SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 20. oktobra 2011(1)
Zadeva C-507/10
X
proti
Y
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Giudice delle Indagini Preliminari presso il Tribunale di Firenze (Italija))
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2001/220/PNZ – Položaj žrtev v kazenskih postopkih – Zaslišanje mladoletnih oseb kot prič – Postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov – Zavrnitev državnega tožilstva, da od preiskovalnega sodnika zahteva, naj izvede zaslišanje v postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov (‚incidente probatorio‘) – Pravica do pritožbe zoper odločitve državnega tožilstva“
1. Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem postopku(2) (v nadaljevanju: Okvirni sklep) še vedno zbuja pomisleke glede razlage v zvezi z uporabo njegovih določb za posebno ranljive žrtve, v obravnavanem primeru mladoletne osebe. Sodišče, ki je po sodbi Sodišča v zadevi Pupino(3) predložilo vprašanje za predhodno odločanje, znova sprašuje o obsegu členov 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa in njegove povezave s postopkom vnaprejšnjega izvajanja dokazov v skladu s pravili italijanskega kazenskega postopka, ki določajo, da je mogoče postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov začeti v preiskovalni fazi, kadar je žrtev mladoletna.
2. Natančneje, Giudice per le indagini preliminari di Firenze (v nadaljevanju: G. I. P.) je Sodišču predložil vprašanji o skladnosti zakonodaje o navedenem postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov („incidente probatorio“) z Okvirnim sklepom. S prvim vprašanjem želi izvedeti, ali je sistem, kakršen je italijanski, v katerem imata državno tožilstvo in obtoženec izključno pravico do pobude za izvedbo postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, skladen z Okvirnim sklepom, če državnemu tožilstvu ni treba zahtevati postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, tudi kadar to zahteva mladoletna žrtev. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali je v Okvirnem sklepu mladoletni žrtvi zagotovljena pravica do pritožbe zoper utemeljene odločitve državnega tožilstva, s katerimi to nasprotuje izvedbi postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov po tem, ko je to zahtevala mladoletna žrtev.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Z Okvirnim sklepom o položaju žrtev v kazenskem postopku je uveden sistem zaščite za uskladitev nacionalnih določb, ki urejajo ta postopek. V ta namen je v njem pojem žrtve v členu 1(a) opredeljen tako:
„(a) ,žrtev‘ pomeni fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s telesno ali duševno poškodbo, čustvenim trpljenjem ali ekonomsko izgubo, ki so jo neposredno povzročila dejanja ali opustitve, ki kršijo kazensko zakonodajo države članice.“
4. V členu 2 Okvirnega sklepa z naslovom „Spoštovanje in priznavanje“ je poudarjena potreba po posebni obravnavi posebno ranljivih žrtev in je navedeno:
„1. Vsaka država članica zagotovi, da imajo žrtve resnično in primerno vlogo v njenem kazenskopravnem sistemu. Še naprej si mora prizadevati po svojih najboljših močeh, da zagotovi obravnavo žrtev z ustreznim spoštovanjem posameznikovega osebnega dostojanstva med postopkom in priznava pravice in pravne interese žrtev s posebnim ozirom na kazenski postopek.
2. Vsaka država članica zagotovi, da so žrtve, ki so posebej ranljive, lahko deležne posebne obravnave, ki je glede na okoliščine najprimernejša.“
5. Pravica žrtve do zaslišanja je ena od glavnih značilnosti položaja, določenega v Okvirnem sklepu, v katerem je zagotovljena tudi obravnava, ki je sorazmerna in skladna s cilji postopka brez dragih formalnosti. V ta namen člen 3 določa:
„Člen 3
Zaslišanja in predložitev dokazov
Vsaka država članica varuje možnost, da se zaslišijo žrtve med postopkom in da predložijo dokaze.
Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da njeni organi zaslišujejo žrtve samo toliko, kot je potrebno za namen kazenskega postopka.“
6. Člen 8 nazadnje določa več pravic za zaščito žrtve, med katerimi je pravica ranljivih žrtev, da pričajo v razmerah, ki so v skladu z njihovim dostojanstvom in njihovim posebnim položajem:
„Člen 8
Pravica do zaščite
1. Vsaka država članica zagotovi primerno raven zaščite za žrtve in če je potrebno, njihovih družin ali oseb v podobnem položaju, predvsem v zvezi z njihovo varnostjo in zaščito njihove zasebnosti, če pristojni organi sodijo, da obstaja resno tveganje povračilnih ukrepov ali trdni dokazi o resni nameri poseganja v njihovo zasebnost.
2. V ta namen in brez vpliva na odstavek 4 vsaka država članica jamči, da je po potrebi možno sprejeti kot del sodnega postopka primerne ukrepe za zaščito zasebnosti in fotografske podobe žrtev in njihovih družin ali oseb v podobnem položaju.
3. Vsaka država članica nadalje zagotovi, da se je možno izogniti stiku med žrtvami in storilci kaznivega dejanja znotraj prostorov sodišča, razen če kazenski postopek zahteva tak stik. Kjer to ustreza temu namenu, vsaka država članica postopoma zagotovi, da imajo prostori na sodišču posebne čakalnice za žrtve.
4. Vsaka država članica zagotovi, da so tam, kjer je potrebno zaščititi žrtve – predvsem tiste najbolj ranljive – pred posledicami pričanja na javni obravnavi, žrtve s sklepom sodišča lahko upravičene do pričanja na način, ki omogoča doseganje tega cilja s pomočjo sredstva, ki ustreza njenim osnovnim pravnim načelom.“
B – Nacionalno pravo
7. Člen 111 italijanske ustave zadeva jamstva kazenskega postopka, v njem pa je poleg drugih vprašanj poudarjena pomembnost načela kontradiktornosti in njegovih izjem pri postopkih v zvezi s pridobivanjem dokazov:
„Člen 111
Sodna pristojnost se izvaja po načelu pravičnega postopka, ki ga ureja zakon.
