SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANICA
YVESA BOTA,
predstavljeni 11. aprila 2019(1)
Zadeva C‑324/17
Kazenski postopek
zoper
Ivana Gavanozova
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41/EU – Evropski preiskovalni nalog – Postopki in zaščitni ukrepi v državi članici izdajateljici – Vsebinski razlogi za izdajo evropskega preiskovalnega naloga – Neobstoj pravnih sredstev v državi članici izdajateljici – Procesna avtonomija – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Člen 14 Direktive 2014/41 – Pojem ‚zadevna oseba‘ – Oseba, zoper katero je bila vložena obtožnica, in ukrepi za zbiranje dokazov, uporabljeni za tretjo osebo“
I. Uvod
1. Odprtje meja znotraj Evropske unije je neizogibno olajšalo čezmejno razsežnost kriminala in celo ustvarilo nove možnosti zanj. Tak pojav zahteva, da za pravni okvir, v katerem se izvajajo preiskave, in zlasti za preiskovalna pooblastila, ki jih imajo pravosodni organi držav članic, nacionalne meje lahko ne veljajo.
2. Države članice so si tako prizadevale vzpostaviti pravosodno sodelovanje zlasti na področju dokazov.(2)
3. Čeprav se je z vedno pogostejšim sodnim reševanjem postopkov medsebojne pomoči med organi držav članic lahko povečala učinkovitost sodelovanja pri zbiranju dokazov, ostaja dejstvo, da je evropski pravni okvir, kot je poudaril zakonodajalec Unije, predvsem zaradi kopičenja posebnih instrumentov postal hkrati preveč razdrobljen in preveč zapleten.(3) Z Direktivo 2014/41, katere namen je nadomestiti instrumente sodelovanja na področju dokazov, se poenostavlja pravni okvir za zbiranje dokazov v preiskovalnih postopkih in izboljšuje njihova učinkovitost.
4. Direktiva 2014/41 ima glede na akte, ki jih nadomešča, splošno in posebej široko področje uporabe. Tako iz člena 1(1), prvi pododstavek, te direktive izhaja, da je evropski preiskovalni nalog sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ države članice (v nadaljevanju: država izdajateljica) zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v drugi državi članici (v nadaljevanju: država izvršiteljica) z namenom pridobitve dokazov v skladu z navedeno direktivo.
5. Poleg tega so organi držav članic načeloma zavezani izvrševati evropske preiskovalne naloge na podlagi načela vzajemnega priznavanja, in to v skladu z okvirom, določenim z Direktivo 2014/41.(4)
6. Ker se preiskovalni ukrepi, ki jih pristojni organi odredijo za zbiranje dokazov v kazenskih zadevah, lahko izkažejo za posebej intruzivne, saj lahko posegajo v pravico do spoštovanja zasebnosti zadevnih oseb, je treba v zakonodaji Unije nujno najti ravnovesje med učinkovitostjo in hitrostjo preiskovalnih postopkov na eni strani ter varstvom pravic oseb, na katere se nanašajo ti preiskovalni ukrepi, na drugi.
7. Čeprav ta zadeva Sodišču daje prvo priložnost za razlago Direktive 2014/41, mu ponuja predvsem možnost, da se opredeli do tega občutljivega, vendar ključnega ravnovesja.
8. Tako se vprašanja za predhodno odločanje v bistvu nanašajo na člen 14 te direktive in pravna sredstva, s katerimi je mogoče izpodbijati vsebinske razloge za preiskovalne ukrepe, navedene v sodni odločbi, s katero se izda evropski preiskovalni nalog.
9. V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih menim, prvič, da člen 14 Direktive 2014/41 nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero priča, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, kot so preiskava stanovanja in drugih prostorov, zaseg in zaslišanje, ne more vložiti pravnega sredstva za izpodbijanje vsebinskih razlogov, na podlagi katerih so bili odrejeni ti preiskovalni ukrepi, ali za prejetje odškodnine. V teh okoliščinah menim tudi, da ta določba v povezavi s temeljnimi pravicami nasprotuje temu, da nacionalni organ izda evropski preiskovalni nalog.
10. Drugič, ker nacionalno pravo v podobnih notranjih primerih ne določa pravnih sredstev, menim, da se posameznik pred nacionalnim sodiščem ne more sklicevati na člen 14 Direktive 2014/41, da bi izpodbijal vsebinske razloge za izdajo evropskega preiskovalnega naloga.
11. Tretjič, menim, da pojem „zadevna oseba“ v smislu Direktive 2014/41 vključuje na eni strani pričo, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, zahtevani v evropskem preiskovalnem nalogu, ker naj bi bila v njenem stanovanju opravljena preiskava in zaseg ter ker naj bi bila ta priča zaslišana, ter na drugi strani osebo, zoper katero je bila vložena obtožnica, kadar se ukrep za zbiranje dokazov, sprejet v postopku zoper njo, nanaša na tretjo osebo.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
12. Člen 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(5) določa:
„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.“
13. V skladu s členom 48(2) Listine je „[v]sakemu obdolžencu […] zagotovljena pravica do obrambe“.
14. Člen 52(3) Listine določa:
„Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim [s K]onvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[(6)], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“
2. Direktiva 2014/41
15. V uvodnih izjavah 2, 11, 12, 18, 19, 22 in 39 Direktive 2014/41 je navedeno:
„(2) V skladu s členom 82(1) [PDEU] temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki od zasedanja Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 običajno predstavlja temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.
