SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 5. junija 2014(*)
„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Uredba (ES) št. 883/2004– Člena 19(1) ter 20(1) in (2) – Uredba (ES) št. 987/2009 – Člen 11 – Državljan države članice, zavarovan v državi stalnega prebivališča – Nenaden pojav resne bolezni med počitnicami v drugi državi članici – Oseba, prisiljena ostati enajst let v tej drugi državi zaradi svoje bolezni in razpoložljivosti specialistične zdravstvene oskrbe v bližini kraja, kjer prebiva – Prejemanje storitev v tej drugi državi – Pojma ‚stalno prebivališče‘ in ‚začasno bivanje‘“
V zadevi C‑255/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo High Court (Irska) z odločbo z dne 3. maja 2013, ki je prispela na Sodišče 13. maja 2013, v postopku
I
proti
Health Service Executive,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, M. Safjan (poročevalec), J. Malenovský, sodnika, A. Prechal in K. Jürimäe, sodnici,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. januarja 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za I F. Callanan in L. McCann, SC, ter G. Burke, barrister, po pooblastilu C. Callanan, solicitor,
– za Health Service Executive S. Murphy, SC, po pooblastilu A. Cox, solicitors,
– za Irsko A. Joyce in E. Mc Phillips, agenta, skupaj z G. Gilmore, barrister,
– za grško vlado T. Papadopoulou, agentka,
– za nizozemsko vlado M. Bulterman in C. Schillemans, agentki,
– za Evropsko komisijo D. Martin in J. Tomkin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. marca 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 19(1) ter 20(1) in (2) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med I, irskim državljanom, in Health Service Executive (zdravstvena služba, v nadaljevanju: HSE) zaradi zavrnitve odobritve ponovnega podaljšanja obrazca E 112 za kritje stroškov zdravljenja I v Nemčiji s strani HSE.
Pravni okvir
Uredba (EGS) št. 1408/71
3 Uredbo Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35) je nadomestila Uredba št. 883/2004.
4 V skladu z njenim členom 91 in členom 97 Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL L 284, str. 1) se je Uredba št. 883/2004 začela uporabljati 1. maja 2010, ko je bila Uredba št. 1408/71 razveljavljena.
5 Člen 1 Uredbe št. 1408/71 je vseboval te opredelitve:
„V tej uredbi:
[…]
(h) stalno prebivališče pomeni običajno prebivališče;
(i) začasno bivanje pomeni začasno prebivališče;
[…]“
6 Člen 22 te uredbe, naslovljen „Začasno bivanje zunaj pristojne države – Vrnitev ali prenos stalnega prebivališča v drugo državo članico med boleznijo ali materinstvom – Potreba po odhodu v drugo državo članico zaradi ustreznega zdravljenja“, je v odstavku 1 določal:
„Zaposlena ali samozaposlena oseba, ki izpolnjuje pogoje zakonodaje pristojne države za upravičenost do dajatev, po potrebi ob upoštevanju določb člena 18, in:
(a) katere zdravstveno stanje zahteva nujne storitve med začasnim bivanjem na ozemlju druge države članice,
ali
(b) ki ji potem, ko je postala upravičena do dajatev, katerih stroške krije pristojni nosilec, ta nosilec odobri vrnitev na ozemlje države članice, kjer ima stalno prebivališče, ali prenos stalnega prebivališča na ozemlje druge države članice, ali
(c) ki ji pristojni nosilec odobri, da odide na ozemlje druge države članice, da bo prejela zdravljenje, ki ustreza njenemu zdravstvenemu stanju,
je upravičena do:
(i) storitev, ki jih v imenu pristojnega nosilca nudi nosilec v kraju začasnega ali stalnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kot če bi bila oseba zavarovana pri njem; trajanje obdobja, v katerem se nudijo te dajatve, pa ureja zakonodaja pristojne države;
(ii) denarnih dajatev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja. S sporazumom med pristojnim nosilcem in nosilcem v kraju začasnega ali v stalnega prebivališča pa lahko te dajatve nudi tudi slednji nosilec v imenu prvega v skladu z določbami zakonodaje pristojne države.“
Uredba (EGS) št. 574/72
7 Uredbo Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 83) je nadomestila Uredba št. 987/2009, ki se je v skladu s svojim členom 97 začela uporabljati 1. maja 2010.
