SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 8. septembra 2016(*)
„Predhodno odločanje – Avtorska in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES – Informacijska družba – Usklajevanje določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic – Člen 3(1) – Priobčitev javnosti – Pojem – Internet – Hiperpovezave, ki omogočajo dostop do varovanih del, ki so bila na drugem spletnem mestu dana na voljo brez dovoljenja imetnika pravic – Dela, ki jih imetnik pravic še ni objavil – Namestitev takih povezav v pridobitne namene“
V zadevi C‑160/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) z odločbo z dne 3. aprila 2015, ki je prispela na Sodišče 7. aprila 2015, v postopku
GS Media BV
proti
Sanoma Media Netherlands BV,
Playboy Enterprises International Inc.,
Britt Geertruidi Dekker,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič (poročevalec), predsednik senata, C. Toader, sodnica, A. Rosas, sodnik, A. Prechal, sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: M. Wathelet,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. februarja 2016,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za GS Media BV R. Chavannes in D. Verhulst, odvetnika,
– za Sanoma Media Netherlands BV, Playboy Enterprises International Inc. in Britt Geertruido Dekker C. Alberdingk Thijm in C. de Vries, odvetnika,
– za nemško vlado T. Henze in D. Kuon, agenta,
– za francosko vlado D. Segoin, D. Colas in G. De Bergues, agenti,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in T. Rendas, agenta,
– za slovaško vlado B. Ricziová, agentka,
– za Evropsko komisijo F. Wilman, T. Scharf in J. Samnadda, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. aprila 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo GS Media BV na eni strani ter družbo Sanoma Media Netherlands BV (v nadaljevanju: Sanoma), družbo Playboy Enterprises International Inc. in Britt Geertruido Dekker (v nadaljevanju: skupaj: Sanoma in drugi) na drugi strani zlasti glede namestitve hiperpovezav na spletnem mestu GeenStijl.nl (v nadaljevanju: spletno mesto GeenStijl), ki ga upravlja družba GS Media, do drugih spletnih mest, na katerih si je bilo mogoče ogledati fotografije B. G. Dekker, ki so bile posnete za revijo Playboy (v nadaljevanju: zadevne fotografije).
Pravni okvir
3 V uvodnih izjavah 3, 4, 9, 10, 23 in 31 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(3) Predlagano usklajevanje bo pomagalo uresničevati štiri svoboščine notranjega trga in je povezano s spoštovanjem temeljnih pravnih načel, zlasti lastnine, vključno z intelektualno lastnino, ter s svobodo izražanja in javnim interesom.
(4) Usklajena pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije vključno z omrežno infrastrukturo, kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije tako na področju ponudbe vsebine in informacijske tehnologije kot bolj splošno v celi vrsti industrijskih in kulturnih sektorjev. […]
[…]
(9) Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. […]
(10) Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. […] Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.
[…]
(23) S to direktivo naj se nadalje uskladi avtorjeva pravica do priobčitve javnosti. To pravico je treba razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. […]
[…]
(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Obstoječe izjeme in omejitve pravic, kot jih določajo države članice, je treba ponovno ovrednotiti glede na novo elektronsko okolje. […]“
4 Člen 3 navedene direktive določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
[…]
3. Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“
5 Člen 5(3) in (5) navedene direktive določa:
„3. Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:
[…]
(c) reproduciranje v tisku, priobčitev javnosti oziroma dajanje na voljo javnosti objavljenih člankov o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah oziroma predvajanih del ali druge vsebine istega značaja v primerih, ko takšna uporaba ni izrecno prepovedana in dokler je naveden vir vključno z avtorjevim imenom, oziroma uporaba del ali predmetov sorodnih pravic v zvezi s poročanjem o aktualnih dogodkih v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen in ob navedbi vira vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče;
[…]
5. Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
6 Fotograf C. Hermès je po naročilu družbe Sanoma, ki je izdajatelj revije Playboy, 13. in 14. oktobra 2011 posnel zadevne fotografije, ki bi morale biti objavljene v decembrski izdaji te revije leta 2011. C. Hermès je v tem okviru družbi Sanoma dal izključno dovoljenje za objavo teh fotografij. Prav tako je družbi Sanoma dovolil, da izvršuje pravice in pooblastila, ki izhajajo iz njegove avtorske pravice.
