Language of document : ECLI:EU:C:2016:760

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MICHALA BOBKA,

predstavljeni 11. oktobra 2016(1)

Zadeva C‑439/16 PPU

Emil Milev

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija))

„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva (EU) 2016/343 – Krepitev nekaterih vidikov domneve nedolžnosti – Člena 3 in 6 – Časovna uporaba – Nacionalni predpisi, ki v sodni fazi postopka preprečujejo preučitev obstoja utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje – ,Mnenje‘ vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo protislovje med nacionalnimi predpisi in členom 5(1)(c) in (4) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Polje proste presoje, ki ga imajo nacionalna sodišča pri odločanju o (ne)uporabi navedene konvencije“





I –    Uvod

1.        V skladu z Nakazatelno‑procesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) sodišče, ki preučuje ukrep pripora, v fazi sojenja kazenskega postopka ne sme preučiti vprašanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Zaradi takšnih predpisov je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) že izreklo številne obsodbe. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da člen 5(4) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), „od sodišč, pri katerih je vložena vloga za izpustitev na prostost, med drugim zahteva preučitev vprašanja, ali obstaja utemeljen sum za to, da je obdolženec storil kaznivo dejanje“.(2)

2.        Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) je, potem ko se je nanj obrnilo predložitveno sodišče, to je Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), ugotovilo protislovje med temi nacionalnimi procesnimi predpisi in členom 5(4) EKČP v povezavi s členom 5(1)(c) EKČP (v nadaljevanju: mnenje vrhovnega sodišča). Vendar je do posredovanja zakonodajalca nacionalnim sodiščem prepustilo izbiro o tem, ali bodo uporabila sodno prakso ESČP ali nacionalne predpise.

3.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na skladnost mnenja Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) z Direktivo (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku.(3) Posebnost te zadeve je, da je Sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe, predložen v okviru kazenskega postopka zoper Emila Mileva v zvezi z njegovim priporom, prejelo nekaj mesecev po začetku veljavnosti Direktive 2016/343 in precej pred iztekom roka za njen prenos.

II – Pravni okvir

A –    Pravo Unije

1.      Listina

4.        V skladu s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ima „[v]sakdo […] pravico do svobode in varnosti“.

5.        Člen 47 Listine, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

[…]“

6.        Člen 48 Listine, naslovljen „Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe“, določa:

„1.      Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.

2.      Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“

B –    Direktiva 2016/343

7.        V uvodnih izjavah 16 in 22 Direktive 2016/343 je navedeno:

„(16) Domneva nedolžnosti bi bila kršena, če bi javne izjave javnih organov ali sodne odločbe, razen odločbe o ugotovitvi krivde, osumljeno ali obdolženo osebo označile za krivo, dokler taki osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. Take izjave in sodne odločbe ne bi smele odražati mnenja, da je ta oseba kriva. To ne bi smelo posegati v akte tožilstva, namenjene dokazovanju krivde osumljene ali obdolžene osebe, kot je obtožni akt, in v sodne odločbe, na podlagi katerih se izvrši pogojna kazen, pod pogojem, da se spoštujejo pravice obrambe. To prav tako ne bi smelo posegati v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih, kot so odločbe o priporu pred sojenjem, če v teh odločbah osumljena ali obdolžena oseba ni označena za krivo. Pristojni organ bi moral morda pred sprejetjem predhodne procesne odločbe preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe, ta odločba pa lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze.

[…]

(22)      Dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih ali obdolženih oseb nosi tožilstvo, v primeru vsakršnega dvoma pa bi bilo treba odločiti v korist osumljene ali obdolžene osebe. Tako bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi se dokazno breme preneslo s tožilstva na obrambo, brez poseganja v morebitne pristojnosti sodišča za ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti, v neodvisnost sodstva pri ugotavljanju krivde osumljene ali obdolžene osebe ter v uporabo dejanskih ali pravnih domnev glede kazenske odgovornosti osumljene ali obdolžene osebe. Takšne domneve bi morale biti razumno omejene, ob upoštevanju pomembnosti tega, kaj je od takšnih domnev odvisno, in ohranjanju pravic obrambe, pri čemer bi morala biti uporabljena sredstva razumno sorazmerna z legitimnim zasledovanim ciljem. Takšne domneve bi morale biti izpodbojne, v vsakem primeru pa bi jih bilo treba uporabiti le, če se spoštujejo pravice obrambe.“

8.        V skladu s členom 3 Direktive 2016/343, naslovljenim „Domneva nedolžnosti“, „[d]ržave članice zagotovijo, da osumljene in obdolžene osebe veljajo za nedolžne, dokler jim ni dokazana krivda v skladu z zakonom“.

9.        Člen 4(1) in (2) Direktive 2016/343, naslovljen „Javno označevanje osumljenih ali obdolženih oseb za krive“, določa:

„1.      Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da javne izjave javnih organov in sodne odločbe, razen odločb o ugotovitvi krivde, osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive, dokler tej osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. To ne posega v akte tožilstva, katerih namen je dokazati krivdo osumljene ali obdolžene osebe, in v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih.

2.      Države članice zagotovijo, da so na voljo ustrezni ukrepi v primeru kršitve obveznosti iz odstavka 1 tega člena, in sicer da se osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive, v skladu s to direktivo, in zlasti s členom 10.“

10.      Člen 6 Direktive 2016/343, naslovljen „Dokazno breme“, določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

2.      Države članice zagotovijo, da se v primeru vsakršnega dvoma o krivdi v kazenskem postopku odloči v korist osumljene ali obdolžene osebe, tudi ko sodišče presoja o tem, ali bi bilo treba zadevno osebo oprostiti.“

11.      Člen 10 Direktive 2016/343, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe v primeru kršitev pravic iz te direktive na voljo učinkovito pravno sredstvo.

