SODBA SODIŠČA
z dne 20. novembra 2001(*)
„Znamke – Direktiva 89/104/EGS – Člen 7(1) – Izčrpanje pravice iz znamke – Dajanje na trg izven EGP – Uvoz v EGP – Soglasje imetnika znamke – Potreba po izrecnem ali implicitnem soglasju – Pravo, ki se uporablja za pogodbe – Domneva soglasja – Neuporabljivost“
V združenih zadevah od C-414/99 do C-416/99,
katerih predmet so predlogi High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court) (Združeno kraljestvo), naslovljeni na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med
Zino Davidoff SA
in
A & G Imports Ltd (C-414/99),
med
Levi Strauss & Co.,
Levi Strauss (UK) Ltd
in
Tesco Stores Ltd,
Tesco plc (C-415/99)
ter med
Levi Strauss & Co.,
Levi Strauss (UK) Ltd
in
Costco Wholesale UK Ltd, prej Costco UK Ltd (C-416/99),
izda predhodno odločbo o razlagi člena 7 Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1), kot je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3),
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, P. Jann, predsednik senata, N. Colneric, predsednica senata, S. von Bahr, predsednik senata, ter C. Gulmann (poročevalec), D. A. O. Edward, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, L. Sevón, V. Skouris in C. W. A. Timmermans, sodniki,
generalna pravobranilka: C. Stix-Hackl,
sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za Zino Davidoff SA M. Silverleaf, QC, in R. Hacon, barrister, po pooblastilu R. Swift, solicitor,
– za Levi Strauss & Co. in Levi Strauss (UK) Ltd H. Carr in D. Anderson, QC, po pooblastilu Baker & MacKenzie, solicitors,
– za A & G Imports Ltd G. Hobbs, QC, in C. May, barrister, po pooblastilu A. Millmore in I. Mackie, solicitors,
– za Tesco Stores Ltd in Tesco plc G. Hobbs in D. Alexander, barrister, po pooblastilu C. Turner in E. Powell, solicitors,
– za Costco Wholesale UK Ltd G. Hobbs in D. Alexander, po pooblastilu G. Heath in G. Williams, solicitors,
– za nemško vlado W.-D. Plessing, A. Dittrich in B. Muttelsee-Schön, zastopniki,
– za francosko vlado K. Rispal-Bellanger in A. Maitrepierre, zastopnici,
– za italijansko vlado U. Leanza, zastopnik, skupaj z O. Fiumara, vice avvocato generale dello Stato,
– za finsko vlado E. Bygglin, zastopnica,
– za švedsko vlado A. Kruse, zastopnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti K. Banks, zastopnica,
– za nadzorni organ EFTA A.-L. H. Rolland, zastopnica,
na podlagi poročila z obravnave,
po predstavitvi ustnih stališč, ki so jih na obravnavi 16. januarja 2001 predložili M. Silverleaf kot pooblaščenec Zino Davidoff SA, H. Carr in D. Anderson kot pooblaščenca Levi Strauss & Co. in Levi Strauss (UK) Ltd, G. Hobbs in C. May kot pooblaščenca A & G Imports Ltd, G. Hobbs in D. Alexander kot pooblaščenca Tesco Stores Ltd, Tesco plc in Costco Wholesale UK Ltd, H. Heitland kot zastopnik nemške vlade, A. Maitrepierre kot zastopnica francoske vlade, K. Banks kot zastopnica Komisije ter R. Dyrberg in D. Sif Tynes kot zastopnika nadzornega organa EFTA,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 5. aprila 2001
izreka naslednjo
Sodbo
1 High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court), je s sklepom z dne 24. junija 1999 (zadeva C-414/99) in z dvema sklepoma z dne 22. julija 1999 (zadevi C-415/99 in C-416/99), ki jih je Sodišče prejelo 29. oktobra 1999, na podlagi člena 234 ES Sodišču v predhodno odločanje predložilo šest vprašanj v prvi zadevi, v vsaki od ostalih dveh zadev pa po tri enaka vprašanja, in sicer o razlagi člena 7 Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1), kot je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Ta vprašanja so se postavila v treh postopkih med dvema imetnikoma v Združenem kraljestvu registriranih znamk in imetnikom licence znamke, ter štirimi družbami angleškega prava, in sicer o trženju izdelkov, danih predhodno na trg izven Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju: EGP), v Združenem kraljestvu.
Pravni okvir
3 Člen 5 Direktive 89/104 z naslovom „Pravice iz znamke“ se glasi:
„1. Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
(a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka;
[…]
3. [Po odstavku 1] je lahko med drugim prepovedano naslednje:
[…]
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…]“
4 Člen 7 Direktive 89/104 z naslovom „Izčrpanje pravice iz znamke“ določa:
„1. Znamka imetniku ne daje pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki je bilo dano na trg Skupnosti označeno s to znamko s strani imetnika ali z njegovim soglasjem.