7 Družba GS Media upravlja spletno mesto GeenStijl, na katerem se po informacijah, navedenih na tem mestu, objavljajo „novice, škandalozna razkritja in novinarske preiskave o lahkotnejših temah v prijetno norčavem tonu“, in ki si ga dnevno ogleda več kot 230.000 obiskovalcev, zaradi česar spada med deset najbolj obiskanih spletnih mest za novice na Nizozemskem.
8 Uredništvo spletnega mesta GeenStijl je 26. oktobra 2011 prejelo sporočilo od osebe pod psevdonimom, ki je vsebovalo hiperpovezavo do datoteke na spletnem mestu Filefactory.com (v nadaljevanju: spletno mesto Filefactory), ki je v Avstraliji in je namenjeno shranjevanju podatkov. Ta datoteka je vsebovala zadevne fotografije.
9 Družba Sanoma je istega dne od matične družbe družbe GS Media zahtevala, naj prepreči objavo zadevnih fotografij na spletnem mestu GeenStijl.
10 Na spletnem mestu GeenStijl je bil 27. oktobra 2011 objavljen članek v zvezi s temi fotografijami B. G. Dekker, naslovljen „[…]! Fotografije […] gole [B. G.] Dekker“, ob katerem je bil objavljen del ene od zadevnih fotografij in ki se je končal z besedilom: „In sedaj povezava do fotografij, na katere ste čakali.“ Spletni uporabniki so bili s klikom na hiperpovezavo, ki je spremljala to besedilo, preusmerjeni na spletno mesto Filefactory, na katerem jim je druga hiperpovezava omogočala prenos enajstih datotek, od katerih je vsaka vsebovala eno od navedenih fotografij.
11 Družba Sanoma je istega dne matični družbi družbe GS Media poslala elektronsko sporočilo, v katerem jo je pozvala, naj ji potrdi, da je bila hiperpovezava do zadevnih fotografij odstranjena s spletnega mesta GeenStijl. Družba GS Media se na ta poziv ni odzvala.
12 Zadevne fotografije pa so bile na zahtevo družbe Sanoma odstranjene s spletnega mesta Filefactory.
13 Pravni zastopnik družbe Sanoma in drugih je z dopisom z dne 7. novembra 2011 družbo GS Media pozval, naj s spletnega mesta GeenStijl odstrani članek z dne 27. oktobra 2011 skupaj s hiperpovezavami in fotografijami, vsebovanimi v njem, ter odzive spletnih uporabnikov, ki so bili objavljeni na isti strani tega spletnega mesta.
14 Istega dne je bil na spletnem mestu GeenStijl objavljen članek o sporu med družbo GS Media ter družbo Sanoma in drugimi glede zadevnih fotografij. Ta članek se je končal s stavkom: „Najnovejše: še niste videli fotografij gole [B. G. Dekker]? TUKAJ so.“ To objavo je ponovno spremljala hiperpovezava, ki je omogočala dostop do spletnega mesta Imageshack.us, na katerem je bilo mogoče videti eno ali več zadevnih fotografij. Vendar je tudi upravljavec tega spletnega mesta na podlagi zahteve družbe Sanoma te fotografije odstranil.
15 Tretji članek, naslovljen „Bye Bye, adieu Playboy“, ki je znova vseboval hiperpovezavo do zadevnih fotografij, je bil na spletnem mestu GeenStijl objavljen 17. novembra 2011. Spletni uporabniki, ki so obiskali forum tega spletnega mesta, so nato tam namestili nove povezave do drugih spletnih mest, na katerih je bilo mogoče videti zadevne fotografije.
16 Zadevne fotografije so bile decembra 2011 objavljene v reviji Playboy.
17 Sanoma in drugi so pri rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) vložili tožbo, v kateri so med drugim trdili, da je družba GS Media z namestitvijo hiperpovezav in dela ene od fotografij na spletnem mestu GeenStijl kršila avtorsko pravico C. Hermèsa in ravnala nezakonito v razmerju do družbe Sanoma in drugih. Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) je tožbi v pretežnem delu ugodilo.