2.      Brez poseganja v nacionalna pravila in sisteme glede dopustnosti dokazov države članice zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri presojanju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršenjem pravice do molka ali pravice posameznika, da ne izpove zoper sebe, spoštujejo pravice obrambe in poštenost postopka.“

12.      V skladu s členom 15 je Direktiva 2016/343, ki je bila objavljena 11. marca 2016, začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 14(1) te direktive določa, da države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 1. aprila 2018.

C –    Bolgarsko pravo

13.      Člen 56(1) NPK določa, da se lahko zoper obdolženca uvede prisilni ukrep, kadar „je iz dokazov v spisu razvidno, da obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, in obstaja ena od utemeljitev iz člena 57“. Člen 57 NPK določa, da se ti prisilni ukrepi sprejmejo za to, da se prepreči, da bi obdolženec pobegnil, storil kaznivo dejanje ali preprečil izvršitev pravnomočne kazenske obsodbe. V členu 58(4) NPK je med temi prisilnimi ukrepi naveden pripor.

14.      Člen 63(1) NPK določa, da se odredi pripor, če „obstaja utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, za katero je določena kazen zapora ali druga strožja kazen, in je iz dokazov v zadevi razvidno, da obstaja resnična nevarnost, da bo obdolženi pobegnil ali storil kaznivo dejanje“. Člen 64(4) NPK v zvezi s fazo pred sojenjem določa, da „sodišče sprejme prisilni ukrep pripora, če so izpolnjeni pogoji iz člena 63(1), če pa to ni tako, lahko sodišče odloči, da ne bo sprejelo prisilnega ukrepa ali da bo sprejelo blažji ukrep“.

15.      Člen 256(1), točka 2, NPK določa, da se sodnik poročevalec za namene priprave obravnave izreče o prisilnem ukrepu, ne da bi presodil vprašanje obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. V skladu z odstavkom 3 iste določbe se ta omejitev uporablja tudi v primeru vloge v zvezi s prisilnim ukrepom pripora, ko sodišče preuči, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo prisilnega ukrepa v milejšo obliko ali njegovo razveljavitev.

16.      V skladu s členom 270(1) NPK je mogoče spremembo prisilnega ukrepa v milejšo obliko predlagati kadar koli med postopkom sojenja. V skladu s členom 270(2) NPK se sodišče izreče s sklepom na javni obravnavi, pri čemer ne presoja, ali obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja.

III – Dejanski okvir in vprašanje za predhodno odločanje

17.      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je E. Milev obdolžen osmih kaznivih dejanj, med katerimi so vodenje organizirane in oborožene hudodelske združbe, nasilni odvzem, kraja in požig avtomobila, poskus umora policista ter rop banke in dveh bencinskih črpalk. Za ta kazniva dejanja je določena kazen zapora, in sicer je najnižja kazen določena na tri leta zapora, najvišja kazen pa na dosmrtni zapor brez možnosti spremembe v milejšo obliko.

18.      E. Milev je v priporu od 24. novembra 2013. Pristojno sodišče je v fazi preiskave menilo, da še naprej obstaja utemeljen sum, da je E. Milev storilec zadevnih kaznivih dejanj.

19.      Odkar se je začelo sojenje v zadevi, to je 8. junija 2015, je predložitveno sodišče (Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče)) na predlog obdolženca večkrat odločalo o odpravi pripora, vendar ni nikoli preučilo (ne)obstoja utemeljenega suma, da je E. Milev storil zadevna kazniva dejanja. Člen 270(2) NPK v povezavi s členom 256(3), drugi stavek, NPK sodišču namreč prepoveduje, da bi v tej fazi postopka preučilo utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.

20.      Predložitveno sodišče je ugotovilo protislovje med zgoraj navedenimi nacionalnimi predpisi in členom 5(4) EKČP v povezavi s členom 5(1)(c) EKČP, na podlagi katerega je mogoče pripor za posameznika ohraniti samo „ob utemeljenem sumu, da je storil […] kaznivo dejanje“. Zaradi nezmožnosti zagotavljanja standardov zakonitosti pripora v skladu z EKČP je Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) ukrepe pripora večkrat razveljavilo. Vendar so bile te razveljavitvene odločbe v pritožbenem postopku zavrnjene.

21.      V teh okoliščinah je predložitveno sodišče predlagalo Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), naj se izreče o tem vprašanju. Na obravnavi občne seje kazenskega oddelka Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), ki je potekala 7. aprila 2016, je to sodišče potrdilo obstoj protislovja med členom 5(4) EKČP v povezavi s členom 5(1)(c) EKČP in nacionalnimi določbami, ki sodišču prepovedujejo, da se izreče o utemeljenem sumu, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. Kot je razvidno iz zapisnika obravnave, so sodniki podvomili o praktičnih možnostih za to, da se hkrati zagotovi spoštovanje člena 5(4) EKČP v povezavi s členom 5(1)(c) EKČP in člena 6(1) EKČP v zvezi z nepristranskostjo sodišč. Imenovanje ločene sestave, ki bi odločila izključno o razlogih za ohranitev pripora, je bilo opredeljeno kot problematično. Po mnenju sodnikov bi se namreč s takim ukrepom tvegalo oviranje dobrega delovanja sodišč, pri katerih je zaposlenih le omejeno število sodnikov.

22.      Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) je tako sklenilo: „Očitno je, da ne moremo predlagati kakršne koli rešitve problema. Menimo, da mora vsaka sestava presoditi, ali daje prednost EKČP ali nacionalnemu pravu in ali v tem okviru lahko odloči.“ Predsednik občne seje kazenskega oddelka Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) je odredil, naj se kopija zapisnika pošlje predložitvenemu sodišču in ministrstvu za pravosodje z namenom sprožitve postopka za spremembo zakonodaje.

23.      Po navedbah predložitvenega sodišča je to mnenje vrhovnega sodišča enakovredno razlagalni sodbi. Torej naj bi bilo zavezujoče za vse sodne organe, vključno z različnimi sestavami Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče).

