SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 6. decembra 2018(*)
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje in postopki predaje med državami članicami – Evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti – Vsebina in oblika – Člen 8(1)(f) – Neobstoj navedbe dodatne kazni – Veljavnost – Posledice – Učinek na odvzem prostosti“
V zadevi C‑551/18 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija) z odločbo z dne 29. avgusta 2018, ki je prispela na Sodišče 29. avgusta 2018, v postopku v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper
IK,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, podpredsednica Sodišča v funkciji predsednice prvega senata, J.-C. Bonichot, E. Regan (poročevalec), C. G. Fernlund in S. Rodin, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi predloga predložitvenega sodišča z dne 29. avgusta 2018, ki je na Sodišče prispel 29. avgusta 2018, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. oktobra 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za osebo IK P. Bekaert, advocaat,
– za belgijsko vlado C. Van Lul, C. Pochet in J.-C. Halleux, agenti, skupaj z J. Maggio, strokovnjakinjo,
– za Irsko G. Hodge, agentka, skupaj z G. Mullan, BL,
– za nizozemsko vlado J.M. Hoogveld in J. Langer, agenta,
– za poljsko vlado J. Sawicka, agentka,
– za Evropsko komisijo R. Troosters, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 8. novembra 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24, v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve, v Belgiji, evropskega naloga za prijetje, ki ga je 27. avgusta 2014 belgijsko sodišče izdalo zoper osebo IK zaradi izvršitve, v tej državi članici, kazni odvzema prostosti s dodatno kaznijo izročitve v obravnavo strafuitvoeringsrechtbank (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, Belgija).
Pravni okvir
Pravo Unije
Listina
3 Člen 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa:
„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.
Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.“
4 Člen 48(2) Listine določa:
„Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“
Okvirni sklep 2002/584
5 V uvodnih izjavah od 5 do 7 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:
„(5) […][U]vedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. […]
(6) Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.
(7) Ker cilja o nadomestitvi sistema večstranske izročitve oseb, ki se je oblikoval na podlagi Evropske konvencije o izročitvi [, podpisane v Parizu] 13. decembra 1957, ni mogoče zadostno uresničiti z enostranskim delovanjem držav članic in ga je torej, zaradi njegovega obsega in učinkov, laže uresničiti na ravni Unije, lahko Svet sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 2 [EU] in člena 5 [ES]. V skladu z načelom proporcialnosti, kakor je predstavljeno v slednjem členu, ta okvirni sklep ne presega okvirov tega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja.“
6 Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
7 Člen 2(1) navedenega okvirnega sklepa določa:
„Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti[,] [do] najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti[,] izrečena, za kazni […] najmanj štirih mesecev.“
8 V členih 3, 4 in 4a tega okvirnega sklepa so našteti razlogi za obvezno in fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.
9 Natančneje, člen 4, točki (4) in (6), Okvirnega sklepa 2002/584 določa:
„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:
[…]
(4) kadar sta kazenski pregon ali kaznovanje zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastarala in spadajo ta dejanja v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu;
[…]
(6) če je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti[,] […] v primeru, ko se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim notranjim pravom“.
10 Člen 8(1) tega okvirnega sklepa, naslovljen „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, določa:
„Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke podane v skladu z obrazcem v prilogi:
(a) identiteta in državljanstvo zahtevane osebe;
(b) naziv, naslov, številka telefona in faksa in elektronski naslov odreditvenega pravosodnega organa;
(c) dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali kateri koli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2;
(d) zakonska označba kaznivega dejanja, zlasti glede na člen 2;
(e) opis okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, vključno s časom, krajem in stopnjo vpletenosti zahtevane osebe;
(f) odmerjena kazen v primeru končne sodbe ali predpisane možne kazni, ki jih za to kaznivo dejanje predvideva zakonodaja odreditvene države članice;
(g) če je mogoče še druge posledice kaznivega dejanja.“
11 Člen 15 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločitev o predaji“, določa:
„1. Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.
2. Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke določene v člena 17.
3. Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadar koli pošlje kakršen koli dodaten koristen podatek.“
12 Člen 27 Okvirnega sklepa, naslovljen „Možnost kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj“, določa:
„1. Vsaka država članica lahko uradno obvesti generalni sekretariat Sveta, da v njenih odnosih z drugimi državami članicami, ki so podale enako izjavo, velja domneva o soglasju s kazenskim pregonom, sojenjem ali priporom z namenom izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti[,] za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo osebe in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila oseba predana, razen če v posameznem primeru izvršitveni pravosodni organ ne navede drugače v svoji odločitvi o predaji.
