SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
J. MAZÀKA,
predstavljeni 28. junija 20071(1)
Zadeva C-132/05
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Zvezni republiki Nemčiji
„Označba porekla – Sir – ‚Parmigiano Reggiano‘ – Uporaba označbe ‚Parmesan‘ – Opustitev države članice ukrepanja po uradni dolžnosti za zaščito zaščitene označbe porekla“
1. V tej zadevi zahteva Komisija ugotovitev na podlagi člena 226 ES, da Nemčija s formalno zavrnitvijo pregona dajanja na trg sira z označbo „Parmesan“, ki ne ustreza specifikaciji zaščitene označbe porekla (ZOP) „Parmigiano Reggiano“, na svojem ozemlju krši člen 13(1)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila(2) (v nadaljevanju: Temeljna uredba).
2. Ali se zaščita registrirane ZOP „Parmigiano Reggiano“ razteza tudi na nemško besedo „Parmesan“? To vprašanje je jedro tega postopka o neizpolnitvi obveznosti, ki ga je Komisija sprožila proti Nemčiji.
3. Ta zadeva odpira tudi vprašanje ukrepov, ki jih morajo države članice sprejeti za uveljavitev zaščite po Temeljni uredbi. Ali mora država članica po uradni dolžnosti preganjati kršitev Temeljne uredbe, kot je trženje sira pod imenom „Parmesan“, ki ne ustreza specifikaciji za „Parmigiano Reggiano“, če domnevamo, da se zaščita registrirane ZOP „Parmigiano Reggiano“ razteza na nemško besedo „Parmesan“?
I – Zaščita „Parmigiano Reggiano“ po pravu Skupnosti
A – Uredba št. 2081/92
4. Člen 2 Uredbe št. 2081/92 določa:
„1. Zaščita Skupnosti za označbe porekla in geografske označbe kmetijskih proizvodov in živil se pridobi v skladu s to uredbo.
2. Za namene te uredbe:
(a) označba porekla: pomeni ime regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila:
– s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države, in
– katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter katerega proizvodnja, predelave in priprava za trg, potekajo znotraj definiranega geografskega območja;
[...]“
5. Člen 3(1) določa:
„Imena, ki so postala generična, se ne smejo registrirati.
Za namene te uredbe pomeni ime, ki je postalo generično‘ ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki je, čeprav se nanaša na kraj ali regijo, kjer je bil ta proizvod ali živilo prvotno proizvedeno ali trženo, postalo splošno ime kmetijskega proizvoda ali živila.
Da bi ugotovili, ali je ime postalo generično ali ne, se upoštevajo vsi faktorji, zlasti:
– obstoječe stanje v državi članici, od koder izvira poreklo imena, in na območjih potrošnje,
– obstoječe stanje v drugih državah članicah,
– zadevna nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti.
Kjer se v skladu s postopkom iz členov 6 in 7 vloga za registracijo zavrne, ker je ime postalo generično, Komisija objavi navedeno odločitev v Uradnem listu Evropskih skupnosti.“
6. Člen 10 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da bodo najkasneje v šestih mesecih po začetku veljavnosti te uredbe vzpostavljene strukture kontrole, katerih naloga je zagotavljati, da kmetijski proizvodi in živila, ki nosijo zaščiteno ime, izpolnjujejo zahteve, določene v specifikacijah.
[...]
4. Če pristojni kontrolni organ in/ali zasebni subjekt ugotovita, da kmetijski proizvod ali živilo, ki nosi zaščiteno ime s poreklom, v tisti državi članici ne izpolnjuje kriterijev in zahtev specifikacije, bosta izvedla potrebne ukrepe, da se zagotovi skladnost s to uredbo. Državo članico obvestita o izvedenih ukrepih pri opravljanju kontrole. Zadevne strani morajo biti obveščene o vseh sprejetih odločitvah.“
7. Člen 13 določa:
„1. Registrirana imena so zaščitena proti:
[...]
(b) vsaki zlorabi, posnemanju ali navajanju, četudi je pravo poreklo proizvoda označeno ali če je zaščiteno ime prevedeno ali mu je dodan izraz kot je ‚slog‘, ‚tip‘, ‚metoda‘, ‚kakor se proizvaja v‘, ‚imitacija‘ in podobno;
[...]
Kadar registrirano ime znotraj vsebuje ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki se šteje kot generično, se uporaba navedenega generičnega imena na ustreznem kmetijskem proizvodu ali živilu ne šteje, kot da je v nasprotju z (a) ali (b) v prvem pododstavku.
[...]
3. Zaščiteno ime ne sme postati generično.“
B – Registracija „Parmigiano Reggiano“
8. Označba „Parmigiano Reggiano“ je bila registrirana kot označba porekla na podlagi člena 2 in Naslova A Priloge k Uredbi Komisije (ES) št. 1107/96(3) (v nadaljevanju: Registracijska uredba) z začetkom veljavnosti 21. junija 1996.
9. Označba „Parmigiano Reggiano“ je bila registrirana po poenostavljenem postopku, ki ga določa člen 17 Temeljne uredbe. Poenostavljeni postopek se uporablja samo za registracije, ki so zahtevane v šestih mesecih od začetka veljavnosti Temeljne uredbe. Namen je bil na ravni Skupnosti zaščititi tiste označbe, ki so obstajale, preden je začela veljati Temeljna uredba, bodisi zato, ker so uživale pravno zaščito po nacionalni zakonodaji držav članic, bodisi za tiste države članice, ki niso poznale sistema zaščite, ker je bila označba uveljavljena z uporabo. Po poenostavljenem postopku zoper registracijo ni bilo mogoče podati ugovora, ki ga predvideva člen 7 Temeljne uredbe na podlagi običajnega postopka.
II – Predsodni postopek
10. Komisija je po več vloženih pritožbah gospodarskih subjektov od nemških organov z dopisom z dne 15. aprila 2003 zahtevala, naj dajo jasna navodila vladnim agencijam, pristojnim za pregon goljufij, naj ukrepajo, da se na nemškem ozemlju preneha trženje proizvodov, označenih kot „Parmesan“, ki ne ustrezajo obveznim specifikacijam registrirane označbe „Parmigiano Reggiano“. Pojem „Parmesan“ je bil, po mnenju Komisije, prevod registrirane označbe „Parmigiano Reggiano“ in tako je njegova uporaba pomenila kršitev člena 13(1)(b) Temeljne uredbe.