Vsak postopek poteka ob upoštevanju načela kontradiktornosti med strankami, pod enakimi pogoji ter pred objektivnim in nepristranskim sodiščem. Zanj je z zakonom zagotovljen razumni rok.
[…]
Kazenski postopek pri pridobivanju dokazov temelji na načelu kontradiktornosti. Krivde obtoženca ni mogoče dokazati na podlagi izjav oseb, ki so se vedno namerno in prostovoljno izogibale temu, da bi jih zaslišal obtoženec ali njegov zastopnik.
Zakon ureja primere, v katerih se dokazi ne pridobivajo ob spoštovanju načela kontradiktornosti, in sicer ali ker se s tem strinja obtoženec, ali ker je to preverjeno objektivno nemogoče, ali zaradi dokazanega nezakonitega ravnanja.
[…]“
8. V členu 112 italijanske ustave je obravnavana vloga državnega tožilstva v kazenskem postopku, pri čemer je poudarjeno, da ima to „obveznost vložitve obtožnice“.
9. Člen 392(1a) Codice di procedura penale italiana (italijanski zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: CPP)(4) določa možnost uporabe postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, da bi se ti zavarovali ali vnaprej izvedli v preiskovalni fazi.
„Državno tožilstvo lahko zahteva v postopkih zaradi kaznivih dejanj iz členov 572, 609a, 609b, 609c, 608d, 609g, 612a, 600, 600a, 600b, tudi v povezavi s pornografskim gradivom iz členov 600c, prvi odstavek, 600d, 601 in 602 kazenskega zakonika, tudi na zahtevo žrtve ali osebe, zoper katero poteka preiskava, naj se mladoletna oseba ali polnoletna žrtev zasliši kot priča v postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov, tudi v primerih, ki niso navedeni v odstavku 1.“
10. Pravica žrtve, da zahteva postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, je navedena v členu 394 CPP, kot sledi:
„1. Žrtev lahko od državnega tožilstva zahteva, naj začne postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov.
2. Če državno tožilstvo zahtevi ne ugodi, sprejme obrazloženo odločbo in o njej obvesti žrtev.“
11. Izvedba postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov je podrobno opisana v členu 398(5a) CPP, ki določa:
„Kadar preiskave zadevajo primere kaznivih dejanj iz členov 600, 600a, 600b, vključno tiste, ki se nanašajo na pornografsko gradivo iz členov 600c, 600d, 601, 602, 609a, 609b, 609c, 609g in 612a kazenskega zakonika, če so med osebami, v zvezi s katerimi se pridobivajo dokazi, mladoletne osebe, sodnik v sklepu iz odstavka 2 določi rok in posebna podrobna pravila za izvedbo postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, kadar je to zaradi potrebe po zaščiti oseb potrebno ali priporočljivo. Zato lahko sodnik opravi zaslišanje drugje kot na sodišču, v morebitnih specializiranih centrih za pomoč, če obstajajo, če pa to ni mogoče, na domu osebe, v zvezi s katero se pridobivajo dokazi. Izpovedbe morajo biti v celoti dokumentirane s sredstvi za zvočno in slikovno snemanje. Če snemalne naprave oziroma tehnično osebje niso na voljo, je mogoče uporabiti izvedenska mnenja oziroma tehnično svetovanje. Poleg tega se zaslišanje povzame v zapisnik. Posnetki se prepišejo samo na zahtevo strank.“
II – Dejansko stanje
12. Gospod X in gospa Y, starša mladoletne Z, sta nehala stalno živeti skupaj junija 2007. Tedaj se je med njima začel konfliktni položaj, v katerem sta drug zoper drugega navzkrižno vložila več tožb. Gospa Y je v eni od tožb organom sporočila, da sumi, da je gospod X spolno zlorabljal njuno hčer, ko je bila še mladoletna, pri čemer naj bi bila zlorabljena junija 2007. Zaradi resnosti očitkov se je začela preiskovalna faza v kazenskem postopku pred Guidice delle indagini preliminari.
13. Državno tožilstvo je v skladu z navedbami v predložitvenem sklepu in nacionalnem spisu, ki je bil predložen Sodišču, 8. maja 2008 predlagalo G. I. P., naj ustavi pregon, ker naj tožba ne bi bila dovolj podprta.(5)
14. Zastopnica žrtve je 27. maja 2008 zoper zahtevo državnega tožilstva za ustavitev pregona vložila pritožbo. G. I. P. je nato zaslišal stranke in žrtev, pri čemer je slednja zahtevala, naj se opravi postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov. G. I. P. je kljub ponovni vložitvi zahteve državnega tožilstva za ustavitev pregona to zavrnil, nato pa odredil začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, ki je potekal 9. novembra 2009.
15. Odvetnik gospoda X je pri Corte di cassazione vložil kasacijsko pritožbo zoper odločitev G. I. P. o odreditvi postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Navedeno sodišče je odločitev sprejelo 27. maja 2010, z njo pa je ugodilo pritožbi gospoda X ter razveljavilo izpodbijano odločitev in vsak ukrep v zvezi z navedenim postopkom.
16. Državno tožilstvo je 14. julija 2010 znova predlagalo ustavitev pregona, tako da se je sklicevalo na trditve iz prve zahteve in podatke, predložene pozneje, zaradi katerih se po njegovih navedbah ne spremeni njegova začetna presoja dejstev. Zastopnica žrtve je nasprotovala zahtevi državnega tožilstva in G. I. P. je po novi obravnavi odločil, da bo Sodišču predložil vprašanje za predhodno odločanje.
III – Vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem Evropske unije
17. Vprašanje za predhodno odločanje je v sodno tajništvo prispelo 25. oktobra 2010. Iz dolge in podrobne obrazložitve je dovolj jasno razvidno, da sta Sodišču predloženi dve vprašanji, čeprav ju predložitveno sodišče ni oblikovalo ločeno. Vprašanji bi se lahko oblikovali tako:
„1. Ali je treba člene 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je člen 392(1a) italijanskega zakonika o kazenskem postopku, v delu, v katerem ne določa obveznosti državnega tožilca, da zahteva zaslišanje in pregled mladoletne žrtve v predhodnem postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov pred ustnim postopkom, čeprav je žrtev to izrecno zahtevala?
