SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 24. maja 2012(*)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Tridimenzionalni znak v obliki čokoladnega zajčka z rdečim trakom“
V zadevi C‑98/11 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 28. februarja 2011,
Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli AG s sedežem v Kilchbergu (Švica), ki jo zastopa R. Lange, odvetnik,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa G. Schneider, zastopnik,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi J.-C. Bonichot, predsednik senata, A. Prechal, sodnica, K. Schiemann (poročevalec), sodnik, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. februarja 2012,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli AG (v nadaljevanju: Lindt) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. decembra 2010 v zadevi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli proti UUNT (Oblika čokoladnega zajčka z rdečim trakom) (T‑336/08, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 11. junija 2008 (zadeva R 1332/2005‑4) v zvezi z njeno zahtevo za registracijo tridimenzionalnega znaka v obliki čokoladnega zajčka z rdečim trakom kot znamke Skupnosti.
Pravni okvir
2 Za ta spor se uporabljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146 ).
3 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 se kot znamka ne registrirajo znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka.
4 V skladu s členom 7(3) navedene uredbe se člen 7(1)(b) te uredbe ne uporablja, če je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za blago ali storitve, za katere se zahteva registracija.
Dejansko stanje
5 Družba Lindt je 18. maja 2004 na podlagi Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti. Znamka, katere registracija se zahteva, je tridimenzionalni znak v obliki čokoladnega zajčka z rdečim trakom, ki je prikazan spodaj in je glede na opis iz prijave rdeče, zlate in rjave barve:
6 Proizvodi, glede katerih se zahteva registracija, spadajo v razred 30 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: „čokolada, čokoladni proizvodi“.
7 Preizkuševalec UUNT je z odločbo z dne 14. oktobra 2005 zavrnil zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, ker je menil, da zadevni znak nima razlikovalnega učinka. Poleg tega naj znamka, za katero se zahteva registracija, ne bi pridobila razlikovalnega učinka z uporabo v skladu s členom 7(3) te uredbe, saj so se dokazi v zvezi s tem nanašali zgolj na Nemčijo.
8 Tožeča stranka je 10. novembra 2005 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalca UUNT.
9 Četrti odbor za pritožbe UUNT je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 11. junija 2008. V bistvu je menil, da nobeden od elementov znamke, katere registracija se zahteva, in sicer oblika, pozlačeni papir in rdeči trak z zvončkom, upoštevan posebej ali skupaj s preostalima, ni mogel dati tej znamki razlikovalnega učinka v zvezi z zadevnimi proizvodi. Oblika zajčka naj bi bila namreč značilna za čokoladne proizvode, zlasti za veliko noč. Odbor za pritožbe je zato menil, da znamka, katere registracija se zahteva, na ozemlju Evropske unije nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, saj ni nobenega razloga za domnevo, da potrošniki iz Nemčije in Avstrije zadevno obliko dojemajo drugače kot potrošniki iz drugih držav članic.
10 Četrti odbor za pritožbe UUNT tudi meni, da na podlagi dokumentov, ki jih je predložila pritožnica in ki se nanašajo zgolj na Nemčijo, ni mogoče sklepati, da je znamka, katere registracija se zahteva, za zadevne proizvode na celotnem ozemlju Unije pridobila razlikovalni učinek z uporabo v skladu s členom 7(3) Uredbe št. 40/94.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
11 Družba Lindt je 18. avgusta 2008 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo UUNT z dne 11. junija 2008, pri tem pa se je sklicevala na dva tožbena razloga, in sicer na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 in kršitev člena 7(3) te uredbe.
12 Splošno sodišče je v zvezi s prvim tožbenim razlogom, potem ko je ugotovilo, da je znamka, katere registracija se zahteva, sestavljena iz treh elementov, in sicer iz oblike sedečega zajčka, pozlačenega papirja, v katerega je čokoladni zajček zavit, in rdečega nagubanega traku, na katerega je obešen zvonček, vsakega od teh elementov preizkusilo z vidika njihovega morebitnega razlikovalnega učinka, preden je začelo celovito presojo navedene znamke.