2. Odstavek 1 se ne uporablja, če obstajajo zakoniti razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga, še zlasti, če se stanje blaga spremeni ali poškoduje po tem, ko je bilo dano na trg.“
5 Člen 7(1) Direktive 89/104 je bil v skladu s členom 65(2), v povezavi s Prilogo XVII, točka 4 Sporazuma EGP, spremenjen za namene navedenega sporazuma, in sicer je bilo besedilo „na trg Skupnosti“ nadomeščeno z besedilom „na trg ene od pogodbenic“.
6 Direktiva je bila v Združenem kraljestvu, z veljavnostjo od 31. oktobra 1994, privzeta s Trade Marks Act 1994 (zakon o znamkah iz leta 1994).
Postopki v glavni stvari
Zadeva C-414/99
7 Zino Davidoff SA (v nadaljevanju: Davidoff) je imetnik dveh znamk Cool Water in Davidoff Cool Water, ki sta registrirani v Združenem kraljestvu in se uporabljata za široko paleto toaletnih in kozmetičnih izdelkov. Davidoff izdelke, ki jih izdeluje sam ali se izdelujejo v njegovem imenu in ki z njegovim soglasjem nosijo navedeni znamki, prodaja sam ali se prodajajo v njegovem imenu tako znotraj kot izven območja EGP.
8 Izdelki so označeni s serijsko številko. To označevanje je namenjeno spoštovanju določb Direktive Sveta 76/768/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki (UL L 262, str. 169), v Združenem kraljestvu privzete s Cosmetic Products (Safety) Regulations 1996 (uredba iz leta 1996 o varnosti kozmetičnih izdelkov) (SI 2925/1996). Predložitveno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so serijske številke namenjene tudi čemu drugemu kot samo spoštovanju Direktive 76/768 in nacionalnih predpisov o privzemu.
9 Davidoff je leta 1996 s trgovcem iz Singapurja sklenil pogodbo o izključni distribuciji. Po določbah pogodbe se je distributer po eni strani zavezal, da bo izdelke Davidoffa prodajal izključno na določenem ozemlju izven EGP, in sicer lokalnim distributerjem, zastopnikom ali trgovcem na drobno, po drugi strani pa, da bo sopogodbenikom sam prepovedal ponovno prodajo izven dogovorjenega ozemlja. Stranki sta izrecno določili, da se za pogodbo o izključni distribuciji uporablja nemško pravo.
10 A & G Imports Ltd (v nadaljevanju: A & G) je pridobil zalogo izdelkov Davidoffa, izdelanih v EGP, ki so bili najprej dani na trg v Singapurju s strani slednjega ali z njegovim soglasjem.
11 A & G je te izdelke uvozil v Združeno kraljestvo in jih začel prodajati. Sam ali nek drug trgovec iz distribucijske verige je v celoti ali delno odstranil ali uničil serijske številke.
12 Davidoff je leta 1998 pred High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court), tožil A & G, in med drugim navajal, da so bile z uvozom in prodajo navedenih izdelkov v Združenem kraljestvu kršene njegove pravice iz znamke.
13 A & G se je skliceval na člena 5(1) in 7(1) Direktive ter navajal, da sta bila uvoz in prodaja izvedena s soglasjem Davidoffa ali naj bi se štela kot taka, glede na okoliščine, v katerih so bili izdelki dani na trg v Singapurju.
14 Davidoff je zanikal, da bi soglašal z uvozom zadevnih izdelkov v EGP ali da bi se lahko štelo, da je soglašal s tem. Poleg tega se je skliceval na zakonite razloge za nasprotovanje uvozu in trženju teh izdelkov iz člena 7(2) Direktive. Ti razlogi so temeljili na odstranitvi ali uničenju serijskih številk.
15 Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 18. maja 1999 zavrnilo zahtevo Davidoffa za izdajo začasne odredbe, ker je menilo, da bi bilo treba za spor opraviti celoten postopek. Kljub temu pa je ocenilo, da je treba za namene slednjega bolj natančno opredeliti področje uporabe in učinek člena 7(1) in (2) Direktive.
16 V tem kontekstu je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1) Ali je treba pojem dajanja na trg v Skupnosti s soglasjem imetnika znamke v smislu Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) razlagati tako, da ta vključuje tako izrecno kot implicitno soglasje in tako neposredno kot posredno soglasje?
2) Ali je treba, kadar:
a) je imetnik znamke dal soglasje ali se je strinjal s prenosom izdelkov na tretjega v okoliščinah, v katerih je pravica slednjega za nadaljnje trženje teh izdelkov odvisna od prava, ki se uporablja za pogodbo, po kateri jih je kupil, in
b) to pravo dopušča prodajalcu, da omeji kupčevo nadaljnje trženje ali uporabo izdelkov, vendar pa tudi določa, da če imetnik ni omejil prodajalčeve pravice za nadaljnje trženje izdelka ali to ni bilo storjeno v njegovem imenu, ima tretji pravico do trženja izdelka v kateri koli državi, vključno s Skupnostjo,
torej če v skladu s tem pravom ni nobene omejitve pravic tretjih za trženje teh izdelkov, Direktivo razlagati tako, da je treba domnevati soglasje imetnika k tako pridobljeni pravici tretjega za trženje izdelkov v Skupnosti?