2. Ali je treba člene 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je člen 394 italijanskega zakonika o kazenskem postopku, ki za mladoletno žrtev ne določa možnosti, da sodno izpodbija odločitev državnega tožilstva, s katero je bila zavrnjena njena zahteva, naj se jo zasliši v postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov?“
18. Odvetnik gospoda X, zastopnica žrtve v postopku v glavni stvari, nemška, italijanska, irska in nizozemska vlada ter Evropska komisija so predložili stališča v tej zadevi. Nobena intervenientka ni predlagala obravnave.
IV – Uvodne ugotovitve
19. V zvezi z vprašanji predložitvenega sodišča so potrebna predhodna pojasnila glede italijanskega kazenskega postopka. Predloženo vprašanje zadeva postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, to je postopek, ki se lahko opravi v preiskovalni fazi in pred začetkom ustnega postopka. Kot je znano, Sodišče ne obravnava prvič težav, ki nastanejo zaradi italijanskega postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov v razmerju do prava Unije, toda to vprašanje ima novo razsežnost, ker zadeva vlogo državnega tožilstva in sodni nadzor, ki velja zanj zaradi njegove povezave z zakonitostjo.
20. Zakonodajalec kljub spremembam, uvedenim z italijansko ustavo v kazensko procesno pravo, v zvezi s tem ni izvedel popolne reforme zadevnega področja do leta 1988, ko je začel veljati CPP, predpis, katerega temeljna novost je bila uvedba akuzatornega kazenskega postopka. Do tedaj se je italijanski kazenski postopek opiral na inkvizitorni model, v glavnem pojasnjen v „Codice Rocco“ iz leta 1930.(6)
21. S CPP iz leta 1988 je bil uveden sistem kazenskega postopka, ki temelji na jasni ločitvi med preiskovalno fazo in ustnim postopkom, v katerem sta za postopke preiskave v preiskovalni fazi pristojna policija in državno tožilstvo.(7) V preiskovalni fazi se zberejo elementi, potrebni za podprtje obtožbe in obrambe, nato pa se jih priloži spisu. Stranke na začetku ustnega postopka sodišču predlagajo, naj predstavi dejstva v podporo njihovim stališčem, pri čemer morajo ta izhajati iz preiskovalnega postopka.(8) Sodišče, ki odloča o zadevi, načeloma nima dostopa do celotnega spisa, temveč samo do podatkov, ki jih izberejo stranke in jih je treba dokazati v ustnem postopku.
22. Strogost navedenega sistema izhaja iz akuzatornega modela, na katerega se opira italijanski kazenski postopek ter v katerem se zahtevata kontradiktorni postopek in enakost orožij med obtožbo in obrambo. S tem okvirom naj bi se dosegla materialna resnica, kar bi sodišču omogočilo, da opredeli posamezno ravnanje in razreši spor. Cilj je doseči izid, ki strogo ustreza dejanskemu stanju, pri čemer so hkrati zagotovljene pravice obtoženca.(9)
23. Vendar italijanski kazenski postopek nima značilnosti čistega akuzatornega modela. Corte costituzionale in sodišča s splošno pristojnostjo so namreč malo po začetku veljavnosti CPP nalagala in ohranjala prakse, ki so bile bolj povezane s prejšnjim inkvizitornim modelom. Zaradi različnih presoj zakonodajalca in sodišč je bil spremenjen člen 111 italijanske ustave, katerega besedilo med drugim določa temeljna načela akuzatornega postopka, pri čemer ima zakonodajalec hkrati določeno diskrecijsko pravico.(10) Navedena diskrecijska značilnost je omogočila postopkovni sistem, v katerem je italijanski kazenski postopek spremenjen v vmesni model, za katerega je značilna akuzatornost, vendar se ohranijo nekateri vidiki inkvizitornega modela.(11)
24. Med vidiki, ki so izjeme od akuzatornosti, sta dva posebno pomembna za rešitev tega vprašanja za predhodno odločanje, ker zadevata vlogo državnega tožilstva in predložitev dokaza pred začetkom ustnega postopka.
25. Vloga preiskovalnega sodnika (G. I. P.) v preiskovalni fazi je bolj odzivna kot dejavna, ker skrbi samo za ustrezen potek postopka ter ščiti pravice obtoženca in žrtve.(12) G. I. P. ne vodi različnih preiskovalnih dejanj niti vanje ne posega, ker se dokazi formalno predložijo samo v ustnem postopku. Zaradi te pasivne vloge G. I. P. ima v preiskovalni fazi najpomembnejšo vlogo državno tožilstvo in prav to ima izključno pristojnost za vodenje preiskave(13) in vložitev obtožnice(14). Vendar člen 409(5) CPP določa izjemo od čistega akuzatornega modela, in sicer da G. I. P. lahko obveže državno tožilstvo, naj „vloži obtožnico“, in tako prekine svoj pasivni položaj v imenu načela zakonitosti.(15)
26. Poleg tega se med preiskavo preiskujejo dejstva, ki bodo pozneje dokazi, toda odgovornost za njihovo predložitev v postopku imajo izključno policija, državno tožilstvo in obtoženec. Obstaja izjema od navedenega pravila, kadar so združene okoliščine iz člena 392 CPP, ker G. I. P. lahko v skladu z navedenim členom uporabi postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Prav na ta način je dokaz dopustno zavarovati ali vnaprej predložiti v preiskovalni fazi, da bi se lahko preizkusil pozneje v ustnem postopku. Podlaga navedenega člena je jasna: če obstaja tveganje, da dokaza ni mogoče izvajati v ustnem postopku, ali kadar je treba najti ravnotežje med iskanjem materialne resnice in drugimi pomembnejšimi vrednotami, je treba odstopati od akuzatornega načela in v preiskovalni fazi dati prednost procesnemu dejanju, ki načeloma spada v ustni postopek.(16)
27. V skladu s členom 392(1a) je zavarovanje dokaza dopustno, kadar je žrtev katerega kaznivega dejanja, naštetega v njem, mladoletna. Z navedenim ukrepom se želi po eni strani izogniti temu, da bi se zaradi časa, ki preteče med dejanji in ustnim postopkom, pričanje žrtve spremenilo, in po drugi strani zagotoviti način pričanja, ki je v skladu s posebno ranljivim položajem mladoletne osebe.