13 Splošno sodišče je v zvezi z obliko sedečega ali čepečega zajčka potrdilo ugotovitve četrtega odbora za pritožbe UUNT in v točki 34 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je to obliko mogoče šteti za značilno obliko čokoladnih zajčkov, ki zato nima razlikovalnega učinka.
14 Splošno sodišče je v točki 38 izpodbijane sodbe glede pozlačenega papirja ugotovilo, da čokoladni zajček, ki ga trži pritožnica, ni edini zajček, ki je zavit v pozlačeni papir, in v točki 39 navedene sodbe opozorilo, da morebitna izvirnost ne bi zadostovala, da se dokaže razlikovalni učinek.
15 Splošno sodišče je v točki 44 izpodbijane sodbe glede nagubanega rdečega traku, ki je zavezan v pentljo in na katerega je obešen zvonček, poudarilo, da iz spisa ni razviden noben element, ki bi lahko izpodbil presojo četrtega odbora za pritožbe UUNT ali preizkuševalca tega urada, ki sta ugotovila, da je običajno, da se čokoladne živali ali njihova embalaža okrasijo s pentljami, trakovi in zvončki, in da so zato zvončki in pentlje pri čokoladnih živalih običajni.
16 Kar zadeva celovito presojo znamke, katere registracija se zahteva, je Splošno sodišče v točki 48 izpodbijane sodbe presodilo, da se značilnosti kombinacije oblike, barv in nagubanega traku z zvončkom bistveno ne razlikujejo od osnovnih oblik, ki se pogosto uporabljajo za embalažo za čokolado in čokoladne proizvode, natančneje za čokoladne zajčke. Zato te značilnosti niso take, da bi si jih upoštevna javnost zapomnila kot označbo trgovskega izvora. Embalaža v obliki sedečega pozlačenega zajčka z rdečim nagubanim trakom z zvončkom namreč bistveno ne odstopa od embalaže zadevnih proizvodov, ki se po navadi uporablja v trgovini in ki tako preprosto zbuja vtis, da gre za običajno obliko embalaže za navedene proizvode.
17 Splošno sodišče je v točki 49 izpodbijane sodbe poudarilo, da zadevnega znaka ne bi bilo mogoče zaščititi niti na podlagi grafičnih elementov, zlasti oči, brkov in tačk, kot je pravilno ugotovil četrti odbor za pritožbe UUNT. Gre namreč za običajne elemente, ki so po navadi na vseh oblikah čokoladnih zajčkov in ne dosegajo take umetniške ravni, da bi jih potrošnik lahko dojemal kot označbo izvora zadevnih proizvodov.
18 Splošno sodišče je v točki 51 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnica ni izpodbila točnosti splošno znanih dejstev ali dejstev, ki jih je dokazal UUNT, in da ni dokazala, da ima znamka, katere registracija se zahteva, svojstven razlikovalni učinek.
19 Splošno sodišče je tako v točki 59 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je četrti odbor za pritožbe UUNT pravilno menil, da znamka, katere registracija se zahteva, nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Splošno sodišče je zato prvi tožbeni razlog zavrnilo.
20 V zvezi z drugim tožbenim razlogom je Splošno sodišče v točki 67 izpodbijane sodbe zavrnilo trditev pritožnice, da je velikonočni čokoladni zajček zunaj Nemčije precej neznan in da ima zato v drugih državah članicah svojstven razlikovalni učinek. Po mnenju Splošnega sodišča je znano, da čokoladni zajčki, ki se prodajajo zlasti za veliko noč, niso neznani zunaj Nemčije.
21 Splošno sodišče je zato v točki 68 izpodbijane sodbe menilo, da je razen ob obstoju konkretnih nasprotnih dokazov treba domnevati, da je vtis, ki ga znamka, katere registracija se zahteva in ki je sestavljena iz tridimenzionalnega znaka, ustvarja pri potrošniku, enak v vsej Uniji in da tako ta znamka nima razlikovalnega učinka na celotnem ozemlju Unije.
22 Splošno sodišče je v točki 69 izpodbijane sodbe menilo, da mora zato navedena znamka pridobiti razlikovalni učinek z uporabo v celotni Uniji, da bi bila registrirana na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 40/94.