2. Razen v primerih iz odstavkov 1 in 3 se predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana.
3. Odstavek 2 se ne uporablja v naslednjih primerih:
[…]
4. Zahteva po soglasju se predloži izvršitvenemu pravosodnemu organu skupaj s podatki iz člena 8(1) in s prevodom iz člena 8(2). Soglasje se poda, kadar tudi za dejanje, za katerega se zahteva, veljajo določbe o predaji iz tega okvirnega sklepa. Soglasje se zavrne iz razlogov iz člena 3, drugače pa se lahko zavrne samo zaradi razlogov iz člena 4. Odločitev o zahtevi se sprejme najpozneje v 30 dneh po prejemu zahteve.
Za primere iz člena 5 mora odreditvena država članica dati zagotovila, predvidena s tem členom.“
13 Vzorec obrazca evropskega naloga za prijetje, ki se nahaja v Prilogi k Okvirnemu sklepu 2002/584, vsebuje med drugim polje (c), naslovljeno „Podatki o predpisani kazni“, katerega točka 2 od odreditvenega pravosodnega organa zahteva, da navede „[v]išin[o] predpisane kazni zapora ali pripora, ki se lahko izreče za obravnavano kaznivo dejanje“.
Belgijsko pravo
14 Člen 95/2 wet betreffende de externe rechtspositie van de veroordeelden tot een vrijheidsstraf en de aan het slachtoffer toegekende rechten in het raam van de strafuitvoeringsmodaliteiten (zakon o zunanjem pravnem statusu oseb, obsojenih na kazen odvzema prostosti, in o pravicah, ki se priznajo žrtvi v okviru načina prestajanja kazni) z dne 17. maja 2006 (Moniteur belge z dne 15. junija 2006, str. 30455), kakor je bil spremenjen z wet betreffende de terbeschikkingstelling van de strafuitvoeringsrechtbank (zakon o izročitvi v obravnavo sodišču, pristojnemu za izvrševanje kazenskih sankcij) z dne 6. aprila 2007 (Moniteur belge z dne 13. julija 2007, str. 38299), določa:
„1. Izročitev v obravnavo sodišču, pristojnemu za izvrševanje kazenskih sankcij, izrečena obsojencu […] nastopi, ko se izteče glavna kazen.
2. Sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, pred iztekom prestajanja glavne kazni v skladu s postopkom, določenim v oddelku 2, odloči bodisi o odvzemu prostosti bodisi o pogojnem odpustu obsojenca, izročenega v obravnavo.
[…]
3. Obsojencu, izročenemu v obravnavo, se odvzame prostost, če v zvezi z njim obstaja tveganje, da bo storil huda kazniva dejanja, s katerimi se prizadene telesna ali duševna celovitost tretjih, tega pa ni mogoče odpraviti z naložitvijo posebnih pogojev v okviru pogojnega odpusta.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 S sodbo hof van Beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija) z dne 1. februarja 2013, izdano v kontradiktornem postopku, je bila oseba IK, belgijski državljan, obsojena na glavno kazen treh let zapora zaradi kaznivega dejanja napada na spolno nedotakljivost mladoletnika, mlajšega od 16 let, brez uporabe nasilja ali grožnje (v nadaljevanju: glavna kazen). Z isto sodbo ji je bila za to kaznivo dejanje izrečena tudi dodatna kazen, izročitev v obravnavo strafuitvoeringsrechtbank (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij), v trajanju deset let (v nadaljevanju: dodatna kazen). V skladu z belgijskim pravom ta kazen nastopi, ko se izteče glavna kazen in za njeno izvršitev strafuitvoeringsrechtbank (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij) pred iztekom prestajanja te glavne kazni odloči bodisi o odvzemu prostosti bodisi o pogojnem odpustu obsojenca, izročenega v obravnavo.
16 Ker je oseba IK zapustila Belgijo, je pristojni belgijski odreditveni pravosodni organ 27. avgusta 2014 zoper njo izdal evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve kazni. V evropskem nalogu za prijetje je bila navedena glavna kazen, zakonska označba kaznivih dejanj, zakonske določbe, ki se uporabljajo, in dejansko stanje. V njem ni bila navedena dodatna kazen, na katero je bila zadevna oseba prav tako obsojena.