28. Samo G. I. P. lahko dovoli začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov na izključno zahtevo državnega tožilstva ali obtoženca.(17) Vendar se mladoletne osebe v skladu s CPP lahko obrnejo na državno tožilstvo, da bi to od G. I. P. zahtevalo, naj se začne postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Odločitev o tej zahtevi državno tožilstvo sprejme z izvajanjem diskrecijske pravice. Vendar mora biti odločitev vedno utemeljena,(18) tudi če žrtev ne more izpodbijati morebitne negativne odločitve pred nobenim sodiščem.
29. Prav to je bistvo vprašanj v obravnavani zadevi, ki ju je predložil G. I. P. in ju bom zaporedoma analiziral.
V – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
30. G. I. P. s prvim vprašanjem sprašuje o skladnosti členov 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa s pravilom, kot je člen 392(1a) CPP. Natančneje, po navedbah predložitvenega sodišča sistem, v skladu s katerim državnemu tožilstvu formalno ni treba predlagati začetka postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, potem ko je za to zaprosila mladoletna žrtev, zbuja pomisleke z vidika zgoraj navedenih določb iz prava Unije.
31. Gospod X in vse države, ki so predložile stališča v obravnavanem primeru, menijo, da ni neskladnosti med italijanskim pravom in zgoraj navedenim okvirnim sklepom. Vsi soglasno poudarjajo, da morajo države članice v skladu z zgoraj navedenimi členi 2, 3 in 8 sprejeti zaščitne ukrepe za ranljive žrtve, kadar so te pozvane na zaslišanje kot priče v kazenskem postopku, vendar ti podrobneje ne določajo, kako naj se jih v ta namen uporablja.
32. Komisija zastopa vmesno stališče in se načeloma navezuje na prejšnjo trditev, razen če je G. I. P. prepričan, da se bo začel ustni postopek, pri čemer bi morala biti izvedba postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov v skladu z Okvirnim sklepom tako ali drugače obvezna. Samo zastopnica žrtve v postopku v glavni stvari je zagovarjala nezakonitost italijanskega sistema.
33. Odgovor na to vprašanje bom preučil v treh zaporednih korakih in najprej bom obravnaval poseben položaj, ki ga ima v skladu z Okvirnim sklepom mladoletna žrtev kot posebno ranljiva žrtev, in učinke, ki izhajajo iz tega. Potem ko bom potrdil, da gre v obravnavanem primeru za tak primer, bom razložil morebiten doseg Okvirnega sklepa za postopke vnaprejšnjega izvajanja dokazov v fazah pred kazenskimi postopki, ki zadevajo mladoletne žrtve. Nazadnje bom preučil poseben sistem italijanskega sistema vnaprejšnjega izvajanja dokazov in zlasti pristojnosti državnega tožilstva v njem glede na zgoraj navedeni pravni okvir.
34. Tukaj je treba poudariti, da pomisleki predložitvenega sodišča zadevajo izključno preiskovalno fazo kazenskega postopka. Zato vsi premisleki, predloženi v zvezi z obravnavo, do katere imajo zlasti mladoletne žrtve pravico v kateri drugi fazi kazenskega postopka, niso del vprašanj, ki sta bili predloženi.
A – Okvirni sklep 2001/220 in posebno ranljive žrtve
35. Čeprav Okvirni sklep določa splošni sistem, ki se uporablja za vse žrtve v kazenskem postopku, njegov člen 2(1) posebej navaja žrtve, ki so „posebej ranljive“ in jim države članice zagotavljajo, da so „lahko deležne posebne obravnave, ki je glede na okoliščine najprimernejša“. Navedeni člen, ki je premišljeno na začetku Okvirnega sklepa, je osrednja zamisel, ki prežema celotno besedilo. Zato morajo države članice uvesti različno obravnavo v korist posebno ranljivih žrtev in se pri tem izogibati vsakemu ukrepu, ki bi povzročil samovoljno izenačevanje, ki ne bi upoštevalo posebnega položaja žrtev. Z vidika učinkov navedenega člena je treba potrditi, da je z Okvirnim sklepom uveden višji standard zaščite, kadar nacionalni akt zadeva posebno ranljivo žrtev.(19)
36. Kot je znano, v pravu Unije ni opredeljen pojem „žrtve, ki je posebej ranljiva“. Gre za zavestno odločitev evropskega zakonodajalca, da bi se uporabi Okvirnega sklepa dala določena prilagodljivost.(20) Vendar v primeru mladoletnih žrtev ni pomislekov v zvezi z njihovo opredelitvijo kot „žrtev, ki so posebej ranljive“, kot je Sodišče navedlo v sodbi Pupino(21), v kateri so povzete podrobne trditve generalne pravobranilke J. Kokott, ki jih je predstavila v sklepnih predlogih v zvezi s to zadevo.(22) V skladu s trditvami Sodišča v zgoraj navedeni sodbi to, „da je žrtev kaznivega dejanja mladoletna oseba, na splošno zadošča za to, da bi bilo mogoče tako žrtev opredeliti kot posebej ranljivo v smislu Okvirnega sklepa“(23).
37. Zato je treba v obravnavani zadevi razložiti določbe Okvirnega sklepa in pri tem upoštevati visoko raven zaščite, ki je potrebna pri posebno ranljivi žrtvi. Žrtev v postopku v glavni stvari se sklicuje prav na ta pogoj, pri čemer trdi, da jo je oče spolno napadel pri petih letih. To posebnost je treba imeti v mislih med celotnim sklepanjem v teh sklepnih predlogih, ker določa eno od meril, ki jih bo treba pretehtati za predložitev ustreznega odgovora.
