SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 11. decembra 2008

Zadeva F-113/06

Didier Bouis in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Posebni način napredovanja – Napredovalno obdobje 2005 – Dodelitev prednostnih točk – Prehodne določbe – SDI člena 45 Kadrovskih predpisov – Enako obravnavanje – Dopustnost“

Zadeva: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero D. Bouis in trije drugi uradniki Komisije v bistvu predlagajo razglasitev ničnosti odločb, da se jim za leti 2003 in 2004 ne dodelijo niti prednostne točke, ki jih ima na voljo vsak generalni direktorat, niti prednostne točke za priznanje nalog, opravljenih v interesu institucije, ter razglasitev ničnosti odločb, da se njihova imena ne uvrstijo na seznam uradnikov, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje, in na seznam uradnikov, ki so v napredovalnem obdobju 2005 napredovali v naziv A*13.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Zavrnitev vpisa na seznam najzaslužnejših uradnikov – Pripravljalni akt – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 45, 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Sistem napredovanja, ki ga je vzpostavila Komisija – Odločba o dodelitvi nekaterih kategorij točk za napredovanje – Pripravljalni akt – Odločba o določitvi skupnega števila točk, dodeljenih uradnikom – Odločba, zoper katero je mogoče vložiti pravno sredstvo

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 45, 90 in 91)

4.      Uradniki – Napredovanje – Prehod z enega sistema na drugega

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1), prvi pododstavek)

1.      Seznam uradnikov, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje, in odločba, da se ime uradnika ne uvrsti na navedeni seznam, sta pripravljalna predhodna akta, ki sta nujna za končno odločbo, s katero se sprejmejo napredovanja. Iz tega sledi, da odločba, da se ime uradnika ne uvrsti na seznam uradnikov, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje, ne more biti predmet samostojne ničnostne tožbe, vendar pa se njena zakonitost lahko izpodbija v okviru tožbe zoper končno odločbo organa za imenovanja, s katero se sprejmejo napredovanja.

(Glej točki 32 in 33.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T-134/02, RecFP, str. I-A-125 in II-609, točka 18; 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T-311/04, ZOdl., str. II-4137, točke od 96 do 98.

2.      Uradnik ni upravičen delovati v interesu prava ali institucij in lahko v utemeljitev ničnostne tožbe uveljavlja le očitke, ki se nanašajo nanj osebno. Zato je očitno nedopustna tožba, ki jo uradnik vloži za razglasitev ničnosti seznama uradnikov, ki so v napredovalnem obdobju napredovali v višji naziv, ker na tem seznamu ni njegovega imena, kadar ni izkazal, zakaj ima osebni interes za vložitev tožbe. Tako je, kadar se uradnik sklicuje le na prednostne točke, ki so mu bile dodeljene za zadevno napredovalno obdobje, vendar v pisanjih ne navede nobenega konkretnega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bil upravičen do napredovanja v navedenem napredovalnem obdobju in da bi mu razglasitev ničnosti, ki jo predlaga, dala možnost napredovanja ob upoštevanju njegovega osebnega položaja ter predvsem točk za napredovanje, ki so mu bile dodeljene skupno in v vsaki kategoriji točk, in praga za napredovanje za zadevni naziv, ki se je uporabljal v zadevnem napredovalnem obdobju.

(Glej točke od 34 do 39.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. junij 1983, Schloh proti Svetu, 85/82, Recueil, str. 2105, točka 14;

Sodišče prve stopnje: 10. december 1997, Smets proti Komisiji, T-134/96, Recueil, str. II-2333, točka 47; 22. november 2006, Milbert in drugi proti Komisiji, T-434/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-273 in II-A-2-1423, točke od 31 do 33;

Sodišče za uslužbence: 14. junij 2006, Lebedef in drugi proti Komisiji, F-34/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-33 in II-A-1-105, točka 21.

3.      V okviru sistema napredovanja, ki ga je vzpostavila Komisija, so individualne odločbe o dodelitvi nekaterih kategorij točk za napredovanje, ki jih organ za imenovanja sprejme, preden dokončno določi skupno število točk, ki jih prejme vsak uradnik, pripravljalni predhodni akti, ki so nujni za končno odločbo, s katero se določi skupno število točk. To velja zlasti, kadar generalni direktorji na podlagi notranjih predpisov Komisije dodelijo prednostne točke, ki so na voljo za vsak generalni direktorat, ali kadar organ za imenovanja na predlog odborov za napredovanja dodeli prednostne točke za priznanje nalog, opravljenih v interesu institucije, na podlagi navedenih predpisov. Te odločbe ne določajo dokončno stališča organa za imenovanja v zvezi z zadevnimi uradniki.