11. V odgovoru je nemška vlada zatrjevala, da je pojem „Parmesan“, četudi zgodovinsko izvira iz regije Parma, že postal generičen in se ga uporablja za označevanje trdih sirov različnih geografskih porekel, ki se jih strga ali so namenjeni strganju. Zato se pojem „Parmesan“ razlikuje od označbe „Parmigiano Reggiano“ in njegova uporaba ne pomeni kršitve Temeljne uredbe.
III – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
12. Ker sta v predsodnem postopku stranki vztrajali pri svojih stališčih, se je Komisija odločila za vložitev te tožbe pri Sodišču in Sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da Zvezna republika Nemčija s formalnim zavračanjem pregona na svojem ozemlju uporabe imena „Parmesan“ za označevanje proizvodov, ki ne ustrezajo specifikaciji zaščitene označbe porekla „Parmigiano Reggiano“ in s tem s spodbujanjem izrabe ugleda pristnega proizvoda, zaščitenega na ravni Skupnosti, ni izpolnila obveznosti iz člena 13(1)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila;
– Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov postopka.
IV – Uvodne ugotovitve
13. V tej zadevi bo treba najprej ugotoviti, ali uporaba gospodarskih subjektov v Nemčiji pojma „Parmesan“ za označevanje proizvodov, ki ne ustrezajo specifikaciji zaščitene označbe porekla „Parmigiano Reggiano“, pomeni kršitev člena 13(1)(b) Temeljne uredbe. V zvezi s tem je Nemčija v svoj bran navedla zlasti to, da je „Parmesan“ postal generično ime in zato ne more biti zaščiten z registracijo ZOP „Parmigiano Reggiano“.
14. Nato bom preučil, ali je Nemčija kršila obveznosti iz člena 13(1)(b) Temeljne uredbe, ker ni po uradni dolžnosti ukrepala v položaju, ki po mnenju Komisije pomeni kršitev zasebnikov prava Skupnosti, torej z uporabo imena „Parmesan“ za označevanje proizvodov, ki ne ustrezajo specifikaciji ZOP „Parmigiano Reggiano“. Odgovor na to vprašanje bo pomagal razjasniti obseg obveznosti, ki jo državam članicam nalaga Temeljna uredba, da na svojem ozemlju zagotovijo skladnost s to uredbo.
V – Ali je ime „Parmesan“ zaščiteno na podlagi registracije ZOP „Parmigiano Reggiano“?
A – Bistvene trditve strank
1. Komisija
15. Komisija, ob podpori italijanske vlade, navaja, da je pojem „Parmesan“ pravilen prevod označbe porekla „Parmigiano Reggiano“. Prevod, kot je zaščitena označba porekla v jeziku države izvora, je izključno rezerviran za proizvode, ki ustrezajo obvezni specifikaciji. Zgodovina označbe „Parmigiano Reggiano“ kaže na tesno povezanost med sirom, regijo, kjer se ga proizvaja, in imenom „Parmesan“, ki zato nikakor ni generično ime.
16. Vendar tudi če ne predpostavljamo, da je „Parmesan“ prevod celotne ZOP „Parmigiano Reggiano“, je beseda „Parmesan“ dobeseden prevod besede „parmigiano“ v francoščino, iz katere se je pred stoletji prenesla v nemščino in druge jezike. Prevod temeljnega elementa „Parmigiano“ je zaščiten, ker po pravu Skupnosti registracija označbe z več izrazi podeljuje enako zaščito tako temeljnim elementom kot sestavljeni označbi kot celoti. Temeljna uredba zato ne zahteva registracije vsakega posamičnega elementa, da bi bil dejansko zaščiten v sestavljeni označbi, ampak domneva, da je vsak element zaščiten. To pomeni, da tudi če velja, da Parmesan ni prevod ZOP „Parmigiano Reggiano“, ampak le dobeseden prevod temeljnega elementa „Parmigiano“, je prevod „Parmesan“ nujno zaščiten kot posledica zaščite označbe „Parmigiano Reggiano“.
17. Le če zadevna država članica med postopkom registracije sestavljene označbe naznani Komisiji, da ne zahteva zaščite za določene dele označbe, temeljni element sestavljene označbe ne bi užival zaščite po Temeljni uredbi, kadar bi bil uporabljen samostojno. Komisija bi to morala upoštevati ob sprejetju Registracijske uredbe, tako da bi v opombi navedla, da ni bila zahtevana zaščita za obravnavani temeljni element sestavljene označbe. Pri označbi porekla „Parmigiano Reggiano“ nobeden od dveh temeljnih elementov ni bil omenjen v taki opombi.
18. Poleg tega ne obstajajo tehtni razlogi za nemško stališče, da za izraz „parmigiano“, kadar se uporablja posebej, velja, da je generično ime v smislu člena 3 Temeljne uredbe, ki ga potrošniki ne povezujejo z določenim geografskim območjem. Še več, prevod „Parmesan“ se ni razvil, da bi postal generičen izraz.
19. Seveda lahko sčasoma in z uporabo geografska označba postane generičen izraz v smislu, da potrošniki gledajo nanjo bolj kot na oznako določene vrste proizvoda in ne kot na oznako geografskega porekla proizvoda, kar se je, na primer, zgodilo v primeru označb „Camembert“ in „Brie“.
20. Vendar v tej zadevi Komisija poudarja, da je zgodovinsko vedno obstajala tesna povezava med določeno geografsko regijo v Italiji, od koder prihaja sir, in izrazom „Parmesan“, kar dokazuje, da pojem ni nikoli, v nobenem obdobju, izgubil geografske konotacije. Zato ime Parmesan ni generičen pojem, ki se ga lahko loči od zaščitene označbe porekla „Parmigiano Reggiano“.
21. Če bi bilo ime „Parmesan“ resnično nevtralen izraz brez te konotacije, ne bi bilo verodostojne razlage za napore proizvajalcev ponaredkov, da z besedami ali slikami vzpostavijo povezavo med svojimi proizvodi in Italijo.
