SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 24. maja 2012(1)
Zadeva C‑441/11 P
Evropska komisija
proti
Verhuizingen Coppens NV
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP – Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji – Globalni omejevalni sporazum, ki je sestavljen iz treh posameznih sporazumov – Enotna in trajajoča kršitev – Neobstoj dokaza o seznanjenosti udeleženca omejevalnega sporazuma, ki je sodeloval le pri enem posameznem sporazumu, z ostalimi posameznimi sporazumi – Razglasitev popolne ali delne ničnosti odločbe Komisije“
I – Uvod
1. Kdaj lahko Sodišče Evropske unije sklep Evropske komisije, ki se nanaša na omejevalni sporazum, v celoti razglasi za ničen in kdaj se mora zadovoljiti z razglasitvijo delne ničnosti? To je v bistvu pravno vprašanje, o katerem mora Sodišče odločiti v tem pritožbenem postopku in katerega praktičnega pomena se ne sme podcenjevati(2). Vprašanje se postavlja v zvezi s „selitvenim kartelom“, ki ga je Komisija pred nekaj leti odkrila na belgijskem trgu mednarodnih selitvenih storitev in ki je 11. marca 2008 postal predmet odločbe o naložitvi globe(3) (v nadaljevanju tudi: sporna odločba).
2. Pri omenjenem selitvenem kartelu je šlo po ugotovitvah Komisije za globalni omejevalni sporazum v obliki enotne in trajajoče kršitve, ki je temeljila na treh vrstah protikonkurenčnih sporazumov med udeleženimi selitvenimi podjetji: sporazumih o cenah, sporazumih o razdelitvi trga z uporabo sistema fiktivnih predračunov (lažnih predračunov) in sporazumih o sistemu finančnih nadomestil za zavrnjene ponudbe ali za primere, ko se podjetja vzdržijo vlaganja ponudb (provizije).
3. Komisija je udeležbo v globalnem omejevalnem sporazumu – vključno z devetimi drugimi podjetji oziroma skupinami podjetij – očitala družbi Verhuizingen Coppens NV (v nadaljevanju: Coppens). Komisija je sicer v primeru družbe Coppens lahko dokazala aktivno udeležbo pri le enem od treh delov globalnega omejevalnega sporazuma, in sicer pri sistemu lažnih predračunov. Tega, ali je družba Coppens vedela ali bi morala vedeti, da je z udeležbo pri sistemu lažnih predračunov hkrati postala udeležena pri globalnem omejevalnem sporazumu, ni bilo mogoče razjasniti. V teh okoliščinah je Splošno sodišče ugotovitev o udeležbi družbe Coppens pri kartelu in globo, ki je bila naložena družbi Coppens, s sodbo z dne 16. junija 2011 (v nadaljevanju tudi: sodba Splošnega sodišča ali izpodbijana sodba)(4) v celoti razglasilo za nično.
4. Komisija zdaj to tožbo izpodbija s pritožbo. Meni, da bi smelo Splošno sodišče v zvezi z družbo Coppens sporno odločbo razglasiti le za delno nično, saj je bila vsekakor dokazana udeležba družbe Coppens pri protikonkurenčnem sistemu lažnih predračunov.
5. S številnimi nadaljnjimi pravnimi vprašanji se bo moralo Sodišče kmalu ukvarjati v preostalih še nerešenih pritožbenih postopkih v zvezi s selitvenim kartelom(5).
II – Ozadje spora
A – Dejansko stanje in upravni postopek
6. Na trgu mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji je glede na rezultate preiskave Komisije od leta 1984 do leta 2003 obstajal kartel, v katerem je bilo udeleženih deset selitvenih podjetij(6) v različnih obdobjih(7) in v različnem obsegu.
7. Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da je šlo pri omenjenem kartelu za globalni omejevalni sporazum v obliki enotne in trajajoče kršitve(8), ki je temeljila na skupaj treh vrstah sporazumov(9):
– sporazumi o cenah, v katerih so udeležena selitvena podjetja sklepala dogovore o plačilih za svoje storitve strankam;
– sporazumi o sistemu finančnih nadomestil za zavrnjene ponudbe ali za primere, ko se podjetja vzdržijo vlaganja ponudb (provizije); prek njih naj bi konkurenti podjetja, ki je pridobilo naročilo za mednarodno selitev, v določeni meri prejeli denarno nadomestilo, in to ne glede na to, ali so tudi sami predložili ponudbo za naročilo ali ne; omenjene provizije so se od strank neopazno prelile v končno ceno vsakokratne selitvene storitve;
– sporazumi o razdelitvi trga z uporabo sistema fiktivnih predračunov (lažni predračuni), ki jih je stranki ali osebi, ki se je selila, predložilo selitveno podjetje, ne da bi imelo namen opraviti selitev; v ta namen je podjetje konkurentom vsakič sporočilo ceno, zavarovalnino in stroške skladiščenja, ki naj bi jih zaračunali za fiktivno storitev.
8. Medtem ko so se sporazumi o provizijah in lažnih predračunih uporabljali med celotnim trajanjem kartela (od leta 1984 do leta 2003), izvajanja sporazumov o cenah od maja 1990 dalje ni bilo mogoče dokazati(10).
9. Komisija je iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila, v sporni odločbi sklepala, da so udeležena podjetja kršila člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP, ker so v različnih obdobjih „neposredno in posredno določala cene mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, si razdelila delež tega trga in prirejala vlaganje ponudb“(11).
10. Sporna odločba je bila vročena skupaj 31 pravnim osebam, ki jim je Komisija poleg tega za kršitve posamično ali solidarno naložila globe v različnih zneskih(12).
B – Udeležba družbe Coppens pri kartelu
11. Komisija je v členu 1(i) sporne odločbe ugotovila, da je bila družba Coppens udeležena pri globalnem omejevalnem sporazumu od 13. oktobra 1992 do 29. julija 2003. Zato je bila družbi Coppens na podlagi člena 2(k) sporne odločbe naložena globa 104.000 EUR brez solidarne odgovornosti.
12. Vendar Komisija, kot izhaja iz izpodbijane sodbe(13), ni dokazala, da je družba Coppens, ko je bila udeležena pri sporazumu o lažnih predračunih, vedela za protikonkurenčne dejavnosti drugih podjetij v zvezi s provizijami ali da bi jih lahko razumno predvidela. Sporna odločba glede seznanjenosti tožeče stranke s kršitvami drugih udeležencev kartela ni temeljila na konkretnih dokazih, kar priznava tudi Komisija sama.
C – Sodni postopek na prvi stopnji
13. Številni naslovniki sporne odločbe so pred Splošnim sodiščem na prvi stopnji uveljavljali pravno varstvo zoper to odločbo v obliki ničnostne tožbe(14).
14. Splošno sodišče je o tožbi, ki jo je 4. junija 2008 vložila družba Coppens, odločilo 16. junija 2011 z izpodbijano sodbo. Splošno sodišče je v njej v celoti ugodilo tožbi družbe Coppens, tako da je člena 1(i) in 2(k) sporne odločbe razglasilo za nična in Komisiji naložilo plačilo stroškov postopka na prvi stopnji.
III – Postopek pred Sodiščem
15. Komisija je z vlogo z dne 25. avgusta 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča vložila to pritožbo. V njej Sodišču predlaga, naj
– razveljavi izpodbijano sodbo,
– zavrne ničnostno tožbo ali – podredno – razglasi člen 1(i) sporne odločbe za ničen v delu, v katerem je družba Coppens spoznana za odgovorno za sporazume o provizijah,
– določi globo v znesku, ki ga Sodišče šteje za primernega, in
– družbi Coppens naloži stroške pritožbenega postopka in del stroškov postopka pred Splošnim sodiščem, ki ga Sodišče šteje za primernega.
16. Družba Coppens Sodišču predlaga, naj
– potrdi izpodbijano sodbo,
– podredno, če bi Sodišče izpodbijano sodbo v celoti ali delno razveljavilo, zmanjša globo, ki jo je naložila Komisija, tako da bo ustrezala 10 % prometa družbe Coppens na zadevnem trgu, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in stroškov pritožbenega postopka.
17. V zvezi s pritožbo je pred Sodiščem potekal pisni postopek.
IV – Presoja pritožbe
18. Komisija se opira na en sam pritožbeni razlog: navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in prekoračilo svojo pristojnost, ker je sporno odločbo glede družbe Coppens v celoti razglasilo za nično. Po mnenju Komisije bi se moralo Splošno sodišče namesto tega omejiti na razglasitev delne ničnosti, saj je bila dokazana vsaj aktivna udeležba družbe Coppens pri delu kršitve – protikonkurenčnem sistemu lažnih predračunov.
