka utemeljila ocenjeni znesek, zahtevan iz naslova premoženjske škode, ki je vsaj približna ocena finančnih izgub upravičencev po umrlem uradniku, in sicer da bi ta lahko svojo dejavnost opravljal do upokojitvene starosti, se zdi sprejemljiva in razumna, čeprav je res, da tako upoštevano obdobje znaša 26 let. Znesek v višini 2.552.837,96 EUR, naveden v tožbi, ki ustreza znesku plač, ki bi jih sin tožeče stranke prejel, če bi delal do upokojitvene starosti, torej ni a priori pretiran. Sicer pa tožeča stranka ni vložila nobenega zahtevka iz naslova izgube pokojninskih pravic, ki bi jih njen sin lahko pridobil v istem obdobju, čeprav sodišče Unije priznava, da se te pravice lahko upoštevajo pri oceni premoženjske škode (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, točka 167, in z dne 12. julija 2007 v zadevi Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, točke od 87 do 90).

112    Dalje je treba navesti, da tako izračunan znesek presega skupni znesek nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov, ki jih je Komisija že in jih še bo izplačala upravičencem po umrlem uradniku, tudi, kot je Komisija predvidela v točki 54 odgovora na tožbo, če se bodo navedena nadomestila izplačevala, dokler osiroteli otroci ne dopolnijo starosti 26 let (v tem primeru je znesek ocenjen na 2.478.375,47 EUR).

113    Skratka, znesek v višini 2.552.837,96 EUR, ki ga je navedla tožeča stranka, je bil v preglednici, ki jo je predložila na prvi obravnavi, revaloriziran na znesek v višini skoraj 4 milijone EUR, zlasti zaradi upoštevanja napredovanj v naziv, ki bi jih po mnenju tožeče stranke dosegel njen sin. Ta napredovanja so po naravi seveda hipotetična, saj uradniki nimajo pravice do takega poklicnega napredovanja. Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija umrlemu uradniku dodelila posebno posmrtno napredovanje v naziv, ki se je upoštevalo pri izračunu nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov, ki so bila izplačana upravičencem po zadevni osebi. Kljub temu se zdi razumno, da bi se moral navedeni znesek v višini 2.552.837,96 EUR zvišati, vsaj zaradi napredovanj v plačilnih razredih, ki bi jih lahko umrli uradnik dosegel med službovanjem (za natančnejšo določitev zneska premoženjske škode glej točki 199 in 200 te sodbe).

114    Če bi bila Komisiji pripisana polna odgovornost za vso utrpelo premoženjsko škodo, glede na elemente, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogoče izključiti, da nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov, izplačana zainteresiranim osebam, ki so mladoletne in sirote po očetu in materi, ne bi zadostovala za zagotovitev polne odškodnine za znatno premoženjsko škodo, ki so jo utrpele. V nasprotju s trditvami Komisije na obravnavi te ugotovitve ne izpodbija dejstvo, da zneski, ki se upravičencem po umrlem uradniku mesečno izplačujejo iz naslova nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov, presegajo znesek plače, ki bi jo ta uradnik prejel junija 2009. Kot je bilo navedeno, bi se navedena plača sinu tožeče stranke namreč lahko izplačevala, dokler ne bi dosegel upokojitvene starosti, torej v daljšem obdobju, kot je predvideno za izplačilo nadomestil njegovim upravičencem na podlagi Kadrovskih predpisov.

115    Komisija torej neupravičeno trdi, da je treba odškodninsko tožbo tožeče stranke že takoj zavrniti, ker ni dokazala, da zatrjevana škoda ne bi bila v celoti povrnjena z nadomestili na podlagi Kadrovskih predpisov, ki so bila upravičencem po njenem sinu že priznana.

b)     Očitek, da je Komisija storila napako, ker ni izpolnila obveznosti zagotovitve varnosti umrlega uradnika in njegove družine

 Pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Komisije

116    Iz ustaljene sodne prakse sodišča Unije izhaja, da odškodninski spor med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada ali ji je pripadal, ki izhaja iz delovnega razmerja med zadevno osebo in institucijo, spada v okvir člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ne pa na področje uporabe členov 235 ES in 288 ES (sodbi Sodišča z dne 22. oktobra 1975 v zadevi Meyer-Burckhardt proti Komisiji, 9/75, točka 7, in z dne 17. februarja 1977 v zadevi Reinarz proti Komisiji in Svetu, 48/76, točka 10; sklep Sodišča z dne 10. junija 1987 v zadevi Pomar proti Komisiji, 317/85, točka 7; sodba Sodišča z dne 7. oktobra 1987 v zadevi Schina proti Komisiji, 401/85, točka 9; sklep Sodišča prve stopnje z dne 26. junija 2009 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, T‑114/08 P, točke 12, 13 in 24; sodba Sodišča za uslužbence z dne 11. maja 2010 v zadevi Nanopoulos proti Komisiji, F‑30/08, točke od 130 do 133, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑308/10 P). To sodno prakso je mogoče uporabiti v sporu med upravičenci po umrlem uradniku ali njihovim zakonitim zastopnikom in institucijo, v kateri je bil ta uradnik zaposlen, saj ta spor izhaja iz delovnega razmerja med zadevnim uradnikom in institucijo.

117    Odgovornost institucije v okviru člena 236 ES predvideva, da so izpolnjeni vsi pogoji, in sicer obstoj napake službe ali nezakonitega ravnanja institucije, obstoj gotove in ocenljive škode, pa tudi vzročne zveze med napako in zatrjevano škodo (glej v tem smislu sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1990 v zadevi Moritz proti Komisiji, T‑20/89, točka 19; z dne 9. februarja 1994 v zadevi Latham proti Komisiji, T‑82/91, točka 72, in z dne 21. februarja 1995 v zadevi Moat proti Komisiji, T‑506/93, točka 46). Ker morajo biti ti pogoji kumulativno izpolnjeni, to, da eden od njih ni izpolnjen, zadošča za zavrnitev odškodninske tožbe (zgoraj navedena sodba Lucaccioni proti Komisiji, točka 14).

118    V zvezi s prvim od teh pogojev, ki ga bo Sodišče za uslužbence preučilo najprej, je treba poudariti, da tudi če ne bi bila sporna zakonitost odločbe, temveč kot v obravnavanem primeru krivdno ravnanje, ki nima narave odločbe, mora sodišče Unije med upoštevnimi elementi zadeve, o kateri odloča, upoštevati diskrecijsko pravico, ki jo je uprava imela v času dejanskega stanja.

119    Kadar ima institucija široko diskrecijsko pravico, zlasti kadar ji ni treba ravnati tako, kot je določeno z veljavnim pravnim okvirom, je odločilno merilo za presojo izpolnitve prvega pogoja očitna in huda prekoračitev meja te diskrecijske pravice. Če uprava ni storila nobene očitne napake, ji ni mogoče očitati nezakonitosti in njena odgovornost je tako izključena. Začetek preiskave, na podlagi katere je zadevni uradnik oproščen obtožb, ne more povzročiti odgovornosti institucije, če odločitev o začetku preiskave temelji na zadostnih in upoštevnih elementih, tako da ni očitno napačna (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 2. maja 2007 v zadevi Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, točke 104, 105 in 167).

120    Če pa ima uprava le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve, ki lahko povzroči nastanek odgovornosti institucije (sodba Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, točka 44). Kadar mora torej uprava ravnati tako, kot je predpisano z veljavnimi predpisi, splošnimi načeli ali temeljnimi pravicami, pa tudi s pravili, ki si jih je sama naložila, lahko že neizpolnitev ene od teh obveznosti povzroči nastanek odgovornosti zadevne institucije.

121    Sodišče Unije je tako lahko ugotovilo nastanek odgovornosti institucije, ki kot delodajalka ni izkazala potrebne skrbnosti pri nadzoru, vzdrževanju in uporabi službenega vozila, s katerim se je vozil uradnik, ko se je ponesrečil (zgoraj navedena sodba Leussink proti Komisiji, točke od 15 do 17), institucije, ki uradnika ni opozorila na bolezen, razvidno iz njegove kartoteke, čeprav bi morala zadevno osebo posvariti pred ravnanji, ki bi lahko ogrozila njeno zdravje (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1997 v zadevi Gill proti Komisiji, točka 34), institucije, katere zdravstvena služba uradnika ni obvestila o dejavnikih tveganja za nastanek bolezni (sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. septembra 1991 v zadevi Nijman proti Komisiji, T‑36/89, točka 37), ali institucije, ki ni v razumnem roku odločila o zahtevku za priznanje poklicne narave bolezni (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točki 161 in 167).

122    Čeprav Komisija s sklicevanjem na sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2008 v zadevi Franchet in Byk proti Komisiji (T‑48/05, točke od 95 do 97) in z dne 10. decembra 2008 v zadevi Nardone proti Komisiji (T‑57/99, točka 162) trdi, da prvi pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti uprave v vseh primerih predvideva, da je dokazana dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom priznane pravice, pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso tak pogoj upošteven pri odškodninskih tožbah, ki jih posamezniki vložijo na podlagi člena 288 ES, ne uporablja pa se za odškodninske tožbe, ki izhajajo iz delovnega razmerja med uradnikom in institucijo. Sodišče Unije je zlasti v sodbah, navedenih v prejšnji točki, o napaki uprave sklepalo na podlagi ugotovitve, da je bila storjena nezakonitost, ne da bi se sklicevalo na „dovolj resno“ kršitev, niti ni preverilo, ali je kršeno pravilo mogoče razumeti kot pravilo, s katerim so posameznikom dodeljene pravice. Pritožbeni senat Sodišča prve stopnje je v zgoraj navedenem sklepu Marcuccio proti Komisiji (točke 11, 12 in 13), izdanem po sprejetju zgoraj navedenih sodb Franchet in Byk proti Komisiji ter Nardone proti Komisiji, potrdil, da uradnika zaradi njegovega delovnega razmerja z Unijo ni mogoče obravnavati kot posameznika in da se pogoji za nastanek odgovornosti na podlagi člena 236 ES razlikujejo od pogojev iz člena 288 ES. Če bi obveljala trditev Komisije, bi za odškodninske tožbe, ki jih uradniki vložijo zoper upravo, načeloma veljala ureditev v zvezi s hudo ali resno malomarnostjo, čeprav je zahteva po hudi malomarnosti smiselna samo na področjih, na katerih ima uprava široko diskrecijsko pravico.

