SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 18. maja 2009

Zadeva F-66/08

Emile De Smedt in drugi

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Dodatek za izmensko delo – Dodatek za stalno pripravljenost za delo – Člena 56a in 56b Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero E. De Smedt in 20 drugih uradnikov Parlamenta predlagajo razglasitev ničnosti individualnih odločb Parlamenta, s katerimi jim je bila zavrnjena dodelitev, po eni strani, dodatka iz člena 56a Kadrovskih predpisov, ki ga prejemajo uradniki, ki opravljajo izmensko delo, in do katerega naj bi bili upravičeni na podlagi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1873/2006 z dne 11. decembra 2006 o spremembi Uredbe (ESPJ, EGS, Euratom) št. 300/76 o kategorijah uradnikov, upravičenih do teh dodatkov, ter stopnjah in pogojih dodeljevanja teh dodatkov, ter, po drugi strani, dodatka iz člena 56b Kadrovskih predpisov, ki ga prejemajo uradniki, ki morajo biti stalno pripravljeni za delo, in do katerega naj bi bili upravičeni na podlagi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1945/2006 z dne 11. decembra 2006 o spremembi Uredbe (EGS, Euratom, ESPJ) št. 495/77 o kategorijah uradnikov, upravičenih do tega dodatka, ter pogojih in stopnjah teh dodatkov.

Odločitev:      Potrjeno je, da so tožeče stranke odstopile od predlogov za razglasitev ničnosti individualnih odločb Parlamenta, s katerimi jim je bila zavrnjena dodelitev dodatka za stalno pripravljenost za delo, do katerega so uradniki upravičeni na podlagi člena 56b Kadrovskih predpisov. Individualne odločbe Parlamenta, s katerimi je bila tožečim strankam zavrnjena dodelitev dodatka za izmensko delo, do katerega so uradniki upravičeni na podlagi člena 56a Kadrovskih predpisov, se razglasijo za nične. Parlament nosi vse stroške.

Povzetek

Uradniki – Delovne razmere – Dodatek za izmensko delo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 56a)

Za nične je treba razglasiti individualne odločbe institucije, s katerimi se zavrne dodelitev dodatka za „izmensko delo“ iz člena 56a Kadrovskih predpisov uradnikom, ki opravljajo tako delo zaradi „nujnih […] razlogov“ telefonske centrale, v katero so razporejeni, čeprav je ta služba „običajn[a] in staln[a]“, čeprav je poleg tega navedena institucija z dodelitvijo tega dodatka z individualnimi odločbami, sprejetimi kasneje od zgoraj navedenih odločb, sama implicitno – vendar jasno – priznala, da tožeče stranke izpolnjujejo pogoje iz člena 56a za dodelitev tega dodatka, in čeprav, nazadnje, ni mogoče zanikati, da so bile njihove materialne delovne razmere enake pred datumom začetka veljavnosti individualnih odločb, s katerimi jim je bil dodeljen navedeni dodatek, in po tem datumu.

V zvezi s tem bi bilo pretirano priporočati neuporabo člena 56a Kadrovskih predpisov z obrazložitvijo, da izmensko delo uradnikov ni posledica uradnih odločitev te institucije.

Prav tako s tem, da navedeni uradniki ne opravljajo nadurnega dela in je njihov delovni teden krajši od običajnega delovnega tedna v tej instituciji, ni mogoče zanikati pravice do dodatka iz člena 56a Kadrovskih predpisov. V tej določbi se namreč ne zahteva niti opravljanje nadurnega dela niti obstoj delovnega tedna, ki je enak običajnemu delovnemu tednu v navedeni instituciji. V vsakem primeru in ob upoštevanju težav, ki jih v osebnem in družinskem življenju povzroča delovni teden, organiziran za izmensko delo, razlika 7,5 ure med običajnim delovnim tednom v tej instituciji in delovnim tednom, uvedenim v telefonski centrali, ni nerazumna.

(Glej točke od 21 do 23.)