17 Po prijetju osebe IK na Nizozemskem je rechtbank Amsterdam, internationale rechtshulpkamer (sodišče v Amsterdamu, senat za mednarodno pravno pomoč, Nizozemska) z odločbo z dne 8. marca 2016 odobrilo predajo Kraljevini Belgiji zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti na belgijskem ozemlju zaradi kaznivega dejanja, za katero se je zahtevala njena predaja.
18 Zadevna oseba je bila nato predana belgijskim organom in zaprta. Ta zapor je temeljil na njeni obsodbi na glavno kazen, katere konec prestajanja je bil določen na 12. avgust 2018, in na dodatno kazen, to je na izročitev v obravnavo, za obdobje desetih let.
19 Strafuitvoeringsrechtbank Antwerpen (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, v Antwerpnu, Belgija) je 21. junija in 19. julija 2018 odločalo o izročitvi osebe IK v obravnavo. V tem postopku je zadevna oseba zatrjevala, da se predaja, ki so jo opravili nizozemski organi, ne more nanašati na dodatno kazen in da to sodišče za izvršitev te kazni ne sme odrediti odvzema prostosti, ker v evropskem nalogu za prijetje, ki so ga izdali belgijski organi, ta kazen ni bila navedena.
20 Pristojni belgijski odreditveni pravosodni organ je v tem okviru 2. julija 2018 nizozemskim organom v skladu s členom 27 Okvirnega sklepa 2002/584 poslal zahtevo po dodatnem soglasju, ki se nanaša na dodatno kazen. Ker so nizozemski organi menili, da bi lahko soglasje dali le z namenom, da se omogoči, da se zadevna oseba obsodi ali kazensko preganja za kaznivo dejanje, ki ni tisto, za katero je bila predana, in ker to ni bilo tako v obravnavani zadevi, tej dodatni zahtevi niso ugodili.
21 Strafuitvoeringsrechtbank te Antwerpen (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, v Antwerpnu) je s sodbo z dne 31. julija 2018 zavrnilo trditve osebe IK in odločilo, da ostaja v zaporu. Oseba IK je 3. avgusta 2018 zoper to sodbo pri predložitvenemu sodišču, Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija), vložila pritožbo.
22 To sodišče meni, da je evropski nalog za prijetje v skladu s členom 2(1) Okvirnega sklepa 2002/584 z namenom izvršitve kazni mogoče izdati, kadar je obdobje izrečene kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, najmanj štiri mesece.
23 Na podlagi člena 8(1) tega okvirnega sklepa se evropski nalog za prijetje sestavi v skladu z obrazcem, ki mu je priložen in v katerem so med drugim vsebovani podatki, kot so dokazilo o izvršljivi sodbi, zakonska označba kaznivega dejanja, opis okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in odmerjena kazen.
24 Ti podatki naj bi morali izvršitvenemu pravosodnemu organu omogočiti, da preveri, ali so izpolnjeni formalni in vsebinski pogoji za predajo na podlagi evropskega naloga za prijetje, ter to, ali obstaja, kadar je to upoštevno, razlog za zavrnitev, kot je spoštovanje temeljnih pravic in splošnih načel iz člena 6 PEU v skladu s členom 1(3) tega okvirnega sklepa.
25 Poleg tega člen 27(2) Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da se razen v primerih iz odstavkov 1 in 3 tega člena predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostosti za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana.
26 V teh okoliščinah je Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 8(1)(f) [Okvirnega sklepa 2002/584] razlagati tako, da zadostuje, da odreditveni pravosodni organ v evropskem nalogu za prijetje navede zgolj izrečeno izvršljivo kazen zapora, ne pa tudi dodatne kazni, kakršna je izročitev v obravnavo, ki je bila izrečena za isto kaznivo dejanje z isto sodno odločbo, zaradi katere bo odvzeta prostost šele po tem, ko bo izvršena glavna kazen zapora, in to šele na podlagi odločbe, ki jo izrecno o tem izda strafuitvoeringsrechtbank (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij)?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 8(1)(f) [Okvirnega sklepa 2002/584] razlagati tako, da predaja s strani države članice izvršitvenega pravosodnega organa na podlagi evropskega naloga za prijetje – v katerem je navedena zgolj izrečena izvršljiva kazen zapora, izrečena dodatna kazen izročitve v obravnavo, ki je bila izrečena za isto kaznivo dejanje z isto sodno odločbo, pa torej ni navedena – pomeni, da lahko država članica odreditvenega pravosodnega organa dejansko odvzame prostost zaradi izvršitve te dodatne kazni?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba člen 8(1)(f) [Okvirnega sklepa 2002/584] razlagati tako, da je posledica tega, da odreditveni pravosodni organ v evropskem nalogu za prijetje ni navedel dodatne kazni izročitve v obravnavo, to, da ta dodatna kazen – za katero je mogoče šteti, da izvršitveni pravosodni organ zanjo ne ve – ne more voditi do dejanskega odvzema prostosti v odreditveni državi članici?“
Nujni postopek
27 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107(1) Poslovnika Sodišča.
