SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 15. marca 2011(*)
„Rimska konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih – Pogodba o zaposlitvi – Izbira s strani pogodbenih strank – Prisilne zakonske določbe po pravu, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava – Določitev tega prava – Pojem države, v kateri delavec ,običajno opravlja svoje delo‘ – Delavec, ki delo opravlja v več kot eni državi pogodbenici“
V zadevi C‑29/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Prvega protokola z dne 19. decembra 1988 o razlagi Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih s strani Sodišča Evropskih skupnosti, ki ga je vložilo cour d’appel de Luxembourg (Luksemburg) z odločbo z dne 13. januarja 2010, ki je prispela na Sodišče 18. januarja 2010, v postopku
Heiko Koelzsch
proti
Velikemu vojvodstvu Luksemburg,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts in J.‑C. Bonichot, predsedniki senatov, A. Borg Barthet, M. Ilešič, J. Malenovský, U. Lõhmus, sodniki, P. Lindh in C. Toader (poročevalka), sodnici,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. oktobra 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za H. Koelzscha P. Goergen, odvetnik,
– za Veliko vojvodstvo Luksemburg G. Neu in A. Corre, odvetnika,
– za grško vlado T. Papadopoulou in K. Georgiadis, zastopnika,
– za Evropsko komisijo A.‑M. Rouchaud-Joët in M. Wilderspin, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 16. decembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(2)(a) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 1980, L 266, str. 1, v nadaljevanju: Rimska konvencija), ki se nanaša na individualne pogodbe o zaposlitvi.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe za ugotovitev odgovornosti, ki jo je vložil H. Koelzsch proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg in temelji na domnevni kršitvi navedene določbe Rimske konvencije s strani sodnih organov te države. Ti organi so bili pozvani za odločanje o odškodninski tožbi, ki jo je vložil pritožnik v postopku v glavni stvari proti mednarodnemu prevoznemu podjetju Ove Ostergaard Luxembourg SA, nekdanjemu Gasa Spedition Luxembourg (v nadaljevanju: Gasa), s sedežem v Luxembourgu, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Pravni okvir
Pravila o pravu, ki se uporablja v pogodbenih obligacijskih razmerjih, in o sodni pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah
Rimska konvencija
3 Člen 3(1) Rimske konvencije določa:
„Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira pogodbenih strank mora biti izražena izrecno ali pa mora dovolj nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.“
4 Člen 6 Rimske konvencije z naslovom „Pogodbe o zaposlitvi“ določa:
„1. Ne glede na določbe člena 3 izbira prava s strani pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi ne sme pripeljati do izključitve prisilnih določb o varstvu pravic delavcev po pravu države, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 2, če pogodbeni stranki ne bi izbrali prava.
2. V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, in ne glede na določbe člena 4 se za pogodbo o zaposlitvi uporablja:
a) pravo države, v kateri delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo, tudi če je začasno napoten v drugo državo;
ali
b) pravo države, v kateri je poslovna enota, ki ga je zaposlila, če delavec običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi,
razen kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo – v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te države.“
5 Prvi protokol o razlagi Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, s strani Sodišča Evropskih skupnosti (UL 1998, C 27, str. 47, v nadaljevanju: Prvi protokol o razlagi Rimske konvencije) v členu 2 določa:
„Spodaj navedena sodišča lahko zaprosijo Sodišče za predhodno odločanje o vprašanju v zadevi, ki jo obravnavajo in ki se nanaša na razlago določb, ki jih vsebujejo instrumenti iz člena 1, če ta sodišča menijo, da je za izrek njihovih sodb potrebna odločitev o tem vprašanju:
[…]
b) sodišča držav pogodbenic, ko odločajo kot pritožbena sodišča.“
Uredba (ES) št. 593/2008
6 Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, str. 6) je nadomestila Rimsko konvencijo. Ta uredba se uporablja za pogodbe, sklenjene po 17. decembru 2009.
7 Člen 8 Uredbe št. 593/2008 z naslovom „Individualne pogodbe o zaposlitvi“ določa:
„1. Za individualne pogodbe o zaposlitvi se uporablja pravo, ki ga v skladu s členom 3 izbereta pogodbeni stranki. Vendar pa taka izbira prava delavca ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavki 2, 3 in 4 tega člena, če pogodbeni stranki ne bi bili izbrali drugega prava.
2. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, ki naj se uporablja za individualno pogodbo o zaposlitvi, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri oziroma iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo. Če delavec začasno opravlja delo v drugi državi, se ne šteje, da se je država, v kateri običajno opravlja delo, spremenila.
3. Če prava, ki naj se uporablja, ni mogoče določiti v skladu z odstavkom 2, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri se nahaja poslovna enota, ki je delavca zaposlila.
4. Kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 2 ali 3, se uporablja pravo te druge države.“
Bruseljska konvencija
8 Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), v členu 5 določa:
„Toženec s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožen v drugi državi pogodbenici:
1) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti; v zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi je ta kraj tisti, kjer delavec običajno opravlja svoje delo; če delavec običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi, je lahko delodajalec tožen tudi pred sodiščem v kraju, kjer je oziroma je bila poslovna enota, ki je delavca zaposlila.
[…]“
Uredba (ES) št. 44/2001
9 Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1) je nadomestila Bruseljsko konvencijo.
10 Člen 19 Uredbe št. 44/2001 določa:
„Delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožen:
1) pred sodišči v državi članici, kjer ima stalno prebivališče; ali
2) v drugi državi članici:
a) pred sodišči v kraju, kjer delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo; ali
b) če delavec običajno ne opravlja ali ni opravljal svojega dela v eni in isti državi, pred sodišči v kraju, kjer se nahaja ali se je nahajala poslovna enota, ki je zaposlila delavca.“
Nacionalno pravo
11 Luksemburški zakon z dne 18. maja 1979 o reformi predstavništva zaposlenih (Mémorial A 1979, št. 45, str. 948) v členu 34(1) določa:
„Med trajanjem njihovega mandata rednim in nadomestnim članom različnih predstavništev zaposlenih ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi; odpoved pogodbe o zaposlitvi, o kateri delodajalec obvesti predstavnika zaposlenih, se šteje za nično.“
12 Nemški zakon o varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (Kündigungsschutzgesetz) v členu 15(1) določa:
„1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi člana predstavnikov zaposlenih […] ni dopustna, razen če nekatera dejstva delodajalca upravičujejo do odpovedi iz pomembnega razloga brez spoštovanja odpovednega roka in če je podano soglasje na podlagi člena 103 zakona o organizaciji podjetij [Betriebsverfassungsgesetz] ali je nadomeščeno s sodno odločbo. Po poteku mandata odpoved pogodbe o zaposlitvi člana predstavnikov zaposlenih […] ni dopustna, razen če nekatera dejstva delodajalca upravičujejo do odpovedi iz pomembnega razloga brez spoštovanja odpovednega roka; to ne velja, če prenehanje članstva temelji na sodni odločbi.
Po prenehanju mandata odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dopustna eno leto.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
13 S pogodbo o zaposlitvi, podpisano v Luxembourgu 16. oktobra 1998, je bil H. Koelzsch, voznik težkih tovornih vozil, stanujoč v Osnabrücku (Nemčija), zaposlen kot voznik za mednarodne prevoze pri podjetju Gasa. Ta pogodba vsebuje klavzulo, ki napotuje na luksemburški zakon z dne 24. maja 1989 o pogodbi o zaposlitvi (Mémorial A 1989, št. 35, str. 612), in klavzulo, s katero je izključna pristojnost podeljena sodiščem te države.
14 Gasa je hčerinska družba družbe po danskem pravu Gasa Odense Blomster amba. Njena dejavnost je prevoz cvetja in drugih rastlin iz Odense (Danska) v različne kraje, večinoma v Nemčiji, pa tudi v drugih evropskih državah, s tovornjaki, ki so parkirani v Nemčiji, med drugim v mestih Kassel, Neukirchen-Vluyn in Osnabrück. V Nemčiji Gasa nima ne sedeža ne uradov. Tovornjaki so registrirani v Luksemburgu in vozniki imajo luksemburško socialno zavarovanje.
15 Po napovedi prestrukturiranja podjetja Gasa in zmanjšanja prevozov iz Nemčije so zaposleni v tem podjetju 13. januarja 2001 v tej državi ustanovili predstavništvo zaposlenih („Betriebsrat“), v katero je bil H. Koelzsch 5. marca 2001 izvoljen kot nadomestni član.