B – Členi 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa 2001/220 in ukrepi zavarovanja dokaza v preiskovalni fazi kazenskega postopka
38. Na tej točki sklepanja in preden se lotim premislekov prav v zvezi z vidiki italijanskega postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, je treba pojasniti učinek Okvirnega sklepa na nacionalne ukrepe zavarovanja dokaza ali njegove vnaprejšnje izvedbe v preiskovalni fazi kazenskega postopka. Kot vidim, navedeni predpis določa splošno obveznost držav članic, da morajo upoštevati posebne okoliščine ranljivih žrtev, kadar jih je treba pozvati na pričanje na javni obravnavi. V skladu s pravnim okvirom Unije, vključno s primarnim pravom in sodno prakso Sodišča, je potrjeno, da gre za obveznost zagotavljanja navedenih ukrepov, vendar imajo države članice obenem široko zakonodajno pristojnost.
39. V skladu s členom 3(2) Okvirnega sklepa morajo države članice sprejeti „ustrezne ukrepe“, da bi organi žrtve zasliševali „samo toliko, kot je potrebno za namen kazenskega postopka“. V zvezi z uporabo izraza „potrebno“ je očitno, da navedeni člen 3 izraža obveznost ohranitve sorazmernosti, ki jo morajo upoštevati države članice, odgovorne za sprejetje ustreznih in potrebnih ukrepov, ki izhajajo iz pretehtavanja vseh zadevnih vidikov. Poleg tega v členu ni navedbe različnih faz kazenskega postopka, temveč je v njem opredeljena samo splošna določitev, ki se uporablja za celotni postopek.
40. Člen 8 Okvirnega sklepa deluje kot lex specialis v razmerju do zgoraj navedenega člena 3. V njegovem odstavku 4 je z določitvijo standarda zaščite žrtve z vidika njene varnosti in intimnosti podrobno opredeljena obveznost držav članic, da najranljivejšim žrtvam zagotovijo zaščito pred „posledicami pričanja na javni obravnavi“. Žrtev je za zagotovitev zaščite v skladu z navedeno določbo upravičena do „pričanja v razmerah, ki omogočajo doseganje tega cilja s pomočjo sredstva, ki ustreza osnovnim pravnim načelom [vsake države članice]“. Zato V Okvirnem sklepu so določene veliko strožje zahteve, če bi bila žrtev kot priča navzoča na javni obravnavi, in uporabljene so besede, ki so bližje pravici žrtve. Vendar je treba poudariti, da imajo pri tem v skladu z njim države članice znova širok manevrski prostor (v njem je navedeno „ustrezno sredstvo“), z njim pa je uvedena tudi zaščita: „osnovnih pravnih načel [vsake države članice]“.
41. Sodišče je imelo le eno – vendar pomembno – priložnost za razlago obsega členov 3 in 8 Okvirnega sklepa v primerih, ki so zadevali mladoletne žrtve, in sicer v znameniti sodbi Pupino.(24) Sodišče se je v točki 56 sodbe izreklo o obveznosti držav članic zaradi navedenih določb s tem, ko je navedlo, da „uresničevanje ciljev zgoraj navedenih določb okvirnega sklepa zahteva, da ima nacionalno sodišče možnost, da za žrtve, ki so zlasti ranljive, uporabi poseben postopek, kot je postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov“(25). V sodbi je še navedeno, da je način ustrezen, kadar „je ta postopek glede na položaj žrtev najprimernejši in potreben, zato da se prepreči izgubljanje dokazov, da se ponavljanje zasliševanj kar najbolj zmanjša in da se za navedene žrtve preprečijo škodljive posledice pričanja na javni obravnavi“.
42. Pomembno je poudariti, da „zahteva“, ki jo je navedlo Sodišče, zadeva samo „možnost“, da sodišče uporabi poseben postopek zavarovanja dokaza ali njegove vnaprejšnje izvedbe. Državam članicam ni bila nikoli naložena obveznost, naj določijo postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, kakršen je v italijanskem pravu. V sodbi je z navedenimi izrazi poudarjen pomen, ki ga ima za Okvirni sklep to, da države članice določijo posebno obravnavo posebno ranljivih žrtev, naj bo to z zapisanimi predpisi ali pa splošneje s svojo sodno prakso. Vendar Sodišče ni nikoli navedlo, da je postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov edini način za izpolnitev navedenega cilja.
43. Rešitev Sodišča v zadevi Pupino ne izpodbije te ugotovitve. Kot je namreč znano, je v izreku sodbe navedeno, da sistem, kakršen je italijanski, ni skladen z Okvirnim sklepom, ker postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov velja samo za redka kazniva dejanja.
44. Sodišče z razglasitvijo nezakonitosti italijanskega sistema Okvirnega sklepa ni razlagalo široko, s čimer bi se postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov razširil na celotno Unijo. Menim, da je temeljni in odločilni razlog za odločitev Sodišča v zadevi Pupino ta, da dejansko ni mogoče določiti, zakaj se je nacionalni zakonodajalec odločil, da postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov omeji samo na primere spolnih kaznivih dejanj, ki vključujejo mladoletne osebe. Pomisleki v zvezi z italijanskim pravom niso izhajali iz obstoja ali neobstoja določene postopkovne poti, temveč iz tega, da je bila navedena pot določena za postopke v zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji, kot so spolni napadi, ne pa drugimi kaznivimi dejanji, kot so fizični napadi na osebe. Sodišče je menilo, da bi bile številne posebno ranljive žrtve zaradi takega sistema brez razloga prikrajšane za postopkovni korak, ki je v skladu z njihovim posebnim položajem.(26)
45. Diskrecijska pravica držav članic je še večja, kadar te zastopajo interese, ki jih je prav tako treba zaščititi, kot je to pri politikah, v katerih se želi zaščititi osebe, ki niso žrtve. Prav to je navedlo Sodišče v sodbi Gueye, ko je priznalo možnost, da se pravica ranljive žrtve do zaslišanja omeji, kadar je to upravičeno z razlogi splošnega interesa, kot je boj proti nasilju v družini.(27)
46. Nazadnje je treba opozoriti na člen 24(1) Listine o temeljnih pravicah, ki določa, da se mnenje otrok „upošteva v stvareh, ki jih zadevajo, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo“. Določba se v skladu s pojasnili v zvezi z določbami Listine opira na člen 12 newyorške konvencije o otrokovih pravicah(28), ki so jo ratificirale vse države članice in katere besedilo je skoraj enako besedilu navedene pravice v evropski zakonodaji.(29) Temeljno razhajanje med navedenima členoma (ki pa ni nikakor nasprotje) se pojavi v členu 12(2) navedene konvencije, v katerem je poleg priznavanja pravice otroku do izražanja lastnega mnenja in zaslišanja še navedeno, da „ima otrok še posebej možnost zaslišanja v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi prek zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje“.