22. Dejstvo, da so do leta 2000 na ozemlju Italije proizvajali sir, imenovan „Parmesan“, ki ni ustrezal obvezni specifikaciji za „Parmigiano Reggiano“, ne pomeni, da je bil izraz generičen pojem v Italiji za trde sire različnega porekla, saj je bil zadevni sir izključno namenjen za izvoz v države, kjer izraz „Parmesan“ ni užival posebne zaščite po načelu geografske zaščite. Šele od 21. junija 1996, ko je stopila v veljavo Registracijska uredba, je označba „Parmigiano Reggiano“ zaščitena na ravni Skupnosti.
23. V vsakem primeru bi uporaba označbe „Parmesan“ za sir, ki ne ustreza specifikaciji „Parmigiano Reggiano“, pomenila navajanje ZOP, ki je prepovedano s členom 13(1)(b) Temeljne uredbe.
24. Skladno s tem je dajanje v promet sira z označbo „Parmesan“, ki ne ustreza obvezni specifikaciji, kršitev člena 13(1)(b) navedene uredbe.
2. Nemška vlada
25. Nemška vlada ob podpori danske in avstrijske vlade trdi, da „Parmesan“ ni prevod ZOP „Parmigiano Reggiano“ v nemščino, ampak generično ime, ki se uporablja za označevanje vrste trdih sirov, ki se jih strga ali pa so namenjeni strganju, ki med drugim vključuje tudi „Parmigiano Reggiano“.
26. Označba porekla je predmet zaščite člena 13 Temeljne uredbe v natančno taki obliki, kot je bila registrirana. Na podlagi sodbe Sodišča v zadevi Chiciak in Fol(4) ne moremo sklepati drugače.
27. Ker je „Parmesan“ celo po mnenju Komisije dobeseden prevod izraza „parmigiano“’, uporaba besede „Parmesan“ ne krši zaščite, ki jo člen 13(1)(b) Temeljne uredbe zagotavlja označbi „Parmigiano Reggiano“.
28. Dalje, v kontekstu sodbe Sodišča v zadevi Bigi(5) je italijanska vlada sama izrecno potrdila, da namenoma ni registrirala označbe „Parmigiano“. V teh okoliščinah, ko ne obstaja registracija, označba „Parmigiano“ sama po sebi ne more uživati zaščite po pravu Skupnosti.
29. V zvezi s tem moram prav tako izpostaviti, kot prikazujeta položaj v Italiji in drugih državah članicah ter zakonodaja na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti, da je izraz „parmigiano“, kadar ga uporabljamo samostojno, treba šteti za generično ime v smislu člena 3 Temeljne uredbe. Zato v skladu s členom 13(1), drugi stavek, Temeljne uredbe izraz „parmigiano“ zaradi generičnega značaja ne more uživati zaščite Temeljne uredbe.
30. Vsekakor je v kontekstu postopka ugotavljanja kršitev odločilno, ali se beseda „Parmesan“ šteje za generičen izraz v Nemčiji, in jasno je, da je beseda „Parmesan“ v Nemčiji vedno bila generična označba za trde sire, ki se jih strga ali so namenjeni strganju.
31. Nemška vlada podredno predlaga, da tudi če izraz „parmigiano“ ne šteje za generično označbo, uporaba prevoda „Parmesan“ ne bi avtomatično pomenila zlorabe ZOP „Parmigiano Reggiano“. Uporaba prevoda ZOP in a fortiori posameznih elementov ZOP pomeni kršitev po členu 13(1)(b) le, če prevod dejansko pomeni navajanje ZOP.
32. Takega navajanja ni bilo v primeru imena „Parmesan“, ki se je razvijal neodvisno od označbe „Parmigiano Reggiano“ in je v stoletjih postal generična označba v pogovornem jeziku potrošnikov. Ta razvoj je svojstven tej oznaki in se je zgodil v Nemčiji in drugih državah članicah. Zato uporaba izraza „Parmesan“ ne pomeni zlorabe ali navajanja zaščitene označbe „Parmigiano Reggiano“.
B – Presoja
1. Načelo: široka zaščita
33. Kot posledica registracije označbe „Parmigiano Reggiano“ je njena uporaba rezervirana izključno za proizvajalce, ki delujejo na omejenem geografskem območju v Italiji in proizvajajo ta sir v skladu z obvezno specifikacijo za ZOP.
34. Pravo Skupnosti zagotavlja širok obseg zaščite za ZOP(6). Zaščito določa člen 13 Temeljne uredbe. Po členu 13(1)(b) je registrirana označba zaščitena proti vsaki zlorabi, posnemanju ali navajanju, tudi če je pravo poreklo proizvoda označeno ali če je zaščiteno ime prevedeno ali mu je dodan izraz kot je „slog“, „tip“, „metoda“, „kakor se proizvaja v“, „imitacija“ in podobno.
2. Omejitev: generičnost imena
35. Pomembno omejitev obsega zaščite, zagotovljene registriranim ZOP, opredeljuje dejstvo, da so generična imena izvzeta iz obsega zaščite po Temeljni uredbi.
36. V skladu s členom 3(1) Temeljne uredbe „za namene te uredbe pomeni ‚ime, ki je postalo generično‘ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki je, čeprav se nanaša na kraj ali regijo, kjer je bil ta proizvod ali živilo prvotno proizvedeno ali trženo, postalo splošno ime kmetijskega proizvoda ali živila“.
37. Zato glede na geografske podatke to pomeni proces generalizacije ali erozije imena, ki se nanaša na kraj, najpogosteje kraja, kjer so dano živilo prvotno proizvajali. Primeri geografskih imen, ki so bila predmet takega procesa, so „Roquefort“ (imenovan po kraju v Franciji) ali „sir Edam“ (imenovan po mestu na Nizozemskem).
38. Temeljna uredba omenja generični značaj izraza v treh povezavah. Prvič, ta uredba določa, da generični izrazi ne smejo biti registrirani (člen 3(1)); drugič, zaščitena imena ne smejo postati generična (člen 13(3)); in, tretjič, generični elementi registrirane označbe niso zaščiteni (člen 13(1), drugi stavek).
39. V tem primeru ne razpravljamo o prvem in drugem vprašanju o obsegu člena 3(1) oziroma člena 13(1), ker je bila registrirana označba „Parmigiano Reggiano“, za katero se ne trdi, da je generična in katere registracija zato ni bila vprašljiva.
