SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 5. julija 2011(*)
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec – Pogoji zaposlitve – Fizična sposobnost – Zdravniški pregled pred zaposlitvijo – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Zaupnost zdravstvenih podatkov – Prenos zdravstvenih podatkov med institucijami – Pravica do zasebnosti“
V zadevi F‑46/09,
katere predmet je tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
V, kandidatka za delovno mesto pogodbenega uslužbenca v Evropskem parlamentu, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki jo zastopata É. Boigelot in S. Woog, odvetnika,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Evropskega nadzornika za varstvo podatkov, ki ga zastopata M. V. Pérez Asinari in H. Kranenborg, zastopnika,
intervenient,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata K. Zejdová in S. Seyr, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(prvi senat),
v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, H. Kreppel, sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. marca 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 V je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 5. oktobra 2009 vložila to tožbo, s katero predlaga predvsem razglasitev ničnosti, po eni strani, odločbe direktorja za kadrovske zadeve Evropskega parlamenta z dne 19. decembra 2008, ki je zaradi nezmožnosti za delo umaknil ponudbo za zaposlitev z dne 10. decembra 2008, in, po drugi strani, mnenja uradnega zdravnika Parlamenta z dne 18. decembra 2008 ter odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala.
Pravni okvir
2 Člen 82(3) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) določa:
„Začasni uslužbenec se lahko zaposli, le če:
[…]
(d) je fizično sposoben opravljati delo […]“
3 Člen 83 PZDU določa:
„Pred zaposlitvijo pogodbeni uslužbenec opravi zdravniški pregled pri enem od uradnih zdravnikov institucije, ki potrdi, da izpolnjuje zahteve iz člena 82(3)(d).
Smiselno se uporablja člen 33 Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropske unije].“
4 Člen 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Če je po opravljenem zdravniškem pregledu, predvidenem v prvem odstavku, izdano negativno zdravniško mnenje, lahko kandidat v dvajsetih dneh po tem, ko ga institucija uradno obvesti o tem mnenju, prosi za strokovno mnenje zdravstveno komisijo, sestavljeno iz treh zdravnikov, ki jih med uradnimi zdravniki institucije izbere organ za imenovanja. Zdravstvena komisija zasliši uradnega zdravnika, ki je izdal prvotno negativno mnenje. Kandidat lahko zdravstveni komisiji predloži mnenje zdravnika, ki ga sam izbere. Če mnenje zdravstvene komisije potrdi ugotovitve zdravniškega pregleda, predvidenega v prvem odstavku, mora 50 % honorarja in nastalih stroškov plačati kandidat.“
5 Člen 15 Sklepa predsedstva Evropskega parlamenta z dne 3. maja 2004 o notranjih predpisih o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev (v nadaljevanju: Notranji predpisi) določa:
„Pogodbeni uslužbenec pred zaposlitvijo opravi zdravniški pregled v skladu s členom 83 PZDU. Rezultat pregleda velja eno leto, razen če uradni zdravnik institucije, če je potrebno, ne določi krajše veljavnosti.“
6 Priročnik za postopke zdravstvene službe Evropske komisije določa, da se kartoteka po šestih mesecih arhivira, če po uradnem obvestilu o sposobnosti ali nezmožnosti ne pride do zaposlitve.
7 Člen 1(1) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL 2001, L 8, str. 1) določa:
„Skladno s to uredbo institucije in organi, ki jih ustanovijo ali so ustanovljeni na podlagi pogodb o ustanovitvi [Evropske unije], v nadaljnjem besedilu ‚institucije ali organi [Unije]‘, varujejo temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb in predvsem njihovo pravico do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov ter ne omejujejo niti ne prepovedujejo prostega pretoka osebnih podatkov med seboj ali prejemnikom, zavezanim nacionalni zakonodaji držav članic, ki izvaja Direktivo 95/46/ES.“
8 Člen 4 Uredbe št. 45/2001 določa:
„1. Osebni podatki morajo biti:
(a) obdelani pošteno in zakonito;
(b) zbrani za določene, izrecne in zakonite namene in se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni. Nadaljnja obdelava osebnih podatkov za zgodovinske, statistične ali znanstvene namene se ne šteje za nezdružljivo pod pogojem, da upravljavec določi ustrezne zaščitne ukrepe, zlasti za zagotovitev, da se podatki ne obdelujejo za noben drug namen ali da se ne uporabljajo v podporo ukrepov ali odločitev v zvezi z določenim posameznikom;
(c) primerni, ustrezni in ne pretirani glede na namene, za katere se zbirajo in/ali nadalje obdelujejo;
(d) točni, in kadar je to nujno, do dneva osveženi; uporabiti je treba vse razumne ukrepe za zagotovitev, da se netočni ali nepopolni podatki zbrišejo ali popravijo ob upoštevanju namenov, za katere so bili zbrani ali za katere se nadalje obdelujejo;
(e) shranjeni v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, le toliko časa, kakor je potrebno za namene, za katere so bili zbrani ali za katere se nadalje obdelujejo. Institucija ali organ [Unije] predpiše, da se osebni podatki, ki jih je treba shraniti za daljše obdobje za zgodovinsko, statistično ali znanstveno uporabo, shranijo samo v anonimni obliki, ali če to ni mogoče, samo z zakodirano identiteto posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. V nobenem primeru se osebni podatki ne smejo uporabiti za noben drug namen kakor za zgodovinski, statistični ali znanstveni namen.
2. Upravljavec mora zagotoviti, da se ravna skladno z odstavkom 1.“
9 Člen 6 Uredbe št. 45/2001 določa:
„Ne da bi to posegalo v člene 4, 5 in 10:
1. se osebni podatki obdelujejo za drugačne namene, kakor so bili zbrani, samo v primeru, če notranji predpisi institucije ali organa [Unije] izrecno dovoljujejo spremembo namena.
[…]“
10 Člen 7 Uredbe št. 45/2001 določa:
„Ne da bi to posegalo v člene 4, 5, 6 in 10:
1. se osebni podatki prenašajo znotraj institucij ali organov Skupnosti ali drugim samo, če so podatki potrebni za zakonito opravljanje nalog, ki jih zajema pristojnost prejemnika.
[…]“
11 Člen 10, od (1) do (3), Uredbe št. 45/2001 določa:
„1. Prepovedana je obdelava osebnih podatkov, ki kažejo na rasno ali etnično poreklo, politična prepričanja, verska ali filozofska prepričanja, pripadnost sindikatu, ter podatkov v zvezi z zdravstvenim ali spolnim življenjem.
2. Odstavek 1 se ne uporablja, kadar:
(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, poda svojo izrecno privolitev k obdelavi teh podatkov, razen kadar notranji predpisi institucije ali organa [Unije] določajo, da se od prepovedi iz odstavka 1 ne sme odstopiti z dajanjem privolitve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali
(b) je obdelava potrebna zaradi skladnosti s posebnimi pravicami in dolžnostmi upravljavca na področju [delovnega prava], če to dovoljujejo pogodbe o ustanovitvi [Evropske unije] ali drugi pravni akti, sprejeti na tej podlagi, ali po potrebi, če se s tem strinja evropski nadzornik za varstvo podatkov ob upoštevanju ustreznih zaščitnih ukrepov […]
3. Odstavek 1 se ne uporablja, kadar se obdelava podatkov zahteva za namene preventivne medicine, zdravstvene diagnoze, zagotovitve oskrbe ali zdravljenja ali vodenja zdravstvenih storitev in kadar te podatke obdeluje zdravstveni strokovnjak ob upoštevanju dolžnosti poklicne tajnosti ali kakšna druga oseba, ki je tudi zavezana enaki dolžnosti tajnosti.“
Dejansko stanje
12 Tožeča stranka je med februarjem 1997 in marcem 2006 skupno približno tri leta delala v službah Komisije kot pomožni ali začasni uslužbenec. Nazadnje je od septembra 2005 do marca 2006 začasno opravljala delo asistentke v enoti za skupne preiskave z drugimi organi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF).
13 Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 27. februarja 2006 obveščena, da je uspešno opravila izbirne teste, imenovane CAST 25, za pogodbene uslužbence za 25 držav članic na področju opravljanja tajniških del. Zato je bilo njeno ime vpisano v končni seznam uspešnih kandidatov Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), ki velja tri leta.
14 Junija 2006 sta dva generalna direktorata Komisije želela zaposliti tožečo stranko.
15 Tožeča stranka je bila pozvana na zdravniški pregled za presojo sposobnosti opravljanja dela v skladu s členom 83 PZDU.
16 Zdravniški pregled pred zaposlitvijo je potekal 26. junija 2006 v prostorih zdravstvene službe Komisije v Bruslju (Belgija), kjer je tožečo stranko pregledal zdravnik K.
17 Tožeča stranka je 29. junija 2006 vodji zdravstvene službe F. pri Komisiji poslala elektronski dopis, v katerem je zdravnika K. prijavila zaradi neustreznega obnašanja med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo 26. junija 2006.
18 F. je to prijavo preiskal julija 2006, tako da je, po eni strani, zaslišal zdravnika K., ki je očitke zavrnil, in, po drugi strani, sprejel tožečo stranko.
19 Po tej preiskavi je bilo kljub neobstoju dokazov o dejanjih, ki se očitajo zdravniku K., odločeno, da bo kartoteko tožeče stranke obravnaval drug zdravnik.
20 Uradni zdravnik Komisije je 26. septembra 2006 izdal zdravniško mnenje o fizični nezmožnosti tožeče stranke.
21 Direktorica generalnega direktorata (DG) za kadrovske zadeve in administracijo S. je z dopisom z dne 9. novembra 2006 obvestila tožečo stranko, da ne izpolnjuje pogojev za fizično sposobnost, ki se zahtevajo za opravljanje dela, in da lahko v skladu s členom 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov v dvajsetih dneh prosi za strokovno mnenje zdravniške komisije o njenem primeru.
22 Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. novembra 2006 prosila za mnenje zdravniške komisije.
23 Zdravniška komisija je v mnenju z dne 17. aprila 2007, ki so ga soglasno sprejeli vsi trije člani, potem ko je preučila vse dokumente v kartoteki zainteresirane osebe in zaprosila za psihiatrično izvedensko mnenje, navedla, da „meni, da [tožeča stranka] ni sposobna opravljati tega dela“. Na koncu mnenja je pojasnjeno, da je bila „medicinska utemeljitev ugotovitve kot zaupen zdravstveni podatek posredovana [zdravstveni službi Komisije]“.
24 Komisija je z dopisom z dne 15. maja 2007 tožečo stranko obvestila, da „v skladu z mnenjem komisije[, katerega kopija je priložena dopisu,] ne izpolnjuje pogojev za fizično sposobnost, ki se zahtevajo za opravljanje [tega] dela“. V tem dopisu je bilo navedeno, da je bila „medicinska utemeljitev ugotovitve kot zaupen zdravstveni podatek posredovana [v]odji [z]dravstvene službe Komisije v Bruslju, ki jo [je] vložil v zdravstveno kartoteko [tožeče stranke]“.
