SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 16. junija 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen – Razdelitev trga – Prirejanje javnih razpisov – Enotna in trajajoča kršitev – Dokazno breme“
V zadevi T‑210/08,
Verhuizingen Coppens NV s sedežem v Bierbeeku (Belgija), ki jo zastopata J. Stuyck in I. Buelens, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata A. Bouquet in S. Noë, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 926 konč. z dne 11. marca 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.543 – Mednarodne selitvene storitve) in, podredno, predloga za odpravo ali zmanjšanje globe, naložene tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi S. Papasavvas, v funkciji predsednika, N. Wahl in A. Dittrich (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. maja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Predmet spora
1 Iz Odločbe Komisije C(2008) 926 konč. z dne 11. marca 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.543 – Mednarodne selitvene storitve, v nadaljevanju: Odločba), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 11. avgusta 2009 (UL C 188, str. 16), izhaja, da je bila tožeča stranka, družba Verhuizingen Coppens NV, udeležena pri kartelu na trgu mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji v zvezi z neposrednim in posrednim določanjem cen, razdelitvijo trga in prirejanjem postopkov javnih razpisov za predložitev ponudb. Komisija Evropskih skupnosti navaja, da je kartel obstajal skoraj 19 let (od oktobra 1984 do septembra 2003). Njegovi udeleženci naj bi določali cene, strankam predlagali fiktivne predračune (imenovane lažni predračuni, v nadaljevanju: lažni predračuni) in se glede zavrnjenih ponudb medsebojno poravnavali na podlagi sistema finančnih nadomestil (v nadaljevanju: provizije).
Tožeča stranka
2 Predhodnico tožeče stranke je pred približno 30 leti ustanovil g. Coppens. Ta družba je bila predmet stvarnega vložka v kapital družbe Verhuizingen Coppens (v nadaljevanju: Coppens) ob njeni ustanovitvi maja 1998. Glede na Odločbo g. Coppens sprejema vse odločitve v zvezi s to družbo. Pred majem 1998 je to počel kot edini lastnik, od maja 1998 pa kot generalni direktor. Družba Coppens je v poslovnem letu, ki je bilo zaključeno 31. decembra 2006, ustvarila 1.046.318 EUR skupnega svetovnega prometa.
Upravni postopek
3 V skladu z Odločbo je Komisija začela postopek na lastno pobudo, ker je imela informacije, da so bile nekatere belgijske družbe, ki delujejo v sektorju mednarodnih selitev, udeležene pri sporazumih, za katere bi lahko veljale prepovedi iz člena 81 ES.
4 Tako so bile septembra 2003 na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204) pri družbah Allied Arthur Pierre NV, Interdean NV, Transworld International NV in Ziegler SA opravljene preiskave. Družba Allied Arthur Pierre je po teh preiskavah v skladu z Obvestilom Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3) zaprosila za imuniteto ali zmanjšanje globe. Družba Allied Arthur Pierre je priznala, da je bila udeležena pri sporazumih o provizijah in lažnih predračunih, navedla udeležene konkurente, med drugim konkurenta, za katerega službe Komisije prej niso vedele, in predložila dokumente, ki potrjujejo njene ustne navedbe.
5 V skladu s členom 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) je bilo podjetjem, udeleženim pri protikonkurenčnih sporazumih, konkurentom in poklicnemu združenju poslanih več pisnih zahtev po informacijah. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je bilo sprejeto in poslano več družbam 18. oktobra 2006. Vsi naslovniki so nanj odgovorili. Njihovi zastopniki, razen zastopnikov družb Amertranseuro International Holdings Ltd, Stichting Administratiekantoor Portielje, Team Relocations Ltd in Trans Euro Ltd, so uveljavljali pravico do vpogleda v dokumente iz spisa Komisije, ki so bili dostopni le v njenih prostorih. Vpogled jim je bil odobren med 6. in 29. novembrom 2006. Ustno zaslišanje je potekalo 22. marca 2007.