3) Če je odgovor na [prejšnje] vprašanje pritrdilen, ali lahko nacionalna sodišča, ob upoštevanju vseh okoliščin, presojajo, ali dejansko obstajajo omejitve tretjim?
4) Ali je treba člen 7(2) Direktive razlagati tako, da zakoniti razlogi, zaradi katerih lahko imetnik nasprotuje nadaljnjemu trženju svojih izdelkov, vključujejo vsako dejanje tretjega, ki znatno vpliva na vrednost, privlačnost ali izgled znamke ali izdelkov, ki to znamko nosijo?
5) Ali je treba člen 7(2) Direktive razlagati tako, da zakoniti razlogi, zaradi katerih lahko imetnik nasprotuje nadaljnjemu trženju svojih izdelkov, vključujejo (celotno ali delno) odstranitev ali uničenje katere koli oznake na izdelku s strani tretjih, kadar navedena odstranitev ali uničenje verjetno ne more resno ali znatno škodovati ugledu znamke ali izdelkov, ki jo nosijo?
6) Ali je treba člen 7(2) Direktive razlagati tako, da zakoniti razlogi, zaradi katerih lahko imetnik nasprotuje nadaljnjemu trženju svojih izdelkov, vključujejo (celotno ali delno) odstranitev ali uničenje serijskih številk na izdelkih s strani tretjih, kadar zaradi navedene odstranitve ali uničenja zadevni izdelki:
a) kršijo kateri koli del kazenskega zakonika neke države članice (ki se ne nanaša na znamke), ali
b) kršijo določbe Direktive Sveta 76/768/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki (UL L 262, str. 169)?“
Zadevi C-415/99 in C-416/99
17 Levi Strauss & Co., družba, ki je bila ustanovljena po pravu države Delaware (Združene države Amerike), je imetnica znamk Levi's in 501, ki sta registrirani v Združenem kraljestvu in se med drugim uporabljata za jeans.
18 Levi Strauss, družba angleškega prava, je v Združenem kraljestvu imetnik licence znamke, ki jo je podelil Levi Strauss & Co., med drugim za izdelovanje, prodajo in distribucijo jeansa Levi's 501. Te izdelke prodaja v Združenem kraljestvu sama ali pa kot del selektivnega distribucijskega sistema podeljuje licence drugim trgovcem na drobno.
19 Tesco Stores Ltd in Tesco plc (v nadaljevanju skupaj: Tesco) sta dve družbi angleškega prava, s tem da je druga matična družba prve. Tesco je ena od vodilnih verig veletrgovin v Združenem kraljestvu. Med drugim prodaja tudi oblačila.
20 Costco Wholesale UK Ltd (v nadaljevanju: Costco), družba angleškega prava, v Združenem kraljestvu prodaja široko paleto z znamkami zaščitenih izdelkov, med drugim tudi oblačila.
21 Levi Strauss & Co. in Levi Strauss (UK) Ltd (v nadaljevanju skupaj: Levi's) sta zmeraj nasprotovala prodaji jeansa Levi's 501 v Tesco in Costco ter se nista strinjala s tem, da bi slednja postala pooblaščena distributerja za te izdelke.
22 Tesco in Costco sta nabavila jeans Levi's 501, izvirno blago, ki ga prodaja Levi's ali se prodaja v njegovem imenu, pri trgovcih, ki so to blago uvozili iz držav izven EGP. Pogodbe, na podlagi katerih sta pridobila te izdelke, niso vsebovale nobene omejitve, po kateri bi se slednje smelo ali ne prodajati na določenem ozemlju. Jeans, ki ga je kupil Tesco, je Levi's izdelal v Združenih državah Amerike, Mehiki ali Kanadi, ali je bil tam izdelan v njegovem imenu. Izdelki, ki jih je kupil Costco, pa so bili pod enakimi pogoji izdelani v Združenih državah Amerike ali v Mehiki.
23 Dobavitelji družb Tesco in Costco so blago pridobili neposredno ali posredno pri pooblaščenih trgovcih v Združenih državah Amerike, v Kanadi ali Mehiki ali pri trgovcih na debelo, ki so to blago kupili pri „zbirateljih“, to je osebah, ki kupujejo jeans v majhnih količinah v številnih pooblaščenih trgovinah, zlasti v Združenih državah Amerike in v Kanadi.
24 Levi's je leta 1998 pred High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court), zoper Tesco in Costco vložil tožbo. V njej navaja, da uvoz in prodaja jeansa Levi's s strani slednjih pomeni kršitev njegovih pravic iz znamke.