[…]
(11) EPN bi bilo treba izbrati, če se zdi, da je v danem primeru izvršitev preiskovalnega ukrepa sorazmerna, ustrezna in uporabna. Odreditveni organ bi torej moral ugotoviti ali so želeni dokazi nujni in sorazmerni glede na namen postopka, ali je izbrani preiskovalni ukrep nujen in sorazmeren za zbiranje zadevnih dokazov in ali bi bilo treba pri izdaji EPN v zbiranje teh dokazov vključiti drugo državo članico. […]
(12) Odreditveni organ bi moral pri izdaji EPN posebno pozornost nameniti zagotavljanju doslednega spoštovanja pravic, določenih v členu 48 [Listine]. Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe v kazenskih postopkih sta ključna elementa temeljnih pravic, ki jih Listina priznava na področju kazenskega pravosodja. Kakršno koli omejevanje teh pravic s preiskovalnim ukrepom, odrejenim v skladu s to direktivo, bi moralo biti v celoti skladno z zahtevami iz člena 52 Listine glede nujnosti, sorazmernosti in ciljev splošnega interesa, ki bi jih moral nalog zasledovati, še posebej zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
[…]
(18) Tako kot pri drugih instrumentih vzajemnega priznavanja ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, določenih v členu 6 [PEU] in v Listini. Da je to jasno razvidno, je v besedilo vstavljena posebna določba.
(19) Vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice v Uniji temelji na medsebojnem zaupanju in domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice. Kljub vsemu se lahko to domnevo izpodbija. Zato bi bilo treba izvršitev EPN zavrniti, če je mogoče utemeljeno domnevati, da bodo z izvršitvijo preiskovalnega ukrepa, predlaganega v EPN, kršene temeljne pravice zadevnega posameznika in da država izvršiteljica ne bo upoštevala svojih obveznosti glede varstva temeljnih pravic, priznanih v Listini.
[…]
(22) Razpoložljiva pravna sredstva zoper EPN bi morala biti vsaj enaka pravnim sredstvom, ki so na voljo v notranjem primeru zoper zadevni preiskovalni ukrep. Države članice bi morale v skladu s svojim nacionalnim pravom zagotoviti uporabljivost teh pravnih sredstev, vključno s pravočasnim obveščanjem vseh zainteresiranih strani o možnostih in načinih uporabe takšnih pravnih sredstev. V primerih, ko ugovore zoper EPN predloži zainteresirana stranka v državi izvršiteljici v zvezi z vsebinskimi razlogi za izdajo EPN, se priporoča, da se informacije o takšnem izpodbijanju posredujejo odreditvenemu organu in da se zainteresirano stranko o tem obvesti.
[…]
(39) V tej direktivi so spoštovane temeljne pravice in upoštevana načela, ki jih priznavajo člen 6 PEU in Listina, zlasti v njenem naslovu VI, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so Unija ali vse države članice, vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter ustave držav članic na njihovih zadevnih področjih uporabe. […]“
16. Člen 1 Direktive 2014/41 določa:
„1. Evropski preiskovalni nalog (EPN) je sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ države članice […] zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v drugi državi članici […] z namenom pridobitve dokazov v skladu s to direktivo
EPN se lahko izda tudi za pridobitev dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo.
[…]
4. Ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, določenih v členu 6 PEU, vključno s pravico do obrambe oseb v kazenskem postopku, nespremenjene pa ostanejo tudi kakršne koli tozadevne obveznosti pravosodnih organov.“
17. Člen 5(1) te direktive določa, da „[o]dreditveni organ izpolni in podpiše obrazec za EPN, določen v Prilogi A, ter potrdi točnost in pravilnost njegove vsebine“.
18. Člen 6 navedene direktive določa:
„1. Odreditveni organ lahko izda EPN le, kadar sta izpolnjena naslednja pogoja:
(a) izdaja EPN je nujna in sorazmerna za namene postopkov iz člena 4 ob upoštevanju pravic osumljenca ali obdolženca in
[…]
2. Odreditveni organ za vsak posamezen primer preveri, ali so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni.
3. Kadar izvršitveni organ upravičeno domneva, da pogoji iz odstavka 1 niso izpolnjeni, se lahko z odreditvenim organom posvetuje o pomembnosti izvršitve EPN. Po takem posvetovanju se lahko odreditveni organ odloči za umik EPN.“
19. Člen 11 Direktive 2014/41 v poglavju III, naslovljenem „Postopki in zaščitni ukrepi za državo izvršiteljico“, določa:
„1. Brez poseganja v člen 1(4) se lahko priznanje ali izvršitev EPN v državi izvršiteljici zavrne, če:
[…]
(f) je mogoče utemeljeno domnevati, da bi bila izvršitev preiskovalnega ukrepa, predvidenega v EPN, nezdružljiva z obveznostmi države izvršiteljice v skladu s členom 6 PEU in z Listino;
[…]
4. V primerih iz točk (a), (b), (d), (e) in (f) odstavka 1 se izvršitveni organ pred odločitvijo o popolnem ali delnem nepriznanju ali neizvršitvi EPN posvetuje z odreditvenim organom na kakršen koli ustrezen način in po potrebi zaprosi odreditveni organ za posredovanje potrebnih informacij brez odlašanja.
[…]“
20. Člen 14 te direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo, da se pravna sredstva, ki so enakovredna tistim, ki so na voljo v podobnih notranjih primerih, uporabijo za preiskovalne ukrepe, predvidene v EPN.
2. Vsebinski razlogi za izdajo EPN se lahko izpodbijajo samo s tožbo, vloženo v državi izdajateljici, brez poseganja v zagotavljanje temeljnih pravic v državi izvršiteljici.
3. Če to ni v nasprotju s potrebo po zagotavljanju zaupnosti preiskave v skladu s členom 19(1), odreditveni in izvršitveni organ sprejmeta ustrezne ukrepe, da v roku, primernem za zagotovitev možnosti učinkovite uveljavitve pravnih sredstev na podlagi nacionalnega prava, zagotovita dostopnost informacij o razpoložljivosti teh pravnih sredstev, ko jih je mogoče izkoristiti.
