SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 24. aprila 2013

Zadeva F‑56/11

Giorgio Lebedef

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinski postopek – Disciplinska sankcija – Nazadovanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero G. Lebedef predlaga razglasitev ničnosti disciplinske odločbe z dne 6. julija 2010, s katero mu je Evropska komisija naložila kazen nazadovanja za dva naziva v isti funkcionalni skupini.

Odločitev:      Tožba se zavrne. G. Lebedef nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Roki – Prekluzija – Nedopustnost tožbenega razloga, naperjenega zoper disciplinsko odločbo, ki je postala pravnomočna, v okviru tožbe zoper drugo disciplinsko odločbo – Zavrnitev – Učinek podobnosti obrazložitve obeh odločb – Neobstoj

(Kadrovski predpisi, členi 86(1), 90 in 91; Priloga IX, člena 9(3) in 22)

2.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Sankcija – Pojem – Karierno ocenjevalno poročilo – Izključitev – Izguba točk za napredovanje in blokada kariere v nekem nazivu – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člen 43; Priloga IX, člen 9)

3.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Sankcija – Obteževalne okoliščine – Stopnja naklepa pri disciplinskem prekršku – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 10(c))

1.      Uradnik v okviru tožbe zoper disciplinsko sankcijo ne more dopustno izpodbijati zakonitosti druge disciplinske sankcije, ki je bila sprejeta prej in za katero se je rok za vložitev tožbe iztekel. Če namreč akt, ki posega v položaj, ni bil pravočasno izpodbijan, ni mogoče dovoliti, da bi zadevna oseba lahko zaobšla te roke s tem, da bi se v okviru tožbe zoper poznejši akt, ki posega v položaj, sklicevala na tožbeni razlog, ki se nanaša na prejšnji akt, ki posega v položaj, in temelji zgolj na napotitvi na prejšnji akt, ki posega v položaj, v poznejšem aktu, ki posega v položaj.

Glede tega je iz člena 86(1) Kadrovskih predpisov v povezavi z njihovim členom 90(2) ter členoma 9(3) in 22 Priloge IX h Kadrovskim predpisom razvidno, da se v vsakem disciplinskem postopku sprejme samostojni akt, ki ustvarja pravne učinke, ki vplivajo na interese uradnika s tem, da znatno spreminjajo njegov pravni položaj, in ki ga je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, določenimi v Kadrovskih predpisih. Okoliščina, da je bila kazen naložena iz enakega razloga kot prejšnja kazen, ne more spremeniti samostojnosti zadevnih aktov.

Poleg tega to, da bi uradnik, ki je zamudil prekluzivne roke iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov in ni s pravnim sredstvom iz teh členov izpodbijal disciplinskega ukrepa, ki se nanaša nanj, smel ob vložitvi tožbe zoper poznejšo disciplinsko sankcijo, posredno izpodbijati ta ukrep, ne bi bilo v skladu z načeli, ki urejajo pravna sredstva iz Kadrovskih predpisov, in bi ogrozilo stabilnost tega sistema in načelo pravne varnosti, na katerem temelji.

(Glej točke od 34 do 36.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. november 2001, Van Huffel proti Komisiji, T‑142/00, točka 35.

2.      Karierno ocenjevalno poročilo ne pomeni kazni v smislu člena 9 Priloge IX h Kadrovskim predpisom temveč ocenjevanje sposobnostih, učinkovitosti in ravnanju uradnika v službi v skladu s členom 43 Kadrovskih predpisov. Zato v primeru uradnika, ki mu je bila naložena kazen nazadovanja v okviru disciplinskega postopka, izguba napredovanja v višji naziv in točk za napredovanje ter blokada kariere v nekem nazivu pomenijo učinke, ki so neločljivo povezani s to kaznijo.

(Glej točki 77 in 78.)

3.      Disciplinski prekršek, storjen z opustitvijo spremembe ravnanja po disciplinski odločbi, s katero je bila uradniku naložena kazen, pomeni naklepno storjen prekršek in znatno nepokornost zadevnega uradnika.

(Glej točki 86 in 118.)