40. V tej zadevi se trdi, da sta besedi „Parmesan“ in „parmigiano“ generični, vendar pa se tega ne trdi za registrirano ZOP „Parmigiano Reggiano“ kot celoto. Tako se vprašanje generičnosti v tem primeru pojavlja v kontekstu člena 13(1), drugi stavek, ki izključuje zaščito generičnih elementov sestavljene ZOP. Ta pravni okvir je drugačen od tistega v zadevah Feta, kjer je šlo za vprašanje generičnega značaja označbe, vložene za registracijo.
3. Ali izraz „Parmesan“ sodi v obseg zaščite v skladu s členom 13 Temeljne uredbe?
41. Označba je običajno registrirana v jeziku države porekla ZOP. Tako je, na primer, Francija registrirala ZOP „Camembert de Normandie“ in Nemčija „Altenburger Ziegenkäse“. Prevodi teh ZOP v druge uradne jezike EU niso posebej registrirani, razen če se več jezikov uporablja na ozemlju države članice porekla ZOP. V tem primeru bo ZOP praviloma registriran v jezikih, ki se uporabljajo na območju proizvodnje proizvodov z ZOP.
42. Ker prevodi ZOP načeloma niso registrirani, se zastavlja vprašanje, ali je prevod ZOP zaščiten v enakem obsegu kot sam registrirani ZOP. Iz besedila („četudi [...] je zaščiteno ime prevedeno“) člena 13 (1)(b) izhaja, da so prevodi registriranih ZOP načeloma zaščiteni v istem obsegu kot ZOP v jeziku izvirnika. Poleg tega po mojem mnenju ta pristop potrjuje sodba Sodišča v zadevi Bigi, kjer je Sodišče presodilo, da zaščita, zagotovljena po členu 13(1)(b) Temeljne uredbe, enako velja tudi za prevode ZOP(7).
43. Vendar Temeljna uredba ne govori o tem, kako določiti, kaj je prevod ZOP. Ni verjetno, da bo to vprašanje pogosto povzročalo težave, saj v večini primerov ZOP ne bodo prevedeni, ampak se bodo uporabljali v jeziku države porekla ZOP ali pa bo prevod tako dobeseden, da ne bo puščal nikakršnega dvoma.
44. V tem primeru ni tako. Nesporno je, da je bil „Parmigiano Reggiano“ registriran po poenostavljenem postopku, ki ga določa člen 17 Temeljne uredbe, in da uživa zaščito po členu 13 Temeljne uredbe, je pa sporno, ali se „Parmesan“ šteje za prevod ZOP „Parmigiano Reggiano“ v smislu Temeljne uredbe in ali bi zato moral uživati zaščito, ki jo zagotavlja Temeljna uredba.
45. V sodbi Bigi(8) je bilo vprašanje, ali je „Parmesan“ pravilen prevod „Parmigiano Reggiano“, predloženo Sodišču z ugovorom nedopustnosti.
46. Generalni pravobranilec P. Léger je menil, da, upoštevajoč zgodovinski in etimološki razvoj označbe, lahko štejemo, da je „Parmesan“ bolj „zvest“ kot dobeseden prevod ZOP in da so imena „parmigiano“ ali „Parmesan“ in „Parmigiano Reggiano“ medsebojno zamenljiva in enakovredna(9).
47. Vendar je Sodišče zgolj navedlo, da je večina držav članic, ki so vložile pisna stališča(10), menila, da sta „Parmigiano Reggiano“ in „Parmesan“ enakovredna, in odločilo, da še zdaleč ni jasno, da je „Parmesan“ postal generičen(11). Na tej osnovi je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Nemčija.
48. Za potrebe tega primera lahko poudarimo, da med strankami ni sporno, da Parmesan ni dobesedni prevod „Parmigiano Reggiano“ v nemščino, ampak gre za ime, ki izvira iz prevoda „parmigiano“ v francoščino, enega temeljnih elementov ZOP „Parmigiano Reggiano“. Sporno je to, kar priznava Komisija, ali je „Parmesan“ tudi nemški prevod, izposojen iz francoskega jezika, označbe porekla „Parmigiano Reggiano“.
49. Po mojem mnenju morajo oba izraza potrošniki šteti na splošno za enakovredna, če želimo pojem „Parmesan“ šteti kot prevod „Parmigiano Reggiano“ v smislu člena 13(1)(b) Temeljne uredbe.
50. Navedbe Komisije v postopku sicer kažejo na to, da ime „Parmesan“ prvotno izvira iz označbe „Parmigiano“, ki označuje sir, ki se proizvaja v regiji Parma, ne dokazujejo pa, da se beseda „Parmesan“ še vedno šteje za enakovredno označbi „Parmigiano Reggiano“, ki se ekskluzivno nanaša na določeno vrsto sira, ki se proizvaja v Emilii-Romagni. Embalaža, ki jo je predložila Komisija, kaže le, da potrošniki lahko povežejo besedo „Parmesan“ z Italijo, državo porekla ZOP „Parmigiano Reggiano“.
51. Vendar Nemčija v podporo utemeljevanju, da „Parmesan“ ni prevod ZOP „Parmigiano Reggiano“, trdi, da je bil v dvostranski konvenciji med Italijo in Avstrijo iz leta 1954 „Parmigiano Reggiano“ preveden v nemščino kot „Parmigiano Reggiano“ in ne kot „Parmesan“. Čeprav ta konvencija ne velja več, ker jo je nadomestila Temeljna uredba, je dejanski dokaz, kako se je označba „Parmigiano Reggiano“ prevedla v nemščino z medsebojnim dogovorom med Italijo in Avstrijo, potem ko so se italijanski zakonodajalci odločili pravno zaščititi označbo ‘Parmigiano Reggiano’.
52. Menim, da mi dokazi, ki so jih predložile stranke, ne dovoljujejo, da z gotovostjo sklepam, da je „Parmesan“ ustreznica in da je zato prevod „Parmigiano Reggiano“. Z gotovostjo lahko ugotovim le, da sta izraza „Parmesan“ in „parmigiano“ enakovredna in kot taka prevoda drug drugega.
53. V vsakem primeru ne glede na to, ali je beseda „Parmesan“ prevod ZOP „Parmigiano Reggiano“, menim, da „Parmesan“ lahko pomeni navajanje ZOP „Parmigiano Reggiano“ v smislu člena 13(1)(b), zato sodi v obseg zaščite, ki jo Temeljna uredba zagotavlja ZOP „Parmigiano Reggiano“.