16 Direktor podjetja Gasa je z dopisom z dne 13. marca 2001 H. Koelzschu odpovedal pogodbo o zaposlitvi z učinkom od 15. maja 2001.
Ničnostna tožba zoper odpoved in odškodninska tožba proti podjetju Gasa
17 Pritožnik v postopku v glavni stvari je odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi najprej izpodbijal v Nemčiji pred Arbeitsgericht Osnabrück, ki se je s sodbo z dne 4. julija 2001 izreklo za krajevno nepristojno. H. Koelzsch je nato proti tej sodbi vložil pritožbo pri Landesarbeitsgericht Osnabrück, vendar je bila pritožba zavrnjena.
18 H. Koelzsch je nato 24. julija 2002 sprožil postopek proti družbi Ove Ostergaard Luxembourg SA, pravni naslednici podjetja Gasa, pri Tribunal de travail de Luxembourg z namenom pridobitve odškodnine zaradi nezakonite odpovedi, nadomestila za čas odpovednega roka in izplačila dolgovanih plač. Zatrjeval je, da bi bilo treba, ne glede na izbiro luksemburškega prava za lex contractus, v smislu člena 6(1) Rimske konvencije v tem sporu uporabiti prisilne določbe nemškega prava, ki varujejo člane predstavništva zaposlenih („Betriebsrat“), saj naj bi bilo, če pogodbeni stranki ne bi izbrali prava, lex contractus nemško pravo. Tako naj bi bila odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi člen 15 nemškega zakona o varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prepovedoval odpoved pogodbe o zaposlitvi članom navedenega „Betriebsrat“, ta prepoved pa naj bi bila v skladu s sodno prakso Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) razširjena na nadomestne člane.
19 Bundesarbeitsgericht je s sodbo z dne 4. marca 2004 odločilo, da se za spor uporablja le luksemburško pravo, in je tako uporabilo predvsem luksemburški zakon z dne 18. maja 1979 o reformi predstavništva zaposlenih.
20 To sodbo je po vsebini potrdilo cour d’appel de Luxembourg s sodbo z dne 26. maja 2005, pri čemer je poleg tega štelo, da je predlog H. Koelzscha, da se navedeni nemški zakon uporabi za vse njegove zahtevke, nov in torej nedopusten. Tudi Cour de Cassation de Luxembourg je s sodbo z dne 15. junija 2006 zavrnilo pritožbo zoper to odločbo.
Tožba za ugotovitev odgovornosti države zaradi kršitve Rimske konvencije s strani sodnih organov
21 Glede na to, da je bil ta prvi postopek pred luksemburškimi sodišči pravnomočno končan, je H. Koelzsch 1. marca 2007 na podlagi člena 1, prvi odstavek, zakona z dne 1. septembra 1988 o civilni odgovornosti države in drugih pravnih oseb javnega prava (Mémorial A 1988, št. 51, str. 1000) zoper Veliko vojvodstvo Luksemburg vložil odškodninsko tožbo zaradi nepravilnega dela sodišč.
22 H. Koelzsch je med drugim zatrjeval, da je bil z navedenimi sodnimi odločbami kršen člen 6(1) in (2) Rimske konvencije, ker je bilo v njih ugotovljeno, da se za njegovo pogodbo o zaposlitvi ne uporabljajo prisilne določbe nemškega zakona o varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in ker je bil z njimi zavrnjen njegov predlog, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje, s čimer bi se glede na dejstva v tej zadevi razjasnilo merilo kraja, v katerem se delo običajno opravlja.
23 Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (Luksemburg) je s sodbo z dne 9. novembra 2007 tožbo razglasilo za dopustno, vendar neutemeljeno. To sodišče je posebej glede vprašanja določitve prava, ki se uporablja, navedlo, da so sodišča, ki so odločala v sporu med H. Koelzschem in njegovim delodajalcem, pravilno ugotovila, da sta pogodbeni stranki za pravo, ki se uporablja, določili luksemburško pravo, tako da člena 6(2) Rimske konvencije ni bilo treba upoštevati. Dalje je navedlo, da so institucije predstavništva zaposlenih urejene s prisilnimi določbami države, v kateri ima delodajalec sedež.