25 Navaja, da je svojim pooblaščenim trgovcem v Združenih državah Amerike in v Kanadi pisno ali ustno sporočil smernice, ki so vključevale določbo o prepovedi prodaje na debelo in po kateri se je blago lahko prodajalo le končnim kupcem. V obrazcih za pisno potrditev naročila si je pridržal pravico – ki jo je večkrat tudi izkoristil – do prenehanja dobav izdelkov trgovcem, ki kršijo to prepoved. Od pooblaščenih trgovcev je zahteval, naj omejijo prodajo oblačil na določeno število kosov na stranko, ponavadi na tri, ter naj v trgovinah izobesijo znake, ki vsebujejo njegovo politiko o prepovedi prodaje na debelo in navedeno omejitev pri prodaji na drobno. V Mehiki je svoje izdelke prodajal pooblaščenim trgovcem na debelo. Slednje je vedno obvestil, še posebej s ponavljajočimi se pisnimi obvestili, o svojem pravilu, po katerem blago ne sme biti predmet prodaje za izvoz.
26 Tesco priznava, da je v kritičnem času vedel, da Levi's želi, da bi se njegov jeans prodajal v EGP le preko pooblaščenih trgovcev. V nasprotju z njim Costco to zanika.
27 Tesco in Costco navajata, da ju ni vezala nobena pogodbena omejitev. Levi's jima ni poskušal naložiti nikakršne omejitve v zvezi z blagom ali ju o tem obvestiti, prav tako pa si ni pridržal nobenih pravic. Zato je po njunem mnenju trgovec, ki je kupil sporen jeans, imel pravico, da z njim prosto razpolaga.
28 V tem kontekstu je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali Direktiva 89/104/EGS (‚Direktiva‘), kadar je bilo blago, ki nosi registrirano znamko, dano na trg neke države, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru, s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem, in so to blago v Evropski gospodarski prostor uvozili ali prodali tretji, omogoča imetniku znamke, da tak uvoz ali prodajo prepove, razen če s tem ni izrecno in določno soglašal ali če se tako soglasje lahko domneva?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje, da se soglasje lahko domneva, ali se da o njem sklepati iz dejstva, da je imetnik blago prodal ali se je to zgodilo v njegovem imenu, brez pogodbenega pridržka o prepovedi ponovne prodaje v Evropskem gospodarskem prostoru, ki zavezuje prvega in vse nadaljnje kupce?
3) Kadar je imetnik znamke dal blago, ki nosi registrirano znamko, na trg neke države, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru:
a) koliko je za vprašanje, ali je imetnik v smislu Direktive dal soglasje k temu, da se njegovo blago da na trg v Evropskem gospodarskem prostoru, upoštevno ali odločilno, da:
i) oseba, ki kljub temu, da ni pooblaščeni prodajalec, daje blago na trg, s tem da ve, da je zakoniti lastnik tega blaga in da na njem ni nobene oznake o prepovedi njegovega dajanja na trg v Evropskem gospodarskem prostoru; in/ali
ii) oseba, ki kljub temu, da ni pooblaščeni prodajalec, daje blago na trg, s tem da ve, da imetnik znamke nasprotuje temu, da bi se blago dajalo na trg v Evropskem gospodarskem prostoru; in/ali
iii) oseba, ki kljub temu, da ni pooblaščeni prodajalec, daje blago na trg, s tem da ve, da imetnik znamke nasprotuje temu, da bi blago na trg dajala nepooblaščena oseba; in/ali
iv) je bilo blago v državi, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru, kupljeno pri pooblaščenih trgovcih na drobno, ki jih je imetnik znamke obvestil, da nasprotuje prodaji tega blaga s ciljem ponovne prodaje, vendar ti svojim kupcem niso naložili pogodbenih omejitev glede načina, na katerega lahko slednji razpolagajo z blagom; in/ali
v) je bilo blago v državi, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru, kupljeno pri pooblaščenih trgovcih na debelo, ki jih je imetnik znamke obvestil, da je treba blago prodajati trgovcem na drobno iz te države, ki je izven Evropskega gospodarskega prostora, in se ne sme prodajati za izvoz, vendar ti svojim kupcem niso naložili pogodbenih omejitev glede načina, na katerega lahko slednji razpolagajo z blagom; in/ali
vi) je imetnik znamke obvestil ali ni obvestil vseh kasnejših kupcev blaga (to je tistih, ki so med prvim kupcem, ki je blago kupil pri imetniku, in osebo, ki daje blago na trg v Evropskem gospodarskem prostoru) o svojem nasprotovanju prodaji blaga s ciljem ponovne prodaje; in/ali
vii) je imetnik znamke naložil ali ni naložil pogodbene omejitve, po kateri je prvemu kupcu pravno zavezujoče prepovedano prodajati s ciljem nadaljnje prodaje vsem, ki niso končni kupci?
b) ali je vprašanje, ali je imetnik znamke soglašal s tem, da se navedeno blago da na trg v Evropskem gospodarskem prostoru v smislu Direktive ali ne, odvisno od drugih dejavnikov, in če je, od katerih?“
29 Predsednik Sodišča je za namene pisnega in ustnega postopka ter sodbe v skladu s členom 43 Poslovnika s sklepom z dne 15. decembra 1999 združil zadeve od C‑414/99 do C-416/99.
