SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 13. julija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg montaže in vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Manipulacije pri razpisih – Razdelitev trgov – Določanje cen“

V zadevi T-138/07,

Schindler Holding Ltd s sedežem v Hergiswilu (Švica),

Schindler Management AG s sedežem v Ebikonu (Švica),

Schindler SA s sedežem v Bruslju (Belgija),

Schindler Deutschland Holding GmbH s sedežem v Berlinu (Nemčija),

Schindler Sàrl s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg),

Schindler Liften BV s sedežem v Haagu (Nizozemska),

ki jih zastopajo R. Bechtold, W. Bosch, U. Soltész in S. Hirsbrunner, odvetniki,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata K. Mojzesowicz, zastopnica, in R. Sauer, zastopnik,

tožena stranka,

ob intervenciji

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata M. Simm in G. Kimberley, zastopnici,

intervenient,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 512 konč. z dne 21. februarja 2007 v zvezi s postopkom po členu 81 ES (zadeva COMP/E‑1/38.823 – Dvigala in tekoče stopnice) ali, podredno, predloga za znižanje glob, ki so bile naložene tožečim strankam,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, ter N. Wahl in A. Dittrich, sodnika,

sodna tajnica: K. Andová, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. septembra 2009

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predmet te zadeve je predlog za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 512 konč. z dne 21. februarja 2007 v zvezi s postopkom po členu 81 ES (zadeva COMP/E-1/38.823 – Dvigala in tekoče stopnice) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 26. marca 2008 (UL C 75, str. 19), ali, podredno, predlog za znižanje glob, ki so bile naložene tožečim strankam.

2        Komisija Evropskih skupnosti je v izpodbijani odločbi menila, da so spodaj navedene družbe kršile člen 81 ES:

–        Kone Belgium SA (v nadaljevanju: Kone Belgija), Kone GmbH (v nadaljevanju: Kone Nemčija), Kone Luxembourg Sàrl (v nadaljevanju: Kone Luksemburg), Kone BV Liften en Roltrappen (v nadaljevanju: Kone Nizozemska) in Kone Oyj (v nadaljevanju: KC) (v nadaljevanju za vse skupaj ali vsako posebej: Kone);

–        Otis SA (v nadaljevanju: Otis Belgija), Otis GmbH & Co. OHG (v nadaljevanju: Otis Nemčija), General Technic-Otis Sàrl (v nadaljevanju: GTO), General Technic Sàrl (v nadaljevanju: GT), Otis BV (v nadaljevanju: Otis Nizozemska), Otis Elevator Company (v nadaljevanju: OEC) in United Technologies Corporation (v nadaljevanju: UTC) (v nadaljevanju za vse skupaj ali vsako posebej: Otis);

–        Schindler SA (v nadaljevanju: Schindler Belgija), Schindler Deutschland Holding GmbH (v nadaljevanju: Schindler Nemčija), Schindler Sàrl (v nadaljevanju: Schindler Luksemburg), Schindler Liften BV (v nadaljevanju: Schindler Nizozemska) in Schindler Holding Ltd (v nadaljevanju za vse skupaj ali vsako posebej: Schindler);

–        ThyssenKrupp Liften Ascenseurs NV (v nadaljevanju: TKLA), ThyssenKrupp Aufzüge GmbH (v nadaljevanju: TKA), ThyssenKrupp Fahrtreppen GmbH (v nadaljevanju: TKF), ThyssenKrupp Elevator AG (v nadaljevanju: TKE), ThyssenKrupp AG (v nadaljevanju: TKAG), ThyssenKrupp Ascenseurs Luxembourg Sàrl (v nadaljevanju: TKAL) in ThyssenKrupp Liften BV (v nadaljevanju: TKL) (v nadaljevanju za vse skupaj ali vsako posebej: ThyssenKrupp) ter

–        Mitsubishi Elevator Europe BV (v nadaljevanju: MEE).

3        Skupina Schindler je ena največjih dobaviteljic dvigal in tekočih stopnic na svetu. Njena matična družba je družba Schindler Holding, ki ima sedež v Švici (točka 27 obrazložitve izpodbijane odločbe). Schindler je dejavna na področju dvigal in tekočih stopnic, deluje pa prek nacionalnih hčerinskih družb. To so zlasti družbe Schindler Belgija v Belgiji, Schindler Nemčija v Nemčiji, Schindler Luksemburg v Luksemburgu in Schindler Nizozemska na Nizozemskem (točke od 28 do 32 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Upravni postopek

1.     Preiskava Komisije

4        Komisija je poleti leta 2003 prejela informacije o morebitnem obstoju kartela štirih glavnih evropskih proizvajalcev dvigal in tekočih stopnic, ki poslujejo v Uniji, in sicer Kone, Otis, Schindler in ThyssenKrupp (točki 3 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Belgija

5        Komisija je 28. januarja 2004 in v marcu 2004 začela preiskave na podlagi člena 14(2) in (3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), zlasti v prostorih hčerinskih družb od Kone, Otis, Schindler in ThyssenKrupp v Belgiji (točke 92, 93, 95 in 97 obrazložitve izpodbijane odločbe).

6        Kone, Otis, ThyssenKrupp in Schindler so druga za drugo vložile vloge na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zniževanju glob v primerih kartelov (2002/C 45/03, UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002). Zadevna podjetja so svoje vloge dopolnila (točke 94, 96, 98 in 103 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7        Kone je bila 29. junija 2004 odobrena pogojna imuniteta na podlagi odstavka 8(b) tega obvestila (točka 99 obrazložitve izpodbijane odločbe).

8        Komisija je med septembrom in decembrom 2004 na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 ES in 82 ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) poslala še zahteve po informacijah podjetjem, ki so sodelovala pri kršitvi v Belgiji, več strankam v tej državi članici in belgijskemu združenju Agoria (točki 101 in 102 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Nemčija

9        Komisija je 28. januarja 2004 in v marcu 2004 na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 začela preiskave zlasti v prostorih hčerinskih družb od Otis in ThyssenKrupp v Nemčiji (točki 104 in 106 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10      Kone je vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki jo je vložila 2. februarja 2004 v zvezi z Belgijo, 12. in 18. februarja 2004 dopolnila s podatki v zvezi z Nemčijo. Tudi Otis je med marcem 2004 in februarjem 2005 vlogo v zvezi z Belgijo dopolnila s podatki v zvezi z Nemčijo. Schindler je 25. novembra 2004 na podlagi zadevnega obvestila vložila vlogo, ki je vsebovala informacije v zvezi z Nemčijo, ter jo dopolnila med decembrom 2004 in februarjem 2005. Nazadnje je decembra 2005 prav tako na podlagi tega obvestila vlogo v zvezi z Nemčijo pri Komisiji vložila še ThyssenKrupp (točke 105, 107, 112 in 114 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Komisija je od septembra do novembra 2004 na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003 poslala še zahteve po informacijah podjetjem, ki so sodelovala pri kršitvi v Nemčiji, več strankam v tej državi članici ter združenjem VDMA, VFA in VMA (točke 110, 111 in 113 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Luksemburg

12      Kone je vlogo, ki jo je vložila 2. februarja 2004 v zvezi z Belgijo, 5. februarja 2004 dopolnila s podatki v zvezi z Luksemburgom. Otis in ThyssenKrupp sta v zvezi z Luksemburgom na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 podali ustno vlogo. Na podlagi istega obvestila je vlogo v zvezi z Luksemburgom vložila tudi Schindler (točke 115, 118, 119 in 124 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Komisija je 9. marca 2004 na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 začela preiskave zlasti v prostorih hčerinskih družb od Schindler in ThyssenKrupp v Luksemburgu (točka 116 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Kone je bila 29. junija 2004 na podlagi odstavka 8(b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 odobrena pogojna imuniteta za del vloge v zvezi z Luksemburgom (točka 120 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Komisija je septembra in oktobra 2004 na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003 poslala še zahteve po informacijah podjetjem, ki so sodelovala pri kršitvi v Luksemburgu, več strankam v tej državi članici in luksemburškemu združenju vzdrževalcev dvigal (točki 122 in 123 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Nizozemska

16      Otis je marca 2004 vložila vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 v zvezi z Nizozemsko, ki jo je pozneje še dopolnila. Aprila 2004 je vlogo na podlagi tega obvestila vložila še ThyssenKrupp in jo v nadaljevanju prav tako večkrat dopolnila. Vlogo z dne 2. februarja 2004 v zvezi z Belgijo je 19. julija 2004 dopolnila še Kone, in sicer z informacijami v zvezi z Nizozemsko (točke 127, 129 in 130 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17      Otis je bila 27. julija 2004 na podlagi odstavka 8(a) zadevnega obvestila odobrena pogojna imuniteta (točka 131 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Komisija je 28. aprila 2004 na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 začela preiskave zlasti v prostorih hčerinskih družb od Kone, Schindler, ThyssenKrupp in MEE na Nizozemskem ter v prostorih združenja Boschduin (točka 128 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Septembra 2004 je na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003 poslala še zahteve po informacijah podjetjem, ki so sodelovala pri kršitvi na Nizozemskem, več strankam v tej državi članici ter združenjema VLR in Boschduin (točki 133 in 134 obrazložitve izpodbijane odločbe).

2.     Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

20      Komisija je 7. oktobra 2005 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je naslovila zlasti na družbe, navedene v točki 2 zgoraj. Vse naslovnice zadevnega obvestila so v odgovor na očitke Komisije predložile pisne pripombe (točki 135 in 137 obrazložitve izpodbijane odločbe).

21      Zaslišanja ni bilo, saj nobena naslovnica obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah tega ni zahtevala (točka 138 obrazložitve izpodbijane odločbe).

3.     Izpodbijana odločba

22      Komisija je 21. februarja 2007 sprejela izpodbijano odločbo, v kateri je ugotovila, da so družbe, naslovnice te odločbe, sodelovale pri štirih enotnih, kompleksnih in trajnih kršitvah člena 81(1) ES v štirih državah članicah, in sicer tako, da so si razdelile trge z dogovarjanjem ali usklajevanjem glede dodelitve razpisov in pogodb, povezanih s prodajo, z montažo, vzdrževanjem in s posodabljanjem dvigal in tekočih stopnic (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe).

23      Komisija je glede naslovnic izpodbijane odločbe menila, da so za kršitve člena 81 ES, ki so jih storile hčerinske družbe zadevnih podjetij v Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, solidarno odgovorne tudi njihove matične družbe, ker so v času kršitve lahko odločilno vplivale na poslovno politiko hčerinskih družb in je mogoče domnevati, da so to možnost tudi izkoristile (točke 608, 615, 622, 627 in od 634 do 641 obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede matičnih družb od MEE je bilo odločeno, da niso solidarno odgovorne za ravnanje svoje hčerinske družbe, ker ni bilo mogoče dokazati, da so odločilno vplivale na njeno ravnanje (točka 643 obrazložitve izpodbijane odločbe).

24      Komisija je pri določanju zneskov glob v izpodbijani odločbi uporabila metodo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [PJ] (98/C 9/03, UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: smernice iz leta 1998). Preučila je še, ali in koliko zadevna podjetja izpolnjujejo zahteve, določene v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002.

25      Komisija je zadevne kršitve na podlagi njihove narave in dejstva, da je vsaka od njih zajemala celotno ozemlje posamezne države članice (Belgije, Nemčije, Luksemburga oziroma Nizozemske), opredelila kot „zelo resne“, čeprav njihovega dejanskega vpliva ni bilo mogoče izmeriti (točka 671 obrazložitve izpodbijane odločbe).

26      Komisija je zadevna podjetja v posameznih državah članicah – da bi upoštevala njihovo dejansko gospodarsko zmožnost, da povzročijo večjo škodo konkurenci – razdelila v več kategorij, in sicer glede na promet, ki so ga imela na trgu dvigal in/ali tekočih stopnic, vključno s storitvami vzdrževanja in posodabljanja, če je bilo to primerno (točki 672 in 673 obrazložitve izpodbijane odločbe).

27      Kar zadeva kartel v Belgiji, sta bili Kone in Schindler uvrščeni v prvo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 40.000.000 EUR, določenim glede na težo kršitve. Otis je bila uvrščena v drugo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 27.000.000 EUR. ThyssenKrupp je bila uvrščena v tretjo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 16.500.000 EUR (točki 674 in 675 obrazložitve izpodbijane odločbe). Izhodiščni znesek globe, določen za Otis, je bil pomnožen z 1,7, in izhodiščni znesek globe ThyssenKrupp z 2, da so se upoštevali njuna velikost in njuni celotni viri; tako sta bila izhodiščna zneska njunih glob 45.900.000 EUR oziroma 33.000.000 EUR (točki 690 in 691 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je kršitev trajala sedem let in osem mesecev (od 9. maja 1996 do 29. januarja 2004), je Komisija zadevnim podjetjem izhodiščne zneske glob povišala za 75 %. Tako je bil osnovni znesek globe Kone povišan na 70.000.000 EUR, Otis na 80.325.000 EUR, Schindler na 70.000.000 EUR in ThyssenKrupp na 57.750.000 EUR (točki 692 in 696 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je menila, da je ThyssenKrupp ponovil kršitev, zato je na podlagi te obteževalne okoliščine znesek njene globe povišala za 50 % (točke 697, 698 in od 708 do 710 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevnim podjetjem ni bila priznana nobena olajševalna okoliščina (točke 733, 734, 749, 750 in od 753 do 755 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kone je bila na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 priznana popolna imuniteta pred globami. Otis je bilo po eni strani priznano 40‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v odstavku 23(b), prvi pododstavek, prva alinea, zadevnega obvestila, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. ThyssenKrupp je bilo po eni strani priznano 20‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v odstavku 23(b), prvi pododstavek, druga alinea, zadevnega obvestila, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. Schindler je bilo priznano 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev (točke od 760 do 777 obrazložitve izpodbijane odločbe).

28      Kar zadeva kartel v Nemčiji, so bile Kone, Otis in ThyssenKrupp uvrščene v prvo kategorijo, z izhodiščnim zneskom globe 70.000.000 EUR. Schindler je bila uvrščena v drugo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 17.000.000 EUR (točke od 676 do 679 obrazložitve izpodbijane odločbe). Izhodiščni znesek globe, določen za Otis, je bil pomnožen z 1,7, in izhodiščni znesek globe ThyssenKrupp z 2, da so se upoštevali njuna velikost in njuni celotni viri; tako sta bila izhodiščna zneska njunih glob 119.000.000 EUR oziroma 140.000.000 EUR (točki 690 in 691 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je kršitev, ki so jo storile Kone, Otis in ThyssenKrupp, trajala osem let in štiri mesece (od 1. avgusta 1995 do 5. decembra 2003), je Komisija zadevnim podjetjem izhodiščni znesek glob povišala za 80 %. Ker je kršitev, ki jo je storila Schindler, trajala pet let in štiri mesece (od 1. avgusta 1995 do 6. decembra 2000), je Komisija zadevnemu podjetju izhodiščni znesek globe povišala za 50 %. Tako je bil osnovni znesek globe Kone povišan na 126.000.000 EUR, Otis na 214.200.000 EUR, Schindler na 25.500.000 EUR in ThyssenKrupp na 252.000.000 EUR (točki 693 in 696 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je menila, da je ThyssenKrupp ponovila kršitev, zato je na podlagi te obteževalne okoliščine znesek njene globe povišala za 50 % (točke od 697 do 707 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevnim podjetjem ni bila priznana nobena olajševalna okoliščina (točke od 727 do 729, 735, 736, od 742 do 744, 749, 750 in od 753 do 755 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kone je bilo po eni strani priznano največje, 50‑odstotno znižanje globe iz odstavka 23(b), prvi pododstavek, prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. Otis je bilo po eni strani priznano 25‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v odstavku 23(b), prvi pododstavek, druga alinea, zadevnega obvestila, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. Schindler je bilo po eni strani priznano 15‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v odstavku 23(b), prvi pododstavek, tretja alinea, zadevnega obvestila, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. ThyssenKrupp je bilo priznano 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev (točke od 778 do 813 obrazložitve izpodbijane odločbe).

29      Kar zadeva kartel v Luksemburgu, sta bili Otis in Schindler uvrščeni v prvo kategorijo, z izhodiščnim zneskom globe 10.000.000 EUR. Kone in ThyssenKrupp sta bili uvrščeni v drugo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 2.500.000 EUR (točke od 680 do 683 obrazložitve izpodbijane odločbe). Izhodiščni znesek globe, določen za Otis, je bil pomnožen z 1,7, in izhodiščni znesek globe ThyssenKrupp z 2, da so se upoštevali njuna velikost in njuni celotni viri; tako sta bila izhodiščna zneska njunih glob 17.000.000 EUR oziroma 5.000.000 EUR (točki 690 in 691 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je kršitev trajala osem let in tri mesece (od 7. decembra 1995 do 9. marca 2004), je Komisija zadevnim podjetjem izhodiščni znesek globe povišala za 80 %. Tako je bil osnovni znesek globe Kone povišan na 4.500.000 EUR, Otis na 30.600.000 EUR, Schlindler na 18.000.000 EUR in ThyssenKrupp na 9.000.000 EUR (točki 694 in 696 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je menila, da je ThyssenKrupp ponovila kršitev, zato je na podlagi te obteževalne okoliščine znesek njene globe povišala za 50 % (točke 697, 698 in od 711 do 714 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevnim podjetjem ni bila priznana nobena olajševalna okoliščina (točke 730, 749, 750 in od 753 do 755 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kone je bil na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 priznana popolna imuniteta pred globami. Otis je bilo po eni strani priznano 40‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v odstavku 23(b), prvi pododstavek, prva alinea, zadevnega obvestila, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. Schindler in ThyssenKrupp je bilo priznano le 1‑odstotno znižanje globe, ker nista izpodbijali dejstev (točke od 814 do 835 obrazložitve izpodbijane odločbe).

30      Kar zadeva kartel na Nizozemskem, je bila Kone uvrščena v prvo kategorijo, z izhodiščnim zneskom globe 55.000.000 EUR. Otis je bila uvrščena v drugo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 41.000.000 EUR. Schindler je bila uvrščena v tretjo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 24.500.000 EUR. ThyssenKrupp in MEE sta bili uvrščeni v četrto kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 8.500.000 EUR (točki 684 in 685 obrazložitve izpodbijane odločbe). Izhodiščni znesek globe, določen za Otis, je bil pomnožen z 1,7, in izhodiščni znesek globe ThyssenKrupp z 2, da so se upoštevali njuna velikost in njuni celotni viri; tako sta bila izhodiščna zneska njunih glob 69.700.000 EUR oziroma 17.000.000 EUR (točki 690 in 691 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je kršitev, ki sta jo storili Otis in ThyssenKrupp, trajala pet let in deset mesecev (od 15. aprila 1998 do 5. marca 2004), je Komisija zadevnim podjetjem izhodiščni znesek globe povišala za 55 %. Ker je kršitev, ki sta jo storili Kone in Schindler, trajala štiri leta in devet mesecev (od 1. junija 1999 do 5. marca 2004), je Komisija zadevnim podjetjem izhodiščni znesek globe zvišala za 45 %. Ker je kršitev, ki jo je storila MEE, trajala štiri leta in en mesec (od 11. januarja 2000 do 5. marca 2004), je Komisija zadevnemu podjetju izhodiščni znesek globe zvišala za 40 %. Tako je bil osnovni znesek globe Kone zvišan na 79.750.000 EUR, Otis na 108.035.000 EUR, Schindler na 35.525.000 EUR, ThyssenKrupp na 26.350.000 EUR in MEE na 11.900.000 EUR (točki 695 in 696 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je menila, da je ThyssenKrupp ponovila kršitev, zato je znesek njene globe na podlagi te obteževalne okoliščine zvišala za 50 % (točke 697, 698 in od 715 do 720 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevnim podjetjem ni bila priznana nobena olajševalna okoliščina (točke od 724 do 726, 731, 732, 737, od 739 do 741, od 745 do 748 in od 751 do 755 obrazložitve izpodbijane odločbe). Otis je bila na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 priznana popolna imuniteta pred globami. ThyssenKrupp je bilo po eni strani priznano 40‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v odstavku 23(b), prvi pododstavek, prva alinea, zadevnega obvestila, po drugi strani pa še 1‑odstotno znižanje globe, ker ni izpodbijala dejstev. Schindler in MEE je bilo priznano 1‑odstotno znižanje globe, ker nista izpodbijali dejstev (točke od 836 do 855 obrazložitve izpodbijane odločbe).

31      Izrek izpodbijane odločbe se glasi:

„Člen 1

1.      V Belgiji so spodaj navedena podjetja kršila člen 81 [ES], ker so se v navedenih obdobjih na podlagi sporazumov in usklajenih ravnanj na nacionalni ravni v zvezi z dvigali in tekočimi stopnicami redno in kolektivno dogovarjala o delitvi trgov, javnih in zasebnih razpisov ter drugih pogodb v skladu s predhodno dogovorjenimi deleži za prodajo in montažo ter si hkrati niso konkurirala pri pogodbah o vzdrževanju in posodabljanju:

–        Kone: [KC] in [Kone Belgija]: od 9. maja 1996 do 29. januarja 2004;

–        Otis: [UTC], [OEC] in [Otis Belgija]: od 9. maja 1996 do 29. januarja 2004;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Belgija]: od 9. maja 1996 do 29. januarja 2004 ter

–        ThyssenKrupp: [TKAG], [TKE] in [TKLA]: od 9. maja 1996 do 29. januarja 2004.

2.      V Nemčiji so spodaj navedena podjetja kršila člen 81 [ES], ker so se v navedenih obdobjih na podlagi sporazumov in usklajenih ravnanj na nacionalni ravni v zvezi z dvigali in tekočimi stopnicami redno in kolektivno dogovarjala o delitvi trgov, javnih in zasebnih razpisov ter drugih pogodb v skladu s predhodno dogovorjenimi deleži za prodajo in montažo:

–        Kone: [KC] in [Kone Nemčija]: od 1. avgusta 1995 do 5. decembra 2003;

–        Otis: [UTC], [OEC] in [Otis Nemčija]: od 1. avgusta 1995 do 5. decembra 2003;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Nemčija]: od 1. avgusta 1995 do 6. decembra 2000 ter

–        ThyssenKrupp: [TKAG], [TKE], [TKA] in [TKF]: od 1. avgusta 1995 do 5. decembra 2003.

3.      V Luksemburgu so spodaj navedena podjetja kršila člen 81 [ES], ker so se v navedenih obdobjih na podlagi sporazumov in usklajenih ravnanj na nacionalni ravni v zvezi z dvigali in tekočimi stopnicami redno in kolektivno dogovarjala o delitvi trgov, javnih in zasebnih razpisov ter drugih pogodb v skladu s predhodno dogovorjenimi deleži za prodajo in montažo ter si hkrati niso konkurirala pri pogodbah o vzdrževanju in posodabljanju:

–        Kone: [KC] in [Kone Luksemburg]: od 7. decembra 1995 do 29. januarja 2004;

–        Otis: [UTC], [OEC], [Otis Belgija], [GTO] in [GT]: od 7. decembra 1995 do 9. marca 2004;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Luksemburg]: od 7. decembra 1995 do 9. marca 2004 ter

–        ThyssenKrupp: [TKAG], [TKE] in [TKAL]: od 7. decembra 1995 do 9. marca 2004.

4.      Na Nizozemskem so spodaj navedena podjetja kršila člen 81 [ES], ker so se v navedenih obdobjih na podlagi sporazumov in usklajenih ravnanj na nacionalni ravni v zvezi z dvigali in tekočimi stopnicami redno in kolektivno dogovarjala o delitvi trgov, javnih in zasebnih razpisov ter drugih pogodb v skladu s predhodno dogovorjenimi deleži za prodajo in montažo ter si hkrati niso konkurirala pri pogodbah o vzdrževanju in posodabljanju:

–        Kone: [KC] in [Kone Nizozemska]: od 1. junija 1999 do 5. marca 2004;

–        Otis: [UTC], [OEC] in [Otis Nizozemska]: od 15. aprila 1998 do 5. marca 2004;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Nizozemska]: od 1. junija 1999 do 5. marca 2004;

–        ThyssenKrupp: [TKAG] in [TKL]: od 15. aprila 1998 do 5. marca 2004 ter

–        [MEE]: od 11. januarja 2000 do 5. marca 2004.

Člen 2

1.      Za kršitve v Belgiji, navedene v členu 1(1), se podjetjem naložijo te globe:

–        Kone: [KC] in [Kone Belgija], solidarno: 0 EUR;

–        Otis: [UTC], [OEC] in [Otis Belgija], solidarno: 47.713.050 EUR;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Belgija], solidarno: 69.300.000 EUR ter

–        ThyssenKrupp: [TKAG], [TKE] in [TKLA], solidarno: 68.607.000 EUR.

2.      Za kršitve v Nemčiji, navedene v členu 1(2), se naložijo te globe:

–        Kone: [KC] in [Kone Nemčija], solidarno: 62.370.000 EUR;

–        Otis: [UTC], [OEC] in [Otis Nemčija], solidarno: 159.043.500 EUR;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Nemčija], solidarno: 21.458.250 EUR ter

–        ThyssenKrupp: [TKAG], [TKE], [TKA] in [TKF], solidarno: 374.220.000 EUR.

3.      Za kršitve v Luksemburgu, navedene v členu 1(3), se podjetjem naložijo te globe:

–        Kone: [KC] in [Kone Luksemburg], solidarno: 0 EUR;

–        Otis: [UTC], [OEC], [Otis Belgija], [GTO] in [GT], solidarno: 18.176.400 EUR;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Luksemburg], solidarno: 17.820.000 EUR ter

–        ThyssenKrupp: [TKAG], [TKE] in [TKAL], solidarno: 13.365.000 EUR.

4.      Za kršitve na Nizozemskem, navedene v členu 1(4), se podjetjem naložijo te globe:

–        Kone: [KC] in [Kone Nizozemska], solidarno: 79.750.000 EUR;

–        Otis: [UTC], [OEC] in [Otis Nizozemska], solidarno: 0 EUR;

–        Schindler: Schindler Holding […] in [Schindler Nizozemska], solidarno: 35.169.750 EUR;

–        ThyssenKrupp: [TKAG] in [TKL], solidarno: 23.477.850 EUR ter

–        [MEE]: 1.841.400 EUR

[…]“

 Postopek in predlogi strank

32      Tožeče stranke, in sicer Schindler Holding, Schindler Management AG, Schindler Belgija, Schindler Nemčija, Schindler Luksemburg in Schindler Nizozemska, so 4. maja 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo.