54. Člen 13(1)(b) prepoveduje „navajanje“ ZOP „četudi je pravo poreklo proizvoda označeno“.
55. Sodišče je odločilo, da izraz „navajanje“, kot je v členu 13(1)(b) Temeljne uredbe, zajema položaje, kjer izraz, uporabljen za označbo proizvoda, vsebuje del zaščitene označbe, tako da potrošnik, ki se sreča z imenom proizvoda, najprej pomisli na proizvod, katerega označba je zaščitena(12).
56. V skladu s sodno prakso Sodišča se je možno sklicevati na zaščiteno označbo, kjer ni verjetnosti zamenjave zadevnih proizvodov in celo kjer se zaščita Skupnosti ne razteza na dele označbe, ki se ponavljajo v zadevnem izrazu oziroma zadevnih izrazih(13). Navedba pravega porekla proizvoda na embalaži ne vpliva na vprašanje, ali gre za zlorabo, posnemanje ali navajanje, kot izrecno določa člen 13(1)(b)(14).
57. Ko je bilo Sodišče soočeno z vprašanjem, ali gre pri uporabi blagovne znamke „Cambozola“ za navajanje ZOP „Gorgonzola“, je menilo, da sta vizualna podobnost (zadevni proizvod je bil mehki sir z žlahtno plesnijo, ki na pogled ni nepodoben siru „Gorgonzola“) in slišna podobnost (izraz, uporabljen za označbo tega proizvoda, se konča na ista zloga in ga sestavlja isto število zlogov) bistvenega pomena za določitev, ali gre za navajanje(15).
58. V tem primeru obstaja slišna podobnost med ZOP „Parmigiano Reggiano“ in besedo „Parmesan“, ker ima ta prve štiri črke iste in je, kot se stranke strinjajo, prevod enega njegovih temeljnih delov, namreč „Parmigiano“. Obstaja tudi vizualna podobnost, ker se besedi uporabljata za isto vrsto trdega sira, ki se strga ali pa je namenjen za strganje.
59. Zato bi „Parmesan“ načeloma pomenil navajanje ZOP „Parmigiano Reggiano“.
60. Nemška vlada pa trdi, da za izraz „Parmesan“ ni mogoče šteti, da gre za navajanje ZOP „Parmigiano Reggiano“, ker je „Parmesan“ generični pojem. Iz tega sledi, da je treba ugotoviti, ali je Nemčija predložila zadostne dokaze za utemeljitev tega zahtevka na podlagi člena 13(1)(b), drugi stavek, Temeljne uredbe, po katerem generični elementi ZOP niso zaščiteni(16).
61. V sodbi Danska in drugi proti Komisiji (Feta I) je Sodišče odločilo, da člen 3(1) Temeljne uredbe izrecno zahteva, da je treba za ugotovitev, ali je ime postalo generično, upoštevati vse dejavnike, vključno z izrecno navedenimi, namreč obstoječe stanje v državi članici, od koder izvira poreklo imena, in na območjih potrošnje, obstoječe stanje v drugih državah članicah in zadevno nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Skupnosti(17).
62. V sodbah Nemčija proti Komisiji in Danska proti Komisiji(18) (Feta II) je Sodišče presodilo generičnost imena „feta“ še posebej na podlagi (i) kraja proizvodnje v državi označbe porekla in zunaj nje; (ii) potrošnje fete in percepcije potrošnikov v državi označbe porekla in zunaj nje; (iii) obstoja posebne nacionalne zakonodaje v zvezi s feto, in (iv) načina uporabe imena v pravu Skupnosti. Sodišče je odločilo, da je nekaj upoštevnih in pomembnih faktorjev kazalo na to, da izraz ni postal generičen. Dejansko se zdi, da sta bila bistvena elementa koncentracija proizvodnje in potrošnje v Grčiji ter povezava v mislih potrošnikov med „feto“ in siri, ki izvirajo iz Grčije.
63. V tem primeru so stranke predložile nekaj empiričnih dokazov o generičnosti ali negeneričnosti besede „Parmesan“. Sodišču niso bili predstavljeni nobeni podatki o proizvodnji ali potrošnji „Parmigiano Reggiano“ v Italiji ali sira, ki se trži drugje kot „Parmesan“, bodisi v Nemčiji bodisi v drugih državah članicah Evropske unije.
64. Stranke so posredovale le citate iz slovarjev in specializirane literature, ki ne zagotavljajo nikakršnega vsestranskega pogleda na to, kako besedo Parmesan dojemajo potrošniki v Nemčiji in širše.
65. Eden od predloženih dokazov je bil podan v obliki embalaže in materiala za trženje, ki kažeta, da nekateri proizvajalci sira, ki se trži pod imenom „Parmesan“ vendar ni v skladu s specifikacijo za ZOP „Parmigiano Reggiano“, skušajo vzpostaviti povezavo med takimi proizvodi in Italijo, a ne z dejansko regijo, kjer proizvajajo „Parmigiano Reggiano“. Dvomljivo je, ali sama povezava med proizvodom in zadevno državo članico porekla ZOP v tej zadevi(19) zadostuje za ugotovitev, ali je ime postalo generično ali ne.
66. Glede statusa imena „Parmesan“ po nacionalnem pravu države članice Sodišče nima splošnega pregleda o obstoju zakonodaje o Parmesanu ali uporabi besede „Parmesan“ v nacionalni zakonodaji drugih držav članic. Nemčija je predložila le podatke o eni izmed tujih zakonodaj, namreč avstrijski zakonodaji, iz katere izhaja, da je beseda „Parmesan“ uporabljana kot generični izraz.
67. Iz tega izhaja, da Nemčija ni predložila dokazov za zadostno utemeljitev, da je ime „Parmesan“ postalo generično v Nemčiji. Menim, da bi bilo v ta namen med drugim koristno predložiti celovite podatke o zaznavanju potrošnikov imena „Parmesan“, na primer v obliki potrošniške raziskave, in podatkov o potrošnji in proizvodnji sira, ki se trži kot „Parmigiano Reggiano“ in kot „Parmesan“. Vendar bi bilo nerealnno zahtevati od države članice, da zagotovi popoln dokaz, da je beseda postala generična zunaj njenega lastnega ozemlja.