Vprašanja v zvezi s členom 7(1) Direktive
Predhodne ugotovitve
30 Treba je ugotoviti, da se vprašanja v zadevi C-414/99 nanašajo na izdelke, ki so bili dani na trg v Skupnosti, medtem ko se vprašanja v zadevah C-415/99 in C‑416/99 nanašajo na izdelke, ki so bili dani na trg v EGP, to je ob upoštevanju spremembe člena 7(1) Direktive 89/104 s Sporazumom EGP.
31 Ker bo vsebina odgovorov, ki bodo dani, za države članice Skupnosti enaka za eno ali drugo situacijo, se bo v nadaljevanju te sodbe navajalo le dajanje na trg v EGP.
32 Prav tako je primerno spomniti, da je zakonodajalec Skupnosti v členih 5 in 7 Direktive določil pravilo o izčrpanju v Skupnosti, to je tisto pravilo, v skladu s katerim pravica iz znamke njenemu imetniku ne dopušča prepovedovanja uporabe le-te za izdelke, ki jih je sam pod to znamko dal na trg v EGP ali so bili dani na trg z njegovim soglasjem. S sprejetjem teh določb zakonodajalec Skupnosti državam članicam ni pustil možnosti, da bi v nacionalnem pravu določile izčrpanje pravice iz znamke za izdelke, dane na trg v tretjih državah (sodba z dne 16. julija 1998 v zadevi Silhouette International Schmied, C-355/96, ZOdl. str. I‑4799, točka 26).
33 Učinek Direktive je torej omejitev izčrpanja imetnikovih pravic iz znamke samo v primerih, ko so bili izdelki dani na trg v EGP, in omogočanje imetniku, da svoje izdelke trži izven tega območja, ne da bi to trženje izčrpalo njegove pravice znotraj EGP. Zakonodajalec Skupnosti je s tem, ko je določil, da dajanje na trg izven EGP ne izčrpa imetnikove pravice, da nasprotuje uvozu svojih izdelkov brez soglasja, imetniku znamke dopustil, da nadzoruje prvo dajanje na trg v EGP tistih izdelkov, ki nosijo znamko (sodba z dne 1. julija 1999 v zadevi Sebago in Maison Dubois, C-173/98, ZOdl. str. I-4103, točka 21).
34 Z vprašanji za predhodno odločanje želi predložitveno Sodišče predvsem izvedeti, v katerih okoliščinah se lahko šteje, da je imetnik znamke soglašal, neposredno ali posredno, s tem, da tretji, trenutni imetniki izdelkov, ki to znamko nosijo in jih je imetnik dal na trg izven EGP ali so bili tja dani z njegovim soglasjem, navedene izdelke uvozijo in jih dajo na trg v EGP.
Možnost implicitnega soglasja imetnika znamke k dajanju na trg v EGP
35 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, postavljenim v vseh zadevah od C‑414/99 do C-416/99, v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 7(1) Direktive razlagati tako, da mora biti soglasje imetnika neke znamke k trženju v EGP izdelkov, ki to znamko nosijo in jih je imetnik pred tem dal na trg izven EGP ali so bili tja dani z njegovim soglasjem, izrecno, ali pa je lahko tudi implicitno.
36 To vprašanje je torej namenjeno pridobitvi pojasnila glede načina, na katerega se lahko izrazi soglasje imetnika znamke k trženju v EGP.
37 Odgovor na tako vprašanje predpostavlja, da se predhodno ugotovi, ali je treba ob upoštevanju situacij, kot je ta v postopku v glavni stvari, pojem „soglasje“ iz člena 7(1) Direktive v pravnem redu Skupnosti razlagati enako.
38 Italijanska vlada meni, da v primeru trženja izven EGP nikoli ne pride do izčrpanja pravice iz znamke, ki bi bila posledica neke določbe Skupnosti, ker Direktiva takega izčrpanja ne predvideva. Pri vprašanju obstoja izrecnega ali implicitnega soglasja za ponoven uvoz v EGP ne gre za soglasje k izčrpanju iz člena 7(1) Direktive, ampak gre za dejanje razpolaganja s pravicami iz znamke, ki je stvar zadevnega nacionalnega prava.
39 V zvezi s tem je primerno spomniti, da členi od 5 do 7 Direktive vsebujejo popolno uskladitev pravil v zvezi s pravicami iz znamke, poleg tega pa opredeljujejo pravice, ki jih imetniki znamk uživajo v Skupnosti (citirana sodba v zadevi Silhouette Schmied, točki 25 in 29).
40 Člen 5 Direktive imetniku znamke podeljuje izključno pravico, da vsem tretjim prepove, da „brez njegovega soglasja“ uvažajo izdelke, ki nosijo njegovo znamko. Člen 7(1) vsebuje izjemo od tega pravila, in sicer določa, da je imetnikova pravica izčrpana, ko da imetnik izdelke na trg v EGP ali se to zgodi „z njegovim soglasjem“.