24.      Ko je E. Milev vložil še eno vlogo za spremembo pripora v milejši ukrep, je Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je nacionalna sodna praksa – natančneje mnenje z zavezujočim učinkom, ki ga je izdalo Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) (po sprejetju Direktive 2016/343 […], vendar pred iztekom roka za njen prenos), v skladu s katerim je Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) po ugotovitvi, da obstaja neskladje med členom 5(4) [EKČP] v povezavi z njenim členom 5(1)(c) in nacionalno zakonodajo (člen 270(2) NPK), kar zadeva (ne)upoštevanje utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (v okviru postopka nadzora glede podaljšanja prisilnega ukrepa ‚pripora‘ med fazo sojenja kazenskega postopka), v bistvu prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem prepustilo izbiro glede odločitve, ali je treba spoštovati [EKČP] – v skladu s členoma 3 in 6 Direktive 2016/343 (o domnevi nedolžnosti in dokaznem bremenu v okviru kazenskih postopkov)?“

25.      Ker je E. Milev še vedno v priporu, je predložitveno sodišče zaprosilo za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča.

26.      Ta postopek je bil odobren z odločbo četrtega senata Sodišča z dne 17. avgusta 2016.

27.      E. Milev in Evropska komisija sta predložila pisna stališča. Obravnave 22. septembra 2016 se je udeležila le Komisija.

IV – Analiza

A –    Uvodne ugotovitve

28.      Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na skladnost mnenja vrhovnega sodišča, kot je bilo zabeleženo v zapisniku z dne 7. aprila 2016, z Direktivo 2016/343. Predložitveno sodišče je podvomilo o tej skladnosti, ker je vrhovno sodišče v svojem mnenju – potem ko je ugotovilo navzkrižje med nacionalno zakonodajo in členom 5(4) EKČP v povezavi s členom 5(1)(c) EKČP – prepustilo nižjim sodiščem izbiro v zvezi s tem, ali je treba upoštevati EKČP ali uporabiti nasprotne nacionalne določbe.

29.      To vprašanje je problematično z dveh vidikov. Prvič, rok za prenos Direktive 2016/343 se na datum izdaje predložitvene odločbe še ni iztekel. Drugič, ne zdi se povsem očitno, da vsebina mnenja vrhovnega sodišča spada na stvarno področje uporabe navedene direktive.

30.      Kar zadeva prvi vidik, je predložitveno sodišče dopustnost svojega predloga za sprejetje predhodne odločbe utemeljilo tako, da je poudarilo, da se morajo v skladu s sodno prakso Sodišča nacionalni organi vzdržati sprejemanja ukrepov, ki bi lahko v času trajanja obdobja za prenos direktiv resno ogrozili z njimi predpisane cilje. Prav to pa po mnenju predložitvenega sodišča velja za mnenje vrhovnega sodišča, ki je bilo izdano po začetku veljavnosti Direktive 2016/343.

31.      Glede na navedeno menim, da tega predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče zavreči kot nedopustnega. Enako meni tudi Komisija.

32.      Na prvem mestu, za vprašanja, ki se nanašajo na razlago prava Unije in jih postavijo nacionalna sodišča, ki jim je v odločanje predložen dejanski spor, velja domneva upoštevnosti.(4)

33.      Na drugem mestu, mnenje vrhovnega sodišča je bilo izdano 7. aprila 2016, torej po začetku veljavnosti Direktive 2016/343, to je po 31. marcu 2016, kot to določa člen 15 te direktive. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je lahko razlaga določb direktive, ki je v času nastanka dejstev iz postopka v glavni stvari že začela veljati, za predložitveno sodišče koristna, saj mu omogoča odločanje ob upoštevanju obveznosti, da ne odredi ukrepov, ki bi lahko resno ogrozili s to direktivo predpisane cilje.(5)

34.      V teh okoliščinah menim, da je treba odgovoriti na vprašanje za predhodno odločanje ter se pri tem osredotočiti na mnenje vrhovnega sodišča in zgoraj navedeno obveznost vzdržanja. Ta analiza bo opravljena v naslovu B teh sklepnih predlogov.

35.      Vendar je vprašanje, ki se nanaša na obveznost, da ne smejo biti resno ogroženi cilji, predpisani z Direktivo 2016/343, v obdobju njenega prenosa, ločeno od z njim povezanega vprašanja, ki se nanaša na združljivost mnenja vrhovnega sodišča (in posledično nacionalne zakonodaje) z navedeno direktivo.

36.      Iz spodaj navedenih razlogov menim, da se v tej zadevi ne bi smela opraviti taka analiza. Vendar bo v prizadevanju za polno pomoč Sodišču v naslovu C kljub temu na kratko začrtana presoja tega vprašanja.

B –    Ali so z mnenjem vrhovnega sodišča resno ogroženi cilji Direktive 2016/343?

1.      Pravni učinki direktiv pred iztekom roka za prenos

37.      V okviru vprašanja za predhodno odločanje, postavljenega precej pred iztekom roka za prenos direktive, državam članicam ni mogoče očitati, da še niso sprejele ukrepov za izvajanje te direktive.(6) Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima direktiva pravne učinke za države članice, na katere je naslovljena, od objave ali od datuma obvestila o njej.(7) Ni namreč sporno, da je na podlagi člena 4(3) PEU v povezavi s členom 288 PDEU državam članicam naložena obveznost, da ne smejo sprejemati določb, ki bi lahko resno ogrozile z direktivo predpisane cilje.(8) Navedena obveznost vzdržanja se nanaša na vse splošne ali posebne ukrepe.(9) Velja za vse organe držav članic, tudi za nacionalna sodišča.(10)

2.      Mnenje vrhovnega sodišča

38.      Namen vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), je preučiti, ali je z mnenjem vrhovnega sodišča kršena zgoraj navedena obveznost vzdržanja. V tem okviru je treba preveriti, ali lahko mnenje vrhovnega sodišča resno ogrozi uresničitev ciljev, predpisanih z Direktivo 2016/343.

