SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 8. marca 2012(*)
„Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Določba 5, točka 1 – Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Ukrepi za preprečevanje zlorab takih pogodb – Sprememba zadnje pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas – Obveznost navedbe enakih glavnih določb iz zadnje pogodbe za določen čas“
V zadevi C‑251/11,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal administratif de Rennes (Francija) z odločbo z dne 5. maja 2011, ki je prispela na Sodišče 23. maja 2011, v postopku
Martial Huet
proti
Université de Bretagne occidentale,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi U. Lõhmus, predsednik senata, A. Ó Caoimh (poročevalec) in A. Arabadžiev, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za M. Hueta M. Faguer in V. Lahalle, odvetnika,
– za francosko vlado G. de Bergues in J. Rossi, zastopnika,
– za poljsko vlado M. Szpunar, zastopnik,
– za Evropsko komisijo M. Van Hoof in M. van Beek, zastopnika,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Huetom in njegovim delodajalcem Université de Bretagne occidentale (v nadaljevanju: UBO) v zvezi z roki in pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki jo je M. Huet sklenil s to univerzo po spremembi njegove zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.
Pravni okvir
Ureditev Unije
3 V skladu z uvodno izjavo 14 Direktive št. 1999/70 so podpisnice želele skleniti okvirni sporazum o delu za določen čas, ki bi opredelil splošna načela in minimalne zahteve za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas.
4 Člen 1 Direktive št. 1999/70 določa, da je namen te direktive „uveljaviti okvirni sporazum […], sklenjen […] med splošnimi medpanožnimi organizacijami (ETUC, UNICE in CEEP), ki je priloga tej direktivi“.
5 Drugi in tretji odstavek preambule okvirnega sporazuma navajata:
„Podpisnice sporazuma se zavedajo [strinjajo], da pogodbe za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnega razmerja med delodajalci in delavci. Zavedajo [Strinjajo] se tudi, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nekaterih okoliščinah ustrezajo potrebam delodajalcev, pa tudi delavcev.
Ta sporazum določa splošna načela in minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas, pri čemer upošteva, da se mora podrobna uporaba ravnati po posebnih nacionalnih, sektorskih in sezonskih razmerah. Kaže pripravljenost socialnih partnerjev, da vzpostavijo splošni okvir za zagotavljanje enake obravnave delavcev, zaposlenih za določen čas, tako da jih ščitijo pred diskriminacijo, in za uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas po načelih, ki so sprejemljiva za delodajalce in delavce.“
6 V točkah od 6 do 8 in 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma je navedeno:
„6. ker so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij in prispevajo h kakovosti življenja zadevnih delavcev in k izboljšanju poslovnih rezultatov;
7. ker je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab;
8. ker so pogodbe o zaposlitvi za določen čas značilnost zaposlovanja v nekaterih sektorjih, poklicih in dejavnostih, kar morebiti [lahko hkrati] ustreza delodajalcem in delavcem;
[…]
10. ker ta sporazum državam članicam in socialnim partnerjem nalaga, da sami uredijo podrobna pravila za uporabo teh splošnih načel ter izvajanje minimalnih zahtev in določb tega sporazuma, kar omogoča upoštevanje stanja v vsaki državi članici in okoliščin v posameznih sektorjih in poklicih vključno s sezonskimi dejavnostmi“.
7 V skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma je njegov namen:
„(a) izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije;
(b) vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.“
8 Določba 2, točka 1, okvirnega sporazuma določa:
„Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.“
9 Določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma določa:
„1. Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, zgolj zato, ker so zaposleni za določen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“
10 Določba 5 okvirnega sporazuma z naslovom „Ukrepi za preprečevanje zlorab“ določa:
„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, sprejmejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:
(a) objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij;
(b) najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;
(c) število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.
