Združeni zadevi T-208/08 in T-209/08
Gosselin Group NV in
Stichting Administratiekantoor Portielje
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen – Razdelitev trga – Prirejanje javnih razpisov – Enotna in trajajoča kršitev – Pojem podjetja – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Globe – Smernice o načinu določanju glob iz leta 2006 – Teža – Trajanje“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Pravila Unije – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota
(člen 81 ES)
2. Konkurenca – Pravila Unije – Podjetje – Pojem – Opravljanje gospodarske dejavnosti
(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23)
3. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Razdelitev trga – Predmet – Ugotovitev vpliva na trgovino med državami članicami – Znatni učinek
(člen 81 ES; Obvestilo Komisije 2004/C 101/07, točka 53)
4. Akti institucij – Smernice o pojmu vpliva na trgovino – Zavezujoči akt
(Obvestilo Komisije 2004/C 101/07)
5. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Presoja glede na naravo kršitve
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točki 19 in od 21 do 23)
6. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Načelo individualizacije sankcij
(Uredba Sveta št. 1/2003; Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)
7. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokaz glede trajanja kršitve, ki ga mora predložiti Komisija
(člen 81(1) ES; Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)
8. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Presoja
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 29)
9. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Olajševalne okoliščine – Protikonkurenčno ravnanje, ki ga javne oblasti dovoljujejo ali spodbujajo
(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 29, zadnja alinea)
1. Pojem gospodarske enote, ki jo lahko sestavlja več ločenih pravnih oseb, je bil uveden, da bi se lahko odgovornost za ravnanje ene pravne osebe (hčerinske družbe) pripisala drugi (matični družbi), ne pa, da bi se matična družba štela za podjetje. Pojem gospodarske enote naj zato ne bi mogel nadomestiti tega, da matična družba ni podjetje.
(Glej točko 41.)
2. V konkurenčnem pravu pojem podjetje zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja.
Subjekt, ki z nadzornim deležem v družbi dejansko izvaja ta nadzor tako, da neposredno ali posredno sodeluje pri njenem upravljanju, je treba torej obravnavati tako, kot da sodeluje pri gospodarski dejavnosti, ki jo opravlja nadzorovano podjetje, zato je treba na tej podlagi tak subjekt opredeliti kot podjetje v smislu konkurenčnega prava.
Vendar zgolj imetništvo deležev, čeprav nadzornih, ne zadošča za to, da se kot gospodarska dejavnost opredeli dejavnost subjekta, ki je njihov imetnik, kadar to povzroči le uresničevanje pravic, vezanih na status delničarja ali družbenika in glede na okoliščine primera na prejem dividend, ki so zgolj sad lastništva premoženja.
Dokazno breme glede „sodelovanja“ nosi Komisija.
(Glej točke 44, 47 in 48.)
3. Za uporabo člena 81(1) ES Komisiji ni treba dokazati resničnih protikonkurenčnih učinkov sporazumov in praks, katerih cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence. Vendar se člen 81(1) ES ne uporablja, če vpliv omejevalnega sporazuma na trgovino znotraj Skupnosti ali konkurenco ni „znaten“. Sporazum namreč ne spada med prepovedi iz člena 81(1) ES, če omejuje konkurenco ali vpliva na trgovino med državami članicami le neznatno.
Komisiji je naložena obveznost, da v odločbi, sprejeti na podlagi člena 81 ES, opredeli trg, ker brez tega ni mogoče določiti, ali zadevni sporazum ali usklajeno ravnanje lahko vpliva na trgovino med državami članicami in ali je njegov cilj ali učinek preprečiti, omejiti ali izkriviti delovanje konkurence.
Če bi lahko vse čezmejne transakcije samodejno znatno vplivale na trgovino med državami članicami, bi bil pojem znatnosti – ki je, kot izhaja iz sodne prakse, pogoj za uporabo člena 81(1) ES – brez pomena. Tudi pri kršitvi zaradi cilja se zahteva, da lahko kršitev znatno vpliva na trgovino znotraj Skupnosti. To izhaja iz smernic o konceptu vpliva na trgovino iz členov 81 in 82 Pogodbe, saj se pozitivna domneva, določena v točki 53 teh smernic, uporabi le za sporazume ali prakse, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami.