18 Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) je to odločbo razveljavilo, ker je menilo, da družba GS Media z namestitvijo hiperpovezav na spletnem mestu GeenStijl ni kršila avtorske pravice C. Hermèsa, saj so bile zadevne fotografije že prej z naložitvijo na spletno mesto Filefactory dane na voljo javnosti. Vendar je razsodilo, da je družba GS Media s tem, da je namestila te povezave, ravnala nezakonito v razmerju do družbe Sanoma in drugih, saj so bili obiskovalci tega spletnega mesta tako spodbujeni k temu, da se seznanijo z zadevnimi fotografijami, ki so bile nezakonito naložene na spletno mesto Filefactory. Če navedenih povezav ne bi bilo, pa naj bi bilo te fotografije težko najti. Poleg tega je Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu) menilo, da je družba GS Media z objavo dela ene od zadevnih fotografij na spletnem mestu GeenStijl kršila avtorsko pravico C. Hermèsa.
19 Družba GS Media je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske).
20 Družba Sanoma in drugi so vložili nasprotno pritožbo, v kateri se sklicujejo med drugim na sodbo z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi (C‑466/12, EU:C:2014:76), pri čemer so trdili, da dajanje hiperpovezave do spletnega mesta, na katerem je bilo delo nameščeno brez dovoljenja imetnika avtorskih pravic na njem, na voljo spletnim uporabnikom pomeni priobčitev javnosti. Družba Sanoma in drugi poleg tega trdijo, da je bil dostop do zadevnih fotografij na spletnem mestu Filefactory zaščiten z omejevalnimi ukrepi v smislu navedene sodbe, ki so jih spletni uporabniki zaradi posega družbe GS Media in njenega spletnega mesta GeenStijl lahko obšli, tako da so bile te fotografije dane na voljo javnosti, ki je bila širša od tiste, ki bi sicer lahko dostopala do navedenih fotografij na spletnem mestu Filefactory.
21 Predložitveno sodišče v okviru obravnavanja te nasprotne pritožbe meni, da ni mogoče ne na podlagi sodbe z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi (C‑466/12, EU:C:2014:76), ne na podlagi sklepa z dne 21. oktobra 2014, BestWater (C‑348/13, neobjavljen, EU:C:2014:2315), z zadostno verjetnostjo sklepati, ali gre za „priobčitev javnosti“, če je bilo delo dejansko predhodno objavljeno, vendar brez soglasja imetnika avtorskih pravic.
22 Po eni strani naj bi iz te sodne prakse Sodišča izhajalo, da je treba preveriti, ali zadevni poseg omogoča, da se doseže javnost, za katero ni mogoče šteti, da je del javnosti, ki jo obsega soglasje imetnika pravice, kar bi bilo v skladu z njegovo izključno pravico, da delo izkorišča. Po drugi strani se, ko je delo na spletu že na voljo splošni javnosti, z namestitvijo hiperpovezave do spletnega mesta, na katerem je delo, dejansko ne doseže nova javnost. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati, da je na spletu mogoče najti zelo veliko del, ki so bila objavljena brez soglasja imetnika avtorske pravice. Upravljavec spletnega mesta bo težko vsakič, ko namerava nanj namestiti hiperpovezavo do nekega spletnega mesta, na katerem je avtorsko delo, preveril, ali je avtor dal soglasje za prejšnjo objavo tega dela.
23 Predložitveno sodišče poleg tega opozarja, da se z nasprotno pritožbo zastavlja tudi vprašanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da gre za „omejevalne ukrepe“ v smislu sodbe z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi (C‑466/12, EU:C:2014:76). To sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je bilo zadevne fotografije, preden je družba GS Media namestila hiperpovezavo na spletnem mestu GeenStijl, sicer mogoče najti, vendar je bilo to težko, tako da je namestitev te povezave na njeno spletno mesto zelo olajšala dostop do teh fotografij.
24 V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„l. (a) Ali gre za ,priobčitev javnosti‘ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, če neka druga oseba kakor imetnik avtorske pravice s hiperpovezavo na spletnem mestu, s katerim upravlja, napotuje na drugo spletno mesto, s katerim upravlja tretja oseba in je dostopno vsem spletnim uporabnikom, na katerem je bilo delo dano na voljo javnosti brez soglasja imetnika avtorske pravice?
(b) Ali na odgovor na prejšnje vprašanje vpliva to, da delo pred tem še ni bilo drugače dano na voljo javnosti s soglasjem imetnika avtorske pravice?