39.      V predložitveni odločbi je izpostavljeno, da bi Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) sprejelo popolnoma drugačno rešitev, če bi se ravnalo po načelu razlage, ki je v skladu z Direktivo 2016/343, ker je ta v času izdaje mnenja že veljala.

40.      Vendar je treba že takoj poudariti, da obveznost nacionalnih sodišč, da notranje pravo razlagajo v skladu z direktivo, obstaja samo po izteku roka za njen prenos.(11) Obveznosti, opredeljene v sodbi Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443) – ki je v skladu s sodbo Inter‑Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628) – ki so naložene nacionalnim sodiščem v obdobju prenosa, so nekoliko drugačne. Tako nacionalna sodišča, kolikor je to mogoče, „ne smejo razlagati notranjega prava tako, da bi lahko po izteku roka za prenos resno ogrozila dosego cilja te direktive“.(12)

41.      Zato je treba zlasti upoštevati, da zgoraj navedena obveznost vzdržanja ne pomeni, da se Direktiva 2016/343 uporablja, niti ne pomeni, da je treba nacionalno pravo razlagati v skladu z njo. Nasprotno, obveznost vzdržanja se nanaša zgolj na ukrepe, ki bi lahko resno ogrozili cilje, postavljene z direktivo. Torej državam članicam prepoveduje sprejetje ukrepov, ki resno škodujejo tem ciljem in katerih pravni učinki se ohranijo še po izteku roka za prenos.(13)

42.      Kar zadeva cilje Direktive 2016/343, iz njenega člena 1(a) izhaja, da ta direktiva določa skupna minimalna pravila o nekaterih vidikih domneve nedolžnosti v kazenskem postopku. Namen Direktive 2016/343 je tako okrepiti zaupanje držav članic v sisteme drugih držav članic in tako olajšati vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah.(14)

43.      S stvarnega vidika ni mogoče izključiti, da lahko neobstoj sodnega nadzora nad „utemeljenim sumom“ v okviru preučitve ukrepa pripora ogrozi učinkovito varstvo domneve nedolžnosti, katere spoštovanje je zagotovljeno z Direktivo 2016/343.(15) Vendar menim, da nacionalni ukrep, kot je mnenje vrhovnega sodišča, ne more ogroziti uresničitve ciljev navedene direktive.

44.      Na splošno ni mogoče izključiti, da lahko sodna odločba resno ogrozi uresničitev predpisanih ciljev po izteku tega roka.(16)

45.      Vendar trije dejavniki kažejo na to, da v obravnavani zadevi to ni tako. Prvič, mnenja vrhovnega sodišča – ki je bilo izdano kmalu po začetku veljavnosti Direktive 2016/343 – ni mogoče obravnavati kot ukrep za prenos te direktive. Prav tako ga ni mogoče obravnavati niti kot razlago ukrepov za prenos navedene direktive. Člen 270 NPK namreč ni niti ukrep za prenos Direktive 2016/343 niti ukrep, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti skladnost nacionalnega prava z njo.

46.      Drugič, z mnenjem vrhovnega sodišča je nacionalnim sodiščem ponujeno polje proste presoje, pri čemer se jim priznava možnost, da ne uporabijo nacionalnih predpisov. To, da je navedeno mnenje mogoče obravnavati, kot da vsebuje obvezna navodila,(17) nima nobenega vpliva. Mnenje vrhovnega sodišča namreč ne povzroči nobene spremembe predhodnega položaja, zaradi katere bi oviralo uresničitev ciljev, določenih z Direktivo 2016/343.

47.      In še nazadnje, mnenje vrhovnega sodišča nikakor ne vpliva na odločitve, ki so v pristojnosti zakonodajalca ob prenosu Direktive 2016/343.

48.      Z vsebinskega vidika je s tem mnenjem zavzeto stališče o navzkrižju med nacionalnim pravom in EKČP. V njem je namreč izpostavljeno obstoječe protislovje med nacionalno zakonodajo in členom 5 EKČP, zato je bilo odločeno, da mora posredovati nacionalni zakonodajalec, da se zagotovi spoštovanje členov 5 in 6 EKČP. V zvezi s tem dejstvo, da je vrhovno sodišče svoje mnenje poslalo ministrstvu za pravosodje, da bi tako spodbudilo spremembo zakonodaje, potrjuje, da to mnenje še zdaleč ne ogroža resno ciljev Direktive 2016/343, ampak – nasprotno – spodbuja k njihovi uresničitvi.

49.      Zato ni mogoče trditi, da mnenje vrhovnega sodišča ogroža cilje, določene z Direktivo 2016/343, saj predlaga rešitve, ki bi lahko pripomogle k njihovi uresničitvi. Torej lahko to mnenje še toliko manj resno ogrozi uresničitev ciljev, določenih z navedeno direktivo.

3.      Splošna načela prava Unije in temeljne pravice

50.      Napotilo predložitvenega sodišča na sodbo Mangold(18) te ugotovitve ne spremeni.

51.      Iz sodne prakse sicer res izhaja, da se splošna pravna načela – in tudi Listina – uporabljajo na področju uporabe prava Unije.(19) V ta namen se lahko šteje, da direktiva velja od dneva začetka veljavnosti ne samo za nacionalne določbe, katerih izrecen namen je prenos te direktive, ampak tudi za nacionalne določbe, ki so obstajale prej in ki bi lahko zagotovile skladnost nacionalnega prava z njo.(20)

52.      Vendar mnenje vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni niti ukrep za izvajanje Direktive niti ukrep, ki bi lahko zagotovil skladnost nacionalnega prava z njo. V takih okoliščinah položaja iz postopka v glavni stvari zgolj na podlagi napotila predložitvenega sodišča na direktivo, katere rok za prenos se še ni iztekel in katere cilji niso bili resno ogroženi, še ni mogoče uvrstiti na področje uporabe prava Unije.(21)

4.      Predlog

53.      V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), odgovori, da mnenje, ki ga je vrhovno sodišče izdalo v obdobju prenosa Direktive 2016/343, s tem, da sodiščem prepušča izbiro med uporabo člena 5(4) EKČP v povezavi s členom 5(1)(c) EKČP in uporabo nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s tema določbama, ne more resno ogroziti ciljev, predpisanih s to direktivo.