A – Dopustnost pritožbe
19. V uvodu je treba opozoriti na to, da družba Coppens graja pomanjkljivo natančnost pritožbenega razloga, ki ga je navedla Komisija.
20. Če želi družba Coppens na ta način vzbuditi dvom o dopustnosti pritožbe, so njene navedbe neprepričljive. Kajti napačna uporaba prava, ki jo Komisija očita Splošnemu sodišču, je v pritožbi natančno opisana. V nasprotju z mnenjem družbe Coppens Komisija natančno navaja, za kateri določbi šteje, da sta kršeni: gre za člen 263 PDEU in člen 264 PDEU. Komisija se dalje opira na ugotovitve o sorazmernosti, ekonomičnosti postopka, učinkovitem izvajanju pravil konkurence in načelu ne bis in idem.
21. Zato ne more biti dvomov o dopustnosti tega pritožbenega razloga.
B – Utemeljenost pritožbe
22. Pritožbeni razlog Komisije bi bil uspešen, če bi Splošno sodišče sporno odločbo glede družbe Coppens lahko razglasilo za nično ne v celoti, ampak le delno.
23. V nasprotju z mnenjem Komisije pri presoji tega vprašanja ni bistveno načelo sorazmernosti, sploh pa ne njegov poseben izraz iz člena 5(1), drugi stavek, PEU in člena 5(4) PEU glede konkurenčnopravnega odnosa med Unijo in njenimi državami članicami.
24. Sedes materiae je namreč zgolj člen 264 PDEU(15). Iz te določbe izhajajo pristojnosti Splošnega sodišča – kot dela institucije „Sodišče Evropske unije“ – pri odločanju o ničnostnih tožbah v smislu člena 263 PDEU. Člen 264 PDEU v odstavku 1 določa:
„Če je tožba utemeljena, Sodišče Evropske unije razglasi zadevni akt za ničnega.“
25. Te zadnje določbe se ne sme napačno razumeti v smislu „vse ali nič“. Če je namreč ničnostna tožba le delno utemeljena, ji je le težko mogoče ugoditi v celoti. Tožeča stranka bi sicer prejela več, kot ji na podlagi prava pripada. Zato je treba člen 264(1) PDEU nujno razlagati in uporabljati tako, da se ravnanje, ki se izpodbija z ničnostno tožbo, razglasi za nično v obsegu, v katerem je tožba utemeljena.
26. Kot je Sodišče ugotovilo v zvezi s tem, Splošnemu sodišču zgolj dejstvo, da šteje za utemeljenega enega od tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ne omogoča, da izpodbijani pravni akt brez nadaljnjega v celoti razglasi za ničen. Do razglasitve popolne ničnosti namreč ne sme priti, kadar se zdi očitno, da je navedeni tožbeni razlog, ki se nanaša samo na poseben vidik tega spornega akta, lahko podlaga le za razglasitev delne ničnosti(16).
27. Zlasti v postopkih z upravnopravno naravo se poleg tega z načelom ekonomičnosti postopka zagovarja, da se pravni akti Unije v dvomu razglasijo le za delno nične, ker je tako mogoče preprečiti morebitno ponovitev upravnega postopka in morebiten nov sodni postopek ali je vsaj mogoče omejiti njegov predmet. Poleg tega bi lahko bila zlasti v zadevah, ki se nanašajo na omejevalne sporazume, ponovitev upravnega postopka glede na dejanske okoliščine v nasprotju z načelom ne bis in idem(17). Poleg tega se zgolj razglasitev delne ničnosti odločb Komisije bolj ujema s temeljno zahtevo učinkovitega izvajanja pravil konkurence Unije(18) kot razglasitev njihove popolne ničnosti.
28. Sicer je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo, kadar je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od preostalega akta (tako imenovana zahteva po ločljivosti)(19). Ta ločljivost ni izpolnjena, če bi bila posledica delne ničnosti izpodbijanega akta sprememba njegovega bistva(20).