(c) Ali je pomembno, da tisti, ki namesti hiperpovezavo, ve oziroma bi moral vedeti, da imetnik avtorske pravice ni dovolil naložitve dela na spletno mesto tretje osebe, navedeno v prvem vprašanju pod točko (a), in če gre za tak primer, je vedel ali bi moral vedeti, da delo pred tem še ni bilo drugače dano na voljo javnosti s soglasjem imetnika avtorske pravice?
2. (a) Če je odgovor na prvo vprašanje pod točko (a) nikalen: ali gre v tem primeru vendarle za priobčitev javnosti oziroma ali lahko gre za tako priobčitev, če spletni uporabniki spletno mesto, na katero napotuje hiperpovezava, in s tem delo lahko najdejo, vendar ne enostavno, tako da namestitev hiperpovezave občutno olajša najdbo dela?
(b) Je pri odgovoru na drugo vprašanje pod točko (a) pomembno, da tisti, ki namesti hiperpovezavo, ve oziroma bi moral vedeti, da spletni uporabniki spletnega mesta, na katero napotuje hiperpovezava, ne morejo enostavno najti ali do njega dostopati?
3. Ali obstajajo druge okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odgovoru na vprašanje, ali gre za priobčitev javnosti, če se na spletno mesto namesti hiperpovezava, ki omogoča dostop do dela, ki pred tem še ni bilo dano na voljo javnosti s soglasjem imetnika avtorske pravice?“
Vprašanja za predhodno odločanje
25 Predložitveno sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali in v kakšnih morebitnih okoliščinah namestitev hiperpovezave do varovanih del, ki so prosto dostopna na drugem spletnem mestu brez soglasja imetnika avtorske pravice, na spletno mesto pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
26 V teh okoliščinah se zlasti sprašuje o upoštevnosti tega, da zadevna dela še niso bila drugače objavljena s soglasjem tega imetnika, da objava teh hiperpovezav občutno olajša dostop do teh del, saj spletnega mesta, na katerem so ta na voljo vsem spletnim uporabnikom, ni enostavno najti, in da je tisti, ki je namestil navedene hiperpovezave, vedel ali bi moral vedeti za ti dejstvi in za to, da navedeni imetnik ni dovolil objave zadevnih del na zadnjenavedenem spletnem mestu.
27 Iz člena 3(1) Direktive 2001/29 izhaja, da morajo države članice poskrbeti za to, da imajo avtorji izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčitve svojih del javnosti, po žici ali brezžično, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da ima vsakdo do njih dostop s kraja in v času, ki si ga izbere sam.
28 V skladu s to določbo imajo avtorji tako preventivno pravico, ki jim omogoča, da posežejo med morebitne uporabnike svojih del in priobčitev javnosti, ki bi jo lahko nameravali izvesti ti uporabniki, preprečijo (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 75, in z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 30).
29 Ker v členu 3(1) Direktive 2001/29 pojem „priobčitev javnosti“ ni pojasnjen, je treba ugotoviti njegov pomen in obseg glede na cilje, ki jih uresničuje ta direktiva, in besedilo, v katero se uvršča razlagana določba (glej v tem smislu sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točki 33 in 34, in z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točki 184 in 185).
30 V zvezi s tem je najprej treba spomniti, da je glavni cilj Direktive 2001/29 v skladu z njenima uvodnima izjavama 9 in 10 vzpostavitev visoke stopnje varstva avtorjev, kar jim omogoči, da prejmejo ustrezno plačilo za uporabo njihovih del, še posebej pri priobčitvi javnosti. Iz tega je razvidno, da je treba pojem „priobčitev javnosti“ razumeti široko, kot je poleg tega izrecno navedeno v uvodni izjavi 23 te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 186, in z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točka 20).
31 Hkrati iz uvodnih izjav 3 in 31 Direktive 2001/29 izhaja, da naj bi usklajevanje, izvedeno s to direktivo, zagotavljalo pravično ravnotežje – med drugim v elektronskem okolju – med interesi različnih kategorij imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za varstvo njihove pravice intelektualne lastnine, zagotovljeno s členom 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), na eni strani ter varstvom interesov in temeljnih pravic uporabnikov varovanih predmetov, zlasti njihove svobode izražanja in obveščanja, zagotovljene s členom 11 Listine, ter splošnega interesa na drugi strani.
32 Kot je Sodišče že razsodilo, pojem „priobčitev javnosti“ združuje dva kumulativna elementa, in sicer „dejanje priobčitve“ dela in priobčitev tega dela „javnosti“ (sodbe z dne z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točka 16; z dne 19. novembra 2015, SBS Belgium, C‑325/14, EU:C:2015:764, točka 15, in z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 37).