2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:
(a) štejejo za ‚zaporedna‘,
(b) štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“
11 Določba 8, točka 3, okvirnega sporazuma določa:
„Izvajanje določb tega sporazuma ni veljavna podlaga za zniževanje splošne ravni zaščite delavcev na področju, na katerega se nanaša ta sporazum.“
Nacionalna ureditev
12 Člen 13(1) zakona št. 2005‑843 z dne 26. julija 2005 o različnih ukrepih za prenos prava Skupnosti za javne uslužbence določa:
„Če uslužbenec, ki je zaposlen na stalnem delovnem mestu, na dan objave tega zakona dela ali je ta dan na podlagi določb dekreta, navedenega v členu 7 zakona št. 84‑16 z dne 11. januarja 1984 o kadrovskih določbah za državne uslužbence, na dopustu, za podaljšanje njegove pogodbe veljajo pogoji iz četrtega, petega in šestega odstavka člena 4 istega zakona. Če pa je uslužbenec na dan objave tega zakona neprekinjeno zaposlen vsaj šest let, se lahko njegova pogodba po izteku podaljša samo z izrecno odločbo in za nedoločen čas. […]“
13 Člen 4 zakona št. 84‑16 določa:
„Z odstopanjem od načela iz člena 3 naslova 1 splošnih kadrovskih predpisov je pogodbene uslužbence mogoče zaposliti v teh primerih:
1. če ni uradnikov, ki bi lahko opravljali ustrezne naloge;
2. na delovnih mestih kategorije A, na državnih predstavništvih v tujini, pa tudi na delovnih mestih drugih kategorij, če to zahtevajo narava nalog ali delovne potrebe.
Taki uslužbenci se zaposlijo na podlagi pogodb za določen čas, in sicer največ za tri leta. Navedene pogodbe je mogoče podaljšati, vendar le izrecno. Trajanje zaporednih pogodb ne sme preseči šest let.
Če se te pogodbe po izteku v prejšnjem odstavku navedenega najdaljšega šestletnega obdobja podaljšajo, se to lahko stori samo z izrecno odločbo in za nedoločen čas. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je bila šest let zaporedoma zaposlena na delovnem mestu raziskovalca pri UBO. Zaposlena je bila na podlagi več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile obnovljene brez prekinitve v obdobju od 1. marca 2002 do 15. marca 2008 in v katerih je bilo navedeno, da opravlja delo raziskovalca.
15 UBO je na podlagi člena 13 zakona št. 2005‑843 in v skladu s prošnjo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, potem ko je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas potekla, tožeči stranki v postopku v glavni stvari ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V zadnjenavedeni pogodbi, podpisani 26. marca 2008, je določeno, da naj bi tožeča stranka v postopku v glavni stvari opravljala delo projektnega inženirja, ki je drugačna kvalifikacija od raziskovalca, in da naj bi bila njena plača manjša od plače, ki jo je prejemala prej na podlagi pogodb za določen čas.
16 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari meni, da čeprav so v njeni pogodbi za nedoločen čas navedena dela, ki so drugačna od del, ki jih je opravljala prej, pa ta zadnjenavedena dela v praksi ostajajo nespremenjena.
17 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 26. maja 2008 UBO poslala predlog za spremembo svoje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je bilo z njo degradirano njeno delovno mesto in znižana njena plača.
18 Ta predlog je bil z odločbo zaradi molka UBO zavrnjen.
19 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je torej zaradi prekoračitve pristojnosti pri Tribunal administratif de Rennes vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi zaradi molka organa, s katero je bil zavrnjen predlog za spremembo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in za spremembo zadnjenavedene pogodbe v delu, v katerem se nanaša na plačilni razred in naravo dela.
20 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari meni, da člen 13 zakona št. 2005‑843 nujno pomeni, da je treba, če je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas podaljšana za nedoločen čas, v pogodbi za nedoločen čas navesti enake glavne določbe, kot so bile navedene v zadnje sklenjeni pogodbi.
21 V teh okoliščinah je Tribunal administratif de Rennes prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali v primeru, da se država odloči podaljšati pogodbo o zaposlitvi uslužbenca, ki je bil pred tem na podlagi pogodbe za določen čas zaposlen šest let, obveznost sklenitve pogodbe za nedoločen čas iz člena 13 zakona z dne 26. julija 2005 glede na cilje Direktive št. 1999/70 nujno pomeni, da je treba v novi pogodbi navesti enake glavne določbe zadnje sklenjene pogodbe, še posebej tiste v zvezi z opredelitvijo delovnega mesta in plačo?“
Dopustnost
22 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da Sodišče ne more obravnavati postavljenega vprašanja za predhodno odločanje, ker nobena od strank ni uveljavljala kršitve Direktive št. 1999/70 ali drugega pravila prava Unije.