29. Pri izvrševanju svojih pooblastil iz člena 264(1) PDEU bi lahko torej Splošno sodišče sporno odločbo glede družbe Coppens razglasilo za nično v celoti, če bi se z razglasitvijo delne ničnosti spremenilo bistvo te odločbe. To je treba ocenjevati v skladu z objektivnimi merili(21).
30. Žal Splošno sodišče glede vsega tega v izpodbijani sodbi ni navedlo nič konkretnega. Opozorilo je le na to, da Komisija pripisuje družbi Coppens odgovornost zaradi njene domnevne udeležbe pri enotni in trajajoči kršitvi, čeprav je bilo mogoče dokazati le udeležbo družbe Coppens pri enem od treh sestavnih delov tega globalnega omejevalnega sporazuma, namreč pri sistemu lažnih predračunov(22).
31. Splošno sodišče je očitno – tako kot družba Coppens – izhajalo iz tega, da se udeležba podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi po svojem bistvu temeljno razlikuje od „enostavne“ kršitve člena 81 ES (člen 101 PDEU).
32. Vendar ni tako.
33. Ugotovitev o udeležbi podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi gotovo vsebuje nekaj „več“ v primerjavi z le ugotovitvijo o njegovi udeležbi pri enem delu ali več delih te kršitve. Vendar to nikakor ne pomeni, da bi šlo pri globalnem omejevalnem sporazumu v razmerju do posameznih sporazumov, iz katerih je sestavljen, za aliud. Razlike so namreč zgolj postopne.
34. Domneva o enotni in trajajoči kršitvi pripelje v zadevi, kakršna je obravnavana, do tega, da je mogoče vsem udeležencem omejevalnega sporazuma pripisati – kot neke vrste sostorilcem – vpletenost vsakokratnih drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, čeprav sami niso bili aktivno udeleženi pri vsakem posameznem sestavnem delu globalnega omejevalnega sporazuma.
35. V skladu z ustaljeno sodno prakso je predpostavka za ta pripis, da je zadevno podjetje dokazano vedelo za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da jih je lahko razumno predvidelo in da je bilo pripravljeno sprejeti tveganje(23).
36. Drugače povedano, medsebojni pripis vpletenosti je mogoč, če je vsak udeleženec kartela vedel ali bi moral vedeti, da je bil z lastno vpletenostjo del globalnega omejevalnega sporazuma in da je s svojim ravnanjem prispeval k uresničevanju protikonkurenčnih ciljev, ki se jim sledi(24). Obseg in težo vsakokratne vpletenosti v odnosu do globalnega omejevalnega sporazuma je mogoče individualno upoštevati pri izračunu globe za vsakega udeleženca omejevalnega sporazuma(25).
37. Če je tak medsebojni pripis neuspešen, ker udeleženec omejevalnega sporazuma – kot v obravnavanem primeru – ni vedel za obstoj globalnega omejevalnega sporazuma in tega tudi ni mogel razumno predvideti, pa to nikakor ne pomeni, da bi ga bilo treba avtomatično oprostiti kakršnekoli sankcije. Nasprotno, nič ne nasprotuje temu, da je še naprej odgovoren v zvezi s posameznimi sporazumi, pri katerih je bil dokazano aktivno udeležen(26) in pri katerih se je sledilo istemu protikonkurenčnemu cilju.
38. Zgolj okoliščina, da je več protikonkurenčnih sporazumov mogoče šteti za enotno in trajajočo kršitev, namreč ne izključuje tega, da lahko tudi vsak posamezen sporazum zase pomeni kršitev člena 81 ES (člen 101 PDEU)(27). Splošno sodišče to vsekakor priznava(28), ne da bi sicer iz tega izpeljalo potrebne sklepe za svojo sodbo.
39. Kakor ustrezno pripominja Komisija, imajo lahko globalni omejevalni sporazum in tudi posamezni sporazumi, na katerih temelji, isti protikonkurenčni cilj v smislu člena 81(1) ES (člen 101(1) PDEU)(29). Pri belgijskem selitvenem kartelu je bil ta skupni protikonkurenčni cilj neposredno in posredno določanje cen mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, razdelitev deleža tega trga in prirejanje postopka za vlaganje ponudb(30). Ta cilj je bil izražen v posameznih sporazumih in tudi v globalnem omejevalnem sporazumu.