6 Komisija je 11. marca 2008 sprejela Odločbo.
Odločba
7 Komisija trdi, da so bili naslovniki Odločbe skupaj s tožečo stranko udeleženi pri kartelu v sektorju mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji ali so zanj odgovorni. Udeleženci kartela naj bi najmanj od leta 1984 do leta 2003 določali cene, si razdeljevali stranke in prirejali predlaganje ponudb. Zato naj bi storili enotno in trajajočo kršitev člena 81 ES.
8 Komisija navaja, da zadevne storitve vključujejo selitev premoženja fizičnih oseb, ki so posamezniki ali zaposleni v podjetju ali javni instituciji, in selitev premoženja podjetij ali javnih institucij. Za te selitve je značilno, da je Belgija njihov izhodiščni ali namembni kraj. Tudi ob upoštevanju dejstev, da imajo vse zadevne družbe, ki opravljajo mednarodne selitve, sedež v Belgiji in da je kartel deloval v Belgiji, je Komisija torej menila, da je bilo geografsko središče kartela v Belgiji.
9 Komisija je skupni promet udeležencev kartela za mednarodne selitvene storitve v Belgiji za leto 2002 ocenila na 41 milijonov EUR. Ker je velikost sektorja ocenila na približno 83 milijonov EUR, je bil skupni tržni delež udeleženih podjetij ocenjen na približno 50 %.
10 Komisija navaja, da je bil cilj kartela zlasti vzpostaviti in ohranjati visoke cene ter sočasno ali zaporedoma razdeliti trg na različne načine: s sporazumi o cenah, sporazumi o razdelitvi trga z uporabo sistema fiktivnih predračunov (lažnih predračunov) in sporazumi o sistemu finančnih nadomestil za zavrnjene ponudbe ali za primere, ko se podjetja vzdržijo vlaganja ponudb (provizije).
11 Komisija meni, da je kartel med letom 1984 in začetkom 90. let deloval predvsem na podlagi pisnih sporazumov o določanju cen. Hkrati naj bi bili uvedeni provizije in lažni predračuni. Provizija naj bi bila skriti element končne cene, ki jo je moral plačati potrošnik, ne da bi prejel nadomestno storitev. Ta provizija naj bi namreč predstavljala denarni znesek, ki ga je selitveno podjetje, ki je dobilo posel za mednarodno selitev, dolgovalo konkurentom, ki posla, za katerega so prav tako predložili ponudbo ali so se tega vzdržali, niso dobili. Šlo naj bi torej za neke vrste finančno nadomestilo za selitveno podjetje, ki ni dobilo posla. Udeleženci kartela naj bi si medsebojno zaračunavali provizije za zavrnjene ponudbe ali za vzdržanje od vložitve ponudb, pri čemer naj bi šlo za fiktivne storitve, in zneske teh provizij zaračunali strankam. Komisija trdi, da je treba to prakso šteti za posredno določanje cen za mednarodne selitvene storitve v Belgiji.
12 Udeleženci tega kartela naj bi bili udeleženi tudi pri predlaganju lažnih predračunov, zaradi katerih so stranke – torej delodajalci, ki plačajo selitev – zmotno mislile, da lahko izbirajo na podlagi meril, ki temeljijo na konkurenci. Lažni predračuni naj bi bili nepristna ponudba, ki jo je stranki ali osebi, ki se je selila, predložilo selitveno podjetje, ki ni imelo namena opraviti selitve. S predložitvijo lažnih predračunov naj bi selitveno podjetje, ki je hotelo skleniti pogodbo (v nadaljevanju: predložitveno podjetje), zagotovilo, da je institucija ali podjetje prejelo več predračunov bodisi neposredno bodisi posredno prek osebe, ki se je nameravala seliti. S tem namenom naj bi predložitveno podjetje konkurentom določilo ceno, zavarovalnino in stroške skladiščenja, ki jo morajo zaračunati za storitve. Ta cena, ki je bila višja od cene, ki jo je ponudilo predložitveno podjetje, naj bi bila potem navedena v lažnih predračunih. Ker delodajalec navadno izbere selitveno podjetje, ki ponudi najnižjo ceno, Komisija meni, da so družbe, udeležene pri isti mednarodni selitvi, praviloma vnaprej vedele, katera med njimi bi lahko dobila posel za to selitev.