25 Tožeča stranka je 9. maja 2007 vložila pritožbo zoper to odločbo.
26 Komisija je z odločbo z dne 12. julija 2007 zavrnila pritožbo.
27 Tožeča stranka je 4. marca 2008 vložila tožbo med drugim zoper odločbo z dne 15. maja 2007 pod referenčno številko F‑33/08. Sodišče za uslužbence je s sodbo z dne 21. oktobra 2009 tožbo zavrnilo. Splošno sodišče Evropske unije, pri katerem je bila vložena pritožba, je zavrnitev potrdilo s sodbo z dne 15. junija 2011 (v zadevi V proti Komisiji, T‑510/09 P).
28 Potem ko je zdravstvena služba Parlamenta z dopisom z dne 9. decembra 2008 prosila službe Komisije, naj ji posredujejo zdravstveno kartoteko tožeče stranke, je Parlament z dopisom z dne 10. decembra 2008 tožeči stranki ponudil mesto pogodbenega uslužbenca za delo, ki spada v funkcionalno skupino II, v generalnem sekretariatu od 2. februarja do 2. avgusta 2009. V tem dopisu je bilo navedeno, da ponudba velja pod pogojem, da se upoštevajo pogoji za zaposlitev iz člena 82 PZDU in da je izvid zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo pozitiven. Tožeča stranka je bila tudi pozvana, naj po telefaksu najpozneje v dveh tednih pošlje potrebne dokumente, zlasti overjene kopije potrdil vseh prejšnjih delodajalcev. Oseba, odgovorna za vodenje zaposlitvenega spisa tožeče stranke, jo je istega dne z elektronskim dopisom med drugim obvestila o poteku zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo in jo pozvala, naj prinese osebno fotografijo, „da se ustvari zdravstvena kartoteka“.
29 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 10. decembra 2008 sprejela ponudbo za zaposlitev v Parlamentu. Z drugim elektronskim dopisom s tega dne je Parlament obvestila, da zahtevanih dokumentov ne more poslati po telefaksu v štirinajstih dneh, ker je v tujini, in da bi zaradi božičnih praznikov želela podaljšanje roka do januarja.
30 Z dopisom z dne 10. decembra 2008 je bila tožeča stranka 7. januarja 2009 pozvana na zdravniški pregled pred zaposlitvijo. V dopisu so bili na dnu strani navedeni priimki šestih zdravnikov zdravstvene službe Parlamenta v Bruslju. Dopis je podpisal zdravnik B. Med navedenimi šestimi zdravniki je bil tudi zdravnik K., ki je 26. junija 2006 opravil zdravniški pregled tožeče stranke pred zaposlitvijo pri Komisiji in čigar obnašanju je tožeča stranka nasprotovala.
31 Oseba, odgovorna za vodenje spisa tožeče stranke, ji je z elektronskim dopisom z dne 11. decembra 2008 odgovorila, da lahko zahtevane dokumente brez nadaljnjega pošlje januarja, saj je bila zaposlitev predvidena 2. februarja 2009.
32 Tožeča stranka se je 12. decembra 2008 na lastno pobudo zglasila na kliniki Parc Léopold v Bruslju, da bi opravila krvne preiskave.
33 Zdravstvena služba Parlamenta je 12. decembra 2008 prejela kopijo zaposlitvene zdravstvene kartoteke tožeče stranke, katere original je Komisija po zavrnitvi zaposlitve arhivirala.
34 Uradni zdravnik Parlamenta je z mnenjem z dne 18. decembra 2008 po preučitvi dokumentov, ki jih je posredovala Komisija, ugotovil, da tožeča stranka fizično ni sposobna opravljati „nobenega dela v nobeni evropski [i]nstituciji“. To mnenje z naslovom „Izvid zdravniškega pregleda z dne 26. [junija] 2006, opravljenega pri Komisiji v Bruslju“ temelji na ugotovitvi uradnega zdravnika Komisije z dne 26. septembra 2006 o nezmožnosti tožeče stranke za delo, ki jo je 17. aprila 2007 potrdila pritožbena zdravniška komisija in „ki še vedno velja za vsa dela v vseh evropskih institucijah“.
35 Parlament je z dopisom z dne 19. decembra 2008 tožečo stranko obvestil o omenjenem mnenju o nezmožnosti z dne 18. decembra 2008 in umaknil ponudbo za zaposlitev z dne 10. decembra 2008 (v nadaljevanju: sporna odločba). V tem dopisu je Parlament opozoril, prvič, na obveznost, ki naj bi veljala za tožečo stranko, da ga mora obvestiti o katerem koli drugem zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo, že opravljenem pri drugi instituciji, da se poenostavi postopek zaposlovanja in omogoči prenos zdravstvene kartoteke, ki jo ima zadevna institucija. Drugič, Parlament je navedel, da je za prenos zdravstvene kartoteke tožeče stranke, ki jo ima Komisija, zaprosil po tem, ko je med pregledovanjem baze podatkov CAST ugotovil, da je zainteresirana oseba že delala za to institucijo.
36 Tožeča stranka je z dopisom z dne 5. januarja 2009 v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper sporno odločbo. Parlament trdi, ne da bi mu to kdo oporekal, da je pritožbo prejel 7. januarja 2009.
37 Tožeča stranka je z elektronskima dopisoma z dne 26. januarja in 13. marca 2009 pritožbo dopolnila. Poleg tega je zahtevala, da se ji posredujejo izvidi krvnih preiskav, opravljenih 12. decembra 2008 na kliniki Parc Léopold ter 26. junija 2006 v zdravstveni službi Komisije, in zdravnika K. obtožila, da je ponaredil rezultate teh medicinskih preiskav.
38 Tožeča stranka je 18. februarja 2009 ponovno opravila krvne preiskave, ki so po navedbah virov, ki jih je navedla, pokazale „očitne in na prvi pogled težko razložljive razlike glede na rezultate krvnih preiskav, opravljenih 12. decembra 2008“.
39 Parlament je z dopisom z dne 30. aprila 2009 tožečo stranko obvestil, da zavrača obtožbe, da je zdravnik K. ponaredil rezultate zgoraj navedenih krvnih preiskav.
40 Odločba o zavrnitvi pritožbe zaradi molka organa je nastopila 7. maja 2009.
41 Parlament je z dopisom z dne 12. maja 2009 tožeči stranki sporočil rezultate krvnih preiskav.
42 Generalni sekretar Parlamenta je z dopisom z dne 24. junija 2009, vročenim tožeči stranki 2. julija 2009, izrecno zavrnil pritožbo.
Predlogi strank in postopek
43 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– preden odloči, odredi, po eni strani, naj Parlament iz njene zdravstvene kartoteke odstrani rezultate krvnih preiskav, opravljenih 12. decembra 2008 na kliniki Parc Léopold, ker jih je zdravnik K. ponaredil, in, po drugi strani, naj iz njene zdravstvene kartoteke odstrani ali v njej nadomesti ali popravi njene nepravilne odgovore, ki jih je navedla pod pritiskom zdravnika K. med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo pri Komisiji;
– razglasi ničnost sporne odločbe;
– razglasi ničnost mnenja uradnega zdravnika z dne 18. decembra 2008;
– odredi, naj Parlament organizira pravi zdravniški pregled pred zaposlitvijo, ki bo nediskriminatoren, in ponovno sprosti delovno mesto v generalnem direktoratu za komuniciranje v Parlamentu;
– Parlamentu naloži plačilo 70.000 EUR odškodnine za zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki se ji prištejejo zamudne obresti;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
44 Parlament Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov.
45 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 12. februarja 2010 o ukrepu procesnega vodstva Parlament zaprosilo za sklep predsedstva Parlamenta z dne 3. maja 2004 o notranjih predpisih o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev. Parlament je izpolnil to zahtevo.
46 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 12. aprila 2010 sprejelo pripravljalni ukrep na podlagi člena 58(2), drugi pododstavek, Poslovnika, s katerim je Komisijo pozvalo, naj zlasti pojasni, kateri njeni notranji predpisi se uporabljajo za prenos zdravstvenih podatkov drugi instituciji in v katerih dejanskih okoliščinah je potekal prenos zdravstvenih podatkov v Parlamentu. Komisija je z dopisom z dne 23. aprila 2010 izpolnila ta ukrep.
47 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 12. aprila 2010 pozvalo Parlament, po eni strani, v okviru ukrepov procesnega vodstva, naj pojasni dejanske okoliščine prenosa zdravstvenih podatkov tožeče stranke Parlamentu in, po drugi strani, v skladu s členom 111(1) Poslovnika predloži svoja stališča o tem, ali je primerno Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (v nadaljevanju: ENVP) pozvati k intervenciji v postopku. Parlament je z dopisom z dne 23. aprila 2010 izpolnil ta ukrep procesnega vodstva in Sodišču za uslužbence sporočil, da nima stališč o primernosti poziva ENVP k intervenciji v postopku.
48 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 12. aprila 2010 pozvalo tožečo stranko, naj v skladu s členom 111(1) Poslovnika predloži svoja stališča o tem, ali je primerno ENVP pozvati k intervenciji v postopku. Tožeča stranka je z dopisom z dne 23. aprila 2010 odgovorila, da se ji tak poziv k intervenciji zdi primeren.
49 Sodišče za uslužbence je presodilo, da Komisije ni treba pozvati k intervenciji v tem sporu, saj je Sodišču za uslužbence v okviru omenjenega pripravljalnega ukrepa predložila potrebne dodatne informacije. Poleg tega v tem sporu pravice Komisije ne morejo biti neposredno oškodovane, saj se predlogi tožbe ne nanašajo na akte te institucije.
50 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 23. aprila 2010 sporočila Sodišču za uslužbence, da je svojemu odvetniku začasno odvzela pooblastila za zastopanje, dokler ne bo odločeno o zahtevi za odstop pristojnosti Sodišča za uslužbence, ki jo je naslovila na Sodišče Evropske unije.
51 Po izmenjavi klasičnih in elektronskih dopisov med Sodiščem za uslužbence in tožečo stranko, zlasti po dopisu sodnega tajnika z dne 21. maja 2010 in dopisu predsednika Sodišča za uslužbence z dne 10. junija 2010, je tožeča stranka z dopisom z dne 15. junija 2010, naslovljenim na predsednika Sodišča za uslužbence, potrdila, da vztraja pri tožbi pred Sodiščem za uslužbence in pri pooblastilu za zastopanje, ki ga je v tej zadevi dala É. Boigelotu. Ta dopis tožeče stranke ni bil vložen v spis. É. Boigelot je z dopisom z dne 1. julija 2010 potrdil, da še ima pooblastilo tožeče stranke v tej zadevi. Temu dopisu je bil priložen dopis tožeče stranke z dne 15. junija 2010.
52 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 8. julija 2010 pozvalo ENVP, naj sporoči, ali želi intervenirati v tem sporu. V tem dopisu je Sodišče za uslužbence poudarilo zlasti to, da se tožeča stranka sklicuje na kršitev členov 6 in 7 Uredbe št. 45/2001.
53 ENVP je z dopisom z dne 31. avgusta 2010 odgovoril, da želi intervenirati v tej zadevi v podporo predlogom tožeče stranke.