41 Zdi se, da soglasje, ki je enakovredno odpovedi imetnika njegovi izključni pravici iz člena 5 Direktive, da vsem tretjim prepove uvoz izdelkov, ki nosijo njegovo znamko, predstavlja odločilen dejavnik pri ugasnitvi te pravice.
42 Če bi bil pojem soglasja stvar nacionalnega prava držav članic, bi bil rezultat tega lahko različno varstvo imetnikov znamk glede na vsako zadevno pravo. Cilj „v pravnih sistemih vseh držav članic uživati enako varstvo“ iz devete uvodne izjave Direktive 89/104, ki je označen kot „bistvenega pomena“, s tem ne bi bil dosežen.
43 Sodišče mora torej zagotoviti enako razlago pojma „soglasje“ k dajanju na trg v EGP, kot ga predvideva člen 7(1) Direktive.
44 Stranke v postopku v glavni stvari, nemška, finska in švedska vlada ter nadzorni organ EFTA priznavajo, izrecno ali po vsebini, da je lahko soglasje k dajanju na trg v EGP tistih izdelkov, ki se jih je pred tem tržilo izven tega območja, izrecno ali implicitno. V nasprotju s tem pa francoska vlada navaja, da mora biti soglasje izrecno. Komisija pa meni, da ne gre za vprašanje, ali mora biti soglasje izrecno ali implicitno, ampak, ali je imetnik znamke imel prvo priložnost izkoristiti prednost izključnih pravic, ki mu gredo v EGP.
45 Treba je ugotoviti, da mora biti, ob upoštevanju pomembnosti njegovega učinka, ki je v ugasnitvi izključne pravice imetnikov zadevnih znamk iz postopkov v glavni stvari (pravice, ki jim omogoča nadzor nad prvim dajanjem na trg v EGP), soglasje izraženo tako, da na nedvoumen način izkazuje voljo za odpoved tej pravici.
46 O taki volji se običajno sklepa iz izrecnega soglasja. Vendar pa ni izključeno, da bi se lahko v določenih primerih o tem lahko sklepalo tudi implicitno iz dejstev in okoliščin pred, ob ali po dajanju na trg izven EGP, ki bi po presoji nacionalnega sodišča prav tako na nedvoumen način izkazovale voljo za odpoved pravici imetnika.
47 Na prvo vprašanje, ki je bilo postavljeno v vseh zadevah od C-414/99 do C‑416/99, je treba torej odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive razlagati tako, da je soglasje imetnika neke znamke k trženju v EGP izdelkov, ki jo nosijo in jih je pred tem imetnik dal na trg izven EGP ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem, lahko implicitno, če se da o tem sklepati iz dejstev in okoliščin pred, ob ali po dajanju na trg izven EGP, ki bi po presoji nacionalnega sodišča prav tako na nedvoumen način izkazovale voljo o odpovedi pravici imetnika, da nasprotuje dajanju na trg v EGP.
Možnost sklepanja o implicitnem soglasju samo iz molka imetnika znamke
48 Z drugim vprašanjem in z vprašanjem 3(a), (i), (vi) in (vii) iz zadev C-415/99 in C-416/99 ter z drugim vprašanjem iz zadeve C-414/99 predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se lahko glede na dejstva iz postopkov v glavni stvari o implicitnem soglasju sklepa:
– iz dejstva, da imetnik znamke vseh nadaljnjih pridobiteljev izdelkov, danih na trg izven EGP, ni obvestil o njegovem nasprotovanju trženju v EGP;
– iz dejstva, da prepoved dajanja na trg v EGP na izdelkih ni bila označena;
– iz okoliščine, da je imetnik znamke lastninsko pravico na izdelkih, ki znamko nosijo, prenesel, ne da bi določil pogodbene omejitve, in da po pravu, ki se uporablja za pogodbo, prenos lastninske pravice v odsotnosti takih omejitev pomeni pravico do neomejene ponovne prodaje ali vsaj pravico do nadaljnjega trženja izdelkov v EGP.
49 A & G, Tesco in Costco ob sklicevanju zlasti na zgoraj navedeni sodbi Silhouette International Schmied ter Sebago in Maison Dubois navajajo, da se bi moralo šteti, da je tožena stranka iz tožbe zaradi kršitve znamke delovala s soglasjem imetnika znamke, razen če slednji dokaže nasprotno.
50 Po njihovem mnenju bi moral imetnik znamke, ki bi si želel pridržati izključno pravico, zagotoviti, da:
– bi bilo na izdelkih, ki znamko nosijo, jasno označeno, da tak pridržek obstaja, in
– bi se njegovi pridržki določili v pogodbah o prodaji in ponovni prodaji navedenih izdelkov.