23 Splošno sodišče je v točki 70 izpodbijane sodbe poudarilo, da tudi če bi pritožnica dokazala, da je zadevni znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo v treh državah članicah, ki jih je navedla, in sicer v Nemčiji, Avstriji in Združenem kraljestvu, dokazne listine, ki jih je predložila, ne dokazujejo, da je ta znak do vložitve zahteve za registracijo zadevne znamke pridobil razlikovalni učinek v vseh državah članicah.
24 Splošno sodišče je v teh okoliščinah v točki 71 izpodbijane sodbe razsodilo, da ni bilo treba preizkusiti, ali listine dejansko dokazujejo, da je zadevni znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo v treh državah članicah, ki jih je navedla pritožnica, saj to ne bi zadostovalo za dokaz, da je ta znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo v celotni Uniji.
25 Splošno sodišče je zato zavrnilo tudi drugi tožbeni razlog.
Predlogi strank
26 Družba Lindt s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in UUNT naloži plačilo stroškov.
27 UUNT Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi Lindt naloži plačilo stroškov.
Pritožba
28 Družba Lindt se sklicuje na dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 7(1)(a) Uredbe št. 40/94, drugi pa na kršitev člena 7(3) te uredbe.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(a) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
29 Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je razsodilo, da zadevni tridimenzionalni znak nima razlikovalnega učinka, in da je analizo oprlo na presojo UUNT, pri kateri gre zgolj za nejasne domneve.
30 Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je v točki 29 izpodbijane sodbe razsodilo:
„Prvič, glede oblike sedečega ali čepečega zajčka je odbor za pritožbe menil, da iz upravnega spisa pri UUNT izhaja, da so zajčki ena od običajnih oblik, v katerih so lahko čokolada in čokoladni proizvodi, zlasti za veliko noč, kar med strankama ni sporno. Ugotovitev odbora za pritožbe velja tako za Nemčijo in Avstrijo kot za druge države članice Unije.“
31 Ta trditev UUNT naj bi bila popolna domneva, ki naj bi jo pritožnica izrecno izpodbijala v vlogi z dne 6. junija 2007, ki jo je vložila pri UUNT. Pritožnica meni, da bi se UUNT in Splošno sodišče morala opreti na to analizo, da bi pravilno opravila nadzor v skladu z Uredbo št. 40/94.
32 Prav tako izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 38 izpodbijane sodbe, da je uporaba pozlačenega papirja za velikonočne čokoladne zajčke na trgu običajna. Pritožnica navaja, da je bilo ugotovljeno, da obstajajo zgolj trije drugi proizvodi, zaviti v pozlačeni papir. Dva od teh proizvodov pa sta na trgu samo zato, ker je pritožnica to dovolila. Na podlagi tako omejenega števila proizvodov naj ne bi bilo mogoče sklepati, da je zadevna značilnost na trgu običajna. Pravna presoja naj bi bila zato v tem pogledu napačna.
33 Pritožnica opozarja, da ima v skladu s sodno prakso Sodišča zgolj znamka, ki bistveno odstopa od navad v sektorju, potreben razlikovalni učinek (sodba z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Henkel proti UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, str. I‑5089). Meni, da je Splošno sodišče napačno predpostavilo, da znamka, katere registracija se zahteva, ustreza standardom ali navadam v sektorju. Splošno sodišče naj bi do tega zaključka prišlo tako, da je izhajalo iz napačne domneve, da ni pomembno, da so ti zajčki na trgu zgolj zaradi preteklih dogovorov s pritožnico. Pravna presoja Splošnega sodišča, da gre za običajno obliko, naj bi temeljila na obstoju treh drugih proizvodov, ki imajo podobne značilnosti. Ta presoja naj ne bi bila pravno pravilna.
34 Pritožnica poleg tega trdi, da razlikovalni učinek znamke, katere registracija se zahteva, potrjuje okoliščina, da je bila registrirana v petnajstih državah članicah.
35 UUNT izpodbija argumentacijo pritožnice in najprej opozarja, da se lahko pritožba nanaša zgolj na pravna vprašanja. Ta pritožba pa naj bi temeljila predvsem na dejanski trditvi pritožnice, ki je bila že skrbno preizkušena in obširno obravnavana na prejšnjih stopnjah postopka. Šlo naj bi za obliko zajčka in pozlačeni papir, ki sta običajna za proizvode iz čokolade.