33      Z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 25. julija 2007, je Svet Evropske unije predlagal, naj se mu dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Intervencija je bila dovoljena s sklepom predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2007.

34      Svet je 26. novembra 2007 vložil intervencijsko vlogo. Glavne stranke so predložile stališča glede navedene vloge.

35      Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo začeti ustni postopek in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča, tožečim strankam postavilo pisna vprašanja, od Komisije pa zahtevalo, naj predloži en dokument. Stranke so te zahteve izpolnile v predpisanem roku.

36      Stranke so ustno podale stališča in odgovorile na ustna vprašanja, ki jim jih je na obravnavi 17. septembra 2009 postavilo Splošno sodišče.

37      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo:

–        naj izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        podredno, naj zniža naložene globe;

–        naj na podlagi člena 113 Poslovnika ugotovi, da je treba postopek v delu, v katerem se nanaša na Schindler Management, ustaviti;

–        naj Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški ustavitve postopka v delu, v katerem se nanaša na Schindler Management.

38      Komisija Splošnemu sodišču predlaga:

–        naj tožbo zavrne;

–        naj tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

39      Svet Splošnemu sodišču predlaga:

–        naj tožbo zavrne;

–        naj ustrezno odloči o stroških.

 Predlog za ustavitev postopka v zvezi s Schindler Management

40      V členu 4 izpodbijane odločbe, v različici, izdani pred vložitvijo tožbe, je bila Schindler Management navedena kot ena od naslovnic zadevne odločbe.

41      Komisija je s sklepom z dne 4. septembra 2007, ki je bil Splošnemu sodišču predložen 30. junija 2009, popravila člen 4 izpodbijane odločbe ter to spremembo sporočila Schindler Holding in Schindler Management. V popravljenem členu 4 izpodbijane odločbe ni več navedena Schindler Management.

42      Tožeče stranke menijo, da je postala tožba zaradi popravka izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na Schindler Management, brezpredmetna.

43      V skladu s predlogi tožečih strank je treba ugotoviti, da je postala ta tožba s spremembo izpodbijane odločbe za Schindler Management brezpredmetna.

44      Torej se postopek v delu, v katerem se nanaša na Schindler Management, ustavi.

 Vsebinska preučitev

1.     Uvodne ugotovitve

45      Tožeče stranke so v pisanjih v utemeljitev tožbe navedle trditve v okviru trinajstih tožbenih razlogov, predstavljenih, kot je navedeno v nadaljevanju. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazni, ker naj bi bilo s členom 23(2) Uredbe (ES) št. 1/2003 Komisiji pri določanju višine globe podeljeno neomejeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti pri uporabi smernic iz leta 1998 in obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazni in nepristojnost Komisije za sprejetje smernic iz leta 1998. Četrti tožbeni razlog se nanaša na nezakonitost obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zaradi kršitve načela nemo tenetur se ipsum accusare, nemo tenetur se ipsum prodere (v nadaljevanju skupaj: načelo nemo tenetur), načela in dubio pro reo in načela sorazmernosti. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela delitve oblasti in zahtev v zvezi s postopkom, ki ustreza merilom pravne države. Šesti tožbeni razlog se nanaša na konfiskacijsko naravo glob, naloženih tožečim strankam. Sedmi in osmi tožbeni razlog se nanašata na kršitev smernic iz leta 1998 pri določitvi izhodiščnih zneskov glob in presoji olajševalnih okoliščin. Deveti tožbeni razlog se nanaša na kršitev smernic iz leta 1998 in obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, kar zadeva določitev zneskov glob za kršitve v Belgiji, Nemčiji in Luksemburgu. Deseti tožbeni razlog se nanaša na nesorazmerno visoke globe. Enajsti tožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da izpodbijana odločba ni bila ustrezno vročena Schindler Holding. Dvanajsti tožbeni razlog se nanaša na neobstoj odgovornosti Schindler Holding. Nazadnje, trinajsti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

46      Čeprav ima tožba, ki so jo vložile tožeče stranke, dva predmeta, namreč, primarno, predlog za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in podredno, predlog za znižanje glob, so tožeče stranke v svojih pisanjih uveljavljale različne očitke, ne da bi natančno opredelile svoje namene. Tožeče stranke so na obravnavi na vprašanje Splošnega sodišča v bistvu odgovorile, da s prvimi desetimi tožbenimi razlogi in trinajstim tožbenim razlogom predlagajo razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe, z enajstim tožbenim razlogom predlagajo razglasitev ničnosti vseh delov izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na Schindler Holding, z dvanajstim tožbenim razlogom pa predlagajo razglasitev ničnosti tistih delov členov 1, 2 in 3 izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na Schindler Holding.

47      Torej je treba šteti, da se več očitkov tožečih strank nanaša na zakonitost celotne izpodbijane odločbe, zato jih je treba obravnavati najprej. To velja za očitek, ki so ga tožeče stranke navedle v okviru petega tožbenega razloga in se v bistvu nanaša na kršitev člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). V zvezi z zakonitostjo celotne izpodbijane odločbe so še očitki iz enajstega in dvanajstega tožbenega razloga, ki se nanašajo na nezakonitost tistih delov izpodbijane odločbe, ki se navezujejo na Schindler Holding, ker naj zadevna odločba ne bi bila ustrezno vročena, in na nezakonitost tistih delov izpodbijane odločbe, v katerih je določena solidarna odgovornost Schindler Holding.

48      Na drugem mestu bodo preučeni očitki v zvezi z zakonitostjo člena 2 izpodbijane odločbe, navedeni v preostalih tožbenih razlogih. Splošno sodišče v zvezi s tem meni, da je treba očitke tožečih strank preučiti, kot je navedeno v nadaljevanju. Najprej bodo preučeni prvi, drugi, tretji in četrti tožbeni razlog, v okviru katerih tožeče stranke navajajo več ugovorov nezakonitosti v zvezi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, smernicami iz leta 1998 in z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002. Nato bo Splošno sodišče preučilo šesti tožbeni razlog, v skladu s katerim ima izpodbijana odločba konfiskacijsko naravo. Nazadnje bo preučilo še sedmi, osmi, deveti, deseti in trinajsti tožbeni razlog, v okviru katerih so tožeče stranke navedle več očitkov v zvezi z višino glob, ki so jim bile naložene.

2.     Predlog za razglasitev ničnosti celotne izpodbijane odločbe

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 6(1) EKČP

49      Tožeče stranke trdijo, da kršitve določb Pogodbe ES s področja konkurenčnega prava spadajo v kazensko pravo, zato mora postopek pred Komisijo izpolnjevati zahteve iz člena 6(1) EKČP. Vendar naj bi upravni organi lahko kazenske sankcije naložili le, če je mogoč sodni nadzor, kar naj v tem primeru ne bi držalo. Postopek z ničnostno tožbo pred sodiščem Unije naj bi bil namreč le upravni kasacijski postopek, omejen na konkretne tožbene razloge tožeče stranke, s čimer naj ne bi bile izpolnjene zahteve, kot jih je opredelilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v sodbi z dne 21. februarja 1984 v zadevi Öztürk proti Nemčiji (série A št. 73). Poleg tega naj postopka pred Komisijo ne bi bilo mogoče šteti za postopek pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, saj naj bi bile z izvajanjem dokazov Komisije v okviru obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki temelji na opisih dejstev, pridobljenih v okviru „samoobtožbe“, kršene zahteve za postopek v pravni državi, ker naj podjetja nikakor ne bi mogla preveriti upoštevnosti očitkov, na primer s predložitvijo vprašanj obremenilnim pričam.

50      Člen 6(1) EKČP določa:

„Vsakdo ima pravico, da […] o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.“

51      Treba je opozoriti, da je Sodišče priznalo splošno načelo prava Unije, po katerem ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (glej sodbo Sodišča z dne 25. januarja 2007 v zadevi Salzgitter Mannesmann proti Komisiji, C‑411/04 P, ZOdl., str. I‑959, točka 40 in navedena sodna praksa). To načelo, ki je bilo poleg tega potrjeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1, v nadaljevanju: Listina), izhaja iz temeljnih pravic, ki so sestavni del splošnih načel prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče ob navezovanju na skupno ustavno tradicijo držav članic in na usmeritve, ki jih posreduje zlasti EKČP (zgoraj navedena sodba Salzgitter Mannesmann proti Komisiji, točka 41).

52      Na prvem mestu je treba, kar zadeva trditev, da postopek pred Komisijo ne izpolnjuje zahtev iz člena 6(1) EKČP, ugotoviti, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da za uporabo člena 6 EKČP zadostuje, da je zadevna kršitev po naravi kazenska ali je bila zaradi nje zadevni osebi izrečena sankcija, ki po naravi in teži na splošno spada na kazenskopravno področje (glej sodbo ESČP z dne 23. novembra 2006 v zadevi Jussila proti Finski, Recueil des arrêts et décisions 2006‑XIII, točka 31 in navedena sodna praksa). Kot v zvezi s tem izhaja iz sodne prakse ESČP, so organi EKČP s sprejetjem samostojne razlage pojma „kazenska obtožba“ postavili temelje za postopno razširitev uporabe kazenskega okvira člena 6 na področja, ki formalno ne spadajo v tradicionalne kategorije kazenskega prava, kot so denarne kazni, ki se naložijo zaradi kršitve konkurenčnega prava. Vendar je ESČP v zvezi s kategorijami, ki ne spadajo v »trdno jedro« kazenskega prava, pojasnilo, da jamstev, ki jih daje kazenski okvir člena 6, ni nujno treba uporabljati strogo dosledno (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Jussila proti Finski, točka 43 in navedena sodna praksa).

53      Poleg tega iz sodne prakse sodišč Unije izhaja, da odločbe Komisije, ki nalagajo globe zaradi kršitev konkurenčnega prava, niso kazenske, kar je bilo izrecno potrjeno tudi s členom 23(5) Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II‑755, točka 235; z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T-25/95, T-26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 717, ter z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II-1487, točka 390).

54      V nasprotju s trditvami tožečih strank je treba šteti, da so s postopkom, v katerem Komisija sprejme odločbo o ugotovitvi kršitve in naložitvi glob, ki jo lahko nato nadzirajo sodišča Unije, izpolnjene zahteve, postavljene s členom 6(1) EKČP. Drži, da Komisija ni sodišče v smislu člena 6 EKČP (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 81, ter z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 7). Vendar mora Komisija v upravnem postopku upoštevati splošna načela prava Unije (sodba Splošnega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757, točka 39; zgoraj v točki 53 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 718, ter zgoraj v točki 53 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 391).

55      Poleg tega sodišče Unije z nadzorom, ki ga izvaja nad odločbami Komisije, zagotavlja upoštevanje zahtev poštenega sojenja, kot so določene s členom 6(1) EKČP (glej točko 50 zgoraj).

56      V zvezi s tem ESČP meni, da mora imeti zadevno podjetje možnost, da odločbo, ki je bila tako sprejeta v zvezi z njim, predloži sodnemu organu z neomejeno pristojnostjo, ki lahko v celoti, tako dejansko kot pravno, spremeni izpodbijano odločbo (glej po analogiji sodbo ESČP z dne 23. julija 2002 v zadevi Janosevic proti Švedski, Recueil des arrêts et décisions 2002‑VII, točka 81 in navedena sodna praksa). Ko Splošno sodišče izvaja nadzor nad zakonitostjo odločbe o ugotovitvi kršitve člena 81 ES, lahko na predlog tožečih strank izčrpno preuči stvarno ugotovitev dejstev in pravno presojo, ki jo je v zvezi z njimi podala Komisija. Poleg tega ima na podlagi člena 229 ES in člena 31 Uredbe št. 1/2003 neomejeno pristojnost v zvezi z globami (glej v tem smislu zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 719).

57      Na drugem mestu je treba zavrniti trditev tožečih strank, da zadevna podjetja niso mogla preveriti upoštevnosti očitkov Komisije, na primer s postavljanjem vprašanj morebitnim obremenilnim pričam. Iz sodne prakse namreč izhaja, da nobeno pravilo niti nobeno splošno načelo prava Unije Komisiji ne prepoveduje, da se v razmerju do podjetja opre na izjave drugih podjetij. Če to ne bi držalo, bi bilo dokazno breme Komisije za ravnanja, ki so v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES, nevzdržno in nezdružljivo z nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb, ki jo Komisiji dodeljuje Pogodba ES. Vendar pa izjave podjetja – obdolženega sodelovanja v kartelu –, katere resničnost izpodbija več obdolženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz zadevnih dejstev, ne da bi bila utemeljena tudi z drugimi dokazi (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 285 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba vsekakor ugotoviti, da so tožeče stranke v obravnavanem primeru izrecno priznale dejstva, kot so navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

58      Poleg tega se, na tretjem mestu, kar zadeva izvajanje dokazov Komisije v okviru obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, očitek tožečih strank prepleta z očitkom glede nezakonitosti zadevnega obvestila zaradi kršitve načel nemo tenetur in in dubio pro reo, ki ga je treba zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 146 do 164 v nadaljevanju.

59      Zato je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 6(1) EKČP zavrniti.

 Tožbeni razlog nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je naslovljena na Schindler Holding, zaradi neustrezne vročitve

60      Tožeče stranke priznavajo, da je bila izpodbijana odločba vročena Schindler Holding, ki ima sedež v Švici. Vendar naj ne bi bila vročena v skladu s členom 254(3) ES. Komisija naj bi s svojim ravnanjem kršila švicarsko kazensko pravo in mednarodno pravo. Za vročitev v Švici bi namreč morala veljati mednarodna konvencija s Švico, ki pa je naj ne bi bilo, zato naj izpodbijana odločba, ker naj ne bi bila vročena, ne bi bila veljavna v delu, v katerem je naslovljena na Schindler Holding, in naj torej pravno ne bi obstajala.

61      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že odločilo, da nepravilnosti pri vročitvi ne zadevajo odločitve in zato ne vplivajo na njeno zakonitost (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točka 39). Take nepravilnosti lahko v nekaterih okoliščinah le preprečijo, da začne teči rok, ki je s členom 230, peti odstavek, ES določen za sproženje postopka. V obravnavanem primeru je bila Schindler Holding neizpodbitno seznanjena z vsebino izpodbijane odločbe in je izkoristila pravico do pravnega sredstva, ki ji je podeljena s členom 230, peti odstavek, ES.

62      Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Tožbeni razlog nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je določena solidarna odgovornost Schindler Holding

63      Tožeče stranke s tem tožbenim razlogom izpodbijajo solidarno odgovornost Schindler Holding, matične družbe skupine Schindler, za protikonkurenčno ravnanje njenih hčerinskih družb v Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem.

64      Kar zadeva solidarno odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe, je treba opozoriti, da to, da je hčerinska družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi (zgoraj v točki 61 navedena sodba Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 132).

65      Konkurenčno pravo Unije namreč zadeva dejavnosti podjetij, pojem podjetja pa zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja (glej sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točka 54 in navedena sodna praksa).

66      Poleg tega je sodišče Unije pojasnilo, da je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej sodbo Sodišča z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm Gerätebau, 170/83, Recueil, str. 2999, točka 11, ter zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 55 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 2000 v zadevi DSG proti Komisiji, T‑234/95, Recueil, str. II‑2603, točka 124). Tako je poudarilo, da za uporabo pravil o konkurenci formalna ločitev dveh družb, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ni odločilna, saj je odločilno merilo, ali obstaja njuno enotno ravnanje na trgu. Torej se lahko izkaže, da je treba ugotoviti, ali družbi z različnima pravnima osebnostma oblikujeta ali spadata v samo eno podjetje ali gospodarski subjekt z enotnim ravnanjem na trgu (zgoraj v točki 61 navedena sodba Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 140, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi DaimlerChrysler proti Komisiji, T‑325/01, ZOdl., str. II‑3319, točka 85).

67      Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa).

68      Kršitev konkurenčnega prava Unije je treba brez nejasnosti pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prav tako je pomembno, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, kot kakšni se pravni osebi očitajo navedena dejstva (glej zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 57 in navedena sodna praksa).

69      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, predvsem če zadevna hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih vezi, ki povezujejo pravna subjekta (glej zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58 in navedena sodna praksa).

70      V takem primeru sta namreč matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in zato tvorita samo eno podjetje v smislu sodne prakse, navedene v točkah 65 in 66 zgoraj. Dejstvo, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita samo eno podjetje v smislu člena 81 ES, tako Komisiji omogoča, da odločbo, s katero naloži plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati njeno osebno vpletenost v kršitev (zgoraj v točki 65 sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59).

71      V posebnem primeru, v katerem je matična družba stoodstotna lastnica kapitala hčerinske družbe, ki je kršila konkurenčna pravila Unije, ta matična družba po eni strani lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe, po drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na njeno ravnanje (glej zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 60 in navedena sodna praksa).

72      V teh okoliščinah za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija lahko tako matično družbo šteje za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa).

73      Poleg tega, čeprav drži, da se Sodišče v točkah 28 in 29 sodbe z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925) ob stoodstotnem lastništvu kapitala hčerinske družbe sklicuje tudi na druge okoliščine, kot sta neprerekanje vpliva, ki ga izvaja matična družba na poslovno politiko hčerinske družbe, in skupno zastopanje dveh družb v upravnem postopku, ostane dejstvo, da je Sodišče te okoliščine poudarilo le zato, da bi predstavilo vse elemente, s katerimi je Splošno sodišče utemeljilo svoje razlogovanje, in ne zato, da bi bilo treba za uporabo domneve, navedene v točki 71 zgoraj, predložiti dodatne indice v zvezi z dejanskim vplivanjem matične družbe (zgoraj v točki 65 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 62).

74      Ta tožbeni razlog je treba preučiti na podlagi zgoraj navedenih načel.

75      Komisija je v točki 627 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da je treba Schindler Holding šteti za solidarno odgovorno za kršitev njenih hčerinskih družb Schindler Belgija, Schindler Nemčija, Schindler Luksemburg in Schindler Nizozemska, ker je lahko „kot edina lastnica in končna matična družba […] odločilno vplivala na poslovno politiko posameznih hčerinskih družb v času trajanja kršitve in je mogoče domnevati, da je to pristojnost tudi izkoristila“.

76      Komisija je v točkah 628 in 629 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da trditvi Schindler Holding, da zadevne hčerinske družbe na trgu poslujejo kot samostojne pravne enote, ki same odločajo o bistvenih vidikih svoje poslovne politike, in da ni v ničemer vplivala na tekoče posle zadevnih hčerinskih družb, „ne zadostuje[ta] za to, da bi bilo mogoče [z njima] ovreči domnevo, da hčerinske družbe od Schindler Holding niso popolnoma samostojno odločale o svojem ravnanju na trgu“.

77      Komisija je v točki 630 obrazložitve izpodbijane odločbe še dodala, da bi lahko Schindler Holding „v upravnem postopku predložil[a] dokaze o tem, da ni odločilno vplival[a] na svoje hčerinske družbe […]“. V zvezi s tem je menila, da ji „[Schindler Holding] in [njene] hčerinske družbe niso predložil[e] […] dokazov, s katerimi bi razjasnil[e] svoje družbene odnose, hierarhično strukturo in obveznosti poročanja, da bi tako ovrgl[e] domnevo[, da je] […] [Schindler Holding] kot edin[a] lastni[ca] svojih hčerinskih družb, na katere je bila naslovljena [izpodbijana] odločba, izvajal[a] svoje nadzorne pravice in uporabil[a] vsa preostala sredstva za izvajanje odločilnega vpliva, do česar je bila upravičen[a]“.

78      Komisija je v točki 631 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da „le na podlagi programa usklajevanja s pravili konkurence v skupini Schindler ni mogoče ugotoviti, ali je [Schindler Holding] izdal[a] navodila v zvezi s kršitvijo ali ne“. Tako je treba po mnenju Komisije še naprej domnevati, „da stoodstotna hčerinska družba [Schindler Holding] ni samostojno odločala o svoji poslovni politiki na trgu“.

79      Komisija je ob upoštevanju navedenega v točki 632 obrazložitve izpodbijane odločbe sklenila, da „[Schindler Holding] in nje[ne] stoodstotne hčerinske družbe niso ovrgl[e] domneve o odgovornosti za kršitve, storjene v Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, [in da je zato treba Schindler Holding] skupaj z zadevnimi hčerinskimi družbami šteti za solidarno odgovorne za kršitve člena 81 ES, navedene v [izpodbijani] odločbi“.

80      Na prvem mestu ni sporno, da je imela Schindler Holding v času trajanja kršitve v neposredni lasti 100 % kapitala Schindler Belgija, Schindler Nemčija in Schindler Nizozemska, posredno (prek Schindler Belgija) pa tudi 100 % kapitala Schindler Luksemburg. Torej je veljala domneva, da je Schindler Holding odločilno vplivala na ravnanje svojih hčerinskih družb (glej točko 72 zgoraj).

81      Skupina Schindler ne more trditi, da bi morala Komisija dokazati, da je Schindler Holding dejansko vplivala na operativne dejavnosti zadevnih hčerinskih družb, vključno z njihovim ravnanjem, s katerim so kršile člen 81 ES, in da je povzročila ali podpirala kršitev.

82      Pripisovanje odgovornosti za kršitev, ki jo je storila hčerinska družba, njeni matični družbi namreč ne zahteva dokaza, da matična družba vpliva na politiko hčerinske družbe na posebnem področju, ki je predmet kršitve. Nasprotno pa lahko organizacijske, gospodarske in pravne vezi med matično družbo in njeno hčerinsko družbo dokažejo obstoj vpliva prve na strategijo druge ter zato upravičijo, da ju lahko štejemo za samo en gospodarski subjekt (sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točka 83). Če torej Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe, lahko zadnjenavedeno šteje za solidarno odgovorno za plačilo globe, ki jo naloži hčerinski družbi, razen če matična družba dokaže, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej točko 72 zgoraj). Treba je še opozoriti, da odnos prigovarjanja h kršitvi med matično in hčerinsko družbo ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev ne omogoča Komisiji, da naslovi odločbo o naložitvi glob matični družbi iz skupine družb (zgoraj navedena sodba z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58), temveč to omogoča dejstvo, da obe tvorita samo eno podjetje v smislu člena 81 ES.

83      Tožeče stranke se ne morejo sklicevati niti na domnevno kršitev načela krivdne odgovornosti (Schuldprinzip) niti na načelno izključitev uveljavljanja odgovornosti delničarja v družbi z omejeno odgovornostjo ali delniški družbi za dolgove družbe in dejanja njenih upravnih organov. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da take trditve temeljijo na napačni premisi, da ni bila v zvezi z matično družbo ugotovljena nobena kršitev, kar v obravnavanem primeru ne drži, saj iz točke 632 obrazložitve izpodbijane odločbe ter členov 1 in 2 te odločbe izhaja, da je Schindler Holding sama odgovorna za kršitve, za katere se je zaradi tesnih ekonomskih in pravnih vezi, ki so jo povezovale s hčerinskimi družbami, štelo, da jih je storila sama (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točki 28 in 34, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 74).

84      Na drugem mestu je treba preučiti trditve, s katerimi želijo tožeče stranke zavrniti domnevo iz točke 71 zgoraj in na podlagi katerih naj bi hčerinske družbe od Schindler Holding samostojno določale svojo poslovno politiko.

85      Prvič, tudi če bi bila trditev tožečih strank, da Schindler Holding hčerinskim družbam v obravnavanem primeru ni dajala navodil, ki bi omogočila ali spodbudila stike v nasprotju s členom 81 ES, in da ni bila seznanjena s takimi stiki, dokazana, je ni mogoče uporabiti kot dokaz za to, da so bile zadevne hčerinske družbe samostojne. Kot je bilo navedeno v točki 82 zgoraj, se za pripisovanje odgovornosti za kršitev, ki jo je storila hčerinska družba, njeni matični družbi ne zahteva, da matična družba vpliva na politiko hčerinske družbe na posebnem področju, ki je predmet kršitve.

86      Drugič, zavrniti je treba tudi trditev, da so hčerinske družbe od Schindler Holding v svojih državah vedno delovale samostojno, ne da bi Schindler Holding vplivala na njihove tekoče dejavnosti, „pridobivanje naročil“, sklepanje pogodb ali cenovno politiko, pri kateri je bila Schindler Holding obveščena le o naročilih, zaradi katerih bi lahko nastala izguba. Po eni strani zadevne tožeče stranke niso predložile dokazov v podporo tem trditvam, po drugi strani pa take trditve – tudi če bi bile dokazane – nikakor ne bi zadostovale za zavrnitev domneve iz točke 71 zgoraj, saj iz sodne prakse izhaja, da spadajo z vidika uporabe člena 81 ES v zvezi z matično družbo pod pojem poslovne politike hčerinske družbe še drugi elementi, poleg tistih, ki jih navajajo tožeče stranke. V zvezi s tem je treba navesti, da je sodišče Unije v okviru analize obstoja enotnega gospodarskega subjekta med več družbami, ki so del skupine, zlasti preučilo, ali bi matična družba lahko vplivala na politiko cen, dejavnosti proizvodnje in distribucije, cilje prodaje, bruto marže, stroške prodaje, denarni tok, zaloge in trženje. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da spadajo pod pojem poslovne politike hčerinske družbe samo ti vidiki, da bi se lahko za matično družbo uporabila člena 81 ES in 82 ES (glej zgoraj v točki 82 navedeno sodbo z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 64 in navedena sodna praksa).

