SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 11. julija 2007

Zadeva F-7/06

B

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji iz člena 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero B predlaga v bistvu razglasitev ničnosti odločbe organa Komisije za imenovanja z dne 26. aprila 2005, s katero mu je bil zavrnjen izselitveni dodatek, sprejete skupaj z odločbo istega organa z dne 10. oktobra 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper navedeno odločbo z dne 26. aprila 2005.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(b))

Zakonodajalec Skupnosti ima pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice, ki jo ima pri določitvi pogojev za upravičenost do izselitvenega dodatka, pravico, da za uradnike z dvojnim državljanstvom uporabi skupna pravila – čeprav te osebe niso v položaju, primerljivem s položajem oseb s samo enim državljanstvom –, da bi omejil krog upravičencev do izselitvenega dodatka, ki se mora izplačati na podlagi člena 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Namen strogih pogojev, kot je neobstoj običajnega prebivališča v državi zaposlitve v obdobju desetih let pred začetkom dela, je namreč zagotoviti, da se ta dodatek uradnikom z državljanstvom države, v kateri so zaposleni, dodeli samo v primerih, ko se ovrže domneva, po kateri je državljanstvo osebe resen znak obstoja številnih vezi med to osebo in državo, katere državljanstvo ima, in ko se ugotovi, da so vse trajne vezi med uradnikom in to državo prekinjene.

Taka omejitev kroga upravičencev do izselitvenega dodatka ni samovoljna ali neustrezna diskriminacija glede na cilj, ki mu sledi člen 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Okoliščina, da lahko uporaba kategorij, določenih v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ustvari mejne primere, v katerih se uradnikom zavrne izselitveni dodatek, kadar so v položaju, ki je podoben tistemu v zgoraj navedenem členu, ne omogoča, da se v teh določbah vidi samovoljno razlikovanje, če se te določbe, ki temeljijo na objektivnih merilih, uporabljajo enako za vse uradnike v položaju, predvidenem v Kadrovskih predpisih.

(Glej točke od 39 do 41, 45 in 46.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. oktober 1980, Hochstrass proti Sodišču, 147/79, Recueil, str. 3005, točka 12; 15. januar 1981, Vutera proti Komisiji, 1322/79, Recueil, str. 127, točka 9; 2. oktober 2003, Garcia Avello, C‑148/02, Recueil, str. I‑11613, točke od 31 do 37;

Sodišče prve stopnje: 8. april 1992, Costacurta Gelabert proti Komisiji, T‑18/91, Recueil, str. II‑1655, točka 42; 13. april 2000, Reichert proti Parlamentu, T‑18/98, RecFP, str. I‑A‑73 in II‑309, točka 25; 27. september 2000, Lemaître proti Komisiji, T‑317/99, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑867, točka 50; 13. december 2004, E proti Komisiji, T‑251/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑359 in II‑1643, točki 124 in 126.