54 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 16. septembra 2010 v skladu s členom 111(2) Poslovnika pozvalo stranke, naj po potrebi navedejo listine, za katere menijo, da so tajne ali zaupne, in ne želijo, da bi se intervenient seznanil z njimi. Parlament je z dopisom z dne 20. septembra 2010 Sodišču za uslužbence odgovoril, da noben dokument v spisu ni ne tajen ne zaupen. Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. septembra 2010 zahtevala zaupno obravnavo osebnih podatkov v vseh procesnih aktih v tej zadevi, da se prepreči kakršna koli možnost identifikacije, in Sodišču za uslužbence poslala nezaupno različico tožbe.
55 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 11. oktobra 2010 obvestilo stranke, da je odobrilo zaupno obravnavanje, ki ga zahteva tožeča stranka. Parlament je pozvalo, naj mu posreduje nezaupno različico odgovora na tožbo in dopisa z dne 23. aprila 2010, v katerem je med drugim navedel, da nima stališč o primernosti intervencije ENVP v postopku. Parlament je izpolnil to zahtevo.
56 S sklepom z dne 10. novembra 2010 je bila dovoljena intervencija ENVP.
57 ENVP je intervencijsko vlogo predložil 10. januarja 2011. V njej je pojasnil, da intervenira v podporo predlogom tožeče stranke le v delu, v katerem ta trdi, da je bilo ravnanje zdravstvene službe Parlamenta v nasprotju s pravili o varstvu podatkov.
58 Stranke so z dopisi z dne 3. februarja 2011 predložile svoja stališča o tej vlogi.
Pravo
1. Predlog, naj se razglasi ničnost mnenja uradnega zdravnika z dne 18. decembra 2008
59 V skladu z ustaljeno sodno prakso pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe, le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj (sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 1994 v zadevi Pérez Jiménez proti Komisiji, T‑6/93, točka 34). Akti ali odločbe, ki se sprejmejo v večstopenjskem postopku, zlasti ob koncu internega postopka, so načelno lahko predmet ničnostne tožbe le, če gre za ukrepe, ki ob koncu tega postopka dokončno določajo stališče organa, in ne če gre za vmesne ukrepe, katerih namen bi bil priprava končne odločbe (glej zlasti v zvezi z mnenjem zdravniške komisije sodbo Splošnega sodišča z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točka 36, in v zvezi z mnenjem invalidske komisije sodbo Sodišča za uslužbence z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F‑41/06, točki 53 in 54).
60 Mnenje uradnega zdravnika z dne 18. decembra 2008 je pripravljalni akt sporne odločbe, zato tožeča stranka ni upravičena, da ga neposredno izpodbija. Iz tega sledi, da je treba predloge v zvezi s tem mnenjem zavrniti kot nedopustne.
2. Predlog, naj Sodišče za uslužbence odredi nekatere ukrepe
61 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj odredi, po eni strani, naj Parlament iz njene zdravstvene kartoteke odstrani rezultate krvnih preiskav, opravljenih 12. decembra 2008, in, po drugi strani, naj iz njene zdravstvene kartoteke odstrani ali v njej nadomesti ali popravi njene nepravilne odgovore, ki jih je navedla pod pritiskom zdravnika K. med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo pri Komisiji. Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga še, naj odredi, naj Parlament organizira zdravniški pregled pred zaposlitvijo in ponovno sprosti delovno mesto, ki ji je bilo ponujeno v generalnem direktoratu za komuniciranje v Parlamentu.
62 Take zahteve so, kot trdi Parlament, predlogi za odredbe.
63 Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče Unije ni pristojno za izdajo odredb institucijam (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1989 v združenih zadevah Becker in Starquit proti Parlamentu, C‑41/88 in C‑178/88, objava povzetka, točka 6; sodbe Splošnega sodišča z dne 9. junija 1994 v zadevi X proti Komisiji, T‑94/92, točka 33; z dne 9. junija 1998 v zadevi Chesi in drugi proti Svetu, T‑172/95, točka 33, in z dne 15. decembra 1999 v zadevi Latino proti Komisiji, T‑300/97, točka 28 in navedena sodna praksa; sodba Sodišča za uslužbence z dne 7. novembra 2007 v zadevi Hinderyckx proti Svetu, F‑57/06, točka 65).
64 Zato preostane le, da se navedene predloge zavrne kot nedopustne.
3. Predlog, naj se razglasi ničnost sporne odločbe
65 Tožeča stranka v bistvu navaja štiri tožbene razloge:
– prvič, nezakonitost mnenja uradnega zdravnika Parlamenta, ki je bilo izdano na podlagi dokumentov, ki jih je izdala zdravstvena služba Komisije več kot dve leti pred tem, in brez predhodnega kliničnega ter psihološkega pregleda zainteresirane osebe;
– drugič, kršitev postopka iz člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov in načela spoštovanja pravice do obrambe, ker je bila sporna odločba sprejeta, ne da bi tožeča stranka pred tem lahko prosila za mnenje pritožbene zdravniške komisije;
– tretjič, kršitev načela spoštovanja zasebnosti ter določb členov 6 in 7 Uredbe št. 45/2001;
– četrtič, psihično nadlegovanje.
Prvi tožbeni razlog: nezakonitost mnenja uradnega zdravnika
Trditve strank
66 Tožeča stranka trdi, da je bilo mnenje uradnega zdravnika, na podlagi katerega je bila sprejeta sporna odločba, izdano nezakonito. Uradni zdravnik naj bi namreč mnenje izdal, ne da bi pregledal tožečo stranko in izključno na podlagi stare zdravstvene kartoteke, ki jo je imela zdravstvena služba Komisije, s podatki, starimi več kot dve leti, in ki je bila izpodbijana v zadevi F‑33/08. Sodišče Unije pa naj bi menilo, da mora zdravniški pregled pred zaposlitvijo vključevati klinični pregled, sicer bi bil popolnoma neuporaben. Poleg tega naj bi bila v skladu s predpisi Komisije veljavnost mnenja o sposobnosti omejena na šest mesecev.
67 Parlament ne izpodbija tega, da njegov uradni zdravnik ni opravil kliničnega pregleda tožeče stranke. Vendar v tem primeru meni, da uradnemu zdravniku takega pregleda ni bilo treba opraviti.
68 Prvič, Parlament uvodoma poudarja, da je Sodišče za uslužbence v sodbi z dne 21. oktobra 2009 (zgoraj navedena sodba V proti Komisiji) odločilo, da je bila odločba o nezmožnosti tožeče stranke, ki jo je sprejela Komisija, zakonita. Sporna odločba in mnenje uradnega zdravnika naj bi torej temeljila na odločbi, ki jo je Komisija sprejela povsem zakonito.
69 Drugič, Parlament trdi, da je vprašanje, ali je treba opraviti klinični pregled kandidata za zaposlitev, povsem medicinsko vprašanje, ki ne more biti predmet sodnega nadzora. V zvezi s tem po analogiji opozarja na sodno prakso sodišča Unije v zvezi s tem, ali invalidska komisija lahko opravi zdravniški pregled uradnika.
70 Tretjič, Parlament trdi, da je njegov uradni zdravnik imel zdravstveno kartoteko tožeče stranke, ki mu jo je posredovala Komisija in ki je vsebovala izvide več kliničnih pregledov in dodatnih izvedenskih mnenj. Podatki iz kartoteke naj bi bili dovolj sveži in ustrezni, da je ob upoštevanju kronične in trajne bolezni tožeče stranke lahko izdal mnenje.
71 Četrtič, Parlament zavrača trditev, ki se nanaša na priročnik za postopke zdravstvene službe Komisije, ker se to besedilo ne uporablja za Parlament. Edino notranje pravilo Parlamenta, ki zadeva veljavnost pregleda pred zaposlitvijo, naj bi bil člen 15 Notranjih predpisov, ki določa, da so mnenja o sposobnosti veljavna eno leto. Vendar se to pravilo uporablja samo za pozitivna mnenja in ne more nasprotovati temu, da se je uradni zdravnik Parlamenta pri izdaji mnenja v tem sporu oprl na mnenje o nezmožnosti, ki ga je uradni zdravnik Komisije izdal več kot eno leto pred tem.
Presoja Sodišča za uslužbence
72 Čeprav sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti zavrnitve zaposlitve zaradi fizične nezmožnosti specifičnega medicinskega mnenja ne more nadomestiti s svojo presojo, mora vendarle preveriti, ali je postopek zaposlovanja potekal zakonito in zlasti ali zavrnitev zaposlitve temelji na obrazloženem zdravniškem mnenju, ki vzpostavlja razumljivo povezavo med medicinskimi ugotovitvami in sklepom v tem mnenju (sodba Splošnega sodišča z dne 14. aprila 1994 v zadevi A proti Komisiji, T‑10/93, točka 61).
73 Uradni zdravnik institucije se v mnenju o fizični nezmožnosti lahko opre na obstoj fizičnih ali psihičnih motenj in tudi na medicinsko utemeljeno napoved motenj, ki v bližnji prihodnosti lahko ogrozijo normalno opravljanje predvidenega dela (zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točka 62).
74 Poleg tega je treba opozoriti, da je nadzor nad spoštovanjem jamstev, ki jih v upravnih postopkih zagotavlja pravni red Unije, kadar ima institucija Unije široko diskrecijsko pravico, temeljnega pomena. Sodišče Unije je imelo priložnost pojasniti, da sta med temi jamstvi zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne vidike posameznega primera, in obveznost, da odločitev zadostno obrazloži (glej sodbe Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, točka 14; z dne 7. maja 1992 v združenih zadevah Pesquerias De Bermeo in Naviera Laida proti Komisiji, C‑258/90 in C‑259/90, točka 26, in z dne 22. novembra 2007 v zadevi Španija proti Lenzing, C‑525/04 P, točka 58, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 8. septembra 2009 v zadevi ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 163).
75 V tem primeru iz mnenja z dne 18. decembra 2008 izhaja, da se je uradni zdravnik Parlamenta pri izdaji tega mnenja oprl izključno na zdravstvene podatke, ki jih je Komisija zbrala v letih 2006 in 2007, torej več kot leto in pol pred tem, v drugem postopku zdravstvenega pregleda pred zaposlitvijo. Sicer pa Parlament ne zanika, da je Komisija te zdravstvene podatke pridobila več kot leto in pol pred mnenjem o nezmožnosti, ki ga je uradni zdravnik Parlamenta izdal 18. decembra 2008.
76 Najprej je treba navesti, da člen 15 Notranjih predpisov – pravilo ravnanja, ki ga je Parlament določil samemu sebi in od katerega ne more odstopati, ne da bi navedel razloge za to – na splošno omejuje veljavnost rezultata zdravniškega pregleda, opravljenega v skladu z določbami člena 83 PZDU, na eno leto. Tako bi ob upoštevanju te določbe Parlament moral vsaj podvomiti o veljavnosti podatkov, ki jih je pridobil od Komisije, saj jih ne bi mogel šteti za veljavne več kot eno leto po zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo, če bi bili pridobljeni v postopku zaposlovanja, ki bi ga vodil sam.
77 Dalje, bilo je že odločeno, da mora zdravniški pregled pred zaposlitvijo vključevati klinični pregled, sicer bi bil popolnoma neuporaben, in po potrebi tudi dodatne biološke teste, ki jih odredi uradni zdravnik (zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točke od 49 do 51).
78 Nazadnje, iz sodne prakse, navedene v točkah 73 in 74, izhaja, da mora mnenje o nezmožnosti, da je zakonito, temeljiti na ugotovitvah o sedanjih ali prihodnjih motnjah in na upoštevnih elementih.