33 Sodišče je poleg tega pojasnilo, da je treba pojem „priobčitev javnosti“ presojati posamično (glej sodbo z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 29 in navedena sodna praksa, v zvezi s pojmom „priobčitev javnosti“ v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28), ki ima v tej direktivi enak obseg kot v Direktivi 2001/29 (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 33)).
34 Pri tej presoji je treba upoštevati več dodatnih meril, ki niso samostojna in so odvisna drugo od drugega. Ker so ta merila lahko glede na posamičen primer podana v zelo različnem obsegu, jih je treba uporabiti posamično in v medsebojnem delovanju (glej v tem smislu sodbe z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 79; z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 30, in z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 35).
35 Sodišče je med temi merili na prvem mestu poudarilo ključno vlogo uporabnika in namernost njegovega posredovanja. Ta uporabnik namreč izvaja dejanje priobčitve, če ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja svojim strankam omogoča dostop do varovanega dela, še zlasti če njegove stranke brez tega posredovanja do razširjanega dela načeloma ne bi mogle dostopiti (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 82 in navedena sodna praksa, in z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 31).
36 Na drugem mestu je pojasnilo, da pojem „javnost“ zajema nedoločeno število potencialnih naslovnikov, poleg tega pa mora biti število oseb dovolj veliko (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 84 in navedena sodna praksa, in z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 33).
37 Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da je za „priobčitev javnosti“ potrebno, da se delo priobči z uporabo posebne tehnične metode, ki se razlikuje od tistih, ki so bile uporabljene dotlej, ali če ne gre za tako metodo, da se priobči „novi javnosti“, torej javnosti, ki je imetniki avtorske pravice niso upoštevali, ko so dovolili prvotno priobčitev dela javnosti (sodba z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, ECLI:EU:C:2014:76, točka 24, in sklep z dne 21. oktobra 2014, BestWater International, C‑348/13, neobjavljen, EU:C:2014:2315, točka 14 in navedena sodna praksa).
38 Na tretjem mestu, Sodišče je razsodilo, da je upoštevna pridobitnost priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/2009 (glej v tem smislu sodbe z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 204; z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 88, in z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 36).
39 Presojo, ali v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, namestitev hiperpovezave na spletnem mestu do varovanih del, ki so prosto dostopna na drugem spletnem mestu brez dovoljenja imetnika avtorske pravice, pomeni priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, je treba opraviti zlasti ob upoštevanju teh meril.
40 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, (C‑466/12, EU:C:2014:76), člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagalo tako, da namestitev hiperpovezave na spletnem mestu do del, ki so prosto dostopna na drugem spletnem mestu, ne pomeni „priobčitve javnosti“, kot je opredeljena v tej določbi. Tako razlago je upoštevalo tudi v sklepu z dne 21. oktobra 2014, BestWater International (C‑348/13, neobjavljen, EU:C:2014:2315), glede takih povezav, za katere se uporablja tehnika „vstavljanja okvirjev“ (framing).
41 Vendar je iz obrazložitve teh odločb razvidno, da se je želelo Sodišče v njiju izjasniti le glede namestitve hiperpovezav do del, ki so bila na drugem spletnem mestu dana v prosti dostop s soglasjem imetnika, saj je Sodišče ugotovilo, da ne gre za priobčitev javnosti, ker zadevno dejanje priobčitve ni bilo opravljeno pri novi javnosti.
42 V tem okviru je ugotovilo, da mora biti glede na to, da hiperpovezava in spletno mesto, na katero ta napotuje, omogočata dostop do varovanega dela z enako tehnično metodo, in sicer internetom, ta povezava namenjena novi javnosti. Če ne gre za tak položaj, predvsem zato, ker je delo na drugem spletnem mestu že prosto dostopno vsem spletnim uporabnikom z dovoljenjem imetnikov avtorske pravice, zadevnega ravnanja ni mogoče šteti za „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Če in dokler je to delo prosto dostopno na spletnem mestu, dostop do katerega omogoča hiperpovezava, je namreč treba šteti, da če so imetniki avtorske pravice za to delo dovolili tako priobčitev, so ti kot javnost upoštevali vse spletne uporabnike (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, EU:C:2014:76, točke od 24 do 28, in sklep z dne 21. oktobra 2014, BestWater International, C‑348/13, neobjavljen, EU:C:2014:2315, točke 15, 16 in 18).