C –    Razlaga Direktive 2016/343

1.      Uvodne ugotovitve

54.      Če bi se Sodišče odločilo ravnati v skladu s predlogom iz prejšnje točke, ne bi bilo treba preučiti z obravnavanim vprašanjem povezanih vidikov glede razlage določb Direktive 2016/343.

55.      Predložitveno sodišče je trdilo, da je mogoča razlaga nacionalnega prava v skladu z Direktivo 2016/343. V tem okviru je Komisija – potem ko je sklenila, da mnenje vrhovnega sodišča ne ogroža resno ciljev, določenih s to direktivo – predlagala preoblikovanje vprašanja za predhodno odločanje. Zlasti je predlagala razlago navedene direktive in preučitev, ali so nacionalni predpisi, kot so tisti, ki so bili predmet mnenja vrhovnega sodišča, v skladu s to direktivo.

56.      Komisija je na obravnavi pojasnila, da bi bilo tako vprašanje dopustno, saj ni mogoče izključiti, da nekateri nacionalni sistemi priznavajo notranjo obveznost podaje skladne razlage še pred iztekom obdobja prenosa.

57.      V obravnavani zadevi nič iz spisa, predloženega Sodišču, ne kaže na to, da bi to veljalo za Bolgarijo. Ker predložitveno sodišče tega ni jasno navedlo, bi bilo sprejetje takega pristopa po mojem mnenju v nasprotju s sodno prakso, s katero so bile postavljene meje dopustnosti popolnoma hipotetičnih vprašanj za predhodno odločanje.(22)

58.      Kljub tem zadržkom so v nadaljevanju razložene določbe Direktive 2016/343, in sicer v prizadevanju za polno pomoč Sodišču, če bi se to odločilo, da bo ravnalo, kot je predlagala Komisija – kar pa bi odsvetoval. Vsekakor je mogoče te vidike upoštevati le, če nacionalni sistem določa skladno razlago pred iztekom roka za prenos. Nikakor jih ni mogoče razumeti, kot da so z njimi razširjenje obveznosti držav članic v obdobju prenosa Direktive 2016/343.

2.      Razlaga Direktive 2016/343

59.      Komisija je trdila, da spada položaj E. Mileva na področje uporabe Direktive 2016/343, saj je bil zoper njega uveden kazenski postopek, ki je v fazi sojenja.

60.      V zvezi s tem se strinjam s Komisijo.

61.      Čeprav namreč pripor ni urejen s posebno zakonodajo Evropske unije, spadajo sodne odločbe v zvezi s priporom na področje uporabe domneve nedolžnosti, kot je zagotovljena z Direktivo 2016/343.

62.      Kot je poudarila Komisija, to izhaja iz člena 2 in uvodne izjave 12 Direktive 2016/343, v skladu s katerima se ta direktiva uporablja za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene, v vseh fazah kazenskega postopka od trenutka, ko je oseba osumljena storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so odločbe o priporu pred sojenjem kot primer navedene v uvodni izjavi 16 te direktive kot eden od ukrepov, ki se v členu 4 navedene direktive obravnavajo kot „predhodne procesne odločbe“.

63.      Torej se je mogoče zoper sodne odločbe v zvezi s priporom sklicevati na domnevo nedolžnosti.

64.      Sodne odločbe v zvezi s priporom lahko v posebnih primerih namreč povzročijo kršitev temeljne pravice do domneve nedolžnosti, kot je določena v členu 48(1) Listine. Pomen in obseg te določbe sta enaka kot v členu 6(2) EKČP, kar izhaja iz člena 53(3) Listine in pojasnil k njej.

65.      V zvezi s tem je ESČP odločilo, da se v okviru ohranitve pripora sumi ne smejo enačiti s formalno ugotovitvijo krivde.(23) ESČP namreč razlikuje med izjavami, „ki odražajo občutek, da je zadevna oseba kriva, in tistimi, ki zgolj opisujejo stanje suma“, pri čemer ugotavlja, da „prve kršijo domnevo nedolžnosti, medtem ko se druge obravnavajo kot skladne z duhom člena 6 [EKČP]“.(24)

66.      Tako je mogoče na podlagi razlage člena 3 Direktive 2016/343 v povezavi s členom 48 Listine ugotoviti – kot je to storila Komisija – da bolgarske ureditve, ki določa, da se sodišče v fazi sojenja kazenskega postopka ne sme izreči o „utemeljenem sumu“, ni mogoče utemeljiti niti z vidika nepristranskosti sodišča niti z vidika domneve nedolžnosti.(25)

67.      Vendar lahko sodne odločbe v zvezi s priporom v posebnih okoliščinah pomenijo kršitev načela nepristranskosti sodišča in spoštovanja domneve nedolžnosti – ki je tesno povezana s tem načelom. To se na primer zgodi, če sodišče odredi pripor na podlagi „posebej utemeljenega suma, da je zadevna oseba storila kazniva dejanja“,(26) ali če odločba o priporu vsebuje izjave, ki presegajo opis stanja suma.(27)

68.      Vendar se vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, nanaša na popolnoma nasproten scenarij, in sicer na neobstoj sodnega nadzora nad utemeljenim sumom, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.