79 Parlament pri opiranju na sodno prakso s področja ugotavljanja invalidnosti kot poklicne bolezni trdi, da je vprašanje, ali je v nekaterih okoliščinah treba opraviti klinični pregled zadevne osebe, predmet diskrecijske pravice, ki jo imajo člani invalidske komisije (sodba Splošnega sodišča z dne 23. novembra 2004 v zadevi O proti Komisiji, T‑376/02, točka 44).
80 Vendar se ta sodna praksa nanaša na meje sodnega nadzora pri povsem medicinskih presojah in ne more upravičiti tega, da je uradni zdravnik oproščen obveznosti iz člena 83 PZDU, da mora opraviti zdravniški pregled in se sam prepričati o tem, ali je zainteresirana oseba sposobna opravljati delo.
81 Poleg tega diskrecijska pravica zdravnika na medicinskem področju sodišču ne prepoveduje, da, po eni strani, preveri vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost ter, po drugi strani, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksne situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. maja 2004 v zadevi Hecq proti Komisiji, T‑191/01, točka 63).
82 Tako v obravnavanem primeru glede na starost zdravstvenih podatkov, ki jih je posredovala Komisija, in na njihove morebitne spremembe v tem času uradni zdravnik ni imel vseh upoštevnih podatkov o zdravstvenem stanju tožeče stranke, ko je izdal mnenje o nezmožnosti.
83 Trditev Parlamenta, da je razlog, da je Komisija leta 2007 ugotovila nezmožnost tožeče stranke za delo, njena bolezen, je mogoče zgolj zavrniti. Odločeno je namreč bilo, da duševne motnje, ki se po naravi stalno spreminjajo, ne morejo utemeljiti tega, da je oseba, ki jih ima, dokončno izključena iz službe, saj mora uprava zainteresirani osebi zagotoviti redne preglede v razumnih časovnih razmikih (glej v zvezi z nastopom bolniškega dopusta uradnika po uradni dolžnosti sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2006 v zadevi de Brito Sequeira Carvalho proti Komisiji, F‑17/05, točki 129 in 130, potrjeno s sodbama Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2009 v zadevi de Brito Sequeira Carvalho proti Komisiji, T‑40/07 P, in v zadevi Komisija proti de Britu Sequeiru Carvalhu, T‑62/07 P, točke od 231 do 240).
84 Okoliščina odločitve Sodišča za uslužbence, da je odločba o nezmožnosti, ki jo je Komisija sprejela leta 2007, zakonita, ob upoštevanju ugotovitev iz prejšnje točke ne vpliva na presojo utemeljenosti tega tožbenega razloga.
85 Poleg tega sta zastopnici Parlamenta v odgovoru na vprašanje Sodišča za uslužbence na obravnavi navedli, da zaradi zaupnosti zdravstvenih podatkov enako kot organ, pristojen za imenovanja, ko je odločal o pritožbi tožeče stranke, nista imeli dostopa do dokumentov, na podlagi katerih je uradni zdravnik Parlamenta izdal mnenje o nezmožnosti. Torej Sodišču za uslužbence nista mogli pojasniti, kakšne narave so bili ti dokumenti, ali potrditi, da je bil uradni zdravnik Parlamenta na podlagi kartoteke, ki jo je Komisija posredovala Parlamentu, popolnoma seznanjen s posebnimi okoliščinami postopka zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo pri Komisiji in s tem, da je Komisija tožečo stranko že večkrat zaposlila. Niti pristojni organ Parlamenta ni mogel preveriti, ali mnenje uradnega zdravnika temelji na vseh upoštevnih podatkih.
86 Nazadnje Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je uradni zdravnik Parlamenta izdal kategorično in splošno mnenje, ne da bi tožečo stranko pregledal, medtem ko strokovnjaki, ki jih je imenovala zdravniška komisija, v postopku zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo pri Komisiji niso izdali enoznačnega mnenja.
87 Zato je treba tožbenemu razlogu v zvezi z nezakonitostjo mnenja uradnega zdravnika ugoditi.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov
Trditve strank
88 Tožeča stranka trdi, da je Parlament kršil določbe člena 33 Kadrovskih predpisov in načelo spoštovanja pravice do obrambe. Sporna odločba naj bi bila namreč sprejeta, preden bi tožeča stranka lahko prosila za mnenje pritožbene zdravniške komisije iz teh določb.
89 Parlament trdi, prvič, da je v sporni odločbi navedeno, da tožeča stranka, če se ji zdi primerno, lahko izpodbija mnenje uradnega zdravnika tako, da zaprosi za mnenje zdravniške komisije, česar pa ni storila.
90 Drugič, Parlament pojasnjuje, zakaj je bila sporna odločba sprejeta takoj. Najprej je tožeča stranka, s tem da zdravstvene službe ni obvestila o zdravniških pregledih pri Komisiji, prekinila zaupno razmerje z institucijo. Nato meni, da je bilo treba zaradi odsotnosti uradnice na porodniškem dopustu delovno mesto hitro zapolniti. Nazadnje, Parlament trdi, da bi ob upoštevanju narave ponujene zaposlitve, če bi zdravniška komisija ovrgla mnenje uradnega zdravnika, tožeči stranki lahko predlagal enakovredno zaposlitev.
Presoja Sodišča za uslužbence
91 Iz povezanih določb členov 82 in 83 PZDU izhaja, da mora kandidat za pogodbenega uslužbenca opraviti zdravniški pregled pri uradnem zdravniku institucije, preden se lahko zaposli, da se preveri, ali je fizično sposoben opravljati ponujeno delo.
92 V členu 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se po analogiji uporablja za pogodbene uslužbence, je predviden notranji pritožbeni postopek zoper negativno mnenje, ki ga je izdal uradni zdravnik institucije.
93 Odločeno je bilo, da je zakonodajalec Skupnosti, ko je v členu 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov ustanovil pritožbeno zdravstveno komisijo, nameraval vzpostaviti dodatno jamstvo za kandidate in tako izboljšati varstvo njihovih pravic (zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točka 23). To jamstvo, ki se nanaša na spoštovanje pravice do obrambe (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi N proti Komisiji, F‑95/05, točki 69 in 76), pomeni bistveno procesno zahtevo.
94 Poleg tega je treba to jamstvo spoštovati, preden se sprejme odločba o zavrnitvi zaposlitve, in ne v poznejši fazi, saj bi izgubila svoj pomen, in sicer zagotavljanje, da se spoštuje pravica kandidatov za zaposlitev do obrambe (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, C‑51/92 P, točke od 75 do 78, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, točka 151). V zvezi s tem je besedilo člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, jasno: kandidat za zaposlitev lahko zaprosi za mnenje zdravniške komisije v dvajsetih dneh, vendar ne od vročitve odločbe o zavrnitvi zaposlitve, ampak od uradnega obvestila o mnenju uradnega zdravnika.
95 V tem primeru ni sporno, da je Parlament sporno odločbo sprejel, ne da bi tožeči stranki pred tem omogočil, da zaprosi za mnenje pritožbene zdravniške komisije. Parlament je zainteresirano osebo, ko ji je vročil sporno odločbo, sicer obvestil o tej možnosti. Vendar ta okoliščina ne vpliva na ugotovljeno nepravilnost, saj je bila ta odločba sprejeta, preden bi tožeča stranka v dvajsetih dneh po uradnem obvestilu o mnenju uradnega zdravnika lahko zaprosila za mnenje pritožbene zdravniške komisije.
96 Nazadnje, Parlament, da bi upravičil kršitev določb člena 33 Kadrovskih predpisov, trdi, da je moral zaradi interesa službe hitro zaposliti uslužbenca, da je nadomestil uradnico na porodniškem dopustu, zaradi česar pred sprejetjem sporne odločbe ni mogel čakati, da se izteče dvajsetdnevni rok iz člena 33 Kadrovskih predpisov in pridobi mnenje zdravniške komisije, če bi bilo zanj zaprošeno.
97 Vendar tak razlog ne more zakonito upravičiti tega, da se Parlament oprosti postopkovnih obveznosti iz člena 33 Kadrovskih predpisov. Vsekakor odhod uradnice na porodniški dopust ni nekaj izjemnega in Parlament mora bodisi nadomestiti osebo na porodniškem dopustu z drugim pogodbenim uslužbencem bodisi dovolj zgodaj začeti postopek zaposlovanja, da lahko spoštuje postopkovno zahtevo iz člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov. V vsakem primeru v tej zadevi glede na obdobje med mnenjem uradnega zdravnika in predvidenim datumom zaposlitve, 2. februarjem 2009, a priori ni bilo nemogoče zaprositi za mnenje zdravniške komisije.
98 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko kršitev postopkovnega pravila, zlasti načela spoštovanja pravice do obrambe, povzroči ničnost odločbe le, če je ta kršitev vplivala na vsebino končne odločbe. V tem sporu je tako, saj ni izključeno, da bi pritožbena zdravniška komisija, če bi med sprejemanjem sporne odločbe imela vse upoštevne podatke o zdravstvenem stanju tožeče stranke, lahko izdala drugačno mnenje, kot ga je izdal uradni zdravnik, ali podvomila o možnosti, da se opre na zdravstvene podatke, ki jih je Komisija pridobila pred več kot letom in pol.
99 Iz tega sledi, da je treba tudi tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov ugoditi.
Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do zasebnosti ter določb členov 6 in 7 Uredbe št. 45/2001
Trditve strank
100 Tožeča stranka meni, da je Parlament kršil pravico do zasebnosti in pravila o varstvu osebnih podatkov, zlasti pravila o prenosu njene zdravstvene kartoteke. Uradni zdravnik Parlamenta naj bi mnenje izdal na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila Komisija. Po eni strani naj bi bili ti dokumenti arhivirani pri Komisiji v skladu s priročnikom za postopke zdravstvene službe, ne pa več kot del dokumentacije v zdravstveni kartoteki, saj tožeča stranka ne dela za Komisijo. Po drugi strani pa naj bi člena 6 in 7 Uredbe št. 45/2001 prepovedovala prenos zdravstvenih podatkov, ki zadevajo tožečo stranko, med Komisijo in Parlamentom. Zdravstveni podatki, ki jih ima Komisija, naj bi bili zbrani izključno zaradi zaposlitve tožeče stranke v službah te institucije. Poleg tega naj bi bila naloga uradnega zdravnika Parlamenta opraviti zdravniški pregled pred zaposlitvijo, ne pa preiskovati zdravstveno preteklost tožeče stranke.
101 Po mnenju Parlamenta sporna odločba nikakor ne krši pravil o varstvu osebnih podatkov. Člen 7 Uredbe št. 45/2001 naj bi namreč določal, da so prenosi osebnih podatkov med institucijami mogoči, če so potrebni za zakonito opravljanje nalog, ki jih zajema pristojnost prejemnika. Sporni prenos pa naj bi bil opravljen zato, da bi Parlament lahko opravil eno od svojih nalog, to je preveril fizično sposobnost kandidata za zaposlitev. Poleg tega naj bi bil ta prenos upravičen zaradi prizadevanja, da bi bilo čim manj nepotrebnih zdravniških pregledov in da uprava dobi popolne informacije.