13 Poleg tega Komisija poudarja, da je lahko bila cena, ki jo je zahtevalo predložitveno podjetje, višja kot sicer, ker naj bi druga podjetja, udeležena pri isti selitvi, predložila lažne predračune, v katerih je bila navedena cena, ki jo je določilo predložitveno podjetje. Kot primer Komisija v točki 233 obrazložitve Odločbe navaja interno elektronsko sporočilo družbe Allied Arthur Pierre z dne 11. julija 1997, v katerem je navedeno: „[S]tranka je zahtevala dva [lažna predračuna], torej lahko postavimo višjo ceno“. Zato Komisija trdi, da je bilo predlaganje lažnih predračunov strankam prirejanje postopka javnega razpisa za predložitev ponudb, tako da so bile cene iz vseh ponudb namenoma višje od cene predložitvenega podjetja, vsekakor pa višje, kot bi bile v konkurenčnem okolju.
14 Komisija trdi, da so ti dogovori veljali do leta 2003. Meni, da so imele te kompleksne aktivnosti isti cilj, in sicer določati cene, razdeliti trg in tako izkrivljati konkurenco.
15 Komisija je zato sprejela izrek Odločbe, katerega člen 1 določa:
„Naslednja podjetja so kršila člen 81(1) [ES], s tem [da] so neposredno in posredno določala cene mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, si razdelila delež tega trga in prirejala vlaganje ponudb v navedenih obdobjih:
[…]
i) [Coppens] od 13. oktobra 1992 do 29. julija 2003;
[…]“
16 Zato je Komisija v členu 2(k) Odločbe tožeči stranki naložila globo 104.000 EUR.
17 Komisija je za določitev zneska glob v Odločbi uporabila metodologijo, navedeno v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice iz leta 2006).
Postopek in predlogi strank
18 Tožeča stranka je 4. junija 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
19 Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 5. maja 2010 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– člen 1 Odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– člen 2 Odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– podredno, bistveno zmanjša globo, ki se določi na največ 10 % njenega letnega prometa na trgu mednarodnih selitvenih storitev;
– vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
22 Tožeča stranka navaja dva glavna tožbena razloga in en podredni tožbeni razlog, ki se nanaša na odpravo ali zmanjšanje globe.
23 Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 81(1) ES.
24 Ta tožbeni razlog ima tri dele. Prvič, tožeča stranka s sklicevanjem na svojo omejeno vlogo izpodbija ugotovitev, da je bila udeležena pri kompleksnem kartelu. Drugič, izpodbija določitev trajanja svoje udeležbe pri kartelu. Tretjič, Komisiji očita, da ni ocenila relativne teže njene udeležbe.
Trditve strank
25 Tožeča stranka v zvezi s prvim delom tožbenega razloga poudarja, da ji je očitano zgolj predlaganje lažnih predračunov. Komisija naj bi v točki 296 obrazložitve Odločbe izrecno ugotovila, da je družba Coppens edino podjetje, ki ni bilo udeleženo pri sporazumu o provizijah. Komisija naj tudi ne bi dokazala, da je tožeča stranka vedela za ta sporazum. Zato naj bi bila ugotovitev Komisije iz točke 345 obrazložitve Odločbe, da je bila tožeča stranka udeležena pri vseh zadevnih ravnanjih, napačna. Poleg tega tožeča stranka trdi, da sporazumi o lažnih predračunih sami po sebi nimajo cilja ali učinka omejevanja konkurence. Nemogoče naj bi namreč bilo, da bi tožeča stranka vedela za vse konkurente, ki jih je stranka lahko zaprosila za predračun, tako da naj tožeča stranka ne bi mogla vedeti, ali lahko zaračuna višjo ceno. Tako naj bi tožeča stranka opravila selitve le v približno 23 % vseh primerov, v katerih je zahtevala lažne predračune od drugih udeležencev kartela.
