SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 4. junija 2009

Združeni zadevi F-134/07 in F-8/08

Vahan Adjemian in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Trajanje pogodbe – Člen 88 PZDU – Odločba Komisije z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnih uslužbencev v njenih službah – Direktiva 1999/70 – Uporabnost za institucije“

Predmet:      Tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katerimi V. Adjemian in 180 drugih pogodbenih uslužbencev Komisije v zadevi F-134/07 predlagajo: razglasitev nezakonitosti odločb Komisije, med drugim tudi odločbe z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnih uslužbencev v njenih službah, in če je to potrebno, člena 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, ker omejuje trajanje pogodb o zaposlitvi pogodbenih uslužbencev; razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 22. avgusta, 5. septembra, 30. oktobra in 28. novembra 2007, s katerimi je bila v bistvu zavrnjena sklenitev novih pogodb o zaposlitvi ali podaljšanje prejšnjih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas tožečim strankam; če je to potrebno, razglasitev ničnosti odločb Komisije o določitvi pogojev za zaposlitev tožečih strank, ker so bile njihove nove pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas ali so bile njihove prejšnje pogodbe o zaposlitvi podaljšane za določen čas; C. Renier v zadevi F-8/08 predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 11. aprila 2007, ker je bilo z njo trajanje njene nove pogodbe o zaposlitvi kot pogodbene uslužbenke za pomožne naloge omejeno na obdobje od vključno 16. aprila 2007 do 15. decembra 2008.

Odločitev:      Zadevi Adjemian in drugi proti Komisiji (F-134/07) in Renier proti Komisiji (F-8/08) sta združeni za izdajo sodbe. Tožbi se zavrneta. V. Adjemian, E. Adorno in A. Baranzini ter 178 drugih tožečih strank, katerih imena so navedena v prilogah I, II in III k tej sodbi, nosijo vse stroške v zadevi F-134/07, to je lastne stroške in stroške Komisije v tej zadevi. C. Renier nosi vse stroške v zadevi F-8/08, to je lastne stroške in stroške Komisije v tej zadevi. Svet Evropske unije, intervenient v podporo predlogom Komisije v obeh zadevah, nosi lastne stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek tožbenih razlogov

(Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(3); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

2.      Akti institucij – Direktive – Neposredna naložitev obveznosti institucijam Skupnosti v odnosih s svojimi uslužbenci – Izključitev – Možnost sklicevanja

(člena 10 ES in 249 ES)

3.      Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Stalnost zaposlitve

(Listina o temeljnih pravicah, člen 30; Direktiva Sveta 1999/70)

4.      Uradniki – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Pomožni pogodbeni uslužbenec

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 88)

5.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Ustanovitev nove kategorije pogodbenih uslužbencev

(člen 253 ES; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 3a in 3b; Uredba Sveta št. 723/2004)

1.      Tožba mora v skladu s členom 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence obsegati tožbene razloge ter dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji tožba, koherentno in razumljivo izhajajo iz besedila same tožbe. To velja toliko bolj, ker v skladu s členom 7(3) Priloge I k Statutu Sodišča pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog, razen če Sodišče za uslužbence ne odloči drugače. Ta posebnost postopka pred Sodiščem za uslužbence pojasnjuje, da v nasprotju z določbami člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča za postopke pred Sodiščem prve stopnje ali Sodiščem tožbeni razlogi in trditve v tožbi ne smejo biti navedeni v povzetku.

(Glej točko 76.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. april 1993, De Hoe proti Komisiji, T-85/92, Recueil, str. II-523, točka 20;

Sodišče za uslužbence: 26. junij 2008, Nijs proti Računskemu sodišču, F-1/08, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točki 24 in 25, predmet pritožbe pred Sodiščem prve stopnje, zadeva T-376/08 P.

2.      Za direktive, ki zavezujejo države članice, ne pa institucij Skupnosti, ni mogoče šteti, da kot take nalagajo obveznosti navedenim institucijam v odnosih s svojimi uslužbenci. Vendar na podlagi te ugotovitve ni mogoče izključiti vseh možnosti sklicevanja na direktivo, kar zadeva odnose med institucijami in njihovimi uradniki ali uslužbenci. Prvič, določbe direktive bi namreč lahko institucijo zavezovale posredno, če so odsev splošnega načela prava Skupnosti, ki ga mora torej posamezna institucija uporabljati kot takega. Drugič, direktiva bi bila lahko za institucijo zavezujoča tudi, če bi se ta na podlagi svoje organizacijske avtonomije in v okviru kadrovskih predpisov odločila, da bo izpolnjevala posebno obveznost iz direktive ali če bi splošen interni akt izrecno napotoval na ukrepe, ki jih je določil zakonodajalec Skupnosti na podlagi Pogodb. Tretjič, vsekakor je treba opozoriti, da morajo institucije v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 10, drugi odstavek, ES pri svojem ravnanju v vlogi delodajalca upoštevati zakonodajne določbe, sprejete na ravni Skupnosti.