123    Navesti je treba, da je Splošno sodišče Evropske unije s sodbo z dne 16. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Petrilli (T‑143/09 P, točka 46), ki jo je izdalo po drugi obravnavi v tej zadevi, jasno zavrnilo trditev Komisije in ni upoštevalo zgoraj navedene sodbe Nardone proti Komisiji. Tako je presodilo, da v nasprotju z ugotovitvami iz te sodbe za spor na področju javnih uslužbencev na podlagi člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, vključno s sporom za povračilo škode uradniku ali uslužbencu, veljajo posebna pravila, različna od tistih na podlagi splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru člena 235 ES in člena 288, drugi odstavek, ES (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. junija 2002 v zadevi Mellone proti Komisiji, T‑187/01, točka 74, in z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Polinsky proti Sodišču, T‑1/02, točka 47). Iz Kadrovskih predpisov namreč med drugim izhaja, da v nasprotju s katerim koli drugim posameznikom uradnika ali uslužbenca Unije z institucijo, pri kateri je zaposlen, povezuje delovno razmerje, ki vključuje ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki je izraženo z dolžnostjo skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. junija 1994 v zadevi Klinke proti Sodišču, C‑298/93 P, točka 38). To ravnovesje je namenjeno predvsem ohranitvi zaupanja, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so podeljene institucijam (glej v tem smislu po analogiji sodbo Sodišča z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, točke od 44 do 47). To pomeni, da Unija kot delodajalka nosi precejšnjo odgovornost, ki se kaže z obveznostjo povračila škode, ki jo njeno osebje utrpi zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka.

124    Tudi ob predpostavki, da je razlaga prvega pogoja za nastanek odgovornosti, ki jo zagovarja Komisija, pravilna, bi bilo vsekakor treba ugotoviti, da je pravilo, ki je bilo morda kršeno v tem sporu, in sicer obveznost Komisije, da zagotovi varnost svojega osebja, pravilo, s katerim so posameznikom dodeljene pravice, v smislu sodne prakse na podlagi člena 288 ES (glej po analogiji v zvezi z obveznostjo zagotovitve zdravega delovnega okolja, ki izhaja iz dolžnosti skrbnosti, zgoraj navedeno sodbo Nardone proti Komisiji). Vprašanje, ali je morebitna kršitev tega pravila dovolj resna, bo preučeno v nadaljevanju.

125    Iz navedenega izhaja, da je treba pri ugotavljanju, ali je Komisija storila napako in ali bi lahko ta napaka povzročila nastanek odgovornosti, predhodno preučiti, kakšno diskrecijsko pravico je Komisija imela v obravnavanem primeru pri zagotovitvi varnosti umrlega uradnika in njegove družine.

 Obseg diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri zagotovitvi varnosti uradnikov, zaposlenih v delegaciji v tretji državi

126    Kar zadeva varnost delovnih pogojev osebja Komisije, ni mogoče zanikati, da zanjo kot za vsakega javnega ali zasebnega delodajalca velja obveznost ukrepanja. To osebje namreč lahko uveljavlja pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, s katerimi se spoštuje njegovo dostojanstvo, kot je sicer navedeno v členu 31(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Že zato je izključena trditev, da ima Komisija na tem področju široko diskrecijsko pravico, kot se pogosto navaja glede področij, na katerih lahko uprava prosto določa načine svojega ravnanja, ne da bi morala zagotoviti upoštevanje kake pravice. Poleg tega iz splošnih besedil, ki se uporabljajo na tem področju, pa tudi iz sodne prakse izhaja, da je obveznost Komisije, da kot delodajalka zagotovi varnost svojega osebja, še posebej stroga in da diskrecijska pravica uprave na tem področju sicer obstaja, vendar je omejena.

127    Kar po eni strani zadeva, prvič, splošne predpise, upoštevne na tem področju, člen 1e(2) Kadrovskih predpisov določa, da se aktivno zaposlenim uradnikom zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb (glej v zvezi s tem členom sodbo Sodišča za uslužbence z dne 30. aprila 2009 v zadevi Aayhan in drugi proti Parlamentu, F‑65/07, točka 116). Iz več evropskih direktiv, predvsem iz Direktive 89/391, izhaja, da mora delodajalec svojemu osebju zagotoviti varnost in zdravje pri vseh vidikih, povezanih z delom. Vsebina obveznosti, da se delavcem zagotovi varno delovno okolje, je pojasnjena v členih od 6 do 12 Direktive 89/391, pa tudi v več drugih direktivah, ki določajo preventivne ukrepe, ki jih je treba sprejeti v nekaterih natančno določenih sektorjih. Komisija je kot varuhinja Pogodb poleg tega zavezana k ozki razlagi obveznosti, ki so tako določene za delodajalce (glej sodbo Sodišča z dne 14. junija 2007 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C‑127/05). Poleg tega je Komisija s sprejetjem odločbe z dne 26. aprila 2006 potrdila, da je upoštevala člen 1e(2) Kadrovskih predpisov, pri čemer se je zgledovala po standardih, ki v državah članicah veljajo na podlagi Direktive 89/391.

128    Kot poleg tega tožeča stranka upravičeno navaja, je obveznost Komisije, da zavaruje svoje osebje, načelo, na katerem temelji člen 24 Kadrovskih predpisov, in je posebej pomembno za uradnike, ki delajo v tretjih državah, v katerih morajo na podlagi člena 5(1) Priloge X h Kadrovskim predpisom živeti v stanovanjih, ki jim jih priskrbi institucija. Člen 5(2) Priloge X h Kadrovskim predpisom v zvezi s tem določa, da v skladu s pogoji, ki veljajo za vsak kraj zaposlitve, organ, pristojen za imenovanja, odloči o upravičenosti do pohištva in druge stanovanjske opreme. Ta stanovanja so torej predmet posebnega pravnega okvira, zato jih predvsem v krajih zaposlitve, kjer je varnost uradnikov še posebej ogrožena, ni mogoče šteti za izvzete iz odgovornosti uprave. Obveznost zagotovitve varnosti se poleg tega nanaša tudi na družinske člane uradnika, ki z njim živijo v zadevni tretji državi, kot dokazuje dejstvo, da se morajo tudi zakonci udeležiti nekaterih informativnih sestankov o varnostnih vprašanjih v okviru ciklusov predhodnega izobraževanja.

129    Po drugi strani pa Sodišče Evropske unije, ko je moralo priznati nastanek odgovornosti institucije, ker ta ni izpolnila obveznosti zagotovitve varnosti svojega osebja, ni menilo, niti da ima uprava na tem področju široko diskrecijsko pravico niti da mora biti ugotovljena neizpolnitev obveznosti še posebej resna. Instituciji je bila tako naložena odprava posledic nezgode, ki se je zgodila v počitniški koloniji za otroke uradnikov, ker ni določila ustreznih pogodbenih jamstev in o njih obvestila zadevnih oseb (sodba Sodišča z dne 7. oktobra 1982 v zadevi Berti proti Komisiji, 131/81, točki 23 in 24), ali plačilo odškodnine ponesrečenemu uradniku, ki je bil na službeni poti s slabo vzdrževanim službenim vozilom, ki ga je vozil drug uradnik institucije (zgoraj navedena sodba Leussink proti Komisiji, točke od 15 do 17). Sodišče je celo menilo, da ta obveznost zagotovitve varnosti velja tudi za gradbenega obrtnika, ki ni bil niti uradnik niti uslužbenec institucije in je bil žrtev padca z zgradbe institucije, za katero je delal (sodba Sodišča z dne 27. marca 1990 v zadevi Grifoni proti ESAE, C‑308/87, točki 13 in 14).

130    Vendar ta obveznost zagotovitve varnosti osebja ne glede na njen obseg ne more povzročiti, da se zadevni instituciji naloži brezpogojna obveznost rezultata. Zlasti ni mogoče zanemariti proračunskih, upravnih ali tehničnih zahtev, s katerimi se srečuje uprava, ki včasih kljub skrbnosti pristojnih organov otežijo ali celo onemogočijo hitro izvedbo sicer nujnih in potrebnih ukrepov. Poleg tega ta obveznost zagotovitve varnosti postane kočljiva, če mora zadevni uradnik, v nasprotju z delavcem na stalnem delovnem mestu v nekem kraju, enako kot sin tožeče stranke svoje naloge opravljati v tretji državi in prevzeti funkcijo, primerljivo z diplomatsko funkcijo, v kateri je izpostavljen različnim tveganjem, ki so težje opredeljiva in obvladljiva.

131    Sodišče za uslužbence v zvezi s tem po eni strani navaja, da stanovanja takega uradnika, tudi če mu je bilo priskrbljeno zaradi njegovega dela in tudi če zanj v nekaterih delegacijah v tretjih državah veljajo posebni varnostni ukrepi, ni mogoče popolnoma enačiti z delovnim mestom ali krajem opravljanja dela v smislu Direktive 89/391. Stanovanja osebja delegacij v tretjih državah prav tako ne ustrezajo opredelitvi „krajev opravljanja dela“ niti opredelitvi „prostorov Komisije“, kot so izčrpno navedeni v odločbi z dne 26. aprila 2006. Poleg tega Direktiva 89/391 v členu 5(4) določa, da imajo države članice možnost izključiti ali omejiti odgovornost delodajalcev, kjer do pojavov prihaja zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev, ali zaradi izjemnih dogodkov, katerih posledicam se kljub vsej potrebni skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti. Tako omejitev odgovornosti, ki je z Direktivo 89/391 določena za delodajalce v državah članicah, je torej mogoče dopustiti za institucije Unije kot delodajalke v okviru člena 1e(2) Kadrovskih predpisov.

132    Sodišče za uslužbence glede na zgornje ugotovitve in ob ustreznem upoštevanju posebnosti življenjskih in delovnih razmer uradnika, zaposlenega v delegaciji v tretji državi, z vidika glavnih pravil iz Direktive 89/391 meni, da obveznost zagotovitve varnosti, ki je naložena Komisiji, v takih okoliščinah vključuje, prvič, da institucija oceni tveganja, ki jim je izpostavljeno njeno osebje, in sprejme celovit preventivni pristop na vseh ravneh službe, dalje, da zadevno osebje obvesti o ugotovljenih tveganjih in se prepriča, da je osebje dejansko prejelo ustrezna navodila v zvezi s tveganji za njegovo varnost, in, nazadnje, da sprejme primerne varnostne ukrepe ter vzpostavi ureditev in sredstva, ki se ji zdijo potrebni.

133    Tožeča stranka v obravnavanem primeru svoj očitek usmerja na tretji sklop v zvezi z varnostnimi ukrepi, ki naj jih Komisija ne bi uvedla. V ničemer se ne sklicuje na neizpolnitev obveznosti Komisije, kar zadeva preventivno oceno tveganja in obveščanje njenega sina.