87      Tretjič, domneve o odgovornosti ni mogoče ovreči niti z dejstvom, da so hčerinske družbe od Schindler Holding v štirih državah, v katerih je bila storjena kršitev, sodelovale pri ločenih in različnih kršitvah, s čimer naj bi bilo mogoče zanikati, da je imela dejanski vpliv na operativne dejavnosti hčerinskih družb. Iz točk od 627 do 632 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se Komisija za to, da je Schindler Holding pripisala odgovornost za ravnanje hčerinskih družb, ni oprla na morebitno vzporednost kršitev, ugotovljenih v štirih zadevnih državah. Poleg tega je napačna tudi trditev tožečih strank, da so se kršitve med seboj razlikovale, saj so hčerinske družbe od Schindler Holding v zadevnih štirih državah v obdobjih, ki se precej prekrivajo (od 9. maja 1996 do 29. januarja 2004 v Belgiji, od 1. avgusta 1995 do 6. decembra 2000 v Nemčiji, od 7. decembra 1995 do 9. marca 2004 v Luksemburgu in od 1. junija 1999 do 5. marca 2004 na Nizozemskem), sodelovale pri kršitvah s podobnim predmetom, ki je vključeval „tajno dogovarjanje med konkurenti o delitvi trgov ali zamrznitvi tržnih deležev z delitvijo projektov prodaje in montaže novih dvigal in/ali tekočih stopnic ter o nekonkuriranju pri vzdrževanju in posodabljanju dvigal in tekočih stopnic (razen v Nemčiji, kjer dejavnost vzdrževanja in posodabljanja ni bila vključena v razprave med članicami kartela)“ (točka 658 obrazložitve izpodbijane odločbe).

88      Četrtič, dejstvo, da je Schindler Holding morda res naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi preprečila, da bi njene hčerinske družbe ravnale v nasprotju s členom 81 ES – zlasti s sprejetjem kodeksa ravnanja, s katerim je želela preprečiti, da bi te družbe kršile pravila o konkurenci in z njimi povezane smernice –, po eni strani v ničemer ne vpliva na resničnost kršitve, ugotovljene v zvezi z njim (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 373), po drugi strani pa z njim ni mogoče dokazati, da so zadevne hčerinske družbe samostojno določale svojo poslovno politiko. Nasprotno, to, da je Schindler Holding v svojih hčerinskih družbah izvajala zadevni kodeks ravnanja, napeljuje prej na dejanski nadzor matične družbe nad poslovno politiko njenih hčerinskih družb, saj so tudi tožeče stranke navedle, da se je upoštevanje kodeksa ravnanja nadziralo z rednimi revizijami in drugimi ukrepi, ki jih je izvajal uslužbenec Schindler Holding, odgovoren za skladnost s predpisi („compliance officer“).

89      Petič, kar zadeva odnose v skupini, upravno strukturo in smernice glede poročanja v Schindler Holding, je Komisija v točki 630 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da ji Schindler Holding in njene hčerinske družbe niso predložile informacij, s katerimi bi pojasnile svoja družbena razmerja. Iz spisa sicer izhaja, da so tožeče stranke v upravnem postopku Komisiji res predložile nekaj informacij v zvezi z razmerji v skupini, upravno strukturo in s smernicami glede poročanja („reporting lines“).

90      Vendar na podlagi teh informacij ni mogoče domnevati, da so bile hčerinske družbe skupine Schindler samostojne. Predložene informacije, ki sploh niso utemeljene z dokazi, so namreč pomanjkljive, saj se večinoma nanašajo na dolžnosti in obveznosti v zvezi s poročanjem („reporting obligations“) nekaterih vodilnih uslužbencev Schindler Luksemburg in Schindler Belgija ter na dolžnosti uslužbenca Schindler Nemčija, ne da bi bili obširneje pojasnjeni družbeni odnosi med Schindler Holding in njenimi hčerinskimi družbami, ki so delovale v zadevnih državah, ali vpliv Schindler Holding na hčerinske družbe.

91      Ob upoštevanju domneve o odgovornosti, navedene v točki 72 zgoraj, in dejstva – ki izhaja iz točk od 84 do 90 zgoraj –, da tožeče stranke te domneve niso ovrgle, je Komisija kršitve, ki so jih storile hčerinske družbe od Schindler Holding, upravičeno pripisala zadnjenavedeni.

92      Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

3.     Predlog za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe

 Ugovor nezakonitosti v zvezi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazni

93      Tožeče stranke trdijo, da ima Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 skoraj neomejeno polje prostega preudarka pri določanju višine glob, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom zakonitosti kazni, ki je opredeljeno v členu 7(1) EKČP in naj bi izhajalo iz splošnih pravnih načel, na katerih temeljijo skupne ustavne tradicije držav članic.

94      Treba je spomniti na besedilo člena 7(1) EKČP:

„Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.“

95      Iz sodne prakse izhaja, da je načelo zakonitosti kazni korelat načela pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Unije in zlasti zahteva, da je vsak predpis Unije, še posebej če predpisuje ali dopušča nalaganje sankcij, jasen in natančen, tako da se lahko zadevne osebe nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in dolžnostmi, ki iz njega izhajajo, ter lahko ustrezno ukrepajo (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 66, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II-3435, točka 71 in navedena sodna praksa).

96      Načelo zakonitosti kazni, ki je del splošnih načel prava Unije, na katerih temeljijo skupne ustavne tradicije držav članic, je določeno tudi v različnih mednarodnih pogodbah, zlasti v členu 7 EKČP. V skladu s tem načelom je treba z zakonom jasno opredeliti kazniva dejanja in kazni, s katerimi se ta kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage s strani sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati. Poleg tega se v skladu s sodno prakso ESČP jasnost zakona ne presoja samo z vidika besedila upoštevne določbe, ampak tudi z vidika pojasnil iz obstoječe in objavljene sodne prakse (glej sodbo Sodišča z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, C‑266/06 P, neobjavljena v ZOdl., točke od 38 do 40 in navedena sodna praksa).

97      To načelo se upošteva pri kazenskopravnih normah in tudi pri posebnih upravnopravnih instrumentih, ki predpisujejo ali dovoljujejo nalaganje upravnopravnih sankcij (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. novembra 1987 v zadevi Maizena in drugi, 137/85, Recueil, str. 4587, točka 15 in navedena sodna praksa). Načelo ne velja samo za norme, ki določajo znake kršitve, temveč tudi za norme, ki opredeljujejo posledice, ki izhajajo iz kršitve prvonavedenih norm (glej zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, točka 67, ter zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 29 in navedena sodna praksa).

98      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije (mnenje Sodišča 2/94 z dne 28. marca 1996, Recueil, str. I‑1759, točka 33, in sodba Sodišča z dne 29. maja 1997 v zadevi Kremzow, C‑299/95, Recueil, str. I‑2629, točka 14). V ta namen se Sodišče in Splošno sodišče zgledujeta po skupnih ustavnih tradicijah držav članic in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. EKČP ima v zvezi s tem poseben pomen (sodba Sodišča z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Roquette Frères, C‑94/00, Recueil, str. I‑9011, točka 23, in zgoraj navedena sodba Kremzow, točka 14). Poleg tega člen 6(2) EU določa, da „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja [EKČP] […] in ki kot splošna načela prava [Unije] izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic“.

99      Kot je že opozorilo Splošno sodišče (zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 71), v skladu s členom 7(1) EKČP ni treba, da so predpisi, na podlagi katerih so naložene sankcije, tako natančno opredeljeni, da so mogoče posledice kršitve predpisov predvidljive z absolutno gotovostjo. Na podlagi sodne prakse ESČP dejstvo, da zakon podeljuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ne pomeni kršitve zahteve po predvidljivosti, če sta obseg in način izvrševanja tega pooblastila, glede na zadevni zakoniti cilj, dovolj jasna, da se posamezniku zagotovi ustrezno varstvo zoper samovoljo (glej sodbo ESČP z dne 25. februarja 1992 v zadevi Margareta in Roger Andersson proti Švedski, série A št. 226, točka 75). Pri tem ESČP poleg besedila zakona upošteva vprašanje, ali je ustaljena in objavljena sodna praksa pojasnila uporabljene nedoločne pojme (glej sodbo ESČP z dne 27. septembra 1995 v zadevi G. proti Franciji, série A št. 325‑B, točka 25).

100    Upoštevanje skupnih ustavnih tradicij držav članic ne vodi k temu, da se splošno načelo prava Unije, kot je načelo zakonitosti, razlaga drugače, kot je bilo navedeno zgoraj (zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 73). Torej je treba trditev tožečih strank, da na nacionalni ravni ni primerljivega pooblastila organa, ki bi temu omogočalo „skoraj neomejeno“ nalaganje glob, zavrniti.

101    Kar zadeva zakonitost člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 glede na načelo zakonitosti kazni, je treba v obravnavanem primeru najprej ugotoviti, da zakonodajalec Unije v nasprotju s trditvami tožečih strank Komisiji ni podelil pretiranega ali samovoljnega pooblastila za odločanje po prostem preudarku pri določanju glob za kršitev pravil o konkurenci (zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 74).

102    Treba je namreč poudariti, prvič, da je s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji res priznano široko polje prostega preudarka, vendar je izvajanje tega preudarka vseeno omejeno z določitvijo objektivnih meril, ki jih je Komisija dolžna upoštevati. V zvezi s tem je po eni strani treba opozoriti, da za globo, ki se lahko naloži, velja številčno določljiva in absolutna zgornja meja, ki se izračuna za vsako podjetje in vsak primer kršitve posebej, tako da je najvišji znesek globe, ki se lahko naloži danemu podjetju, določljiv vnaprej. Po drugi strani je Komisiji s to določbo naloženo, da globe določi za vsak posamezen primer ter pri tem upošteva težo in trajanje kršitve (zgoraj v točki 96 navedena sodba Evonik Degussa proti Komisiji, točka 50, in zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 75).

103    Tožeče stranke ne morejo trditi, da zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji (točke od 66 do 88) ali zgoraj v točki 95 navedena sodba Jungbunzlauer proti Komisiji (točke od 69 do 92), v kateri se sprejeta razlaga načela zakonitosti kazni ujema z razlago iz sodbe Degussa proti Komisiji (navedena v točki 95 zgoraj), temelji na „napačnem razumevanju prava“. Sodišče je namreč v zgoraj v točki 96 navedeni sodbi Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu (točke od 36 do 63) v pritožbenem postopku potrdilo razlago, ki jo je v zvezi z načelom zakonitosti kazni podalo Splošno sodišče v zgoraj v točki 95 navedeni sodbi Degussa proti Komisiji.

104    Drži, da se sodbe iz prejšnje točke nanašajo na člen 15(2) Uredbe št. 17, globe, naložene z izpodbijano odločbo, pa temeljijo na členu 23(2) Uredbe št. 1/2003. Ker pa se merila in zgornja meja za naložitev glob v teh dveh določbah ujemajo, je mogoče sodno prakso, navedeno v prejšnji točki, prenesti na člen 23(2) Uredbe št. 1/2003.

105    Drugič, Komisija mora pri izvajanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku v zvezi z globami, naloženimi na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, spoštovati splošna pravna načela, zlasti načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju je razvila sodna praksa Sodišča in Splošnega sodišča (zgoraj v točki 96 navedena sodba Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točka 51, in zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 77).

106    Tretjič, Komisija je izvajanje svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku – da bi zagotovila predvidljivost in preglednost svojega delovanja – omejila še s pravili ravnanja, ki si jih je določila v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 in smernicah iz leta 1998. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v navedenem obvestilu in navedenih smernicah po eni strani določena pravila ravnanja, od katerih se Komisija ne more oddaljiti, ne da bi bila sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo legitimnih pričakovanj, po drugi strani pa je s tema dokumentoma zagotovljena pravna varnost zadevnih podjetij s tem, da je v njiju določena metodologija, ki jo je Komisija uporabila za določanje glob, naloženih na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu zgoraj v točki 96 navedeno sodbo Sodišča Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točki 52 in 53; sodbo Sodišča z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 60, in zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, točki 78 in 82). Poleg tega je okoliščina, da je Komisija sprejela smernice iz leta 1998, nato pa leta 2006 še Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL C 210, str. 2) – kolikor je to sprejetje v zakonskem okviru člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 –, v nasprotju s trditvami tožečih strank prispevala k natančnejši določitvi meja za izvrševanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija že na podlagi teh določb, ne da bi bilo iz tega mogoče domnevati, da zakonodajalec Unije na začetku ni zadostno opredelil meja pristojnosti Komisije na zadevnem področju (glej v tem smislu zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 44).

107    Četrtič, treba je dodati, da Sodišče in Splošno sodišče na podlagi člena 229 ES in člena 31 Uredbe št. 1/2003 odločata z neomejeno pristojnostjo o tožbah zoper odločbe, s katerimi Komisija določa globe, in lahko odločbe Komisije ne le razglasita za nične, temveč tudi razveljavita, znižata ali zvišata naložene globe. Znana in dostopna upravna praksa Komisije je tako podvržena celovitemu nadzoru sodišča Unije. Zadevni nadzor je z ustaljeno in objavljeno sodno prakso omogočil natančno opredelitev morda še nedoločenih izrazov iz člena 15(2) Uredbe št. 17 in nato člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu zgoraj v točki 96 navedeno sodbo Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točka 54, in zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, točka 79).

108    Tako lahko obveščen gospodarski subjekt glede na različne zgoraj navedene dejavnike, po potrebi s pomočjo pravnega svetovalca, dovolj natančno predvidi metodo in okvirno višino globe, ki mu grozi za neko ravnanje. Dejstvo, da ta subjekt vnaprej ne more poznati natančne višine globe, ki jo Komisija naloži v posameznem primeru, ne pomeni kršitve načela zakonitosti kazni (zgoraj v točki 96 navedena sodba Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točka 55, in zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 83).

109    Tožeče stranke torej ne morejo trditi, da besedilo člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne zagotavlja stopnje predvidljivosti, ki se zahteva na podlagi temeljnih načel kazenskega prava in pravne države. Na podlagi zadevne določbe je namreč mogoče dovolj natančno predvideti metodo izračuna in raven naloženih glob (glej v tem smislu zgoraj v točki 96 navedeno sodbo Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točka 58).

110    Na drugem mestu se v nasprotju s trditvami tožečih strank praksa odločanja Komisije v zvezi z globami ni razvijala nepredvidljivo ali naključno.

111    Prvič, v obdobjih, v katerih so bile v izpodbijani odločbi ugotovljene zadevne štiri kršitve, je bila z objavo smernic iz leta 1998 le preurejena metoda določanja glob, za katero je Sodišče menilo, da je razumno predvidljiva (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 231).

112    Drugič, kar zadeva povišanje ravni glob po sprejetju smernic iz leta 1998, lahko Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso raven glob kadar koli prilagodi, če to zahteva učinkovita uporaba pravil Unije o konkurenci (zgoraj v točki 54 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109, in sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 237), tako da se lahko taka sprememba upravne prakse šteje za objektivno utemeljeno s ciljem splošne preprečitve kršitev pravil Unije o konkurenci. Novejše zvišanje ravni glob, ki ga zatrjujejo in izpodbijajo tožeče stranke, se torej ne more šteti za nezakonito z vidika načela zakonitosti kazni, ker ostaja v zakonskem okviru, opredeljenem v členu 15(2) Uredbe št. 17 in členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, kot ju razlagajo sodišča Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, točka 81, ter zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 43).

113    Na tretjem mestu ni utemeljena trditev, da Svet s sprejetjem člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ni izpolnil svoje obveznosti, da jasno navede omejitve pristojnosti, dodeljene Komisiji, in je tako na Komisijo dejansko prenesel pristojnost, ki jo ima na podlagi Pogodbe ES, s čimer naj bi kršil člen 83 ES.

114    Po eni strani, kot je bilo navedeno zgoraj, čeprav ima Komisija na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pa je njegovo izvrševanje omejeno z navedbo objektivnih meril, ki jih mora Komisija upoštevati. Po drugi strani je treba opozoriti, da sta bili Uredba št. 17 in Uredba št. 1/2003 sprejeti na podlagi člena 83(1) ES, ki določa, da „[u]strezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz členov 81 [ES] in 82 [ES] sprejme Svet […] na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom“. V skladu s členom 83(2)(a) in (d) ES je namen teh uredb ali direktiv zlasti „zagotovitev upoštevanja prepovedi iz členov 81(1) [ES] in 82 [ES] z določitvijo glob in periodičnih denarnih kazni“ ter „opredelitev nalog Komisije in Sodišča pri uporabi predpisov iz tega odstavka“. Poleg tega je treba spomniti, da Komisija na podlagi člena 211, prva alinea, ES „skrbi za uporabo določb te pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo“, in da ima v skladu s tretjo alineo istega člena „lastno pristojnost odločanja“ (zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 86, ter zgoraj v točki 83 navedena sodba Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 48).

115    Iz tega izhaja, da ni mogoče šteti, da pooblastilo za nalaganje glob v primeru kršitev členov 81 ES in 82 ES izvirno pripada Svetu, ki naj bi to pooblastilo oziroma njegovo izvajanje prenesel na Komisijo v smislu člena 202, tretja alinea, ES. V skladu z navedenimi določbami Pogodbe ES je namreč to pooblastilo del vloge Komisije, da skrbi za uporabo prava Unije, pri čemer je bila glede uporabe členov 81 ES in 82 ES ta vloga določena, uokvirjena in formalizirana z Uredbo št. 17 in Uredbo št. 1/2003. Pooblastilo za nalaganje glob, ki ga ima Komisija na podlagi teh uredb, izhaja torej iz določb Pogodbe ES, njegov namen pa je omogočiti učinkovito uporabo prepovedi, predvidenih v navedenih členih (zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 87, ter zgoraj v točki 83 navedena sodba Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 49).

116    Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor nezakonitosti v zvezi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, izpeljan iz kršitve načela zakonitosti kazni, zavrniti.

 Ugovor nezakonitosti v zvezi s smernicami iz leta 1998: kršitev načela prepovedi retroaktivnosti

117    Tožeče stranke opozarjajo, da se lahko začne akt Unije uporabljati šele po objavi in da člen 49(1), drugi stavek, Listine določa, da se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči takrat, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. V obravnavanem primeru naj bi bilo s smernicami iz leta 1998 kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti, ker naj bi bile presežene meje predvidljivosti. Tožeče stranke poudarjajo, da je poostritev politike odločanja v zvezi z globami dejanje Komisije in ne zakonodajalca.

118    Iz sodne prakse izhaja, da je načelo prepovedi retroaktivnosti kazenskih zakonov iz člena 7 EKČP splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje je obvezno, ko se globe naložijo zaradi kršitve pravil konkurence, in da to načelo zahteva, da so izrečene sankcije v skladu s tistimi, ki so bile določene, ko je bila kršitev storjena (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 202; zgoraj v točki 112 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točke od 218 do 221, ter sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točke od 39 do 41).

119    Odločeno je bilo tudi, da sprejetje Smernic, ki naj bi spremenile splošno politiko konkurence Komisije glede glob, načeloma lahko spada v obseg načela prepovedi retroaktivnosti (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 222).

120    Po eni strani namreč smernice iz leta 1998 lahko imajo pravne učinke. Ti pravni učinki niso posledica zavezujoče narave smernic iz leta 1998, ampak dejstva, da je te smernice sprejela in objavila Komisija. Sprejetje in objava smernic iz leta 1998 kažeta na samoomejevanje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku, saj se zadevna institucija ne more oddaljiti od njih, ne da bi bilo to glede na okoliščine primera sankcionirano zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot so načela enakega obravnavanja, varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 209 do 212).

121    Po drugi strani iz sodne prakse ESČP v zvezi s členom 7(1) EKČP izhaja, da ta določba nasprotuje retroaktivnosti nove razlage standarda, s katerim je določena kršitev, če taka razlaga škoduje obtožencu (glej v tem smislu sodbe ESČP z dne 22. novembra 1995 v zadevi S. W. proti Združenemu kraljestvu, série A št. 335‑B, točke od 34 do 36; z dne 22. novembra 1995 v zadevi C. R. proti Združenemu kraljestvu, série A št. 335‑C, točke od 32 do 34; z dne 15. novembra 1996 v zadevi Cantoni proti Franciji, Recueil des arrêts et décisions 1996‑V, točke od 29 do 32, ter z dne 22. junija 2000 v zadevi Coëme in drugi proti Belgiji, Recueil des arrêts et décisions 2000‑VII, točka 145). Na podlagi te sodne prakse to še posebej drži, če gre za sodno razlago, katere rezultata ni bilo mogoče razumno predvideti takrat, ko je bila kršitev storjena, zlasti glede na razlago, ki je bila takrat sprejeta v sodni praksi glede zadevne zakonske določbe. Vendar je treba še dodati, da iz iste sodne prakse izhaja še, da je obseg pojma predvidljivosti pretežno odvisen od vsebine zadevnega besedila, področja, ki ga besedilo pokriva, ter od števila in statusa njegovih naslovnikov. Predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da bi bila zadevna oseba prisiljena poseči po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno ocenila posledice, ki lahko nastanejo zaradi nekega dejanja. Na podlagi zgoraj navedene sodbe Cantoni proti Franciji (točka 35) to zlasti velja za strokovnjake, ki so navajeni, da svoje dejavnosti opravljajo zelo skrbno. Od njih je mogoče pričakovati, da posebej pazijo na to, da ocenijo tveganja, ki jih prinaša njihovo delo.

122    Ob upoštevanju navedenega je treba zaradi nadzora nad spoštovanjem načela prepovedi retroaktivnosti preveriti, ali je bila obravnavana sprememba, ki jo pomeni sprejetje smernic iz leta 1998, razumno predvidljiva, ko so bile storjene zadevne kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 224).

123    Glede tega je treba najprej ugotoviti, da domnevno povišanje ravni glob zaradi uporabe smernic iz leta 1998 ostaja v zakonskem okviru, določenem s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, saj je v točki 5(a) teh smernic izrecno določeno, da naložene globe v nobenem primeru ne smejo preseči 10 % prometa, kar je zgornja meja, določena z navedenima določbama.

124    Treba je še ugotoviti, da je bistvena novost smernic iz leta 1998, da se kot izhodišče za izračun zneska globe upošteva osnovni znesek, ki se določi v okviru za to predvidenega razreda, določenega v navedenih smernicah, pri čemer razredi ustrezajo različnim stopnjam teže kršitev, kot taki pa nimajo nobene zveze z upoštevnim prometom. Ta metoda temelji predvsem na sicer relativni in prilagodljivi določitvi tarif glob (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 225, in zgoraj v točki 106 navedena sodba Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 61).

125    Nazadnje je treba še opozoriti, da dejstvo, da je Komisija v preteklosti pri globah uporabljala določene višine za določene vrste kršitev, tej ne more odvzeti možnosti, da to višino zviša v okviru omejitev, navedenih v Uredbi št. 17 in Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno, da se zagotovi udejanjenje politike konkurence Unije, temveč nasprotno, učinkovita uporaba pravil Unije o konkurenci zahteva, da lahko Komisija višino glob kadar koli prilagodi potrebam te politike (glej v tem smislu zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109; sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji, C‑196/99 P, Recueil, str. I‑11005, točka 81; zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 227, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑12/89, Recueil, str. II‑907, točka 309, in z dne 14. maja 1998 v zadevi Europa Carton proti Komisiji, T‑304/94, Recueil, str. II‑869, točka 89).

126    Iz tega izhaja, da podjetja, ki so v upravnem postopku, v katerem je lahko naložena globa, ne morejo pridobiti legitimnih pričakovanj, da Komisija ne bo presegla ravni glob, ki jo je prej uporabljala, kot tudi ne, da bo uporabila določeno metodo izračuna glob (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 228).

127    Torej morajo omenjena podjetja upoštevati možnost, da lahko Komisija v vsakem trenutku zviša raven glob glede na raven, ki jo je uporabljala v preteklosti. To ne velja samo tedaj, ko Komisija zviša raven glob pri naložitvi glob v posameznih odločbah, ampak tudi, če se to zvišanje opravi z uporabo splošnoveljavnih pravil ravnanja, kot so smernice iz leta 1998 (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 229 in 230, ter zgoraj v točki 106 navedena sodba Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 59).

128    Zato tožeče stranke neupravičeno menijo, da je bilo s smernicami iz leta 1998 kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti, ker naj bi bile zaradi njihovega sprejetja naložene večje globe, kot so bile naložene v preteklosti, ali ker naj bi bile v obravnavanem primeru presežene meje predvidljivosti. Smernice in predvsem nova metoda izračuna glob, ki jo prinašajo, ob predpostavki, da ta poostri naložene globe, so bile namreč za podjetja, kot so tožeče stranke, razumno predvidljive takrat, ko so bile zadevne kršitve storjene (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 231). Iz istih razlogov Komisiji v smernicah iz leta 1998 ni bilo treba dodatno pojasnjevati, da je zvišanje ravni glob potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence Skupnosti.

129    Kar zadeva trditev, da je politika odločanja v zvezi z globami dejanje Komisije in ne zakonodajalca, se ta prepleta s trditvami, navedenimi v okviru ugovora nezakonitosti v zvezi z nepristojnostjo Komisije, zato bo preučena v točkah od 131 do 137 v nadaljevanju.

130    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tudi ta ugovor nezakonitosti zavrniti.

 Ugovor nezakonitosti v zvezi s smernicami iz leta 1998: nepristojnost Komisije ter, podredno, nepreglednost in nepredvidljivost teh smernic

131    Tožeče stranke trdijo, da je za pomembno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, potrebno abstraktno in splošno udejanjenje, in sicer pravilo materialnega prava. Vendar naj Komisija v nasprotju s Svetom ne bi bila pristojna za sprejetje takega pravila. Tudi če bi bilo udejanjenje „okvira za globe“, ki ga je izvedla Komisija, zakonito, naj bi bile smernice iz leta 1998 vsekakor neučinkovite, ker naj z njimi ne bi bilo mogoče zagotoviti minimalne stopnje preglednosti in predvidljivosti, ki sta potrebni pri določanju višine globe.

132    Na prvem mestu je treba opozoriti, da tožeče stranke v svojih pisanjih niso opredelile določbe, ki naj bi jo Komisija kršila pri sprejetju smernic iz leta 1998. Ko jim je bilo to vprašanje postavljeno na obravnavi, so navedle, da bi moral Svet v skladu z načelom zakonitosti kazni sprejeti abstraktna pravila za izračun glob.

133    Vendar je Komisija s sprejetjem smernic iz leta 1998 – kolikor je to sprejetje v zakonskem okviru člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 – le prispevala k natančnejši določitvi meja za izvrševanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija že na podlagi teh določb (glej v tem smislu zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 44). V takih okoliščinah je treba trditev v zvezi z nepristojnostjo Komisije za sprejetje smernic zavrniti.

134    Na drugem mestu je treba zavrniti tudi trditve v zvezi s pomanjkljivo preglednostjo in predvidljivostjo smernic iz leta 1998.