8 Člen 21 Uredbe št. 574/72, naslovljen „Storitve v primeru začasnega prebivališča v državi članici, ki ni pristojna država – Zaposlene osebe, ki niso zajete v členu 20 izvedbene uredbe, ali samozaposlene osebe“, je v odstavku 1 določal:
„Za prejemanje storitev po členu 22(1)(a)(i) [Uredbe št. 1408/71] […] zaposlena ali samozaposlena oseba predloži nosilcu v kraju začasnega bivališča potrdilo, v katerem je navedeno, da je upravičena do omenjenih storitev. V tem potrdilu, ki ga izda pristojni nosilec na zahtevo zadevne osebe, po možnosti preden ta zapusti ozemlje države članice, v kateri ima stalno prebivališče, je, kjer je to potrebno, zlasti točno določeno najdaljše obdobje, v katerem se storitve lahko zagotavljajo, določeno v zakonodaji pristojne države. Če zadevna oseba ne predloži navedenega potrdila, ga nosilec v kraju začasnega bivališča pridobi od pristojnega nosilca.“
9 Upravna komisija za socialno varnost delavcev migrantov iz člena 80(1) Uredbe št. 1408/71 je na podlagi člena 2(1) Uredbe št. 574/72 sprejela vzorčni obrazec za potrdilo v zvezi z uporabo člena 22(1)(a)(i) Uredbe št. 1408/71, in sicer obrazec E 111. Ta obrazec je 1. junija 2004 nadomestila evropska kartica zdravstvenega zavarovanja.
10 Poleg tega je navedena upravna komisija sprejela vzorčni obrazec za potrdilo v zvezi z uporabo člena 22(1)(c)(i) Uredbe št. 1408/71, in sicer obrazec E 112. Ta obrazec je bil 1. maja 2010 nadomeščen z obrazcem S 2.
Uredba št. 883/2004
11 V uvodnih izjavah 3 in 15 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:
„(3) [Uredba št. 1408/71] je bila večkrat spremenjena in posodobljena, da bi upoštevali ne samo razvoj na ravni Skupnosti, vključno s sodbami Sodišča, ampak tudi spremembe zakonodaje na nacionalni ravni. Ti dejavniki so prispevali k temu, da so postala koordinacijska pravila Skupnosti zapletena in zamudna. Zamenjava teh pravil, ob njihovi posodobitvi in poenostavitvi, je torej bistvenega pomena za doseganje cilja prostega gibanja oseb.
[…]
(15) Za osebe, ki se gibljejo v Skupnosti, mora veljati sistem socialne varnosti ene same države članice, da bi se preprečilo prekrivanje določb nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zaplete, ki lahko iz tega izhajajo.“
12 Člen 1 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„V tej uredbi:
[…]
(j) ‚stalno prebivališče‘ pomeni kraj, v katerem oseba običajno prebiva;
(k) ‚začasno bivanje‘ pomeni začasno prebivališče;
[…]
(va) ‚Storitve‘ pomenijo
(i) za namene poglavja 1 naslova III (dajatve za bolezen, materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo) storitve, predvidene v zakonodaji države članice, ki so namenjene za zagotavljanje, razpoložljivost, neposredno plačilo ali povračilo stroškov zdravstvene oskrbe, proizvodov in storitev, ki sodijo pod to oskrbo. To vključuje dolgotrajne storitve;
[…]“
13 Člen 11 navedene uredbe, ki spada pod njen naslov II – „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, v odstavkih 1 in 3 določa:
„1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.