134    Sodišču za uslužbence se zdi kljub temu nujno, da pred preučitvijo vrste ukrepov, ki bi jih morala izvesti Komisija, poudari, da institucija nikakor ni kršila svoje obveznosti predhodne ocene tveganj, ki naj bi jim bili izpostavljeni njeni uradniki, zaposleni v delegaciji v Rabatu.

135    Po eni strani je namreč Komisija za svoje osebje, ki je v času dejanskega stanja delalo v Rabatu, izvedla preventivno oceno tveganj, ki jim je bilo izpostavljeno. Iz varnostnih navodil, ki se uradnikom pred nastopom dela v delegaciji posredujejo v okviru tako imenovanega programa predhodnega izobraževanja, je razvidno, da je Komisija v zvezi z Marokom upoštevala tveganja, ki so jim izpostavljene osebe, katerih življenjski standard je med bivanjem tam razmeroma visok, in sicer tveganja napadov na določenih krajih ali ob določenih urah, tatvin ali vlomov. Po drugi strani se je januarja 2006, več mesecev pred dvojnim umorom, raven tveganja za delegacijo v Rabatu in stanovanja osebja zvišala na raven „skupine III“, ki je najvišja raven tveganja za delegacije v tretjih državah, kar je med drugim pomenilo, da mora stanovanja osebja, ki prebiva v tujini, nenehno varovati specializirana družba. Čeprav Maroko pred letom 2006 ni bil na seznamu držav, v katerih je bila nevarnost napadov na člane diplomatskega zbora še posebej visoka, saj pred tem ni bilo poročil o kakršnih koli napadih nanje (razen takrat, ko so bili zadevni diplomati žrtve atentata na kralja v Skhiratu leta 1971), je Komisija menila, da bi lahko v več državah, med drugim v Maroku, obstajala nevarnost terorističnega napada, bolj neposredno usmerjenega na Evropsko unijo, tako da je bila delegacija v Rabatu glede na raven tveganja iz skupine II premeščena v skupino III. Poleg tega je direktor oddelka „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose v sporočilu z dne 6. februarja 2006 vodjem delegacij v zvezi s tem navedel več priporočil, zlasti spodbujanje varnostnega osebja k „večji previdnosti in nadzoru nad uradi, rezidencami in stanovanji“ in pomen „natančnega upoštevanja pogodbenih predpisov in postopkov“.

136    Komisija torej nikakor ni podcenjevala tveganj, ki so jim bili izpostavljeni njeni uradniki, zaposleni v delegaciji v Rabatu.

 Obstoj napake pri izvajanju prilagojenih varnostnih ukrepov

137    Sodišče za uslužbence je glede varnostnih ukrepov, sprejetih v obravnavanem primeru, na podlagi informacij, pridobljenih na podlagi pripravljalnih ukrepov, ugotovilo, da Komisija ni izpolnila svojih obveznosti.

138    Na prvi pogled je bilo samo na podlagi informacij, ki jih je Sodišče za uslužbence imelo pred prvo obravnavo, mogoče sklepati, da so bili ukrepi za varovanje stanovanja, v katerem je umrli uradnik prebival s svojo družino, ustrezni. Stanovanje se je namreč nahajalo v mirni stanovanjski četrti, v kateri so prebivali visoki uradniki maroške države ter delavci iz drugih držav in diplomati. Ni bilo odmaknjeno, vendar je stalo na parceli, obkroženi z dvometrskim zidom. Vstop na parcelo je načeloma nadzoroval stražar, ki je bil nameščen v stražarnici nasproti hiše, v kateri je umrli uradnik živel s svojo družino, približno deset metrov od glavnega vhoda v hišo. Hiša je bila torej deležna enega od varnostnih ukrepov, ki jih je avtor pisnega odgovora z dne 6. avgusta 2007 štel za „dopolnilne“. Poleg tega naj bi bila opremljena z napravami, ki bi lahko preprečile običajno predvidljiva tveganja motenja posesti: vsa vhodna vrata so bila opremljena s ključavnicami z zatičnimi pridržali, ki so jih službe delegacije zamenjale pred vselitvijo umrlega uradnika, vsi izhodi (razen glavnih vhodnih vrat in vrat na teraso v prvem nadstropju) pa so bili zavarovani z železnimi rešetkami.

139    Kljub vsemu je bilo Sodišče za uslužbence šele na obravnavi 15. decembra 2009 prvič seznanjeno z nekaterimi informacijami o varnostnih ukrepih, ki so se uporabljali za osebje delegacij v tretjih državah, med drugim s tem, da se je Maroko leta 2006 obravnaval kot država z visokim tveganjem za osebje delegacije.

140    Sodišče za uslužbence je za določitev vrste in obsega teh ukrepov, da bi tako lahko odgovorilo na trditve tožeče stranke, da Komisija v začasnem stanovanju, v katerem sta bila storjena umora, ni uvedla ukrepov, ki jih je štela za nujne v stanovanjih, priskrbljenih njenemu osebju, ki je delalo v Rabatu, sprejelo tri sklepe, s katerimi je od Komisije zahtevalo predložitev upoštevnih dokumentov za to preučitev.

141    Navesti je treba, da je Sodišče za uslužbence pred odreditvijo teh pripravljalnih ukrepov menilo, da je tožeča stranka dovolj natančno in verjetno trdila, da bi se morali v stanovanjih, ki so se priskrbela osebju delegacij, upoštevati varnostni ukrepi, zlasti s sklicevanjem na pisni odgovor z dne 6. avgusta 2007. Poleg tega dokumenti, do katerih je želelo priti Sodišče za uslužbence, morda ne bi bili dokazni elementi, temveč bi bili elementi pravnega okvira spora. Sodišče za uslužbence se ne more opredeliti do tega, ali je Komisija izpolnila svoje obveznosti zagotovitve varnosti, ne da bi poznalo vrsto in obseg teh obveznosti, ki spadajo v upošteven pravni okvir spora.

142    Med dokumenti, ki jih je posredovala Komisija, so bili po mnenju Sodišča za uslužbence posebej upoštevni odlomki dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, zato je zaradi upoštevanja zaupnosti tega tajnega dokumenta z oznako „Restreint UE“ pripravilo povzetek teh odlomkov.

143    Vendar je Komisija nasprotovala temu, da bi se odlomki kot taki vključili v spis in da bi tožeča stranka do njih imela dostop. Tožeča stranka pa je trdila, da se ji zdi tako zaviralno ravnanje Komisije neupravičeno in da posega v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Navedla je, da se povzetek, ki ga je pripravilo Sodišče za uslužbence, nanaša samo na predmet odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ne pa tudi na samo vsebino teh odlomkov, in da zato ne zadošča za zagotovitev enakosti orožij v postopku. Zato je zahtevala, da se ji omogoči dostop do odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ali če to ni mogoče, da se Sodišču za uslužbence z odstopanjem od člena 44(1) Poslovnika dovoli upoštevanje teh odlomkov pri preučitvi zadeve.

144    Odločiti je torej treba o zahtevi tožeče stranke za dostop do tega dokumenta, in če bi bila ta zahteva zavrnjena, predvideti, na podlagi katerih pravil bi lahko ta dokument uporabilo Sodišče za uslužbence.

–       Zahteva tožeče stranke za dostop do odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih

145    Najprej je treba navesti, da ima dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih oznako tajnosti „Restreint UE“ in da imajo dostop do tajnega dokumenta načeloma samo posebej pooblaščene osebe, kot je izrecno določeno s Sklepom 2001/844. Tožeča stranka bi torej lahko imela dostop do tega dokumenta samo, če bi bila za to pooblaščena, česar pa si ni mogoče zlahka predstavljati, saj z institucijami ni bila v nobenem delovnem razmerju. Dostop do navedenega dokumenta bi tudi imela, če bi bila tajnost dokumenta uradno umaknjena. Komisija je na vprašanje Sodišča za uslužbence v zvezi s tem takoj izključila možnost sprejetja odločbe o umiku tajnosti.

146    Če bi se Sodišče za uslužbence brez kakršnega koli postopka za pridobitev pooblastila ali brez umika oznake tajnosti odločilo, da tožeči stranki pošlje odlomke dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, bi kršilo pravila ravnanja s takim dokumentom. S tako odločitvijo bi škodovalo tudi zaupnosti in lojalnosti, ki morata prevladovati v odnosih med sodiščem in upravo Unije, saj je institucija te odlomke posredovala Sodišču za uslužbence samo zato, da bi lahko preverilo njihovo zaupnost. Samo nujni razlogi, povezani zlasti z varstvom temeljnih pravic, naj bi izjemoma upravičevali, da Sodišče za uslužbence brez soglasja uprave zaupni dokument vključi v spis in ga pošlje vsem strankam. Takih okoliščin pa v obravnavanem primeru ni.

147    Dalje, v nasprotju s trditvami tožeče stranke v tem, da se Komisija sklicuje na zaupnost dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ni ničesar napačnega ali nesorazmernega. Varstvo te zaupnosti je namreč nujno za zagotovitev varnosti osebja delegacij v tretjih državah, še zlasti zaposlenih v delegacijah z ravnjo tveganja skupine III, v katerih se nevarnost terorizma šteje za še posebej visoko, kar za Maroko velja od leta 2006.

148    Čeprav je res, da bi bilo to, da bi se z odlomki dokumenta v prostorih Sodišča za uslužbence seznanil samo odvetnik tožeče stranke, morda manj omejevalen ukrep kot zavrnitev dostopa, saj v prid temu govorijo jamstva, povezana z opravljanjem odvetniškega poklica, zlasti disciplinska, bi tak ukrep še vedno pomenil tveganje razširjanja podatkov, ki bi lahko ogrozilo varnost osebja delegacij, tudi če se nikakor ne dvomi o poštenosti odvetnika.

149    Ne nazadnje Sodišče za uslužbence meni, da v obravnavanem primeru pravici tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva in upoštevanja enakosti orožij ne zahtevata, da se sama ali po odvetniku seznani s samo vsebino odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih. Sodišče za uslužbence namreč lahko odlomke tega dokumenta uporabi tako, da se hkrati upoštevajo pravice tožeče stranke in zaupnost dokumenta.