24 H. Koelzsch je 17. junija 2008 vložil pritožbo zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču.
25 Cour d’appel de Luxembourg meni, da se očitek pritožnika glede razlage člena 6(1) Rimske konvencije s strani luksemburških sodišč ne zdi popolnoma neutemeljen, ker niso določila prava, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava, na podlagi te določbe.
26 Navaja, da če je treba šteti luksemburško pravo za pravo, ki se uporablja za pogodbo, če pogodbeni stranki ne izbereta prava, tega prava ni treba primerjati z določbami nemškega prava, na katero se sklicuje pritožnik, da bi se ugotovilo, katero pravo je ugodnejše za delavca v smislu člena 6(1) Rimske konvencije. Če je, nasprotno, to pravo treba šteti za pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava, prisilna narava določb luksemburškega prava glede odpovedi pogodb o zaposlitvi ne bi smela preprečiti uporabe nemškega prava o posebnem varstvu članov predstavništva zaposlenih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
27 Glede tega predložitveno sodišče meni, da navezne okoliščine iz člena 6(2) Rimske konvencije, zlasti tiste o državi, v kateri se delo običajno opravlja, ne dovoljujejo, v nasprotju z ugotovitvijo tribunal d’arrondissement de Luxembourg v njegovi sodbi, da se nemško pravo kot lex contractus takoj izključi.
28 Predložitveno sodišče meni, da prizadevanje za usklajenost narekuje razlago besedila „pravo države, v kateri delavec običajno opravlja svoje delo“ iz člena 6(2)(a) Rimske konvencije z vidika besedila iz člena 5(1) Bruseljske konvencije in ob upoštevanju formulacije, uporabljene v členu 19 Uredbe št. 44/2001 in členu 8 Uredbe št. 593/2008, v katerih se ne omenja le države, v kateri se opravlja delo, temveč tudi državo, iz katere delavec opravlja svoje delo.
29 Ob upoštevanju teh ugotovitev je cour d’appel de Luxembourg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba kolizijsko pravilo, ki [je] določ[eno] v […] členu 6(2)(a) [Rimske konvencije], ki določa, da se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo, razlagati tako, da je treba, kadar delavec opravlja delo v več državah, vendar se sistematično vrača v eno od njih, to državo šteti za državo, v kateri delavec običajno opravlja svoje delo?“
Vprašanje za predhodno odločanje
30 Ker je vprašanje postavilo pritožbeno sodišče, je Sodišče na podlagi Prvega protokola o razlagi Rimske konvencije, ki je začel veljati 1. avgusta 2004, pristojno za obravnavo predloga za sprejetje predhodne odločbe.
31 Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba razložiti pravilo iz člena 6(2)(a) Rimske konvencije, predvsem merilo države, v kateri delavec „običajno opravlja svoje delo“.
32 Glede tega je treba navesti, kot je to pravilno poudarila Evropska komisija, da je treba to merilo razlagati samostojno, v smislu, da vsebina in obseg tegakolizijskega pravila ne moreta biti opredeljena na podlagi prava sodišča, ki odloča, temveč ju je treba, da bi se Rimski konvenciji zagotovila poslovnega centra nima polna učinkovitost v smislu ciljev, ki jim sledi, določiti na podlagi enotnih in samostojnih meril (glej po analogiji sodbo z dne 13. julija 1993 v zadevi Mulox IBC, C‑125/92, Recueil, str. I‑4075, točki 10 in 16).
33 Poleg tega se taka razlaga ne sme oddaljiti od razlage meril, določenih v členu 5(1) Bruseljske konvencije, če so z njimi opredeljena pravila za določitev sodne pristojnosti na istih področjih in imajo podobno vsebino. Iz preambule Rimske konvencije je namreč razvidno, da je bila ta sklenjena, da bi se v mednarodnem zasebnem pravu nadaljevalo poenotenje prava, ki se je začelo s sprejetjem Bruseljske konvencije (glej sodbo z dne 6. oktobra 2009 v zadevi ICF, C‑133/08, ZOdl., str. I‑9687, točka 22).