[…]
3. V skladu s členi 12 do 16 velja:
(a) za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici zakonodaja te države članice;
(b) za javnega uslužbenca zakonodaja države članice, v upravi katere je zaposlen;
(c) za osebo, ki v skladu s členom 65 prejema dajatve za brezposelnost po zakonodaji države članice stalnega prebivališča, zakonodaja te države članice;
(d) za osebo, vpoklicano ali ponovno vpoklicano na služenje vojaškega roka ali na civilno služenje v državi članici, zakonodaja te države članice;
(e) za vsako drugo osebo, za katero se pododstavki (a) do (d) ne uporabljajo, zakonodaja države članice stalnega prebivališča, brez poseganja v druge določbe te uredbe, ki ji jamčijo dajatve po zakonodaji ene ali več drugih držav članic.“
14 Člena 19 in 20 te uredbe spadata pod njen naslov III – „Posebne določbe v zvezi z različnimi vrstami dajatev“ ter poglavje I tega naslova v zvezi s storitvami za bolezen, materinstvo in enakovrednimi storitvami za očetovstvo.
15 Člen 19 Uredbe št. 883/2204, naslovljen „Začasno bivanje zunaj pristojne države članice“, v odstavku 1 določa:
„[…] zavarovana oseba in njeni družinski člani, ki začasno bivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica, [so] upravičeni do storitev, ki jih med začasnim bivanjem potrebujejo iz zdravstvenih razlogov, ob upoštevanju narave storitev in pričakovanega trajanja začasnega bivanja. Te storitve v imenu pristojnega nosilca zagotavlja nosilec v kraju začasnega bivanja v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bile osebe zavarovane po navedeni zakonodaji.“
16 Člen 20 navedene uredbe, naslovljen „Potovanje za pridobitev storitev – Odobritev ustreznega zdravljenja zunaj države članice stalnega prebivališča“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Če v tej uredbi ni določeno drugače, mora zavarovana oseba, ki potuje v drugo državo članico, da bi prejela storitve med začasnim bivanjem, za odobritev zaprositi pristojnega nosilca.
2. Zavarovana oseba, ki ji pristojni nosilec odobri odhod v drugo državo članico na zdravljenje, ki ustreza njenemu zdravstvenemu stanju, prejme storitve, ki jih v imenu pristojnega nosilca zagotovi nosilec v kraju začasnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bila oseba zavarovana po navedeni zakonodaji. Odobri se zdravljenje, ki spada med storitve, določene v zakonodaji države članice, v kateri oseba stalno prebiva, in ji ga ob upoštevanju njenega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni ni možno nuditi v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljeno.“
Uredba št. 987/2009
17 V uvodni izjavi 11 Uredbe št. 987/2009 je navedeno:
„Države članice bi morale sodelovati pri določanju kraja stalnega prebivališča oseb, za katere se uporabljata ta uredba in Uredba […] št. 883/2004, in v primeru spora upoštevati vsa ustrezna merila za njegovo razrešitev. Ta merila lahko vključujejo merila iz ustreznega člena te uredbe.“
18 Člen 11 navedene uredbe, naslovljen „Elementi za določitev stalnega prebivališča“, določa:
„1. Če se stališča nosilcev dveh ali več držav članic o določitvi stalnega prebivališča osebe, za katero se uporablja [Uredba št. 883/2004], razlikujejo, ti nosilci sporazumno določijo središče interesov zadevne osebe na podlagi celostne ocene vseh razpoložljivih informacij v zvezi z ustreznimi dejstvi, med katerimi so lahko:
(a) trajanje in neprekinjenost prisotnosti na ozemlju zadevnih držav članic;
(b) okoliščine osebe, vključno z:
(i) značajem in posebnimi značilnostmi vsake dejavnosti, ki jo opravlja, zlasti krajem, kjer se ta dejavnost običajno opravlja, stabilnostjo dejavnosti ter trajanjem vsake pogodbe o delu;
(ii) njenim družinskim položajem in družinskimi vezmi;
(iii) opravljanjem kakršne koli nepridobitne dejavnosti;
(iv) pri študentih, virom njihovega dohodka;
(v) njenim stanovanjskim položajem, zlasti s tem, kako trajen je;
(vi) državo članico, za katero se za davčne namene šteje, da je oseba njen rezident.