26 Da bi izpodbila uporabljivost člena 81 ES, se tožeča stranka v repliki sklicuje tudi na sodbe Sodišča z dne 30. junija 1966 v zadevi LTM (56/65, Recueil, str. 337); z dne 9. julija 1969 v zadevi Völk (5/69, Recueil, str. 295) in z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis (C‑234/89, Recueil, str. I‑935).
27 Komisija navaja, da ni pomembno, ali se konkurenca izkrivlja z lažnimi predračuni ali s provizijami, saj gre v obeh primerih za izkrivljanje konkurence, ki navadno privede do zvišanja cen za stranko. To naj bi pomenilo, da je mogoče različne oblike omejevalnih sporazumov šteti za enotno in trajajočo kršitev člena 81 ES. Komisija opozarja, da tožeča stranka ne zanika, da je vedela za obstoj sporazuma o provizijah. Kršitev, ugotovljena v obravnavanem primeru, ne spada pod pravilo de minmis, saj je bil skupni položaj udeležencev na trgu mednarodnih selitev zelo pomemben.
Presoja Splošnega sodišča
28 Glede prvega dela tožbenega razloga ni sporno, da je bila tožeča stranka aktivno udeležena le pri predložitvi lažnih predračunov (glej točki 173 in 296 obrazložitve Odločbe). V skladu z ugotovitvami Komisije je namreč družba Coppens edino podjetje, ki ni bilo udeleženo pri sporazumu o provizijah.
29 Tožeča stranka pa zanika, da je bila udeležena pri enotni in trajajoči kršitvi. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso lahko družba, ki je pri mnogovrstni kršitvi pravil o konkurenci sodelovala s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki naj bi pripomogla k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorna tudi za ravnanja drugih družb v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi, če se ugotovi, da zadevna družba ve za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da jih lahko razumno predvidi in da je pripravljena sprejeti tveganje (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točki 87 in 203). Da bi bilo podjetje odgovorno za enotno in trajajočo kršitev, je tako potrebno, da je vedelo (dokazano ali domnevano) za kršitve drugih udeležencev.
30 Poleg tega je treba opozoriti, da dejstvo, da sta cilj dogovora, pri katerem je sodelovalo podjetje, in cilj globalnega omejevalnega sporazuma enaka, ne zadostuje, da bi se temu podjetju pripisalo sodelovanje pri globalnem omejevalnem sporazumu. Namreč samo če je družba, ko je sodelovala pri tem dogovoru, vedela ali bi morala vedeti, da se je s tem vključila v globalni omejevalni sporazum, lahko njeno sodelovanje pri zadevnem dogovoru pomeni izraz njenega pristopa k temu globalnemu omejevalnemu sporazumu (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Sigma Tecnologie proti Komisiji, T‑28/99, Recueil, str. II‑1845, točka 45).
31 Ugotoviti pa je treba, da Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka, ko je bila udeležena pri sporazumu o lažnih predračunih, vedela za protikonkurenčne dejavnosti drugih podjetij v zvezi s provizijami ali da bi jih lahko razumno predvidela. Komisija namreč izrecno priznava, da glede seznanjenosti tožeče stranke s kršitvami drugih udeležencev Odločba ne temelji na posebnih dokazih. Trdi, da tožeča stranka ne zanika, da je vedela za sporazum o provizijah in da ni navedla, v kakšnem obsegu je bila obveščena o ravnanju drugih udeležencev pri kršitvi. Vendar tožeči stranki nikakor ni treba na lastno pobudo navesti, v kakšnem obsegu je bila obveščena o ravnanju drugih udeležencev pri kršitvi, saj dokazno breme nosi Komisija. Ta mora najprej predložiti dokaze o dejstvu, da bi ga lahko tožeča stranka nato izpodbijala. Sicer pa je tožeča stranka na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi izrecno poudarila, da ni vedela za sporazume o provizijah. Zato Komisija ni zadostila dokaznemu bremenu.