23 V zvezi s tem je treba spomniti, da dejstvo, da stranke v postopku v glavni stvari pred predložitvenim sodiščem niso navedle vprašanja glede prava Unije, ne nasprotuje temu, da se zadeva predloži Sodišču. Drugi in tretji odstavek člena 267 PDEU, ki določata, da se Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, kadar se določeno „vprašanje postavi kateremu koli nacionalnemu sodišču“, ne zajemata le primerov, v katerih ena ali druga stranka v postopku v glavni stvari postavi vprašanje glede razlage ali veljavnosti prava Unije, pač pa tudi primere, v katerih tako vprašanje postavi nacionalno sodišče, ki meni, da mu bo odločitev Sodišča v zvezi s tem „omogočila izreči sodbo“ (sodba z dne 16. junija 1981 v zadevi Salonia, 126/80, Recueil, str. 1563, točka 7).
24 Člen 267 PDEU daje nacionalnim sodiščem možnost in glede na okoliščine določa obveznost, da predložijo vprašanje za predhodno odločanje, če bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog strank ugotovijo, da temelj spora obsega vprašanje, ki je navedeno v eni od točk v prvem odstavku tega člena. Nacionalna sodišča imajo najširšo diskrecijsko pravico glede predložitve vprašanja Sodišču, če ugotovijo, da imajo v zadevi, o kateri odločajo, vprašanja glede razlage ali presoje veljavnosti določb prava Unije, glede katerih morajo odločiti (sodbi z dne 16. januarja 1974 v zadevi Rheinmühlen-Düsseldorf, 166/73, Recueil, str. 33, točka 3, in z dne 10. julija 1997 v zadevi Palmisani, C‑261/95, Recueil, str. I‑4025, točka 20).
25 V tem primeru zadošča ugotoviti, da je predložitveno sodišče menilo, da je Sodišču treba postaviti vprašanje glede razlage Direktive št. 1999/70 in okvirnega sporazuma, ki je priloga k tej direktivi, da se ugotovi, ali je nacionalna ureditev, ki ureja spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in pogoje, pod katerimi se taka sprememba izvede, skladna z okvirnim sporazumom.
26 Zato ugovora tožeče stranke v postopku v glavni stvari glede predložitve Sodišču ni mogoče sprejeti in je torej treba odgovoriti na postavljeno vprašanje.
Vprašanje za predhodno odločanje
27 Najprej je treba ugotoviti, da v postavljenem vprašanju ni omenjena nobena določba Direktive št. 1999/70 ali okvirnega sporazuma, ki je priloga k tej direktivi, katere razlaga bi bila nujna za to, da se predložitvenemu sodišču omogoči izrek sodbe v sporu o glavni stvari. Navedeno vprašanje se na Direktivo št. 1999/70 nanaša zgolj na splošno.
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Sodišče, kadar gre za nenatančno oblikovana vprašanja, iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve aktov, na katere se sklicuje, izbere elemente prava Unije, ki zahtevajo razlago, ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 10. februarja 2011 v združenih zadevah Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, C‑436/08 in C‑437/08, ZOdl., str. I‑305, točka 32 in navedena sodna praksa).
29 Predložitveno sodišče se v odločbi sklicuje na določbe 4, točka 1, 5 in 8, točka 3, okvirnega sporazuma.
30 Glede določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, ki prepoveduje manj ugodno obravnavo delavcev, zaposlenih za določen čas, v primerjavi z delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov, je treba ugotoviti, da ta določba ni uporabljiva v obravnavanemu primeru. Kot je namreč navedla francoska vlada, tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne navaja drugačne obravnave v primerjavi z delavci, zaposlenimi pri UBO za nedoločen čas.