135    Po eni strani je namreč Komisija zadevne smernice, v katerih je opisala metodo izračuna, h katere uporabi se je zavezala v posameznih primerih, objavila, da bi zagotovila preglednost in povečala pravno varnost zadevnih podjetij. Glede tega je Sodišče med drugim menilo, da se Komisija s tem, da sprejme taka pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, in da od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo. Sodišče je še odločilo, da smernice na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve višine glob, in posledično podjetjem zagotavljajo pravno varnost (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 211 in 213, glej tudi zgoraj v točki 106 navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 60).

136    Po drugi strani lahko obveščen gospodarski subjekt po potrebi s pomočjo pravnega svetovalca dovolj natančno predvidi metodo in okvirno višino globe, ki mu grozi za neko ravnanje (zgoraj v točki 96 navedena sodba Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točka 55). Drži, da gospodarski subjekt na podlagi smernic iz leta 1998 ne more predvideti natančne višine globe, ki jo bo Komisija naložila v posameznem primeru. Vendar zaradi teže kršitev, ki jih mora sankcionirati Komisija, namen represije in odvračanja upravičuje izognitev temu, da bi podjetja lahko ocenila koristi, ki bi jih imela s sodelovanjem pri kršitvi, tako da bi vnaprej upoštevala višino globe, ki bi jim bila naložena zaradi tega protipravnega ravnanja (zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 83).

137    Iz vsega navedenega izhaja, da ugovor nezakonitosti v zvezi s smernicami iz leta 1998, ki se nanaša na nepristojnost Komisije ter, podredno, nepreglednost in nepredvidljivost teh smernic, ni utemeljen.

 Ugovor nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002: kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in načela varstva zaupanja v pravo

138    Tožeče stranke trdijo, da je bilo z uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 v obravnavanem primeru, v katerem so se dejstva iz izpodbijane odločbe večinoma zgodila pred začetkom veljavnosti tega obvestila, kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti. Po mnenju tožečih strank bi morala Komisija upoštevati Obvestilo o nenalaganju ali zniževanju glob v primeru kartelov (UL C 207, 18.7.1996, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996), s čimer bi jim bilo priznano od 10‑ do 50‑odstotno znižanje globe zaradi neizpodbijanja dejstev, namesto simboličnega 1‑odstotnega znižanja, ki jim je bilo priznano v izpodbijani odločbi (točke 777, 806, 835 in 854 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija naj bi z uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 kršila tudi načelo varstva zaupanja v pravo.

139    Treba je opozoriti, da je bilo v točki D obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 določeno, da je mogoče podjetju „[…] znesek globe, ki bi mu bila naložena, če ne bi sodelovalo, […] znižati za od 10 do 50 %, […] če je po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah […] Komisijo obvestilo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero je Komisija opirala svoje obtožbe”. Nasprotno pa z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 ni več predvideno znižanje globe iz tega razloga.

140    Kar zadeva domnevno retroaktivnost obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, je treba ugotoviti, da je v odstavku 28 zadevnega obvestila določeno, da to „[s] 14. februarjem 2002 […] nadomesti obvestilo [o ugodni obravnavi] iz [leta] 1996 v vseh zadevah, v katerih se nobeno podjetje ni sklicevalo nanj“. Ker je bilo obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 objavljeno 19. februarja 2002, je z njim res določena retroaktivna uporaba njegovih določb, ki pa je omejena na obdobje od 14. februarja 2002 do vključno 18. februarja 2002. Ker nobena od udeleženk kartela ni vložila vloge na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 pred 2. februarjem 2004 (točke 94, 105, 115 in 127 obrazložitve izpodbijane odločbe), morebitna nezakonitost, ki bi izhajala iz zadevne retroaktivnosti obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe.

141    Vendar tožeče stranke v obravnavanem primeru izpodbijajo neposredno uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 pri izračunu glob za dejstva, ki so se deloma zgodila pred letom 2002.

142    Prvič, kot izhaja iz spisa, je treba ugotoviti, da so tožeče stranke v upravnem postopku vsaj šestkrat izrecno predlagale uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

143    Drugič, iz sodne prakse vsekakor izhaja, da načelo prepovedi retroaktivnosti ne nasprotuje uporabi smernic, na podlagi katerih so lahko hipotetično zvišane ravni glob, naloženih za kršitve, ki so bile storjene pred njihovim sprejetjem, če je bilo mogoče politiko, ki jo udejanjajo, v času storitve zadevnih kršitev ustrezno predvideti (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 202 do 232; sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 233; glej tudi zgoraj v točki 106 navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 66). Vendar tožeče stranke ne trdijo, da sprememba, ki je nastala s sprejetjem obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ni bila predvidljiva.

144    Kar zadeva domnevno kršitev varstva zaupanja v pravo tožečih strank, ki naj bi izhajala iz uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 za kršitve, ki so bile deloma storjene pred začetkom veljavnosti tega obvestila, zadostuje ugotovitev, da na podlagi ustaljene sodne prakse gospodarski subjekti ne morejo imeti zaupanja v ohranitev obstoječega položaja, saj ga lahko institucije spremenijo na podlagi svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku (glej sodbi Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Nemčija proti Svetu, C‑280/93, Recueil, str. I‑4973, točka 80, ter z dne 30. junija 2005 v zadevi Alessandrini in drugi proti Komisiji, C‑295/03 P, ZOdl., str. I‑5673, točka 89 in navedena sodna praksa). Poleg tega bi lahko tožeče stranke vsekakor kadar koli dosegle uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, tako da bi pred začetkom veljavnosti obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 vložile vlogo na podlagi prvonavedenega obvestila. Iz tega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti.

145    Zato je treba ugovor nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti, in očitek v zvezi s kršitvijo načela varstva zaupanja v pravo zavrniti.

 Ugovor nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002: kršitev splošnih pravnih načel (načela nemo tenetur, načela in dubio pro reo in načela sorazmernosti) in zloraba pooblastila za odločanje po prostem preudarku

146    Tožeče stranke trdijo, da je obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 nezakonito, ker so z njim kršena splošna pravna načela in ker je prekoračeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, podeljeno Komisiji. Tako naj bi bila z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 kršena načelo nemo tenetur, načelo in dubio pro reo in načelo sorazmernosti. Komisija naj bi z njegovim sprejetjem zlorabila svoje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, zato naj ga ne bi bilo mogoče uporabiti za to zadevo, dokazov, predloženih v okviru obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, pa naj ne bi bilo mogoče uporabiti, saj je uporaba nezakonito pridobljenih dokazov prepovedana.

147    Posamezne očitke iz tega ugovora je treba preučiti ločeno.

 Prvi očitek: kršitev načela nemo tenetur

148    Tožeče stranke opozarjajo, da je z načelom nemo tenetur prepovedano od kogar koli zahtevati, da bi se sam obtožil ali pričal zoper sebe. Z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 naj bi bilo kršeno to načelo, ker naj bi bila v praksi z njim podjetja prisiljena v sodelovanje s Komisijo in v priznanje kršitev. Po eni strani naj bi imelo namreč le prvo podjetje, ki predloži dokaze v skladu s pogoji iz odstavka 8(a) ali (b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, možnost pričakovati, da mu ne bo naložena globa, zato naj bi vsa podjetja, ki naj bi „tekmovala za prvo mesto“, Komisiji predložila popolna (in včasih pretirana) priznanja, ne da bi imela možnost koristi, ki bi jim jih lahko prineslo sodelovanje v obliki pričakovanega znižanja globe, primerjati z neugodnimi posledicami takega sodelovanja. Po drugi strani naj bi se podjetje s sodelovanjem na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 prikrajšalo za možnost izpodbijanja (tudi napačnih) dejstev, ki jih predložijo druga podjetja, saj naj bi Komisija izpodbijanje dejstev obravnavala kot nesodelovanje v smislu odstavkov 11 in 23 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, zato naj bi bilo zadevno podjetje izpostavljeno resnemu tveganju, da mu ne bo priznano znižanje globe na podlagi tega obvestila.

149    Iz sodne prakse po eni strani izhaja, da imajo podjetja na podlagi splošnih načel prava Unije – med katera spadajo tudi temeljne pravice in ob upoštevanju katerih je treba razlagati vsa besedila prava Unije – pravico, da jih Komisija ne sili v priznanje sodelovanja pri kršitvi (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji, 374/87, Recueil, str. 3283, točka 35, ter z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 273).

150    Po drugi strani, čeprav Komisija ne sme prisiliti podjetja, da prizna svoje sodelovanje pri kršitvi, ji to ne preprečuje, da pri določitvi zneska globe upošteva pomoč, ki jo je to podjetje po svoji volji ponudilo, da bi se ugotovil obstoj kršitve (sodbi Sodišča z dne 14. julija 2005 v zadevi Acerinox proti Komisiji, C‑57/02 P, ZOdl., str. I‑6689, točka 87, in v združenih zadevah ThyssenKrupp proti Komisiji, C‑65/02 P in C‑73/02 P, ZOdl., str. I‑6773, točka 50).

151    Tožeče stranke ne morejo trditi, da je bila sodna praksa, navedena v točkah 149 in 150 zgoraj, „presežena“. Nasprotno, Sodišče je to sodno prakso – potem ko se je seznanilo z razvojem v sodni praksi ESČP, zlasti v sodbah z dne 25. februarja 1993 v zadevi Funke proti Franciji (série A št. 256 A) in z dne 17. decembra 1996 v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu (Recueil des arrêts et décisions 1996‑VI), na kateri se sklicujeta tožeči stranki – izrecno potrdilo (zgoraj v točki 149 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točke od 273 do 280).

152    Torej je treba zakonitost obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 z vidika načela nemo tenetur preučiti ob upoštevanju načel, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 149 in 150 zgoraj.

153    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je sodelovanje zadevnega podjetja na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 popolnoma prostovoljno. Podjetje namreč nikakor ni prisiljeno k predložitvi dokazov o domnevnem omejevalnem sporazumu. Stopnja sodelovanja, v katero je pripravljeno privoliti podjetje med upravnim postopkom, je torej odvisna izključno od njegove volje in ni nikakor določena z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 (glej v tem smislu zgoraj v točki 150 navedeno sodbo ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 52, in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja k tej sodbi, ZOdl., str. I‑6777, točka 140).

154    Trditev, da se podjetje s sodelovanjem prikrajša za možnost izpodbijanja (tudi napačnih) dejstev, ki jih predložijo druga podjetja, temelji na napačni razlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

155    Po eni strani se v nasprotju s trditvami tožečih strank niti na podlagi odstavka 11 tega obvestila, v skladu s katerim se zahteva, da zadevno podjetje „v celoti sodeluje, na trajni podlagi in hitro, med celotnim upravnim postopkom“, niti na podlagi točke 23 tega obvestila, v kateri je določeno, da Komisija „lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve“, od zadevnega podjetja ne zahteva, da se odpove izpodbijanju ali popravku napačnih dejstev, ki jih predloži drugo podjetje. Poleg tega trditev tožečih strank temelji na napačni premisi, da napačne enostranske izjave samo enega podjetja – udeleženega v kartelu –, ki niso utemeljene z dokazi, zadostujejo kot dokaz kršitve.

156    Po drugi strani v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 v nasprotju z obvestilom iz leta 1996 ni predvideno nobeno znižanje globe zaradi neizpodbijanja dejstev. Torej ni mogoče šteti, da podjetja, ki želijo, da bi se zanje upoštevalo obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002, na podlagi tega obvestila „ne smejo“ izpodbijati dejstev, ki jih predložijo druga podjetja.

157    Vsekakor domnevna obveznost, da podjetje ne izpodbija dejstev, ki jih ni storilo, temelji na popolnoma teoretični predpostavki, da se podjetje obtoži kršitve, ki je ni storilo, v upanju, da mu bo priznano znižanje globe, za katero se vseeno boji, da mu bo naložena. S takim preračunavanjem ni mogoče utemeljiti trditev v zvezi z neupoštevanjem načela nemo tenetur (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Finnboard proti Komisiji, C‑298/98 P, Recueil, str. I‑10157, točka 58).

158    Iz tega sledi, da je treba prvi očitek, naveden v okviru ugovora nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002, zavrniti.

 Drugi očitek: kršitev načela in dubio pro reo

159    Tožeče stranke trdijo, da mora Komisija na podlagi načela in dubio pro reo ali načela domneve nedolžnosti dokazati kršitev in krivdo podjetja. Z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 naj bi bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti, ker naj bi zadevno obvestilo v praksi privedlo do tega, da morajo podjetja predložiti dokaze o svoji kršitvi in krivdi ter kršitvah in krivdi drugih podjetij.

160    Treba je opozoriti, da se načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) EKČP, uvršča med temeljne pravice, ki so v skladu s sodno prakso Sodišča, utemeljeno tudi s členom 6(2) EU in členom 48 Listine, priznane kot del pravnega reda Unije. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (glej zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, točka 115 in navedena sodna praksa).

161    V nasprotju s trditvami tožečih strank z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 ni kršeno načelo domneve nedolžnosti.

162    Prvič, kot je bilo navedeno v točki 153 zgoraj, je sodelovanje podjetja na podlagi tega obvestila popolnoma prostovoljno. Ne zahteva se, da bi podjetje predložilo kakršne koli dokaze o kršitvi, pri kateri naj bi sodelovalo.

163    Drugič, obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 ne vpliva na obveznost Komisije, da dokaže kršitve, ki jih je ugotovila, in predloži dokaze, s katerimi je mogoče pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo znake kršitve. Vendar se lahko Komisija pri dokazovanju obstoja kršitve opre na vse koristne elemente, ki so ji na voljo. Tako se lahko – ne da bi kršila načelo domneve nedolžnosti – opre na dokumente, ki jih zbere med pregledi na podlagi Uredbe št. 17 in Uredbe št. 1/2003 ali jih prejme v odgovor na zahteve po informacijah na podlagi zadevnih uredb, in na dokaze, ki jih podjetje prostovoljno predloži na podlagi zadevnega obvestila.

164    Iz vsega navedenega izhaja, da očitka v zvezi z nezakonitostjo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ker naj bi bilo z njim kršeno načelo domneve nedolžnosti, prav tako ni mogoče sprejeti.

 Tretji očitek: kršitev načela sorazmernosti

165    Tožeče stranke trdijo, da obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 ni niti potrebno niti primerno, zato naj bi bilo z njim kršeno načelo sorazmernosti. To obvestilo naj ne bi bilo potrebno, ker naj bi bila Komisiji z Uredbo št. 1/2003 in zlasti s členi od 18 do 21 te uredbe zagotovljena zadostna sredstva za preiskovanje omejevalnih sporazumov. Poleg tega naj ne bi bilo niti primerno niti sorazmerno. Čeprav naj bi namreč zadevno obvestilo omogočalo boljše dokazovanje obstoja omejevalnih sporazumov, kar naj bi se skladalo z interesom Skupnosti, naj bi hkrati nagrajevalo podjetja, ki so kršila člen 81 ES, in neugodno vplivalo na poštena podjetja, saj naj bi preprečevalo, da se podjetjem, ki so sodelovala v kartelu in imela od njega koristi, naloži plačilo globe. Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 naj bi škodljivo vplivalo tudi na interes Skupnosti, ki vključuje kaznovanje kršitev konkurenčnega prava.

166    Treba je opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo sorazmernosti, ki je eno temeljnih načel prava Unije, zahteva, naj ravnanje institucij Unije ne prestopi meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo Sodišča z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi, C‑189/01, Recueil, str. I‑5689, točka 81 in navedena sodna praksa).

167    Treba je še opozoriti, da ima Komisija na podlagi Uredbe št. 1/2003 polje prostega preudarka pri določanju zneskov glob, da bi usmerila ravnanje podjetij v smislu spoštovanja pravil o konkurenci (glej v tem smislu zgoraj v točki 57 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 134 in navedena sodna praksa). Ker spada obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 v politiko Komisije glede določanja glob za horizontalne omejevalne sporazume, s katerimi se krši člen 81 ES, je treba pri preučitvi očitka v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti upoštevati to polje prostega preudarka.

168    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se zdi obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 primeren in nepogrešljiv instrument pri dokazovanju obstoja tajnih horizontalnih omejevalnih sporazumov in s tem pri usmeritvi ravnanja podjetij v smislu spoštovanja pravil o konkurenci.

169    Čeprav so namreč instrumenti iz členov od 18 do 21 Uredbe št. 1/2003, to je zahteve po informacijah in pregledi, nujno potrebni za pregon kršitev konkurenčnega prava, je treba opozoriti, da je tajne omejevalne sporazume pogosto težko izslediti in preiskati brez sodelovanja zadevnih podjetij. Čeprav za udeleženca v kartelu vedno velja tveganje, da bo nekega dne odkrit, še zlasti po vložitvi pritožbe pri Komisiji ali nacionalnem organu, lahko takega udeleženca, ki želi svojo udeležbo končati, tveganje, da mu bo naložena velika globa, odvrne od tega, da bi o zadevnem kartelu obvestil Komisijo. Da bi ga odvrnili od tega, da Komisije ne bi obvestil o obstoju kartela, je v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 predvidena možnost priznanja imunitete pred globami ali precejšnjega znižanja globe za podjetja, ki Komisiji predložijo dokaze o obstoju horizontalnega omejevalnega sporazuma.

170    Trditev, po kateri obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 omogoča nagrajevanje nekaterih podjetij, ki so sodelovala v kartelih, prepovedanih na podlagi člena 81 ES, je treba zavrniti. Komisija namreč v odstavku 4 zadevnega obvestila poudarja, da „[i]nteresi potrošnikov in državljanov pri zagotavljanju, da se tajni karteli odkrijejo in kaznujejo, odtehtajo interes po [denarnem] kaznovanju takšnih podjetij, ki Komisiji omogočijo, da takšne prakse odkrije in prepove“.

171    Torej z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 niso očitno prekoračene meje primernega in potrebnega za uresničitev zastavljenega legitimnega cilja.

172    Iz vsega navedenega izhaja, da očitek v zvezi z nezakonitostjo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zaradi kršitve načela nesorazmernosti ni utemeljen.

 Četrti očitek: zloraba pooblastila za odločanje po prostem preudarku

173    Po mnenju tožečih strank je Komisija s sprejetjem obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 prekoračila pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na podlagi člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003. S to določbo naj bi bilo Komisiji naloženo, naj pri določanju višine globe upošteva težo in trajanje kršitve, kar naj ob „popolnem odpustu kazni“ ne bi bilo mogoče. Zato naj bi bil naslov A obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 nezakonit, kar naj bi povzročilo nezakonitost obvestila v celoti.

174    Treba je opozoriti, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 določa, da „Komisija lahko podjetjem […] z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti […] kršijo člen 81 ali člen 82 [ES]“. Torej iz besedila te določbe izhaja, da Komisija podjetju, ki je kršilo člen 81 ES, lahko naloži globo, ne pa, da jo mora naložiti.

175    Poleg tega v členu 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 niso taksativno našteta merila, ki jih mora Komisija upoštevati pri določanju višine globe. Torej je mogoče kot dejavnik v zadevnem postopku določanja upoštevati tudi ravnanje podjetja med upravnim postopkom (glej v tem smislu zgoraj v točki 157 navedeno sodbo Finnboard proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa).

176    To pomeni, da Komisija s sprejetjem pravil ravnanja v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002, s katerimi si je postavila smernice, kar zadeva izvajanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku pri določanju glob, da bi tako zlasti upoštevala ravnanje podjetij med upravnim postopkom in uspešneje zagotavljala enako obravnavanje zadevnih podjetij, ni prekoračila pooblastil, ki jih ima na podlagi Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu zgoraj v točki 157 navedeno sodbo Finnboard proti Komisiji, točka 57).

177    Zato ni utemeljen niti zadnji očitek.

178    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ugovor nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 v celoti zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s konfiskacijsko naravo izpodbijane odločbe, kar naj bi bilo v nasprotju z mednarodnim pravom

 Dopustnost

179    Komisija poudarja, da s tožbenim razlogom v zvezi s konfiskacijsko naravo izpodbijane odločbe, zaradi katere naj bi bilo kršeno mednarodno pravo, niso izpolnjene zahteve iz člena 44(1)(c) Poslovnika in je zato nedopusten. Z vidika dejstev naj v tožbi ne bi bilo nikjer navedeno, kako so naložene globe dejansko dramatično vplivale na sposobnost gospodarskega preživetja hčerinskih družb od Schindler Holding. S pravnega vidika naj tožeče stranke ne bi opredelile pogodb, ki naj bi se uporabljale, ali standardov, ki naj bi bili kršeni.

180    Treba je opozoriti, da mora tožba na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopke pred Splošnim sodiščem, in na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika vsebovati zlasti kratek povzetek tožbenih razlogov. Te navedbe morajo biti dovolj jasne in natančne, da omogočijo toženi stranki pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa odločanje o tožbi, če v posameznem primeru ni drugih informacij. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovito izvajanje sodne oblasti morajo, da je tožba dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo, iz besedila tožbe (sodbe Splošnega sodišča z dne 6. maja 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, T‑195/95, Recueil, str. II‑679, točka 20; z dne 25. maja 2004 v zadevi Distilleria Palma proti Komisiji, T‑154/01, ZOdl., str. II‑1493, točka 58, in z dne 12. marca 2008 v zadevi European Service Network proti Komisiji, T‑332/03, neobjavljena v ZOdl., točka 229).

181    Tožeče stranke so v obravnavanem primeru v tožbi dovolj jasno in natančno navedle, da so globe, ki so bile z izpodbijano odločbo naložene Schindler, konfiskacijske, s čimer je kršeno mednarodno pravo.

182    Komisija ne more grajati dejstva, da v tožbi niso opredeljene pogodbe, ki naj bi se uporabljale. Tožeče stranke se namreč v njej niso sklicevale na nobeno kršitev dvostranskega ali večstranskega sporazuma v zvezi z zaščito naložb. Sklicevale so se le na veljavo takih sporazumov, da bi tako dokazale veljavo mednarodnega običajnega prava, ki naj bi bilo v obravnavanem primeru kršeno. Tako tožeče stranke v tožbi pojasnjujejo, da res ne velja nobena splošna konvencija o zaščiti naložb med Evropsko skupnostjo in Švico, vendar kljub temu ni mogoče resno izpodbijati prepovedi razlastitve tujih vlagateljev brez nadomestila, ki je uveljavljena v mednarodnem običajnem pravu. Torej je v nasprotju s trditvijo Komisije kršeni standard – to je standard mednarodnega običajnega prava – v tožbi jasno naveden.

183    Tožeče stranke poleg tega pojasnjujejo, da se konfiskacijska narava naloženih glob nanaša na veliko znižanje vrednosti naložb Schindler v Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem. Po mnenju tožečih strank naj bi se to, kako velik je bil vpliv na bilančno vsoto Schindler Holding, pokazalo ob primerjavi glob z lastniškim kapitalom, letnim prometom in letnim poslovnim izidom Schindler Belgija, Schindler Luksemburg in Schindler Nizozemska.

184    Iz vsega navedenega izhaja, da so s tem tožbenim razlogom izpolnjene zahteve, postavljene z določbami, navedenimi v točki 180 zgoraj. Zato je ta tožbeni razlog dopusten.

 Vsebinska preučitev

185    Tožeče stranke navajajo, da je zaščita tujih vlagateljev uveljavljena v številnih dvostranskih in večstranskih sporazumih o zaščiti naložb. Na podlagi teh konvencij spada čezmejno lastništvo deležev v podjetju v drugi državi pod pojem naložb, zato naj bi se zanj uporabljala zaščita, v skladu s katero naj bi bila po eni strani razlastitev dovoljena le ob upoštevanju zelo strogih pogojev, po drugi strani pa naj bi se zahtevala lojalna in pravična obravnava tujih vlagateljev v državi, v katero vlagajo. Tako zaščito naj bi priznavalo tudi mednarodno običajno pravo.

186    Globe, naložene Schindler Holding, to je družbi po švicarskem pravu, naj bi bile z vidika ekonomskega vpliva enakovredne razlastitvi naložb Schindler Holding v Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, kar naj bi bilo v nasprotju z mednarodnim pravom. Čeprav naj naložitev globe formalno ne bi bila razlastitev, naj bi stvarno vseeno pomenila prav to, saj naj bi se precej znižala vrednost naložb Schindler Holding v Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem. Vpliv na bilančno vsoto Schindler Holding naj bi se pokazal zlasti ob primerjavi glob z lastniškim kapitalom, letnim prometom in letnim poslovnim izidom Schindler Belgija, Schindler Luksemburg in Schindler Nizozemska.

187    Treba je opozoriti, da je treba pristojnosti Skupnosti izvrševati ob spoštovanju mednarodnega prava (glej sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 291 in navedena sodna praksa).

188    Lastninska pravica ni zavarovana le z mednarodnim pravom, ampak se uvršča tudi med splošna načela prava Unije (glej zgoraj v točki 187 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 355 in navedena sodna praksa). Ker pa nadrejenost mednarodnega prava pravu Unije ne zajema primarnega prava in še posebej ne splošnih načel, katerih del so temeljne pravice (zgoraj v točki 187 navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 308), je treba v okviru tega tožbenega razloga preučiti, ali globe, naložene Schindler Holding, vplivajo na temeljno pravico do spoštovanja lastnine.

189    V zvezi s tem je treba opozoriti, da lastninska pravica ni absolutna prerogativa, ampak jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi. Torej je mogoče izvrševanje lastninske pravice omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki si jih je zastavila Skupnost, ter glede na zastavljene cilje ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljene pravice (sodba Sodišča z dne 11. julija 1989 v zadevi Schräder HS Kraftfutter, 265/87, Recueil, str. 2237, točka 15; zgoraj v točki 144 navedena sodba Nemčija proti Svetu, točka 78, ter zgoraj v točki 187 navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 355).

190    Člen 3(1)(g) ES določa, da delovanje Skupnosti za uresničitev ciljev, ki si jih je zastavila, vključuje „sistem, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence“. Iz tega izhaja, da je uporaba členov 81 ES in 82 ES eden od vidikov javnega interesa Skupnosti. Zato je mogoče na podlagi teh členov omejiti izvrševanje lastninske pravice, če zadevne omejitve niso nesorazmerne in ne ogrožajo bistva te pravice (sodba Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Van den Bergh Foods proti Komisiji, T‑65/98, Recueil, str. II‑4653, točka 170).

191    Torej je treba preučiti, ali so globe, naložene Schindler Holding, nesorazmeren in nedopusten ukrep, ki ogroža bistvo temeljne pravice do spoštovanja lastnine.