102 ENVP meni, da sta prenos in poznejša uporaba zdravstvenih podatkov, zbranih v letih 2006 in 2007, o zdravstvenem stanju tožeče stranke kršitev Uredbe št. 45/2001. Uvodoma pojasni, da ti podatki niso del zdravstvene kartoteke tožeče stranke kot nekdanje začasne in pogodbene uslužbenke Komisije in da vprašanje zakonitosti njihovega prenosa ni enako vprašanju zakonitosti prenosa zdravstvene kartoteke osebe, ki je zaposlena v instituciji, med institucijami. V priročniku za postopke zdravstvene službe Komisije naj ne bi bilo navedeno, za katere namene se zdravstveni podatki, pridobljeni v postopku zaposlovanja, po šestih mesecih arhivirajo in pod katerimi pogoji je mogoč dostop do teh podatkov. ENVP opozarja, da je v dveh mnenjih, sprejetih v letih 2007 in 2008, Parlamentu oziroma Komisiji priporočil, naj zdravstvene podatke kandidatov, za katere je ugotovljeno, da fizično niso sposobni opravljati dela, zbrane v postopku zaposlovanja, hrani le omejeno obdobje, ki se lahko ujema z obdobjem, v katerem je mogoče izpodbijati podatke ali odločitev, sprejeto na podlagi teh podatkov.
103 ENVP poudarja, da prenos osebnih podatkov med institucijami ureja predvsem člen 7 Uredbe št. 45/2001, vendar brez poseganja v člene 4, 5, 6 in 10 te uredbe. Zato spoštovanje člena 7 Uredbe št. 45/2001 ne pomeni, da sta prenos in poznejša uporaba podatkov skladna s to uredbo v celoti, v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi Parlament, ki se v odgovoru na tožbo omejuje na člen 7. ENVP opozarja, da je na podlagi člena 10(1) Uredbe št. 45/2001 obdelava nekaterih kategorij podatkov, kot so zdravstveni podatki, prepovedana in da je po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice varstvo teh podatkov bistveno za uresničevanje pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljene v členu 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). Ker tožeča stranka ni privolila v obdelavo spornih podatkov, se naj izjema iz člena 10(2)(a) Uredbe št. 45/2001 ne bi uporabljala. Poleg tega naj Parlament ne bi dokazal, da je bil prenos podatkov, čeprav je bil z vidika člena 7 Uredbe št. 45/2001 zakonit, resnično potreben zaradi skladnosti z njegovimi pravicami in dolžnostmi na področju delovnega prava v smislu druge izjeme iz člena 10(2)(b) te uredbe. To informacijo bi Parlament lahko dobil tudi drugače, z manjšim posegom v zasebnost, na primer tako, da bi tožečo stranko prosil, naj mu jo posreduje, ali tako, da bi zdravniški pregled opravile njegove službe. V zvezi s tem ENVP pojasnjuje, da je v omenjenem mnenju iz leta 2007 Parlamentu priporočil, naj v vprašalniku za zdravniški pregled pred zaposlitvijo črta vprašanja, ali je bil kandidat za delovno mesto že kdaj zavrnjen iz zdravstvenih razlogov oziroma ali je že bil na pregledu pri nevrologu, psihiatru, psihoanalitiku ali psihoterapevtu. Parlament naj bi to priporočilo upošteval.
104 Poleg tega ENVP trdi, da v trenutku, ko je Parlament od zdravstvene službe Komisije dobil zdravstvene podatke o tožeči stranki, se ti podatki niso več hranili za prvotni namen, to je za presojo zdravstvene sposobnosti tožeče stranke za opravljanje dela pri Komisiji. Poleg tega naj bi bili ti podatki pri Komisiji arhivirani, saj je šestmesečni rok iz priročnika za postopke zdravstvene službe Komisije od odločbe o nezmožnosti že potekel. Prenos in uporaba teh podatkov naj bi torej pomenila kršitev člena 4(1)(b) in (e) Uredbe št. 45/2001. Poleg tega spremenjenega namena obdelave teh podatkov ne bi bilo mogoče upravičiti na podlagi člena 6 te uredbe. Še več, Parlament, ki je zaprosil za prenos, bi moral skupaj s Komisijo poskrbeti, da je celoten prenos zakonit.
105 Nazadnje, ENVP pojasni, da tudi če tožeča stranka Parlamenta namenoma ne bi obvestila o prejšnjih zdravniških pregledih, ta okoliščina ne bi vplivala na pravico do varstva teh podatkov, ki jo ima zainteresirana oseba na podlagi Uredbe št. 45/2001.
106 Tožeča stranka v stališčih o intervencijski vlogi izjavlja, da se popolnoma strinja s presojo ENVP, da je Parlament kršil člen 4(1)(b) in (e) ter člen 10(2)(b) Uredbe št. 45/2001. Ugotovitev, da prenos zdravstvenih podatkov ni bil resnično potreben v smislu člena 10(1)(b) te uredbe, naj bi iz istih razlogov veljala tudi za člen 7(1) tega besedila, ki naj bi ga Parlament prav tako kršil, saj sporni prenos ni mogel biti nujen za zakonito opravljanje nalog Parlamenta. Ta institucija naj bi kršila načelo omejitve namenov, točnosti in ažurnosti teh podatkov ter pravila o njihovem shranjevanju, zato je kršila člen 4(1)(b), (d) in (e) Uredbe št. 45/2001.
107 Parlament v stališčih o intervencijski vlogi poudarja, da je bila obdelava osebnih podatkov tožeče stranke potrebna zaradi skladnosti z dolžnostmi te institucije na področju delovnega prava, to je zaradi preverjanja fizične sposobnosti tožeče stranke za delo, kot je določeno v členu 83 PZDU in členu 33 Kadrovskih predpisov. Zato naj bi bila obdelava teh podatkov ob upoštevanju člena 10(2)(b) Uredbe št. 45/2001 zakonita. Prav tako naj bi bila obdelava podatkov, ki so jo izvajali samo člani zdravstvene službe Parlamenta, zavezani k varovanju poklicne skrivnosti, za namene zdravstvene diagnoze sposobnosti za delo, ki jo je ocenil uradni zdravnik, potrebna in torej zakonita v smislu člena 10(3) te uredbe. Ta obdelava naj bi bila tudi del zakonitega izvajanja javne oblasti in je torej ob upoštevanju člena 5(a) te uredbe zakonita.
108 V zvezi s prenosom podatkov Parlament trdi, da je bil prenos podatkov nujen za zakonito opravljanje njegovih nalog. Parlament svojih nalog brez tega prenosa namreč ne bi mogel opraviti: po eni strani tožeča stranka zdravstveni službi Parlamenta, ko je z njo vzpostavila stik, ni sporočila, da je pred tem imela zdravniški pregled v drugi instituciji; po drugi strani pa naj bi bila praksa Parlamenta, da zaprosi za zaposlitveno zdravstveno kartoteko kandidata, ki je pri drugi instituciji opravil zdravniški pregled pred zaposlitvijo, v interesu institucije in zadevne osebe, saj preprečuje ponavljanje nekaterih zdravniških pregledov. Možnost novega zdravniškega pregleda v Parlamentu, ki jo navaja ENVP, naj bi bila predmet povsem medicinske presoje in prepuščena pobudi pristojnega zdravnika na podlagi posredovane kartoteke.
109 V zvezi s kakovostjo podatkov Parlament meni, da ni kršil člena 4(1)(b) in (e) Uredbe št. 45/2001. Meni, da so bili zbrani za določen namen, to je za preverjanje fizične sposobnosti tožeče stranke za opravljanje dela za Unijo, kar je izrecen in zakonit namen, saj je med drugim predviden v členu 33 Kadrovskih predpisov, in da so bili ti podatki pozneje obdelani za isti namen. Poleg tega naj bi opravljanje zdravniških pregledov pred zaposlitvijo imelo v vseh institucijah isto pravno podlago in naj bi potekalo pod enakimi pogoji. Praviloma naj bi bili pogoji za sposobnost, ki morajo biti izpolnjeni, enaki v vseh institucijah. Prenos spornih podatkov naj bi bil podoben prenosu zdravstvene kartoteke uradnika v drugo institucijo, ki ga je ENVP v mnenju z dne 14. junija 2007 štel za zakonitega. Poleg tega se podatki, ki jih je zbrala Komisija, niso hranili dalj, kot je potrebno za uresničitev namena, zaradi katerega so bili zbrani in obdelani. ENVP naj bi v Smernicah za obdelavo podatkov na področju zaposlovanja iz oktobra 2008 izrecno priznal, da je osebne podatke o neizbranih kandidatih mogoče hraniti dve leti po koncu postopka – v tem primeru ta rok ni bil prekoračen. Nazadnje, enoletni rok iz člena 15 Notranjih predpisov Parlamenta naj bi se nanašal le na veljavnost pregleda.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Prvi del tožbenega razloga: kršitev pravice do zasebnosti
110 Stranke so v vlogah in na obravnavi dale poudarek na drugi del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev členov 6 in 7 Uredbe št. 45/2001. Intervencija ENVP je pomagala osredotočiti razpravo na ta drugi del. Sodišče za uslužbence kljub temu meni, da je prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do zasebnosti, dovolj natančno razčlenjen v točkah 14.1 in 16.12 tožbe, ki sta bili nato razloženi na obravnavi, da se nanj odgovori ločeno.
111 V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravica do zasebnosti, ki je določena v členu 8 EKČP in ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, ena od temeljnih pravic, ki jih varuje pravni red Unije. Vključuje zlasti pravico do tajnosti zdravstvenega stanja (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi X proti Komisiji, C‑404/92 P, točka 17; glej tudi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 25. februarja 1997 v zadevi Z proti Finski, Recueil des arrêts et décisions 1997‑I, § 71, in z dne 4. decembra 2008 v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, št. 30562/04 in št. 30566/04, § 66).
112 Prenos osebnih podatkov o zdravstvenem stanju osebe, ki jih je zbrala ena institucija, tretjim osebam, vključno z drugo institucijo, je sam po sebi poseg v zasebno življenje zadevne osebe, ne glede na to, kakšna bo poznejša uporaba posredovanih podatkov (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 20. maja 2003 v združenih zadevah Österreichischer Rundfunk in drugi, C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, točke od 73 do 75).
113 Vendar je bilo odločeno, da je temeljne pravice mogoče omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi omejeval samo bistvo tako zaščitene pravice (zgoraj navedena sodba z dne 5. oktobra 1994 X proti Komisiji, točka 18). V zvezi s tem je treba kot referenco vzeti člen 8(2) EKČP. V skladu s to določbo je vmešavanje javne oblasti v zasebno življenje lahko upravičeno, če (i) je to „določeno z zakonom“, (ii) če zasleduje enega ali več taksativno naštetih ciljev in (iii) če je to „nujno“ za doseganje tega ali teh ciljev.
114 V zadevnem primeru je torej treba preučiti, ali je prenos zdravstvenih podatkov med institucijama, da se olajša delo uradnega zdravnika, v okviru zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo mogoče šteti za zakonit glede na tri navedene pogoje.
115 Prvič, v zvezi s prvim pogojem določbe Uredbe št. 45/2001 omogočajo, da se prenos osebnih podatkov od ene k drugi instituciji razume kot „določen z zakonom“.