69.      V zvezi s tem Komisija meni, da obveznost sodišča, da preuči obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ne izhaja niti iz splošnega načela spoštovanja domneve nedolžnosti niti iz določb Direktive. Taka zahteva naj bi z vidika sodne prakse ESČP izhajala zgolj iz člena 5 EKČP kot procesno jamstvo temeljne pravice do svobode. Komisija meni, da Direktiva 2016/343 ne vsebuje določb, ki bi natančno opredeljevale zahteve v zvezi z odreditvijo ali ohranitvijo pripora. Ker naj to vprašanje ne bi bilo urejeno niti z navedeno direktivo niti z nobenim drugim aktom prava Unije, naj ne bi spadalo na področje uporabe tega prava.

70.      S to razlago se ne strinjam.

71.      V okviru EKČP, ki je celosten sistem varstva človekovih pravic, je namreč člen 5 EKČP posebna določba v zvezi z ukrepi, ki zajemajo odvzem prostosti. Zato ESČP obstoj „utemeljenega suma“ v okviru pripora preučuje ob upoštevanju člena 5 EKČP. Ta določba vsebuje posebno pravilo v odstavku 4 v povezavi z odstavkom 1(c) istega člena, v skladu s katerim morajo sodišča, ki jim je predložena vloga za izpustitev na prostost, preučiti, ali obstaja utemeljen sum za to, da je priprta oseba storila kaznivo dejanje. Dalje, ni presenetljivo, da so zahtevki zoper Republiko Bolgarijo v zvezi s tem temeljili na členu 5 EKČP(28), saj je mogoče to pravilo obravnavati kot lex specialis(29) v razmerju do domneve nedolžnosti.

72.      Vendar dejstvo, da je v sodni praksi ESČP obveznost preučitve „utemeljenega suma“ sistematično utemeljena s členom 5 EKČP, še ni ovira za to, da taka obveznost izhaja tudi iz zahtev v zvezi z domnevo nedolžnosti.

73.      V okviru prava Unije člen 52(3) Listine učinkuje tako, da sta vsebina in obseg pravic, ki jih zagotavlja ta listina, enaka kot vsebina in obseg ustreznih pravic, ki ju določa navedena konvencija. Vendar to še ne pomeni, da posebni standardi, razviti v sodni praksi ESČP v okviru določene temeljne pravice, v okviru prava Unije ne morejo biti del vsebine, zavarovane z drugimi temeljnimi pravicami.

74.      Zlasti take omejitve ni mogoče vsiliti, ko se z vidika temeljnih pravic razlaga akt sekundarne zakonodaje, ki temelji na drugačni notranji logiki. Sistem ESČP namreč omogoča preučitev zadevnih očitkov z vidika bolj specifičnih določb, medtem ko je sistem varstva temeljnih pravic iz Listine s tega vidika drugačen, saj se navezuje izključno na področje uporabe prava Unije.

75.      Zato v okviru razlage Direktive 2016/343, kar zadeva nekatere vidike domneve nedolžnosti, vsebine in pomena jamstev, določenih s členom 3 te direktive in členom 48(1) Listine, ni mogoče pojmovati ozko iz razlogov, ki jih je izpostavila Komisija. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 52(3) Listine ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije v primerjavi z varstvom, ki izhaja iz EKČP.

76.      V teh okoliščinah nikakor ni mogoče zanikati logične povezave med „utemeljenim sumom“ v fazi pripora in domnevo nedolžnosti, kot je zagotovljena s členom 3 Direktive 2016/343 in členom 48(1) Listine. Kot trdi predložitveno sodišče, domneva nedolžnosti v praksi onemogoča sprejetje represivnih ukrepov zoper osebo, obtoženo storitve kaznivega dejanja, če ni pred tem dokazan vsaj obstoj utemeljenega suma, da je storila zadevno dejanje. Kakršen koli odvzem prostosti brez obsodbe je nedvomno „resno odstopanje od načel osebne svobode in domneve nedolžnosti“.(30) Zato je obstoj „utemeljenega suma“ v okviru EKČP eno od meril, ki omogočajo, da se osebi odvzame prostost pred kakršno koli obsodbo, in sicer kljub domnevi nedolžnosti.(31) V posebnem okviru pripora je tako zahteva v zvezi z „utemeljenim sumom“ povezana z jamstvom domneve nedolžnosti.

77.      Menim, da neobstoj kakršnega koli sodnega nadzora nad utemeljenim sumom, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, lahko pomeni kršitev domneve nedolžnosti.

78.      Taki zasnovi domneve nedolžnosti pritrjuje tudi sistematična preučitev določb Direktive 2016/343 v zvezi s posebnimi vidiki te domneve.

79.      Tako povezava med potrebo po tem, da se dokaže razumni minimum, kar zadeva sum, in domnevo nedolžnosti izhaja iz člena 4 Direktive 2016/343 v povezavi z uvodno izjavo 16 te direktive.

80.      Člen 4 navedene direktive določa, da je treba obveznost, da sodne odločbe, razen odločb o ugotovitvi krivde, osumljene osebe ne označujejo za krivo, dokler tej osebi ni dokazana krivda, razumeti, kot da „ne posega v […] predhodne procesne odločbe, ki […] temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih“. Med temi odločbami so v uvodni izjavi 16 navedene zlasti odločbe o priporu pred sojenjem. V tej uvodni izjavi je poleg tega izrecno navedeno, da bi moral pristojni organ pred sprejetjem take odločbe „preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe“. Ta odločba „lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze“.

81.      Tako je s členom 4 Direktive 2016/343 ohranjeno polje proste presoje držav članic, vendar se v njem hkrati odraža obveznost, da so predhodne procesne odločbe, kot so tiste o priporu, podkrepljene z zadostnimi utemeljitvami. Po eni strani je zakonodajalec Unije želel razjasniti, da take odločbe niso že same po sebi kršitev domneve nedolžnosti, tudi če se sklicujejo na obstoj suma. Po drugi strani je kljub temu izrecno določil, da je lahko sodiščem naloženo, da te odločbe podkrepijo z zadostnimi utemeljitvami. Tako navedena direktiva odraža zahtevo po preučitvi razlogov, s katerimi je mogoče utemeljiti predhodne odločbe, ki temeljijo na sumu, kot so odločbe o priporu. Torej morajo države članice ob uporabi zgoraj navedene možnosti v zvezi s „procesnimi odločbami“ spoštovati jamstva, ki izhajajo iz Listine.