32 V teh okoliščinah je Komisija neutemeljeno ugotovila, da je bila tožeča stranka udeležena pri enotni in trajajoči kršitvi.
33 Glede posledic te ugotovitve je treba opozoriti, da to, da izrek Odločbe ne navaja, da je kršitev enotna in trajajoča, ni pomembno. Opozoriti je namreč treba, prvič, da praksa odločanja Komisije v zvezi s tem ni enotna. Medtem ko je Komisija v izreku nekaterih svojih odločb (glej na primer člen 1 Odločbe Komisije C(2006) 4180 z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/F-1/38.121 – Pribor (fitingi)), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 27. oktobra 2007 (UL L 283, str. 63)) izrecno ugotovila, da gre za enotno in trajajočo kršitev, tega ni storila v drugih odločbah, tudi v Odločbi ne. Obseg razglasitve ničnosti pa ne more biti odvisen od tega, ali Komisija to ugotovitev vključi v izrek odločbe.
34 Drugič, opozoriti je treba, da je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, zato ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja (glej sklep Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2007 v zadevi EnBW Energie Baden-Württemberg proti Komisiji, T‑387/04, ZOdl., str. II‑1195, točka 127 in navedena sodna praksa). Čeprav ima lahko samo izrek odločbe pravne učinke, je dejstvo, da lahko sodišče Unije nadzoruje zakonitost presoje iz obrazložitve odločbe, če presoja kot obrazložitev akta, ki posega v položaj, pomeni potrebno podporo izreku tega akta ali če se lahko zaradi te obrazložitve spremeni vsebina izreka zadevnega akta (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 1. julija 2009 v združenih zadevah KG Holding in drugi proti Komisiji, od T‑81/07 do T‑83/07, ZOdl., str. II‑2411, točka 46 in navedena sodna praksa).
35 Iz obrazložitve Odločbe in zlasti iz njenih točk 307 in 345 pa je jasno razvidno, da Komisija tožečo stranko šteje za odgovorno za domnevno udeležbo pri enotni in trajajoči kršitvi. Poleg tega je mogoče to, da je Komisija kljub omejeni udeležbi tožeče stranke uporabila stopnjo 17 % od vrednosti prodaje, torej enotno stopnjo za vsa zadevna podjetja, da bi upoštevala težo kršitve, pri kateri je bila udeležena tožeča stranka, pojasniti le z dejstvom, da je Komisija menila, da je bila tožeča stranka udeležena pri enotni in trajajoči kršitvi. Nazadnje se zdi, da je ta narava kršitve prav tako vplivala na presojo trajanja udeležbe pri kršitvi (glej točko 380 obrazložitve Odločbe in sodbo Splošnega sodišča z današnjega dne v zadevi Gosselin proti Komisiji, T‑208/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 167).
36 Zato čeprav lahko udeležba v sistemu lažnih predračunov sama po sebi pomeni kršitev člena 81 ES, ki se lahko kaznuje z globo, je treba v skladu s predlogom tožeče stranke člena 1(i) in 2(k) Odločbe razglasiti za nična.
37 Glede na zgoraj navedeno ni treba preučiti niti drugih delov tega tožbenega razloga niti drugih tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka.
Stroški
38 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Člena 1(i) in 2(k) Odločbe Komisije C(2008) 926 konč. z dne 11. marca 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.543 – Mednarodne selitvene storitve) se razglasita za nična.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. junija 2011.
Podpisi