28 To sodišče je v utemeljitev predloga navedlo, da je osebi IK trenutno odvzeta prostost v Belgiji v okviru njene kazni izročitve v obravnavo, na podlagi izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega 27. avgusta 2014. Po mnenju navedenega sodišča bo odgovor na postavljena vprašanja odločilen za odvzem prostosti osebe IK in njegovo nadaljnje trajanje.
29 V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Okvirnega sklepa 2002/584, ki spada na področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Zato se zanj lahko uporabi nujni postopek predhodnega odločanja.
30 Na drugem mestu je treba v zvezi z merilom nujnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati okoliščino, da je zadevni osebi trenutno odvzeta prostost in da je nadaljevanje odvzema prostosti odvisno od rešitve spora o glavni stvari. Poleg tega je treba položaj te osebe presojati glede na stanje na dan preizkusa predloga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku (sodba z dne 19. septembra 2018, RO, C‑327/18 PPU, EU:C:2018:733, točka 30 in navedena sodna praksa).
31 V obravnavani zadevi na eni strani ni sporno, da je bila na ta dan osebi IK odvzeta prostost v Belgiji. Na drugi strani je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da je nadaljevanje odvzema prostosti te osebe odvisno od izida postopka v glavni stvari, ker je bil ukrep odvzema njene prostosti odrejen v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper njo, in da je nadaljevanje odvzema prostosti osebe IK za izvršitev dodatne kazni odvisno od odgovorov, ki jih bo Sodišče podalo na ta vprašanja za predhodno odločanje.
32 V teh pogojih je prvi senat Sodišča na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke 10. septembra 2018 odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.
Vprašanja za predhodno odločanje
33 Predložitveno sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1)(f) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da opustitev navedbe v evropskem nalogu za prijetje, na podlagi katerega je bila opravljena predaja zadevne osebe, glede dodatne kazni izročitve v obravnavo, na katero je bila obsojena za isto kaznivo dejanje in z isto sodno odločbo, kot je ta, ki se nanaša na glavno kazen zapora, nasprotuje temu, da se ta dodatna kazen, po izteku prestajanja glavne kazni in po uradni odločbi, ki jo v zvezi s tem izda nacionalno sodišče, pristojno za izvrševanje kazni, izvrši z odvzemom prostosti.
34 Najprej je treba spomniti, da pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami pri priznavanju teh vrednot in torej pri spoštovanju prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 35 in navedena sodna praksa).
35 Tako načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami kot načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med zadnjenavedenimi, sta v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 36 in navedena sodna praksa).
36 Iz uvodne izjave 6 Okvirnega sklepa 2002/584 je razvidno, da je evropski nalog za prijetje, kot je določen v tem okvirnem sklepu, na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja.
37 Kot izhaja zlasti iz njegovega člena 1(1) in (2) ter iz njegovih uvodnih izjav 5 in 7, je cilj navedenega okvirnega sklepa nadomestitev multilateralnega sistema izročitve, ki se je oblikoval na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, podpisani 13. decembra 1957, s sistemom predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi izvršitve kazni ali kazenskega pregona, pri čemer zadnji sistem temelji na načelu vzajemnega priznavanja (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 39 in navedena sodna praksa).
38 Namen Okvirnega sklepa 2002/584 je torej, da se z uvedbo novega poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje in da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da postane prostor svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 40 in navedena sodna praksa).
39 Tako je v skladu s členom 1(1) tega okvirnega sklepa namen mehanizma evropskega naloga za prijetje omogočiti prijetje in predajo zahtevane osebe, da glede na cilj, ki mu sledi navedeni okvirni sklep, storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano in da se ta oseba kazensko preganja ali da prestaja kazen zapora, ki ji je bila izrečena.