–       Uporaba dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih s strani Sodišča za uslužbence

150    Kot izhaja iz dela te sodbe, v katerem je opisan postopek, je Sodišče za uslužbence menilo, da so odlomki dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki so mu bili posredovani, upoštevni za rešitev spora. V teh odlomkih je bilo namreč pojasnjeno, katere varnostne ukrepe je Komisija predvidela za stanovanja osebja delegacij iz skupine III ravni tveganja, v katero od leta 2006 spada tudi Maroko. Sodišče za uslužbence je za uskladitev ohranitve zaupnosti tega dokumenta, načela kontradiktornosti postopka in pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva v skladu s predlogom Komisije sestavilo povzetek zadevnih odlomkov (glej po analogiji zgoraj navedeni sklep AM & S Europe proti Komisiji).

151    Tožeča stranka upravičeno trdi, da je iz tega povzetka razviden samo predmet upoštevnih odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ker pa nikjer ni navedena sama vsebina varnostnih ukrepov, ki so natančno opisani v teh odlomkih, ji ta ne omogoča uveljavljanja pravic do učinkovitega sodnega varstva. Ta povzetek sam po sebi ne more zagotoviti upoštevanja ravnovesja med navzkrižnimi interesi, navedenimi v prejšnji točki, niti enakosti orožij med strankama (glej po analogiji v zvezi z zadevo, v kateri je bil Sodišču za uslužbence in tožeči stranki v obliki povzetka poslan zaupen dokument, ki naj ne bi zadoščal za zagotovitev pravic obrambe, sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 30. septembra 2010 v zadevi Kadi proti Komisiji, T‑85/09, točka 174, ki je predmet pritožb pred Sodiščem v zadevah C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P).

152    V takih okoliščinah je dolžnost Sodišča za uslužbence, da zagotovi ustrezno ravnovesje med nasprotujočimi si interesi, pri čemer zlasti preveri, ali je mogoče v obravnavanem primeru odstopati od člena 44(1) Poslovnika, v skladu s katerim Sodišče za uslužbence upošteva samo tiste listine in dokaze, ki so bili dani na vpogled zastopnikom strank in glede katerih so le-ti lahko izrazili svoje stališče.

153    Kot je razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, je lahko pravica do popolnoma kontradiktornega postopka omejena glede na to, kar je nujno potrebno za varovanje pomembnega javnega interesa, kot so nacionalna varnost, potreba po ohranitvi tajnosti nekaterih policijskih metod za preiskavo kršitev ali varstvo temeljnih pravic tretjih oseb. Vendar je treba, da bi se obtoženemu zagotovilo pošteno sojenje, vse težave zaradi omejitve pravic zadevne stranke zadostno nadomestiti v nadaljnjem postopku pred sodnimi organi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi A. in drugi proti Združenemu kraljestvu, zlasti točke od 205 do 208 in navedena sodna praksa).

154    Ta sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice se seveda uporablja na kazenskem področju, kot je upravičeno navedla Komisija, in je ni mogoče uporabiti v tej zadevi, ki ne spada na to področje, poleg tega pa ne zadeva vprašanja pravic tožeče stranke do obrambe, temveč vprašanje pravice te stranke do učinkovitega pravnega sredstva. Kljub temu pa vsebuje napotke, s katerimi si lahko sodišče Unije pomaga pri vodenju postopka (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Varec, točke od 46 do 48).

155    Sodišče je še razsodilo, da pravica do učinkovitega sodnega varstva pomeni, da lahko sodišče za rešitev spora, ki mu je predložen, pridobi potrebne informacije, vključno z zaupnimi, na podlagi katerih se popolnoma seznani z zadevo, o kateri odloča (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Varec, točki 53 in 55).

156    Iz navedenega izhaja, da varstvo zaupnosti odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih v tem sporu pomeni, da tožeča stranka nima dostopa do tega dokumenta drugače kot v obliki kratkega povzetka in da postopek zato ni popolnoma kontradiktoren. Kljub temu je v takih okoliščinah pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva mogoče zagotoviti samo, če se Sodišče za uslužbence z odstopanjem od člena 44(1) Poslovnika opre na upoštevne odlomke tega dokumenta, da lahko odloči ob popolnem poznavanju zadeve, čeprav je Komisija te odlomke Sodišču za uslužbence posredovala samo zato, da bi lahko preverilo zaupnost dokumenta.

157    Poudariti je še treba, da Komisija, ki je v pripombah z dne 26. novembra 2010 k pripravljalnemu poročilu za drugo obravnavo nasprotovala takemu ravnanju Sodišča za uslužbence, na tej drugi obravnavi ni več nasprotovala temu, da bi Sodišče za uslužbence upoštevalo zadevne odlomke iz dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, če bi menilo, da se s tem dokumentom ureja položaj začasnih stanovanj osebja delegacij.

–       Uporaba dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih za začasno stanovanje, priskrbljeno sinu tožeče stranke in njegovi družini

158    V nasprotju s trditvami Komisije se dokument iz leta 2006 o standardih in merilih ne nanaša samo na položaj stanovanj, ki jih institucija opredeljuje kot „stalna“.

159    Prvič, taka opredelitev ni uporabljena v nobenem odlomku tega dokumenta, do katerih je imelo Sodišče za uslužbence dostop. Ti odlomki se sklicujejo samo na „stanovanja“ osebja delegacij („staff houses“). Razlikovanja med stalnimi in začasnimi stanovanji glede varnosti ne potrjujejo niti druga besedila ali dokumenti, upoštevni za preučitev zadeve. Tako člen 18 Priloge X h Kadrovskim predpisom določa zgolj to, da je uradnik, ki se mora ob prihodu v tretjo državo nastaniti v hotelu ali začasnem stanovanju, po predhodni odobritvi pristojnega organa upravičen do povračila dejanskih stroškov najema začasnega stanovanja. Niti priročnik GD za zunanje odnose ne vsebuje določb o varnostnih ukrepih, ki veljajo za začasna stanovanja, ampak je v njem navedeno samo to, pod katerimi pogoji se plačajo stroški najema takih stanovanj in se zadevnemu uradniku izplača dnevnica. V točki 15.3.3 tega priročnika z naslovom „Omejitve“ je navedeno samo, da se pri izbiri začasnih stanovanj upoštevajo proračunski in varnostni vidiki in da mora biti bivanje v začasnem stanovanju čim krajše. Tako se šteje za ustrezno, da ob koncu zaposlitve bivanje v začasnem stanovanju ni daljše od enega tedna. Glede na to, da je bila ta točka vključena v poglavje priročnika, v katerem so opisani proračunski in upravni vidiki nastanitve v začasnem stanovanju, ta navedba ne omogoča sklepanja o vrsti varnostnih ukrepov, ki veljajo za tako stanovanje.

160    Dalje, v dokumentu iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih je na strani 142, ki je bila vključena med odlomke dokumenta, ki so bili posredovani Sodišču za uslužbence, ta poved iz povzetka dokumenta, s katerim se je seznanil odvetnik tožeče stranke: „priporočila iz navedenega dokumenta so minimalne varnostne zahteve, ki morajo biti izpolnjene v vseh okoliščinah; nobene izjeme ali druge možnosti ni mogoče predvideti brez predhodne odobritve GD ‚za kadrovske zadeve in administracijo‘ – Oddelek ‚Varnost‘“. Če bi se pojasnilo, da morajo biti te minimalne varnostne zahteve izpolnjene „v vseh okoliščinah“, nanašalo samo na „stalna“ stanovanja, bi izgubilo smisel. Avtorji dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih so seznanjeni s priložnostno uporabo začasnih stanovanj v delegacijah in bi verjetno upoštevali poseben položaj teh stanovanj, če bi jih nameravali izključiti iz področja uporabe navedenega dokumenta.

161    Čeprav je ne nazadnje res, kot je Komisija trdila na drugi obravnavi, da vsa začasna stanovanja že zaradi svoje narave ne morejo biti opremljena z enakimi varnostnimi napravami kot trajna ali „stalna“ stanovanja, ta okoliščina ni upravičen razlog za to, da se dokument iz leta 2006 zanje ne bi uporabljal. S tem, da je v tem dokumentu predvidena možnost odstopanja od teh ukrepov s predhodno odobritvijo pristojne službe, je namreč dopuščeno, da se varnostni ukrepi prilagodijo značilnostim zadevnih stanovanj in se tako upošteva njihova začasnost.

162    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih dejansko upošteven za presojo, ali so bili za začasno stanovanje, v katerem je sin tožeče stranke živel s svojo družino, sprejeti ustrezni varnostni ukrepi, saj so se ukrepi, ki so bili v tem dokumentu navedeni za stanovanja osebja delegacij iz skupine III ravni tveganja, uporabljali „v vseh okoliščinah“.

163    Podredno, tudi če bi obveljalo, da se ta dokument ni nanašal na zadevno stanovanje, bi bilo treba pri presoji, ali je Komisija glede začasnih stanovanj izkazala potrebno skrbnost, upoštevati obstoj takih zahtev za stalna stanovanja. Ta podredna preučitev bo navedena v nadaljevanju.

–       Pravna narava dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih

164    Kot je tožeča stranka upravičeno trdila na drugi obravnavi, je ta dokument notranja direktiva, s katero je Komisija omejila diskrecijsko pravico, ki jo ima pri izvajanju varnostnih ukrepov za svoje osebje, in je zanjo zavezujoč, dokler ga ne spremeni.

165    Ukrepi, navedeni v tem dokumentu, so zaradi svojega cilja, besedila, natančnosti, pogojev uporabe in preverjanj, ki se lahko izvedejo v zvezi z njimi, zavezujoči ukrepi in ne samo priporočila, ki nimajo zavezujoče pravne narave, sicer bi se obveznosti Komisije, da zagotovi varnost, odvzel pomen. Ta je torej še na prvi obravnavi napačno trdila, da v nobenem besedilu, ne glede na njegovo pravno naravo, niso navedeni varnostni ukrepi v zvezi s stanovanji osebja delegacije v Maroku in da priročnik GD za zunanje odnose vsebuje samo splošno priporočilo vodji delegacije glede varovanja rezidenc in službenih stanovanj.

166    Iz spisa tudi jasno izhaja, da so se službe delegacije v Maroku leta 2006 čutile dolžne izvesti te ukrepe, še toliko bolj, ker je bila delegacija januarja 2006 iz skupine II na ravni tveganja premaknjena v skupino III, ki je najvišja na lestvici tveganja. Poleg tega so pristojne službe GD za zunanje odnose novembra 2005 v službah delegacije v Rabatu izvedle inšpekcijski pregled „upoštevanja standardov in meril v delegaciji“, prav te standarde in merila pa vsebuje tudi dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih. Tudi iz sporočila vodje delegacije z dne 6. junija 2006 in poročila o misiji, priloženega temu sporočilu, ki ga je regionalni vodja za varnost pripravil na podlagi inšpekcijskega pregleda, ki je potekal od 10. do 13. maja 2006 v Rabatu, izhaja, da je treba „obveznost, da se vsakemu uradniku ali začasnemu uslužbencu zagotovi […] stalno varovanje,“ v celoti upoštevati, da je treba storiti vse potrebno za varovanje stanovanj in da se posebej priporočata namestitev rešetk na eno od stanovanj in obvezna oprema „stanovanj“ z alarmnim sistemom in gumbom za alarm.