43 Zato ni mogoče ne na podlagi sodbe z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi (C‑466/12, EU:C:2014:76), ne na podlagi sklepa z dne 21. oktobra 2014, BestWater International (C‑348/13, neobjavljen, EU:C:2014:2315), sklepati, da bi bila namestitev – na spletnem mestu – hiperpovezav do varovanih del, do katerih je bil omogočen prost dostop na drugem spletnem mestu, vendar brez dovoljenja imetnikov avtorske pravice za ta dela, načeloma izključena iz pojma „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Nasprotno, ti odločbi potrjujeta pomen takega dovoljenja z vidika te določbe, saj ta določa ravno to, da mora vsako priobčitev dela javnosti dovoliti imetnik avtorske pravice.
44 Družba GS Media, nemška, portugalska in slovaška vlada ter Evropska komisija pa trdijo, da bi avtomatska opredelitev vsakršne namestitve takih povezav do del, ki so bila objavljena na drugih spletnih mestih, kot „priobčitev javnosti“, ko imetniki avtorske pravice za ta dela niso dovolili te objave na internetu, povzročila veliko omejevanje svobode izražanja in obveščanja ter ne bi spoštovala pravičnega ravnotežja, ki ga Direktiva 2001/29 skuša zagotoviti med to svobodo in splošnim interesom na eni strani ter interesom imetnikov avtorske pravice in učinkovitim varstvom njihove intelektualne lastnine na drugi strani.
45 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je internet dejansko posebnega pomena za svobodo izražanja in obveščanja, ki je zagotovljena s členom 11 Listine, in da hiperpovezave prispevajo k njegovemu dobremu delovanju in k izmenjavi mnenj in informacij v tem omrežju, za katero je značilna možnost dostopa do ogromne količine informacij.
46 V zvezi s tem se lahko – zlasti za posameznike, ki želijo namestiti take povezave – izkaže za težavno preveriti, ali spletno mesto, na katero naj bi te povezave napotovale, omogoča dostop do del, ki so varovana, in če gre za tak primer, ali so imetniki avtorskih pravic za ta dela dovolili objavo na internetu. Tako preverjanje je še težje izvedljivo, če so bile te pravice predmet podlicenc. Poleg tega se vsebina spletnega mesta, do katerega je dostop omogočen s hiperpovezavo, lahko spremeni po tem, ko je bila povezava ustvarjena, tako da vključuje varovana dela, ne da bi oseba, ki je navedeno povezavo ustvarila, nujno vedela za to.
47 Pri posamični presoji obstoja „priobčitve javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 je tako treba, če hiperpovezavo do dela, ki je prosto dostopno na drugem spletnem mestu, namesti oseba, ki pri tem nima pridobitnega namena, upoštevati dejstvo, da ta oseba ni vedela – in ni mogoče razumno pričakovati, da bi vedela – da je bilo to delo na internetu objavljeno brez dovoljenja imetnika avtorske pravice.
48 Tudi če ta oseba daje navedeno delo na voljo javnosti s tem, da drugim spletnim uporabnikom ponudi neposreden dostop do njega (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točke od 18 do 23), namreč običajno to stori, ne da bi se v celoti zavedala posledic svojega ravnanja, s katerim obiskovalcem omogoča dostop do dela, ki je nezakonito objavljeno na internetu. Poleg tega, če je bilo zadevno delo na spletnem mestu, do katerega je omogočen dostop s hiperpovezavo, že na voljo brez vsakršne omejitve dostopa, so lahko vsi spletni uporabniki načeloma že dostopali do tega dela tudi brez tega posredovanja.
49 Nasprotno pa, če je dokazano, da je ta oseba vedela ali bi morala vedeti, da hiperpovezava, ki jo je namestila, omogoča dostop do dela, ki je na internetu objavljeno nezakonito, na primer zato, ker so jo na to opozorili imetniki avtorske pravice, je treba šteti, da namestitev te povezave pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
50 Enako velja, če ta povezava uporabnikom spletnega mesta, na katerem je, omogoča obiti omejevalne ukrepe, ki so sprejeti na mestu, na katerem je varovano delo, da bi se dostop javnosti omejil samo na naročnike, in zato namestitev take povezave pomeni nameren poseg, brez katerega navedeni uporabniki ne bi mogli pregledovati razširjanih del (glej po analogiji sodbo z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točki 27 in 31).