47. Zato člen 24(1) Listine vsebuje sodno razsežnost otrokove pravice, da se njegovo mnenje upošteva v skladu z njegovim posebnim položajem. Iz navedene razlage v zvezi z newyorško konvencijo izhaja, da morajo države članice izpolniti potrebe mladoletnih žrtev, kadar so te pozvane pred sodišče. Vendar niti Listina niti Konvencija od držav članic ne zahtevata natančno določenega načina posega. V členu 24 je navedena samo zahteva, naj zaščitni ukrepi obstajajo, države članice pa imajo v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico.
48. Prav to je Sodišče potrdilo v doslej redkih sodbah, izrečenih v zvezi s členom 24 Listine. Mednje spada sodba Aguirre Zarraga(30), ki se navezuje na pravico mladoletne osebe do zaslišanja v civilnem postopku v zvezi z njenim varstvom in vzgojo. Sodišče je podobno kot v zadevi Pupino opozorilo, da morajo postopki v skladu s pravom Unije obstajati, ne zahteva pa se enoten in poseben postopek zaščite pravic mladoletne osebe v sodnih postopkih. Tako je v sodbi ugotovljeno, da imajo države članice širok manevrski prostor, da lahko pretehtajo ustrezne ukrepe v vsakem primeru posebej.(31) Sodišče v skladu z navedeno trditvijo nazadnje dodaja, da kljub pomenu člena 24 Listine „zaslišanje […] ne more biti absolutno obvezno, temveč ga je treba v vsakem posameznem primeru […] presojati glede na zahteve v zvezi s koristmi otrok“(32).
49. Čeprav je bil Okvirni sklep sprejet pred začetkom veljavnosti Listine, ga je treba razlagati v skladu s temeljnimi pravicami, navedenimi v njej.(33) Kot sem že pojasnil, če se zgoraj navedena besedila razlagajo skladno, se vedno ujemajo v isti predpostavki: države članice morajo določiti posebne ukrepe, da bi lahko izpolnile posebne potrebe mladoletnih žrtev v sodnih postopkih. Vendar v nobeni analizirani določbi ni dejanske in posebne oblike, države članice pa imajo v skladu z njimi široko diskrecijsko pravico, ki jo morajo upoštevati ne le zakonodajalec, ampak tudi sodišča.
50. Na podlagi navedenega normativnega okvira lahko zdaj preidem na konkretno težavo v obravnavani zadevi. Vprašanje, ki ga je G. I. P. predložil Sodišču, ne zadeva obstoja postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, saj ta velja za primere, kakršen je ta v obravnavanem primeru, ampak njegovo postopkovno obravnavo in zlasti večji oziroma manjši vpliv žrtve ali preiskovalnega sodnika, kadar je treba izvesti postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Z drugimi besedami, treba je presoditi, ali gre za ukrepe, ki zelo otežujejo dostop žrtve do postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Očitno je mogoče, da je Sklep kršen, kadar država uvede tako visoke zahteve, da je isto, kot če ranljiva žrtev sploh ne bi imela možnosti pričanja na poseben način. Zdaj je treba ugotoviti, ali podobno velja za zadevno italijansko pravo.
C – Obveznost državnega tožilstva, da od G. I. P. zahteva, naj začne postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov
51. Če povzamem, predložitveno sodišče ima pomisleke glede skladnosti italijanskega procesnega prava s členi 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa, ker se kljub izrecno izraženi želji mladoletne osebe, naj se v zvezi z njo začne postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, ta ne izvede, če zanj ne da začetne pobude državno tožilstvo. G. I. P. nima pristojnosti, da lahko po uradni dolžnosti odredi postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, niti tega ne more neposredno zahtevati žrtev. Mora se namreč obvezno obrniti na državno tožilstvo, da bi to sodniku predložilo ustrezno zahtevo. Po mnenju predložitvenega sodišča je navedeni problem „problem nerazumnosti člena 392(1a) in člena 398 zakonika o kazenskem postopku“, ker državno tožilstvo mora vložiti obtožnico (sodnik ga lahko v to tudi primora), ni pa mu treba zahtevati, naj se začne postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov.
52. Za odgovor na to vprašanje je treba podrobno razložiti člen 8(4) Okvirnega sklepa. V tej določbi je namreč navedeno, da država članica v primerih v zvezi s pričanjem mladoletne osebe na javni obravnavi „zagotovi, kadar je potrebno zaščititi [ranljive] žrtve,“ ukrepe, da lahko žrtev priča „v razmerah, ki omogočajo doseganje tega cilja“. V členu sta poleg tega še dve pomembni pojasnili. Prvo zadeva organ in obliko, ki jo mora imeti zadevna odločitev, kajti v členu je navedeno, da bo ta postopkovna pot sprejeta „s sklepom sodišča“.(34) Drugo deluje kot omejitev, ker bo treba zagotoviti zadevno postopkovno pot, če je ta oblikovana „s pomočjo sredstva, ki ustreza osnovnim pravnim načelom [vsake države članice]“, torej z načelom nacionalnega prava. Zato morajo države članice v skladu z Okvirnim sklepom dodeliti pristojnost v zvezi s postopki za zavarovanje dokaza javnemu organu, če je organ „sodni“, vendar so v njem tudi zahteve po nekaterih zaščitnih ukrepih vsakega pravnega sistema. Prednost ima zaščita žrtve, toda nacionalni organi imajo v ustreznem postopku, s katerim se ji zagotovi zaščita, širok manevrski prostor pri odločanju.
