SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PHILIPPA LÉGERJA,
predstavljeni 5. oktobra 2006(1)
Zadeva C-110/05
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Italijanski republiki
„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 28 ES – Prosti pretok blaga – Nacionalni predpisi, ki prepovedujejo, da bi mopedi vlekli priklopnik – Količinske omejitve – Ukrepi z enakim učinkom – Utemeljitev – Varnost v cestnem prometu – Sorazmernost“
1. Komisija Evropskih skupnosti s to tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, s tem ko je ohranila predpise, ki prepovedujejo, da bi mopedi vlekli priklopnik.
I – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
1. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti
2. V členu 28 ES je določeno, da so „[m]ed državami članicami […] prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom“.
3. V skladu s členom 30 ES so dovoljene prepovedi ali omejitve pri uvozu med državami članicami, ki so utemeljene med drugim z javno varnostjo ter varovanjem zdravja in življenja ljudi, če niso sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine znotraj Skupnosti.
2. Predpisi o postopkih homologacije dvo- ali trikolesnih motornih vozil
4. Direktiva Sveta 92/61/EGS(2) je bila sprejeta zaradi določitve postopka homologacije(3) Skupnosti dvo- ali trikolesnih motornih vozil.
5. Kot jasno izhaja iz obrazložitvenega memoranduma te direktive, je cilj tega postopka zagotoviti delovanje notranjega trga z odstranjevanjem tehničnih ovir pri trgovanju v sektorju motornih vozil.(4) Njen namen je tudi prispevati k izboljšanju varnosti v cestnem prometu ter k varstvu okolja in potrošnikov.(5)
6. Da bi omogočila izvajanje tega postopka homologacije Skupnosti, navedena direktiva določa popolno uskladitev tehničnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati vozila.(6). Določa tudi, da se tehnične zahteve, ki veljajo za različne sestavne dele in značilnosti navedenih vozil, uskladijo v okviru posamičnih direktiv.(7)
7. V skladu s členom 1(1), prvi pododstavek, se Direktiva 92/61 uporablja za „vsa dvo- ali trikolesna motorna vozila, z dvojnimi kolesi ali brez njih, namenjena za vožnjo po cesti, in tudi za njihove sestavne dele ali samostojne tehnične enote“.
8. V skladu s členom 1(2) in (3) iste direktive so navedena vozila mopedi(8), motorna kolesa, trikolesa in tudi štirikolesa.
9. Zahteve v zvezi z masami in merami dvo- ali trikolesnih motornih vozil so bile usklajene z Direktivo Sveta 93/93/EGS(9).
10. Druge tehnične zahteve, zlasti v zvezi z napravami za spenjanje in priključki navedenih vozil, so bile usklajene z Direktivo 97/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta(10).
11. Direktivi 93/93 in 97/24 v preambulah navajata, da zahteve, ki jih določata, ne smejo zavezovati tistih držav članic, ki na svojem ozemlju ne dovoljujejo vleke prikolic z dvokolesnimi motornimi vozili, da bi morale spremeniti svoje predpise.(11)
B – Nacionalno pravo
12. Člen 53 zakonodajne uredbe št. 285 (decreto legislativo n. 285) z dne 30. aprila 1992(12) opredeljuje mopede kot „vsa dvo-, tri- ali štirikolesna motorna vozila“, pri čemer zadnje navedena tvorijo kategorijo „motornih štirikoles“.
13. V skladu s členom 54 cestnoprometnih predpisov so osebna vozila motorna vozila z najmanj štirimi kolesi, razen mopedov.
14. V skladu s členom 56 navedenih predpisov lahko priklopnik vlečejo samo osebna vozila, trolejbusi(13) in traktorji.
II – Predhodni postopek
15. Po izmenjavi korespondence med Italijansko republiko in Komisijo je Komisija to državo članico, ker je menila, da ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, s tem ko je sprejela zadevne predpise, z dopisom z dne 3. aprila 2003 pisno opomnila, naj predloži pripombe.
16. Italijanska republika se je v dopisu z dne 13. junija 2003 zavezala, da bo sprejela potrebne spremembe nacionalnih predpisov in odpravila oviro za uvoz, na katero je opozorila Komisija. Ta država članica je poleg tega natančneje navedla, da se te spremembe nanašajo ne samo na homologacijo vozil, ampak tudi registracijo, uporabo in cestne preglede priklopnikov.