82.      Torej menim, da je treba jamstva domneve nedolžnosti iz člena 4 Direktive 2016/343 uporabiti tako v primeru „pozitivnega“ ukrepa sodišča (na primer odločbe, ki vsebuje trditve o krivdi) kot v primeru „negativne“ opustitve, kot je popoln neobstoj sodnega nadzora nad sumom, na katerem temelji ukrep pripora, v fazi sojenja kazenskega postopka.

83.      Poudariti je treba še, da je s členom 4(2) Direktive 2016/343 državam članicam naložena obveznost, da v skladu s členom 10 te direktive sprejmejo ustrezne ukrepe v primeru kršitve obveznosti, da se osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive. Navedeni člen 10 namreč določa, da morajo imeti osumljene ali obdolžene osebe na voljo učinkovito pravno sredstvo. Če ni nobenega nadzora nad „utemeljenim sumom“, pa tako pravno sredstvo ne more biti učinkovito.

84.      Iz teh razlogov menim, da lahko ohranitev pripora neke osebe brez kakršnega koli sodnega nadzora nad „utemeljenim sumom“ pomeni kršitev načela domneve nedolžnosti v smislu člena 3 Direktive 2016/343 in jamstev, ki jih ponujata člena 4 in 10 te direktive.

V –    Predlog

85.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) odgovori:

Mnenje, ki ga je Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) izdalo v obdobju prenosa Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku, če je v njem sodiščem prepuščena izbira med uporabo člena 5(4) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, v povezavi s členom 5(1)(c) te konvencije in uporabo nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s tema določbama, ne more resno ogroziti ciljev, predpisanih s to direktivo.


1 –      Jezik izvirnika: francoščina.


2 –      Glej na primer sodbo ESČP z dne 27. marca 2012, Nikolaj Gerdžikov proti Bolgariji (CE:ECHR:2012:0327JUD002706104, točka 26 in navedena sodna praksa).


3 –      UL 2016, L 65, str. 1.


4 –      Sodba z dne 5. aprila 2011, Société fiduciaire nationale d’expertise comptable (C‑119/09, EU:C:2011:208, točka 21 in navedena sodna praksa).


5 –      Glej v tem smislu sodbi z dne 23. aprila 2009, VTB‑VAB in Galatea (C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točke od 35 do 41), in z dne 21. julija 2011, Azienda Agro-Zootecnica Franchini in Eolica di Altamura (C‑2/10, EU:C:2011:502, točka 69).


6 –      Glej na primer sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter-Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 43); z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 114), in z dne 15. oktobra 2009, Hochtief in Linde‑Kca‑Dresden (C‑138/08, EU:C:2009:627, točka 25).


7 –      Glej med drugim sodbo z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 119).


8 –      Glej na primer sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter‑Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 45); z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 121), in z dne 13. marca 2014, Jetair in BTWE Travel4you (C‑599/12, EU:C:2014:144, točka 35).


9 –      Glej na primer sodbo z dne 4. maja 2016, Komisija/Avstrija (C‑346/14, EU:C:2016:322, točka 50 in navedena sodna praksa).


10 –      Glej na primer sodbo z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 122).


11 –      Sodba z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 115).


12 –      Sodba z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 123).


13 –      Glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Nomarchiaki Aftodioikisi Aitoloakarnanias in drugi (C‑43/10, EU:C:2011:651, točka 108).


14 –      Glej uvodni izjavi 9 in 10 navedene direktive.


15 –      Glej točko 59 in naslednje teh sklepnih predlogov.


16 –      To bi lahko veljalo zlasti v primeru odločbe v zvezi z ukrepi za prenos direktive, sprejetimi v obdobju prenosa. Glej v tem smislu stališče generalnega pravobranilca J. Mazáka v zadevi Kadzoev (C‑357/09 PPU, EU:C:2009:691, točka 35).


17 –      Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je bilo mnenje izdano po čisto posebnem postopku. Specializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), ki je vrhovno sodišče zaprosilo za izpodbijano mnenje, namreč v sklepu z dne 9. marca 2016 priznava, da je njegov predlog za razlago brez pravne podlage. Vendar po drugi strani v predložitveni odločbi navaja, da je zadevno mnenje zavezujoče. V takih okoliščinah bom zgolj ugotovil, da mora nacionalno sodišče opredeliti regulativni in dejanski okvir, ki je v njegovi pristojnosti. Sodišče ni pristojno za preverjanje njegove pravilnosti.


18 –      Sodba z dne 22. novembra 2005, Mangold (C‑144/04, EU:C:2005:709).


19 –      Glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 21).


20 –      Glej v tem smislu sodbi z dne 7. septembra 2006, Cordero Alonso (C‑81/05, EU:C:2006:529, točka 29), in z dne 21. julija 2011, Azienda Agro‑Zootecnica Franchini in Eolica di Altamura (C‑2/10, EU:C:2011:502, točka 70).


21 –      Glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2008, Bartsch (C‑427/06, EU:C:2008:517, točki 15 in 16).


22 –      V zvezi s tem je mogoče povleči vzporednice z usmeritvijo sodne prakse, ki se je začela s sodbo z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi (C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360). Sodišče se je namreč izreklo za pristojno za odločanje o vprašanjih za predhodno odločanje v zvezi s pravom Unije v okoliščinah, v katerih so bila dejstva iz postopka v glavni stvari zunaj področja uporabe tega prava, vendar so določbe prava Unije postale upoštevne zaradi napotila nacionalnega prava nanj. Kljub temu pa je treba ugotoviti, da „lahko Sodišče v takem položaju sicer res poda razlago, ni pa pristojno, da bi se v okviru odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe izreklo o razlagi, če iz predloga ni razvidno, da mora predložitveno sodišče to dejansko storiti“. Glej sklep z dne 12. maja 2016, Sahyouni (C‑281/15, EU:C:2016:343, točka 28). Glej tudi sklep z dne 30. januarja 2014, C. (C‑122/13, EU:C:2014:59, točka 15).