31 Določba 8, točka 3, okvirnega sporazuma, ki določa prepoved zniževanja splošne ravni zaščite delavcev, ob upoštevanju predmeta spora v postopku v glavni stvari prav tako ni upoštevna v obravnavanem primeru. Kot namreč izhaja iz sodne prakse Sodišča, mora biti zatrjevano zniževanje, da bi bilo zajeto s prepovedjo iz te določbe, povezano z „izvajanjem“ okvirnega sporazuma in se mora nanašati na „splošno raven zaščite“ delavcev, zaposlenih za določen čas (sodba z dne 23. aprila 2009 v združenih zadevah Angelidaki in drugi, od C‑378/07 do C‑380/07, ZOdl., str. I‑3071, točka 126, in v tem smislu sodba z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C‑144/04, ZOdl., str. I‑9981, točka 52).
32 V obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni trdila, da to, da v njeni novi pogodbi za nedoločen čas niso navedene enake glavne določbe, kot so bile navedene v njeni zadnji pogodbi za določen čas, pomeni zniževanje splošne ravni zaščite delavcev, ki je pogoj za uporabo te določbe.
33 Ob upoštevanju predložitvene odločbe in tega, da člen 13(1) zakona št. 2005‑843 določa varnostni ukrep proti zlorabi v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma, je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v bistvu želi vedeti, ali je treba to zadnjenavedeno določbo razlagati tako, da mora država članica, ki v nacionalni ureditvi določa spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če so pogodbe o zaposlitvi za določen čas trajale določeno obdobje, naložiti, naj se v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas navedejo enake glavne določbe, kot so bile navedene v zadnji pogodbi.
34 Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je namen določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma uresničevanje ciljev okvirnega sporazuma, to je omejiti zaporedno uporabo pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, ki je lahko potencialni vir zlorab v škodo delavcev, tako, da se določi nekaj minimalnih varstvenih določb, ki naj bi preprečile negotov položaj delavcev (glej sodbo z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točka 63; zgoraj navedeno sodbo Angelidaki in drugi, točka 73, in sodbo z dne 26. januarja 2012 v zadevi Kücük, C‑586/10, točka 25).
35 Iz drugega odstavka preambule okvirnega sporazuma, iz točk 6 in 8 splošnih ugotovitev navedenega okvirnega sporazuma in iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je stabilnost zaposlitve pomemben element zaščite delavcev, saj pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev samo v nekaterih okoliščinah (zgoraj navedeni sodbi Mangold, točka 64, in Adeneler in drugi, točka 62).
36 Zato določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma – da bi se preprečile zlorabe, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas – nalaga državam članicam, da dejansko in zavezujoče sprejmejo vsaj enega od naštetih ukrepov, kadar v njihovem nacionalnem pravu ni ustreznih pravnih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v odstavku 1, v točkah od 1(a) do 1(c), navedene določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takih pogodb ali delovnih razmerij, na najdaljše skupno trajanje takih zaporednih pogodb ali delovnih razmerij in na število njihovih obnovitev (glej zgoraj navedeno sodbo Angelidaki in drugi, točki 74 in 151, in sklep z dne 1. oktobra 2010 v zadevi Affatato, C‑3/10, točki 43 in 44 in navedena sodna praksa).
37 Vendar kot izhaja iz točke 33 te sodbe in v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni mogoče šteti, da sprememba pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, ne spada na področje uporabe okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011 v zadevi Rosado Santana, C‑177/10, ZOdl., str. I‑7907, točke od 41 do 44). V obravnavanem primeru namreč nacionalni zakon, na podlagi katerega je UBO spremenila zadnjo pogodbo za določen čas tožeče stranke v postopku v glavni stvari v pogodbo za nedoločen čas, dejansko spada med preventivne ukrepe, naštete v določbi 5, točka 1(b), okvirnega sporazuma.
38 Sodišče je že večkrat ponovilo, da okvirni sporazum ne določa splošne obveznosti držav članic, da na določen način uredijo spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Adeneler in drugi, točka 91).
39 Določba 5, točka 2, okvirnega sporazuma namreč načeloma prepušča državam članicam, da določijo, pod katerimi pogoji se šteje, da so pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas sklenjena za nedoločen čas (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Adeneler in drugi, točka 81).