2. Kadar se zaradi različnih meril na podlagi ustreznih dejstev iz odstavka 1 nosilci ne morejo sporazumeti, se kot odločilen za določitev dejanskega stalnega prebivališča osebe šteje njen namen, kot je razviden iz teh dejstev in okoliščin, zlasti razlogov za njeno selitev.“
19 Točka 5 Sklepa Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti št. H1 z dne 12. junija 2009 o okviru za prehod z uredb Sveta št. 1408/71 in št. 574/72 na uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004 in št. 987/2009 ter uporabi sklepov in priporočil Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti (UL 2010, C 106, str. 13) določa:
„Dokumenti, ki so potrebni za uporabo uredb […] št. 1408/71 in št. […] št. 574/72 (to so e‑obrazci, evropske kartice zdravstvenega zavarovanja in začasna nadomestna potrdila) in ki jih izdajo pristojni nosilci, organi in druga telesa držav članic pred začetkom veljavnosti uredb […] št. 883/2004 in […] št. 987/2009, še naprej veljajo (kljub dejstvu, da se sklici navezujejo na uredbi […] št. 1408/71 in […] št. 574/72) ter jih nosilci, organi in druga telesa drugih držav članic upoštevajo tudi po navedenem datumu, dokler se ne izteče njihova veljavnost ali dokler niso umaknjeni oziroma nadomeščeni z dokumenti, izdanimi ali predloženimi v skladu z uredbama […] št. 883/2004 in […] št. 987/2009.“
20 Navedeni sklep se v skladu z svojo točko 6 uporablja od začetka veljavnosti Uredbe št. 987/2009, to je od 1. maja 2010.
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
21 Iz predložitvene odločbe in spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je I irski državljan, star 56 let, ki je delal tako na Irskem kot v Združenem kraljestvu.
22 I je avgusta leta 2002, ko je imel stalno prebivališče na Irskem, s svojo partnerico, B, ki je romunska državljanka, pripotoval v Nemčijo na počitnice. Med temi počitnicami je bil I kot nujen primer sprejet na Universitätsklinikum Düsseldorf (univerzitetna klinika v Düsseldorfu) (Nemčija), kjer so mu diagnosticirali redek bilateralni infarkt možganskega debla. Od takrat je tetraplegik in nima gibalnih sposobnosti.
23 Kmalu po pojavu navedene bolezni so ugotovili, da ima I gensko mutacijo, ki vpliva na sestavo njegove krvi. Poleg tega so mu po začetku postopka v glavni stvari diagnosticirali raka, ki ga tudi zdravijo.
24 Glede na resnost njegovega zdravstvenega stanja je I od avgusta 2002 pod nadzorom in v stalni oskrbi zdravnikov specialistov, ki delajo v Universitätsklinikum Düsseldorf. V celoti je vezan na invalidski voziček. Odkar so ga leta 2003 odpustili iz bolnišnice, živi v Düsseldorfu z B, ki zanj skrbi. Živita v najetem stanovanju, ki je primerno za uporabo invalidskega vozička.
25 I je pri irskem ministru za socialno varnost zaprosil za invalidnino, ki mu je bila najprej zavrnjena z obrazložitvijo, da na Irskem nima običajnega prebivališča. Leta 2008 je I začel sodni postopek, ki se je končal s sodno poravnavo. Navedeni minister je tako ponovno preučil svojo odločitev in ugodil prošnji I, ki od takrat prejema invalidnino. Po mnenju predložitvenega sodišča je treba to invalidnino šteti za dajatev, ki jo lahko Irska v skladu s predpisi Unije s področja socialne varnosti legitimno omeji na osebe, ki v tej državi članici stalno prebivajo.
26 I prav tako prejema majhno pokojnino iz Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska na podlagi svojega prejšnjega dela v tej državi članici. Iz Nemčije ne prejema nobenega nadomestila ali dajatve.