4. Države članice zagotovijo, da so roki za uveljavitev pravnega sredstva enaki tistim, ki so določeni za podobne notranje primere, in da se uporabijo na način, ki zagotavlja, da zadevne osebe lahko učinkovito uveljavijo pravico do teh pravnih sredstev.
5. Odreditveni in izvršitveni organ se med seboj obveščata o pravnih sredstvih, uveljavljenih zoper izdajo, priznanje ali izvršitev EPN.
6. Izpodbijanje ne odloži izvršitve preiskovalnega ukrepa, razen če ima tak učinek v podobnih notranjih primerih.
7. Država izdajateljica upošteva uspešno izpodbijanje priznanja ali izvršitve EPN v skladu s svojim nacionalnim pravom. Države članice brez poseganja v nacionalne postopkovne predpise zagotovijo, da se v kazenskih postopkih v državi izdajateljici pri presoji dokazov, pridobljenih z EPN, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka.“
21. Člen 24 navedene direktive določa:
„1. Kadar se oseba nahaja na ozemlju države izvršiteljice in jo morajo pristojni organi države izdajateljice zaslišati kot pričo ali izvedenca, lahko odreditveni organ izda EPN za zaslišanje priče ali izvedenca prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom v skladu z odstavki 5 do 7.
[…]
2. Poleg razlogov za nepriznanje ali neizvršitev iz člena 11 se izvršitev EPN lahko zavrne tudi, če:
(a) osumljenec ali obdolženec ne privoli, ali
(b) bi bila izvršitev takšnega preiskovalnega ukrepa v danem primeru v nasprotju s temeljnimi načeli prava države izvršiteljice.
[…]“
22. Člen 34, od (1) do (3), Direktive 2014/41 določa:
„1. Ta direktiva od 22. maja 2017 nadomešča ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo v razmerjih med državami članicami, v katerih je ta direktiva zavezujoča, brez poseganja v uporabo teh določb med državami članicami in tretjimi državami ter začasno uporabo na podlagi člena 35:
(a) Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah Sveta Evrope z dne 20. aprila 1959 in dodatnih dveh protokolov k tej konvenciji ter dvostranskih sporazumov, sklenjenih na podlagi člena 26 navedene konvencije;
(b) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma[(7)];
(c) Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije in Protokola k tej konvenciji.[(8)]
2. Okvirni sklep [2008/978] se nadomesti s to direktivo za vse države članice, v katerih je ta direktiva zavezujoča. Kar zadeva zaseg dokazov, se določbe Okvirnega sklepa [2003/577] nadomestijo s to direktivo za vse države članice, v katerih je ta direktiva zavezujoča.
Za države članice, v katerih je ta direktiva zavezujoča, se sklicevanja na Okvirni sklep [2008/978] in, kar zadeva zaseg dokazov, na Okvirni sklep [2003/577] berejo kot sklicevanja na to direktivo.
3. Poleg te direktive lahko države članice sklenejo ali še naprej uporabljajo dvostranske ali večstranske sporazume ali dogovore z drugimi državami članicami po 22. maju 2017, le če ti omogočajo nadaljnjo krepitev ciljev te direktive in prispevajo k poenostavitvi ali dodatnemu olajševanju postopkov za zbiranje dokazov in če se spoštuje raven zaščitnih ukrepov, določenih v tej direktivi.“
23. Člen 36(1) te direktive določa, da „[d]ržave članice sprejmejo ukrepe, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 22. maja 2017“.
B. Bolgarsko pravo
24. V skladu s členom 160(1) nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) se preiskava stanovanja in drugih prostorov ter zaseg lahko opravita, če obstaja zadostna verjetnost, da so na določenem kraju določene stvari (med drugim dokumenti, predmeti, računalniki), ki vsebujejo informacije, ki so pomembne za postopek.
25. V skladu s členom 107(2) zakonika o kazenskem postopku v povezavi s členom 13 tega zakonika se zaslišanje priče, ki v kazenskopreiskovalnem postopku še ni bila zaslišana, opravi na podlagi sodnega naloga. Preiskava stanovanja in drugih prostorov ter zaseg se opravita v sodnem kazenskem postopku na podlagi sodnega naloga.
26. Nalogov, s katerimi sodišče odredi ukrepe za zbiranje dokazov, kot so preiskava stanovanja in drugih prostorov, zaseg ter zaslišanje priče, ne morejo izpodbijati niti stranke v postopku niti osebe, na katere se ti ukrepi nanašajo, poleg tega pa ti nalogi niso predmet nadzora.
27. Posredni nadzor nad temi nalogi, to je nadzor, ki se opravi skupaj s kazensko sodbo, ni mogoč.
28. Prvič, v skladu s členom 318 zakonika o kazenskem postopku se kazenska sodba preizkusi samo na podlagi pritožbe, ki jo vloži državni tožilec ali obtoženec. Osebe, katerih prostori so bili preiskani ali katerih predmeti so bili zaseženi, na eni strani, ter osebe, ki so bile zaslišane kot priče, na drugi strani, nimajo pravice zahtevati, da se skupaj s sodbo preizkusi tudi zakonitost sodnega naloga, s katerim se je odredila preiskava stanovanja in drugih prostorov ali zaseg oziroma se je dopustilo zaslišanje.