34 Spomniti je treba, da člen 6 Rimske konvencije določa posebna kolizijska pravila glede individualnih pogodb o zaposlitvi. Ta pravila odstopajo od splošnih pravil iz členov 3 in 4 te konvencije, ki se nanašajo na svobodo izbire prava, ki se uporablja, ali na merila določitve prava, če ga pogodbeni stranki ne izbereta.
35 Člen 6(1) te konvencije omejuje svobodo izbire prava, ki se uporablja. Določa, da pogodbeni stranki ne moreta z dogovorom izključiti uporabe prisilnih določb prava, ki bi veljalo za pogodbo, če ne bi izbrali prava.
36 Člen 6(2) iste konvencije določa posebni navezni okoliščini, ki sta bodisi država, v kateri delavec „običajno opravlja svoje delo“ (a), bodisi, če takega kraja ni, kraj sedeža „poslovne enote, ki ga je zaposlila“ (b). Poleg tega ta odstavek določa, da se ti navezni okoliščini ne uporabljata, kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo – v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te države.
37 S predložitveno odločbo cour d’appel de Luxembourg pravzaprav sprašuje, katero od dveh prvih meril se uporablja za zadevno pogodbo o zaposlitvi v postopku v glavni stvari.
38 Veliko vojvodstvo Luksemburg meni, da je iz besedila člena 6 Rimske konvencije razvidno, da je primer iz vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na delo v prevoznem sektorju, primer, na katerega se nanaša člen 6(2)(b). Dovoliti uporabo kolizijskega pravila iz odstavka 2(a) navedenega člena 6 za tako pogodbo bi odvzelo pomen določbi navedenega odstavka 2(b), ki se nanaša ravno na primer, ko delavec običajno ne opravlja svojega dela v isti državi.
39 Vendar po mnenju pritožnika v postopku v glavni stvari, grške vlade in Komisije iz sodne prakse Sodišča glede člena 5(1) Bruseljske konvencije izhaja, da sistematična razlaga merila kraja, v katerem delavec „običajno opravlja svoje delo“, omogoča uporabo tega pravila tudi v primerih, ko se delo opravlja v več državah članicah. Predvsem opozarjajo, da se je za namene konkretnega ugotavljanja tega kraja Sodišče sklicevalo na kraj, iz katerega delavec izpolnjuje bistveni del svojih obveznosti za svojega delodajalca (zgoraj navedena sodba Mulox IBC, točke od 21 do 23 ), ali na kraj, v katerem je delavec ustvaril dejanski center svojih poklicnih dejavnosti (sodba z dne 9. januarja 1997 v zadevi Rutten, C‑383/95, Recueil, str. I-57, točka 23), ali, če nima urada, na kraj, v katerem opravlja večino svojega dela (sodba z dne 27. februarja 2002 v zadevi Weber, C‑37/00, Recueil, str. I-2013, točka 42).
40 Iz poročila glede konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ki sta ga pripravila M. Giuliano in P. Lagarde (UL 1980, C 282, str. 1), je razvidno, da je bil njen člen 6 zasnovan, da bi se „zagotovila primernejša ureditev na področjih, kjer interesi ene pogodbene stranke niso enaki kot interesi druge, in [tako] ustrezna zaščita stranke, ki jo je s socialno-ekonomskega vidika treba šteti za šibkejšo v pogodbenem razmerju “.
41 Sodišče se je oprlo na ta načela tudi pri razlagi pravil o pristojnosti v zvezi s temi pogodbami, ki so določena v Bruseljski konvenciji. Presodilo je namreč, da je treba, kadar kot v postopku v glavni stvari delavec poklicne dejavnosti opravlja v več kot eni državi pogodbenici, ustrezno upoštevati skrb za zagotovitev primerne zaščite delavca kot šibkejše stranke (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Rutten, točka 22, in sodbo z dne 10. aprila 2003 v zadevi Pugliese, C-437/00, Recueil, str. I-3573, točka 18).
42 Lahko sklepamo, da ker je cilj člena 6 Rimske konvencije zagotoviti ustrezno zaščito delavca, je treba to določbo razumeti kot zagotavljanje uporabe prava države, v kateri ta opravlja svoje poklicne dejavnosti, ne pa države, v kateri ima sedež delodajalec. Prva država je namreč tista, v kateri delavec opravlja svojo ekonomsko-socialno funkcijo ter, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 50 sklepnih predlogov, v kateri poklicno in politično okolje vplivata na njegovo dejavnost. Zato je treba, če je to mogoče, zagotoviti spoštovanje pravil o zaščiti delavcev v skladu z zakonodajo te države.