40. V teh okoliščinah v obravnavanem primeru ni bilo bojazni, da bi se z razglasitvijo delne ničnosti sporne odločbe zgolj v obsegu, v katerem je bila družba Coppens odgovorna zaradi udeležbe v globalnem omejevalnem sporazumu, spremenilo bistvo te odločbe. Razglasitev delne ničnosti bi, nasprotno, povzročila, da bi se družbi Coppens še naprej očitala kršitev, ki ima isti protikonkurenčni cilj kot globalni omejevalni sporazum, pa čeprav bi bila od tedaj omejena na njeno aktivno udeležbo pri enem samem delu – sistemu lažnih predračunov.
41. Gledano v celoti bi bilo Splošno sodišče v skladu s členom 264(1) PDEU dolžno razglasiti le delno ničnost sporne odločbe. Splošno sodišče je s tem, da je sporno odločbo tudi glede družbe Coppens razglasilo za nično v celoti, napačno uporabilo pravo.
42. Zato je pritožba Komisije utemeljena in je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.
V – Odločitev o ničnostni tožbi družbe Coppens
43. Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
44. V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v svoji sodbi preizkusilo le del tožbenega razloga, ki ga je v postopku na prvi stopnji navedla družba Coppens. V takih dejanskih okoliščinah je lahko primerno, da se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču(31). Vendar tako ravnanje ni nujno. Ekonomičnost postopka bi, nasprotno, govorila v prid temu, da Sodišče samo dokončno odloči o zadevi vedno, kadar je spis popoln, kadar so na voljo vsi potrebni podatki in kadar so se stranke pred Splošnim sodiščem lahko izjavile o vseh odločilnih vidikih(32).
45. V tem primeru je tako. Po eni strani dejansko stanje glede odločilnih elementov ni sporno in niso potrebna nadaljnja pojasnila. Po drugi strani so imele stranke v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbenem postopku dovolj priložnosti, da so izmenjale stališča o vseh vidikih, ki so odločilni za odločitev o tem sporu pred sodiščema Unije.
46. Zato Sodišču predlagam, da uporabi ius evocandi in samo dokončno odloči o sporu.
A – Ugotovitev o udeležbi družbe Coppens pri kršitvi
47. Udeležba družbe Coppens pri kršitvi je bila v členu 1(i) sporne odločbe ugotovljena za obdobje od 13. oktobra 1992 do 29. julija 2003. Družba Coppens je v postopku na prvi stopnji proti temu v bistvu navedla tri očitke, ki jih bom v nadaljevanju analizirala v obrnjenem vrstnem redu.
48. Prvič, podjetje navaja, da ni nobenih dokazil o očitanem mu protikonkurenčnem ravnanju v letih 1994 in 1995.
49. Dejansko v sporni odločbi ni nobenih konkretnih dokazov o tem, da je družba Coppens v letih 1994 in 1995 sama izdajala lažne predračune ali take lažne predračune zahtevala od drugih udeležencev kartela. Komisija je izrecno priznala, da takih dokazov nima. Ustrezni dokazi obstajajo samo za leta 1992, 1993 in od 1996 do 2003.
50. Že samo iz te okoliščine je mogoče vsekakor sklepati, da družba Coppens v letih 1994 in 1995 ni bila aktivno udeležena pri izvajanju sporazumov o lažnih predračunih. To je mogoče po potrebi upoštevati pri izračunu višine globe(33).
51. Vendar ni mogoč širši sklep, da se je družba Coppens v letih 1994 in 1995 popolnoma umaknila iz kartela in tako ni storila nobene kršitve. Kajti zgolj okoliščina, da podjetje ne upošteva rezultatov posvetovanj ali sporazumov s protikonkurenčno vsebino, tega podjetja ne more razbremeniti njegove odgovornosti za udeležbo v omejevalnem sporazumu, če se ni javno distanciralo od njegove vsebine(34). Zato je dokazno breme vsakokrat na podjetju(35).
52. Družba Coppens v obravnavani zadevi nikoli ni podrobno utemeljila, da se je posebej v letih 1994 in 1995 javno distancirala od sporazuma o sistemu lažnih predračunov. Tako distanciranje se zdi tudi malo verjetno zaradi dejstva, da za naslednje leto obstajajo številni dokazi o aktivni udeležbi družbe Coppens v sistemu lažnih predračunov.