116 Določbe člena 7 Uredbe št. 45/2001 namreč določajo okvir za to vrsto obdelave osebnih podatkov.
117 Vendar se zastavlja vprašanje, ali je ta člen določen dovolj natančno, da bi naslovniki zakona lahko prilagodili svoje ravnanje, in ali ustreza načelu predvidljivosti, ki ga je določilo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodni praksi (glej zlasti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 20. maja 1999 v zadevi Rekvényi proti Madžarski, Recueil des arrêts et décisions 1999‑III, točka 34). Člen 7 Uredbe št. 45/2001 namreč zelo splošno določa, da so prenosi podatkov med institucijami mogoči le, če so posredovani podatki „potrebni za zakonito opravljanje nalog, ki jih zajema pristojnost prejemnika“.
118 Poleg tega člen 6 Uredbe št. 45/2001 izrecno določa, da se „osebni podatki obdelujejo za drugačne namene, kakor so bili zbrani, samo v primeru, če notranji predpisi institucije ali organa Skupnosti izrecno dovoljujejo spremembo namena“.
119 Vendar je treba ugotoviti, da Parlament ni nikjer navedel, da obstaja kakršno koli napisano pravilo, ki predvideva prenos zdravstvenih podatkov med institucijami ali izmenjavo medicinskih informacij med zdravstvenimi službami institucij, ne v zvezi z uslužbenci teh institucij, ampak v zvezi s kandidati za zaposlitev.
120 Drugič, Parlament trdi, da je namen prenosa zdravstvenih podatkov med institucijama omogočiti preverjanje, ali je kandidat fizično sposoben opravljati ponujeno delo in ali ga bo, če bo zaposlen, dejansko lahko opravljal. V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je zdravniški pregled pred zaposlitvijo namenjen legitimnemu interesu institucij Unije (zgoraj navedena sodba z dne 5. oktobra 1994 X proti Komisiji, točka 20). Navedeni cilj tako lahko upraviči poseganje v pravico do spoštovanja zasebnosti v smislu člena 8(2) EKČP.
121 Tretjič, preveriti je treba, ali je zadevno poseganje v demokratični družbi nujno za dosego legitimnega cilja.
122 Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice se šteje, da je poseganje v demokratični družbi nujno za dosego legitimnega cilja, če odgovarja na nujno družbeno zahtevo in zlasti če je sorazmerno z zasledovanim legitimnim ciljem ter če so razlogi, s katerimi nacionalni organi to upravičujejo, upoštevni in zadostni. Na tem področju imajo nacionalni organi določeno diskrecijsko pravico. Vendar je obseg te pravice spremenljiv in odvisen od nekaterih dejavnikov, med katerimi so narava pravice, ki jo zagotavlja EKČP, njen pomen za zadevno osebo ter narava in cilj poseganja. Bolj ko je zadevna pravica pomembna za zagotavljanje dejanskega uveljavljanja temeljnih ali „osebnih“ pravic, ki so posamezniku priznane, bolj je obseg diskrecijske pravice omejen. Če gre za zelo pomemben vidik posameznikovega obstoja ali identitete, je obseg diskrecijske pravice, ki jo ima država, ožji (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 10. aprila 2007 v zadevi Evans proti Združenemu kraljestvu, št. 6339/05, § 77).
123 Kot je bilo navedeno, ima v tem primeru varstvo osebnih podatkov temeljno vlogo pri uresničevanju pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 8 EKČP. Spoštovanje zaupnosti zdravstvenih podatkov je ena od temeljnih pravic, ki jih varuje pravni red Unije (glej sodbo Sodišča z dne 8. aprila 1992 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑62/90, točka 23, in zgoraj navedeno sodbo z dne 5. oktobra 1994 X proti Komisiji, točka 17). To načelo je bistveno za varovanje zasebnosti bolnikov, pa tudi za ohranjanje njihovega zaupanja v zdravstveno osebje in zdravstvene službe na splošno (zgoraj navedena sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Z proti Finski, § 95). Ob upoštevanju, da so zdravstveni podatki zelo osebni in občutljivi, je treba možnost prenosa ali posredovanja takih podatkov brez soglasja zadevne osebe tretjim osebam, tudi če gre za drugo institucijo ali drug organ Unije, zelo strogo preučiti (glej po analogiji zgoraj navedeni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Z proti Finski, § 95, ter S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, § 103). V zvezi s tem člen 10(1) Uredbe št. 45/2001 določa, da je obdelava zdravstvenih podatkov načeloma prepovedana, razen za odstopanja iz odstavka 2 tega člena.
124 Zato je treba pretehtati interes Parlamenta, da se prepriča, da je oseba, ki jo bo zaposlil, sposobna opravljati delo, ki ji bo določeno, in težo posega v pravico zadevne osebe do zasebnosti.
125 V tem primeru pa Sodišče za uslužbence meni, da ta interes, čeprav je zdravniški pregled pred zaposlitvijo namenjen legitimnemu interesu institucij Unije, ki morajo imeti možnost opravljati svoje naloge, ne upravičuje prenosa zdravstvenih podatkov med institucijama brez soglasja zainteresirane osebe (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo z dne 5. oktobra 1994 X proti Komisiji, točka 20). Najprej je namreč treba opozoriti, kot je bilo že navedeno, da so zdravstveni podatki posebej občutljivi podatki. Nato, te podatke je skoraj dve leti pred tem z natančno določenim namenom zbrala institucija, pri kateri tožeča stranka po postopku preverjanja zdravstvene sposobnosti za zaposlitev ni bila v delovnem razmerju. Nazadnje, Parlament bi svojo nalogo lahko opravil v razmerah, ki manj posegajo v temeljne pravice tožeče stranke. Lahko bi opravil zdravniški pregled, določen za 7. januar 2009, po potrebi odredil nove zdravniške preglede, prosil tožečo stranko za dovoljenje za prenos spornih zdravstvenih podatkov ali se oprl na informacije, za katere se je tožeča stranka zavezala, da mu jih bo poslala januarja 2009.
126 V nasprotju s trditvami Parlamenta odločitev, s katero je njegov uradni zdravnik zaprosil za prenos podatkov, ki jih je zbrala Komisija, ni povsem medicinski akt, ki ni predmet sodnega nadzora. Za prenos je namreč bilo zaprošeno, še preden je uradni zdravnik pregledal tožečo stranko in preden je ta zdravstveni službi lahko posredovala zahtevane informacije.
127 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je bilo mnenje uradnega zdravnika izdano v nasprotju s pravico tožeče stranke do zasebnosti in da je zaradi tega sporna odločba nezakonita. Zato je treba prvemu delu tožbenega razloga ugoditi.
– Drugi del tožbenega razloga: kršitev členov 6 in 7 Uredbe št. 45/2001
128 Uvodoma je treba opozoriti, da člen 1 Uredbe št. 45/2001 izrecno določa, da skladno s to uredbo institucije in organi varujejo temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb. Določb te uredbe niti ni mogoče razlagati tako, da bi upravičevale kršitev pravice do spoštovanja zasebnosti, zagotovljene s členom 8 EKČP (glej zgoraj navedeno sodbo Österreichischer Rundfunk in drugi, točka 91).
129 Iz člena 7 Uredbe št. 45/2001 izhaja, da institucija ali organ Unije lahko drugi instituciji ali organu Unije pošlje osebne podatke, če so potrebni za zakonito opravljanje nalog, ki jih zajema pristojnost institucije ali organa Unije, ki je njihov prejemnik.
130 V tem primeru ne more biti sporno, da preverjanje fizične sposobnosti tožeče stranke za zaposlitev v Parlamentu prispeva k zakonitemu opravljanju nalog te institucije.
131 Vendar kot ENVP upravičeno trdi v intervencijski vlogi, ta ugotovitev sama po sebi ne omogoča ugotovitve, da je sporni prenos zdravstvenih podatkov tožeče stranke skladen z določbami Uredbe št. 45/2001. Po eni strani mora biti prenos „potreben“ za zakonito opravljanje nalog te institucije. V tem sporu je torej treba ugotoviti, ali je bil prenos nujen, da so službe Parlamenta lahko presodile fizično sposobnost tožeče stranke. Po drugi strani pa člen 7 te uredbe izrecno določa, da se uporablja, „[n]e da bi to posegalo v člene 4, 5, 6 in 10“ tega besedila.
132 Za odgovor na očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo uredbe, zlasti njenega člena 7, je torej treba preučiti, ali je bil prenos opravljen ob spoštovanju zahteve po nujnosti, določene v tem členu, in v skladu z določbami, na katere ta člen napotuje, zlasti v skladu s členom 6 Uredbe. V tem sporu je treba najprej preučiti člene 4, 6 in 10 Uredbe št. 45/2001, katerih kršitev navaja tožeča stranka, in nato, ali je zahtevo po nujnosti prenosa iz člena 7 te uredbe mogoče šteti za izpolnjeno.
133 Prvič, v zvezi s členoma 4 in 6 Uredbe št. 45/2001 je treba opozoriti, da morajo biti osebni podatki v skladu s členom 4(1) te uredbe obdelani pošteno in zakonito, zbrani za določene, izrecne in zakonite namene in se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni. Poleg tega člen 6 te uredbe določa, da se osebni podatki obdelujejo za drugačne namene, kakor so bili zbrani, samo v primeru, če notranji predpisi institucije ali organa Unije izrecno dovoljujejo spremembo namena.
134 V tem primeru, kot upravičeno trdita tožeča stranka in ENVP, ni sporno, da je bil izključni namen zdravstvenih podatkov o tožeči stranki, ki jih je Komisija zbrala med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, določenim v členu 83 PZDU, omogočiti, da se ugotovi, ali je bila zainteresirana oseba ob zaposlitvi fizično sposobna opravljati delo v službah Komisije.
135 Vendar je po eni strani treba navesti, da ima poznejša obdelava teh podatkov za preverjanje, ali je bila tožeča stranka decembra 2008 sposobna delati v Parlamentu, drug namen, kot je bil namen, za katerega so bili prvotno zbrani. V zvezi s tem se Parlament ne more veljavno sklicevati na okoliščino, da imajo zdravniški pregledi v vseh institucijah isto pravno podlago, potekajo pod enakimi pogoji in temeljijo na enakih merilih za ugotavljanje sposobnosti. Sodišče Unije je v več sodbah namreč poudarilo pomen avtonomije vsake institucije kot delodajalca in zavrnilo trditve, ki se nanašajo na enotnost javne uprave Unije. Tako je bilo odločeno, da uradniki, ki jih zaposli ena institucija, ne morejo zahtevati, da se jih razvrsti v isti plačilni razred kot uradnike druge institucije, čeprav so bili vsi izbrani na istem razpisu (sodba Sodišča za uslužbence z dne 9. decembra 2010 v zadevi Liljeberg in drugi proti Komisiji, F‑83/05, točka 58). Čeprav v skladu z načelom enotnosti javne uprave, kot je določeno v členu 9(3) Amsterdamske pogodbe, za vse uradnike vseh institucij Unije veljajo enotni Kadrovski predpisi, tako načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim jo priznavajo Kadrovski predpisi, temveč prav nasprotno, institucije pri kadrovskih zadevah uživajo „načelo avtonomije“, kot je navedlo Splošno sodišče v sodbi z dne 16. septembra 1997 v zadevi Gimenez proti Odboru regij (T‑220/95, točka 72).