23 –      Glej na primer sodbe ESČP z dne 20. decembra 2005, Jasiński proti Poljski (CE:ECHR:2005:1220JUD003086596, točka 55); z dne 22. aprila 2010, Chesne proti Franciji (CE:ECHR:2010:0422JUD002980806, točka 36), in z dne 13. junija 2013, Romenskij proti Rusiji (CE:ECHR:2013:0613JUD002287502, točka 27).


24 –      Glej na primer sodbo ESČP z dne 31. marca 2016, Petrov in Ivanova proti Bolgariji (CE:ECHR:2016:0331JUD004577310, točka 44 in navedena sodna praksa).


25 –      V tem smislu je ESČP v zvezi z bolgarsko zakonodajo, ki sodiščem prepoveduje analizo utemeljenega suma, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje, navedlo, da „s prizadevanjem za zagotavljanje nepristranskosti kazenskega sodišča ni mogoče utemeljiti take omejitve obsega nadzora, ki ga izvajajo sodišča nad zakonitostjo pripora“. Glej na primer sodbi ESČP z dne 26. julija 2001, Ilijkov proti Bolgariji (CE:ECHR:2001:0726JUD003397796, točka 97), in z dne 27. marca 2012, Gerdžikov proti Bolgariji (CE:ECHR:2012:0327JUD002706104, točka 28).


26 –      V zvezi s členom 6(1) EKČP (nepristranskost sodišč) glej sodbo ESČP z dne 24. maja 1989, Hauschildt proti Danski (CE:ECHR:1989:0524JUD001048683, točka 52). V nekaterih zadevah je ESČP te očitke najprej preučilo na podlagi člena 6(1) EKČP. Nato je menilo, da take preučitve ni treba opraviti z vidika člena 6(2) EKČP. Glej sodbo ESČP z dne 13. junija 2013, Romenskij proti Rusiji (CE:ECHR:2013:0613JUD002287502, točka 31).


27 –      Glej v tem smislu v zvezi s členom 6(2) EKČP sodbe ESČP z dne 27. februarja 2007, Nešt'ák proti Slovaški (CE:ECHR:2007:0227JUD006555901, točke od 88 do 91); z dne 20. novembra 2011, Fedorenko proti Rusiji (CE:ECHR:2011:0920JUD003960205, točke od 88 do 93), in z dne 10. novembra 2015, Slavov in drugi proti Bolgariji (CE:ECHR:2015:1110JUD005850010, točka 130).


28 –      Glej na primer sodbe ESČP, ki jih navaja predložitveno sodišče, in sicer z dne 25. marca 1999, Nikolova proti Bolgariji [GC] (CE:ECHR:1999:0325JUD003119596, točke od 61 do 66); z dne 26. julija 2001, Ilijkov proti Bolgariji (CE:ECHR:2001:0726JUD003397796, točke od 95 do 97); z dne 21. julija 2003, Hristov proti Bolgariji (CE:ECHR:2003:0731JUD003543697, točke od 116 do 120); z dne 9. junija 2005, I. I. proti Bolgariji (CE:ECHR:2005:0609JUD004408298, točke od 103 do 106); z dne 21. decembra 2006, Vassilev proti Bolgariji (CE:ECHR:2006:1221JUD006254400, točke od 33 do 39); z dne 13. novembra 2008, Bočev proti Bolgariji (CE:ECHR:2008:1113JUD007348101, točke od 64 do 66 in 71); z dne 21. aprila 2009, Rangelov proti Bolgariji (CE:ECHR:2009:0423JUD001438703, točke od 44 do 47); z dne 22. oktobra 2009, Dimitrov proti Bolgariji (CE:ECHR:2009:1022JUD003627502, točke od 86 do 90); z dne 26. novembra 2009, Korijski proti Bolgariji (CE:ECHR:2009:1126JUD001925703, točke od 44 do 46), in z dne 27. marca 2012, Gerdžikov proti Bolgariji, (CE:ECHR:2012:0327JUD002706104).


29 –      Glej v tem smislu Trechsel, S., Human Rights in Criminal Proceedings, OUP 2005, str. 180. V zadevi Erdem proti Nemčiji, v kateri je tožeča stranka trdila, da je trajanje njenega pripora v nasprotju s členoma 5(3) in 6(2) EKČP, ESČP – potem ko je ugotovilo, da je tak pripor v nasprotju s členom 5(3) EKČP – na primer ni menilo, da je treba očitek ločeno preučiti še z vidika člena 6(2) EKČP (sodba ESČP z dne 5. julija 2001, Erdem proti Nemčiji, (CE:ECHR:2001:0705JUD003832197, točka 49)).


30 –      Sodba ESČP z dne 10. novembra 1969, Stögmüller proti Avstriji (CE:ECHR:1969:1110JUD000160262, točka 4).


31 –      Ko se je ESČP izreklo o členu 5(3) EKČP (v zvezi s trajanjem odvzema prostosti v okoliščinah iz člena 5(1)(c) EKČP), je menilo, da „je v danem primeru nadaljnji odvzem prostosti utemeljen le, če konkretni indici kažejo na resnično zahtevo javnega interesa, ki kljub domnevi nedolžnosti prevlada nad pravilom spoštovanja osebne svobode, določenim s členom 5 [EKČP]“. Glej na primer sodbo ESČP z dne 26. oktobra 2000, Kudla proti Poljski (CE:ECHR:2000:1026JUD003021096, točka 110).