29. Drugič, v skladu s členom 305 zakonika o kazenskem postopku v povezavi s členom 301 tega zakonika se odločba, ki jo izdajo prvostopenjska sodišča, ki odločajo v postopku o glavni stvari, nanaša samo na krivdo obtoženca, ne pa na to, ali obstajajo razlogi za izdajo naloga za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, zaseg ali zaslišanje priče ali ne. Sodba na drugi stopnji pa se nanaša samo na vprašanja, obravnavana na prvi stopnji. Natančneje, drugostopenjsko sodišče preveri, kako so bili izvedeni preiskovalni ukrepi in zlasti ali so bila upoštevana postopkovna pravila, ne da bi preverjalo, ali so obstajali zadostni razlogi za izdajo naloga za preiskovalne ukrepe.
30. Člen 2 zakon za otgovornostta na darzhavata i obshtinite za vredi (zakon o odgovornosti države in občin za škodo)(9) določa plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi točno določenih sodnih aktov, ki so naslovljeni na obtoženca in se zanje ugotovi, da so nezakoniti.
31. Akti, s katerimi se izda nalog za preiskavo stanovanja in drugih prostorov, zaseg ali zaslišanje priče, niso naslovljeni na obtoženca in poleg tega ni pravne možnosti za ugotovitev njihove nezakonitosti. Ti primeri torej ne spadajo med tiste, za katere je treba plačati odškodnino.
32. Direktiva 2014/41 je bila v bolgarski pravni red prenesena z zakon za evropeyskata zapoved za razsledvane (zakon o evropskem preiskovalnem nalogu).(10)
33. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so v členu 18 zakona o evropskem preiskovalnem nalogu sicer določena pravna sredstva, ki se nanašajo na izvršitev evropskega preiskovalnega naloga, ki so ga izdali pravosodni organi druge države članice, s strani bolgarskih organov, vendar naj ta zakon ne bi določal pravnih sredstev v okviru postopka izdaje takega naloga.
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
34. Bolgarski pravosodni organi Ivanu Dimovu Gavanozovu očitajo, da je vodil hudodelsko združbo, v katero so bile vpletene še tri druge osebe, da bi se izognil obdavčitvi in plačilu davka na dodano vrednost (DDV) z izdajo in uporabo neresničnih dokumentov ter neupravičeno odbitim vstopnim DDV. Natančneje, I. D. Gavanozovu se očita, da je prek slamnatih družb v Bolgarijo (s pridobitvami znotraj Skupnosti) uvozil sladkor iz drugih držav članic, med drugim iz Češke republike, od dobavitelja, to je družbe X, ki jo je zastopala priča Y, nato pa sladkor brez dokumentov, ne da bi za to obračunal in plačal davek, prodal na nacionalnem trgu. Glede na dokumente, ki jih imajo na voljo pravosodni organi, naj bi I. D. Gavanozov z dobavo znotraj Skupnosti sladkor izvozil v Romunijo. Skupni znesek DDV, ki ga ni obračunal in plačal, je 1.128.664,49 bolgarskih levov (BGN) (577.085,85 EUR).
35. V kazenskopreiskovalnem postopku ni bil v zvezi z družbo X in pričo Y odrejen noben preiskovalni ukrep za zbiranje dokazov.
36. Vseeno je bilo ugotovljeno, da sta I. D. Gavanozov in oseba Y imela osebne in poslovne stike s pomočjo tolmača ali v angleščini, ker nista znala maternega jezika drug drugega. Vendar je bilo tudi očitno, da je I. D. Gavanozov z družbo X, katere zastopnik je oseba Y, podpisal pogodbo o izključnem zastopanju, ki je bila sestavljena samo v bolgarščini.
37. Za ugotovitev obsega odnosov med I. D. Gavanozovom in osebo Y je predložitveno sodišče, Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), odredilo zbiranje novih dokazov.
38. Tako se je odločilo odrediti preiskavo in zaseg v prostorih družbe X, da bi se ugotovilo, ali je pogodba, ki jo je predložila oseba Y, med dokumenti te družbe in ali obstajajo dokumenti v zvezi z izpolnitvijo te pogodbe. Odločilo je tudi, da odredi preiskavo in zaseg v stanovanju osebe Y, da bi se ugotovilo, ali ta tam hrani dokumente v zvezi z dejavnostjo, ki je predmet obtožbe, in da se ta priča zasliši prek videokonference, ker se zaslišanja ne želi udeležiti v Bolgariji.
39. Ker so prostori družbe X in stalno prebivališče osebe Y na ozemlju Češke republike, se je predložitveno sodišče odločilo izdati evropski preiskovalni nalog, s katerim je češke pravosodne organe zaprosilo za izvedbo teh preiskovalnih ukrepov.
40. Predložitveno sodišče navaja, da je imelo pri izdaji tega naloga težave pri izpolnjevanju standardnega obrazca evropskega preiskovalnega naloga iz Priloge A k Direktivi 2014/41, in sicer rubrike J(11), ki se nanaša na pravna sredstva.
41. V zvezi s tem je v predložitvenem sklepu pojasnilo, da v bolgarskem pravu niso predvidena pravna sredstva zoper odreditev teh preiskovalnih ukrepov.
42. Navedlo je tudi, da po njegovem mnenju bolgarska zakonodaja ni skladna s členom 14 Direktive 2014/41 in ne spoštuje načela učinkovitosti, ker osebe, na katere se nanašajo ukrepi za zbiranje dokazov, nimajo na voljo nobenega pravnega sredstva zoper akte o odreditvi takih ukrepov.
43. V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali sta nacionalno pravo in nacionalna sodna praksa skladna s členom 14 Direktive [2014/41], če v skladu z njima niti neposredno s pravnim sredstvom zoper sodno odločbo niti s posebno odškodninsko tožbo ni mogoče izpodbijati vsebinskih razlogov za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, katerega predmet sta izvedba preiskave v stanovanju in poslovnih prostorih ter zaseg določenih predmetov oziroma dopustitev zaslišanja priče?