43 Tako je glede na cilj, ki mu sledi člen 6 Rimske konvencije, treba ugotoviti, da je treba merilo države, v kateri delavec „običajno opravlja svoje delo“, iz člena 6(2)(a) razlagati široko, medtem ko bi bilo treba merilo sedeža „poslovne enote, ki ga je zaposlila“ iz člena 6(2)(b) uporabiti, kadar sodnik v sporu ne more določiti države običajnega opravljanja dela.
44 Iz zgoraj navedenega izhaja, da se merilo iz člena 6(2)(a) Rimske konvencije lahko uporablja tudi v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, kadar delavec svoje dejavnosti opravlja v več kot eni državi pogodbenici, če lahko sodišče, ki odloča, določi državo, ki je z opravljanjem dela tesno povezana.
45 Glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 39 te sodbe, ki ostaja upoštevna za analizo člena 6(2) Rimske konvencije, je treba, kadar se delo opravlja v več kot eni državi članici, merilo države, v kateri se delo običajno opravlja, razlagati široko in ga razumeti kot sklicevanje na kraj, v katerem ali iz katerega delavec dejansko opravlja svoje poklicne dejavnosti, če pa poslovnega centra nima, na kraj, v katerem delavec opravlja večino svojih dejavnosti.
46 Poleg tega je ta razlaga tudi v skladu z besedilom novega predpisa o kolizijskih pravilih v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, namreč Uredbo št. 593/2008, ki se v zadevi ratione temporis ne uporablja. V skladu s členom 8 te uredbe namreč velja, da če pogodbeni stranki nista izbrali prava, ki naj se uporablja za individualno pogodbo o zaposlitvi, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri oziroma iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo. To pravo se uporablja tudi, če delavec opravlja storitve začasno v drugi državi. Poleg tega mora, kot je navedeno v uvodni izjavi 23 te uredbe, razlaga te določbe temeljiti na načelih favor laboratoris, saj je treba šibkejše pogodbene stranke zaščititi z zanje „[ugodnejšimi] kolizijskimi pravili“.
47 Iz navedenega izhaja, da mora predložitveno sodišče široko razlagati navezno okoliščino iz člena 6(2)(a) Rimske konvencije, da ugotovi, ali je pritožnik v postopku v glavni stvari običajno opravljal svoje delo v eni od držav pogodbenic in v kateri od njih je to počel.
48 Zaradi tega mora predložitveno sodišče – kot je predlagala generalna pravobranilka v točkah od 93 do 96 sklepnih predlogov – ob upoštevanju narave dela v sektorju mednarodnega prevoza, kot je zadevni v postopku v glavni stvari, upoštevati vse elemente, ki so značilni za dejavnost delavca.
49 Med drugim je treba ugotoviti, v kateri državi je kraj, iz katerega delavec opravlja svoje prevoze, prejema navodila za prevoze in si organizira delo, in kraj, v katerem so delovna sredstva. Ugotoviti je treba tudi kraje, v katerih se opravlja bistveni del prevoza, kraje raztovarjanja blaga in kraj, v katerega se delavec vrne po svojih nalogah.
50 V teh okoliščinah je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2)(a) Rimske konvencije razlagati tako, da če delavec opravlja svoje dejavnosti v več kot eni državi pogodbenici, je država, v kateri delavec v izpolnjevanju svoje pogodbe o zaposlitvi običajno opravlja svoje delo v smislu te določbe, tista država, v kateri oziroma iz katere delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca, ob upoštevanju vseh elementov, ki so značilni za navedeno dejavnost.
Stroški
51 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Člen 6(2)(a) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, je treba razlagati tako, da če delavec opravlja svoje dejavnosti v več kot eni državi pogodbenici, je država, v kateri delavec v izpolnjevanju svoje pogodbe o zaposlitvi običajno opravlja svoje delo v smislu te določbe, tista država, v kateri oziroma iz katere delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca, ob upoštevanju vseh elementov, ki so značilni za navedeno dejavnost.
Podpisi