40 Iz zgoraj navedenega izhaja, da okvirni sporazum ne določa pogojev, pod katerimi se lahko uporabljajo pogodbe za nedoločen čas.
41 Poleg tega je treba opozoriti, kot izhaja iz štirinajste uvodne izjave Direktive št. 1999/70, tretjega odstavka preambule okvirnega sporazuma, točk od 7 do 10 splošnih ugotovitev in določbe 1 okvirnega sporazuma, da namen okvirnega sporazuma ni uskladiti vsa nacionalna pravila, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač pa zgolj z določitvijo splošnih načel in minimalnih zahtev vzpostaviti splošni okvir za zagotovitev enake obravnave delavcev, zaposlenih za določen čas, tako da so zaščiteni pred diskriminacijo, in preprečiti zlorabe, ki izhajajo iz veriženja delovnih razmerij ali pogodb o zaposlitvi za določen čas (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2007 v zadevi Del Cerro Alonso, C‑307/05, ZOdl., str. I‑7109, točki 26 in 36, in z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact, C‑268/06, ZOdl., str. I‑2483, točka 111, in sklep z dne 11. novembra 2010 v zadevi Vino, C‑20/10, točka 54).
42 Z določitvijo dejanskega in zavezujočega sprejetja vsaj enega od ukrepov, naštetih v tej določbi, katerih namen je preprečiti zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, če nacionalno pravo ne vsebuje ustreznih ukrepov, je v določbi 5, točka 1, okvirnega sporazuma za države članice določen splošni cilj preprečevanja takih zlorab, pri čemer jim je prepuščena izbira sredstev za njegovo uresničitev (zgoraj navedena sodba Impact, točka 70).
43 Diskrecijska pravica, ki jo okvirni sporazum daje državam članicam, vsekakor ni brez omejitev, saj nikakor ne sme ogroziti cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma (zgoraj navedeni sodbi Adeneler in drugi, točka 82, in Angelidaki in drugi, točka 155).
44 Kot je v zvezi s tem trdila francoska vlada, če država članica omogoča spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tako, da se glavne določbe prejšnje pogodbe bistveno spremenijo v smislu, da so splošno manj ugodne za zaposlenega, pri čemer naloge in narava njegovega dela ostanejo enake, je mogoče, da bo zaposleni s tem odvrnjen od sklenitve nove pogodbe, ki mu je ponujena, s čimer zaposleni izgubi ugodnost stabilnosti zaposlitve, ki je pomemben element zaščite delavcev.
45 Vendar morajo pristojni organi v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali nacionalnimi običaji preveriti, ali je mogoče spremembe glavnih določb pogodbe o zaposlitvi iz postopka v glavni stvari opredeliti kot bistvene.
46 Glede na zgoraj navedeno je na vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da državi članici, ki v nacionalni ureditvi določa spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če so pogodbe o zaposlitvi za določen čas trajale določeno obdobje, ni treba naložiti, naj se v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas navedejo enake glavne določbe, kot so bile navedene v zadnji pogodbi. Vendar morajo države članice, da se ne bi ogrozili cilji Direktive št. 1999/70 in njen polni učinek, nadzorovati, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremenijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tako, da se glavne določbe prejšnje pogodbe bistveno ne spremenijo v smislu, da bi bile na splošno manj ugodne za zainteresirano osebo, pri čemer njene naloge in narava dela ostanejo enake.
Stroški
47 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da državi članici, ki v nacionalni ureditvi določa spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če so pogodbe o zaposlitvi za določen čas trajale določeno obdobje, ni treba naložiti, naj se v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas navedejo enake glavne določbe, kot so bile navedene v zadnji pogodbi. Vendar morajo države članice, da se ne bi ogrozili cilji Direktive št. 1999/70 in njen polni učinek, nadzorovati, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremenijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tako, da se glavne določbe prejšnje pogodbe bistveno ne spremenijo v smislu, da bi bile na splošno manj ugodne za zainteresirano osebo, pri čemer njene naloge in narava dela ostanejo enake.
Podpisi