2. Ali člen 14(2) direktive zadevni osebi neposredno daje pravico do izpodbijanja sodne odločbe o evropskem preiskovalnem nalogu, čeprav nacionalno pravo ne določa take procesne možnosti?
3. Ali je oseba, zoper katero je bila vložena obtožnica, ob upoštevanju člena 14(2) v povezavi s členom 6(1)(a) in členom 1(4) direktive zadevna oseba v smislu člena 14(4) direktive, če je ukrep za pridobivanje dokazov izrečen zoper tretjo osebo?
4. Ali je oseba, ki stanuje v prostorih ali uporablja prostore, v katerih je treba izvesti preiskavo in zaseg, oziroma oseba, ki jo je treba zaslišati kot pričo, zadevna oseba v smislu člena 14(4) v povezavi z odstavkom 2 tega člena direktive?“
IV. Analiza
A. Dopustnost
44. Češka in avstrijska vlada sta se izrecno in implicitno sklicevali na nedopustnost vprašanj za predhodno odločanje z obrazložitvijo, da ker je bil predložitveni sklep izdan ob izteku roka za prenos Direktive 2014/41, ta še ni bila prenesena niti v Češki republiki niti v Republiki Bolgariji, in da neposredna uporaba te direktive ni mogoča.
45. V zvezi s tem najprej ugotavljam, da je predložitveni sklep, ki je bil izdan 23. maja 2017, izdan po datumu izteka roka za prenos Direktive 2014/41, ki je v členu 36(1) te direktive določen za 22. maj 2017.
46. Dalje, Direktiva 2014/41 je bila med postopkom pred Sodiščem prenesena tako v Republiki Bolgariji kot v Češki republiki. Predložitveno sodišče je tako Sodišču med postopkom pred njim predložilo kopijo zakona o prenosu in spremni dopis. Poleg tega je Češka republika ob izteku roka za prenos Evropsko komisijo obvestila o ukrepih za prenos Direktive 2014/41.(12)
47. Nazadnje, razlaga, za katero prosi predložitveno sodišče, je zanj ne samo pomembna, ampak tudi potrebna.
48. Ukrepi preiskave stanovanja in drugih prostorov, zasega ter zaslišanja priče Y, ki jih je predvidelo predložitveno sodišče, so povezani s postopkom, ki poteka v Bolgariji in katerega namen je ugotoviti, ali je I. D. Gavanozov dejansko storil utajo DDV.
49. Poleg tega se vprašanja za predhodno odločanje, predložena Sodišču, nanašajo na določbo prava Unije, in ker bodo predložitvenemu sodišču omogočila, da ugotovi, kako izpolniti rubriko J, izpolnjujejo objektivno potrebo, ki jo je izrazilo to sodišče.
50. Iz tega sledi, da so vprašanja za predhodno odločanje po mojem mnenju dopustna.
B. Vsebinska presoja
1. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
51. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14 Direktive 2014/41 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim predpisom, ki ne določajo nobenega pravnega sredstva, s katerim je mogoče izpodbijati vsebinske razloge za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, katerega predmet sta izvedba preiskave stanovanja in drugih prostorov, zaseg določenih predmetov in izvedba zaslišanja priče.
52. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da zahteve iz te direktive na področju pravnih sredstev dokazujejo, da morajo po mnenju zakonodajalca Unije države članice nujno določiti taka pravna sredstva.
53. Iz člena 13(2) navedene direktive, v skladu s katerim se „[p]osredovanje dokazov […] lahko odloži do sprejetja odločitve glede pravnega sredstva […]“, izhaja, da je ta zakonodajalec vsekakor predvidel obstoj takega pravnega sredstva.
54. Dalje, ker se v členu 14(1) Direktive 2014/41 zahteva, da „se pravna sredstva, ki so enakovredna tistim, ki so na voljo v podobnih notranjih primerih, uporabijo za preiskovalne ukrepe, predvidene v EPN“, je po mojem mnenju očitno, da je zakonodajalec Unije v nasprotju s tem, kar trdi češka vlada, predpostavljal obstoj pravnega sredstva zoper preiskovalne ukrepe v notranjih primerih(13) in državam članicam naložil obveznost, da na področju evropskega preiskovalnega naloga določijo enakovredna pravna sredstva.
55. Zato tudi če člen 14(1) te direktive državam članicam ne nalaga, da določijo dodatna pravna sredstva poleg tistih, ki obstajajo za podobne notranje primere,(14) morajo v skladu s to določbo vsaj in „zrcalno“ uvesti pravna sredstva, ki se uporabljajo za preiskovalne ukrepe, predvidene v evropskem preiskovanem nalogu, in so enakovredna tistim, ki so na voljo za podobne notranje primere.(15)
56. Ta razlaga Direktive 2014/41 je po mojem mnenju toliko bolj upravičena, ker so v okviru predkazenskega postopka preiskovalni ukrepi, ki jih pristojni organi odredijo z legitimnim ciljem zbrati dokaze, lahko intruzivni in kršijo temeljne pravice zadevnih oseb, ki so med drugim priznane v Listini. Poleg tega morajo biti ob upoštevanju posebnosti kazenskih sankcij za celoten postopek, ki pripelje do takih sankcij, določeni posebni zaščitni ukrepi, da se spoštujejo temeljne pravice oseb, vključenih v postopek.(16)
57. Posledično je potreba po učinkovitem sodnem nadzoru, s katerim se zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic s strani nacionalnih sodišč,(17) ki je bila večkrat poudarjena,(18) toliko pomembnejša v okviru pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in zato je možnost izpodbijanja vsebinskih razlogov za evropski preiskovalni nalog prav tako pomembna.