36 UUNT meni, da pritožnica s tem, da Splošnemu sodišču očita, da je nekritično sprejelo odločitve prejšnjih stopenj, dejansko predlaga novo presojo dejstev, tako da je treba ustrezen argument pritožnice zavreči kot nedopusten. Vprašanje, ali so si oblike zajčka, ki so na trgu, podobne in ali z vidika upoštevnega potrošnika obstaja razlika med zadevno in drugimi oblikami zajčka, kar bi pomenilo, da ima zadevna oblika zajčka razlikovalni učinek, naj bi bilo vprašanje presoje potrošnikovega dojemanja in zato dejansko vprašanje.
37 Vprašanje potrošnikovega dojemanja embalaže v obliki pozlačenega papirja, v katerega so zaviti zadevni čokoladni proizvodi, naj bi tudi bilo vprašanje presoje dejstev, ki ga razen ob morebitnem izkrivljanju ni mogoče več obravnavati v pritožbenem postopku. Zato naj bi bilo treba argument pritožnice v zvezi s tem prav tako zavreči kot nedopusten.
38 UUNT vsekakor meni, da Splošno sodišče dejstev ni izkrivilo.
39 UUNT posebej glede prvega pritožbenega razloga opozarja, da ima razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 zgolj znamka, ki se znatno razlikuje od standarda ali navad v sektorju in zato izpolnjuje svojo bistveno nalogo označbe izvora (sodbi z dne 12. januarja 2006 v zadevi Deutsche SiSi‑Werke proti UUNT, C‑173/04 P, ZOdl., str. I‑551, točka 31, in z dne 22. junija 2006 v zadevi Storck proti UUNT, C‑24/05 P, ZOdl., str. I‑5677, točka 26).
40 UUNT meni, da je Splošno sodišče na podlagi te sodne prakse pravilno ugotovilo neobstoj razlikovalnega učinka znamke, katere registracija se zahteva. Splošno sodišče naj se ne bi zaneslo na odločitve prejšnjih stopenj, ampak naj bi skrbno preučilo trditve pritožnice in različne dokumente, ki so bili del listin iz spisa četrtega odbora za pritožbe UUNT.
Presoja Sodišča
41 Spomniti je treba, da se na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 zavrne registracija za znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba razlikovalni učinek znamke v smislu te določbe po eni strani presojati glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, po drugi strani pa glede na to, kako jo dojema upoštevna javnost (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Henkel proti UUNT, točka 35, ter sodbi z dne 22. junija 2006 v zadevi Storck proti UUNT, C‑25/05 P, ZOdl., str. I‑5719, točka 25, in z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Develey proti UUNT, C‑238/06 P, ZOdl., str. I‑9375, točka 79).
42 Razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 ima zgolj znamka, ki se znatno razlikuje od standarda ali navad v sektorju in zato izpolnjuje svojo bistveno nalogo označbe izvora (zgoraj navedena sodba Deutsche SiSi‑Werke proti UUNT, točka 31).
43 V obravnavanem primeru iz točk od 12 do 14 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče pri presoji razlikovalnega učinka znamke, katere registracija se zahteva, pravilno opredelilo in sledilo merilom, ki so v zvezi s tem določena z upoštevno sodno prakso.
44 Splošno sodišče je namreč po tem, ko je opozorilo na bistvene značilnosti razlikovalnega učinka tridimenzionalne znamke v obliki proizvoda, opravilo podrobno analizo vsakega od treh elementov znamke, katere registracija se zahteva, in sicer oblike sedečega zajčka, pozlačenega papirja, v katerega je čokoladni zajček zavit, in rdečega nagubanega traku, na katerega je obešen zvonček, ter v točkah 34, 38 in 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da nobeden od njih nima razlikovalnega učinka.
45 Splošno sodišče je prišlo do enake ugotovitve glede celotnega vtisa znamke, katere registracija se zahteva, in tako v točki 47 izpodbijane sodbe potrdilo odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT.