C – Sklep
68. Ker Nemčija, ki je v obrambi v tem postopku izpostavila generičnost izraza „Parmesan“, ni niti glede same Nemčije predložila dokazov za zadostno utemeljitev tega, da je ime „Parmesan“ postalo generično, je treba uporabo besede „Parmesan“ za sir, ki ne ustreza specifikaciji ZOP „Parmigiano Reggiano“, za namene tega postopka šteti kot kršitev zaščite, ki je za ta ZOP zagotovljena v skladu s členom 13(1)(b) Temeljne uredbe.
69. Zato je treba preučiti, ali mora Nemčija po uradni dolžnosti preganjati kršitev člena 13(1)(b) Temeljne uredbe, ki se v tej zadevi pojavlja v obliki dajanja na trg sira pod označbo „Parmesan“, ki ne ustreza specifikaciji zaščitene označbe porekla (ZOP) „Parmigiano Reggiano“.
VI – Ali mora Nemčija po uradni dolžnosti preganjati kršitev člena 13(1)(b) Temeljne uredbe?
A – Trditve strank
1. Komisija
70. Komisija trdi, da je Nemčija kršila obveznosti iz člena 13(1)(b) Temeljne uredbe s tem, ko je formalno zavrnila pregon, na svojem ozemlju, uporabe označbe „Parmesan“. Meni zlasti, da je treba na kršitve člena 13 Temeljne uredbe odgovoriti z ukrepi po uradni dolžnosti, in ne le z zasebnimi tožbami, vloženimi pred nacionalnimi sodišči.
71. Države članice morajo posredovati po uradni dolžnosti, da bi zagotovile dosego vseh ciljev Temeljne uredbe, namreč, zaščito interesov proizvajalcev proizvodov, zajetih z ZOP, spodbujanje gospodarskega razvoja proizvodnje na podeželju in zaščito potrošnikov. Ukrepi po uradni dolžnosti so nujni za zagotovitev, da na trg ne pridejo proizvodi, ki niso v skladu z zahtevami Temeljne uredbe. V te namene morajo države članice sprejeti ustrezne administrativne ukrepe in določiti primerne kazenske sankcije.
72. Možnost vlaganja zasebnih tožb na sodiščih ni ustrezna, saj se tako želi zaščititi samo zasebni gospodarski interes, kar pomeni tveganje za druge cilje Temeljne uredbe.
73. Trditev Nemčije, da pred nemškimi sodišči niso bili sproženi sodni postopki proti trženju sira, ki ne ustreza specifikaciji za ZOP „Parmigiano Reggiano“, ni pomemben, saj bi države članice morale za učinkovito uporabo Temeljne uredbe vsekakor po uradni dolžnosti preganjati nezakonito trženje proizvodov, imenovanih „Parmesan“, ki ne izpolnjujejo specifikacije za ZOP „Parmigiano Reggiano“, ne da bi bila potrebna pritožba ali sodni postopek zasebne stranke ali združenja za zaščito potrošnikov.
74. Dolžnost uporabe ukrepov po uradni dolžnosti jasno izhaja iz člena 10 Temeljne uredbe, ki od držav članic zahteva vzpostavitev struktur kontrole, katerih naloga je zagotavljati, da se ZOP ne zlorabi. Poleg tega je v številnih državah članicah naloga teh struktur nadzor nad usklajenostjo s členom 13 Temeljne uredbe. Obveznost določitve kazenskih in upravnih sankcij potrjuje obveznost ukrepanja po uradni dolžnosti.
75. Z opustitvijo takega ukrepanja Nemčija ni izpolnila obveznosti iz člena 13(1)(b) Temeljne uredbe enako kot Francija ni izpolnila obveznosti ukrepanja v okoliščinah, ki so pripeljale do sodbe v zadevi Komisija proti Franciji(20).
2. Nemčija
76. Nemčija trdi, da se člen 13 Temeljne uredbe, ki določa obseg zaščite registriranih geografskih znakov in označb porekla, neposredno uporablja in podeljuje pravice njihovemu imetniku ali legitimnim uporabnikom, ki jih morajo zaščititi nacionalna sodišča. V zvezi s tem se lahko vložijo tožbe po pravu znamk, po zakonodaji o živilih in pravu o varovanju konkurence za kršitve ZOP.
77. V obravnavani zadevi morajo torej nemška sodišča preučiti, ali je uporaba označbe „Parmesan“ na etiketah proizvodov v skladu z obvezno specifikacijo za označbo „Parmigiano Reggiano“, sicer krši določbe Temeljne uredbe.
78. Z vzpostavitvijo takih zasebnopravnih zahtevkov je Nemčija sprejela vse potrebne ukrepe za zagotavljanje polnega učinka člena 13(1) Temeljne uredbe. Za zagotovitev uveljavitve člena 13(1)(b) Temeljne uredbe ni potreben pregon javnih oblasti takih kršitev po uradni dolžnosti.
79. Obveznost države članice, da zagotovi strukture kontrole na podlagi člena 10 Temeljne uredbe, ne zahteva ad hoc spremljanja možnih kršitev gospodarskih subjektov na nemškem ozemlju. Čeprav določbe člena 10(4) Temeljne uredbe niso popolnoma jasne, se iz primerjave različnih jezikovnih verzij zdi, da mora, upoštevajoč italijansko poreklo zaščitene označbe „Parmigiano Reggiano“, „Consorzio del Formaggio Parmigiano Reggiano“ in ne nemški nadzorni organi zagotoviti skladnost z obvezno specifikacijo pri uporabi označbe.
80. Sistem pravnih sredstev po nemškem pravu zagotavlja učinkovito izpolnjevanje ciljev Temeljne uredbe v Nemčiji. Poleg tega možnost zaščite pred nacionalnimi sodišči proti ravnanju, ki bi bilo v nasprotju z zaščito, zagotovljeno registrirani označbi porekla, ni omejena na legitimnega uporabnika te označbe, ampak je odprta konkurentom, poslovnim združenjem in potrošniškim organizacijam. Širok spekter oseb, ki lahko vložijo tožbo pri sodišču, priča o tem, da obstoječi ukrepi v Nemčiji za zagotovitev uveljavitve Temeljne uredbe uvajajo splošen in učinkovit sistem preprečevanja in določitve sankcij za kršitve člena 13 Temeljne uredbe.