167    Tudi če bi taki varnostni ukrepi imeli enak pomen kot notranje direktive, ki se glede na sodno prakso štejejo za „okvirna“ pravila ravnanja, ki si jih uprava naloži sama, pa Komisija nikakor ni trdila, da razlogi v splošnem interesu ali interesu službe upravičujejo neuporabo teh ukrepov v obravnavanem primeru. Komisija je samo narobe trdila, da se ukrepi iz dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih ne uporabljajo za začasna stanovanja.

168    Iz navedenega izhaja, da mora Sodišče za uslužbence pri presoji, ali je Komisija storila napako pri izpolnjevanju obveznosti zagotovitve varnosti, upoštevati ukrepe, ki jih je Komisija štela za ustrezne glede na raven tveganja, ki je leta 2006 veljala za Maroko, kot izhaja iz dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih.

–       Obstoj napake Komisije

169    Iz listin iz spisa, zlasti iz povzetka in odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, izhaja, da je Komisija določila minimalne varnostne zahteve za stanovanja njenega osebja, zaposlenega v delegaciji v Rabatu, med katerimi je namestitev varnostnih naprav, primernih glede na raven tveganja, ocenjeno za Maroko, in ki veljajo v vseh okoliščinah, zlasti namestitev protivlomnega alarma, gumbov za alarm, zaščitnih rešetk z določenimi značilnostmi in stalno varovanje, ki ga zagotavlja specializirana družba.

170    Kot je bilo navedeno, so ti ukrepi veljali za vsa stanovanja, priskrbljena osebju delegacije, razen če je pristojna služba predhodno odobrila odstopanja. Namen navedenih ukrepov je bil preprečiti nevarnost terorističnih napadov, ki se je takrat štela za tako resno, da je upravičila razvrstitev delegacije v skupino III ravni tveganja. Poleg tega je vodja delegacije GD za zunanje odnose zaprosil za inšpekcijski pregled. S tem pregledom, ki je potekal od 10. do 13. maja 2006, je bilo mogoče osvetliti nekatere pomanjkljivosti pri varovanju stanovanj, priskrbljenih osebju delegacije.

171    Čeprav se je uprava Komisije popolnoma zavedala posebej velikih tveganj, ki jim je bilo izpostavljeno njeno osebje, pa v stanovanju, v katerem je sin tožeče stranke živel s svojo družino, ni bil izveden nobeden od ukrepov, predvidenih za varovanje stanovanj delegacij iz skupine III ravni tveganja.

172    Navedeno stanovanje ni bilo opremljeno niti s protivlomnim alarmom niti z gumbi za alarm. Rešetke, skozi katere se je uspelo preriniti morilcu, niso bile v skladu s priporočili iz dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, s katerimi se je Sodišče za uslužbence lahko seznanilo v enem od odlomkov dokumenta, ki ga je posredovala Komisija, in z upoštevanjem katerih bi bile rešetke neprehodne tudi za storilca majhne rasti. Kot je trdila tožeča stranka, te rešetke torej dejansko niso bile primerne. Ne nazadnje hiše ni varovala specializirana družba, pristojna za neprekinjeno posebno varovanje te nepremičnine. Kot je Komisija pojasnila na drugi obravnavi, je bil stražar, katerega stražarnica je stala blizu vhoda v hišo, odgovoren za varovanje vseh hiš na isti parceli in naj ne bi še posebej nadzoroval hiše, v kateri je stanoval sin tožeče stranke. Sicer pa najemna pogodba za hišo ne vsebuje pojasnil glede pogojev za njeno varovanje. Prav tako je treba opozoriti na to, da je bil v noči, ko sta se zgodila umora, stražar med vlomom sicer navzoč, da pa pozneje očitno ni bilo varovanja: morilec je tako lahko v avtomobil žrtev, ki je bil parkiran pred vhodom, naložil stvari, ki jih je nakradel po hiši (opremo za golf, slike in drobne umetnine, televizor ipd.), ter se z avtomobilom odpeljal, ne da bi ga kdor koli zmotil. Sodišče za uslužbence še ugotavlja, da v stanovanju niso bili izvedeni niti nekateri ukrepi, predvideni za stanovanja delegacij iz skupine II ravni tveganja (protivlomni alarm in gumbi za alarm).

173    Seveda pa Sodišče za uslužbence ne more samo na podlagi navedbe, da niso bili upoštevani varnostni ukrepi iz dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ugotoviti, da Komisija ni izpolnila obveznosti glede varnosti. Jasno je, da se lahko v posebnih, zlasti nujnih okoliščinah, začasno predvidi nastanitev v začasnem stanovanju, ki ni opremljeno z enakimi varnostnimi napravami kot stalno stanovanje.

174    Vendar uprava niti v takem primeru ne more opustiti uvedbe minimalnih ukrepov za preprečitev ali omejitev verjetnosti nastanka glavnih tveganj za varnost stanovalcev v začasnem stanovanju pod proračunsko in upravno sprejemljivimi pogoji. To še toliko bolj drži, če je bila Komisija seznanjena s posebnimi okoliščinami.

175    Med dejavniki, ki bi v obravnavanem primeru lahko upravičili posebne previdnostne ukrepe pred – tudi začasno – nastanitvijo uradnika v zadevnem stanovanju, so bili visoka raven tveganja, ki je za Maroko veljala zaradi terorističnih groženj, ki bi se lahko nanašale na uradnika Unije, inšpekcijski pregled, izveden maja 2006, s katerim so bile izpostavljene pomanjkljivosti pri varovanju stanovanj, priskrbljenih osebju delegacije, ter navzočnost štirih majhnih otrok v gospodinjstvu zadevnega uradnika. Treba je še navesti, da Komisija nikakor ni trdila, da naj bi pristojna služba na podlagi dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih uporabila odstopanje v zvezi z varnostnimi ukrepi, izvedenimi v stanovanju, priskrbljenem umrlemu uradniku. Niti ni trdila, da bi dodatna dela za zagotovitev varnosti zadevne hiše, kot so zamenjava rešetk na oknu, skozi katero je morilec prišel v stanovanje, ali namestitev alarma ali gumbov za alarm ali celo začasno podaljšanje pogodbe o varovanju, ki ga je zagotavljala specializirana družba, pomenila proračunske ali upravne težave. Poleg tega je Komisija že od 6. aprila 2006, ko se je sin tožeče stranke strinjal z zaposlitvijo v Maroku, vedela, da bo treba njega in njegovo družino nastaniti v Rabatu. Nazadnje, dejstvo, da sta sin tožeče stranke in njegova družina želela zapustiti hotel, v katerem so bili začasno nastanjeni in ki ni bil udoben za družino s štirimi otroki, uprave ni mogla razbremeniti obveznosti, da namesti varnostne naprave, ustrezne glede na raven tveganja, ki je veljala za delegacijo, pri čemer ji ne bi bilo treba izvesti vseh ukrepov, določenih v dokumentu iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, temveč vsaj enega ali več od njih, kar za institucijo ne bi bilo težko, na primer namestitev novih rešetk in vgradnjo gumbov za alarm.

176    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka upravičeno trdi, da je Komisija storila napako, zaradi katere bi lahko nosila odgovornost.

177    Če bi bilo to nujno, Sodišče za uslužbence meni, da ta neizpolnitev obveznosti Komisije, da zagotovi varstvo svojega uradnika in njegove družine, poslanih v tretjo državo, iz razlogov, navedenih v točkah od 171 do 175 te sodbe, pomeni dovolj resno kršitev pravila, s katerim so sinu tožeče stranke in njegovi družini dodeljene pravice, da bi bila Komisija lahko odgovorna.

 Vzročna zveza in obstoj razlogov za razbremenitev odgovornosti (napaka žrtev in dejanje tretjega)

178    Tožeča stranka in Komisija sta na drugi obravnavi predstavili dve pojmovanji gotovosti in neposrednosti vzročne zveze med napako, ki jo stori institucija, in zatrjevano škodo. Tožeča stranka navaja, da je napaka v obliki opustitve, če institucija ne izpolni dolžnosti ukrepanja, neposredni in gotovi vzrok za škodo, če se dokaže, da škoda „verjetno ne bi nastala“, če bi institucija sprejela potrebne ukrepe. Ta ugotovitev po mnenju tožeče stranke izhaja iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2006 v zadevi Abad Pérez in drugi proti Svetu in Komisiji (T‑304/01). Sodišča prve stopnje naj bi v enakem smislu razsodilo, da je nezakonitost gotovi in neposredni vzrok za škodo, če se dokaže, da bi bilo ob spoštovanju zakonitosti „zelo verjetno“ tožeči stranki ugodeno (zgoraj navedena sodba z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Sanders in drugi proti Komisiji, točka 150). Nasprotno je Komisija trdila, da sta neposrednost in gotovost vzročne zveze med napako in škodo dokazani samo, če je gotovo, da škoda brez krivdnih opustitev ne bi bila povzročena (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2006 v zadevi É. R. in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑138/03, točka 127).

179    Sodna praksa v zvezi z vzročno zvezo je ena najbolj občutljivih in večplastnih, kot potrjujejo trditve strank. Kljub temu se ustaljeno razsoja, ne glede na razlike v formulaciji sodišča Unije, da odgovornost institucije nastane samo zaradi napake, zaradi katere je na podlagi neposredne vzročne zveze nastala škoda. Unija je lahko odgovorna le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 2000 v zadevi Fresh Marine proti Komisiji, T‑178/98, točka 118 in navedena sodna praksa; sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T‑42/06, točka 110 in navedena sodna praksa).

180    Tožeča stranka mora dokazati, da brez storjene napake škoda ne bi bila povzročena in da je napaka odločilni vzrok za nastanek škode (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 1998 v zadevi Coldiretti in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑149/96, točki 116 in 122). Vzročna zveza je dokazana, če je škoda neizogibna in takojšnja posledica storjene napake (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 1999 v zadevi New Europe Consulting in Brown proti Komisiji, T‑231/97, točke od 57 do 60).