27 B, ki je delala v Nemčiji, je leta 2004 sprejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato da bi ves čas skrbela za I. Prejemala je nadomestilo za brezposelnost, ki ga je izplačevala Zvezna republika Nemčija. V skladu s predložitveno odločbo je poleg tega zaprosila za dodatek za nego, ki ga v Nemčiji krije zdravstveno zavarovanje osebe, ki se neguje. Ta prošnja je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da I stalno prebiva na Irskem in da irski sistem socialne varnosti ne predvideva takega dodatka.
28 Predložitveno sodišče navaja, da je I, čeprav je globoko hvaležen nemškemu zdravstvenemu sistemu, zaradi svojega zdravstvenega stanja in potrebe po stalnem zdravljenju prisiljen živeti v Nemčiji. V zvezi s tem navedeno sodišče navaja šibke vezi, ki jih je vzpostavil z Zvezno republiko Nemčijo. V Nemčiji naj ne bi niti odprl bančnega računa niti naj ne bi bil v tej državi članici lastnik nepremičnine, medtem ko naj bi imel irski bančni račun in bil v rednih stikih s svojima otrokoma, rojenima leta 1991 in 1994, ki živita na Irskem. I naj ne bi govoril nemško niti naj se ne bi poskušal vključiti v nemško družbo.
29 V predložitveni odločbi je navedeno, da naj bi se I želel vrniti na Irsko, kar pa je pogojeno z izpolnitvijo več pogojev, med katerimi so njegova sposobnost za potovanje, razpoložljivost enakovrednega zdravljenja temu, ki ga prejema v Nemčiji, in zlasti razpoložljivost nastanitve, ki je prilagojena za uporabo invalidskega vozička. Če bi bili ti pogoji izpolnjeni, bi ga B spremljala na Irsko.
30 Odkar je I zbolel, je lahko nekajkrat potoval v tujino, vendar za kratka obdobja in pod zdravniškim nadzorom. Tako je oktobra 2004 potoval v Lizbono (Portugalska), da je tam imel predavanje. Nekajkrat je šel tudi na Irsko, zadnjič leta 2009. Ta potovanja so bila otežena zaradi težav z dostopom na letališčih za tako hudo invalidnega potnika. Stranki iz postopka v glavni stvari se strinjata, da je za I praktično nemogoče potovati na Irsko, vsaj z rednimi letalskimi linijami ne.
31 Stroški oskrbe I v Nemčiji so bili najprej kriti na podlagi obrazca E 111, ki ga je izdala Irska, v zvezi s položajem osebe, zavarovane v sistemu socialne varnosti, katere zdravstveno stanje zahteva nujne storitve med začasnim bivanjem na ozemlju države članice, ki ni država njenega stalnega prebivališča. Ta obrazec zdaj spada pod člen 19 Uredbe št. 883/2004.
32 HSE je marca 2003 spremenila status I in mu od tega datuma izdala obrazec E 112. Tako je pristojni nosilec odobril odhod v drugo državo članico zaradi zdravljenja, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju. Veljavnost tega obrazca, ki spada zdaj pod člen 20 Uredbe št. 883/2004, je bila odtlej podaljšana vsaj dvajsetkrat.
33 HSE je 25. novembra 2011 zavrnila podaljšanje obrazca E 112 za I z obrazložitvijo, da odslej stalno prebiva v Zvezni republiki Nemčiji. I je 5. decembra 2011 zadevo predložil High Court, da bi dosegel izdajo odredbe, s katero bi se HSE naložilo, naj mu še naprej izdaja ta obrazec.
34 HSE je navedla, da bo glede na zelo poseben položaj I še naprej krila stroške njegovega zdravljenja ex gratia na podlagi obrazca E 106 v zvezi s pravico do storitev iz zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za materinstvo v primeru oseb, ki stalno prebivajo v drugi državi od pristojne.