81. Čeprav lahko Temeljna uredba resnično zasleduje več ciljev, namreč zaščito gospodarskih interesov in varstvo potrošnikov, iz njenih določb ne izhaja, da je obstoječi nemški sistem zaščite in uresničevanja z zasebnimi sodnimi postopki nezadosten za zagotavljanje ustrezne zaščite označb porekla. Nemški sistem zaščite je dosleden na način, po katerem je intelektualna lastnina uveljavljena in so potrošniki zaščiteni pred nepošteno konkurenco po pravu Skupnosti.
82. Države članice se lahko odločijo za preganjanje kršitev Temeljne uredbe z ukrepanjem javnih oblasti po uradni dolžnosti, vendar glede na trenutno stanje prava Skupnosti k temu niso zavezane.
B – Predmet postopka in dokaz o neizpolnitvi obveznosti
83. Najprej je treba spomniti, da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso ob morebitni tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES dokazati, da obveznost ni bila izpolnjena. Komisija mora Sodišču predstaviti podatke, ki so potrebni, da se dokaže trditev, da obveznost ni bila izpolnjena, ne da bi se pri tem zanašala na kakršno kolino domnevo(21).
84. Nesporno nemški pravni sistem predpisuje vrsto pravnih sredstev za uresničevanje zaščite označb porekla, kot je določeno v Temeljni uredbi. Poleg tega lahko veliko gospodarskih subjektov vloži te zahtevke pri nacionalnih sodiščih.
85. Komisija v obravnavani zadevi trdi, da je Nemčija „formalno zavrnila pregon“, na svojem ozemlju, uporabe besede „Parmesan“ za označevanje proizvodov, ki ne ustrezajo specifikaciji za zaščiteno označbo porekla „Parmigiano Reggiano“, in tako ni izpolnila obveznosti iz člena 13(1)(b) Temeljne uredbe. Zato se ta postopek zaradi neizpolnitve obveznosti nanaša na skladnost določbe nacionalnega prava z določbo prava Skupnosti. Komisija se nasprotno sprašuje o upravni praksi nemških organov, ki niso ukrepali proti ravnanju gospodarskih subjektov na ozemlju države članice, ki domnevno pomeni kršitev prava Skupnosti.
86. V skladu s sodno prakso Sodišča in v primeru v zvezi z uporabo nacionalne določbe uprave države članice, dokaz o neizpolnitvi obveznosti države članice zahteva predložitev dokazov, ki niso enaki tistim, ki se običajno upoštevajo v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki zadeva izključno določbe nacionalnih pravil. V teh okoliščinah je Sodišče odločilo, da se neizpolnitev obveznosti lahko ugotovi le z zadostno dokumentiranim in natančnim dokazom očitane prakse nacionalne uprave, za katero je odgovorna zadevna država članica(22).
87. Za namene te zadeve, ki ne zadeva pozitivnega ukrepanja uprave države članice, ampak opustitev ukrepanja, po mojem mnenju ugotovitev o neizpolnitvi obveznosti po členu 226 ES zahteva, da Komisija dokaže, da je dolžnost nemške uprave ukrepati po uradni dolžnosti in da je to opustila.
C – Presoja
88. V skladu s splošnimi načeli, na katerih temelji Skupnost in ki urejajo razmerja med Skupnostjo in državami članicami, morajo te poskrbeti za uresničevanje pravil Skupnosti na svojih ozemljih(23). Kot je Sodišče konsistentno odločalo, se nacionalni organi pri izvrševanju uredb Skupnosti, če pravo Skupnosti s splošnimi načeli ne vsebuje skupnih pravil v ta namen, ravnajo v skladu s postopkovnimi in materialnimi pravili svoje nacionalne zakonodaje(24).
89. Temeljna uredba vsebuje nekaj skupnih pravil o izvrševanju. Člen 10 Temeljne uredbe izrecno obravnava spremljanje skladnosti proizvajalcev s specifikacijami ZOP.
90. Člen 10(4) določa, da se izvedejo potrebni ukrepi za zagotovitev skladnosti z Uredbo, če živilo, ki nosi ZOP, ni v skladu s specifikacijo za ta ZOP. Vendar je besedilo člena 10(4) Temeljne uredbe nejasno glede tega, kateri nadzorni organi države članice so zavezani ukrepati v primeru neskladja s specifikacijo za obravnavani ZOP. Iz nemške različice Uredbe(25) je razvidno, da so nadzorni organi, ki so dolžni sprejeti potrebne ukrepe, organi države članice, iz katere izvira sporni proizvod. Druge jezikovne različice iste določbe ne podpirajo take razlage in določajo, da niso dolžni ukrepati nadzorni organi države članice, iz katere proizvod izvira, ampak nadzorni organi države članice, iz katere izvira zaščitena označba(26). Po teh jezikovnih različicah bi bili samo italijanski organi dolžni ukrepati proti proizvodom, ki niso v skladu s specifikacijo za ZOP „Parmigiano Reggiano“.
91. Smiselno je navesti tudi člen 10(7) Temeljne uredbe, ki določa, da „stroške kontrole, predvidene s to uredbo, nosijo proizvajalci, ki uporabljajo zaščiteno ime“. To tudi nakazuje, da se kontrola, ki se izvaja na podlagi člena 10, nanaša izključno na uveljavljanje specifikacij za proizvajalce, ki uporabljajo zaščiteno ime v državi članici, od koder izvira.
92. Čeprav iz že navedenega izhaja, da besedilo člena 10 Temeljne uredbe ni popolnoma jasno, menim, da namen in splošna sistematika Temeljne uredbe nakazujeta, da obveznost izvajanja kontrole presega samo potrditev skladnosti proizvodov s specifikacijami za ZOP v državi članici, od koder ZOP izvira.
93. Iz sistema kontrole, določenega v Temeljni uredbi, izhaja, da sta za pravilno izvajanje Temeljne uredbe lahko potrebni dve vrsti kontrole. Po eni strani se mora sistematično spremljati skladnost proizvajalcev na področju proizvodnje ZOP po specifikaciji za ZOP. Po drugi strani je treba ukrepati ob zlorabi ZOP zunaj območja proizvodnje. Vsekakor se poraja vprašanje o vrstah potrebnih ukrepov za ta zadnji namen.