46 Splošno sodišče je torej na podlagi analize, ki jo je opravilo, v točki 51 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnici ni uspelo ne ovreči točnosti splošno znanih dejstev ali dejstev, ki jih je dokazal UUNT, ne dokazati, da ima znamka, katere registracija se zahteva, svojstven razlikovalni učinek.
47 Splošno sodišče je do tega zaključka prišlo na podlagi analize argumentov pritožnice in UUNT, tako da mu v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, ni mogoče očitati, da se je zgolj oprlo na domneve in trditve UUNT. Nasprotno, ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče, preden je ugotovilo, da znamka, katere registracija se zahteva, nima razlikovalnega učinka, presodilo obstoječe prakse v sektorju in dojemanje povprečnega potrošnika, pri tem pa se je oprlo na merila iz ustaljene sodne prakse.
48 Pritožnica poleg tega Splošnemu sodišču očita, da je razsodilo, da sta oblika velikonočnega čokoladnega zajčka in pozlačena embalaža na trgu običajni in ustrezata navadam v zadevnem sektorju.
49 Ugotoviti je treba, da je namen te trditve v resnici ta, da Sodišče presojo dejstev Splošnega sodišča nadomesti s svojo. Pritožnica s predlaganjem nove presoje razlikovalnega učinka znamke, katere registracija se zahteva, izpodbija, ne da bi se glede tega sklicevala na izkrivljanje dejstev, pravilnost ugotovitev Splošnega sodišča, ki se nanašajo na presojo dejstev in ki jih Sodišče ne more obravnavati v okviru pritožbe.
50 Glede trditve pritožnice, da registracije v petnajstih državah članicah potrjujejo razlikovalni učinek znamke, katere registracija se zahteva, v smislu Uredbe št. 40/94, je treba poudariti, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v točki 55 izpodbijane sodbe razsodilo, da so obstoječe registracije v državah članicah le dejstvo, ki ga je mogoče upoštevati v okviru registracije znamke Skupnosti, in da je treba prijavljeno znamko presojati na podlagi upoštevne ureditve Unije, iz tega pa izhaja, da UUNT zahtev in presoje pristojnih nacionalnih organov ni dolžan sprejeti za svoje niti ni dolžan zadevne znamke registrirati kot znamko Skupnosti na podlagi takih ugotovitev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Develey proti UUNT, točki 72 in 73).
51 Iz navedenega izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot delno nedopusten in delno neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 7(3) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
52 Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je v točki 70 izpodbijane sodbe razsodilo, da mora zadevna znamka, zato da bi bila lahko registrirana na podlagi uporabe, pridobiti razlikovalni učinek z uporabo v vseh državah članicah. Meni, da je to stališče napačno iz dveh razlogov.
53 Prvič, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo tega, da mora znamka, katere registracija se zahteva, pridobiti razlikovalni učinek z uporabo zgolj v državah članicah, v katerih nima svojstvenega razlikovalnega učinka. Znamka, katere registracija se zahteva, pa naj bi imela svojstven razlikovalni učinek v petnajstih državah članicah. Torej naj ne bi bilo treba zahtevati, da zadevna znamka v teh državah pridobi razlikovalni učinek z uporabo. Splošno sodišče naj bi tako moralo ugotoviti, da ima ta znamka v velikem delu Unije svojstven razlikovalni učinek ali razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo. Na datum zahteve za registracijo zadevne znamke je Unijo sestavljalo 25 držav članic, kar pomeni skupno 465,7 milijona prebivalcev. Zadevna znamka naj bi imela svojstven razlikovalni učinek ali razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, za skupno 351,3 milijona prebivalcev, kar pomeni 75,4 % prebivalstva Unije na omenjeni datum.
54 Drugič, pritožnica trdi, da člen 1(2) Uredbe št. 40/94 določa, da je znamka Skupnosti enotnega značaja in da ima na celotnem območju Unije enak učinek. Pri presoji, ali je znamko mogoče registrirati, zlasti pa pri presoji njenega razlikovalnega učinka, naj bi tako bilo treba Unijo šteti za skupen enotni trg. Napačno naj bi se bilo opreti na posamične nacionalne trge. Vprašanje, ali je znamka pridobila razlikovalni učinek, naj bi bilo treba presojati glede na celotno prebivalstvo brez razlikovanja med nacionalnimi trgi. Poleg tega naj bi, če bi znamka pridobila razlikovalni učinek pri večini celotnega prebivalstva Unije, to moralo zadostovati tudi za varstvo te znamke na celotnem evropskem trgu.