192    Prvič, treba je ugotoviti, da sporna odločba ne vpliva na lastniško strukturo v Schindler.

193    Drugič, čeprav plačilo globe res vpliva na bilančno vsoto družbe dolžnice, še ni mogoče šteti, da so bile v obravnavanem primeru zaradi glob, naloženih Schindler Holding in njenim hčerinskim družbam, izčrpana vsa sredstva zadevnih družb. Iz spisa namreč izhaja, da vse globe, ki so bile z izpodbijano odločbo naložene družbam skupine Schindler, ne dosegajo zgornje meje v višini 10 % konsolidiranega prometa Schindler Holding v zadnjem poslovnem letu pred datumom sprejetja izpodbijane odločbe. S členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 določena 10‑odstotna zgornja meja je namreč namenjena zlasti temu, da se podjetja obvarujejo pred pretiranimi globami, ki bi lahko uničile njihovo gospodarsko vsebino (sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-71/03, T-74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 389).

194    Tretjič, kar zadeva pripombo tožečih strank, da je bila hčerinskim družbam v zadevnih štirih državah naložena previsoka globa, je treba opozoriti, da je bilo z izpodbijano odločbo Schindler Holding za vsako od kršitev naloženo solidarno plačilo globe z zadevno hčerinsko družbo (glej tudi točke od 63 do 91 zgoraj). Kot poudarja Komisija, posamezne družbe, ki pripadajo isti skupini in jim je naloženo solidarno plačilo iste globe, same opredelijo prispevek, ki ga bo plačala vsaka od njih. Torej ni nujno, da izpodbijana odločba vpliva na vrednost naložb, ki jih ima Schindler Holding v svojih hčerinskih družbah.

195    Četrtič, kar zadeva trditev tožečih strank, da so jim bile za kršitve – ob upoštevanju prometa in letnega dobička zadevnih hčerinskih družb – naložene previsoke globe, se ta trditev prepleta s tožbenim razlogom v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odločbe, ker je bila v njej določena solidarna odgovornost Schindler Holding. Globe, naložene v tem primeru, bi lahko namreč vplivale na lastninsko pravico le, če bi se izkazalo, da nacionalne hčerinske družbe s Schindler Holding ne tvorijo enega podjetja v smislu gospodarskega subjekta, odgovornega za sankcionirane kršitve. Take globe bi bile vsekakor nezakonite, ker bi bil z njimi kršen člen 23(2) Uredbe št. 1/2003. Vendar iz točk od 63 do 91 zgoraj izhaja, da je Komisija kršitve nacionalnih hčerinskih družb upravičeno pripisala Schindler Holding.

196    Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo smernic iz leta 1998 in z obveznostjo obrazložitve pri določanju izhodiščnega zneska glob

 Uvodne ugotovitve

197    V uvodu je treba opozoriti, da ima Komisija na podlagi ustaljene sodne prakse pri izbiri metode izračuna globe široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ta metoda, ki jo določajo smernice iz leta 1998, Komisiji omogoča veliko fleksibilnost pri izvajanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku v skladu z določbami člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C-322/07 P, C-327/07 P in C‑338/07 P, ZOdl., str. I‑7191, točka 112 in navedena sodna praksa).

198    Težo kršitev konkurenčnega prava Unije je treba ugotoviti ob upoštevanju velikega števila dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, pri čemer ni obveznega in izčrpnega seznama meril, ki jih je obvezno treba upoštevati (zgoraj v točki 106 navedena sodba Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 72, ter sodba Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 54).

199    Kot je bilo navedeno v točki 24 zgoraj, je Komisija v obravnavanem primeru znesek glob določila na podlagi metode, določene v smernicah iz leta 1998.

200    Čeprav smernic iz leta 1998 ni mogoče opredeliti kot pravno pravilo, ki bi ga uprava v vsakem primeru morala spoštovati, vseeno določajo pravilo ravnanja, ki kaže na prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti brez navedbe razlogov, ki bi bili združljivi z načelom enakega obravnavanja (glej zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 209 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 70).

201    Kot je bilo navedeno v točki 135 zgoraj, se Komisija s tem, da sprejme taka pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila glede na okoliščine primera sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo (glej zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 211 in navedena sodna praksa, ter zgoraj v točki 200 navedeno sodbo Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 71).

202    Poleg tega smernice iz leta 1998 na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve višine glob, in posledično podjetjem zagotavljajo pravno varnost (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 211 in 213).

203    Nazadnje je treba opozoriti, da je v smernicah iz leta 1998 na prvem mestu določena presoja teže kršitve, na podlagi katere se lahko določi splošni izhodiščni znesek (točka 1(A), drugi pododstavek). Na drugem mestu se teža preuči glede na naravo storjenih kršitev in značilnosti zadevnega podjetja, zlasti glede na njegovo velikost in položaj na upoštevnem trgu, kar lahko povzroči ponderiranje izhodiščnega zneska glede na razvrstitev podjetij v kategorije in glede na določitev posebnega izhodiščnega zneska (točka 1(A), tretji, četrti, peti, šesti in sedmi pododstavek).

 Izpodbijana odločba

204    Na prvem mestu je Komisija v oddelku izpodbijane odločbe, ki se nanaša na težo kršitev (oddelek 13.6.1), vzporedno preučila štiri kršitve, ugotovljene v členu 1 te odločbe, ker naj bi imele „nekaj skupnih elementov“ (točka 657 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ta oddelek je razdeljen na tri pododdelke, med katerimi je prvi naslovljen „Narava kršitev“ (pododdelek 13.6.1.1), drugi „Velikost upoštevnega geografskega trga“ (pododdelek 13.6.1.2) in tretji „Sklep o teži kršitve“ (pododdelek 13.6.1.3).

205    Komisija je v pododdelku, naslovljenem „Narava kršitev“, v točkah 658 in 659 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila:

„(658)      Kršitve, na katere se nanaša ta odločba, so vključevale zlasti tajno dogovarjanje med konkurenti o delitvi trgov ali zamrznitvi tržnih deležev z delitvijo projektov prodaje in montaže novih dvigal in/ali tekočih stopnic ter o nekonkuriranju pri vzdrževanju in posodabljanju dvigal in tekočih stopnic (razen v Nemčiji, kjer dejavnost vzdrževanja in posodabljanja ni bila vključena v razprave med članicami kartela). Take horizontalne omejitve so že po naravi med najhujšimi kršitvami člena 81 [ES]. Zaradi kršitev iz te zadeve so bile stranke na trgu umetno prikrajšane za prednosti, ki bi jih lahko pričakovale od konkurenčne ponudbe. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so bila med goljufivimi projekti tudi javna naročila, ki se financirajo iz davkov in se izvajajo prav zato, da bi prejeli konkurenčne ponudbe, za katere je značilno zlasti ugodno razmerje med kakovostjo in ceno.

(659)      Pri presoji teže kršitve so običajno pomembnejši dejavniki, povezani z njenim predmetom, kot pa dejavniki, povezani z njenimi učinki, še zlasti, če se sporazumi, kot je sporazum iz te zadeve, nanašajo na zelo resne kršitve, kot sta določitev cen in delitev trga. Učinki sporazuma običajno niso zadostno merilo za presojo teže kršitve.“

206    Komisija je potrdila, da „ni poskusila dokazati natančnih učinkov kršitve, saj je nemogoče z zadostno gotovostjo opredeliti upoštevne konkurenčne parametre (cena, poslovni pogoji, kakovost, inovacije in drugo), če ne bi bilo kršitev“ (točka 660 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar je menila, da je „[o]čitno […], da so imele kršitve dejanski vpliv“, in glede tega pojasnila, da „[ž]e samo dejstvo, da so članice kartela uresničile različne protikonkurenčne ureditve, kaže na vpliv na trg, čeprav je dejanski vpliv težko izmeriti, saj zlasti ni znano, ali in koliko drugih projektov je bilo še vključenih v goljufanje pri ponudbi, niti za koliko projektov se je morda uporabljala razdelitev med članicami kartela, ne da bi bili za to potrebni stiki med njimi“ (točka 660 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je v isti točki obrazložitve izpodbijane odločbe še dodala, da „[v]eliki skupni tržni deleži konkurentov kažejo na verjetne protikonkurenčne učinke, sorazmerna stabilnost teh tržnih deležev med celotnim trajanjem kršitev pa potrjuje te učinke“.

207    Komisija je v točkah od 661 do 669 obrazložitve izpodbijane odločbe odgovorila na trditve tožečih strank iz upravnega postopka, s katerimi so te želele dokazati majhen vpliv kršitev na trg.

208    Komisija je v pododdelku, naslovljenem „Velikost zadevnega geografskega trga“, v točki 670 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da so „[o]mejevalni sporazumi, na katere se nanaša [izpodbijana] odločba, […] zajemali celotno ozemlje Belgije, Nemčije, Luksemburga oziroma Nizozemske“ in da „[i]z sodne prakse jasno izhaja, da se celotno ozemlje države članice že samo po sebi šteje za znaten del skupnega trga“.

209    V pododdelku, naslovljenem „Sklep o teži kršitve“, je Komisija v točki 671 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je vsaka od naslovnic „glede na naravo kršitev in dejstvo, da je vsaka od njih zajemala ozemlje ene od držav članic (Belgije, Nemčije, Luksemburga oziroma Nizozemske)“, storila eno ali več zelo resnih kršitev člena 81 ES. Na podlagi tega je sklenila, da so ti dejavniki „takšni, da je treba kršitve šteti za zelo resne, čeprav njihovega dejanskega vpliva ni mogoče izmeriti“.

210    Na drugem mestu je Komisija v oddelku izpodbijane odločbe, naslovljenem „Različno obravnavanje“ (oddelek 13.6.2), določila izhodiščni znesek globe za posamezna podjetja, ki so sodelovala v različnih kartelih (glej točke od 27 do 30 zgoraj), pri čemer je – kot je navedeno v točki 672 obrazložitve izpodbijane odločbe – upoštevala „dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljic, da povzročijo večjo škodo konkurenci“. V točki 673 obrazložitve izpodbijane odločbe je še pojasnila, da so bila podjetja „zato razvrščena v več kategorij glede na ustvarjen promet v sektorju dvigal in/ali tekočih stopnic, vključno s storitvami vzdrževanja in posodabljanja, če je bilo to primerno“.

 Opredelitev kršitev za „zelo resne“

211    Na prvem mestu tožeče stranke trdijo, da je Komisija težo kršitev napačno ocenila kot zelo resno. Po njihovem mnenju je kršitve opredelila kot „zelo resne“ na podlagi posplošenega pristopa, ne da bi upoštevala dejstvo, da so bili sporazumi v zadevnih državah članicah zelo različno strukturirani, in dejanski vpliv kršitev. Ta vpliv naj bi bil namreč minimalen.

212    Tožeče stranke se v zvezi s tem sklicujejo na znižanje cen na nemškem in luksemburškem trgu, nihanje tržnih deležev na nemškem, belgijskem in luksemburškem trgu, neučinkovitost in neupoštevanje sporazumov na nemškem, belgijskem, luksemburškem in nizozemskem trgu in dejstvo, da so se omejevalni sporazumi v Luksemburgu in na Nizozemskem nanašali le na nekatere projekte. Poleg tega še trdijo, da je bila Schindler v Nemčiji vpletena le na področju tekočih stopnic. Nazadnje bi bilo treba v skladu s prakso odločanja Komisije omejevalni sporazum v Luksemburgu zaradi majhnosti te države članice opredeliti kot „resen“.

213    Treba je opozoriti, da je v smernicah iz leta 1998 v točki 1(A), prvi in drugi pododstavek, navedeno:

„Pri ocenjevanju teže kršitve je [treba] upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga.

Kršitve se bodo torej razdelile v tri kategorije: manjše kršitve, resne kršitve in zelo resne kršitve.“

214    Na podlagi točke 1(A), prvi pododstavek, smernic iz leta 1998 mora torej Komisija pri presoji resnosti kršitve oceniti dejanski vpliv le, če se zdi, da ga je mogoče meriti (glej v tem smislu zgoraj v točki 198 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 74 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 143, in zgoraj v točki 95 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, točka 216).

215    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se mora Komisija pri presoji dejanskega vpliva kršitve na trg opirati na konkurenco, ki bi normalno obstajala, če ne bi bilo kršitve (glej zgoraj v točki 200 navedeno sodbo Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 83 in navedena sodna praksa).

216    V obravnavanem primeru je Komisija v točki 660 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „ni poskusila dokazati natančnih učinkov kršitve, saj je nemogoče z zadostno gotovostjo opredeliti upoštevne konkurenčne parametre (cena, poslovni pogoji, kakovost, inovacije in drugo), če ne bi bilo kršitev“. Čeprav je Komisija v točki 660 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da je očitno, da so imeli omejevalni sporazumi dejanski vpliv že zato, ker so bili uresničeni, kar že samo po sebi pomeni vpliv na trg, in čeprav je v točkah od 661 do 669 obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnila trditve zadevnih podjetij, ki so želela dokazati, da so bili učinki zadevnih sporazumov omejeni, je treba ugotoviti, da v izpodbijani odločbi pri presoji resnosti kršitev ni nikjer upoštevan njihov morebitni vpliv na trg.

217    Tako je Komisija v točki 671 obrazložitve izpodbijane odločbe pri sklepu glede presoje teže kršitev upoštevala le naravo zadevnih kršitev in njihov geografski obseg. V zvezi s tem je namreč v zadevni točki navedla, da je treba šteti, da je „glede na naravo kršitev in dejstvo, da je vsaka od njih zajemala ozemlje ene od držav članic (Belgije, Nemčije, Luksemburga oziroma Nizozemske) […], vsaka od naslovnic storila eno ali več zelo resnih kršitev člena 81 [ES]“.

218    Treba je ugotoviti, da tožeče stranke niso dokazale, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru dejanski vpliv omejevalnih sporazumov izmeriti, saj so v repliki le poudarile, da obstajajo različne znanstvene metode, s katerimi je mogoče izračunati dejanski ekonomski vpliv omejevalnega sporazuma, vendar so pri tem le navedle, da so bili učinki nujno omejeni. V zvezi s tem okoliščine, na katere se sklicujejo tožeče stranke in ki se nanašajo na znižanje cen, nihanje tržnih deležev ali neučinkovitost sporazumov (glej točko 212 zgoraj) – tudi če bi bile dokazane –, ne omogočajo sklepa, da je bilo mogoče učinke omejevalnih sporazumov na zadevnih trgih izmeriti, saj tožeče stranke ne izpodbijajo trditev Komisije, da je bilo v obravnavanem primeru nemogoče z zadostno gotovostjo opredeliti konkurenčne parametre, ki bi se uporabljali, če kršitev ne bi bilo.

219    Glede na navedeno tožeče stranke niso dokazale, da bi morala Komisija v obravnavanem primeru v skladu s smernicami iz leta 1998 in sodno prakso, navedeno v točki 214 zgoraj, upoštevati dejanski vpliv kršitev, da bi tako presodila njihovo težo.

220    Tudi če bi bilo mogoče poleg tega dejanski vpliv kršitev izmeriti in bi bile trditve tožečih strank, navedene v točkah 211 in 212 zgoraj, utemeljene, ker bi bilo z njimi dokazano, da je bil vpliv omejevalnih sporazumov na zadevne trge omejen, je treba ugotoviti, da je opredelitev obravnavanih kršitev za „zelo resne“ kljub temu primerna.

221    Prvič, treba je opozoriti, da spadajo kršitve, ugotovljene v izpodbijani odločbi, ne glede na domnevno raznovrstno strukturo omejevalnih sporazumov med najresnejše kršitve člena 81 ES, saj so vključevale „tajno dogovarjanje med konkurenti o delitvi trgov ali zamrznitvi tržnih deležev z delitvijo projektov prodaje in montaže novih dvigal in/ali tekočih stopnic ter o nekonkuriranju pri vzdrževanju in posodabljanju dvigal in tekočih stopnic (razen v Nemčiji, kjer dejavnost vzdrževanja in posodabljanja ni bila vključena v razprave med članicami kartela)“ (točka 658 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi s tem je v smernicah iz leta 1998 navedeno, da so „zelo resne“ kršitve navadno horizontalne omejitve, kot so cenovni karteli in kvote o delitvah trga ali druga ravnanja, ki ogrožajo pravilno delovanje enotnega trga. Take kršitve so tudi med primeri omejevalnih sporazumov, ki so v členu 81(1)(c) ES izrecno navedeni kot nezdružljivi s skupnim trgom. Taki omejevalni sporazumi poleg resnega izkrivljanja konkurence, ki ga povzročajo, ker udeležence sporazumov zavezujejo k upoštevanju ločenih trgov, pogosto razmejenih z državnimi mejami, povzročajo tudi izolacijo teh trgov, kar je v nasprotju z glavnim ciljem Pogodbe ES o povezovanju trga Skupnosti. Zato so v sodni praksi take kršitve, še posebno pri horizontalnih omejevalnih sporazumih, opredeljene kot „posebej resne“ ali „očitne“ kršitve (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T-148/89, Recueil, str. II‑1063, točka 109; z dne 15. septembra 1998 v združenih zadevah European Night Services in drugi proti Komisiji, T‑374/94, T-375/94, T-384/94 in T‑388/94, Recueil, str. II‑3141, točka 136, in z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T‑241/01, ZOdl., str. II‑2917, točka 85).

222    Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da učinek protikonkurenčnega ravnanja pri presoji teže kršitve ni odločilno merilo. Elementi, ki zadevajo cilj nekega ravnanja, so lahko pomembnejši kot tisti, ki zadevajo njegove učinke, predvsem če gre za kršitve, ki so resne že po naravi, kot je razdelitev trgov (sodba Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C‑194/99 P, Recueil, str. I‑10821, točka 118; zgoraj v točki 198 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 96; sodba Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T-45/98 in T-47/98, Recueil, str. II‑3757, točka 199, in zgoraj v točki 95 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 251).

223    Tako ima narava kršitve odločilno vlogo zlasti pri opredeljevanju „zelo resnih“ kršitev. Iz opisa zelo resnih kršitev v smernicah iz leta 1998 izhaja, da so lahko sporazumi ali usklajena ravnanja, katerih namen je, kot v obravnavanem primeru, zlasti razdelitev trgov, že zaradi svoje narave opredeljeni kot „zelo resni“, ne da bi bilo treba taka ravnanja opredeliti na podlagi posebnega vpliva ali posebne geografske razsežnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 198 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 75). To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da so v opisu resnih kršitev izrecno navedeni vpliv na trg in učinki na obsežna območja skupnega trga, medtem ko v opisu zelo resnih kršitev ni omenjena nobena zahteva niti po dejanskem vplivu na trg niti po učinkih na neko geografsko območje (glej v tem smislu zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 171 in navedena sodna praksa). V tem okviru je treba zavrniti trditev tožečih strank, da v obravnavanem primeru ni šlo za razdelitev trgov, ampak „večinoma za sporazume o kvotah“, saj zamrznitev tržnih deležev nujno pomeni predhodno razdelitev zadevnih trgov.

224    Torej so kršitve iz izpodbijane odločbe po naravi zelo resne že ob upoštevanju njihovega predmeta, tudi če bi bilo ugotovljeno, da omejevalni sporazumi niso zadevali celotnega trga zadevnih proizvodov in niso dali vseh želenih učinkov.

225    Ker poleg tega praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točki 201 in 205, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I-4405, točka 60, in zgoraj v točki 200 navedena sodba Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 92) – in vsekakor ob upoštevanju preizkusa iz točk od 221 do 224 zgoraj –, je treba trditev tožečih strank v zvezi s prakso odločanja Komisije, v skladu s katero bi bilo treba kršitev v Luksemburgu zaradi majhnosti zadevne države članice opredeliti kot „resno“, zavrniti. V zvezi s tem je treba še opozoriti, da je Komisija zlasti zaradi „majhnosti luksemburškega trga v primerjavi z drugimi državami članicami“ (točka 666 obrazložitve izpodbijane odločbe) kot splošni izhodiščni znesek za to kršitev določila polovico minimalnega praga v višini 20 milijonov EUR, ki je v smernicah običajno predviden za take zelo resne kršitve (glej točko 1(A), drugi pododstavek, tretja alinea, smernic iz leta 1998).

226    Nazadnje, tudi če bi domnevali, da je Komisija želela upoštevati ta neobvezni element – to je vpliv kršitve na trg – in bi morala zato v izpodbijani odločbi navesti konkretne, verodostojne in zadostne indice, na podlagi katerih bi lahko presodila, kako je lahko kršitev dejansko vplivala na konkurenco na trgu (zgoraj v točki 198 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 82), je treba šteti, da je zadevna institucija to obveznost vsekakor izpolnila.

227    Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Komisija v zvezi s kršitvijo v Belgiji zlasti ugotovila, da so protikonkurenčni sporazumi ne glede na znesek projekta zajemali vse segmente trga dvigal in tekočih stopnic ter da je bilo glede na velik skupni tržni delež zadevnih podjetij (točka 50 obrazložitve izpodbijane odločbe) le majhno tveganje, da bi se ta podjetja spopadala s konkurenčnimi omejitvami manjših podjetij s področja dvigal in tekočih stopnic, ki bi jim lahko preprečila določitev nadkonkurenčnih cen z vplivom na trg (točka 662 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je še navedla, da so se predstavniki zadevnih štirih podjetij redno srečevali (točki 153 in 160 obrazložitve izpodbijane odločbe), da so se v zvezi s posebnimi projekti prav tako redno pogovarjali po telefonu (točka 153 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da so določili mehanizem nadomestil za primere razlik med dogovorjenimi in dejanskimi tržnimi deleži (točki 162 in 175 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega so bili sestavljeni seznami projektov, na podlagi katerih so lahko zadevna podjetja izvajala stalni nadzor in se tako prepričala, ali vsako od njih upošteva svoje zaveze, ter izvedla potrebne prilagoditve, če se predhodni dogovori niso v celoti upoštevali (točka 166 obrazložitve izpodbijane odločbe). Sprejeti so bili tudi posebej dodelani ukrepi za prikritje sporazumov (točka 153 obrazložitve izpodbijane odločbe).

228    Kar zadeva kršitev v Nemčiji, je Komisija zlasti navedla, da je udeleženkam v kartelu pripadalo več kot 60 % vrednosti trga dvigal in skoraj 100 % vrednosti trga tekočih stopnic (točki 51 in 232 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter da je bil cilj zadevnega kartela zamrzniti tržne deleže zadevnih podjetij (točka 236 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je opozorila še na pogostnost sestankov (točki 217 in 218 obrazložitve izpodbijane odločbe) in previdnostne ukrepe, ki so jih udeleženke sprejele za prikritje medsebojnih stikov (točke od 219 do 221 obrazložitve izpodbijane odločbe).

229    Kar zadeva kršitev v Luksemburgu, je Komisija ugotovila, da so zadevna podjetja s sporazumi uresničila skoraj vso skupno prodajo dvigal in tekočih stopnic v letu 2003, pri čemer je navedla, da so bile lokalne hčerinske družbe od Kone, Otis, Schindler in ThyssenKrupp edine dobaviteljice tekočih stopnic v Luksemburgu (točka 52 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je opozorila še na pogostnost srečanj (točka 302 obrazložitve izpodbijane odločbe), previdnostne ukrepe, sprejete za prikritje sestankov in stikov (točke od 304 do 307 obrazložitve izpodbijane odločbe), in mehanizem nadomestil (točki 317 in 336 obrazložitve izpodbijane odločbe).

230    Nazadnje, v zvezi s kršitvijo na Nizozemskem je Komisija opozorila na zelo velik skupni tržni delež udeleženk v kartelu (točka 53 obrazložitve izpodbijane odločbe). Opozorila je še na pogostnost sestankov med udeleženkami (točke 383 in od 397 do 401 obrazložitve izpodbijane odločbe), dodelan proces razdelitve med udeleženke (točka 411 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe), previdnostne ukrepe, ki so bili sprejeti za prikritje stikov med udeleženkami (točka 391 obrazložitve izpodbijane odločbe), oziroma obstoj de facto mehanizma nadomestil (točka 434 obrazložitve izpodbijane odločbe).

231    Tako je Komisija v točki 660 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da že dejstvo, da so bile uresničene različne protikonkurenčne ureditve, potrjuje vpliv na trg, čeprav je dejanski vpliv težko izmeriti, saj zlasti ni mogoče dokazati, ali in koliko drugih projektov je bilo še vključenih v goljufanje pri ponudbi, niti za koliko projektov se je morda uporabljala razdelitev med članice kartela, ne da bi bili za to potrebni stiki med njimi. V zvezi s tem je še dodala, da veliki skupni tržni deleži konkurentov kažejo na verjetne protikonkurenčne učinke, sorazmerna stabilnost teh tržnih deležev med celotnim trajanjem kršitev pa potrjuje te učinke.

232    Iz vsega navedenega izhaja, da trditve tožečih strank, navedene v točkah 211 in 212 zgoraj, ne morejo vplivati na zakonitost opredelitve kršitev, ugotovljenih v členu 1 izpodbijane odločbe, za „zelo resne“ in jih je treba zato zavrniti.

233    Na drugem mestu tožeče stranke menijo, da Komisija ni ravnala v skladu z načelom domneve nedolžnosti, ker naj bi od zadevnih podjetij zahtevala, naj dokažejo, da njihov omejevalni sporazum ni imel nobenega vpliva.

234    Treba je ugotoviti, da mora Komisija na podlagi točke 1(A) smernic iz leta 1998 dokazati dejanski vpliv omejevalnega sporazuma, če ga je mogoče izmeriti. Vendar je v obravnavanem primeru Komisija v točki 660 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da dejanskega vpliva ni mogoče izmeriti, tožeče stranke pa te ugotovitve niso uspešno ovrgle (glej točke od 211 do 232 zgoraj).

235    V takih okoliščinah ni moglo biti kršeno načelo domneve nedolžnosti zaradi neupoštevanja dejanskega vpliva kršitev, saj je bila v obravnavanem primeru teža kršitev v skladu s točko 1(A) smernic iz leta 1998 določena, ne da bi bilo treba dokazati tak vpliv.