35 Predložitveno sodišče meni, da obstaja dvom glede vprašanja, ali lahko v okviru ureditve Unije glede zdravljenja v tujini oseba, zavarovana v sistemu socialne varnosti, ki je prisiljena ostati v državi članici zaradi izjemno resnega zdravstvenega stanja, „začasno biva“ v tej državi v smislu členov 19 ali 20 Uredbe št. 883/2004.
36 Navedeno sodišče meni, da čeprav veliko meril iz člena 11 Uredbe št. 987/2009 kaže na drugačno rešitev, bi se za I glede na namen in cilje tega člena vseeno moralo šteti, da začasno biva v Nemčiji.
37 V teh okoliščinah je High Court prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je za zavarovanega državljana države članice (prva država članica), ki je bil enajst let hudo bolan zaradi resnega bolezenskega stanja, ki se je prvič manifestiralo, ko je ta oseba stalno prebivala v prvi državi članici, a je bila na počitnicah v drugi državi članici (druga država članica), treba šteti, da v tem obdobju ‚začasno prebiva‘ v tej drugi državi članici zaradi uporabe bodisi člena 19(1) ali, alternativno, člena 20(1) in (2) Uredbe št. 883/2004, če je bila zadevna oseba zaradi svoje akutne bolezni in prikladne bližine specialistične zdravstvene oskrbe v tem obdobju dejansko prisiljena fizično ostati v tej državi članici?“
38 Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 15. maja 2014 Sodišče obvestilo, da je I 7. aprila 2014 umrl. V istem dopisu je navedlo, da vztraja pri vprašanju za predhodno odločanje, ker bi odgovor na to vprašanje potrebovalo za namene nacionalnega postopka. V teh okoliščinah je treba odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavilo High Court.
Vprašanje za predhodno odločanje
39 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(j) in (k) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da je treba za namene členov 19(1) ali 20(1) in (2) te uredbe za državljana Unije, ki je stalno prebival v prvi državi članici in nenadoma resno zbolel med počitnicami v drugi državi članici ter je zaradi te bolezni in razpoložljivosti specialistične zdravstvene oskrbe v bližini kraja, kjer prebiva, prisiljen ostati enajst let v tej državi, šteti, da „začasno biva“ v tej zadnji državi članici.
40 Na začetku je treba spomniti, da je bila v skladu z ustaljeno sodno prakso z Uredbo št. 1408/71 vzpostavljena ureditev za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti in pod njenim naslovom II so bila določena pravila glede določitve zakonodaje, ki se uporablja. Ta pravila niso bila namenjena le preprečevanju tega, da zadevne osebe niso ostale brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ni bilo zakonodaje, ki bi se lahko uporabila zanje, temveč so bila namenjena tudi temu, da je za zadevne osebe veljal sistem socialne varnosti le ene države članice, zato da so se preprečili prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki so se uporabljale, in zapleti, ki so lahko iz tega izhajali (glej v tem smislu sodbo Wencel, C‑589/10, EU:C:2013:303, točki 45 in 46 in navedena sodna praksa).
41 Čeprav je namen Uredbe št. 883/2004, kot izhaja iz njene uvodne izjave 3, posodobiti in poenostaviti pravila za koordinacijo nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti, je ta uredba ohranila iste cilje, kot so bili cilji Uredbe št. 1408/71.
42 V zvezi s tem je treba navesti, da se je v ureditvi, vzpostavljeni z Uredbo št. 1408/71, stalno prebivališče štelo za navezno okoliščino za določitev zakonodaje, ki se uporablja (glej v tem smislu sodbo Wencel, EU:C:2013:303, točka 48). Isto velja za Uredbo št. 883/2004.
43 V skladu s členom 1(j) Uredbe št. 883/2004 pojem „stalno prebivališče“ pomeni kraj, v katerem oseba običajno prebiva. Ta pojem ima samostojen pomen, specifičen za pravo Unije (glej po analogiji sodbo Swaddling, C‑90/97, EU:C:1999:96, točka 28).