40 V zvezi s tem je načelo vzajemnega priznavanja, ki pomeni, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 6 Okvirnega sklepa 2002/584, „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v okviru Unije, izraženo v členu 1(2) tega okvirnega sklepa, ki določa pravilo, da morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 41 in navedena sodna praksa).
41 Izvršitveni pravosodni organi lahko torej izvršitev takega naloga načeloma zavrnejo samo iz taksativno naštetih razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584, za izvršitev evropskega naloga za prijetje pa se lahko določi le kateri od pogojev, ki so izčrpno našteti v členu 5 tega okvirnega sklepa. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 41 in navedena sodna praksa).
42 Tako so v Okvirnem sklepu 2002/584, v njegovem členu 3, izrecno navedeni razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v njegovem členu 4 in 4a razlogi za njegovo fakultativno neizvršitev in v njegovem členu 5 jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih.
43 Poleg tega je Sodišče odločilo, da te določbe temeljijo na premisi, da zadevni evropski nalog za prijetje izpolnjuje zahteve glede pravilnosti iz člena 8(1) navedenega okvirnega sklepa in da mora izvršitveni pravosodni organ zaradi neizpolnjevanja ene od teh zahtev, katerih spoštovanje je pogoj za veljavnost evropskega naloga za prijetje, izvršitev tega naloga za prijetje načeloma zavrniti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi, C‑241/15, EU:C:2016:385, točki 63 in 64).
44 Ni mogoče takoj izključiti, da lahko obsodba na dodatno kazen, ki ni bila navedena v evropskem nalogu za prijetje, v nekaterih okoliščinah pomeni razlog, ki lahko upraviči zavrnitev izvršitve takega naloga.
45 Glede na te ugotovitve je treba ugotoviti, ali je bila v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, posledica opustitve navedbe dodatne kazni v evropskem nalogu za prijetje poseg v izvrševanje pristojnosti, ki jih ima izvršitveni pravosodni organ na podlagi členov od 3 do 5 Okvirnega sklepa 2002/584, ali nespoštovanje zahteve glede pravilnosti iz njegovega člena 8(1)(f).
46 Na prvem mestu je treba opozoriti, da izvršitvenemu pravosodnemu organu v postopku v glavni stvari ni bila odvzeta možnost sklicevanja na določbe členov od 3 do 5 tega okvirnega sklepa.
47 Na drugem mestu je treba v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari ugotoviti, ali opustitev navedbe dodatne kazni v evropskem nalogu za prijetje krši zahtevo glede pravilnosti iz člena 8(1)(f) navedenega okvirnega sklepa.
48 Ta določba zahteva navedbo „odmerjen[e] kazn[i] v primeru končne sodbe“.
49 Poleg tega za poenostavitev in pospešitev postopka predaje v skladu z roki iz člena 17 Okvirnega sklepa 2002/584 ta v prilogi določa poseben obrazec, ki ga morajo odreditveni pravosodni organi izpolniti z navedbo zahtevanih posebnih informacij (sodba z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 57). Polje (c), točka 2, navedenega obrazca se sklicuje na „[v]išin[o] predpisane kazni zapora ali pripora, ki se lahko izreče za obravnavano kaznivo dejanje“.
50 Cilj zahteve glede pravilnosti iz člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa 2002/584 je izvršitvene pravosodne organe seznaniti s trajanjem kazni zapora, za katero se zahteva predaja zahtevane osebe, na podlagi informacij, katerih namen je zagotoviti minimalne uradne podatke, ki so potrebni, da lahko ti organi čim prej izvršijo evropski nalog za prijetje, tako da nemudoma sprejmejo odločitev o predaji (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točki 58 in 59).
51 Namen te zahteve je, da se lahko izvršitveni pravosodni organ, kot je generalna pravobranilka opozorila v točki 66 sklepnih predlogov, prepriča, da evropski nalog za prijetje spada na področje uporabe tega okvirnega sklepa in zlasti preveri, ali je bil izdan za izvršitev kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, katerih trajanje presega spodnjo mejo štirih mesecev, določeno v členu 2(1) navedenega okvirnega sklepa.