236    Torej ni mogoče sprejeti niti trditve v zvezi s kršitvijo načela domneve nedolžnosti.

237    Zato je treba vse očitke v zvezi z opredelitvijo kršitev za „zelo resne“ zavrniti.

 Domnevno nezakoniti izhodiščni zneski glob

238    Tožeče stranke poudarjajo, da je Komisija kršila točko 1(A) smernic iz leta 1998, ker v izpodbijani odločbi ob določanju osnovnih zneskov glob ni upoštevala velikosti trga, ki so ga nadzirala zadevna podjetja, vključena v sporazume. Pri tem se poleg tega sklicujejo na nesorazmernost in nedoslednost osnovnih zneskov glob glede na velikost zadevnega trga in promet hčerinskih družb od Schindler. Tožeče stranke so v repliki še navedle, da je mogoče s trditvami, navedenimi v točkah 211 in 212 zgoraj, ne glede na opredelitev kršitev za „zelo resne“ utemeljiti znižanje izhodiščnih zneskov glob. Hkrati so še menile, da Komisija zadevnih podjetij ni dovolj različno obravnavala. Med obravnavo so na vprašanje v zvezi z obsegom svojega tožbenega razloga pojasnile, da – v nasprotju z navedbami iz njihovih pisanj – zadevni očitki ne zadevajo osnovnih zneskov glob, ampak njihove izhodiščne zneske.

239    Tožeče stranke zlasti v zvezi s kršitvijo v Luksemburgu menijo, da je izhodiščni znesek globe v višini 10 milijonov EUR nesorazmeren, saj naj bi se ujemal s skoraj tretjino velikosti luksemburškega trga, vključenega v omejevalni sporazum. V zvezi s tem so dodale, da ta znesek [zaupno](1). Kar zadeva omejevalni sporazum v Nemčiji, naj bi poseben izhodiščni znesek znašal [zaupno]. Nazadnje, kar zadeva omejevalni sporazum na Nizozemskem, tožeče stranke opozarjajo na previsok poseben izhodiščni znesek globe, ki naj bi znašal [zaupno], čeprav naj bi bil tržni delež Schindler na Nizozemskem majhen.

240    Kot je bilo navedeno v točki 203 zgoraj, je v smernicah iz leta 1998 na prvem mestu določena presoja teže kršitve, na podlagi katere se lahko določi splošni izhodiščni znesek (točka 1(A), drugi pododstavek). Na drugem mestu se teža preuči glede na značilnosti zadevnega podjetja, zlasti glede na njegovo velikost in položaj na upoštevnem trgu, kar lahko povzroči ponderiranje izhodiščnega zneska glede na razvrstitev podjetij v kategorije in glede na določitev posebnega izhodiščnega zneska (točka 1(A), tretji, četrti, peti, šesti in sedmi pododstavek) (zgoraj v točki 200 navedena sodba Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 73).

241    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da očitki tožečih strank glede kršitve smernic iz leta 1998 ali načela sorazmernosti zaradi neupoštevanja velikosti trgov, na katere so se nanašali sporazumi, in nedoslednosti izhodiščnih zneskov glob glede na velikost zadevnih trgov zadevajo splošne izhodiščne zneske glob, saj se nanašajo na težo, ki jo imajo kršitve že zaradi svoje narave. Enako velja za očitke v zvezi s strukturo sporazumov ali njihovim omejenim vplivom, s katerimi tožeče stranke izpodbijajo opredelitev kršitev za „zelo resne“, vendar hkrati trdijo, da je mogoče s temi očitki utemeljiti znižanje izhodiščnih zneskov glob. Dalje, očitki tožečih strank v zvezi z nesorazmernostjo izhodiščnih zneskov glob in nedoslednostjo glede na promet hčerinskih družb od Schindler ali v zvezi z nezadostnim razlikovanjem med zadevnimi podjetji se navezujejo na opredelitev posebnih izhodiščnih zneskov glob, saj zadevajo razvrstitev podjetij v kategorije. Nazadnje, tožeče stranke navajajo še tožbeni razlog v zvezi z neobrazložitvijo izpodbijane odločbe, kar zadeva določitev izhodiščnih zneskov glob.

–       Domnevna neobrazložitev

242    Tožeče stranke so v pisanjih trdile, da osnovni zneski glob iz izpodbijane odločbe niso obrazloženi. Vendar so, kot je bilo navedeno v točki 238 zgoraj, med obravnavo pojasnile, da se njihov očitek nanaša na neobrazložitev izhodiščnih zneskov glob. Tožeče stranke naj namreč ne bi mogle preveriti, na podlagi katerih načel in vsebinske podlage so bili ti določeni. Ker so izhodiščni zneski izhodišče za nadaljnje izračune, je natančnost, s katero Komisija izračunava zvišanja in znižanja teh zneskov, popolnoma nekoristna, če so ti določeni samovoljno.

243    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je zahteva po bistveni formalnosti, ki jo pomeni dolžnost obrazložitve, izpolnjena, če Komisija v odločbi navede elemente presoje, ki so ji omogočili izmeriti težo in trajanje kršitve, ne da bi morala v njej navesti podrobnejšo analizo ali številčne podatke v zvezi z načinom izračuna globe (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 44; zgoraj v točki 149 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji točki 463 in 464, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 131).

244    Komisija je v točkah od 657 do 671 obrazložitve izpodbijane odločbe najprej pojasnila, da so bili izhodiščni zneski glob določeni ob upoštevanju narave kršitev in velikosti upoštevnega geografskega trga. Iz točk od 672 do 685 obrazložitve izpodbijane odločbe poleg tega izhaja, da je Komisija težo kršitev preučila glede na značilnosti udeleženk in da je pri tem med zadevnimi podjetji razlikovala glede na njihov promet v zvezi s proizvodi, vključenimi v omejevalni sporazum v državi, v kateri se je ta izvajal.

245    Torej je Komisija v izpodbijani odločbi dovolj pojasnila elemente presoje, na katere se je oprla pri opredelitvi teže ugotovljenih kršitev. Glede na navedeno je treba očitek v zvezi s kršitvijo člena 253 ES zavrniti.

–       Splošni izhodiščni zneski glob

246    Na prvem mestu je treba poudariti, da tožeče stranke ne izpodbijajo zakonitosti metodologije, opisane v točki 1(A) smernic iz leta 1998 v zvezi z določanjem splošnih izhodiščnih zneskov glob. Ta metodologija ustreza pavšalni logiki, na podlagi katere se splošni izhodiščni znesek globe, določen glede na težo kršitve, izračuna glede na naravo kršitve in njen geografski obseg ter dejanski vpliv zadevne kršitve na trg, če ga je mogoče izmeriti (zgoraj v točki 243 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 134, in sodba Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland-Werke proti Komisiji, T‑116/04, ZOdl., str. II‑1087, točka 62).

247    Poleg tega velikost upoštevnega trga načeloma ni obvezen element, ampak le eden od elementov, upoštevnih za presojo teže kršitve, saj Komisiji v skladu s sodno prakso ni treba opredeliti zadevnega trga niti oceniti njegove velikosti, če ima zadevna kršitev protikonkurenčen cilj (glej v tem smislu zgoraj v točki 198 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točki 55 in 64). Tako lahko Komisija za določitev splošnega izhodiščnega zneska globe upošteva vrednost trga, na katerem se je izvajala kršitev, ni pa k temu zavezana (glej v tem smislu zgoraj v točki 243 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 134, in zgoraj v točki 246 navedeno sodbo Wieland‑Werke proti Komisiji, točka 63). Smernice iz leta 1998 namreč ne določajo, da se znesek glob izračuna glede na celotni promet ali promet, ki so ga ustvarila podjetja na zadevnem trgu. Vendar ne nasprotujejo temu, da bi se tak promet zaradi spoštovanja splošnih načel prava Unije, in če okoliščine to zahtevajo, upošteval pri določanju globe (zgoraj v točki 118 navedena sodba Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 187).

248    Ob upoštevanju navedenega je treba trditve tožečih strank v zvezi s previsokimi izhodiščnimi zneski glob, določenimi za kršitev v Luksemburgu, zavrniti. Promet, ustvarjen v tej državi članici, je bil namreč upoštevan pri razvrščanju zadevnih podjetij v kategorije in na podlagi tega pri določanju posebnih izhodiščnih zneskov za zadevna podjetja (točki 680 in 684 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vsekakor pa je Komisija – kot je bilo navedeno v točki 225 zgoraj – zlasti zaradi „majhnosti luksemburškega trga v primerjavi z drugimi državami članicami“ (točka 666 obrazložitve izpodbijane odločbe) kot splošni izhodiščni znesek za to kršitev določila polovico minimalnega praga v višini 20 milijonov EUR, ki je v smernicah običajno predviden za take zelo resne kršitve (glej točko 1(A), drugi pododstavek, tretja alinea, smernic iz leta 1998).

249    Na drugem mestu tožeče stranke trdijo, da določitev splošnih izhodiščnih zneskov za posamezne omejevalne sporazume ni dosledna, in pri tem pojasnjujejo, da je izhodiščni znesek nesorazmeren glede na velikost luksemburškega trga.

250    V nasprotju s trditvami Komisije so s to trditvijo izpolnjeni pogoji iz člena 44(1)(c) Poslovnika. Tožeče stranke s tem namreč poudarjajo, da bi morala Komisija – če je treba šteti, da so posamezne kršitve med seboj podobne – zlasti za kršitev v Luksemburgu uporabiti v odstotnem deležu velikosti trga izražen izhodiščni znesek, podoben izhodiščnemu znesku, ki je bil uporabljen za preostale kršitve.

251    Treba je opozoriti, da Komisiji ob upoštevanju pavšalne logike, na kateri temelji metodologija iz točke 1(A) smernic iz leta 1998, ob določanju splošnega izhodiščnega zneska globe ni treba upoštevati velikosti zadevnega trga (glej točki 246 in 247 zgoraj).

252    Tudi če bi morala biti Komisija, kadar v isti odločbi ugotovi več zelo resnih kršitev, v neki meri dosledna, kar zadeva razmerje med splošnimi izhodiščnimi zneski in velikostjo posameznih zadevnih trgov, v obravnavanem primeru nič ne kaže na to, da splošni izhodiščni zneski, določeni za kršitve v Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, ne bi bili dosledni.

253    Tako je Komisija določila večje izhodiščne zneske za večje trge, ne da bi pri tem uporabila natančno matematično formulo, k čemur pa nikakor ni bila zavezana. Komisija je za največji (nemški) trg, vreden 576 milijonov EUR, določila splošni izhodiščni znesek v višini 70 milijonov EUR; za trga, ki mu po pomenu sledita (nizozemski in belgijski) in sta vredna 363 milijonov oziroma 254 milijonov EUR, je določila splošni izhodiščni znesek v višini 55 milijonov oziroma 40 milijonov EUR, in nazadnje, za izrazito manjši luksemburški trg, vreden 32 milijonov EUR, je kljub določbi iz smernic iz leta 1998, da se za zelo resne kršitve na podlagi njihove teže določi znesek v višini „nad 20 milijonov EUR“, menila, da je ta znesek primerno omejiti na 10 milijonov EUR.

254    Na tretjem mestu so tožeče stranke še trdile, da je mogoče zaradi minimalnega vpliva kršitev utemeljiti določitev manjšega izhodiščnega zneska. Tudi to trditev je treba zavrniti. Kot je bilo namreč že navedeno v točkah od 213 do 219 zgoraj, mora Komisija pri presoji teže kršitve upoštevati dejanski vpliv na trg le, če se zdi, da ga je mogoče izmeriti, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo mogoče. Poleg tega – kot je bilo navedeno v točkah od 220 do 224 zgoraj – bi bilo treba v obravnavanem primeru zadevne kršitve še vedno opredeliti kot „zelo resne“, tudi če bi bilo mogoče njihov dejanski vpliv izmeriti. Tožeče stranke niso navedle nobene druge trditve, s katero bi bilo mogoče, čeprav so bile kršitve opredeljene kot „zelo resne“, utemeljiti znižanje splošnega izhodiščnega zneska glob, ki jih je naložila Komisija.

–       Posebni izhodiščni zneski glob

255    Treba je opozoriti, da v okviru izračuna glob, naloženih na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, različno obravnavanje zadevnih podjetij izhaja iz izvajanja pooblastil, ki jih ima Komisija na podlagi te določbe. Komisija mora namreč v okviru svojega polja prostega preudarka individualizirati sankcijo glede na ravnanja in značilnosti teh podjetij, da lahko v vsakem primeru zagotovi polno učinkovitost konkurenčnih pravil Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109, ter zgoraj v točki 225 navedeno sodbo Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, točka 44).

256    Tako je v smernicah iz leta 1998 določeno, da je treba za kršitev neke teže, če vključuje več podjetij (na primer kartele), včasih splošne izhodiščne zneske primerno ponderirati, da bi tako določili poseben izhodiščni znesek, v katerem se upoštevata teža in zato dejanski vpliv kršitve vsakega od podjetij na konkurenco, zlasti ob večjem neskladju med velikostjo podjetij, ki storijo istovrstne kršitve (točka 1(A), šesti pododstavek). Predvsem je treba upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom (točka 1(A), četrti pododstavek).

257    V smernicah iz leta 1998 je še pojasnjeno, da lahko načelo enakega kaznovanja za isto ravnanje, če je zaradi okoliščin upravičeno, vodi k različnim globam, naloženim udeleženim podjetjem, ne da bi k taki diferenciaciji vodilo aritmetično izračunavanje (točka 1(A), sedmi pododstavek).

258    Iz sodne prakse izhaja, da smernice iz leta 1998 ne določajo, da se znesek glob izračuna glede na promet, ki so ga ustvarila podjetja na zadevnem trgu. Vendar ne nasprotujejo temu, da bi se tak promet zaradi spoštovanja splošnih načel prava Unije, in če okoliščine to zahtevajo, upošteval pri določanju globe (zgoraj v točki 112 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 283; sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 82, in zgoraj v točki 57 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 157). Poleg tega je Splošno sodišče že odločilo, da ni treba, da obstaja strogo sorazmerje med velikostjo vsakega podjetja in globo, ki mu je naložena (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T-67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 534).

259    V obravnavanem primeru iz točk od 672 do 685 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija za vsako od kršitev, ugotovljenih v členu 1 izpodbijane odločbe, podjetja „različno obravnavala, da bi tako upoštevala dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljic, da povzročijo večjo škodo konkurenci“ (točka 672 obrazložitve izpodbijane odločbe). Za vsako od kršitev je podjetja razvrstila v več kategorij, na podlagi katerih je določila posebne izhodiščne zneske glob glede na promet, ustvarjen na posameznih nacionalnih trgih zadevnih proizvodov (točke od 673 do 685 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija se je – razen pri določanju posebnega izhodiščnega zneska za Schindler zaradi njenega sodelovanja v kartelu v Nemčiji – pri določanju posebnih izhodiščnih zneskov za preostala podjetja oprla na promet v letu 2003, ki je po njenem mnenju zadnje leto, v katerem so bila zadevna podjetja dejavni člani obravnavanih kartelov (točke 674, 676, 680 in 684 obrazložitve izpodbijane odločbe).

260    Vendar tožeče stranke v zvezi s kršitvami v Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem trdijo, da so bile pri določanju posebnega izhodiščnega zneska glob za udeležbo pri zadevni kršitvi napačno uporabljene smernice iz leta 1998 in da je nesorazmeren. Poleg tega še trdijo, da zadevna podjetja niso bila dovolj različno obravnavana.

261    Prvič, tožeče stranke se v zvezi s kršitvami v Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem sklicujejo na kršitev smernic iz leta 1998 in načela sorazmernosti [zaupno].

262    Vendar po eni strani iz točke 244 zgoraj izhaja, da je bil splošni znesek glob določen ob upoštevanju narave kršitev in velikosti zadevnega geografskega trga. Po drugi strani je Komisija promet, ki so ga zadevna podjetja ustvarila na nemškem trgu, upoštevala le v okviru različnega obravnavanja zadevnih podjetij, da bi tako upoštevala njihov sorazmeren pomen na zadevnem trgu in njihovo dejansko gospodarsko zmožnost, da povzročijo večjo škodo konkurenci (točka 672 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar se poleg tega sklada s sodno prakso, navedeno v točkah 255 in 258 zgoraj. Torej ni mogoče sprejeti primerjave, ki so jo izvedle tožeče stranke med prometom, ki naj bi ga ustvarile na zadevnih trgih, in izhodiščnim zneskom glob.

263    Ker torej pravo Unije nikakor ne vsebuje splošno veljavnega načela, da mora biti sankcija v sorazmerju s pomenom podjetja na trgu proizvodov, ki so predmet kršitve (zgoraj v točki 118 navedena sodba Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 75), je treba trditev o previsokih posebnih izhodiščnih zneskih glob, naloženih Schindler za kršitve v Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem, zavrniti.

264    Drugič, tožeče stranke v zvezi s kršitvijo v Luksemburgu poudarjajo, da je bila Schindler uvrščena v isto kategorijo kot Otis, čeprav je imela ta z od 9 do 13 milijonov EUR ustvarjenega prometa in od 35- do 40‑odstotnim tržnim deležem veliko večjo gospodarsko moč.

265    V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Splošno sodišče, da bi preverilo, ali je razvrstitev članic omejevalnega sporazuma v kategorije skladna z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, pri svojem nadzoru nad zakonitostjo izvajanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija na tem področju, preveriti le, ali je ta razvrstitev dosledna in objektivno utemeljena (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T-213/00, Recueil, str. II‑913, točki 406 in 416; zgoraj v točki 243 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 157, ter zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, točka 184). Kot je bilo poleg tega navedeno v točki 258 zgoraj, je v smernicah iz leta 1998 še pojasnjeno, da lahko načelo enakega kaznovanja za isto ravnanje vodi k različnim globam, naloženim udeleženim podjetjem, ne da bi k taki diferenciaciji vodilo aritmetično izračunavanje (točka 1(A), sedmi pododstavek). Kot v zvezi s tem izhaja iz točke 258 zgoraj, ni potrebno strogo sorazmerje med velikostjo posameznega podjetja in višino globe, ki mu je naložena.

266    V obravnavanem primeru iz točke 680 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil leta 2003 promet Schindler in Otis na luksemburškem trgu sorazmerno podoben, to je v obeh primerih od trikrat do štirikrat večji od prometa Kone in ThyssenKrupp na tem trgu. Torej Komisija s tem, da je Schindler in Otis uvrstila v prvo kategorijo, Kone in ThyssenKrupp pa v drugo kategorijo, ni očitno presegla pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki se ji priznava, saj se taka razvrstitev zdi dosledna in objektivno utemeljena.

267    Tretjič, tožeče stranke v zvezi s kršitvijo na Nizozemskem trdijo, da njihov majhen tržni delež v tej državi članici „ni bil očitno upoštevan“. Izhodiščni znesek naj bi znašal [zaupno], čeprav je bil tržni delež zadevne skupine [zaupno].

268    Treba je ugotoviti, da je Komisija za določitev posebnega izhodiščnega zneska glob – ne da bi očitno presegla pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ji je bilo podeljeno –, ob upoštevanju velike razlike med prometom, ki so ga uresničile udeleženke v kartelu na Nizozemskem, zadevne udeleženke razvrstila v štiri kategorije in da je v skladu s tem Schindler kot tretji gospodarski subjekt na nizozemskem trgu obravnavanega proizvoda uvrstila v tretjo kategorijo.

269    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba vse očitke v zvezi z določitvijo posebnih izhodiščnih zneskov glob, naloženih tožečim strankam, zavrniti.

270    Torej je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo smernic iz leta 1998, načela sorazmernosti kazni s krivdo, načela sorazmernosti in obveznosti obrazložitve pri upoštevanju olajševalnih okoliščin

271    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila smernice iz leta 1998, načelo sorazmernosti kazni s krivdo in načelo sorazmernosti ter obveznost obrazložitve, ker je kot olajševalno okoliščino neutemeljeno zavrnila, prvič, prostovoljno vnaprejšnje prenehanje kršitve v Nemčiji leta 2000, in drugič, velika prizadevanja Schindler, da bi preprečila kakršno koli kršitev člena 81 ES.

272    Na prvem mestu, kar zadeva prostovoljno vnaprejšnje prenehanje kršitve, je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da je „Schindler iz nemškega kartela izstopil[a] leta 2000“, vendar je hkrati menila, da se „[d]ejstvo, da podjetje prostovoljno preneha kršitev pred začetkom preiskave Komisije, dovolj upošteva pri izračunu trajanja kršitve in zato ni olajševalna okoliščina“ (točka 742 obrazložitve izpodbijane odločbe).

273    Tožeče stranke opozarjajo, da je v točki 3 smernic iz leta 1998 določeno znižanje osnovnega zneska pri posebnih olajševalnih okoliščinah, kot je zlasti prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija. Ta olajševalna okoliščina bi se a fortiori morala uporabiti, kadar se kršitev preneha pred navedenim posegom, kot se je zgodilo v tem primeru.

274    Takega razlogovanja ni mogoče sprejeti. Sodišče je v zvezi s tem pred kratkim potrdilo, da olajševalne okoliščine ni mogoče priznati na podlagi točke 3, tretja alinea, smernic iz leta 1998, če se je kršitev prenehala izvajati pred datumom prvega posega Komisije (zgoraj v točki 198 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 105). To je namreč logično lahko olajševalna okoliščina v smislu točke 3 smernic iz leta 1998 samo, če se je s temi posegi zadevna podjetja spodbudilo k prenehanju protikonkurenčnih ravnanj. Cilj te določbe je spodbuditi podjetja k prenehanju protikonkurenčnih ravnanj takoj, ko Komisija začne preiskavo v zvezi s tem, tako da znižanja globe na podlagi tega ni mogoče uporabiti, kadar se je kršitev prenehala, preden je Komisija začela prve posege. Uporaba znižanja v takih okoliščinah in upoštevanje trajanja kršitve pri izračunu zneska glob bi namreč pomenila podvojevanje (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Dalmine proti Komisiji, T‑50/00, ZOdl., str. II‑2395, točke od 328 do 330, in zgoraj v točki 200 navedena sodba Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 227).

275    Poleg tega je treba ugotoviti, da je uporaba takega znižanja osnovnega zneska globe nujno povezana z okoliščinami primera, ki lahko povzročijo, da Komisija podjetju, udeleženemu pri nedovoljenem sporazumu, zadevnega znižanja ne prizna (sodba Sodišča z dne 9. julija 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑511/06 P, ZOdl., str. I-5843, točka 104). V zvezi s tem bi bila uporaba te določbe smernic v korist nekega podjetja posebej primerna, kadar protikonkurenčnost zadevnega ravnanja ni očitna. Nasprotno pa bo njena uporaba načeloma manj primerna v položaju, v katerem je zadevno ravnanje, ki je domnevno dokazano, jasno protikonkurenčno (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 281, ter z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T-259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 497, in zgoraj v točki 200 navedena sodba Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 228). Priznati upravičenje do olajševalnih okoliščin v položajih, v katerih je podjetje udeleženo pri očitno nezakonitem sporazumu, za katerega je vedelo ali ni bilo mogoče, da ne bi vedelo, da je kršitev, bi lahko torej podjetja spodbudilo, da nadaljujejo tajni sporazum, kolikor dolgo je mogoče, v upanju, da njihovo ravnanje ne bo nikoli odkrito, pri čemer pa vedo, da bo globa – če bo njihovo ravnanje odkrito – lahko znižana, če prenehajo kršitev. Tako priznanje bi naloženi globi odvzelo vsak odvračilen učinek in bi škodovalo polnemu učinku člena 81(1) ES (glej zgoraj navedeno sodbo z dne 9. julija 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 105 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru ni bilo kot olajševalna okoliščina obravnavano niti to, da je drugo podjetje, in sicer Kone, takoj po posegu Komisije prenehalo kršitev, saj je bila kršitev člena 81 ES očitna in namerna (točka 744 obrazložitve izpodbijane odločbe).

276    Tudi če bi bilo v smernicah iz leta 1998 prostovoljno prenehanje kršitve pred kakršnim koli posegom Komisije predvideno kot olajševalna okoliščina, bi bilo torej mogoče šteti, da znižanje osnovnega zneska na tej podlagi ni sprejemljivo tudi zato, ker je bila kršitev očitna in namerna, česar tožeče stranke niso izpodbijale, Schindler pa je – kot izhaja iz spisa – iz kartela izstopila izključno zaradi nesporazuma s preostalimi udeleženkami, ki mu niso želele priznati večjega tržnega deleža. Torej v nasprotju s trditvami tožečih strank nikakor ni mogoče ovreči sodne prakse, navedene v točki 274 zgoraj.

277    Nazadnje se tožeče stranke sklicujejo še na predhodno prakso odločanja Komisije, v okviru katere naj bi Komisija prostovoljno prenehanje kršitve pred svojim posegom upoštevala kot olajševalno okoliščino.

278     V zvezi s tem je bilo že v točki 225 zgoraj navedeno, da predhodnih odločb Komisije, na katere se sklicujejo tožeče stranke, ni mogoče upoštevati, ker se praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence.

279    Torej je treba prvi očitek, naveden v okviru tega tožbenega razloga, zavrniti.

280    Na drugem mestu tožeče stranke trdijo, da Komisija kot olajševalne okoliščine ni upoštevala programa skladnosti s pravili o konkurenci Schindler in da tega programa ni niti preučila, kar je treba po njihovem mnenju šteti za neobrazložitev. Poleg tega še menijo, da je treba pri izračunu glob upoštevati ukrepe za usklajevanje, saj naj bi po eni strani s sprejetjem internih ukrepov naredile vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečile kršitve, po drugi strani pa naj bi taki ukrepi sekundarno povzročili, da se interno težje razjasnijo kršitve, saj naj bi sodelavci tvegali kazni. Tožeče stranke se sklicujejo še na nekatere predhodne odločbe, v katerih je Komisija upoštevala obstoječi program skladnosti s pravili konkurence kot olajševalno okoliščino.