44 Kot je Sodišče presodilo v zvezi z Uredbo št. 1408/71, se pojem države članice, v kateri oseba stalno prebiva, kadar se pravni položaj osebe lahko navezuje na zakonodajo več držav članic, nanaša na državo, v kateri ta oseba običajno prebiva in ima tudi običajno središče svojih interesov (glej sodbe Hakenberg, 13/73, EU:C:1973:92, točka 32; Swaddling, EU:C:1999:96, točka 29, in Wencel, EU:C:2013:303, točka 49).
45 V tem okviru je treba upoštevati zlasti družinski položaj zadevne osebe, razloge, iz katerih se je preselila, trajanje in neprekinjenost prebivanja, morebitno dejstvo, da ima stalno zaposlitev, in njen namen, kot izhaja iz vseh okoliščin (glej v tem smislu sodbi Knoch, C‑102/91, EU:C:1992:303, točka 23, in Swaddling, EU:C:1999:96, točka 29).
46 Seznam elementov, ki jih je treba upoštevati za določitev kraja stalnega prebivališča osebe, kot ga je razvila sodna praksa, je zdaj kodificiran v členu 11 Uredbe št. 987/2009. Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 32 sklepnih predlogov, ta seznam, ki ni izčrpen, ne določa prednostnega vrstnega reda za različne elemente iz odstavka 1 tega člena.
47 Iz navedenega je razvidno, da za potrebe uporabe Uredbe št. 883/2004 oseba ne more sočasno imeti dveh krajev običajnega prebivališča na ozemlju dveh držav članic (glej v tem smislu sodbo Wencel, EU:C:2013:303, točka 51), pri čemer sta v okviru te uredbe kraj stalnega prebivališča in kraj začasnega bivanja zavarovane osebe nujno različna.
48 V zvezi s tem je treba navesti, da ker se je treba za določitev kraja stalnega prebivališča osebe, zavarovane v sistemu socialne varnosti, opreti na celoto elementov, zgolj dejstvo, da oseba ostane v državi članici, čeprav dolgo in nepretrgano obdobje, ne pomeni nujno, da ta oseba v tej državi stalno prebiva v smislu člena 1(j) Uredbe št. 883/2004.
49 Za trajanje prebivanja v državi, v kateri se zahteva izplačilo dajatve, namreč ni mogoče šteti, da gre za konstitutiven element pojma „stalno prebivališče“ v smislu Uredbe št. 1408/71 (glej v tem smislu sodbo Swaddling, EU:C:1999:96, točka 30).
50 Člen 1(k) Uredbe št. 883/2004 sicer opredeljuje „začasno bivanje“ kot „začasno“ prebivališče. Vendar kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 43 do 46 sklepnih predlogov, tako „začasno bivanje“ ne pomeni nujno kratkotrajne prisotnosti.
51 Na eni strani, kot je razvidno iz besedila člena 1(va)(i) Uredbe št. 883/2004, se namreč člena 19 in 20 te uredbe uporabljata za storitve, ki vključujejo „dolgotrajne“ storitve. Zato je mogoče za neko osebo šteti, da začasno biva v drugi državi članici, tudi če tam prejema dolgotrajne storitve.
52 Na drugi strani, medtem ko je Uredba št. 1408/71 v svojem členu 22(1)(i) določala, da trajanje obdobja, v katerem se nudijo dajatve, ureja zakonodaja pristojne države, tega pravila ni več niti v členu 19(1) niti v členu 20(1) in (2) Uredbe št. 883/2004, ki sta v bistvu nadomestila navedeni člen 22(1), od (a) do (i).
53 Zgolj okoliščina, da je I ostal v Nemčiji enajst let, torej sama po sebi ne zadošča, da bi se štelo, da je stalno prebival v tej državi članici.
54 Za določitev običajnega središča interesov I mora namreč predložitveno sodišče upoštevati vsa upoštevna merila, zlasti tista iz člena 11(1) Uredbe št. 987/2009, in v skladu z odstavkom 2 tega člena namen zadevne osebe v zvezi s krajem njenega dejanskega stalnega prebivališča. Ta namen je treba oceniti ob upoštevanju objektivnih dejstev in okoliščin zadeve iz postopka v glavni stvari, zgolj izjava o namenu stalno prebivati v nekem kraju pa sama po sebi ne zadošča za namene uporabe navedenega odstavka 2.