17. Vendar Komisija ni prejela nobenega drugega sporočila o sprejetju navedenih sprememb in je torej Italijanski republiki 19. decembra 2003 poslala obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev od prejetja tega mnenja sprejme potrebne ukrepe za izpolnitev obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 28 ES. Ker Komisija ni prejela odgovora, je 4. marca 2005 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 226 ES vložila to tožbo.
III – Tožba
18. Komisija predlaga Sodišču, naj:
– ugotovi, da Italijanska republika, s tem da je prepovedala, da bi mopedi vlekli priklopnike, ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES;
– naloži Italijanski republiki plačilo stroškov.
19. Italijanska republika predlaga Sodišču, naj zavrne tožbo.
IV – Neizpolnitev obveznosti
A – Glavne trditve strank
20. Komisija Italijanski republiki očita, da krši načelo prostega pretoka blaga, določeno v členu 28 ES, s tem ko ne dovoljuje, da bi mopedi vlekli priklopnik.
21. Komisija v utemeljitev tega očitka najprej opozarja, da se zaradi neobstoja usklajene zakonodaje Skupnosti o homologaciji, registraciji in uporabi priklopnikov za mopede uporabljata člena 28 in 30 ES.
22. Komisija nato poudarja, da je posledica spornega ukrepa preprečevanje uporabe priklopnikov, ki se zakonito proizvajajo in tržijo v drugih državah članicah, kar naj bi oviralo njihov uvoz in prodajo v Italiji. Po njenem mnenju je tak ukrep, ki naj bi oviral uvoz v smislu člena 28 ES, mogoče šteti za združljiv s Pogodbo samo, če ga utemeljuje eden od razlogov v splošnem interesu, naštetih v členu 30 ES, ali ena od nujnih zahtev, določenih v sodni praksi Sodišča.
23. Komisija v zvezi s tem navaja, da dejstvo, da Italijanska republika dovoljuje, da na njenem ozemlju mopedi, registrirani v drugih državah članicah, vlečejo priklopnike, dokazuje, da zadevna prepoved vleke priklopnikov ne izpolnjuje nobene zahteve na področju varnosti v cestnem prometu.
24. In končno, Komisija ugotavlja, da uvodne izjave direktiv 93/93 in 97/24, ki jih Italijanska republika navaja v podporo zadevnim predpisom, niso zavezujoče in njihov cilj ali posledica ne more biti uskladitev nacionalnih predpisov, kot se obravnavajo v tem sporu, s pravom Skupnosti. Komisija v zvezi s tem opozarja na ustaljeno sodno prakso Sodišča o prednosti primarnega prava nad sekundarnim pravom.
25. Italijanska republika na te trditve odgovarja, da kršitev, ki se ji očita, zadeva prepoved vleke priklopnikov za mopede, registrirane v Italiji, ne pa zavrnitve registracije mopeda ali priklopnika, proizvedenega v drugi državi članici in namenjenega za trženje na italijanskem ozemlju.
26. Italijanska republika poleg tega trdi, da pridržek v zadnjih uvodnih izjavah direktiv 93/93 in 97/24 dovoljuje sporni ukrep. Po njenem mnenju je tak pridržek utemeljen z razlikami v reliefu, ki obstajajo med nacionalnimi ozemlji. Ta prepoved se lahko umakne samo, če se uskladijo tehnična pravila o homologaciji, registraciji in uporabi priklopnikov, ki jih vlečejo dvo- ali trikolesna motorna vozila.(14) Vendar Italijanska republika opozarja, da veljavno pravo Skupnosti ne predvideva take uskladitve. Zato vzajemno priznavanje priklopnikov ostaja v okviru diskrecijske pravice držav članic.
27. Italijanska republika nazadnje poudarja, da so tehnične značilnosti vozil pomembne z vidika varnosti v cestnem prometu. Italijanski organi v zvezi s tem menijo, da zaradi neobstoja standardov o homologaciji za vozila, ki vlečejo priklopnik, varnostne zahteve niso izpolnjene.
B – Presoja
28. Namen tožbe Komisije je, da Sodišče ugotovi, da italijanski predpisi, s tem ko prepovedujejo, da bi mopedi vlekli priklopnike, uvajajo oviro za prosti pretok blaga, ki je v nasprotju s Pogodbo.