136 Po drugi strani, čeprav mora biti v skladu s členom 6 Uredbe št. 45/2001 sprememba namena zbiranja podatkov izrecno določena z notranjim predpisom institucije, iz vlog in obravnave izhaja, da sprememba namena, za katerega je Komisija v letih 2006 in 2007 zbrala zdravstvene podatke o tožeči stranki, ni predvidena v nobenem besedilu, ki bi ga sprejela Komisija ali Parlament. Prenos takih podatkov med zadevnima institucijama temelji na preprosti praksi, o kateri kandidati za zaposlitev niso obveščeni. Poleg tega je ENVP na obravnavi, ne da bi mu kdo nasprotoval, trdil, da ni bil uradno obveščen o praksi Parlamenta, da zaprosi za prenos zdravstvenih podatkov o kandidatih za zaposlitev, čeprav je tako obvestilo predpisano v členu 27 Uredbe št. 45/2001. V zvezi s Komisijo ENVP pojasnjuje, da je v mnenju z dne 10. septembra 2007, izdanem v okviru predhodnega preverjanja spisa te institucije z naslovom „Upravljanje dejavnosti zdravstvene službe v Bruslju in Luxembourgu, zlasti z računalniško aplikacijo SERMED“, preučil izključno združljivost prenašanja zdravstvenih podatkov z določbami Uredbe št. 45/2001 v izjemnih primerih, ko se posredujejo pravni službi Komisije, Sodišču ali na njegovo zahtevo Evropskemu varuhu človekovih pravic. Nasprotno, ENVP se v tem mnenju ni spraševal o prenosu zdravstvenih podatkov, ki jih z zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo zbere ena institucija, drugi instituciji ali drugemu organu Unije, saj uradna oseba Komisije za varstvo podatkov takega prenosa ni prijavila. ENVP poudarja, da je v tem mnenju Komisiji priporočil, naj zdravstvene podatke kandidatov, za katere je ugotovljeno, da fizično niso sposobni opravljati dela, zbrane v postopku zaposlovanja, hrani le omejeno obdobje, ki se lahko ujema z obdobjem, v katerem je mogoče izpodbijati podatke ali odločitev, sprejeto na podlagi teh podatkov. Komisija je podatke o zdravstvenem stanju tožeče stranke, zbrane v letih 2006 in 2007, legitimno hranila, vendar le zaradi sporov, ki jih je ta sprožila pred sodišči Unije v zadevah F‑33/08 in T‑510/09 P, potem ko je Komisija ni zaposlila.
137 Drugič, v zvezi s členom 10 Uredbe št. 45/2001 je treba poudariti, da je v skladu z odstavkom 1 tega člena obdelava zdravstvenih podatkov načeloma prepovedana. Odstavek 2 člena 10 med drugim določa, da se odstavek 1 ne uporablja, če zadevna oseba privoli v obdelavo ali če je obdelava potrebna zaradi skladnosti s posebnimi pravicami in dolžnostmi upravljavca na področju delovnega prava.
138 Vendar po eni strani ni sporno, da tožeča stranka ni privolila v prenos svojih zdravstvenih podatkov od Komisije v Parlament.
139 Po drugi strani, čeprav je res, da je bil sporni prenos opravljen, da bi Parlament lahko preveril, ali je tožeča stranka sposobna opravljati delo v tej instituciji, to je obveznost, ki izhaja iz členov 82 in 83 PZDU in jo je mogoče razumeti kot „obveznost na področju delovnega prava“ v smislu člena 10(2)(b) Uredbe št. 45/2001, ni dokazano, da je bil ta prenos „potreben“ za spoštovanje te obveznosti. Kajti, kot poudarja ENVP in kot je bilo navedeno v točki 125, so mogoči drugi ukrepi, ki manj posegajo v zasebnost in Parlamentu omogočajo popolno uporabo členov 82 in 83 PZDU. Parlament bi zlasti lahko, še preden je Komisijo zaprosil za posredovanje teh podatkov, tožečo stranko pozval, naj predloži nekatere podatke o svoji zdravstveni anamnezi, in v svojih službah opravil potrebne zdravniške preglede. Poleg tega so posredovani podatki relativno stari, zbrani so bili v letih 2006 in 2007, to je več kot leto in pol pred sporno odločbo, kar ne podpira trditve Parlamenta, da je bil prenos potreben.
140 Kot upravičeno trdi tožeča stranka, Parlament tudi ne more trditi, da je pravna podlaga spornega prenosa člen 10(3) Uredbe št. 45/2001. Čeprav ta člen pooblašča člane zdravstvene službe institucije, da obdelujejo podatke, ki so nujni za zdravstveno diagnozo sposobnosti neke osebe za delo, ni ne njegov cilj ne njegov učinek, da se dovoli prenos zdravstvenih podatkov, kakršen se izpodbija v tem sporu, tudi če so ga opravili člani zdravstvenih služb zadevnih dveh institucij.
141 Tretjič, v zvezi s členom 7 Uredbe št. 45/2001 je treba navesti, kot upravičeno trdi tožeča stranka, da prenos, ki ne šteje za nujnega v smislu člena 10 te uredbe, ne more biti nujen niti v smislu člena 7 tega besedila, saj gre za isto zadevno nalogo, to je presojo fizične sposobnosti tožeče stranke za zaposlitev.
142 Iz navedenega izhaja, da Sodišče za uslužbence ob upoštevanju izjemne občutljivosti zdravstvenih podatkov tožeče stranke in pogojev, pod katerimi so bili pridobljeni, meni, da Parlament z obdelavo teh podatkov ni zakonito opravil svoje naloge na podlagi členov 82 in 83 PZDU. V ta namen mora tožečo stranko prositi za soglasje za prenos podatkov ali opraviti posebne zdravniške preglede, ne sme pa se brez predhodne odobritve zainteresirane osebe opreti na zdravstvene podatke, ki jih je v drugem postopku pridobila druga institucija.
143 Zato tožeča stranka utemeljeno trdi, da je uradni zdravnik Parlamenta s tem, da je Komisijo prosil za prenos teh zdravstvenih podatkov, kršil določbe členov 6 in 7 Uredbe št. 45/2001 in da je na podlagi teh podatkov izdal nezakonito mnenje o njeni fizični sposobnosti. Zato je treba drugemu delu tožbenega razloga ugoditi.
144 Parlament v vlogah kljub temu trdi, da sporna odločba temelji na fizični nezmožnosti in na prekinitvi zaupnega razmerja.
145 Torej mora Sodišče za uslužbence preveriti, ali je bil ta drugi razlog dejansko naveden in ali lahko upraviči sporno odločbo.
146 Čeprav Parlament v sporni odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe navaja, da tožeča stranka ni spoštovala obveznosti, da mora navesti, da je pred tem opravila zdravniški pregled v drugi evropski instituciji, iz tega ne izpelje neposredno pravne posledice, saj ti odločbi temeljita le na ugotovitvi, da tožeča stranka fizično ni bila sposobna opravljati dela. Zato sporna odločba v nasprotju s trditvami Parlamenta ne temelji na prekinitvi zaupnega razmerja.
147 Čeprav Parlament s svojo argumentacijo namerava sodišču predložiti spremembo obrazložitve, je treba opozoriti, da sklicevanje med postopkom na obrazložitev, ki bi pravno lahko utemeljila sporno odločbo, ne more preprečiti, da se razglasi ničnost te odločbe (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 10. decembra 2003 v zadevi Tomarchio proti Komisiji, T‑173/02, točka 86, in z dne 15. marca 2006 v zadevi Leite Mateus proti Komisiji, T‑10/04, točka 43), razen v primeru omejene pristojnosti uprave v teh zadevah.
148 Vendar v tem primeru Parlament ne more trditi, da je v stanju omejene pristojnosti, saj ima v zvezi z obrazložitvijo, ki se nanaša na prekinitev zaupnega razmerja, široko diskrecijsko pravico (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 15. decembra 2010 v zadevi Angulo Sánchez proti Svetu, F‑67/09, točke od 76 do 78).
149 Poleg tega na datum sporne odločbe Parlament v nobenem primeru ni mogel trditi, da mu tožeča stranka namenoma ni sporočila, da je delala za Komisijo ali da je pred tem opravila zdravniški pregled v drugih institucijah. Iz točk od 29 do 31 te sodbe namreč izhaja, da sta se tožeča stranka in uprava dogovorili, da bo zainteresirana oseba januarja 2009 Parlamentu poslala dokumente, ki so potrebni, da se ustvari zaposlitveni spis. Torej ni bilo izključeno, da bi tožeča stranka Parlamentu te podatke sporočila pred zaposlitvijo ali med zdravniškim pregledom, na katerega je bila pozvana in ki bi moral biti 7. januarja 2009.
150 Iz tega sledi, ne da bi bilo treba preučiti zadnji tožbeni razlog v zvezi s psihičnim nadlegovanjem, da je treba sporno odločbo razglasiti za nično.
4. Odškodninska zahtevka
Trditve strank
151 Tožeča stranka trdi, da so nepravilnosti, storjene v postopku zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo, kršitve, za katere je odgovoren Parlament, ker so ji, po eni strani, povzročile premoženjsko in nepremoženjsko škodo in ker so, po drugi strani, neposredno povezane s škodo, ki jo uveljavlja.
152 V zvezi s premoženjsko škodo tožeča stranka trdi, da je zaradi kršitev Parlamenta izgubila zelo resno možnost za zaposlitev v Parlamentu, za katero bi lahko obstajale možnosti, da bi jo opravljala nedoločen čas. Zato zahteva odškodnino v višini 95 % razlike med plačo, ki bi jo morala prejemati od 2. februarja 2009 do 2. avgusta 2009, in nadomestilom za brezposelnost, ki ga je v tem obdobju dejansko prejela. V zvezi s tem zahteva „začasno“ odškodnino v višini 50.000 EUR.
153 V zvezi z nepremoženjsko škodo tožeča stranka zahteva 20.000 EUR odškodnine, ker je imela zaradi preprečitve zaposlitve v Parlamentu in zaradi številnih storjenih nezakonitosti, zlasti kršitve pravice do zasebnosti, občutek, da se ji godi krivica.
154 Parlament trdi, da je treba odškodninska zahtevka zavrniti. Tožeča stranka naj namreč ne bi dokazala obstoja kršitve.
155 Poleg tega Parlament v zvezi s premoženjsko škodo meni, po eni strani, da ni dejanska in gotova, ker ni bilo dokazano, da bi tožečo stranko zaposlili, če bi opravila zdravniški pregled brez podatkov, ki jih je posredovala Komisija. Po drugi stani pa Parlament meni, da je ta škoda precenjena in nikakor ne more znašati 50.000 EUR. Po mnenju Parlamenta bi tožeča stranka v obdobju od 2. februarja do 2. avgusta 2009 lahko prejela največ 15.600,60 EUR. Od tega zneska bi bilo treba odšteti še znesek nadomestil za brezposelnost, ki jih je prejela v tem obdobju. Nazadnje je treba tako dobljeni znesek ponderirati s koeficientom znižanja, da se upošteva dejstvo, da je imela tožeča stranka majhne možnosti za zaposlitev.