181    Sodišče Unije poleg tega meni, da ni nujno, da škoda neposredno in gotovo izhaja iz enega samega vzroka, temveč je lahko posledica več vzrokov, ki odločilno prispevajo k njenemu nastanku (sodba Sodišča z dne 12. junija 1986 v zadevi Sommerlatte proti Komisiji, 229/84, točke od 24 do 27, in zgoraj navedena sodba Grifoni proti ESAE, točki 17 in 18; zgoraj navedena sodba FreshMarine proti Komisiji, točki 135 in 136).

182    Tožeča stranka v obravnavanem primeru trdi, da se, če bi bili sprejeti potrebni varnostni ukrepi, prvič, umora ne bi zgodila in, drugič, mogoče bi bilo sprožiti alarm, kar bi njenemu sinu, ki zaradi poškodb ni umrl takoj, dalo možnost za preživetje. Vprašanje, ali je vzročna zveza med napako in zatrjevano škodo dokazana, je treba preučiti s teh dveh vidikov.

183    Prvič, kar zadeva vzročno zvezo med napako in dvojnim umorom, Sodišče za uslužbence meni, da je tožeča stranka pravno zadostno dokazala, da se dvojni umor ne bi zgodil, če bi Komisija izpolnila svojo obveznost zagotovitve varnosti svojega uradnika. Če bi bila uvedena stalna varnostna služba, odgovorna izključno za varovanje hiše, priskrbljene sinu tožeče stranke, in če bi bile nameščene rešetke, ki bi ustrezale zahtevam pristojnih služb Komisije, bi to namreč morilca odvrnilo od vdora v hišo ali bi bil pri tem vsaj fizično oviran. Komisija je tako neposredno pripomogla k nastanku škode, saj je ustvarila pogoje za to. Neposrednost in gotovost vzročne zveze sta torej dokazani.

184    Tveganje za varnost osebja, ki ga je predvidela Komisija in je upravičilo razvrstitev delegacije v Rabatu v skupino III ravni tveganja, je bilo resda povezano z grožnjo terorističnih napadov in ne z običajno kriminaliteto, katere žrtvi sta bila sin in snaha tožeče stranke. Vendar ta okoliščina ne vpliva na presojo neposrednosti in gotovosti vzročne zveze iz prejšnje točke. Razumno je namreč mogoče domnevati, da morajo ukrepi za preprečitev terorističnega napada ali umora uradnika iz političnih razlogov ali dejanj terorističnih organizacij zagotavljati učinkovito varstvo, toliko bolj pred vdorom posameznika v domovanje uradnika. Komisija ne more utemeljeno trditi, da bi jo bilo treba razbremeniti vsakršne odgovornosti, ker motiv storilca ni bil takšen, kot so se ga sprva bali.

185    Poleg tega se Komisija ne more sklicevati na različne napake, ki naj bi jih storil njen uradnik in zaradi katerih naj bi bila vzročna zveza pretrgana ali odgovornost uprave zmanjšana.

186    Po eni strani odsotnost zadevne osebe na informativnih sestankih o varnosti v okviru predhodnega izobraževanja nedvomno pomeni malomarnost z njene strani. Vendar pa Sodišče za uslužbence ni moglo ugotoviti vzrokov za to odsotnost, ki bi lahko bili tudi službeni. Poleg tega iz pozivov na te sestanke, v katerih je bil umrli uradnik samo „zaprošen za udeležbo na sestankih“, ne izhaja, da se je udeležba na njih štela za službeno obveznost pred napotitvijo v delegacijo. Sicer pa je bil sin tožeče stranke lahko napoten v Maroko, ne da bi opravil to usposabljanje. Poleg tega organizacija takih sestankov v okviru predhodnega izobraževanja Komisije še ne razbremeni obveznosti, da svoje uradnike obvesti o tveganjih za njihovo varnost, ki so jim izpostavljeni v delegaciji, zlasti tiste med njimi, ki so zaposleni v delegacijah iz skupine III ravni tveganja. Če se uradnik, zaposlen v taki delegaciji, pred odhodom ne udeleži teh sestankov, se mora uprava prepričati, da je dejansko prejel potrebne informacije. Komisija ni navedla, da so bili sinu tožeče stranke pred odhodom v Maroko izročeni dokumenti, pomembni za njegovo varnost.

187    Poleg tega iz razprav na drugi obravnavi izhaja, da uradniki, napoteni v delegacijo, običajno niso imeli dostopa do dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ker jim ta tajni dokument z oznako „Restreint UE“ ni bil posredovan. Torej tudi če bi se sin tožeče stranke udeležil sestankov v okviru predhodnega izobraževanja, verjetno ne bi mogel presoditi, natančno kateri varnostni ukrepi so bili predvideni za stanovanje, ki mu je bilo priskrbljeno v Maroku. Trditev Komisije, da je zadevna stranka sprejela življenjske in stanovanjske razmere, ki prevladujejo v Maroku, ter soglašala z namestitvijo v začasno stanovanje, tako ni mogoče sprejeti, saj to soglasje ni bilo dano ob popolnem poznavanju dejstev. Sodišče za uslužbence v zvezi s tem navaja, da je Komisija 6. aprila 2006 sina tožeče stranke prosila za potrditev, da se strinja z zaposlitvijo v Rabatu in da se je med drugim v celoti seznanil s stanovanjem, ki mu je bilo priskrbljeno, čeprav je bila najemna pogodba za to stanovanje med lastnikom in Komisijo sklenjena šele 8. avgusta 2006. Še več, ko je sin tožeče stranke 24. avgusta 2006 potrdil, da se strinja s stanovanjem, ki mu je bilo ponujeno, je bilo v izjavi o strinjanju jasno navedeno, da na tisti datum ni bilo na voljo nobeno drugo najemniško stanovanje, ki bi ustrezalo velikosti njegove družine.

188    Čeprav po drugi strani ni sporno, da so okno, skozi katero je morilec prišel v hišo, stanovalci pustili odprto in da je bila oknica deloma dvignjena, pa take okoliščine ni mogoče šteti za posledico malomarnega ali krivdnega ravnanja žrtev. To okno je bilo namreč za rešetkami, za katere je lahko sin tožeče stranke, ki ni bil seznanjen z dokumentom iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, upravičeno menil, da pomenijo zadostno oviro za morebitnega vlomilca. Poleg tega je Komisija v pisanjih in na prvi obravnavi sama trdila, da te rešetke odrasli osebi srednje rasti preprečujejo vdor. Poleg tega je bilo v tem obdobju leta vroče in puščenega odprtega okna za rešetkami, ki naj bi a priori zadostovale, v neklimatiziranem domovanju, v katerem bivajo štirje otroci, ni mogoče šteti za malomarno ravnanje.

189    Komisija torej ni dokazala, da je sin tožeče stranke iz malomarnosti storil napako, zaradi katere bi bila lahko uprava razbremenjena odgovornosti, niti da je bila pretrgana vzročna zveza med storjeno napako in umoroma.

190    Drugič, kar zadeva vzročno zvezo med napako in izgubo možnosti za preživetje sina tožeče stranke, Sodišče za uslužbence meni, da je tožeča stranka pravno zadostno dokazala, da bi bilo mogoče, če bi bili uvedeni ustrezni varnostni ukrepi, po vdoru storilca v hišo tako ali drugače sprožiti alarm, bodisi bi to storil pozoren stražar, ranjeni uradnik sam ali eden od njegovih otrok s pritiskom na gumb za alarm. Morilec zagotovo ne bi tako dolgo ostal v hiši, kjer se je zadržal skoraj štiri ure, če bi bil sprejet eden od ukrepov, ki omogočajo sprožitev alarma. Sin tožeče stranke je tako zaradi napake Komisije izgubil resno možnost, da bi dobil pomoč, in možnost za preživetje.

191    Določiti je treba še delež odgovornosti morilca za nastanek škode.

192    Kar zadeva dvojni umor, ni mogoče resno trditi, da bi bilo treba Komisiji pripisati glavno odgovornost za to škodo. Čeprav je Komisija ustvarila pogoje za nastanek škode in ni sprejela zadostnih varnostnih ukrepov za preprečitev vdora storilca, pa dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica te napake. Zagrešil ju je namreč posameznik, čigar motiv je bila tatvina in čigar ravnanja ni bilo mogoče predvideti. Posledica napake Komisije, ki je običajno predvidljiva v zvezi s takim posameznikom, je bil vlom, ki ga morebiti spremljajo fizične grožnje stanovalcem, ne pa tako huda dejanja, kot so bila storjena. Ta ugotovitev se ne oddaljuje od načel Direktive 89/391, katere člen 5(4) določa, da je odgovornost delodajalca lahko zmanjšana zlasti zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev.

193    Vendar institucija zaradi dejanj storilca ne more biti v celoti razbremenjena odgovornosti. Če bi se štelo, da je vzročna zveza med napako Komisije in dvojnim umorom pretrgana, uprava ne bi nosila posledic krivdne opustitve, čeprav je ustvarila pogoje za nastanek take škode. Taka rešitev ne bi bila v skladu s sodno prakso, ki dopušča več vzrokov za škodo in ki posledično ne zahteva nujno, da se za nastanek odgovornosti uprave zahteva, da institucija nosi izključno odgovornost za škodo.

194    Sodišče za uslužbence zato meni, da je Komisija odgovorna za 30 % utrpele škode.

195    Kar zadeva izgubo možnosti za preživetje, pa je presoja Sodišča za uslužbence drugačna. Napaka Komisije je namreč v tem primeru neposreden in izključen vzrok za to škodo. Odgovornost institucije ne more biti zmanjšana zaradi ravnanj morilca.

196    Čeprav je izguba možnosti za preživetje neizpodbitna, pa Sodišče za uslužbence meni, da je imel sin tožeče stranke majhne možnosti za preživetje. Ker v spisu ni natančnih podatkov in ker je taka presoja povezana z negotovostmi, je zelo težko oceniti, kakšna je bila možnost za preživetje. Po oceni Sodišča za uslužbence bi lahko bila 20-odstotna. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je bil uradnik zaboden v vrat in čeprav zaradi poškodb ni umrl takoj, je bil zelo hudo ranjen, kar je resno ogrozilo njegove možnosti za preživetje, tudi če bi pomoč prišla hitro.

197    Torej, Sodišče za uslužbence glede na obe zatrjevani škodi, in sicer dvojni umor in izgubo možnosti za preživetje, ter dejstvo, da je obseg druge vrste škode manjši od obsega prve vrste škode, meni, da je treba Komisiji pripisati 40-odstotno odgovornost za utrpelo škodo.