281    Kar zadeva domnevno kršitev obveznosti obrazložitve, je treba ugotoviti, da je v točki 754 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da je „Komisija sicer naklonjena ukrepom, ki jih podjetja sprejmejo za preprečevanje nadaljnjih kršitev, povezanih z omejevalnimi sporazumi, vendar taki ukrepi ne morejo spremeniti dejstva, da so bile kršitve storjene in da jih je treba s to odločbo sankcionirati“, in da „[z]golj to, da je Komisija v nekaterih predhodnih odločbah take ukrepe upoštevala kot olajševalne okoliščine, še ne pomeni, da mora to storiti v vseh zadevah“. Čeprav je točka 754 obrazložitve izpodbijane odločbe odgovor na trditev Otis, navedeno v točki 753 obrazložitve te odločbe, so lahko tudi tožeče stranke iz nje razbrale, zakaj programa skladnosti Schindler – po zgledu programa Otis – prav tako ni bilo mogoče obravnavati kot olajševalno okoliščino, Splošnemu sodišču pa je bilo tako omogočeno izvajanje nadzora nad zakonitostjo glob, naloženih družbam skupine Schindler. Zato je treba trditev v zvezi z neobrazložitvijo zavrniti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink's France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63).

282    V zvezi z utemeljenostjo pristopa Komisije je bilo že odločeno, da sprejetje programa usklajevanja s strani zadevnega podjetja ne zavezuje Komisije, da zaradi te okoliščine odobri znižanje globe (zgoraj v točki 143 navedena sodba BASF in UCB proti Komisiji, točka 52). Poleg tega je sicer pomembno, da podjetje sprejme ukrepe, da bi preprečilo to, da bi njegovi uslužbenci v prihodnosti storili nove kršitve konkurenčnega prava Unije, vendar to dejstvo v ničemer ne spreminja resničnosti ugotovljene kršitve. Komisiji torej takega elementa ni treba upoštevati kot olajševalno okoliščino, še zlasti, kadar so – kot v obravnavanem primeru – kršitve, ugotovljene v izpodbijani odločbi, očitna kršitev člena 81 ES (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 373, in zgoraj v točki 200 navedena sodba Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 231). Zato trditve tožečih strank, da Komisija ni upoštevala potrebe po posamični določitvi zneska glob, ker Schindler ob upoštevanju njenega programa usklajevanja ni priznala znižanja glob, ni mogoče sprejeti.

283    Nazadnje je treba iz razlogov, navedenih v točki 278 zgoraj, zavrniti tudi trditev v zvezi s predhodno prakso odločanja Komisije.

284    Torej ni mogoče sprejeti niti drugega očitka, navedenega v okviru tega tožbenega razloga.

285    Ker so tožeče stranke očitke glede nesorazmernosti kazni s krivdo in kršitve načela sorazmernosti navedle le v zvezi z neupoštevanjem vseh olajševalnih okoliščin, je treba te očitke glede na navedeno v točkah od 272 do 284 zgoraj zavrniti.

286    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve pri priznanju znižanja globe

287    Tožeče stranke opozarjajo, da so v zvezi z Belgijo, Nemčijo in Luksemburgom vložile vloge za priznanje imunitete pred globami oziroma za njihovo znižanje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Vendar naj bi Komisija ob presoji kakovosti in koristnosti njihovega sodelovanja kršila določbe tega obvestila. Tožeče stranke še trdijo, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja pri presoji znižanja globe na podlagi tega obvestila. Sklicujejo se tudi na neobrazložitev izpodbijane odločbe.

 Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002

288    Treba je opozoriti, da je Komisija v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 opredelila pogoje, pod katerimi so lahko podjetja, ki sodelujejo z njo med preiskavo, katere namen je dokazati omejevalni sporazum, oproščena globe ali upravičena do znižanja zneska globe, ki bi jo sicer morala plačati.

289    V obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 je v odstavku 8 naslova A najprej določeno:

„Komisija bo podjetju odobrila imuniteto pred sleherno globo, ki bi mu bila sicer naložena, če:

(a)      podjetje prvo predloži dokaz, ki po mnenju Komisije lahko omogoči, da Komisija sprejme sklep o izvedbi preiskave v smislu člena 14(3) Uredbe št. 17 v zvezi z domnevnim kartelom, ki vpliva na Skupnost; ali

(b)      podjetje prvo predloži dokaz, ki po mnenju Komisije lahko omogoči, da [ugotovi] kršitev člena 81 ES v zvezi z domnevnim kartelom, ki vpliva na Skupnost.“

290    Nato je v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 v odstavku 20 naslova B določeno, da so lahko „[p]odjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev [za imuniteto pred globo iz naslova] A zgoraj, […] upravičena do pravice do zmanjšanja [znižanja] sleherne globe, ki bi jim bile sicer naložene“, v odstavku 21 pa še, da mora podjetje „[d]a bi bilo […] do tega upravičeno, […] Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki [pomenijo] znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze“.

291    Pojem dodane vrednosti je pojasnjen v odstavku 22 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002:

„Koncept [pojem] ,dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na kater[o] se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.“

292    V odstavku 23(b), prvi pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 je za znižanje glob določena razvrstitev v tri kategorije:

„–      prvo podjetje, ki izpolni pogoje iz [odstavka] 21: [od] 30[-] [do] 50[‑odstotno] zmanjšanje [znižanje],

–      drugo podjetje, ki izpolni pogoje iz [odstavka] 21: [od] 20[-] [do] 30[‑odstotno] zmanjšanje [znižanje],

–      nadaljnja podjetja, ki izpolnijo pogoje iz [odstavka] 21: do 20[‑odstotno] zmanjšanje [znižanje].“

293    V odstavku 23(b), drugi pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 je določeno:

„Da bi Komisija določila raven zmanjšanja [znižanja] znotraj vsakega od teh razredov, bo upoštevala čas, ob katerem so bili predloženi dokazi, ki izpolnjujejo pogoj iz [odstavka] 21, in stopnjo, do katere ti [pomenijo] dodano vrednost. Prav tako lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve.“

294    Nazadnje je v odstavku 23(b), zadnji pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 še določeno:

„[Č]e podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“

 Polje prostega preudarka Komisije in nadzor, ki ga izvajajo sodišča Unije

295    Opozoriti je treba, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki je pravna podlaga za nalaganje glob v primeru kršitev pravil konkurenčnega prava Unije, Komisiji omogoča polje prostega preudarka pri določanju glob (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji, T‑229/94, Recueil, str. II‑1689, točka 127), ki je zlasti odvisno od njene splošne politike na področju konkurence (zgoraj v točki 54 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 105 in 109). V tem okviru je Komisija za zagotovitev preglednosti in objektivnosti odločb na področju glob leta 2002 sprejela in objavila obvestilo o ugodni obravnavi. Gre za akt, ki je namenjen pojasnitvi – ob spoštovanju hierarhično višjih pravnih aktov – meril, ki jih Komisija namerava uporabiti v okviru svojega polja prostega preudarka. Iz tega izhaja samoomejevanje te pravice (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaams Gewest proti Komisiji, T‑214/95, Recueil, str. II‑717, točka 89), ker se mora Komisija podrediti pravilom, ki si jih je naložila (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1996 v zadevi AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, Recueil, str. II‑2169, točka 57).

296    Vendar samoomejevanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku Komisije, ki izhaja iz sprejetja obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ni nezdružljivo z ohranitvijo večjega polja prostega preudarka Komisije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 81, glej tudi po analogiji zgoraj v točki 275 navedeno sodbo Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 224).

297    Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 namreč vsebuje različne elemente prožnosti, ki Komisiji omogočajo, da svoje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku izvršuje v skladu z določbami člena 23 Uredbe št. 1/2003, kot jih razlaga Sodišče (glej po analogiji zgoraj v točki 275 navedeno sodbo Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 224).

298    Zato je treba opozoriti, da ima Komisija široko polje prostega preudarka, kadar presoja, ali dokazi, ki jih predloži podjetje, ki želi, da se zanj uporabijo ugodnosti iz obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, pomenijo znatno dodano vrednost v smislu odstavka 21 zadevnega obvestila (glej v tem smislu zgoraj v točki 296 navedeno sodbo SGL Carbon proti Komisiji, točka 88). V zvezi z odstavkom 8(a) in (b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 je treba ugotoviti, da široko polje prostega preudarka izhaja iz besedila te določbe, ki se izrecno sklicuje na predložitev dokazov, ki „po mnenju Komisije“ lahko omogočijo sprejetje sklepa o izvedbi preiskave oziroma ugotovitev kršitve. Za presojo kakovosti in koristnosti sodelovanja, ki ga ponudi podjetje, je namreč potrebna celovita presoja dejstev (glej v tem smislu zgoraj v točki 296 navedeno sodbo SGL Carbon proti Komisiji, točka 81, in zgoraj v točki 200 navedeno sodbo Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 271).

299    Komisija lahko po ugotovitvi, da dokazi pomenijo znatno dodano vrednost v smislu odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, po prostem preudarku določi tudi natančno raven znižanja globe, ki naj se prizna zadevnemu podjetju. V prvem pododstavku odstavka 23(b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 so namreč določeni razredi za znižanje globe za različne kategorije obravnavanih podjetij, medtem ko so v drugem pododstavku tega odstavka določena merila, ki jih mora Komisija upoštevati pri določanju ravni znižanja v posameznih razredih.

300    Splošno sodišče lahko glede na polje prostega preudarka, ki se priznava Komisiji pri presoji sodelovanja podjetja na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, razveljavi le očitno prekoračitev tega polja (glej v tem smislu zgoraj v točki 296 navedeno sodbo SGL Carbon proti Komisiji, točke 81, 88 in 89).

 Sodelovanje Schindler pri dokazovanju kršitve v Belgiji

301    Schindler, ki je bila četrto podjetje, ki je vložilo vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 v zvezi s sodelovanjem pri kršitvi v Belgiji (točka 775 obrazložitve izpodbijane odločbe), v zvezi s to kršitvijo ni bilo priznano znižanje globe (točka 776 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je ta vidik pojasnila v točki 776 obrazložitve izpodbijane odločbe:

„776      Čeprav je Schindler predložil[a] dokaze v obliki seznamov kartela med letoma 2000 in 2003, ki so bili izdelani v obdobju nastanka dejstev, z njimi ni mogoče podpreti spisa Komisije, saj je ta že imela sezname kartela iz istega obdobja. Schindler je vlogo [na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002] vložil[a] 21. januarja 2005, to je leto dni po prvem pregledu v Belgiji, ko je Komisija že izvedla dve seriji pregledov v tej državi in prejela tri podporne vloge [na podlagi zadevnega obvestila]. Poleg tega se zaradi zelo omejenih informacij, ki jih je predložil[a] Schindler za večino seznamov kartela med letoma 2000 in 2003, ni bistveno okrepila možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Zato pogoji iz odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi niso izpolnjeni. Schindler je po vložitvi vloge […] še naprej sodeloval[a] s Komisijo, vendar to sodelovanje ni pomenilo znatne dodane vrednosti.“

302    Na prvem mestu tožeče stranke trdijo, da Komisija v izpodbijani odločbi ni upoštevala dejstva, da so seznami projektov, ki jih je predložila Schindler med upravnim postopkom, dejansko pomenili dodano vrednost v smislu obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Prvič, zadevni seznami naj ne bi vsebovali istih datumov kot seznami, ki sta jih predložili Kone in Otis. Drugič, na seznamih Schindler naj bi bilo navedenih več projektov, ki naj jih ne bi bilo na seznamih Kone in Otis. Tretjič, Komisija naj bi se v točki 164 (opomba 176) obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno sklicevala na sezname projektov, ki so jih predložile Kone, Otis in Schindler. Četrtič, Komisija naj bi svoje sklepe izpeljala iz primerjave seznamov projektov, ki so jih predložila različna podjetja, kar naj bi po eni strani dokazovalo, da so bili vsi predloženi seznami pomembni dokazi pri dokazovanju kršitve, po drugi strani pa, da je lahko le s seznami projektov od Kone, Otis in Schindler dokazala obstoj omejevalnega sporazuma. Tako naj bi bila Schindler v skladu z odstavkom 23(b), prvi pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 kot četrto podjetje, ki je sodelovalo, upravičena do znižanja globe v višini do 20 %.

303    Torej je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 300 zgoraj, preučiti, ali je Komisija z ugotovitvijo, da dokazi, ki jih je predložila Schindler, ne pomenijo znatne dodane vrednosti v primerjavi z dokazi, ki jih je že imela, ko je zadevno podjetje vložilo vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, očitno prekoračila svoje polje prostega preudarka.

304    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da tožeče stranke, ki ne nasprotujejo temu, da je bila imuniteta pred globami priznana Kone, ne izpodbijajo ugotovitve iz točke 761 obrazložitve izpodbijane odločbe, po kateri so „informacije, ki jih je predložil[a] Kone, Komisiji omogočile ugotovitev kršitve v Belgiji“. Torej je Komisija takrat, ko je Schindler vložila vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, že prejela dovolj dokazov za ugotovitev kršitve v Belgiji.

305    Treba je še ugotoviti, da se tožeče stranke pri dokazovanju znatne dodane vrednosti sodelovanja Schindler sklicujejo le na sezname projektov z datumi med letoma 2000 in 2003, ki jih je to podjetje predložilo Komisiji v okviru vloge na podlagi zadevnega obvestila.

306    Čeprav so seznami, ki jih je predložila Schindler, vsebovali datume, ki so se razlikovali od datumov s seznamov Kone in Otis, ter so se nanašali tudi na nekatere projekte, ki niso bili vključeni na sezname Kone in Otis, še ni mogoče šteti, da se je zaradi njih bistveno okrepila možnost Komisije, da ugotovi kršitev v Belgiji.

307    Treba je namreč poudariti, prvič, da Komisija v izpodbijani odločbi izvajanja kartela v zvezi z novimi dvigali in tekočimi stopnicami v Belgiji ni dokazala le na podlagi seznamov projektov, ki so jih predložile Kone, Otis in Schindler, temveč tudi na podlagi stališč udeležencev v kartelu v Belgiji, ki so bila podana v okviru njihovih vlog na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, in odgovorov podjetij na zahteve Komisije po informacijah (glej opombe v zvezi s točkami od 163 do 168 obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej so seznami projektov le eden od dokazov v okviru dokazovanja izvajanja kartela v Belgiji.

308    Drugič, ne izpodbija se dejstvo, da je Komisija takrat, ko ji je Schindler predložila sezname projektov z datumi med letoma 2000 in 2003, že imela sezname projektov iz istega obdobja, ki sta ji jih predložili Kone in Otis (točki 164 in 776 obrazložitve izpodbijane odločbe).

309    Izjava, ki v neki meri le potrjuje izjavo, ki jo je že imela Komisija, znatno ne olajšuje nalog Komisije in zato tudi ni dovolj, da bi upravičevala znižanje zneska globe zaradi sodelovanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 57 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 455).

310    Tožeče stranke – ob upoštevanju ugotovitev iz predhodne točke in dejstva, da ne izpodbijajo okoliščine, da je Komisija lahko kršitev v Belgiji ugotovila že zaradi sodelovanja Kone – ne morejo trditi, da je le sklop seznamov, ki so bili omenjeni v izpodbijani odločbi in med katerimi so bili tudi seznami, ki jih je predložila Schindler, Komisiji omogočil, da je dokazala delovanje kartela v Belgiji.

311    Komisija torej ni očitno prekoračila svojega polja prostega preudarka, ker je menila, da dokazi, ki jih je predložila Schindler, ne pomenijo znatne dodane vrednosti v smislu odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Torej je treba očitek v zvezi z znatno dodano vrednostjo seznamov projektov, ki jih je Komisiji predložila Schindler v okviru svoje vloge na podlagi zadevnega obvestila, zavrniti.

312    Na drugem mestu tožeče stranke trdijo, da je mogoče s primerjavo, kako sta bila obravnavani Otis in ThyssenKrupp, ugotoviti, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker Schindler ni priznala znižanja globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. V zvezi s tem pojasnjujejo, da je Kone predložila dovolj dokazov, ki so Komisiji omogočili ugotovitev kršitve člena 81 ES. Otis naj bi predložila le malo novih informacij, vendar ji je bilo kljub temu priznano 40‑odstotno znižanje globe. ThyssenKrupp naj bi predložila dodatne informacije le v zvezi z majhnim številom vzdrževalnih projektov, Komisija pa naj bi ugotovila, da se nobeden od predloženih dokazov ni nanašal na dejstva, s katerimi ni bila seznanjena že prej, in da predložene informacije niso iz časa trajanja sporazuma. Vendar naj bi bilo ThyssenKrupp kljub temu priznano 20‑odstotno znižanje globe. Po drugi strani naj bi Schindler predložila sezname, ki so se nanašali na čas med letoma 2000 in 2003, s katerimi naj Komisija pred tem ne bi bila seznanjena in naj bi bili iz časa trajanja kršitve. Zato naj bi bila Schindler upravičen do 20‑odstotnega znižanja globe.

313    V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso pri presoji sodelovanja, ki ga ponudijo članice kartela, ne sme kršiti načela enakega obravnavanja (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 394 in navedena sodna praksa).

314    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se je sodelovanje, ki sta ga ponudili Otis in ThyssenKrupp, zelo jasno razlikovalo od sodelovanja Schindler.

315    Prvič, treba je opozoriti, da se dodana vrednost sodelovanja ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih je Komisija že imela. Ker sta namreč Otis in ThyssenKrupp sodelovanje ponudili pred Schindler (točke 96, 98 in 103 obrazložitve izpodbijane odločbe), je imela Komisija takrat, ko je Schindler vložila vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, več dokazov kot takrat, ko sta tako vlogo vložili Otis in ThyssenKrupp.

316    Drugič, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodelovanje, ki sta ga ponudili ThyssenKrupp in Otis, pomenilo znatno dodano vrednost v smislu odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

317    Kar namreč zadeva sodelovanje Otis, je to podjetje Komisiji predložilo „listinske dokaze iz obdobja nastanka dejstev“ (točka 766 obrazložitve izpodbijane odločbe) in ji z njimi zagotovilo sicer omejene informacije „o dejstvih, za katera Komisija prej ni vedela“ (točka 766 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tudi sodelovanje ThyssenKrupp je pomenilo znatno dodano vrednost, „saj je predloži[la] dodatne informacije o projektih vzdrževanja in posodabljanja ter podrobna pojasnila o sistemu, uporabljenem za določanje cen v pogodbah o vzdrževanju“ (točka 771 obrazložitve izpodbijane odločbe).

318    Nasprotno, kar zadeva sodelovanje Schindler, iz analize v točkah od 303 do 311 zgoraj izhaja, da je Komisija upravičeno menila, da to ne izpolnjuje pogojev iz odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

319    Komisija v takih okoliščinah – ker položaji posameznih podjetij niso primerljivi – ni kršila načela enakega obravnavanja, ker je na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 priznala znižanje globe Otis (za 40 %) in ThyssenKrupp (za 20 %), Schindler pa ni znižala globe.

320    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba vse očitke Schindler v zvezi z uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, kar zadeva njeno sodelovanje pri dokazovanju kršitve v Belgiji, zavrniti.

 Sodelovanje Schindler pri dokazovanju kršitve v Nemčiji

321    Komisija je v točki 805 obrazložitve izpodbijane odločbe odločila, da „Schindler [na podlagi sodelovanja pri dokazovanju kršitve v Nemčiji] prizna 15‑odstotno znižanje globe v razredu, določenem v [odstavku] 23, [prvi pododstavek], [točka] b, [tretja alinea], obvestila o ugodni obravnavi [iz leta 2002]“.

322    Komisija je v točki 803 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da sta imuniteta pred globami na podlagi odstavka 8(b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 ali stoodstotno znižanje globe na podlagi odstavka 23(b), zadnji pododstavek, zadevnega obvestila izključena, ker je Komisija v času vložitve vloge Schindler na podlagi tega obvestila „že imela več dokazov, ki so ji omogočali ugotovitev kršitve člena 81 [ES], zlasti med letoma 1995 in 2000“.

323    V točki 804 obrazložitve izpodbijane odločbe je še dodala:

„[…] Ker je Schindler pogoj iz točke 21 v celoti izpolnila šele 25. novembra 2004, to je osem mesecev po vložitvi prvih dveh vlog [na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002], je treba to zamudo upoštevati pri izračunu znižanja v okviru določenega razreda. Izjave Schindler so torej pomenile znatno dodano vrednost, zaradi katere se je okrepila možnost Komisije, da dokaže kršitev. Vendar pa je dodana vrednost vloge Schindler [na podlagi zadevnega obvestila] kljub temu omejena, saj so v njej večinoma povzete njene izjave ter ne vsebuje nobenega listinskega dokaza in večinoma le potrjuje dokaze, ki jih je Komisija že imela.“

324    Tožeče stranke v uvodu opozarjajo, da je Schindler sodelovala le v kartelih v zvezi z montažo tekočih stopnic med letoma 1995 in 2000, zato so pri presoji sodelovanja Schindler odločilni le karteli iz zadevnega obdobja. Ta kršitev naj bi bila samostojna kršitev, ki bi jo bilo treba obravnavati ločeno od kršitev, povezanih s tekočimi stopnicami in z dvigali, ki so jih storila preostala podjetja po letu 2000. Schindler naj pri teh kršitvah ne bi sodelovala in naj ne bi bil seznanjena z njimi.

325    Prvič, Schindler trdi, da bi jo bilo treba obravnavati kot prvo podjetje, ki je v skladu z odstavkom 8(b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 predložilo dokaze, ki so Komisiji omogočili, da ugotovi kršitev, zato bi ji bilo treba priznati popoln odpust globe.

326    Komisija naj bi vlogi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki sta jih v zvezi z omejevalnimi sporazumi v Nemčiji predložili Kone in Otis, res prejela pred vlogo Schindler. Vendar naj s tema vlogama ne bi bilo mogoče dokazati storjene kršitve člena 81 ES, pri kateri je sodelovala Schindler, torej sporazumov v zvezi s tekočimi stopnicami, ki so bili sklenjeni med letoma 1995 in 2000. Komisija naj brez dokazov, ki ji jih je predložila Schindler, ne bi mogla ugotoviti kršitve člena 81 ES. Schindler naj bi v svoji vlogi in njenih dopolnilih dokazala izvedbo 33 sestankov v Nemčiji, ki so potekali med 29. aprilom 1994 in 6. decembrom 2000. Otis naj bi razkrila le tri sestanke v letu 1999 (20. januarja, 28. oktobra in 22. decembra 1999) in pet sestankov v letu 2000 (20. januarja, 18. februarja, 3. aprila, 16. junija in 6. decembra 2000). Prav tako naj z izjavami Kone ne bi bilo mogoče dokazati sistematičnih sestankov v zvezi s projekti, povezanimi s tekočimi stopnicami v Nemčiji med letoma 1995 in 2000.

327    Drugič, tožeče stranke podredno trdijo, da Schindler v skladu z odstavkom 23(b), zadnji pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 nikakor ne bi smela biti naložena globa, ker je le ona predložil dovolj dokazov, s katerimi je bilo mogoče dokazati kršitev v Nemčiji med letoma 1995 in 2000. Dokazi, ki sta jih predložili Kone in Otis, naj bi se nanašali na obdobje po letu 2000. Ker naj bi poleg tega Komisija v točki 803 obrazložitve izpodbijane odločbe še trdila, da je imela že pred prejetjem vloge Schindler dovolj dokazov, ne da bi te dokaze natančno opredelila, se tožeče stranke sklicujejo še na neobrazložitev izpodbijane odločbe.

328    Najprej je treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvijo Komisije dejstvo, da tožeče stranke ne izpodbijajo opredelitve omejevalnega sporazuma v Nemčiji za enotno kršitev, ne vpliva na dopustnost njihovih trditev.

329    Tudi Komisija namreč v izpodbijani odločbi razlikuje med dvema sklopoma kršitve v Nemčiji – pri čemer je prvi trajal od avgusta 1995 do decembra 2000 in se je nanašal le na tekoče stopnice, drugi pa je trajal od decembra 2000 do decembra 2003 ter se je nanašal na tekoče stopnice in dvigala (točke 213, 277 in 278 obrazložitve izpodbijane odločbe) –, ne da bi tako razlikovanje vplivalo na opredelitev zadevnega omejevalnega sporazuma za enotno kršitev, ker so imele vse ureditve enake cilje in so privedle do istega rezultata (točka 568 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega ni sporno, da je Schindler sodelovala le v sklopu kršitve v zvezi s tekočimi stopnicami, ki je bila ugotovljena v členu 1(2) izpodbijane odločbe, saj je leta 2000 izstopila iz kartela (točka 213 obrazložitve izpodbijane odločbe).

330    Če bi bila Schindler – kot trdijo tožeče stranke – prvo podjetje, ki je predložilo odločilne dokaze, na podlagi katerih je Komisija lahko ugotovila obstoj kartela v Nemčiji med avgustom 1995 in decembrom 2000, bi bila na podlagi odstavka 23(b), zadnji pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in neodvisno od morebitne uporabe odstavka 8(b) zadevnega obvestila upravičena do stoodstotnega znižanja globe, saj bi se njeno sodelovanje neposredno nanašalo na trajanje domnevnega kartela, ki bi se ujemalo s celotnim trajanjem udeležbe Schindler v njem.

331    Vendar iz točk 214 in 803 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je imela Komisija 25. novembra 2004, ko je Schindler vložila vlogo, dovolj dokazov, da je lahko ugotovila kršitev v Nemčiji med letoma 1995 in 2000.

332    Tako je Kone v vlogi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 z dne 12. februarja 2004 predložila konkretne podatke o kartelu v Nemčiji za obdobje pred izstopom Schindler iz kartela in po njem. Kar zadeva prvi sklop kršitve, se je Komisija že z izjavo Kone seznanila s tem, da je že 1. avgusta 1995 deloval kartel v zvezi z razdelitvijo trga tekočih stopnic, ter s seznamom udeležencev v njem, načeli, na podlagi katerih je bilo urejeno dodeljevanje projektov, in z drugimi elementi, povezanimi z izvajanjem kartela. Kone je v vlogi tudi jasno navedla, da je Schindler „konec leta 2000“ izstopila iz kartela.

333    Otis je v stališčih iz aprila 2004, s katerimi je dopolnila vlogo iz marca 2004, potrdila dejstvo, da je v Nemčiji deloval kartel v zvezi z razdelitvijo trga tekočih stopnic, seznam udeležencev v njem, načela, na podlagi katerih je bilo urejeno dodeljevanje projektov, in druge informacije v zvezi z izvajanjem kartela ter da je Schindler leta 2000 izstopila iz njega. Otis je v dopolnjenih stališčih iz aprila 2004 poleg tega še navedla, da je omejevalni sporazum na trgu tekočih stopnic veljal že od osemdesetih let.