51 A & G navaja, da določba pogodbe med Davidoffom in njegovim distributerjem v Singapurju, po kateri se slednji zavezuje svojim distributerjem, zastopnikom in/ali trgovcem na drobno naložiti obveznost, da ne smejo prodajati izdelkov izven dogovorjenega ozemlja, niti distributerju samemu niti njegovim distributerjem, zastopnikom in/ali trgovcem na drobno ni prepovedovala prodajati tretjim znotraj navedenega ozemlja, z neomejenimi pravicami do ponovne prodaje. Spis zadeve iz postopka v glavni stvari ne vsebuje nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da so distributer sam ali njegovi distributerji, zastopniki in/ali trgovci na drobno sporne izdelke prodajali izven dogovorjenega ozemlja. Poleg tega na izdelkih ali njihovi embalaži ni bilo nobene označbe glede obstoja omejitev v zvezi s ponovno prodajo, ti izdelki pa so se kupovali in nato prodajali podjetju A & G brez kakršne koli tovrstne omejitve.
52 Tesco in Costco menita, da če pogodbe, po katerih nek trgovec pridobi z znamko zaščitene izdelke, ki so bili dani na trg izven EGP, ne vsebujejo omejitev glede njihove ponovne prodaje, potem je brez pomena, da je morda imetnik znamke z obvestilom ali kako drugače sporočil, da ne želi, da bi navedeni trgovec njegove izdelke prodajal v EGP.
53 Kljub temu pa je treba ugotoviti, da iz prvega odgovora na prvo vprašanje iz vseh treh zadev od C-414/99 do C-416/99 izhaja, da je treba soglasje izraziti pozitivno, in da morajo dejstva, ki se upoštevajo pri ugotavljanju obstoja implicitnega soglasja, na nedvoumen način posredovati to, da se imetnik znamke odpoveduje uveljavljanju svojih izključnih pravic.
54 Iz tega sledi, da mora trgovec, ki se sklicuje na to, da je bilo soglasje dano, to tudi dokazati, ne pa da imetnik znamke dokazuje, da takega soglasja ni dal.
55 Zato se o implicitnem soglasju k trženju v EGP izdelkov, ki so bili dani na trg izven njega, ne more sklepati iz samega molka imetnika znamke.
56 Prav tako se o implicitnem soglasju ne more sklepati iz odsotnosti obvestila imetnika znamke o njegovem nasprotovanju trženju v EGP, niti iz tega, da na izdelkih ni označil prepovedi dajanja na trg v EGP.
57 Končno pa se o takem soglasju ne more sklepati niti iz okoliščine, da je imetnik znamke prenesel lastninsko pravico nad izdelki, ki znamko nosijo, ne da bi pri tem določil pogodbene omejitve, in da po pravu, ki se uporablja za pogodbo, prenos lastninske pravice v odsotnosti takih omejitev pomeni pravico do neomejene ponovne prodaje ali vsaj pravico do nadaljnjega trženja izdelkov v EGP.
58 Nacionalno pravo, ki bi upoštevalo sam molk imetnika znamke, ne bi priznavalo implicitnega soglasja, ampak domnevno soglasje. To ne bi bilo v skladu z zahtevo po pozitivnem soglasju, kot izhaja iz prava Skupnosti.
59 Če mora zakonodajalec Skupnosti določiti pravice imetnika znamke v državah članicah Skupnosti, bi bilo nedopustno, da bi se na podlagi prava, ki se uporablja za pogodbo za trženje izven EGP, uporabile tiste pravne določbe, ki omejujejo varstvo, ki ga imetniku neke znamke zagotavljata člena 5(1) in 7(1) Direktive.
60 Na drugo vprašanje, na vprašanje 3(a)(i), (vi) in (vii) iz zadev C-415/99 in C‑416/99 ter na drugo vprašanje iz zadeve C-414/99 je treba torej odgovoriti, da se o implicitnem soglasju ne da sklepati iz:
– odsotnosti obvestila imetnika znamke vsem naknadnim pridobiteljem izdelkov, danih na trg izven EGP, da nasprotuje njihovemu trženju v EGP;
– odsotnosti označbe o prepovedi dajanja na trg v EGP na izdelkih;
– okoliščine, da je imetnik znamke prenesel lastninsko pravico na izdelkih, ki znamko nosijo, ne da bi pri tem določil pogodbene omejitve, in da po pravu, ki se uporablja za pogodbo, prenos lastninske pravice v odsotnosti takih omejitev pomeni pravico do neomejene ponovne prodaje ali vsaj pravico do nadaljnjega trženja izdelkov v EGP.
61 Ob upoštevanju tega odgovora na tretje vprašanje iz zadeve C-414/99 ni treba odgovoriti.
Posledica nevednosti trgovca, ki v EGP uvaža izdelke določene znamke, čemur imetnik te znamke izrecno nasprotuje
62 Z vprašanjem 3(a) od (ii) do (v) iz zadev C-415/99 in C-416/99 predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je za izčrpanje izključnih pravic imetnika znamke relevantno, da:
– trgovec, ki uvaža izdelke, ki nosijo znamko, ne ve, da imetnik nasprotuje temu, da bi jih na trg EGP dajali ali jih tam tržili nepooblaščeni trgovci, ali
– pooblaščeni trgovci na drobno in na debelo lastnim kupcem niso naložili pogodbenih omejitev, ki bi vsebovale tako nasprotovanje, čeprav jih je imetnik znamke o tem obvestil.