 Škoda

198    V tem sporu je načeloma povračljiva samo gotova škoda, katere povračilo lahko tožeča stranka zahteva pred Sodiščem za uslužbence, in sicer premoženjska škoda, ki so jo utrpeli upravičenci po umrlem uradniku in je odvisna od plače, ki bi jo njen sin prejemal do upokojitvene starosti, tožeča stranka pa jo ocenjuje na 3.975.329 EUR.

199    Glede na nezanesljivost takega izračuna in ugibanja glede poteka poklicne poti, ki bi jo lahko imela zadevna oseba, ta znesek pomeni a priori razumno oceno plačila, ki bi ga prejel umrli uradnik, in je referenčna osnova, ki je resda zelo približna, vendar je upoštevna za oceno izgube prihodkov upravičencev po sinu tožeče stranke.

200    Vendar Sodišče za uslužbence tega zneska kot takega ne more upoštevati pri določitvi premoženjske škode, ki so jo dejansko utrpeli ti upravičenci. Če namreč sin in snaha tožeče stranke ne bi bila umorjena, bi znaten del tega zneska porabila za lastne potrebe. Njuni otroci torej ne bi bili deležni celotnega zneska. Poleg tega otroci umrlega para verjetno že uživajo ali bodo čez nekaj let uživali zapuščino, ki jim zakonito pripada in ki je ne bi prejeli, če bi njihovi starši preživeli. Komisija je še navedla, ne da bi ji kdo ugovarjal, da ni izključeno, da bodo upravičenci po umrlih starših prejeli denar iz življenjskih zavarovanj na podlagi dvojnega umora. Sodišče za uslužbence zato meni, da premoženjska škoda, povezana z izgubo prihodkov, ki jo je treba upoštevati v tem sporu, znaša 3 milijone EUR.

201    Kot je bilo navedeno, mora Komisija povrniti 40 % te škode, torej mora upravičencem po umrlem paru izplačati skupni znesek v višini 1,2 milijona EUR.

202    Iz odgovora na tožbo izhaja, ne da bi to kdo izpodbijal, da zneski, ki jih je Komisija upravičencem že izplačala in jih bo izplačevala še naprej in ki presegajo nadomestila, običajno določena s Kadrovskimi predpisi, znašajo skoraj 1,4 milijona EUR, ta znesek pa bi se lahko povečal na približno 2,4 milijona EUR, če bi se zadevna nadomestila izplačevala do dopolnjenega 26. leta starosti vsakega od štirih otrok.

203    Komisija je torej že v celoti povrnila premoženjsko škodo, za katero mora nositi odgovornost.

204    Okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da imajo zneski, ki jih je izplačala Komisija, naravo nadomestil na podlagi socialnega zavarovanja, tudi če bi bila dokazana, ne vpliva na to ugotovitev. Namen izplačanih nadomestil je namreč izravnati finančne posledice smrti uradnika, ne glede na njen vzrok. Čeprav mora uprava v primeru svoje napake res zagotoviti povračilo celotne škode, po potrebi z dopolnitvijo nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Leussink proti Komisiji, točke od 18 do 20), ni sporno, da sodišče pri presoji, ali je uprava povrnila utrpelo škodo, upošteva nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov. Njihov namen je torej dejansko zagotoviti povračilo škode, tudi če je uprava storila napako, za katero nosi odgovornost. Komisija je poleg tega v obravnavanem primeru presegla svoje obveznosti na podlagi Kadrovskih predpisov, s tem ko je umrlemu uradniku dodelila posmrtno napredovanje, s tem ko je nadomestila njegovim upravičencem izračunala na tej podlagi in s tem ko je na podlagi člena 76 Kadrovskih predpisov zvišala zneske navedenih nadomestil.

205    Iz navedenega izhaja, da Sodišče za uslužbence na podlagi prvega tožbenega razloga, čeprav je upravičen, ne more sprejeti predlogov tožeče stranke v zvezi s povračilom utrpele premoženjske škode.

206    Sodišče za uslužbence mora preučiti še druga dva tožbena razloga, v okviru katerih tožeča stranka trdi, da je odgovornost Komisije nastala po eni strani na podlagi zakonitega ravnanja, čeprav nekrivdnega, in po drugi strani na podlagi njene dolžnosti pomoči.

B –  Drugi tožbeni razlog: objektivna odgovornost Komisije, ki naj bi nastala zaradi zakonitega ravnanja

1.     Trditve strank

207    Tožeča stranka trdi, da so izpolnjeni pogoji za nastanek objektivne odgovornosti uprave zaradi zakonitega ravnanja, tudi če Komisija ni ravnala malomarno. Obstoj škode ter vzročna zveza med njo in zakonitim ravnanjem naj bi bila dokazana; škoda naj bi bila nenavadna, resna in posebna. Sodišče naj bi v sodbi z dne 9. septembra 2008 v združenih zadevah FIAMM in FIAMM Technologies proti Svetu in Komisiji (C‑120/06 P in C‑121/06 P) resda izključilo obstoj ureditve objektivne odgovornosti Unije, vendar samo v zvezi z njenimi zakonodajnimi akti, ki spadajo v okvir diskrecijske pravice zakonodajalca. Sodišče naj nikakor ne bi izključilo, da se taka ureditev kot v obravnavanem primeru lahko uporablja za institucije. Sodišče za uslužbence bi moralo pri presoji tega vprašanja upoštevati izjemno hudo in tragično naravo dogodkov, ki so jih prestali otroci umrlega uradnika, ki so prezgodaj izgubili starše in nemočno prisostvovali grozljivemu prizoru okrutnega umora svojega očeta in matere. Sodišče za uslužbence bi moralo o odškodninskem zahtevku odločiti na podlagi pravnih pravil, ki izhajajo iz globokega pomena pravičnosti, ki naj bi odlikovala institucije Unije.

208    Kot je bilo navedeno, Komisija meni, da ta tožbeni razlog ni dopusten, ker ni bil naveden v prvotnem odškodninskem zahtevku in mu ni bila priložena nikakršna količinska določitev obsega zatrjevane škode. Komisija glede vsebine poudarja, da Sodišče do zdaj še ni priznalo načela odgovornosti za zakonito ravnanje. Tožeča stranka naj nikakor ne bi dokazala, da bi moralo Sodišče za uslužbence priznati obstoj take ureditve odgovornosti, kar zadeva ravnanje institucij. Vsekakor pa naj tožeča stranka v obravnavanem primeru ne bi dokazala, da so izpolnjeni pogoji za nastanek objektivne odgovornosti.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

209    Iz zgoraj navedene sodbe FIAMM in FIAMM Technologies proti Svetu in Komisiji (točka 175) izhaja, da čeprav primerjalni preizkus pravnih redov držav članic omogoča Sodišču, da zelo hitro ugotovi usmerjenost teh pravnih redov glede uzakonitve načela odgovornosti, če gre za nezakonit akt oziroma opustitev organa, tudi zakonodajnega, to nikakor ne velja glede morebitnega obstoja načela odgovornosti, če gre za zakoniti akt oziroma opustitev javnega organa, še zlasti, če so to zakonodajni akti. Sodišče je glede na trenutno stanje prava Unije tako izključilo, da bi bilo mogoče člen 288 ES, ki se sklicuje na „splošn[a] načel[a], ki so skupna pravnim redom držav članic“, razlagati tako, da dopušča nastanek objektivne odgovornosti Unije zaradi zakonitega ravnanja ali opustitve.

210    V nasprotju s trditvami tožeče stranke iz samega besedila navedene točke sodbe Sodišča („tudi zakonodajnega“ in „še zlasti, če [sta zakoniti akt oziroma opustitev] zakonodajn[a] akt[a]“) izhaja, da ugotovitev, do katere je prišlo v tej sodbi, ni omejena na področje zakonodajne pristojnosti Unije.

211    Kot je bilo opozorjeno v točki 116 te sodbe, odškodninski spor med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada ali ji je pripadal, ki izvira iz delovnega razmerja med zadevno osebo in institucijo, spada v okvir člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ne pa na področje uporabe členov 235 ES in 288 ES. Sodne prakse Sodišča in Sodišča za uslužbence Unije v zvezi s pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti na podlagi člena 288 ES torej ni mogoče kar takoj uporabiti v tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti, ki jih uradniki ali njihovi upravičenci na podlagi člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov vložijo zoper institucije. Tožeča stranka v zvezi s tem upravičeno navaja, da take tožbe ne zadevajo institucij pri izvajanju njihovih zakonodajnih in ureditvenih pooblastil, določenih s Pogodbami, temveč pri njihovem ravnanju kot delodajalk zoper svoje osebje.

212    Vendar Sodišče za uslužbence glede na splošnost pojmov, ki jih je uporabilo Sodišče, in naravo načelne rešitve, ki se še posebej navezuje na to sodbo, ne razlikuje med upravičenimi razlogi za to, da odgovornost institucij Unije v njihovih odnosih z osebjem lahko nastane z izpolnitvijo pogojev, ki se bistveno razlikujejo od pogojev, ki prevladujejo v okviru člena 288 ES, saj se oddaljujejo od splošnih načel, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic.

213    Okoliščine tega spora so resda izjemne, vendar ta edina trditev tožeče stranke ni dovolj upravičen razlog za načelno priznanje obstoja ureditve objektivne odgovornosti v tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti, vloženih na podlagi člena 236 ES, do vložitve katerih naj bi imeli pravico samo uradniki Unije in njihovi upravičenci.

214    Sicer pa je Sodišče v zvezi z Direktivo 89/391, ki je upošteven referenčni okvir za določitev obveznosti institucij Unije v skladu s členom 1e Kadrovskih predpisov, menilo, da te direktive ni mogoče razumeti, kot da državam članicam nalaga uvedbo ureditve objektivne odgovornosti delodajalcev za škodo, povzročeno zdravju in varnosti delavcev (zgoraj navedena sodba Komisija proti Združenemu kraljestvu, točke od 37 do 51). Komisija je pred Sodiščem kljub temu trdila, da je bila z Direktivo 89/391 določena ureditev odgovornosti delodajalcev, ki pokriva posledice vsakega dogodka, škodljivega za zdravje in varnost delavcev, ne glede na možnost, da bi navedeni dogodek in posledice lahko pripisali kakršni koli malomarnosti delodajalca pri uvajanju preventivnih ukrepov.