53. V teh okoliščinah ni mogoče oporekati temu, da Komisija v „vrzeli“ v letih 1994 in 1995 ni zaznala popolne prekinitve udeležbe družbe Coppens pri kartelu, ampak je izhajala zgolj iz začasne neudeležbe družbe Coppens pri izvajanju omejevalnega sporazuma. Zato je treba prvi očitek družbe Coppens zavrniti.
54. Drugič, družba Coppens očita Komisiji, da ni primerno upoštevala relativne teže njene udeležbe pri kartelu.
55. Tudi ta očitek se ne nanaša na ugotovitev kršitve kot take, ampak ga je kvečjemu mogoče upoštevati v zvezi z višino globe. V taki zvezi pa nikakor ni pomemben.
56. Tretjič, družba Coppens oporeka temu, da se njena udeležba pri globalnem omejevalnem sporazumu šteje za enotno in trajajočo kršitev.
57. Ta zadnji očitek je utemeljen. Sicer ni sporno, da je bila družba Coppens aktivno udeležena pri protikonkurenčnem sistemu lažnih predračunov, za kar je Komisija predložila skupaj 67 posamičnih dokazov, ki jim družba Coppens ni oporekala. Vendar pa več kot udeležbe pri globalnem omejevalnem sporazumu družbi Coppens ni bilo mogoče dokazati. Komisija namreč v sporni odločbi in postopku pred sodiščema Unije ni predložila nikakršnih elementov za sklepanje, da je družba Coppens – razen za lažne predračune – vedela za protipravna ravnanja drugih udeležencev globalnega omejevalnega sporazuma ali da jih je lahko razumno predvidela in da je bila pripravljena sprejeti tveganje(36). Komisija je s tem, da je štela, da je družba Coppens kot udeleženka globalnega omejevalnega sporazuma kljub temu odgovorna, zato storila očitno napako pri presoji.
58. Kot je pravilno pripomnila družba Coppens, te napake pri presoji ni mogoče popraviti zgolj z zmanjšanjem globe, naložene v členu 2(k) sporne odločbe. Nasprotno, navedeno napako je treba poleg tega upoštevati tudi v členu 1(i) sporne odločbe v zvezi z ugotovitvijo kršitve. Kajti ne le sankcija, ampak tudi protikonkurenčno ravnanje kot tako, ki je podlaga za sankcijo, mora biti v izreku sporne odločbe ustrezno opredeljeno. Sicer bi glede zadevnega podjetja negativna vrednostna sodba, ki izhaja iz sporne odločbe, presegla to, kar mu je mogoče na podlagi prava očitati. To bi se lahko po eni strani negativno odrazilo pri dobrem imenu podjetja in bi mu po drugi strani škodovalo v zvezi s civilnopravnimi zahtevki tretjih oseb in prihodnjimi postopki v zvezi z omejevalnimi sporazumi(37).
59. Napaka v presoji Komisije, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj(38), nikakor ne upravičuje razglasitve popolne ničnosti sporne odločbe v zvezi z družbo Coppens. Člen 1(i) sporne odločbe je namreč v skladu z zahtevami iz člena 264(1) PDEU treba razglasiti za ničen le v obsegu, v katerem je v njem poleg udeležbe družbe Coppens v sistemu lažnih predračunov ugotovljena tudi njena udeležba pri enotni in trajajoči kršitvi – torej pri globalnem omejevalnem sporazumu.
B – Nova določitev zneska globe
60. Posledica razglasitve delne ničnosti člena 1(i) sporne odločbe, ki jo predlagam, je, da je treba na novo razsoditi tudi o globi, določeni v členu 2(k) te odločbe. V okviru svoje ius evocandi iz člena 61, prvi odstavek, Statuta ima Sodišče glede tega neomejeno sodno pristojnost, predpisano v členu 261 PDEU v povezavi s členom 31 Uredbe (ES) št. 1/2003(39). Torej lahko na novo določi globo po prostem preudarku(40).
Izhodišče za izračun globe
61. Osnovni znesek globe naj bi se določil glede na promet, ki ga je družba Coppens z zadevnimi storitvami ustvarila v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi(41). V primeru družbe Coppens je to promet, ustvarjen z mednarodnimi storitvami selitev v letu 2002, ki je nesporno znašal 58.338 EUR(42). Tako je mogoče kar najbolj upoštevati tudi relativno velikost in pomen vsakega podjetja na zadevnem trgu, kar je družba Coppens pravzaprav večkrat zahtevala.