52 V obravnavanem primeru glavna triletna zaporna kazen, na katero je bila obsojena oseba IK, presega navedeno spodnjo mejo. Zato je njena navedba zadostovala za zagotovitev, da evropski nalog za prijetje ustreza zahtevi glede pravilnosti iz člena 8(1)(f) tega okvirnega sklepa.
53 V teh okoliščinah je bil izvršitveni pravosodni organ dolžan predati osebo, na katero se je nanašal evropski nalog za prijetje, da storjeno kaznivo dejanje ne bi ostalo nekaznovano in da bi se izvršila obsodba, ki ji je bila izrečena.
54 Zato v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, dejstvo, da v evropskem nalogu za prijetje ni bila navedena dodatna kazen, nikakor ne more vplivati na izvršitev te kazni v odreditveni državi članici po predaji.
55 Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati, prvič, s trditvijo osebe IK in nizozemske vlade, da odločba izvršitvenega pravosodnega organa v bistvu pomeni izvršilni naslov, ki utemeljuje odvzem prostosti v odreditveni državi članici, tako da naj ne bi bilo mogoče izvršiti kazni, ki ni bila predmet odločbe izvršitvenega pravosodnega organa in za katero predaja ni bila odobrena.
56 Predmet odločbe izvršitvenega organa namreč ni odobritev, v tem primeru, izvršitve kazni zapora v odreditveni državi članici. Kot je opozorila generalna pravobranilka v točki 81 sklepnih predlogov in kot je bilo opozorjeno v točki 39 te sodbe, je s to odločbo v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584 zgolj odobrena predaja zadevne osebe, da storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano. Podlaga za izvršitev kazni zapora temelji na izvršljivi sodbi, izrečeni v odreditveni državi članici in dokazilo o kateri zahteva člen 8(1)(c) tega okvirnega sklepa.
57 Drugič, nizozemska vlada, ki je na obravnavi pred Sodiščem pojasnila, da ne izpodbija veljavnosti evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari, trdi, da pa je izvršitev kazni, s katero izvršitveni pravosodni organ ni bil seznanjen, v nasprotju z načelom specialnosti. Take razlage ni mogoče sprejeti.
58 Opozoriti je namreč treba, da na eni strani člen 27 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Možnost kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj“, v odstavku 2 določa, da se predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana. Na drugi strani odstavek 3(g) tega člena določa možnost, da se po predaji v ta namen zahteva soglasje izvršitvenega pravosodnega organa. Vendar, kot je nizozemska vlada priznala v pisnem stališču, se lahko dodatno soglasje nanaša le na kaznivo dejanje, ki se razlikuje od tistega, zaradi katerega je bila odrejena predaja, in ne na kazen, ki zadeva isto kaznivo dejanje.
59 Iz tega sledi, da se pravilo specialnosti, kot je določeno v členu 27 Okvirnega sklepa 2002/584, in na katero je opozorila generalna pravobranilka v točkah 53 in 54 sklepnih predlogov, nanaša le na kazniva dejanja, ki se razlikujejo od tistih, s katerimi je bila utemeljena predaja.
60 V zvezi s tem je treba pojasniti, da v obravnavanem primeru, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, dodatna kazen ni bila dodana po predaji zadevne osebe. Izrečena je bila za isto kaznivo dejanje in z isto sodno odločbo kot obsodba na glavno triletno zaporno kazen.
61 Zato, ker je bila oseba IK obsojena na to dodatno kazen zaradi kaznivega dejanja, na podlagi katerega je bil izdan in izvršen evropski nalog za prijetje, vprašanje, ali je navedena kazen lahko predmet izvršitve, ki vodi do odvzema prostosti, čeprav izvršitveni pravosodni organ ni vedel za to, ne spada na področje uporabe pravila o specialnosti.
62 Tretjič, v nasprotju s trditvijo Evropske komisije ni mogoče ugotoviti, da bi lahko izvršitev dodatne kazni, ker ta ni bila navedena v evropskem nalogu za prijetje, glede na načelo vzajemnega zaupanja, privedla do ukrepa odvzema prostosti le pod pogojem, da je bil izvršitveni pravosodni organ predhodno obveščen na podlagi člena 15(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in da ne odloči, da se bo na podlagi členov od 3 do 5 tega okvirnega sklepa glede te dodatne kazni skliceval na enega od razlogov za zavrnitev ali pogojeval izvršitev evropskega naloga za prijetje z nekaterimi jamstvi odreditvene države članice.