53. Tudi v Okvirnem sklepu je v uvodni izjavi 9 njegove obrazložitve navedeno, da njegove določbe „ne nalagajo državam članicam obveznosti zagotavljanja obravnave žrtev na enak način, kot so ga deležne stranke v postopku“. Pojasnilo je skladno z določbami iz zgoraj navedenega člena 8, ker je v njem razlagalec opozorjen, da je za položaj žrtve potrebna posebna zaščita, vendar pri tem ne določa, da je njen položaj isti kot položaj državnega tožilstva. V akuzatornem sistemu, kakršen je italijanski, odločitev, da lahko obtožnico vloži izključno neodvisni organ, podrejen načelu zakonitosti, ne bi imela smisla, če bi se z zakonodajnim instrumentom prava Unije žrtvi priznal isti položaj, kot ga ima državni tožilec. V Okvirnem sklepu ni prostora za model povračilnih ukrepov, iz njegovih pripravljalnih del pa ni razvidno niti nasprotno: ko je Republika Portugalska Svetu predlagala osnutek sedanjega besedila, nikoli ni namigovala na potrebo po tem, da se žrtvi dodeli najpomembnejša vloga v vseh veljavnih kazenskih postopkih v državah članicah.(35) Zato je v členu 8 – kadar je treba v skladu z njim odločitev o izvedbi posebne postopkovne poti sprejeti s „sklepom sodišča“, in sicer vedno v okviru osnovnih načel nacionalnega prava – opozorjeno, da je žrtev predmet zaščite, nima pa pristojnosti za svojo zaščito. Te pristojnosti imajo sodni organi, med katerimi je v skladu z italijanskim pravom državno tožilstvo.(36)
54. Po zakonodajnem okviru, ki se uporablja, si zdaj poglejmo, ali so določbe, ki urejajo postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, združljive z Okvirnim sklepom.
55. Žrtev se lahko v skladu s členom 394 CPP obrne na državno tožilstvo in od njega zahteva, naj zaprosi G. I. P., da se izvede postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Odločitev državnega tožilstva mora biti vsekakor utemeljena, zato morajo biti v primeru zavrnitve zahteve žrtve za odločitev navedeni razlogi. Poleg tega je državno tožilstvo podrejeno izključno načelu zakonitosti in ima celo ustavno obveznost, da vloži obtožnico.(37) Vloga državnega tožilstva je prav ta, da varuje zakonitost, pri čemer to nalogo izpolnjuje popolnoma neodvisno ter ima zanjo ustaven in pravno varovan položaj.(38) Državno tožilstvo v okviru navedenega varovanja zakonitosti seveda obravnava poseben položaj najranljivejših žrtev. Državno tožilstvo mora kot neodvisni sodni organ, podrejen načelu zakonitosti, ščititi korist otroka. S tega vidika gre za organ, ki kot varuh zakonitosti ščiti mladoletno žrtev v kazenskem postopku.(39)
56. To, da mladoletna oseba zahtevo za začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov naslovi samo na državno tožilstvo, potrjuje predhodno presojo. Ker ima državno tožilstvo v italijanskem pravu nalogo, da zastopa korist otroka, bo s tega vidika odločalo o možnosti, da se formalno zaprosi za začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Odločitev državnega tožilstva je v tem smislu „sklep sodišča“ iz člena 8(4) Okvirnega sklepa, pri čemer je treba navedeni izraz – kot sem že poudaril – razlagati v širokem pomenu in ob upoštevanju načel, na katera se opira vsako nacionalno pravo.(40) Tako ima državno tožilstvo v skladu z italijanskim pravom med drugim nalogo varuha žrtve za primere pričanj na javni obravnavi. Nacionalno pravo je z dodelitvijo navedene naloge državnemu tožilstvu, neodvisnemu organu, ki je zavezan samo z zakonom, s spoštovanjem pravice žrtve do zaslišanja v zvezi s tem, ali naj se izvede postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, in s sprejetjem utemeljenega sklepa v zvezi s tem doseglo ravnotežje, s katerim so načeloma zaščiteni cilji in načela iz Okvirnega sklepa.
57. Prejšnji premisleki so še okrepljeni, če se upoštevajo posebnosti modela italijanskega kazenskega postopka, ki ga je treba upoštevati v skladu z večkrat navedenim členom 8(4). Z zahtevo, da žrtve lahko pričajo v posebnih postopkih, če so ti skladni z „osnovnimi načeli [notranjega] prava [vsake države članice]“, je poudarjena pomembnost temeljnih pravic in tudi vsake nacionalne procesnopravne tradicije, zlasti kazenske procesnopravne tradicije. Ta omejitev se zdaj na splošno izraža na celotnem območju svobode, varnosti in pravice iz člena 67(1) PDEU, v skladu s katerim Unija navedeno območje tvori „ob spoštovanju temeljnih pravic ter različnih pravnih sistemov in praks držav članic“. Z Okvirnim sklepom, sprejetim v skladu s pravnimi temelji zgoraj navedene politike, je ta naloga izpolnjena, upoštevajo pa se tudi posebnosti vsakega nacionalnega prava.