Teža in trajanje kršitve
62. Pri selitvenem kartelu gre za izredno težko kršitev, s katero so udeležena podjetja „neposredno in posredno določala cene mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, si razdelila delež tega trga in prirejala vlaganje ponudb“(43).
63. V zvezi s tem je trditev družbe Coppens, da je bila njena udeležba pri sistemu lažnih sporazumov lažja kot udeležba drugih podjetij pri sporazumih o cenah in sistemu finančnih nadomestil, neprepričljiva. Kajti kot pravilno pripominja Komisija, je tudi sistem lažnih predračunov namenjen škodljivemu izkrivljanju konkurence, zviševanju cen zadevnih storitev in s tem, končno, znatnemu škodovanju potrošnikom. Torej nikakor ne gre za manjši prekršek.
64. Prav tako se lahko družba Coppens težko sklicuje na to, da je v sistemu lažnih predračunov igrala le razmeroma skromno vlogo. Ni namreč sporno, da je družba Coppens v 67 posameznih primerih podala lažni predračun, to je večkrat kot večina drugih udeležencev kartela(44). Poleg tega je treba pomisliti na to, da družba Coppens ni le sama podajala lažnih predračunov, ampak je sama druge udeležence kartela tudi večkrat pozvala k oddaji takih ponudb. Družba Coppens je bila torej v znatnem obsegu aktivno in pasivno udeležena pri sistemu lažnih predračunov.
65. Dalje, ni pomembno, kako pogosto je družba Coppens sama na podlagi sistema lažnih predračunov prejela plačilo za selitveno ponudbo(45). Oddaja lažnih predračunov v splošnem namreč pomeni nevarnost za izkrivljanje konkurence in višje cene, ne glede na to, kdo prejme plačilo za določeno ponudbo. Konkurenca in s tem v končni fazi potrošnik sta lahko oškodovana celo takrat, ko v konkretnem posameznem primeru ne pride do rezultata, ki so ga želeli udeleženci kartela.
66. V teh okoliščinah se mi zdi faktor 17 % upoštevnega prometa(46), ki ga je v zvezi s selitvenim kartelom izbrala Komisija, načeloma ustrezen za to, da izrazi stopnjo teže kršitve pri izračunu globe. Tudi odvračilni faktor v višini nadaljnjih 17 % upoštevnega prometa(47), ki ga je uporabila Komisija, se mi zdi primeren(48); sicer pa ga družba Coppens v postopku pred Splošnim sodiščem ni obrazloženo izpodbijala.
67. Ker glede trajanja kršitve družbe Coppens nisem mogla ugotoviti, da je Komisija napačno uporabila pravo(49), bi bilo treba pri izračunu višine globe v skladu z ugotovitvami v sporni odločbi uporabiti obdobje 10 let in 9 mesecev, kar ustreza multiplikacijskemu koeficientu 11(50).
68. Tako je za globo izračunan osnovni znesek 119.009,52 EUR, ki ga je mogoče zaokrožiti na 119.000 EUR(51).
Zmanjšanje globe
69. Upoštevati je treba, da v obravnavani zadevi družbi Coppens ni bilo mogoče dokazati udeležbe pri selitvenem kartelu kot globalnem omejevalnem sporazumu v obliki enotne in trajajoče kršitve(52). Očitati ji je mogoče namreč zgolj vpletenost v protikonkurenčni sistem lažnih predračunov. To mora, kot priznava tudi Komisija, voditi do zmanjšanja globe.
70. Bilo bi mogoče, da bi izračunani osnovni znesek globe enostavno prepolovili. Kljub vsemu je šlo med udeležbo družbe Coppens v kartelu pri sistemu lažnih predračunov za enega od dveh takrat še izvajanih posameznih sestavnih delov globalnega omejevalnega sporazuma, ki bi jima bilo mogoče glede na njuno težo in posledice pripisati približno enako težo(53).