58. Nazadnje, ta razlaga ni ovržena z dejstvom, da se ukrepi za zbiranje dokazov nanašajo na tretjo osebo, ki ima status priče.
59. Ugotoviti je treba namreč, da zakonodajalec Unije v členu 1(4) Direktive 2014/41 obveznosti spoštovanja temeljnih pravic ni omejil na pravico do obrambe oseb, ki so v kazenskem postopku.
60. Poleg tega, čeprav so v nekaterih določbah te direktive, kot je člen 6(1)(a), poudarjene pravice „osumljenca ali obdolženca“, druge določbe te direktive, med drugim člen 5(1)(c), člen 13(2) ter člena 14 in 22, vsebujejo pojem „zadevna oseba“.
61. Še več, člen 11(1)(f) Direktive 2014/41 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 in člen 14 te direktive določata, da zaščitni ukrepi, ki jih je določil zakonodajalec Unije, kot so pravna sredstva ali razlogi za neizvršitev ali nepriznanje, obstajajo za „zadevno osebo“, in ne za „osumljenca“ ali „obdolženca“.
62. Uporaba različnih izrazov po mojem mnenju še zdaleč ni nepomembna in to toliko bolj, ker se v okviru Direktive 2014/41 preiskovalni ukrepi iz evropskega preiskovalnega naloga lahko nanašajo tako na „osumljenca“ ali „obdolženca“ kot na tretje osebe ter zato kršijo njihove pravice.
63. V okviru preiskave iz postopka v glavni stvari v zvezi z I. D. Gavanozovom je oseba Y priča, vendar se načrtovani preiskovalni ukrepi, katerih namen je zbrati dokaze proti I. D. Gavanozovu, nanašajo nanjo. Tako naj bi bila preiskava in zaseg opravljena v stanovanju te osebe, ki naj bi bila tudi zaslišana.
64. Iz tega sledi, da se pojem „zadevna oseba“ v smislu Direktive 2014/41 nanaša tudi na pričo, kot je oseba Y, na katero naj bi se nanašali preiskovalni ukrepi, zahtevani v evropskem preiskovalnem nalogu.
65. Iz predstavitve nacionalnega prava in več obsodb Republike Bolgarije s strani Evropskega sodišča za človekove pravice, izpostavljenih v predložitvenem sklepu,(19) pa je razvidno, da bolgarsko pravo ne določa nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko priča izpodbijala vsebinske razloge za preiskovalne ukrepe v okviru nacionalnih postopkov, kot sta preiskava stanovanja in drugih prostorov ter zaseg, in učinkovito pridobi odškodnino v okviru odškodninske tožbe.(20)
66. Poleg tega glede na navedbe predložitvenega sodišča(21) s prenosom Direktive 2014/41 v bolgarsko pravo za pričo, kot je oseba Y, na katero se nanašajo preiskava stanovanja in drugih prostorov, zaseg in zaslišanje, ni bila uvedena možnost izpodbijanja vsebinskih razlogov za te preiskovalne ukrepe.
67. Iz vseh teh preudarkov je treba po mojem mnenju izpeljati dva sklepa.
68. Na prvem mestu iz tega sklepam, da bolgarski predpisi niso skladni s členom 14 Direktive 2014/41.
69. Na drugem mestu ta določba v povezavi s temeljnimi pravicami nasprotuje temu, da lahko – v obravnavani zadevi bolgarski – organ izda evropski preiskovalni nalog.
70. Ker Direktiva 2014/41 določa zaščitne ukrepe,(22) kot je tožba za izpodbijanje vsebinskih razlogov za preiskovalne ukrepe iz evropskega preiskovalnega naloga, mehanizma za izdajo evropskega preiskovalnega naloga namreč ni mogoče začeti brez takih zaščitnih ukrepov.
71. Prvič, to stališče izhaja iz razlage rubrike J.
72. Kljub razlikam med jezikovnimi različicami te rubrike J(23) menim, da iz te rubrike, če se razlaga glede na splošno sistematiko in namen Direktive 2014/41,(24) v skladu z njenim odstavkom 1 izhaja, da mora odreditveni organ organu države izvršiteljice navesti, če je bilo zoper izdajo evropskega preiskovalnega naloga, na katerega se nanaša obrazec v Prilogi A k tej direktivi, že uporabljeno pravno sredstvo, in v skladu z odstavkom 2, da navede informacije o pravnih sredstvih in možnostih pomoči v državi izdajateljici.
73. V zvezi s tem na eni strani ugotavljam, da koristnost informacije, da je bilo v državi izdajateljici zoper evropski preiskovalni nalog v smislu katerega koli evropskega preiskovalnega naloga že uporabljeno pravno sredstvo, še zdaleč ni tako očitna.
74. Nasprotno, če se s preiskovalnim ukrepom ne zahteva zaupnost,(25) je morebitno pravno sredstvo zoper evropski preiskovalni nalog pomembna informacija za državo izvršiteljico, ker bi uspeh takega pravnega sredstva lahko povzročil dvom o tem preiskovalnem ukrepu.
75. Na drugi strani rubrika J, odstavek 2, v povezavi s členom 14(2) Direktive 2014/41 pomeni, da lahko organi države izvršiteljice osebo, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, opozorijo na možnost izpodbijanja vsebinskih razlogov za izdajo evropskega preiskovalnega naloga v državi izdajateljici in ji glede na okoliščine zagotovijo informacije o pravni ali jezikovni pomoči, ki jo lahko dobi v tej državi.(26)
76. Poleg tega potreba, da se v rubriki J, odstavek 2, navedejo informacije o pravnih sredstvih v državi izdajateljici, zagotavlja tudi učinkovitost razlogov za nepriznanje ali neizvršitev evropskih preiskovalnih nalogov, zlasti razloga iz člena 11(1)(f) te direktive.