55 UUNT graja argumente pritožnice, saj naj na podlagi navedenih številčnih podatkov, katerih vir ni gotov, nikakor ne bi bilo mogoče sklepati, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.
56 UUNT meni, da je Splošno sodišče v točki 64 in naslednjih izpodbijane sodbe pravilno uporabilo sodno prakso, v skladu s katero se za to, da znamka na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 40/94 pridobi razlikovalni učinek z uporabo, zahteva, da vsaj pomemben del upoštevne javnosti zaradi zadevne znamke identificira zadevne proizvode ali storitve kot proizvode ali storitve, ki prihajajo iz določenega podjetja, in v skladu s katero je v zvezi z ozemeljskim obsegom pridobitve razlikovalnega učinka znamko na podlagi te določbe mogoče registrirati samo, če se predloži dokaz, da je z uporabo pridobila razlikovalni učinek v delu Unije, v katerem ga ab initio ni imela.
57 Splošno sodišče naj bi v tem kontekstu ugotovilo, da ni treba presojati, ali dokumenti, ki jih je predložila pritožnica, dejansko dokazujejo, da je znamka, katere registracija se zahteva, pridobila razlikovalni učinek z uporabo v treh državah članicah, ki jih je navedla pritožnica, saj to nikakor ne bi zadostovalo za dokaz, da je ta znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo v celotni Uniji.
58 UUNT zato predlaga, naj se drugi pritožbeni razlog zavrne kot očitno neutemeljen.
Presoja Sodišča
59 Opozoriti je treba, da na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 40/94 absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(b) te uredbe ne nasprotuje registraciji znamke, če je ta z uporabo pridobila razlikovalni učinek za proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija.
60 Sodišče je že razsodilo, da se lahko znamka registrira na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 40/94 le, če je predložen dokaz, da je z uporabo pridobila razlikovalni učinek v delu Unije, v katerem ga ab initio ni imela (glej zgoraj navedeno sodbo Storck proti UUNT, C‑25/05, točka 83).
61 Splošno sodišče je na podlagi te sodne prakse v točki 69 izpodbijane sodbe ugotovilo, da mora znamka, katere registracija se zahteva, pridobiti razlikovalni učinek z uporabo v celotni Uniji. V zvezi s to ugotovitvijo pravo nikakor ni bilo napačno uporabljeno, saj kot izhaja iz točke 51 v povezavi s točko 68 izpodbijane sodbe, pritožnica ni dokazala, da ima navedena znamka svojstven razlikovalni učinek in da to velja za celotno ozemlje Unije. Zato ni mogoče sprejeti trditve pritožnice in statističnih podatkov, ki jih je predložila v oporo tej trditvi, po kateri ima znamka, katere registracija se zahteva, svojstven razlikovalni učinek v petnajstih državah članicah in da zato v teh državah ni mogoče zahtevati, da ta znamka pridobi razlikovalni učinek z uporabo.
62 Glede trditve pritožnice, da presoje, ali je znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, ni mogoče opreti na posamične nacionalne trge, ker ima znamka Skupnosti enoten značaj, je treba poudariti, da čeprav je res, da je v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 60 te sodbe, treba to, da je znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, dokazati za del Unije, v katerem ta znamka takega učinka ab initio ni imela, bi bilo pretirano zahtevati, da se taka pridobitev dokaže za vsako posamično državo članico.
63 Vendar Splošno sodišče v obravnavani zadevi ni napačno uporabilo prava, saj pritožnica nikakor ni zadostno dokazala, da je znamka, katere registracija se zahteva, pridobila razlikovalni učinek z uporabo na celotnem ozemlju Unije.
64 Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
65 V teh okoliščinah je treba to pritožbo zavrniti.
Stroški
66 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT je predlagal, naj se družbi Lindt naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli AG se naloži plačilo stroškov.
Podpisi