71. Vendar pri takem ravnanju po mojem mnenju ne bi bilo dovolj upoštevano, da je globalni omejevalni sporazum več kot vsota njegovih posameznih sestavnih delov. Prav zaradi svoje posebne zapletenosti in skupnega delovanja več posameznih sporazumov v enotni tvorbi lahko globalni omejevalni sporazum škoduje konkurenci na poseben način. Kršitev podjetja, ki je udeleženo v globalnem omejevalnem sporazumu, je zato bistveno težja kot le udeležba tega podjetja v enem ali več posameznih sestavnih delih tega omejevalnega sporazuma.
72. Zato bi se mi zdelo primerno, da bi v obravnavani zadevi proti družbi Coppens uporabili precej manj kot polovico izračunanega osnovnega zneska, natančneje približno tretjino, to je 39.600 EUR.
73. Poleg tega bi bilo treba upoštevati, da za leti 1994 in 1995, torej za dve leti od skoraj enajstih, ni dokazov o aktivni udeležbi družbe Coppens pri izvajanju sistema lažnih predračunov. Sicer naj to ne bi vodilo do popolnega izvzetja kazni za zadevni leti, ker je bilo treba družbo Coppens v tistem obdobju še naprej šteti za udeleženko kartela(54). Vendar se zdi, da je primerno dodatno zmanjšanje osnovnega zneska za približno polovico zneska, ki zadeva to dvoletno obdobje, torej za skoraj 10 %. Tako bi globa znašala 35.900 EUR.
74. Ker Komisija sicer ni ugotovila nobenih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin in ker te tudi niso bile zatrjevane v postopku pred sodiščema Unije, nadaljnje zvišanje ali zmanjšanje izračunane globe ni na mestu.
75. Zgolj mimogrede naj omenim, da tako izračunana globa tudi ne presega zakonsko predpisanega najvišjega zneska 10 % skupnega prometa družbe Coppens(55) (člen 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003).
76. Končno, načelo sorazmernosti, na katero se je sklicevala družba Coppens, zahteva, da je globa primerna naravi, teži in trajanju ugotovljene kršitve(56). Ker je družba Coppens v dolgoletnem obdobju izvrševala izjemno težke kršitve, je popolnoma primerno, da izračunana globa obsega dobršen del njenega letnega prometa na zadevnem trgu mednarodnih selitvenih storitev, ki poleg tega pomeni le razmeroma majhen del letnega skupnega prometa, ki ga družba Coppens doseže s selitvenimi storitvami.
Vmesni sklep
77. Ob ponovnem tehtanju vseh okoliščin zadeve, zlasti narave, teže in trajanja kršitve ter relativne velikosti družbe Coppens za zadevnem trgu, se zdi, da je globa 35.900 EUR primerna glede na dejanje in krivdo. Še posebej ne vzbuja pomislekov v zvezi z načelom sorazmernosti.
VI – Stroški
78. Če je pritožba utemeljena, Sodišče odloči o stroških, če samo dokončno odloči v sporu (člen 122, prvi odstavek, Poslovnika).
79. V skladu s členom 69(3), prvi pododstavek, v povezavi s členom 118 Poslovnika lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo, če vsaka stranka uspe samo deloma. Tako je v tej zadevi: Komisija je sicer v pritožbenem postopku uspela s svojim glavnim očitkom, vendar je v skladu z rešitvijo, ki sem jo predlagala, s svojo ničnostno tožbo v zadevi pred Sodiščem pretežno uspela družba Coppens. V teh okoliščinah se zdi ustrezno, da se razmisli o stroških na obeh stopnjah skupaj, pri čemer je treba družbi Coppens naložiti plačilo tretjine lastnih stroškov in Komisiji preostale stroške v zadevi.
VII – Sklepni predlogi
80. Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. junija 2011 v zadevi Verhuizingen Coppens proti Komisiji (T‑210/08) se razveljavi.
2. Člen 1(i) Odločbe Komisije C(2008) 926 final z dne 11. marca 2008 v zadevi COMP/38.543 je ničen v delu, v katerem je v njem ugotovljena udeležba družbe Verhuizingen Coppens NV pri sistemu lažnih predračunov v smislu enotne in trajajoče kršitve.
3. Globa, naložena družbi Verhuizingen Coppens NV v členu 2(k) iste odločbe, znaša 35.900 EUR.
4. Družba Verhuizingen Coppens NV nosi tretjino lastnih stroškov na obeh stopnjah. Sicer nosi stroške v zadevi Evropska komisija.