77. Ker pa v državi izdajateljici ni pravnega sredstva, ni mogoče izpolniti obrazca iz Priloge A k navedeni direktivi in zagotoviti celotnega okvira evropskega preiskovalnega naloga,(27) poleg tega ta nalog niti ne more biti vložen niti ne more a fortiori uspeti.
78. Drugič, bolgarski predpisi in pomanjkanje varstva temeljnih pravic, ki izhaja iz njih, preprečujejo uporabo mehanizma vzajemnega priznavanja, ki je osrednji element evropskega preiskovalnega naloga.
79. Vzajemno priznavanje temelji na predpostavki, da med državami članicami obstaja medsebojno zaupanje, ki se razume kot „zagotovljen[] dostop[] do pravosodnega sistema, ki izpolnjuje standarde visoke kakovosti, za vse evropske državljane“.(28) Tako v skladu s tem načelom države članice – razen v izjemnih okoliščinah – menijo, da vse druge države članice spoštujejo temeljne pravice, priznane v pravu Unije,(29) in pomeni, da „se od držav članic […] lahko […] zahteva, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice“(30)
80. Vseeno ugotavljam, da iz tega, da je Sodišče uporabilo povedkovnik „lahko“, ne izhaja nobena obveznost in da se uvodna izjava 19 Direktive 2014/41 nanaša na izpodbojnost take domneve.(31)
81. V obravnavani zadevi je ob upoštevanju, da so bile večkrat ugotovljene kršitve členov 3, 8 in 13 EKČP s strani Republike Bolgarije, da določbe zakonika o kazenskem postopku niso bile spremenjene, da tudi sámo predložitveno sodišče dvomi o spoštovanju temeljnih pravic v bolgarskih predpisih in da ob prenosu Direktive 2014/41 ni bilo vloženo pravno sredstvo, po mojem mnenju očitno, da domneve spoštovanja temeljnih pravic s strani te države na tem področju ni mogoče dokazati.
82. Dejstvo, da v Bolgariji tretja oseba, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, kot je preiskava stanovanja in drugih prostorov ali zaseg, s katerimi se v bistvu krši pravica do spoštovanja zasebnosti, ne more izpodbijati vsebinskih razlogov za te ukrepe, pomeni – kot je Evropsko sodišče za človekove pravice večkrat razsodilo – očitno pomanjkanje učinkovitega varstva pravice do spoštovanja zasebnosti.(32)
83. Če domneve, da država članica spoštuje temeljne pravice, ni mogoče dokazati, od drugih držav članic ni mogoče zahtevati medsebojnega zaupanja, tako da se vzajemno priznavanje ne more izvajati in ne more koristiti tej državi članici.
84. Naj dodam, da v takem primeru možnost, ki jo poudarja madžarska vlada, da se država izvršiteljica sklicuje na člen 11 Direktive 2014/41, ne zadostuje.
85. Poleg tega, da je uporaba razlogov za neizvršitev ali nepriznanje izjema – ki jo je treba razlagati ozko(33) – od načela izvrševanja evropskih preiskovalnih nalogov, ki izhaja iz člena 1(2) Direktive 2014/41, je za uporabo člena 11(1)(f) te direktive v skladu z uvodno izjavo 19 navedene direktive treba presojati vsak primer posebej, da se ovrže domneva spoštovanja temeljnih pravic.
86. Vendar menim, da če lahko presoja učinkovitosti pravnih sredstev v vsakem posameznem primeru upravičuje uporabo člena 11(1)(f) Direktive 2014/41, bi lahko neobstoj vsakršne možnosti pravnega sredstva – kot pravilno poudarja avstrijska vlada – pripeljal do sistematične uporabe te določbe, kar bi povzročilo dvom o praktični koristi evropskega preiskovalnega naloga.
87. Poleg tega v okoliščinah, kakršne prevladujejo v Republiki Bolgariji, uporaba člena 11(1)(f) Direktive 2014/41 povzroči nezanemarljivo tveganje nepriznanja ali neizvršitve, ki se razlikuje med državami članicami in nazadnje nalaga zelo veliko odgovornost izvršitvenim organom, ki lahko tvegajo kršitev določb EKČP.(34)
88. Nazadnje, razlaga Direktive 2014/41, ki jo predlagam, je usklajena s potrebno učinkovitostjo mehanizma za izdajo evropskega preiskovalnega naloga.
89. Zakonodajalec Unije je namreč za uporabo evropskega preiskovalnega naloga določil zaščitne ukrepe, katerih namen je varovati pravice oseb, na katere se nanašajo preiskovalni ukrepi. Če se torej država članica odloči, da Direktive 2014/41 v zvezi s tem ne bo prenesla, da ne bo uvedla zaščitnih ukrepov ter posledično ne bo upoštevala iz te direktive izhajajočega ravnovesja med intruzivnostjo preiskovalnih ukrepov in možnostjo njihovega izpodbijanja, ne more uporabljati mehanizma za izdajo evropskega preiskovalnega naloga.
90. Glede na vse navedeno menim, prvič, da člen 14 Direktive 2014/41 nasprotuje bolgarskim predpisom in, drugič, da ta člen v povezavi s temeljnimi pravicami nasprotuje temu, da bolgarski organ izda evropski preiskovalni nalog.
2. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
91. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali se lahko posameznik pred nacionalnim sodiščem sklicuje na člen 14(2) Direktive 2014/41, da bi izpodbijal vsebinske razloge za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, če v nacionalnem pravu za ta namen ni pravnih sredstev.