29. Najprej je treba opozoriti, da navedene določbe sekundarnega prava ne urejajo tehničnih značilnosti, ki jih morajo izpolnjevati mopedi, ki vlečejo priklopnik. Nacionalni ukrepi v zvezi s tem vprašanjem torej niso predmet uskladitve na ravni Skupnosti.
30. Vendar so države članice zaradi neobstoja skupnih ali usklajenih pravil še vedno dolžne spoštovati temeljne svoboščine, določene s Pogodbo, med katerimi je prosti pretok blaga.(15)
31. Ta svoboščina v skladu s členom 28 ES zagotavlja predvsem prepoved količinskih omejitev pri uvozu med državami članicami in tudi vseh ukrepov z enakim učinkom.
32. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, prepovedana s členom 28 ES, vsak državni ukrep, ki lahko neposredno ali posredno ter dejansko ali potencialno ovira trgovino znotraj Skupnosti.(16) Tako čeprav cilj ukrepa ni urejati trgovanje z blagom med državami članicami, je odločilen njegov učinek na trgovino znotraj Skupnosti, naj je dejanski ali potencialni.
33. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko ukrepi, ki se brez razlikovanja uporabljajo za nacionalne proizvode in proizvode, uvožene iz drugih držav članic, zaradi neusklajene zakonodaje omejujejo prosti pretok blaga.(17)
34. Ti ukrepi so vseeno lahko utemeljeni, če so njihovi cilji zakoniti. Sodišče namreč stalno razsoja, da nacionalni ukrepi, ki ovirajo prosti pretok blaga, niso nujno v nasprotju s pravom Skupnosti, če se lahko utemeljijo z enim od razlogov v splošnem interesu, naštetih v členu 30 ES, ali z eno od nujnih zahtev, določenih s sodno prakso Sodišča, v primerih, v katerih se nacionalni predpisi uporabljajo brez razlikovanja.(18)
35. Vendar kot poudarja Sodišče, je treba vsako odstopanje od temeljnega načela prostega pretoka blaga razlagati ozko.(19) Vsako utemeljitev iz člena 30 ES je torej treba zasnovati restriktivno in tega člena se ne sme razširiti na primere, ki v njem niso taksativno našteti. V teh okoliščinah morajo nacionalni organi dokazati, da so njihovi predpisi potrebni za uresničitev zadevnega cilja in da so navedeni predpisi sorazmerni s tem ciljem.(20)
36. Z vidika teh načel je treba preučiti, ali so zadevni nacionalni predpisi ovira za prosti pretok blaga, prepovedana s členom 28 ES, in pri pritrdilnem odgovoru, ali jih je mogoče utemeljiti.
1. Obstoj ovire za prosti pretok blaga
37. Mislim, da so nacionalni predpisi, ki se obravnavajo v tem sporu, ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, prepovedana s členom 28 ES.
38. Na eni strani iz spisa izhaja, da ima zadevna prepoved značaj ukrepa, ki se brez razlikovanja uporablja za nacionalne proizvode in proizvode, uvožene iz drugih držav članic. Italijanska republika namreč v dupliki poudarja, da ukrep prepovedi zadeva vse priklopnike ne glede na kraj proizvodnje.(21)
39. Na drugi strani ni sporno, da zadevni nacionalni predpisi, s tem ko na splošno in absolutno prepovedujejo, da bi mopedi na vsem italijanskem ozemlju vlekli priklopnik, ovirajo prosti pretok blaga, zlasti priklopnikov.
40. Čeprav se ta prepoved nanaša samo na mopede, se mi zdi, da je spenjanje priklopnika na to vrsto vozila predvsem v kmečkem okolju običajen in pogost način prevoza. Vendar je posledica teh predpisov, čeprav ne prepovedujejo uvoza in dajanja priklopnikov na trg v Italiji, omejitev njihove uporabe na vsem italijanskem ozemlju. Torej menim, da taka prepoved lahko omeji možnosti trgovanja med Italijansko republiko in drugimi državami članicami ter ovira uvoz in trženje priklopnikov iz navedenih držav v Italiji, čeprav se v njih zakonito proizvajajo in tržijo.
