SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 11. februarja 2009

Zadeva F-7/08

Peter Schönberger

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena delovne uspešnosti – Dodelitev točk za delovno uspešnost – Načelo enakega obravnavanja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero P. Schönberger predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 15. januarja 2007, s katero mu je bila zavrnjena dodelitev tretje točke za delovno uspešnost za ocenjevalno obdobje 2003.

Odločitev:      Odločbe, s katerimi je Parlament zavrnil dodelitev tretje točke za delovno uspešnost tožeči stranki v ocenjevalnem obdobju 2003, so razglašene za nične. Parlamentu se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

2.      Uradniki – Enako obravnavanje – Pojem

1.      Za ocenjevanje delovne uspešnosti, ki jo je treba upoštevati v odločbi o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, ima organ za imenovanja široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Skupnosti pa mora biti omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, ki so jo lahko privedli do ocene, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svoje pravice. Sodišče za uslužbence torej s svojo oceno kvalifikacij in uspešnosti kandidatov ne more nadomestiti ocene organa za imenovanja.

Diskrecijska pravica, tako priznana upravi, je vseeno omejena s potrebo po tem, da skrbno in nepristransko ter v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja opravi primerjalno oceno uspešnosti uradnikov. V praksi je treba primerjalno oceno uspešnosti opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

Potreba po taki oceni na enaki podlagi in omejeno število razpoložljivih točk za delovno uspešnost zahtevata, da se te točke dodelijo najbolj zaslužnim uradnikom v padajočem vrstnem redu do izčrpanja kvote točk. Če se pri tako izvedeni primerjalni oceni uspešnosti ugotovi, da je delovna uspešnost nekaterih uradnikov enaka, je treba tem uradnikom dodeliti enako število točk za delovno uspešnost. V primeru nezadostnega števila točk se izbira med več ex-aequo opravi na podlagi dodatnih ugotovitev, kot je delovna doba.

(Glej točke od 42 do 44.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. april 2003, Parlament proti Samperu, C-277/01 P, Recueil, str. I-3019, točka 35.

Sodišče prve stopnje: 30. november 1993, Tsirimokos proti Parlamentu, T‑76/92, Recueil, str. II‑1281, točka 21; 6. junij 1996, Baiwir proti Komisiji, T‑262/94, RecFP, str. I‑A‑257 in II‑739, točka 66; 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T‑134/02, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑609, točka 41; 13. april 2005, Nielsen proti Svetu, T‑353/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑95 in II‑443, točka 58; 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točka 93.

2.      Načelo enakega obravnavanja je kršeno, kadar se dve kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaji se bistveno ne razlikujejo, obravnavata različno ali kadar se različni položaji obravnavajo enako. Tako je zahteva, naj uradnik, da bi dobil enako število točk za delovno uspešnost kot uradniki, s katerimi je bil primerjan, dokaže, da je njegova delovna uspešnost večja kot njihova, kršitev načela enakega obravnavanja.

(Glej točke 45 in od 49 do 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. februar 1982, Buyl in drugi proti Komisiji, 817/79, Recueil, str. 245, točka 29; 11. julij 1985, Appelbaum proti Komisiji, 119/83, Recueil, str. 2423, točka 25.

Sodišče prve stopnje: 7. februar 1991, Tagaras proti Sodišču, združeni zadevi T‑18/89 in T‑24/89, Recueil, str. II‑53, točka 68.