Kadar Komisija poda dovolj podroben opis zadevnega sektorja, skupaj s ponudbo, povpraševanjem in geografskim obsegom, s tem natančno opredeli zadevne storitve in trg, tak opis sektorja pa lahko zadošča, če je dovolj podroben, da Splošnemu sodišču omogoči, da preveri glavne trditve Komisije in to, ali zaradi tega skupni tržni delež očitno precej presega prag 5 %. Če so izpolnjeni pogoji, se Komisija lahko opre na drugi alternativni pogoj iz točke 53 navedenih smernic, ne da bi izrecno opredelila trg v smislu točke 55 teh smernic. V okviru pozitivne domneve iz točke 53 teh smernic namreč zadošča, da je izpolnjen eden od dveh alternativnih pogojev, da se dokaže znatnost vpliva na trgovino med državami članicami.
(Glej točke od 89 do 91, 98, 112, 116 in 117.)
4. Komisija se s tem, da sprejme pravila ravnanja v obliki smernic o konceptu vpliva na trgovino iz členov 81 in 82 Pogodbe in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo.
(Glej točko 109.)
5. Težo kršitve je treba presojati zlasti ob upoštevanju narave omejevanja konkurence. Teža kršitve se lahko določi glede na naravo in cilj ravnanj, pri katerih je podana zloraba. Elementi, ki zadevajo cilj nekega ravnanja, so tako lahko za določitev globe pomembnejši kot elementi, ki zadevajo njegove učinke.
Kršitev, katere cilj je določitev cen in razdelitev trgov, je po svoji naravi še posebej resna.
Poleg tega je v točki 20 smernic o načinu določanju glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, izrecno določeno, da „[se bo] teža kršitve […] presodila v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera“. Navedene smernice so uvedle bistveno spremembo metodologije za določitev glob. Odpravljena je bila zlasti razvrstitev kršitev v tri kategorije („manjše“, „resne“ in „zelo resne“) in uveden razpon od 0 do 30 %, da bi se omogočilo natančnejše razlikovanje. Tako mora biti v skladu s točko 19 navedenih smernic osnovni znesek globe „povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve“. V skladu s točko 21 teh smernic je praviloma „treba upoštevani delež vrednosti prodaje določiti v višini do 30 % vrednosti prodaje“.
Zato Komisija ne more izvajati diskrecijske pravice, ki jo ima pri nalaganju glob, in tako določiti natančne stopnje med 0 in 30 %, ne da bi upoštevala posebne okoliščine primera. Tako je v točki 22 navedenih smernic določeno, da „[bo] [p]ri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, […] Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne“.
Ta težava pri določanju natančnega odstotka je nekoliko manjša pri tajnih horizontalnih sporazumih o določanju cen in razdelitvi trga, pri katerih bo na podlagi točke 23 navedenih smernic upoštevani delež prodaje na splošno v „zgornjem delu omenjenega razpona“. Iz te točke je razvidno, da bi morala biti stopnja pri najtežjih kršitvah nad 15 %.
Odločbe, s katero je bila 17-odstotna stopnja določena zgolj na podlagi narave kršitve, ki je sama po sebi resna, torej ni treba razglasiti za nično. Namreč, če se Komisija zadovolji z uporabo enake ali skoraj enake stopnje najnižji stopnji, predvideni za najtežje omejitve, ji ni treba upoštevati dodatnih elementov in okoliščin. Te je treba upoštevati le, če se uporabi višja stopnja.
(Glej točke 126, 127 in od 129 do 132.)
6. Če kršitev stori več podjetij, je treba preučiti relativno težo udeležbe vsakega od njih. Ta sklep logično izhaja iz načela individualizacije kazenskih sankcij, v skladu s katerim je treba podjetje kaznovati le za individualno mu očitana dejanja, to načelo pa se uporablja v vseh upravnih postopkih, ki se lahko končajo s sankcijami po pravilih Skupnosti o konkurenci. Teža kršitve mora biti predmet individualne presoje, ki upošteva številne elemente, kot so zlasti posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračalni učinek glob. Tako je treba to, da podjetje ni bilo udeleženo pri vseh vidikih omejevalnega sporazuma ali je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, upoštevati pri presoji teže kršitve in po potrebi pri določitvi globe.