41. V teh okoliščinah se mi zdi, da so zadevni nacionalni predpisi ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, ki je načeloma prepovedana s členom 28 ES.
42. Vseeno je treba preučiti, ali je te predpise kljub omejevalnim učinkom na trgovino znotraj Skupnosti mogoče utemeljiti z enim od razlogov v splošnem interesu, naštetih v členu 30 ES, ali z eno od nujnih zahtev, določenih s sodno prakso Sodišča, ter po potrebi, ali taka omejitev lahko doseže zastavljeni cilj in ali je sorazmerna s tem ciljem.
2. Morebitna utemeljitev ovire
43. Italijanska republika v okviru tega spora trdi, da je bila zadevna prepoved določena zaradi zagotavljanja varnosti voznikov. Ta razlog ni izrecno naveden v členu 30 ES, in kot sem navedel, je treba to določbo razlagati ozko.
44. Vendar mislim, da je zaščita varnosti v cestnem prometu zakonit cilj, ki lahko v nekaterih okoliščinah upravičuje oviro za trgovanje z blagom v Skupnosti.
45. Ni namreč sporno, da je varnost v cestnem prometu cilj, ki ga pravo Skupnosti priznava in poskuša doseči.(22)
46. Poleg tega je treba ugotoviti, da sta med razlogi za utemeljitev, navedenimi v členu 30 ES, javna varnost ter varovanje zdravja in življenja ljudi. Mislim, da je treba za vsakega od teh razlogov razumeti, da vključuje preprečevanje prometnih nesreč.
47. Nazadnje, Sodišče je v sodbi z dne 11. junija 1987 v zadevi Gofette in Gilliard(23) v zvezi z nadzornim ukrepom, ki je bil naložen kot predpogoj za registracijo vozila, uvoženo iz druge države članice, že dopustilo, da se lahko ovira za prosti pretok blaga utemelji na podlagi člena 30 ES, če se izkaže, da je ta ukrep potreben za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu.(24)
48. V teh okoliščinah mislim, da je zadevne nacionalne ukrepe mogoče utemeljiti na podlagi člena 30 ES, če bi lahko zagotavljali varnost voznikov in bili sorazmerni s tem ciljem.
49. Prvič, glede sposobnosti zadevnega ukrepa za uresničitev zastavljenega cilja, se mi zdi, da so nacionalni predpisi, ki prepovedujejo, da bi mopedi vlekli priklopnik, lahko v nekaterih primerih odgovor na skrb za varnost v cestnem prometu.
50. Zdi se mi namreč, da lahko spenjanje priklopnika na moped v nekaterih okoliščinah predstavlja nevarnost za promet, če je to vozilo počasno in bistveno posega v vozišče. Zato lahko sklepamo, da je uporaba takega vozila omejena na nekaterih cestah, kot so avtoceste ali posebej nevarni cestni odseki.
51. V teh okoliščinah po mojem mnenju ni mogoče izključiti, da lahko ta ukrep prispeva k varnosti v cestnem prometu.
52. Drugič, glede sorazmernosti navedenega ukrepa je treba opozoriti, da lahko države članice – čeprav morajo zaradi neobstoja usklajenih pravil o uporabi mopedov, ki vlečejo priklopnik, določiti raven, na kateri nameravajo zagotavljati varnost voznikov, in kako je treba to raven doseči – to storijo samo v mejah, določenih s Pogodbo, in posebej ob spoštovanju načela sorazmernosti.
53. Da bi bili nacionalni predpisi skladni s tem načelom, je treba preveriti, ali uporabljena sredstva ne presegajo tega, kar je potrebno za zagotavljanje zaščite zadevnih interesov.
54. Najprej je treba ugotoviti, da nacionalni ukrep, kot se obravnava v tem sporu, uvaja veliko omejitev proste trgovine med državami članicami.
55. Iz podatkov, navedenih v spisu, je namreč razvidno, da zadevni ukrep pomeni splošno in absolutno prepoved. Ta ukrep ne omejuje uporabe mopedov, ki vlečejo priklopnik, samo na točno določenih mestih ali na posamičnih cestnih odsekih, ampak se uporablja na vsem italijanskem ozemlju, ne glede na cestno infrastrukturo in prometne razmere.
