Language of document : ECLI:EU:F:2011:39

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 13. aprila 2011

Zadeva F‑30/09

Dhikra Chaouch

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Nadomestilo za nastanitev – Določitev pravic – Začetek dela kot uradnik na poskusnem delu – Upoštevanje spremembe prebivališča po imenovanju v naziv – Obveznost prebivališča, naložena uradniku na podlagi člena 20 Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero D. Chaouch v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije o zavrnitvi dodelitve nadomestila za nastanitev.

Odločitev:      Tožba tožeče stranke se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Povračilo stroškov – Nadomestilo za nastanitev – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 20; Priloga VII, člen 5)

2.      Uradniki – Povračilo stroškov – Nadomestilo za nastanitev – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 20; Priloga VII, člen 5)

1.      Da bi uradnik lahko prejemal nadomestilo za nastanitev, mora kumulativno izpolnjevati tri pogoje. Najprej, biti mora redno zaposleni uradnik. Poleg tega mora utemeljiti, da je moral prebivališče spremeniti zaradi izpolnjevanja zahtev iz člena 20 Kadrovskih predpisov. Ta pogoj je sestavljen iz dveh podpogojev, po eni strani, da je moral zaradi ovire, ki jo pomeni razdalja med prebivališčem in krajem zaposlitve za opravljanje dela, prebivališče spremeniti, ter, po drugi strani, dokazati mora, da je prebivališče dejansko spremenil.

(Glej točko 55.)

2.      V zvezi z napotovanjem člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom na člen 20 Kadrovskih predpisov je jasno, da je treba uporabiti ista merila presoje, po eni strani, za določitev, ali uradnik „mora spremeniti prebivališče“ ali ne, da bi lahko prejemal nadomestilo za nastanitev, in, po drugi strani, za določitev, ali uradnik izpolnjuje ali ne obveznosti prebivališča, ki jih ima na podlagi člena 20 Kadrovskih predpisov, zlasti to, da prebiva „na taki razdalji od [kraja zaposlitve], da ga to ne ovira pri opravljanju dela“.

Pri uporabi istih meril presoje za uporabo, po eni strani, člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom in, po drugi strani, člena 20 Kadrovskih predpisov torej obstaja tveganje za sprejetje pristopa, ugodnega za pravice nekaterih uradnikov, ki si želijo prejemati nadomestilo za nastanitev, toda drugi uradniki v primerljivem položaju bi bili posledično samodejno primorani spremeniti kraj prebivališča, čeprav bi si, nasprotno, želeli ostati na določeni razdalji od kraja zaposlitve.

Uradnik poleg tega v skladu z določbami iz člena 20 Kadrovskih predpisov in člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom „mora“ spremeniti prebivališče, kar pomeni nujnost in omejuje polje proste presoje uprave. Ta torej lahko dodeli nadomestilo za nastanitev le, če se očitno izkaže, da razdalja med uradnikovim krajem prebivališča in njegovim krajem zaposlitve ovira opravljanje dela.

Nazadnje, zakonodajalec ni nameraval določiti prostorske meje, določene v kilometrih, kot je to na primer pri nadomestilu za selitev ob prenehanju zaposlitve. Čeprav se morata uprava in ob ugovoru sodišče pri presoji načeloma omejiti na kilometrsko razdaljo med uradnikovim krajem prebivališča in njegovim krajem zaposlitve, ni izključeno, da se pri določitvi, ali je zadevna razdalja taka, da zadevne osebe „ne ovira pri opravljanju dela“, upoštevajo tudi dejanske okoliščine posameznega primera, na primer konkretne težave pri vsakodnevnem prevažanju med krajem prebivališča in krajem zaposlitve.

(Glej točke od 60 do 63.)