63 Ti vprašanji se nanašata na problem, ali je mogoče zoper tretjega, na katerega je bilo blago preneseno, uveljavljati omejitev pravice do prostega razpolaganja s tem blagom, kar je od prvega kupca zahteval prvi prodajalec, ali je bilo to med tema dvema strankama pri prodaji dogovorjeno.
64 To je nekaj drugega od vprašanja o učinku, ki ga ima soglasje k dajanju na trg v EGP na pravice iz znamke. Ker se o takem soglasju ne da sklepati iz molka imetnika znamke, ohranitev njegove izključne pravice ne more biti odvisna od morebitne izrecne prepovedi trženja v EGP, ki je imetniku ni treba uveljaviti, in zato seveda tudi ne od ponovitve te prepovedi v eni ali več pogodbah, sklenjenih v okviru distribucijske verige.
65 Nacionalna pravila o učinkih prodajnih prepovedi zoper tretje torej niso relevantna za rešitev spora med imetnikom znamke in kasnejšim trgovcem iz distribucijske verige glede ohranitve ali ugasnitve pravic iz znamke.
66 Na vprašanje 3(a) od (ii) do (v) iz zadev C-415/99 in C-416/99 je treba torej odgovoriti, da za izčrpanje izključnih pravic imetnika iz znamke ni pomembno, da:
– trgovec, ki uvaža izdelke, ki nosijo znamko, ne ve, da imetnik nasprotuje temu, da bi jih na trg EGP dajali ali jih tam tržili nepooblaščeni trgovci, ali
– pooblaščeni trgovci na drobno in na debelo lastnim kupcem niso naložili pogodbenih omejitev, ki bi vsebovale tako nasprotovanje, čeprav jih je imetnik znamke o tem obvestil.
67 Ob upoštevanju tega odgovora in tistih, navedenih pred tem, na vprašanje 3(b) iz zadev C-415/99 in C-416/99 ni treba odgovoriti.
Vprašanja v zvezi s členom 7(2) Direktive
68 Ob upoštevanju odgovorov na zgoraj navedena vprašanja za rešitev spora v glavni stvari ni treba odgovoriti na četrto, peto in šesto vprašanje iz zadeve C-414/99.
Stroški
69 Stroškov nemške, francoske, italijanske, finske in švedske vlade ter Komisije in nadzornega organa EFTA, ki so Sodišču predložili svoja stališča, se ne povrne. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, odloči o stroških to sodišče.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
v odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patent Court) s sklepi z dne 24. junija 1999 in 22. julija 1999, razsodilo:
1) Člen 7(1) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, kot je bila spremenjena s sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992, je treba razlagati tako, da je soglasje imetnika neke znamke k trženju v Evropskem gospodarskem prostoru izdelkov, ki jo nosijo in jih je pred tem imetnik dal na trg izven Evropskega gospodarskega prostora ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem, lahko implicitno, če se da o tem sklepati iz dejstev in okoliščin pred, ob ali po dajanju na trg izven Evropskega gospodarskega prostora, ki bi po presoji nacionalnega sodišča prav tako na nedvoumen način izkazovale voljo o odpovedi pravici imetnika, da nasprotuje dajanju na trg v Evropskem gospodarskem prostoru.
2) O implicitnem soglasju se ne da sklepati iz:
– odsotnosti obvestila imetnika znamke vsem naknadnim pridobiteljem izdelkov, danih na trg izven Evropskega gospodarskega prostora, da nasprotuje njihovemu trženju v Evropskem gospodarskem prostoru;
– odsotnosti označbe o prepovedi dajanja na trg v Evropskem gospodarskem prostoru na izdelkih;
– okoliščine, da je imetnik znamke prenesel lastninsko pravico na izdelkih, ki znamko nosijo, ne da bi pri tem določil pogodbene omejitve, in da po pravu, ki se uporablja za pogodbo, prenos lastninske pravice v odsotnosti takih omejitev pomeni pravico do neomejene ponovne prodaje ali vsaj pravico do nadaljnjega trženja izdelkov v Evropskem gospodarskem prostoru.
3) Za izčrpanje izključnih pravic imetnika iz znamke ni relevantno, da:
– trgovec, ki uvaža izdelke, ki nosijo znamko, ne ve, da imetnik nasprotuje temu, da bi jih na trg v Evropskem gospodarskem prostoru dajali ali jih tam tržili nepooblaščeni trgovci, ali
– pooblaščeni trgovci na drobno in na debelo lastnim kupcem niso naložili pogodbenih omejitev, ki bi vsebovale tako nasprotovanje, čeprav jih je imetnik znamke o tem obvestil.
Rodríguez Iglesias | Jann | Colneric |
La Pergola | Puissochet | Sevón |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. novembra 2001.
R. Grass | | G. C. Rodríguez Iglesias |