56. Nato je treba opozoriti, da italijanski organi ne navajajo nobenega posebnega elementa, s katerim bi lahko dokazali, da so naložene zahteve sorazmerne s cilji dejanske zaščite varnosti voznikov.
57. Na eni strani Italijanska republika le povsem splošno ugotavlja, da „relief določenih nacionalnih ozemelj ni enoten“ in da so „tehnične značilnosti vozil pomembne za varnost oseb in prometa“.
58. Na drugi strani Italijanska republika ne izpodbija tega, da zadevna prepoved zadeva samo mopede, registrirane v Italiji.(25) Vozilom, registriranim v drugih državah članicah, naj bi bila torej dovoljena vleka priklopnika na italijanskih cestah.
59. In končno, zdi se mi, da je varnost voznikov, za katero si prizadevajo zadevni predpisi, mogoče zagotoviti z ukrepi, ki manj omejujejo trgovino znotraj Skupnosti. Mislim, da na primer sektorska prepoved, ki bi se uporabljala za cestne odseke, ki se štejejo za nevarne, kot so alpski prelazi ali posebej prometne javne ceste, prispeva k izpolnjevanju tega cilja. V zvezi s tem namen Italijanske republike, da bo spremenila svoje predpise v skladu s pravom Skupnosti, po mojem mnenju potrjuje to analizo.
60. V vsakem primeru menim, da morajo italijanski organi pred sprejetjem tako skrajnega ukrepa, kot je splošna in absolutna prepoved, pozorno preučiti možnost uporabe ukrepov, ki manj omejujejo prosti pretok, in jih zavrnejo samo, če je njihova nesorazmernost z vidika zastavljenega cilja jasno dokazana.
61. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev torej mislim, da splošna in absolutna prepoved, kot se obravnava v tem sporu, ni ukrep, sorazmeren s ciljem, za katerega si prizadevajo nacionalni organi.
62. Zato mislim, da sporni nacionalni predpisi, s tem ko kršijo načelo sorazmernosti, ne morejo biti pravno veljavno utemeljeni z razlogi, povezanimi z varnostjo v cestnem prometu. Po mojem mnenju je torej treba te predpise razglasiti za nezdružljive s členom 28 ES.
63. Zdi se mi, da te analize ne more resno izpodbijati trditev Italijanske republike, da naj bi zadnje uvodne izjave direktiv 93/93 in 97/24 državam članicam dovoljevale, da ohranijo take predpise.
64. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da „preambula akta Skupnosti nima pravno zavezujoče veljave in da se nanjo ni mogoče sklicevati zato, da bi se odstopilo bodisi od samih določb zadevnega akta bodisi zaradi razlage teh določb v smeri, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom“(26).
65. V obravnavanem primeru nobena od uvodnih izjav, na katere se sklicuje Italijanska republika, ni navedena v besedilu direktiv. Kot sem poudaril že v točki 70 sklepnih predlogov v zadevi Meta Fackler(27), čeprav preambula direktive načeloma lahko daje Sodišču informacije o namenu zakonodajalca in pomenu, ki ga je treba pripisati določbam te direktive, to ne spremeni dejstva, da mora, če pojem iz uvodne izjave ni konkretno izražen v besedilu direktive, prevladati vsebina direktive.
66. Vsekakor je Sodišče večkrat razsodilo, da predpisa sekundarnega prava v tem primeru direktive „ni mogoče razlagati, kot da državam članicam dovoljuje, da naložijo pogoje, ki bi bili v nasprotju s pravili Pogodbe v zvezi s pretokom blaga“.(28)
67. V teh okoliščinah mislim, da se Italijanska republika ne more pravno veljavno opirati na uvodne izjave direktiv 93/93 in 97/24, da bi utemeljila prepoved, določeno s spornimi predpisi.
68. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev mislim, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, s tem da je sprejela in ohranila v veljavi predpise, ki prepovedujejo, da bi mopedi, registrirani v Italiji, vlekli priklopnik.
V – Stroški
69. V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Italijanski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi v bistvenem ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
VI – Predlog
70. Glede na vse zgornje ugotovitve predlagam Sodišču, naj:
– ugotovi, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, s tem da je sprejela in ohranila v veljavi predpise, ki prepovedujejo, da bi mopedi, registrirani v Italiji, vlekli priklopnik;
– naloži Italijanski republiki plačilo stroškov.