55 Čeprav je v okviru predhodnega odločanja nazadnje nacionalno sodišče pristojno za presojo dejstev, pa je Sodišče, ki je bilo pozvano, naj nacionalnemu sodišču poda koristne odgovore, pristojno podati smernice, ki izhajajo iz spisa v zadevi iz postopka v glavni stvari in iz stališč, ki so mu bila predložena, in ki bi predložitvenemu sodišču lahko omogočila, da razsodi o sporu (glej v tem smislu sodbi Brunnhofer, C‑381/99, EU:C:2001:358, točka 65, in Alakor Gabonatermelő és Forgalmazó, C‑191/12, EU:C:2013:315, točka 31).
56 Med elementi, ki bi jih predložitveno sodišče moralo upoštevati za namene uporabe člena 1(j) in (k) Uredbe št. 883/2004, je zlasti to, da čeprav je I v Nemčiji ostal dolgo obdobje, pa ta položaj ni temeljil na njegovi osebni odločitvi, saj je bil v skladu z besedilom postavljenega vprašanja „zaradi svoje akutne bolezni in prikladne bližine specialistične zdravstvene oskrbe“ k temu prisiljen.
57 V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče pristojno, da ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve iz postopka v glavni stvari preveri, ali je bil I sposoben za potovanje in ali je bilo na irskem ozemlju na voljo zdravljenje, enakovredno tistemu, ki ga je prejemal v Nemčiji.
58 Poleg elementov iz predložitvene odločbe je treba poudariti, da je I na obravnavi in kot odgovor na vprašanje Sodišča zatrjeval, da nima nobene vezi z nemškim davčnim sistemom in da je za davčne namene rezident Irske, tudi če tam ne plačuje davkov, ker razen invalidnine, ki jo plačuje Irska, in majhne pokojnine iz Združenega kraljestva nima nobenih dohodkov.
59 Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(j) in (k) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da je treba za namene členov 19(1) ali 20(1) in (2) te uredbe za državljana Unije, ki je stalno prebival v prvi državi članici in nenadoma resno zbolel med počitnicami v drugi državi članici ter je zaradi te bolezni in razpoložljivosti specialistične zdravstvene oskrbe v bližini kraja, kjer prebiva, prisiljen ostati enajst let v tej zadnji državi, šteti, da „začasno biva“ v tej drugi državi članici, če je običajno središče njegovih interesov v prvi državi članici. Nacionalno sodišče je pristojno, da določi običajno središče interesov tega državljana s preučitvijo vseh upoštevnih dejstev in ob upoštevanju njegovega namena, kot izhaja iz teh dejstev, pri čemer zgolj okoliščina, da je navedeni državljan ostal v drugi državi članici dolgo obdobje, sama po sebi ne zadošča, da bi se štelo, da stalno prebiva v tej državi.
Stroški
60 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 1(j) in (k) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti je treba razlagati tako, da je treba za namene členov 19(1) ali 20(1) in (2) te uredbe za državljana Unije, ki je stalno prebival v prvi državi članici in nenadoma resno zbolel med počitnicami v drugi državi članici ter je zaradi te bolezni in razpoložljivosti specialistične zdravstvene oskrbe v bližini kraja, kjer prebiva, prisiljen ostati enajst let v tej zadnji državi, šteti, da „začasno biva“ v tej drugi državi članici, če je običajno središče njegovih interesov v prvi državi članici. Nacionalno sodišče je pristojno, da določi običajno središče interesov tega državljana s preučitvijo vseh upoštevnih dejstev in ob upoštevanju njegovega namena, kot izhaja iz teh dejstev, pri čemer zgolj okoliščina, da je navedeni državljan ostal v drugi državi članici dolgo obdobje, sama po sebi ne zadošča, da bi se štelo, da stalno prebiva v tej državi.
Podpisi