215    Tudi če bi bila načeloma podana objektivna odgovornost Komisije, je treba poudariti, da je ta vrsta objektivne odgovornosti delodajalca, ki temelji na obveznosti povračila za poklicno tveganje, in ne na ugotovitvi napake delodajalca, ki bi jo ta moral popraviti, že temelj za obveznost institucije, da v primeru nesreče pri delu, poklicne bolezni ali smrti uradniku ali njegovim upravičencem izplača nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov. Ne da bi bil sploh dokazan obstoj kakršne koli napake institucije kot delodajalke, uradnik ali njegovi upravičenci namreč prejmejo pavšalno odškodnino za izravnavo posledic takih dogodkov. Zahteva v okviru ustaljene sodne prakse, da mora biti napaka dokazana, da lahko uradnik ali njegovi upravičenci prejmejo dodatno odškodnino poleg nadomestil na podlagi Kadrovskih predpisov za popolno povračilo škode, ki naj bi jo utrpeli, potrjuje, da je nastanek nepogodbene odgovornosti uprave še naprej nesporno odvisen od obstoja napake ali nezakonitosti.

216    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka Sodišču za uslužbence neutemeljeno predlaga, naj ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za objektivno odgovornost Komisije.

217    Drugi tožbeni razlog je zato treba zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njegovi dopustnosti.

C –   Tretji tožbeni razlog: Komisija mora na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov solidarno povrniti utrpelo škodo

1.     Trditve strank

218    Tožeča stranka podredno trdi, da mora Komisija na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov v vsakem primeru povrniti škodo, ki jo je njen uradnik utrpel zaradi svojega položaja ali pri opravljanju nalog. V vzročnem smislu naj bi bil dvojni umor objektivno povezan s poklicnim delovanjem sina tožeče stranke na maroškem ozemlju, kjer je bil izključno zaradi opravljanja svojih nalog. Poleg tega naj bi bil ta umor storjen v domovanju, ki ga je izbrala Komisija. Komisija naj bi morala v izjemnih okoliščinah tega spora ukrepati na svojo pobudo, ne da bi se to od nje zahtevalo, in solidarno povrniti škodo, ki jo je uradniku in njegovi soprogi povzročila tretja oseba.

219    Kot je bilo navedeno, Komisija trdi, da ta tožbeni razlog ni dopusten, ker ni bil naveden v prvotnem odškodninskem zahtevku. V vsebinskem smislu meni, da tragične okoliščine, v katerih je umrl sin tožeče stranke, nimajo nobene zveze z njegovim položajem uradnika, tako da naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, kot se razlaga s sodno prakso, in sicer da je uradnik utrpel škodo zaradi svojega položaja.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

220    Kot je razsodilo Sodišče, je namen člena 24 Kadrovskih predpisov aktivnim uradnikom in uslužbencem zagotoviti sedanjo in prihodnjo varnost, tako da lahko v splošnem interesu službe bolje izpolnjujejo svoje naloge (glej zgoraj navedeno sodbo Sommerlatte proti Komisiji, točka 19).

221    Iz člena 24 Kadrovskih predpisov in sodne prakse v zvezi s tem izhaja, da morajo institucije Unije svojim uradnikom pomagati samo v primeru dejanj tretjih oseb in dejanj, ki jih doletijo zaradi njihovega položaja ali nalog (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 5. oktobra 1988 v zadevi Hamill proti Komisiji, 180/87, točka 15, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 2000 v zadevi K proti Komisiji, T‑67/99, točka 32).

222    Ni sporno, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo člena 24 Kadrovskih predpisov, ki so povezani s storilcem kaznivega dejanja. Sin tožeče stranke je bil namreč žrtev dejanj tretje osebe.

223    Vendar se v členu 24 Kadrovskih predpisov tudi zahteva, da so zadevna dejanja posledica položaja uradnika tožeče stranke in njegovih nalog. Dejanja, v zvezi s katerimi je zaprošena pomoč, morajo biti storjena zaradi tega položaja ali nalog, saj si institucija prizadeva tako za varovanje svojega osebja kot tudi za zaščito svojih interesov. Sodišče je tako razsodilo, da se na dolžnost pomoči ni mogoče sklicevati v primeru prisilnih ukrepov, ki jih nacionalni policijski organi sprejmejo zoper uradnika kot osebo in ki jih je povzročilo osebno ravnanje tega uradnika, preganjanega za dejanje, ki ni povezano z opravljanjem njegovih funkcij (zgoraj navedena sodba Hamill proti Komisiji, točki 16 in 17). Prav tako je bilo razsojeno, da zgolj na podlagi dejstva, da je bil otrok sprejet v vrtec, ker je bil eden od njegovih staršev uslužbenec Unije, v tem vrtcu pa je bil nato žrtev hudih dejanj, ni mogoče sklepati, da je v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov dokazana povezava med dejanji zadevnih tretjih oseb in uradniškim položajem zadevnega starša (zgoraj navedena sodba K proti Komisiji, točke od 36 do 38).

224    V obravnavanem sporu sin tožeče stranke ni bil umorjen zaradi svojega položaja ali svojih nalog. Kot je bilo navedeno, je bil tarča navadnega kriminalca, ki je ogrožal njega, njegovo soprogo in njegovo premoženje, ne da bi bil kakor koli seznanjen s položajem uradnika Unije in z delom svoje žrtve. Storilec je verjetno menil, da imajo stanovalci vile, v kateri je storil kazniva dejanja, višji življenjski standard kot povprečni prebivalci Rabata. Vendar niti ta okoliščina niti napotitev sina tožeče stranke v Maroko ali celo bivanje v stanovanju, ki ga je izbrala Komisija, ne dokazujejo, da je bil uradnik izbran za žrtev zaradi svojega položaja ali dela.

225    Tožeča stranka se torej ne more upravičeno sklicevati na določbe člena 24 Kadrovskih predpisov.

226    V vsakem primeru, tudi če bi se strinjali, da je bil sin tožeče stranke žrtev umora zaradi svojega položaja, Sodišče za uslužbence meni, da nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov, predvidena ob smrti uradnika, zlasti določbe člena 7(2), tretja alinea, Skupnih pravil („[s]e štejejo kot nezgode v smislu [Skupnih predpisov]: posledice napadov ali dejanj zoper osebo zavarovanca […]“), določajo obveznost varstva, ki ga mora vsaka institucija kot delodajalka v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov zagotoviti svojim uradnikom in njihovim upravičencem. Tožeča stranka ne trdi, da ji je bila protizakonito odvzeta ena od pravic iz Kadrovskih predpisov. Poleg tega je Komisija izkoristila možnost iz člena 76 Kadrovskih predpisov, da v posebnih primerih zadevnim osebam dodeli izjemno pomoč. Komisija je tako ustrezno izpolnila svojo dolžnost pomoči in varstva v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov.

227    Tožeča stranka torej nikakor ne more trditi, da je Komisija kršila to določbo Kadrovskih predpisov. Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, navedenem v zvezi s tem tožbenim razlogom.

228    Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

229    V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(2) lahko Sodišče za uslužbence, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji plačilo stroškov ne naloži. V skladu s členom 88 Poslovnika se lahko stranki, čeprav je uspela, naloži delno ali celotno plačilo stroškov, če naj bi bilo to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka nasprotni stranki povzročila stroške brez razloga ali iz nagajivosti.

230    Komisija je v tem postopku kljub legitimnim razlogom zaupnosti, ki jih je navajala, znatno ovirala potek postopka, ker, prvič, Sodišču za uslužbence ni hotela poslati nekaterih dokumentov in informacij in ker je moralo Sodišče za uslužbence zaradi nje razpisati še eno obravnavo. Prav tako je Sodišču za uslužbence na več vprašanj dala nepravilne odgovore, zlasti ker je trdila, da ne obstaja nobeno besedilo o varnostnih ukrepih, ki se uporabljajo za stanovanja osebja delegacij v tretjih državah, in da ukrepi, na katere je opozoril avtor pisnega odgovora z dne 6. avgusta 2007, nikakor niso upoštevni za dejanja, storjena v preteklem letu. Ugovor Komisije, ki ga je nazadnje umaknila na drugi obravnavi, temu, da bi Sodišče za uslužbence upoštevalo dokument iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki je bil pomemben za rešitev spora, je kazalo ravnanje, ki ni v skladu s pravili poštenega sojenja. Tako ravnanje Komisije je v zadevi, ki je za tožečo stranko tako boleča, še toliko manj primerno, ker je institucija pred vložitvijo tožbe izkazala spoštovanje in skrb.

231    Tožeča stranka je poleg tega lahko sklepala, da je upravičena do vložitve tožbe. Sodišče za uslužbence je po eni strani ugotovilo, da je Komisija storila napako, za katero lahko odgovarja. Po drugi strani pa je bila tožeča stranka zaradi ravnanja Komisije med postopkom lahko prepričana, da ji je institucija prikrila del vzrokov za umor njenega sina in snahe.

232    Zato bo o tej zadevi pravično razsojeno, če bo Komisija poleg svojih stroškov nosila tudi razumne in ustrezno utemeljene stroške tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Odlomki dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih, ki jih je Komisija posredovala v postopku pred Sodiščem za uslužbence, se v zapečateni ovojnici z oznako „stopnja tajnosti Restreint UE“ nemudoma pošljejo Evropski komisiji.

3.      Evropski komisiji se naloži plačilo vseh stroškov.

Gervasoni Kreppel Rofes i Pujol

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. maja 2011.

W. Hakenberg       S. Gervasoni

Kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje

Predlogi strank in postopek

Pravo

I –  Predmet tožbe

II –  Dopustnost

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča za uslužbence

III –  Vsebinska presoja

A –  Prvi tožbeni razlog: neizpolnitev obveznosti Komisije, da zagotovi varnost svojega uradnika

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

a)  Ugovor Komisije, da je bila zatrjevana škoda že v celoti povrnjena

b)  Očitek, da je Komisija storila napako, ker ni izpolnila obveznosti zagotovitve varnosti umrlega uradnika in njegove družine

Pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Komisije

Obseg diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri zagotovitvi varnosti uradnikov, zaposlenih v delegaciji v tretji državi

Obstoj napake pri izvajanju prilagojenih varnostnih ukrepov

–  Zahteva tožeče stranke za dostop do odlomkov dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih

–  Uporaba dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih s strani Sodišča za uslužbence

–  Uporaba dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih za začasno stanovanje, priskrbljeno sinu tožeče stranke in njegovi družini

–  Pravna narava dokumenta iz leta 2006 o varnostnih standardih in merilih

–  Obstoj napake Komisije

Vzročna zveza in obstoj razlogov za razbremenitev odgovornosti (napaka žrtev in dejanje tretjega)

Škoda

B –  Drugi tožbeni razlog: objektivna odgovornost Komisije, ki naj bi nastala zaradi zakonitega ravnanja

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

C –  Tretji tožbeni razlog: Komisija mora na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov solidarno povrniti utrpelo škodo

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.