Zadeva C‑157/15

Samira AchbitainCentrum voor gelijkheid van kansen en voor racismebestrijding

proti

G4S Secure Solutions NV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hof van Cassatie)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje – Diskriminacija zaradi vere ali prepričanja – Pravilnik podjetja, s katerim je delavcem prepovedano nošenje vidnih političnih, filozofskih in verskih znakov na delovnem mestu – Neposredna diskriminacija – Neobstoj – Posredna diskriminacija – Prepoved nošenja muslimanske naglavne rute, izrečena delavki“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. marca 2017

1.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Pojem vera – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 10(1) in 52(3); Direktiva Sveta 2000/78, člen 1)

2.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja – Interno pravilo zasebnega podjetja, s katerim je prepovedano vidno nošenje vsakršnega političnega, filozofskega in verskega znaka na delovnem mestu – Prepoved nošenja muslimanske naglavne rute – Neobstoj neposredne diskriminacije – Obstoj možnosti posredne diskriminacije – Utemeljitev, ki temelji na legitimnem cilju – Spoštovanje načela sorazmernosti – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 16; Direktiva Sveta 2000/78, člen 2(2)(a) in (b))

1.      Glede pojma „vera“ iz člena 1 Direktive 2000/78 je treba ugotoviti, da ta direktiva ne vsebuje opredelitve navedenega pojma.

Vendar se je zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 1 Direktive 2000/78 skliceval na temeljne pravice, ki so zagotovljene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki v členu 9 določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in vere, pri čemer ta pravica vključuje svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje, pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.

Zakonodajalec Unije se je v isti uvodni izjavi skliceval tudi na ustavne tradicije, skupne državam članicam, kot splošna načela prava Unije. Med te pravice, ki izhajajo iz skupnih tradicij in ki so bile potrjene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), spada pravica do svobode vesti in vere, ki je določena v členu 10(1) Listine. Ta pravica v skladu s to določbo vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih. Kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), pravica, zagotovljena v členu 10(1), ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 9 EKČP in ima v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg.

Ker EKČP in pozneje Listina podajata širše razumevanje pojma „vera“ s tem, da v ta pojem vključujeta svobodo oseb do izražanja vere, je treba šteti, da je zakonodajalec Unije pri sprejemanju Direktive 2000/78 želel slediti enakemu pristopu, tako da je treba pojem „vera“ iz člena 1 te direktive razlagati tako, da pokriva tako forum internum, to je dejstvo, da oseba ima prepričanje, kot forum externum, to je izražanje vere v javnosti.

(Glej točke od 25 in do 28.)

2.      Člen 2(2)(a) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da prepoved nošenja muslimanske naglavne rute, ki izhaja iz internega pravila zasebnega podjetja, s katerim je prepovedano vidno nošenje vsakršnega političnega, filozofskega in verskega znaka na delovnem mestu, ne pomeni neposredne diskriminacije, ki bi temeljila na veri ali prepričanju v smislu te direktive.

V obravnavanem primeru se interno pravilo nanaša na nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega in verskega prepričanja in se torej brez razlikovanja nanaša na vsakršno izražanje teh prepričanj. Zato je treba šteti, da se z navedenim pravilom vsi delavci v podjetju obravnavajo enako s tem, da jim je na splošno in brez razlikovanja med drugim naloženo nevtralno oblačenje, ki nasprotuje nošenju takih znakov.

Vendar lahko tako interno pravilo zasebnega podjetja pomeni posredno diskriminacijo v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, če se dokaže, da so zaradi navidezno nevtralne obveznosti, ki jo določa, osebe določene vere ali prepričanja dejansko v slabšem položaju, razen če ga objektivno upravičuje legitimen cilj, kot je politika politične, filozofske in verske nevtralnosti, ki jo delodajalec vodi v razmerju do svojih strank, in če so ukrepi za uresničitev tega cilja primerni in potrebni, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Prvič, glede zahteve, da mora obstajati legitimen cilj, je treba ugotoviti, da je treba voljo, da se v razmerjih s strankami, tako javnimi kot zasebnimi, kaže politika politične, filozofske in verske nevtralnosti, šteti za legitimno.

Volja delodajalca, da v razmerju do strank kaže nevtralnost, se namreč nanaša na svobodo gospodarske pobude, ki je priznana v členu 16 Listine, in je načeloma legitimna, zlasti če delodajalec pri uresničevanju tega cilja vključi samo delavce, za katere se domneva, da bodo v stiku z njegovimi strankami.

Kar zadeva, drugič, primernost internega pravila, kakršno je to v postopku v glavni stvari, je treba ugotoviti, da lahko prepoved vidnega nošenja znakov političnega, filozofskega in verskega prepričanja delavcem zagotovi uspešno izvajanje politike nevtralnosti, če se ta politika dejansko izvaja dosledno in sistematično (glej v tem smislu sodbi z dne 10. marca 2009, Hartlauer, C‑169/07, EU:C:2009:141, točka 55, in z dne 12. januarja 2010, Petersen, C‑341/08, EU:C:2010:4, točka 53).

Tretjič, glede nujnosti prepovedi v postopku v glavni stvari je treba preveriti, ali se ta prepoved nanaša samo na to, kar je nujno potrebno. V obravnavanem primeru je treba preveriti, ali se prepoved vidnega nošenja vsakršnega znaka ali oblačila, ki bi se lahko povezalo z neko vero ali s političnim ali filozofskim prepričanjem, nanaša samo na delavce družbe G4S, ki so v stiku s strankami. Če je tako, je treba šteti, da je navedena prepoved nujno potrebna za doseganje zastavljenega cilja.

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče glede zavračanja delavke, kot je S. Achbita, da bi se pri opravljanju dela s strankami družbe G4S odrekla nošenju muslimanske naglavne rute, preveriti, ali bi bilo za družbo G4S mogoče – ob upoštevanju omejitev podjetja in ne da bi to moralo trpeti dodatne obremenitve – da bi ji ob takem zavračanju ponudila delovno mesto, ki ne zahteva vidnega stika s strankami, namesto da jo odpusti. Predložitveno sodišče mora – glede na vse elemente iz spisa – upoštevati podane interese in zadevne omejitve svoboščin omejiti na to, kar je nujno potrebno.

(Glej točke 30, 37, 38, 40 in od 42 do 44 ter izrek.)