51 Poleg tega, če so hiperpovezave nameščene s pridobitnim namenom, je mogoče od tistega, ki jih je namestil, pričakovati, da opravi potrebna preverjanja, da se prepriča, da ni zadevno delo na spletnem mestu, na katero napotujejo navedene povezave, objavljeno nezakonito, zaradi česar je mogoče domnevati, da je do namestitve prišlo ob seznanjenosti s tem, da je navedeno delo varovano, in s tem, da imetnik avtorske pravice morda ni dovolil objave na internetu. V teh okoliščinah in dokler se ta izpodbojna domneva ne ovrže, dejanje namestitve hiperpovezave do dela, ki je nezakonito objavljeno na internetu, pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
52 Vendar brez nove javnosti ne pride do priobčitve „javnosti“ v smislu te določbe v primeru, na katerega je opozorjeno v točkah od 40 do 42 te sodbe, v katerem so dela, do katerih je omogočen dostop z navedenimi hiperpovezavami, na drugem spletnem mestu prosto dostopna s soglasjem avtorja.
53 Taka razlaga člena 3(1) Direktive 2001/29 zagotavlja visoko raven varstva avtorjev, ki ji sledi ta direktiva. Imetniki avtorske pravice lahko namreč na podlagi te direktive in v mejah, začrtanih s členom 5(3) navedene direktive, ukrepajo ne le zoper prvotno objavo njihovega dela na spletnem mestu, temveč tudi proti vsaki osebi, ki namesti hiperpovezavo do dela, ki je bilo na tem mestu objavljeno nezakonito, in – v okoliščinah, navedenih v točkah 49 in 50 te sodbe – proti osebam, ki so tako povezavo namestile brez pridobitnega namena. Z zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da imajo ti imetniki vedno možnost te osebe obvestiti o nezakonitosti objave njihovega dela na internetu in proti njim ukrepati, če te povezave ne odstranijo, ne da bi se lahko sklicevale eno od izjem iz tega člena 5(3).
54 Glede postopka v glavni stvari ni sporno, da družba GS Media upravlja spletno mesto GeenStijl in da je hiperpovezave do datotek, ki vsebujejo zadevne fotografije in so shranjene na spletnem mestu Filefactory, namestila za ustvarjanje dobička. Prav tako ni sporno, da družba Sanoma ni dovolila objave teh fotografij na internetu. Poleg tega se zdi, da iz opisa dejanskega stanja, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, izhaja, da je družba GS Media vedela za to okoliščino in da torej ne more ovreči domneve, da je bila ob namestitvi teh povezav v celoti seznanjena z nezakonitostjo te objave. V teh okoliščinah je očitno, da je družba GS Media – s pridržkom preveritev, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – izvedla „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, ne da bi bilo treba v zvezi s tem presojati druge okoliščine, na katere se sklicuje predložitveno sodišče in ki so navedene v točki 26 te sodbe.
55 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je treba za to, da se ugotovi, ali namestitev hiperpovezav do varovanih del, ki so prosto dostopna na nekem spletnem mestu brez dovoljenja imetnika avtorske pravice, na drugo spletno mesto pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe, ugotoviti, ali je te povezave brez pridobitnega namena objavila oseba, ki ni vedela ali za katero ni mogoče razumno pričakovati, da bi vedela za nezakonitost objave teh del na prvonavedenem spletnem mestu, ali pa so bile, nasprotno, navedene povezave objavljene s pridobitnim namenom, pri čemer je treba v tem primeru domnevati, da je ta oseba za to vedela.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da je treba za to, da se ugotovi, ali namestitev hiperpovezav do varovanih del, ki so prosto dostopna na nekem spletnem mestu brez dovoljenja imetnika avtorske pravice, na drugo spletno mesto pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe, ugotoviti, ali je te povezave brez pridobitnega namena objavila oseba, ki ni vedela ali za katero ni mogoče razumno pričakovati, da bi vedela za nezakonitost objave teh del na prvonavedenem spletnem mestu, ali pa so bile, nasprotno, navedene povezave objavljene s pridobitnim namenom, pri čemer je treba v tem primeru domnevati, da je ta oseba za to vedela.
Podpisi