63 Res je, da je Sodišče že razsodilo, da morajo odreditveni in izvršitveni pravosodni organi za zagotovitev učinkovitega pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v celoti uporabljati instrumente, ki so določeni zlasti v členu 8(1) in v členu 15 navedenega okvirnega sklepa, tako da spodbujajo medsebojno zaupanje na podlagi tega sodelovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2017, Ardic, C‑571/17 PPU, EU:C:2017:1026, točki 90 in 91).
64 V tem primeru, kot je belgijska vlada priznala na obravnavi pred Sodiščem, bi morala biti dodatna kazen navedena v evropskem nalogu za prijetje. Vendar najprej, kot je razvidno iz točke 46 te sodbe, posledica opustitve navedbe dodatne kazni v evropskem nalogu za prijetje ni bilo to, da bi se poseglo v izvrševanje pristojnosti, ki jih ima izvršitveni pravosodni organi v skladu s členi od 3 do 5 Okvirnega sklepa 2002/584.
65 Dalje, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 109 sklepnih predlogov, je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da se oseba IK, čeprav je vedela za obstoj in trajanje svoje kazni, pred izvršitvenim pravosodnim organom ni sklicevala na neobstoj navedbe dodatne kazni v evropskem nalogu za prijetje.
66 Nazadnje, kot je Sodišče že presodilo v zvezi s postopkom o evropskem nalogu za prijetje, je za zagotavljanje spoštovanja pravic osebe, katere predaja se zahteva, prvenstveno odgovorna odreditvena država članica, glede katere se domneva, da spoštuje pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodba z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 50).
67 Tako odločba izvršitvenega pravosodnega organa ne posega v možnost zadevne osebe, da v pravnem redu odreditvene države članice, ko je predana, uporabi pravna sredstva, na podlagi katerih lahko po potrebi izpodbija zakonitost tega, da je zaprta v zavodu za prestajanje kazni zapora te države članice, med drugim, kot je razvidno iz spora o glavni stari, glede na evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega je bila odobrena njena predaja. Ta oseba se ob tem lahko sklicuje zlasti na spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja ter pravice do obrambe iz členov 47 in 48(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2018, RO, C‑327/18 PPU, EU:C:2018:733, točka 50).
68 Zato v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, člena 15(3) Okvirnega sklepa 2002/584 ni mogoče razlagati tako, da odreditvenemu pravosodnemu organu nalaga, naj izvršitveni pravosodni organ, potem ko je ta organ ugodil zahtevi za predajo, obvesti o obstoju dodatne kazni, da bi navedeni organ sprejel odločbo glede možnosti izvršitve te kazni v odreditveni državi članici.
69 Kot je opozorila generalna pravobranilka v točki 116 sklepnih predlogov, bi bilo pogojevanje izvršitve dodatne kazni s tako obveznostjo, čeprav izvršitveni pravosodni organ ni mogel zavrniti ukrepanja na podlagi evropskega naloga za prijetje, v nasprotju s ciljem poenostavitve in pospešitve pravosodnega sodelovanja, ki mu sledi ta okvirni sklep (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 53 in navedena sodna praksa).
70 Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 8(1)(f) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da opustitev navedbe v evropskem nalogu za prijetje, na podlagi katerega je bila opravljena predaja zadevne osebe, glede dodatne kazni izročitve v obravnavo, na katero je bila ta obsojena za isto kaznivo dejanje in z isto sodno odločbo, kot je ta, ki se nanaša na glavno kazen zapora, v okoliščinah iz postopka v glavni stvari ne nasprotuje temu, da se ta dodatna kazen, po izteku prestajanja glavne kazni in po uradni odločbi, ki jo v ta namen izda nacionalno sodišče, pristojno za izvrševanje kazni, izvrši z odvzemom prostosti.
Stroški
71 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 8(1)(f) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da opustitev navedbe v evropskem nalogu za prijetje, na podlagi katerega je bila opravljena predaja zadevne osebe, glede dodatne kazni izročitve v obravnavo, na katero je bila ta obsojena za isto kaznivo dejanje in z isto sodno odločbo, kot je ta, ki se nanaša na glavno kazen zapora, v okoliščinah iz postopka v glavni stvari ne nasprotuje temu, da se ta dodatna kazen, po izteku prestajanja glavne kazni in po uradni odločbi, ki jo v ta namen izda nacionalno sodišče, pristojno za izvrševanje kazni, izvrši z odvzemom prostosti.
Podpisi