334    Torej je imela Komisija 25. novembra 2004, ko je Schindler vložila vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, že dve skladni izjavi, ki sta ji omogočali ugotovitev sklopa kartela v Nemčiji, v katerem je sodelovala Schindler.

335    Drži, da je Schindler z vlogo z dne 25. novembra 2004 in njenim dopolnilom z dne 7. decembra 2004 Komisiji predložila informacije, s katerimi ta še ni bila seznanjena. Gre zlasti za datume nekaterih sestankov udeležencev v kartelu, ki so potekali med 29. aprilom 1994 in 6. decembrom 2000. Vendar je lahko Komisija – ob upoštevanju ugotovitev iz točke 334 zgoraj – upravičeno menila, da so bili to dokazi, ki so pomenili znatno dodano vrednost v smislu odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, na podlagi katerih je bilo tožečim strankam priznano znižanje globe, ni pa jim bilo mogoče priznati popolne imunitete pred globo na podlagi člena 8(b) ali popolne odprave globe na podlagi odstavka 23(b), zadnji pododstavek, zadevnega obvestila. Zadevni dokazi namreč niso bili odločilni pri dokazovanju delovanja kartela v Nemčiji v celotnem obdobju, v katerem je v njem sodelovala Schindler, ampak so le okrepili možnost Komisije, da dokaže kršitev, ker so podprli dokaze, ki jih je že imela.

336    Dalje, ker je bila Schindler tretje podjetje, ki je vložilo vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, je bila njena globa znižana na podlagi odstavka 23(b), prvi pododstavek, tretja alinea, tega obvestila. Ker so bili torej Komisiji predloženi dokazi z znatno dodano vrednostjo šele osem mesecev po prvih dveh vlogah na podlagi zadevnega obvestila in ker se ne izpodbija, da Schindler ni predložila listinskih dokazov iz obdobja nastanka dejstev, Komisija z odločitvijo, da se globa, naložena tej skupini, zniža za 15 %, ni očitno prekoračila svojega polja prostega preudarka.

337    Nazadnje, v zvezi z očitkom glede kršitve člena 253 ES je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 803 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno in nedvoumno navedla, zakaj je menila, da Schindler ob upoštevanju dokazov, ki jih je predložila v vlogi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ni bilo mogoče priznati imunitete pred globo. Komisija se je v zvezi s tem sklicevala na dejstvo, da je „imela v času vložitve stališč Schindler že več dokazov, ki so ji omogočali ugotovitev kršitve člena 81 [ES]“ (točka 803 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ti razlogi se lahko v zadevnem okviru nanašajo le na več dokazov iz vlog Kone in Otis, katerih dodana vrednost je bila opredeljena v točkah 792 in 799 obrazložitve izpodbijane odločbe. Torej so se lahko zainteresirani subjekti ob upoštevanju zgoraj navedenega seznanili z utemeljitvami za to, da je Komisija Schindler zavrnila priznanje imunitete pred globami za sodelovanje pri dokazovanju kršitve v Nemčiji, Splošnemu sodišču pa je bil omogočen nadzor nad zakonitostjo. Zato je treba očitek v zvezi s kršitvijo člena 253 ES zavrniti.

338    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba vse očitke Schindler v zvezi z uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, kar zadeva njegovo sodelovanje pri dokazovanju omejevalnega sporazuma v Nemčiji, zavrniti.

 Sodelovanje Schindler pri dokazovanju kršitve v Luksemburgu

339    Schindler je bila četrto podjetje, ki je vložilo vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 v zvezi s sodelovanjem v kartelu v Luksemburgu (točka 830 obrazložitve izpodbijane odločbe), zato ji v zvezi s to kršitvijo ni bilo priznano znižanje globe na podlagi zadevnega obvestila (točka 834 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je ta vidik pojasnila v točkah od 831 do 833 obrazložitve izpodbijane odločbe:

„(831)      Vloga Schindler [na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002] je večinoma sestavljena iz pisne izjave podjetja in internih dokumentov iz leta 2002, ki so bili na podlagi trditev Schindler izdelani v okviru običajne dejavnosti podjetja. Komisija ni z vlogo […]Schindler pridobila nobenega novega elementa z veliko dodano vrednostjo. Nove informacije se namreč nanašajo na opise zadevnega sektorja v času kršitve in druge manj pomembne podrobnosti. Če izvzamemo te informacije, vloga […] Schindler večinoma potrjuje informacije, s katerimi je bila Komisija že seznanjena.

(832)      Schindler poleg tega navaja, da so bili sporazumi v zvezi z novimi projekti montaže, posodabljanja, popravila in vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic sklenjeni že leta 1993 ter da je leta 1994 izstopila iz kartela, v katerega je znova vstopila šele leta 1999. Komisija ni našla nobenega indica, ki bi potrjeval to izjavo. V zvezi s temeljnim vprašanjem, ki bi lahko imelo resne pravne posledice za preostale udeleženke, se ne more opreti le na enostransko in nedokazano izjavo ene od strani.

(833)      Komisija na podlagi tega meni, da stališča Schindler ne vsebujejo nobenega novega elementa z znatno dodano vrednostjo, temveč večinoma le podpirajo dejstva, s katerimi je bila že seznanjena. Informacije, ki jih je predložila Schindler, v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija že imela, ko je […] [Schindler] vložila vlogo, niso bistveno okrepile možnosti Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Zato pogoji iz [odstavka] 21 obvestila o ugodni obravnavi [iz leta 2002] niso izpolnjeni. Schindler ni po vložitvi vloge […] zagotovila nobene dodatne pomoči, temveč je le predložila informacije na zahtevo Komisije.“

340    Tožeče stranke trdijo, da bi bilo treba Schindler na podlagi odstavkov 21 in 23 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 priznati od 20- do 30‑odstotno znižanje globe. Schindler naj bi namreč predložila dokaze z znatno dodano vrednostjo v zvezi s sporazumi na področju dejavnosti vzdrževanja. Komisija naj brez vloge Schindler z dne 4. novembra 2004 ne bi mogla dokazati veljave sporazumov na zadevnem področju, saj naj bi vlogi Kone in ThyssenKrupp v zvezi s tem vsebovali le zelo malo informacij. Poleg tega naj Otis ne bi izrecno priznala svojega sodelovanja pri sporazumih na tem področju.

341    Pomen vloge, ki jo je vložila Schindler na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, za izvajanje dokazov naj bi bilo mogoče razbrati tudi iz tega, kako pogosto se je Komisija sklicevala nanjo v izpodbijani odločbi v primerjavi s sklicevanjem na vlogi Kone in ThyssenKrupp. Komisija naj bi zavrnila trditve Schindler v točki 831 obrazložitve izpodbijane odločbe, vendar naj ne bi odgovorila na njene trditve iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, zato naj obrazložitev ne bi bila zadostna v smislu člena 253 ES.

342    Torej je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 300 zgoraj, preučiti, ali je Komisija z ugotovitvijo, da dokazi, ki jih je predložila Schindler, ne pomenijo znatne dodane vrednosti v primerjavi z dokazi, ki jih je že imela, ko je zadevno podjetje vložilo vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, očitno prekoračila svoje polje prostega preudarka.

343    V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da tožeče stranke, ki ne nasprotujejo temu, da je bila Kone priznana imuniteta pred globami na podlagi odstavka 8(b) obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ne izpodbijajo informacij, ki jih je predložila Kone in so Komisiji že omogočile ugotovitev kršitve v Luksemburgu (točka 816 obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je Komisija takrat, ko je Schindler vložila vlogo na podlagi zadevnega obvestila, že imela dovolj dokazov za ugotovitev kršitve v Luksemburgu. Poleg tega je Komisija pred vložitvijo vloge Schindler marca 2004 prejela že tudi vlogo Otis na podlagi zadevnega obvestila, zaradi katere je slednji priznala 40‑odstotno znižanje globe (točki 118 in 823 obrazložitve izpodbijane odločbe).

344    Drugič, kar zadeva vprašanje, ali dokazi, ki jih je predložila Schindler, pomenijo znatno dodano vrednost na podlagi odstavkov 21 in 22 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ker naj bi se z njimi zelo okrepila možnost Komisije, da dokaže kršitev v Luksemburgu, je treba ugotoviti, da dokazi, ki po mnenju tožečih strank pomenijo znatno dodano vrednost, zadevajo le enega od dveh sklopov kršitve, ugotovljene v členu 1(3) izpodbijane odločbe, to je razdelitev trgov v zvezi s pogodbami o vzdrževanju in posodabljanju (glej tudi točki 293 in 830 obrazložitve izpodbijane odločbe).

345    Vendar iz vloge Kone z dne 5. februarja 2004, kot je bila dopolnjena z informacijami z dne 19. februarja 2004, izhaja, da je ta že vsebovala jasen opis sklopa kartela, na katerega se je pozneje nanašalo sodelovanje Schindler.

346    Tretjič, tožeče stranke se ne morejo sklicevati na to, kolikokrat se je Komisija v izpodbijani odločbi sklicevala na njihovo vlogo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Dejstvo, da je Komisija v izpodbijani odločbi uporabila vse dokaze, ki jih je imela – torej tudi informacije, ki jih je predložila Schindler v vlogi z dne 4. novembra 2004 –, ne dokazuje, da so te informacije pomenile znatno dodano vrednost v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija na ta datum že imela.

347    Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija ni očitno prekoračila svojega polja prostega preudarka, ker je menila, da dokazi, ki jih je predložila Schindler, ne pomenijo znatne dodane vrednosti v smislu odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

348    Kar zadeva očitek v zvezi s kršitvijo člena 253 ES, je treba ugotoviti, da Komisija ni dolžna zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zainteresirane strani, temveč zanjo zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so pomembne za odločbo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Corsica Ferries France proti Komisiji, T‑349/03, ZOdl., str. II‑2197, točka 64 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v točkah od 831 do 833 obrazložitve izpodbijane odločbe dovolj obrazložila, zakaj je menila, da dokazi, ki jih je predložila Schindler v vlogi z dne 4. novembra 2004, ne pomenijo znatne dodane vrednosti v smislu odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Zainteresirane strani so se lahko ob upoštevanju zadevnih navedb seznanile z utemeljitvami, zakaj je Komisija Schindler zavrnila znižanje globe za sodelovanje pri dokazovanju kršitve v Luksemburgu, Splošnemu sodišču pa je bil omogočen nadzor nad zakonitostjo. Zato je treba očitek v zvezi s kršitvijo člena 253 ES zavrniti.

349    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba vse očitke Schindler v zvezi z uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, kar zadeva njegovo sodelovanje pri dokazovanju kršitve v Luksemburgu, zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in smernic iz leta 1998 zaradi nezadostnega znižanja glob na podlagi neizpodbijanja dejstev

350    Komisija je v točki 614 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah napovedala, da bo „priznala znižanje [globe] za sodelovanje zunaj obvestila o ugodni obravnavi [iz leta 2002], zlasti če podjetje ni izpodbijalo dejstev ali ji je zagotovilo dodatno pomoč, zaradi katere je bilo mogoče razjasniti ali dopolniti dejstva, ki jih je ugotovila Komisija“.

351    Komisija je v točki 758 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da se je „[v] obsegu, v katerem bi na podlagi točke 614 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nastala pričakovanja v obravnavanem primeru, […] odločila to točko razlagati v korist podjetij, ki so na podlagi tega obvestila pripomogla k dokazovanju dejanskega stanja kršitve iz [izpodbijane] odločbe tako, da niso izpodbijala dejstev ali so predložila druge dodatne informacije ali pojasnila“.

352    Tako je Komisija vsem udeležencem v štirih kršitvah – razen, na eni strani, podjetjem, ki jim je priznala imuniteto pred globami (točke 762, 817 in 839 obrazložitve izpodbijane odločbe), in, na drugi strani, Kone v okviru omejevalnega sporazuma na Nizozemskem (točka 851 obrazložitve izpodbijane odločbe) – priznala 1‑odstotno znižanje globe za sodelovanje zunaj obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ker niso izpodbijala dejstev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (točke 768, 774, 777, 794, 801, 806, 813, 824, 829, 835, 845, 854, 855 in 856 obrazložitve izpodbijane odločbe).

353    Tožeče stranke menijo, prvič, da lahko zahtevajo najmanj 10‑odstotno znižanje globe namesto 1‑odstotnega, ki jim je bilo priznano na podlagi sodelovanja zunaj obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, kar naj bi se skladalo s prakso odločanja Komisije v drugih zadevah. Drugič, Komisija naj kljub vlogi, ki so jo vložile v zvezi s tem, ne bi upoštevala dejstva, da je bilo sodelovanje tožečih strank z njo veliko obsežnejše od preprostega neizpodbijanja dejstev, zato naj bi bile upravičene do vsaj 10‑odstotnega znižanja globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 ali do znižanja na podlagi šeste alinee naslova 3 smernic iz leta 1998.

354    V uvodu je treba spomniti, da je znižanje globe zaradi sodelovanja med upravnim postopkom utemeljeno samo, če je ravnanje zadevnega podjetja Komisiji omogočilo ugotoviti kršitev z manj težavami in, odvisno od primera, jo odpraviti (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T‑327/94, Recueil, str. II‑1373, točka 156; zgoraj v točki 222 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, točka 270, in zgoraj v točki 57 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 449).

355    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je mogoče šteti, da je podjetje, ki izrecno izjavi, da ne izpodbija navedb v zvezi z dejstvi, s katerimi je Komisija utemeljila svoje očitke, pripomoglo k poenostavitvi naloge te institucije, da ugotovi in kaznuje kršitve pravil Unije o konkurenci (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II‑1989, točka 395, in zgoraj v točki 354 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 157).

356    Drži, da v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 v nasprotju z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 1996 ni določeno nobeno znižanje globe za podjetja, ki ne izpodbijajo dejanskega stanja, na katero je Komisija oprla svoje obtožbe v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vendar Komisija v točki 758 obrazložitve izpodbijane odločbe priznava, da so lahko podjetja na podlagi točke 614 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah legitimno pričakovala, da jim bo – če ne bodo izpodbijala dejstev – znižana globa zunaj obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. V isti točki obrazložitve izpodbijane odločbe je še navedla, da bo treba „[p]ri obsegu znižanja […] upoštevati, da lahko sodelovanje, ponujeno po izdaji obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ko Komisija že dokaže vse elemente kršitve ter je podjetje že seznanjeno z vsemi elementi preiskave in ima dostop do preiskovalnega spisa, kvečjemu obrobno pripomore k preiskavi Komisije“. Komisija je še pojasnila, da je „[n]a splošno […] priznanje dejstev v teh okoliščinah kvečjemu dokaz v podporo dejstvom, ki bi jih Komisija običajno obravnavala kot dovolj dokazana z drugimi dokazi, vključenimi v spis“.

357    Na prvem mestu je treba zavrniti trditev tožečih strank, da je Komisija odstopila od svoje predhodne prakse, na podlagi katere naj bi bilo podjetju, ki ne izpodbija resničnosti dejstev, očitanih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 priznano 10‑odstotno znižanje globe, ki bi mu bila sicer naložena.

358    Čeprav je bilo v točki D(2), druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 določeno, da je mogoče podjetju znesek globe, ki bi mu bila naložena, če ne bi sodelovalo, znižati za od 10 do 50 %, če je po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisijo obvestilo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero je Komisija opirala svoje obtožbe, v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 ni več določeno znižanje globe iz tega razloga. Že iz točk 142 in 143 zgoraj pa izhaja, da se za vloge tožečih strank uporablja le obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002, saj so bile zadevne vloge poleg tega izrecno predložene na podlagi tega obvestila.

359    Vsekakor je treba še dodati – kot je bilo navedeno v točki 225 zgoraj –, da predhodna praksa odločanja Komisije ne more biti pravni okvir za globe na področju konkurence.

360    Na drugem mestu, kar zadeva trditve tožečih strank, da je Schindler Komisiji v celotnem postopku zagotavljala informacije v zvezi s kršitvami, ki naj bi bile navedene v osrednjih odlomkih izpodbijane odločbe, zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke ne trdijo, da bi tako sodelovanje preseglo sodelovanje, ki se zahteva v okviru uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, zato je treba ta očitek zavrniti. Enako velja za tožbeni razlog iz replike, v skladu s katerim naj bi bilo mogoče Schindler zaradi zadevnega sodelovanja priznati olajševalno okoliščino na podlagi smernic iz leta 1998.

361    Iz navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 23(2) Uredbe št. 1/2003

362    Tožeče stranke trdijo, da je z globami, naloženimi v členu 2 izpodbijane odločbe za posamezne kršitve, kršen člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker naj bi se Komisija pri opredelitvi zgornje meje v višini 10 % prometa zadevnih podjetij oprla na promet matičnih družb zadevnih skupin družb, namesto da bi pri tem upoštevala promet hčerinskih družb, ki so neposredno sodelovale v kršitvah.

363    Tožeče stranke trdijo, da matičnim družbam ni mogoče pripisati odgovornosti za kršitve, ki so jih storile njihove hčerinske družbe, zato bi bilo treba zgornjo mejo v višini 10 % iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 izračunati na podlagi prometa zadevnih hčerinskih družb.

364    Ker tožeče stranke ne trdijo, da globe, naložene z izpodbijano odločbo, presegajo zgornjo mejo v višini 10 % prometa Schindler Holding v predhodnem poslovnem letu, je treba ugotoviti, da se ta očitek prepleta z očitki, preučenimi v točkah od 63 do 91 zgoraj, v zvezi s tem, da je bila Schindler Holding pripisana odgovornost za ravnanje njenih hčerinskih družb. Iz ugotovitev, povezanih s tem, izhaja, da je Komisija Schindler Holding upravičeno pripisala odgovornost za ravnanje njenih hčerinskih družb, s katerimi tvori gospodarsko enoto. Torej je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti pri izračunu končnega zneska glob

365    Tožeče stranke trdijo, da končni znesek naloženih glob ni sorazmeren, saj naj ne bi bil niti potreben niti primeren za to, da se doseže zastavljeni cilj, to je zatiranje nezakonitih ravnanj in preprečevanje njihove ponovitve. V obravnavanem primeru naj bi šlo za štiri ločene kršitve, ki so jih storile različne družbe, zato naložene globe ne bi smele preseči 10 % prometa posamezne družbe. Tožeče stranke še menijo, da če bi morala obveljati trditev Komisije, da globa ni nesorazmerna, če ne preseže zgornje meje v višini 10 % prometa zadevnega podjetja, bi bila uporaba načela sorazmernosti praktično izključena. V obravnavanem primeru naj bi bila Schindler Belgija in Schindler Luksemburg naložena globa v višini [zaupno] % povprečnega konsolidiranega prometa Schindler Belgija in Schindler Luksemburg [zaupno]. Schindler Nizozemska naj bi bila naložena globa v višini [zaupno].

366    V zvezi s tem je treba v uvodu opozoriti, da načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanje institucij Unije ne prestopi meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodba Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96, Recueil, str. I-2265, točka 96, ter sodba Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 223).

367    Iz tega izhaja, da globe ne smejo biti čezmerne z vidika zastavljenih ciljev – to je z vidika upoštevanja pravil o konkurenci – in da mora biti globa, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov na področju konkurence, sorazmerna s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (zgoraj v točki 366 navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji z dne 12. septembra 2007, točka 224). Poleg tega lahko Komisija pri določanju zneska glob utemeljeno upošteva potrebo po tem, da se z zadevnimi globami zagotovi dovolj odvračilen učinek (glej v tem smislu zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 108, in zgoraj v točki 125 navedeno sodbo Europa Carton proti Komisiji, točka 89).

368    Treba je opozoriti, prvič, da so omejevalni sporazumi iz obravnavanega primera vključevali zlasti tajno dogovarjanje med konkurenti o delitvi trgov ali zamrznitvi tržnih deležev z delitvijo projektov prodaje in montaže novih dvigal in/ali tekočih stopnic ter o nekonkuriranju pri vzdrževanju in posodabljanju dvigal in tekočih stopnic (razen v Nemčiji, kjer dejavnost vzdrževanja in posodabljanja ni bila vključena v razprave med članicami kartela). Take kršitve spadajo že po naravi med najhujše kršitve člena 81 ES (točka 658 obrazložitve izpodbijane odločbe).

369    Drugič, Komisija lahko ob izračunu višine glob upošteva zlasti velikost in gospodarsko moč gospodarske enote, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES. Vendar v obravnavanem primeru v nasprotju s trditvami tožečih strank upoštevno podjetje niso posamezne hčerinske družbe, ki so sodelovale pri kršitvah, ugotovljenih v členu 1(1), (3) in (4) izpodbijane odločbe. Nasprotno, iz zgornje analize izhaja, da so kršitve, ki se očitajo Schindler, storile Schindler Holding in njene hčerinske družbe. V takih okoliščinah je treba trditve tožečih strank, ki so se omejile le na dokazovanje nesorazmerja med višino glob, ki jih je naložila Komisija, in prometom, ki so ga ustvarile zadevne hčerinske družbe brez matične družbe, zavrniti.

370    Tretjič, kar zadeva sorazmernost med globami ter velikostjo in gospodarsko močjo zadevnih gospodarskih enot, je treba opozoriti, da iz zgoraj navedenega izhaja, da zadevne globe ne presegajo zgornje meje v višini 10 %, ki je določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 in katere namen je preprečiti, da bi bile globe nesorazmerne glede na velikost podjetja (glej v tem smislu zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 119, ter zgoraj v točki 366 navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji z dne 12. septembra 2007, točka 229). V zvezi s tem iz spisa še izhaja, da skupni znesek glob, ki so bile Schindler naložene z izpodbijano odločbo, zajema približno 2 % konsolidiranega prometa Schindler Holding v poslovnem letu pred sprejetjem zadevne odločbe, česar ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na velikost tega podjetja.

371    Ob upoštevanju navedenega je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti pri izračunu končnega zneska glob zavrniti.

372    Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

373    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika nosijo institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, svoje stroške. Nazadnje v skladu s členom 87(6) Poslovnika Splošno sodišče odloči o stroških po svoji presoji, če se postopek ustavi.

374    Treba je ugotoviti, da so postali deli te tožbe, ki se nanašajo na Schindler Management, s spremembo, ki jo je v izpodbijano odločbo vnesla Komisija, brezpredmetni. Ker so se vse tožeče stranke brez razlikovanj sklicevale na vse tožbene razloge in ker Schindler Holding, Schindler Belgija, Schindler Nemčija, Schindler Luksemburg in Schindler Nizozemska s predlogi niso uspele, jim je treba naložiti plačilo stroškov Komisije. Svet nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Postopek se v delu, v katerem se nanaša na Schindler Management AG, ustavi.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Schindler Holding Ltd, Schindler SA, Schindler Deutschland Holding GmbH, Schindler Sàrl in Schindler Liften BV se naloži plačilo stroškov.

4.      Schindler Management nosi svoje stroške.

5.      Svet Evropske unije nosi svoje stroške.

Martins Ribeiro Wahl Dittrich

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. julija 2011.

Podpisi

Kazalo

Upravni postopekII – 3

1.  Preiskava KomisijeII – 3

BelgijaII – 3

NemčijaII – 4

LuksemburgII – 4

NizozemskaII – 5

2.  Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvahII – 5

3.  Izpodbijana odločbaII – 5

Postopek in predlogi strankII – 11

Predlog za ustavitev postopka v zvezi s Schindler ManagementII – 12

Vsebinska preučitevII – 13

1.  Uvodne ugotovitveII – 13

2.  Predlog za razglasitev ničnosti celotne izpodbijane odločbeII – 14

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 6(1) EKČPII – 14

Tožbeni razlog nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je naslovljena na Schindler Holding, zaradi neustrezne vročitveII – 17

Tožbeni razlog nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je določena solidarna odgovornost Schindler HoldingII – 17

3.  Predlog za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbeII – 23

Ugovor nezakonitosti v zvezi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazniII – 23

Ugovor nezakonitosti v zvezi s smernicami iz leta 1998: kršitev načela prepovedi retroaktivnostiII – 28

Ugovor nezakonitosti v zvezi s smernicami iz leta 1998: nepristojnost Komisije ter, podredno, nepreglednost in nepredvidljivost teh smernicII – 31

Ugovor nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002: kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in načela varstva zaupanja v pravoII – 32

Ugovor nezakonitosti v zvezi z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002: kršitev splošnih pravnih načel (načela nemo tenetur, načela in dubio pro reo in načela sorazmernosti) in zloraba pooblastila za odločanje po prostem preudarkuII – 34

Prvi očitek: kršitev načela nemo teneturII – 34

Drugi očitek: kršitev načela in dubio pro reoII – 36

Tretji očitek: kršitev načela sorazmernostiII – 37

Četrti očitek: zloraba pooblastila za odločanje po prostem preudarkuII – 38

Tožbeni razlog v zvezi s konfiskacijsko naravo izpodbijane odločbe, kar naj bi bilo v nasprotju z mednarodnim pravomII – 39

DopustnostII – 39

Vsebinska preučitevII – 40

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo smernic iz leta 1998 in z obveznostjo obrazložitve pri določanju izhodiščnega zneska globII – 42

Uvodne ugotovitveII – 42

Izpodbijana odločbaII – 44

Opredelitev kršitev za „zelo resne“II – 45

Domnevno nezakoniti izhodiščni zneski globII – 50

–  Domnevna neobrazložitevII – 52

–  Splošni izhodiščni zneski globII – 52

–  Posebni izhodiščni zneski globII – 54

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo smernic iz leta 1998, načela sorazmernosti kazni s krivdo, načela sorazmernosti in obveznosti obrazložitve pri upoštevanju olajševalnih okoliščinII – 57

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve pri priznanju znižanja globeII – 60

Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002II – 60

Polje prostega preudarka Komisije in nadzor, ki ga izvajajo sodišča UnijeII – 62

Sodelovanje Schindler pri dokazovanju kršitve v BelgijiII – 63

Sodelovanje Schindler pri dokazovanju kršitve v NemčijiII – 66

Sodelovanje Schindler pri dokazovanju kršitve v LuksemburguII – 70

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in smernic iz leta 1998 zaradi nezadostnega znižanja glob na podlagi neizpodbijanja dejstevII – 72

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 23(2) Uredbe št. 1/2003II – 74

Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti pri izračunu končnega zneska globII – 75

StroškiII – 76

* Jezik postopka: nemščina.

1 – Prikriti zaupni podatki.