(Glej točke 86 in od 90 do 93.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. september 2003, Rinke, C-25/02, Recueil, str. I-8349, točke 24 in od 25 do 28;

Sodišče prve stopnje: 21. maj 2008, Belfass proti Svetu, T-495/04, ZOdl., str. II-781, točka 43;

Sodišče za uslužbence: 30. april 2009, Aayhan in drugi proti Parlamentu, F-65/07, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točki 116 in 118.

3.      Čeprav je stalnost zaposlitve pomemben dejavnik varstva delavcev, ni splošno pravno načelo, z vidika katerega bi bilo mogoče presojati zakonitost akta institucije. Natančneje, iz Direktive 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, in okvirnega sporazuma nikakor ne izhaja, da je stalnost zaposlitve zavezujoče pravno pravilo. Poleg tega je v uvodnih izjavah 6 in 7 te direktive ter prvem odstavku preambule in uvodni izjavi 5 okvirnega sporazuma poudarjena potreba po ravnotežju med prožnostjo in varnostjo. Okvirni sporazum poleg tega ne določa splošne obveznosti držav članic, da po nekaj obnovitvah pogodb o zaposlitvi za določen čas ali po preteku nekega obdobja dela predvidijo spremembo teh pogodb v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Je pa stalnost zaposlitve cilj, za katerega izpolnitev si prizadevajo podpisnice okvirnega sporazuma, katerega namen je v skladu z njegovo določbo 1(b) „vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“.

Poleg tega člen 30 Listine o temeljnih pravicah določa, da „[ima] [v]sak delavec […] pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo“, ni pa z navedenim členom prepovedano veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Poleg tega iztek pogodbe za določen čas zgolj zaradi njenega prenehanja ni odpoved delovnega razmerja v pravem pomenu besede, ki ga je treba posebej obrazložiti s sposobnostmi in ravnanjem delavca ali operativnimi razlogi institucije.

(Glej točke 99, 100 in 104.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. november 2005, Mangold, C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 64; 4. julij 2006, Adeneler in drugi, C-212/04, ZOdl., str. I-6057, točka 91; 7. september 2006, Marrosu in Sardino, C-53/04, ZOdl., str. I-7213, točka 47; 15. april 2008, Impact, C-268/06, ZOdl., str. I-2483, točka 87;

Sodišče za uslužbence: Aayhan in drugi proti Parlamentu, navedena zgoraj, točka 115.

4.      Podlaga za vsako zaposlitev pogodbenega uslužbenca mora biti začasna ali nestalna potreba. V upravi s številnim osebjem se take potrebe neizogibno ponavljajo, zlasti zaradi nerazpoložljivosti uradnikov, povečanja dela ob nepredvidljivih okoliščinah ali potrebah vsakega generalnega direktorata, da občasno pomoč poišče pri osebah, ki so usposobljene ali imajo posebna znanja. Z navedenimi objektivnimi razlogi je mogoče upravičiti, da so pogodbe pomožnih uslužbencev sklenjene za določen čas in da se obnovljajo glede na navedene potrebe.

(Glej točko 132.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. september 2004, Hectors proti Parlamentu, C-150/03 P, ZOdl., str. I-8691, sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja Colomerja, ZOdl., str. I-8694, točka 25.

5.      Ker je lahko obrazložitev splošnega akta omejena na navedbo celotnega položaja, zaradi katerega je bil ta sprejet, in splošnih ciljev, ki jim sledi, in bi bilo pretirano zahtevati posebno obrazložitev različnih tehničnih odločitev, če izpodbijani akt sledi bistvenemu cilju, ki ga želi doseči institucija, je obrazložitev Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev kljub jedrnatosti zadostna, kar zadeva cilj ustanovitve nove kategorije pogodbenih uslužbencev v smislu členov 3a in 3b Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

(Glej točki 139 in 141.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 23. januar 2007, Chassagne proti Komisiji, F-43/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točki 105 in 106 ter navedena sodna praksa.