92. Zdi se mi, da če izhajamo iz predpostavke, da v državah članicah obstajajo pravna sredstva, s katerimi je mogoče izpodbijati vsebinske razloge, na podlagi katerih je bil izdan evropski preiskovalni nalog, je namen zakonodajalca Unije s členom 14(2) te direktive preprečiti, da se ti razlogi izpodbijajo v državi izvršiteljici in da jih preverja sodišče te države.(35)
93. V teh okoliščinah se s členom 14(2) navedene direktive kot takim niti v državi izdajateljici niti a fortiori v državi izvršiteljici ne oblikuje pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati vsebinske razloge za izdajo evropskega preiskovalnega naloga.
94. Dejstvo ostaja, da je v skladu s povezanimi določbami odstavkov 1 in 2 člena 14 Direktive 2014/41 obstoj takega pravnega sredstva v sistemu evropskega preiskovalnega naloga obveznost, ki je naložena državam članicam.
95. Taka obveznost pa ne sme ostati mrtva črka na papirju, ker naj bi bila ta direktiva nepravilno prenesena.
96. V zvezi s tem naj spomnim, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da se lahko posamezniki v vseh primerih, ko se določbe direktive z vidika vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo, če ta v predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno.(36)
97. Tako ni izključeno, da se lahko oseba, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, če država izdajateljica ne bi določila nobenega pravnega sredstva za izpodbijanje vsebinskih razlogov za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, ampak bi uvedla pravna sredstva za izpodbijanje vsebinskih razlogov za podobne notranje primere, sklicuje na enakovrednost, določeno v členu 14(1) Direktive 2014/41.
98. Če pa v nacionalnem pravu ni določeno nobeno pravno sredstvo za podobne nacionalne preiskovalne postopke, neposredni učinek te določbe ne bi mogel upravičiti oblikovanja ex nihilo pravnega sredstva zoper evropski preiskovalni nalog.
99. Čeprav taka okoliščina toliko bolj upravičuje, da bolgarski organ, ker ni nikakršne možnosti za vložitev pravnega sredstva, ne more izdati evropskega preiskovalnega naloga, bi morala zaradi nje Komisija vložiti tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ker je bila Direktiva nepravilno prenesena.
100. Zato menim, da se posameznik pred nacionalnim sodiščem ne more sklicevati na člen 14 Direktive 2014/41, da bi izpodbijal vsebinske razloge za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, ker nacionalno pravo v podobnih notranjih primerih ne določa pravnih sredstev.
3. Tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje
101. Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je oseba, zoper katero je bila vložena obtožnica, „zadevna oseba“ v smislu Direktive 2014/41, čeprav se ukrepi za zbiranje dokazov nanašajo na tretjo osebo, in ali je ta tretja oseba, v obravnavani zadevi oseba, ki prebiva ali uporablja nepremičnino, v kateri se opravita preiskava in zaseg, ali oseba, ki bo zaslišana kot priča, tudi „zadevna oseba“ v smislu te direktive.
102. Ker je predložitveno sodišče navedlo tudi, da bo člen 14(2) Direktive 2014/41, če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, pravna podlaga za zagotovitev pravnega sredstva zadevnim osebam, ob upoštevanju odgovora, ki ga predlagam na drugo vprašanje za predhodno odločanje, odgovor na ti vprašanji za predhodno odločanje a priori očitno ni potreben.
103. Vendar je razlaga pojma „zadevna oseba“ v smislu Direktive 2014/41 po mojem mnenju koristna, da lahko predložitveno sodišče opredeli zahteve iz tega akta.
104. V zvezi s tem, kot je pravilno poudarila Komisija, niti namen niti posledica te direktive nista uskladitev pravnega okvira preiskovalnih ukrepov in s tem povezanih pravnih sredstev v državah članicah. Zato je določitev teh pravnih sredstev del procesne avtonomije vsake države članice.
105. V zvezi s tem je vseeno očitno, da je treba pojem „zadevna oseba“ razlagati samostojno na podlagi Direktive 2014/41, ker ta direktiva določa zaščitne ukrepe za osebe, na katere se nanašajo preiskovalni ukrepi.
106. Kar zadeva osebo, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, ki pa ima status tretje osebe v okviru kazenskega postopka, je po mojem mnenju dovolj poudariti, da iz točk od 58 do 64 teh sklepnih predlogov izhaja, da spada v okvir pojma „zadevna oseba“ v smislu člena 14 Direktive 2014/41.
107. Oseba, zoper katero je bila vložena obtožnica, vendar se nanjo ne nanašajo ukrepi za zbiranje dokazov, navedeni v evropskem preiskovalnem nalogu, je – ker lahko ti ukrepi vplivajo na njene interese v okviru zadevnega postopka, saj se lahko zbrani dokazi na primer uporabijo kot obremenilen dokaz proti njej – prav tako „zadevna oseba“ v smislu te direktive.
V. Predlog
108. Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), odgovori:
1. Člen 14 Direktive 2014/41 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah je treba razlagati tako, da če v zakonodaji države članice, kot je bolgarska zakonodaja, ne obstaja nobena možnost izpodbijanja vsebinskih razlogov za preiskovalni ukrep iz evropskega preiskovalnega naloga, nasprotuje tej zakonodaji in temu, da organ te države članice izda evropski preiskovalni nalog.
2. Posameznik se pred nacionalnim sodiščem ne more sklicevati na člen 14 Direktive 2014/41, da bi izpodbijal vsebinske razloge za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, če nacionalno pravo v podobnih notranjih primerih ne določa pravnih sredstev.
3. Pojem „zadevna oseba“ v smislu Direktive 2014/41 vključuje tudi pričo, na katero se nanašajo preiskovalni ukrepi, zahtevani v evropskem preiskovalnem nalogu, in osebo, zoper katero je bila vložena obtožnica, vendar se nanjo ne nanašajo preiskovalni ukrepi iz evropskega preiskovalnega naloga.