Vendar se presoja individualnih okoliščin praviloma ne opravi v okviru presoje teže kršitve, torej pri določitvi osnovnega zneska globe, ampak v okviru prilagoditve osnovnega zneska glede na olajševalne in obteževalne okoliščine.
(Glej točke od 137 do 139.)
7. Komisija nosi dokazno breme glede kršitev člena 81(1) ES in mora predložiti natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila očitana kršitev storjena. To še zlasti velja za dokaze glede trajanja kršitve, merila, katerega teža je bila v smernicah o načinu določanju glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, bistveno okrepljena. Če ni dokazov, s katerimi je mogoče neposredno dokazati trajanje kršitve, mora torej Komisija predložiti dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da razumno omogočajo sklep, da je ta kršitev med določenima datumoma trajala neprekinjeno.
Toda če je bilo sodelovanje na večstranskih sestankih ugotovljeno, mora zadevno podjetje predložiti dokaze, da je bilo njegovo sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom dalo vedeti, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni.
To zadeva kartele, v okviru katerih so potekali večstranski sestanki in na katerih so bili omenjeni protikonkurenčni cilji. To pravno načelo temelji na razlogu, da je podjetje, ki je sodelovalo na takih sestankih in ni javno zavrnilo njegove vsebine, preostalim udeležencem dalo vtis, da se strinja z njegovim izidom in se mu bo prilagodilo. Kadar pa podjetje ni bilo udeleženo na takih sestankih, mora Komisija dokazati trajanje njegove udeležbe, ne da bi ji bilo olajšano dokazno breme, kot izhaja iz sodne prakse, v skladu s katero mora podjetje, da bi njegova odgovornost prenehala, odkrito in nedvoumno izstopiti iz kartela, tako da se drugi udeleženci tega kartela zavedajo, da več ne podpira njegovih splošnih ciljev.
(Glej točke 153, 154 in od 157 do 159.)
8. Zadevno podjetje mora, da bi bilo upravičeno do zmanjšanja globe zaradi olajševalnih okoliščin, na podlagi tretje alinee točke 29 smernic o načinu določanju glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, „[dokazati], da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena“, in „posledično [pokazati], da je bilo v obdobju, ko je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na trgu konkurenčno in se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov“.
Vendar besedna zveza „kot so“ kaže, da seznam okoliščin, naštetih v točki 29 navedenih smernic, ni izčrpen. Posebne okoliščine primera, zlasti udeležbo podjetja pri vseh elementih kršitve, je treba upoštevati, če ne pri presoji teže kršitve, pa vsaj pri prilagoditvi osnovnega zneska glede na olajševalne in obteževalne okoliščine. Ta obveznost pa je bila eden od razlogov, ki so Sodišču omogočili potrditi, da pojem enotne in trajajoče kršitve ni v nasprotju z načelom, v skladu s katerim je odgovornost za kršitve konkurenčnega prava osebne narave. Sama merila iz tretje alinee točke 29 ne morejo zagotoviti te možnosti.
(Glej točki 182 in 183.)
9. Točka 29, zadnja alinea, smernic o načinu določanju glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, določa, da se „[o]snovni znesek globe […] lahko zmanjša, […] kadar so protikonkurenčno ravnanje dovoljevali ali spodbujali javni organi ali zakonodaja“. V zvezi s tem zgolj seznanjenost s protikonkurenčnim ravnanjem ne pomeni, da je institucija to ravnanje implicitno „dovoljevala ali spodbujala“ v smislu točke 29, zadnja alinea, navedenih smernic. Domnevnega neukrepanja dejansko ni mogoče enačiti z dejavnim ukrepanjem, kot je dajanje dovoljenja ali spodbujanje.
(Glej točki 189 in 192.)