Končna odločba organa za imenovanja o določitvi skupnega števila točk, ki jih prejme vsak uradnik in ki si jo lahko ogleda v osebnem spisu o napredovanju, je skupek individualnih končnih odločb o dodelitvi posebnih kategorij točk za napredovanje, ki so kot take v samem osebnem spisu o napredovanju. Čeprav je treba tudi zadnjenavedene odločbe šteti za pripravljalne predhodne odločbe za pripravo odločbe o določitvi skupnega števila točk in torej z njimi ne more začeti teči rok za pritožbo, so vseeno odločbe, s katerimi se dokončno določi položaj zadevnega uradnika, kar zadeva zadevno kategorijo točk.

V teh okoliščinah je treba sklepati, da je uradnik, ki v končni fazi postopka napredovanja predlaga razglasitev ničnosti individualnih odločb, s katerimi mu niso bile dodeljene niti prednostne točke, ki jih ima na voljo vsak generalni direktorat, niti prednostne točke za priznanje dela, opravljenega v interesu institucije, za dve leti pred zadevnim napredovalnim obdobjem, nujno nameraval izpodbijati skupno število točk, ki jih je dobil, njegove tožbe pa ni mogoče zavreči kot nedopustno le zato, ker formalno ni bila vložena zoper odločbo o določitvi skupnega števila točk.

(Glej točke od 64 do 68.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Buendía Sierra proti Komisiji, točki 96 in 97.

4.      Omejitve, ki so del prehoda z enega načina upravljanja na drugega, lahko, kar zadeva kariero uradnikov, zahtevajo, da se uprava začasno in v določenih mejah oddalji od stroge uporabe stalnih pravil in načel, ki se običajno uporabljajo za zadevne okoliščine. Vendar pa morajo biti taki odmiki utemeljeni z nujno potrebo, povezano s prehodom, njihovo trajanje in obseg pa ne smeta presegati tega, kar je nepogrešljivo za zagotovitev urejenega prehoda z enega sistema na drugega.

Kadar je v okviru prvega napredovalnega obdobja, za katero velja novi sistem napredovanja, ki temelji na kvantifikaciji delovne uspešnosti in je bil vzpostavljen na podlagi notranjih predpisov Komisije, ki določajo začasne ukrepe za zagotovitev prehoda s starega sistema, določeno, da se uradnikom naziva A 12 dodelijo različne vrste prednostnih točk za leto pred tem napredovalnim obdobjem, vendar se Komisija odloči začasno omejiti dodelitev prednostnih točk, za tako omejitev ni mogoče šteti, da presega pristojnost, ki jo ima uprava, da prehodno poskrbi za spremembo pravil o napredovanju uradnikov. Določi namreč le omejitev upoštevanja predhodno priznane delovne uspešnosti.

Čeprav je res teoretično mogoče predvideti drugačen sistem, uprava glede tega nima obveznosti. Cilj spremembe veljavnih metod za napredovanje uradnikov je namreč odpraviti nekatere nevšečnosti, ki izhajajo iz uporabe prejšnjih pravil. Da se delovna uspešnost uradnikov z določenim datumom začne ocenjevati na novi podlagi, je torej del takega postopka reforme, katere nujnost lahko uprava presodi z veliko manevrskega prostora.

(Glej točke od 79 do 81 in 85.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. julij 1976, De Wind proti Komisiji, 62/75, Recueil, str. 1167, točka 17;

Sodišče prve stopnje: 13. julij 1995, Rasmussen proti Komisiji, T-557/93, RecFP, str. I-A-195 in II-603, točka 20; 11. februar 2003, Leonhardt proti Parlamentu, T‑30/02, RecFP, str. I-A-41 in II-265, točke 51, 55 in 56; 3. maj 2006, Klaas proti Parlamentu, T-393/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-103 in II-A-2-465, točka 56; zgoraj navedena sodba Buendía Sierra proti Komisiji, točki 213 in 220.