94. Za uveljavitev ZOP nemški pravni sistem določa sodni postopek, ki je dostopen številnim tožnikom, med katerimi so lahko združenja za varstvo potrošnikov in poslovne organizacije. Uveljavljanje s sodnim postopkom je zato dostopno tožnikom, ki zasledujejo veliko širši interes, kot je le zaščita interesov proizvajalcev blaga, ki ga zajema ZOP.
95. Ne glede na to menim, da za namene učinkovitega izvajanja Temeljne uredbe obstoj takih sodnih sredstev ne pomeni, da država članica nima obveznosti, da hkrati zagotovi ustrezne nadzorne mehanizme, ne glede na sodni postopek. Člen 10(1) vzpostavlja obveznost držav članic, da „zagotovijo, da bodo [...] vzpostavljene strukture kontrole, katerih naloga je zagotavljati, da kmetijski proizvodi in živila, ki nosijo zaščiteno ime, izpolnjujejo zahteve, določene v specifikacijah“. Upoštevajoč tako splošno formulacijo, nalaga obveznost zagotoviti učinkovito izvajanje Temeljne uredbe državam članicam splošno obveznost, da določijo ustrezne strukture kontrole, da se preveri, ali proizvod, ki se trži v obravnavani državi članici in nosi obravnavani ZOP, ustreza specifikaciji za ta ZOP, ne glede na kraj, od koder izvira ZOP. Take kontrole se lahko izvedejo v okviru uradnega nadzora, ki se ga izvaja za zagotavljanje skladnosti z drugimi pravili s področja zakonodaje o živilih(27).
96. Vendar menim, da iz te uredbe ne moremo izpeljati, da morajo te strukture kontrole sistematično delovati po uradni dolžnosti, če ni nobene pobude, kot na primer na podlagi pritožbe proizvajalcev, katerih proizvodi zakonito nosijo ZOP, ali potrošniki ali kateri koli drugi proizvajalci.
97. Komisija je to potrdila v svojih dokumentih o tej zadevi. V Komisijinem „Vodniku po predpisih Skupnosti“ o „zaščiti geografskih oznak, označb porekla in certifikatih posebnega značaja za kmetijske proizvode in živila“ je navedeno, da „uveljavljanje izključnih pravic organizirajo in izvedejo države članice. Zato je od držav članic odvisno, ali službe, zadolžene za uveljavitev, delujejo na lastno pobudo (po uradni dolžnosti) ali na podlagi pritožbe nosilca pravice ZOP/PGI/TSG“.(28)
98. Iz tega sledi, da imajo države članice pri izvrševanju Temeljne uredbe diskrecijo, ali izvedejo nadzor in tako sprejmejo ukrepe, če najdejo blago, ki krši ZOP.
99. To zadevo moramo razlikovati od okoliščin, ko je zaradi zadevnih interesov diskrecija države članice, da ukrepa po uradni dolžnosti, veliko bolj omejena. Na primer, ukrep, ki ga po uradni dolžnosti sprejmejo državni organi in vključuje nadzor ter morebitne sankcije, je potreben tudi, če zanj ni podlage v pravu Skupnosti, in brez kakršne koli zunanje pobude v okoliščinah, ko ni spodbude posameznikov ali gospodarskih subjektov(29) ali kjer bi vsakršna zamuda lahko povzročila nepopravljivo škodo, tako kot načelo previdnosti zahteva takojšnje ukrepanje pri umiku živil ali da prenehajo z ravnanji, ki lahko povzročijo nepopravljivo škodo okolju. Vendar ta zadeva ni primerljiva z nobeno od teh okoliščin.
100. Tudi ko imajo države članice načeloma razmeroma široko diskrecijsko pravico glede ukrepov, ki jih morajo sprejeti in učinkovito uveljaviti, da bi zavarovale učinkovitost prava Skupnosti, se lahko v določenih okoliščinah od njih zahteva, da sprejmejo ukrepe. V sodbi Komisija proti Franciji je Sodišče odločilo, da so v tem primeru francoski državni organi prekoračili stopnjo diskrecije, ker niso ukrepali, čeprav so se več let ponavljala kazniva dejanja, ki jih je policija dopuščala, in so bile vložene pritožbe pred pravosodnimi organi(30).
101. Vendar je dejansko stanje v tej zadevi, kot izhaja iz spisa, drugačno. Komisija zlasti ni predložila dokazov, ki bi bili začasnega pomena za obravnavani postopek(31), niti ene pritožbe ali zahteve za pravno varstvo, kaj šele dokaza za sistematično opustitev ukrepanja o teh pritožbah in zahtevah v zvezi z zlorabo ZOP „Parmigiano Reggiano“ na nemškem ozemlju.
102. V zvezi s tem je treba omeniti, da se Komisija opira skoraj izključno na odgovor Nemčije v predsodnem postopku glede dejstva, da je „Parmesan“ generično ime, ko sklepa, da Nemčija ni sprejela ustreznih ukrepov za preprečitev nezakonite uporabe te označbe. Menim, da moramo izmenjano korespondenco med strankami o generičnosti ali o označbi „Parmesan“ v predsodnem postopku razlagati kot predlog obrambe, uveljavljan v okviru sodnega postopka, in se kot tako ne sme razlagati kot formalna zavrnitev zaščite registrirane ZOP „Parmigiano Reggiano“.
103. Zato Komisija ni predložila dokumentiranih in izčrpnih dokazov, da bi morali nemški organi v obravnavanem primeru ukrepati po uradni dolžnosti in da tega niso storili.
D – Sklep
104. Glede na vse navedeno menim, da člen 13(1)(b) Temeljne uredbe v smislu člena 10 te uredbe od Nemčije ne zahteva, da po uradni dolžnosti preganja trženje sira, ki ne ustreza specifikaciji ZOP „Parmigiano Reggiano“ pod označbo „Parmesan“ na svojem ozemlju. Komisija zlasti ni dokazala, da bi Nemčija morala tako ukrepati, kadar ni zadostnih in ustreznih zunanjih spodbud za to.
105. Zato menim, da je treba tožbo Komisije zavrniti.
VII – Stroški
106. Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Vendar Nemčija ni predlagala, naj se stroški naložijo Komisiji.
VIII – Predlog
107. Zato menim, da bi Sodišče moralo:
1. zavrniti tožbo;
2. naložiti vsaki stranki, da nosi svoje stroške.