156 V zvezi z nepremoženjsko škodo Parlament trdi, da tožeča stranka ni zadostno dokazala, kaj naj bi pomenila ta škoda, in opozarja na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe načeloma ustrezno in zadostno nadomestilo za nepremoženjsko škodo.
Presoja Sodišča za uslužbence
157 V skladu z ustaljeno sodno prakso odgovornost uprave predpostavlja izpolnjevanje vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, glede obstoja dejanske škode in vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbi Sodišča z dne 1. junija 1994 v zadevi Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, točka 42, in z dne 21. februarja 2008 v zadevi Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, točka 52). Ti trije pogoji so kumulativni. Neizpolnjevanje enega od teh pogojev zadostuje za zavrnitev odškodninskih zahtevkov.
158 Kar zadeva obstoj vzročne zveze, mora tožeča stranka načeloma dokazati neposredno in gotovo vzročno-posledično zvezo med kršitvijo, ki jo je storila institucija, ter zatrjevano škodo (sodba Splošnega sodišča z dne 28. septembra 1999 v zadevi Hautem proti EIB, T‑140/97, točka 85).
159 Kljub temu je stopnja gotovosti vzročne zveze, ki jo zahteva sodna praksa, dosežena, ko je nezakonitost, ki jo je storila institucija Unije, osebi gotovo odvzela ne nujno zaposlitev, pravice do katere zainteresirana oseba ne more nikakor dokazati, temveč resno možnost, da bi bila zaposlena kot uradnik ali uslužbenec, kar ima za zainteresirano osebo posledico premoženjsko škodo, ki jo predstavlja izguba prihodkov. Ko se v okoliščinah primera izkaže za zelo verjetno, da bi zadevna institucija ob spoštovanju zakonitosti zaposlila uslužbenca, teoretična negotovost, ki ostaja glede rezultata, ki bi ga prinesel zakonito voden postopek, ne preprečuje, da se povrne dejanska premoženjska škoda, ki je zainteresirani osebi nastala zato, ker je bila zavrnjena njena kandidatura za delovno mesto, za katerega bi imela vse možnosti za uspeh (sodba Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, točka 150, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 22. oktobra 2008 v zadevi Tzirani proti Komisiji, F‑46/07, točka 218).
160 V zvezi s premoženjsko škodo tožeča stranka upravičeno trdi, da bi brez nezakonitosti, ki jo je storil Parlament, katerega uradni zdravnik se je oprl na neažurne zdravstvene podatke in ni sam opravil zdravniškega pregleda sposobnosti, določenega v PZDU, imela resne možnosti za zaposlitev.
161 Najprej, Parlament je tožeči stranki namreč že sporočil, da je sprejeta. Odločitev o zaposlitvi ni bila samo mogoča, ampak dejanska, saj je bila zaposlitev tožeče stranke odvisna samo še od priznanja, da je fizično sposobna za delo.
162 Nato, v nasprotju s trditvami Parlamenta ni dokazano, da tožeče stranke ob zakonitem poteku zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo in samo na podlagi podatkov o njenem zdravju, ki bi jih zdravstvena služba Parlamenta zbrala januarja 2009, ne bi zaposlili. Zdravstveni podatki, ki so upravičili, da Komisija leta 2007 ni zaposlila tožeče stranke, bi se lahko spremenili in upravičili, da se ji prizna, da je sposobna za zaposlitev v službah Parlamenta.
163 Nazadnje, od kandidata za zaposlitev ni mogoče zahtevati, naj prihodnjemu delodajalcu razkrije svojo zdravstveno anamnezo. Kot je odločilo Sodišče, je pravica do zasebnosti, ki je določena v členu 8 EKČP in ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, ena od temeljnih pravic, ki jih varuje pravni red Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 23). Vključuje zlasti pravico do tajnosti zdravstvenega stanja (zgoraj navedena sodba Sodišča z dne 5. oktobra 1994 X proti Komisiji, točka 17).
164 Seveda delodajalec lahko naroči preiskave, da presodi fizično sposobnost osebe, ki jo namerava zaposliti, in če jih ta oseba zavrne, kar ima pravico narediti, delodajalec posledično lahko ukrepa in ne sprejme tveganja, da bi zaposlil zainteresirano osebo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo z dne 5. oktobra 1994 X proti Komisiji, točki 20 in 21).
165 Vendar v tem primeru ni gotovo, da bi Parlament brez podatkov, ki jih je dobil od zdravstvene službe Komisije, podvomil o zdravstvenem stanju tožeče stranke in izvedel temeljite preiskave, saj je poleg tega vedel, da ji ponuja le pogodbo za kratko obdobje. Tudi če bi tožeča stranka, kot se zdi, da trdi, med zdravniškim pregledom, ki bi moral biti januarja 2009, Parlamentu povedala, da je imela nekatere motnje, zaradi katerih je bila na pregledu pri psihiatru, ni gotovo, da bi zaradi take informacije ta institucija zavrnila kandidaturo zainteresirane osebe. Če bi že podatek o motnjah, ki niso fiziološke, zadostoval, da bi delodajalec takoj zavrnil zaposlitev, bi to mnogo osebam, ki so v preteklosti, čeprav kratko obdobje, imele take motnje, povzročilo resne težave pri zaposlovanju.
166 Sodišče za uslužbence meni, da je tožeča stranka v teh okoliščinah izgubila dejansko možnost, da bi bila zaposlena za določen čas, in da je to izgubljeno možnost ob upoštevanju vseh informacij, ki jih ima Sodišče za uslužbence, mogoče ex aequo et bono oceniti na 50 % (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 6. junija 2006 v zadevi Girardot proti Komisiji, T‑10/02, točki 118 in 119). Ob upoštevanju plačila, ki bi ga tožeča stranka prejela v obdobju zaposlitve kot pogodbeni uslužbenec in ki ga Parlament ocenjuje na 15.600,60 EUR, in prihodkov, ki jih je zainteresirana oseba imela v zadevnem obdobju, ko je prejemala približno 960 EUR nadomestila za brezposelnost na mesec, ter neobstoja kakršnega koli elementa, ki bi omogočal mnenje, da bi se zaposlitev tožeče stranke lahko podaljšala, je treba Parlamentu ex aequo et bono naložiti, naj tožeči stranki izplača 5.000 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.
167 V zvezi z nepremoženjsko škodo je treba navesti, da lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi pomeni ustrezno in načeloma zadostno nadomestilo za to škodo (sodbi Splošnega sodišča z dne 26. januarja 1995 v zadevi Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, točka 62, in z dne 21. januarja 2004 v zadevi Robinson proti Parlamentu, T‑328/01, točka 79, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi Sundholm proti Komisiji, F‑42/06, točka 44).
168 Vendar je sodišče Unije dopustilo nekatere izjeme od tega pravila.
169 Prvič, razglasitev ničnosti nezakonitega akta uprave ne more pomeniti popolne povrnitve nepremoženjske škode, če ta akt vsebuje presojo sposobnosti ali ravnanja tožeče stranke, ki bi jo lahko prizadela (glej sodbo Sodišča z dne 7. februarja 1990 v zadevi Culin proti Komisiji, C‑343/87, točke od 25 do 29, in zgoraj navedeno sodbo Pierrat proti Sodišču, točka 62).
170 V tem primeru se presoja obnašanja tožeče stranke, ki jo je Parlament navedel v sporni odločbi in odgovoru na pritožbo, do neke mere lahko šteje za tako, ki tožečo stranko prizadene. Parlament ji namreč izrecno očita, da mu namerno ni sporočila, da je pred tem opravila zdravniški pregled pred zaposlitvijo pri Komisiji, in da je s tem kršila svoje obveznosti. Parlament je s temi besedami odkrito podvomil o dobri veri tožeče stranke, čeprav ga je, po eni strani, obvestila o delovnih izkušnjah v službah Komisije in bi mu, po drugi strani, med zdravniškim pregledom lahko posredovala te informacije in njihove okoliščine. Tako je presoja, ki jo je Parlament navedel v odločbi, za katero je zgoraj ugotovljeno, da je nezakonita, tožeči stranki neposredno povzročila nepremoženjsko škodo (sodba Splošnega sodišča z dne 23. marca 2000 v zadevi Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, točka 98).
171 Drugič, razglasitev ničnosti nezakonitega akta uprave ne more pomeniti popolne povrnitve utrpljene nepremoženjske škode, če je storjena nezakonitost posebej huda (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2004 v zadevi Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑16/03, točka 68, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 7. julija 2009 v združenih zadevah Bernard proti Europolu, F‑99/07 in F‑45/08, točka 106).
172 V tem primeru so različne nezakonitosti, ki jih je storil Parlament, zlasti kršitev pravice do zasebnosti in kršitev Uredbe št. 45/2001, posebej hude, kar upravičuje dodelitev odškodnine za nepremoženjsko škodo.
173 Tretjič, odločeno je bilo, da razglasitev ničnosti akta, če nima nobenega polnega učinka, sama po sebi ne more biti ustrezno in zadostno nadomestilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročil razveljavljeni akt (zgoraj navedena sodba Tzirani proti Komisiji, točka 223).
174 Čeprav je v tem primeru še mogoče sprejeti ukrepe, ki bi popravili storjene nezakonitosti, na primer z novim zdravniškim pregledom tožeče stranke, je mogoče, da razglasitev ničnosti sporne odločbe ne bo imela nobenega konkretnega učinka. Podatki o zdravju tožeče stranke, s katerimi se je Parlament nezakonito seznanil, namreč lahko vzbudijo dvome, zaradi katerih zdravstvena služba te institucije težje objektivno presodi zdravstveno stanje zainteresirane osebe, vsekakor pa ni verjetno, da bi Parlament tožečo stranko, ki pri njem nikdar ni bila v delovnem razmerju, nameraval zaposliti v svojih službah kot pogodbenega uslužbenca.
175 Zato razglasitev ničnosti sporne odločbe ni popolno nadomestilo za nepremoženjsko škodo tožeče stranke. Glede na težo ugotovljenih nezakonitosti in njihovih posledic bi bilo pravično, da se ta škoda oceni na 20.000 EUR.
176 Iz navedenega izhaja, da se Parlamentu naloži, naj tožeči stranki plača 25.000 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, vključno z vsemi obrestmi.
Stroški
177 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se, ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
178 V skladu s členom 89(2) tega poslovnika, če vsaka stranka uspe samo deloma, lahko Sodišče za uslužbence odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
179 V tem primeru se tožbi v glavnem ugodi, zato bi bila pravična presoja okoliščin te zadeve taka, da Parlament nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
180 V skladu s členom 89(4) tega poslovnika intervenient nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba z dne 19. decembra 2008, s katero je Evropski parlament umaknil ponudbo za zaposlitev, ki jo je ponudil V, se razglasi za nično.
2. Evropskemu parlamentu se naloži, da V plača znesek 25.000 EUR.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Evropski parlament poleg svojih stroškov nosi stroške tožeče stranke.
5. Evropski nadzornik za varstvo podatkov, intervenient, nosi svoje stroške.
Gervasoni | Kreppel | Rofes i Pujol |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. julija 2011.
W. Hakenberg | | S. Gervasoni |