58. V italijanskem primeru je treba opozoriti, da je postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov izjema od akuzatornega načela in da je bil kot tak obravnavan posebej v členu 111 italijanske ustave.(41) Možnost za zavarovanje dokaza ali njegovo vnaprejšnjo izvedbo v kazenskem postopku je določena v večini nacionalnih pravnih redov, vendar njihova praksa vključuje številne zaščitne ukrepe za zaščito pravic obtoženca. S tem nasprotjem, iz katerega izhaja model kazenskega pravosodja, ki mu pravo Unije ne nasprotuje, se išče ravnotežje med učinkovitostjo iskanja materialne resnice, zaščito koristi ranljive žrtve in temeljnih pravic obtoženca. Vsi navedeni vidiki so bili v italijanskem pravu upoštevani ob zakonskem urejanju postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, zato zgoraj navedene določbe po mojem mnenju ne nasprotujejo niti besedilu niti ciljem členov 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa.
59. Pomembno je tudi poudariti trditev Komisije, da bi bil Okvirni sklep kršen, če bi bil G. I. P. prepričan, da bo ustni postopek potekal. V trditvi, ki jo zastopa Komisija, se mešata dve mogoči okoliščini. Prva se pojavi po ustnem postopku, v katerem je mladoletna žrtev po navedbah Komisije izpostavljena škodljivim posledicam, ki niso združljive z Okvirnim sklepom. Druga okoliščina se pojavi pred začetkom ustnega postopka, če je G. I. P. prepričan, da bo ta potekal.
60. Komisija se v prvem primeru moti, ko brez dvoma trdi, da bo imel ustni postopek škodljive posledice za mladoletno žrtev, kajti italijansko pravo, kot je poudarila italijanska vlada v pisnih stališčih, določa posebne zaščitne ukrepe za ranljive žrtve v tej fazi postopka. Ni mogoče brezpogojno trditi, da je pričanje mladoletne žrtve v ustnem postopku kršitev Okvirnega sklepa. V obravnavani zadevi se poleg tega ne obravnava položaj žrtve v ustnem postopku, ampak njen položaj v fazi pred začetkom ustnega postopka. Zato je treba ta del trditve Komisije zavrniti.
61. Drugi primer, ki ga je opisala Komisija, pa zahteva večjo pozornost. V okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, in v fazi pred ustnim postopkom se lahko zgodi, da zavrnitev državnega tožilstva, da zahteva postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov, trči ob odločitev o začetku kontradiktorne faze ali ob odločitev, za katero je pristojen sodnik in iz katere je razvidno nadaljevanje postopka. Če bi se v teh okoliščinah zavrnil začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, bi bil kršen Okvirni sklep. Zato je treba podrobno preučiti, ali v fazi pred začetkom ustnega postopka v italijanskem kazenskem postopku nastanejo take okoliščine.
62. V italijanskem pravu se z vložitvijo obtožnice še ne začne samodejno ustni postopek. Ta se izvede samo, če Guidice dell’udienza preliminare, sodnik posameznik, ki se razlikuje od Guidice per le indagini preliminari,(42) zasliši stranke na javni obravnavi, preveri očitke in razglasi začetek ustnega postopka.(43) Zato se lahko v času med vložitvijo obtožnice in začetkom ustnega postopka še zahteva postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov.(44) Če bi G. I. P. zahteval od državnega tožilstva, naj vloži obtožnico, se postopek začne s predhodno obravnavo, ki ji sledi odločitev o začetku ustnega postopka.(45) V tem času se poveča verjetnost, da se postopek nazadnje začne. Še več, če bi obstajali pomisleki glede trdnosti dejstev, na katerih temelji obtožba, je ustrezen okvir za pojasnitev vseh pomislekov ustni postopek. V zvezi s tem je treba tukaj opozoriti na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede pozitivnih obveznosti države, zlasti državnega tožilstva, kadar gre za ranljive žrtve in se zaradi dvomov glede dejstev konča preiskava, ki bi se morala običajno končati po sodni poti.(46) Zato je predvidljivo in celo razumljivo, da državno tožilstvo – kadar mora vložiti obtožnico, ker obstaja možnost, da Giudice dell’udienza preliminare odredi začetek ustnega postopka – sprejme predlog mladoletne žrtve in zahteva, naj se izvede postopek vnaprejšnjega izvajanja dokazov.
63. Zdi se, da ima Komisija v mislih tako rešitev, ko trdi, da italijansko pravo ni združljivo z Okvirnim sklepom, če bi bil G. I. P. prepričan, da se bo ustni postopek začel. Vendar niti G. I. P. niti državno tožilstvo ne moreta biti o tem popolnoma prepričana, ker je za odločitev pristojen izključno Giudice dell’udienza preliminare. Vendar je očitno, da bo državno tožilstvo kot varuh zakonitosti in zastopnik koristi otroka večinoma primorano zahtevati začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov takrat, ko se bo od njega zahtevalo, naj vloži obtožnico.
64. Vendar v okoliščinah obravnavanega primera in v skladu z navedbami iz točke 34 teh sklepnih predlogov ni treba obravnavati učinka Okvirnega sklepa na zaporedne faze postopka, za katere ni več pristojen G. I. P. Zato mora Sodišče kljub dvomom na podlagi predpostavke Komisije, ki bi se lahko upravičeno oblikovali glede združljivosti zadevne zakonodaje z Okvirnim sklepom, po mojem mnenju odgovoriti na posebno vprašanje, ki je predloženo v obravnavani zadevi ter zadeva samo in izključno preiskovalno fazo.
65. Zato glede na zgoraj navedene trditve Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člene 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu sistemu, kot je določen v členu 394 CPP, v skladu s katerim državnemu tožilstvu – kadar mladoletna žrtev to izrecno zahteva – ni treba zahtevati zaslišanja žrtve niti da ta lahko priča v postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov v preiskovalni fazi.
VI – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
66. Predložitveno sodišče želi dalje od Sodišča izvedeti, ali zgoraj navedeni členi 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa nasprotujejo sistemu, kot je določen v členu 394 CPP, v skladu s katerim mladoletna žrtev nima možnosti vložiti pritožbe pri G. I. P. zoper odločitev državnega tožilstva o zavrnitvi njene zahteve, naj se jo zasliši v postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Kot bom pojasnil pozneje, odgovor na to vprašanje posredno izhaja iz rešitve, ki jo predlagam za prvo vprašanje za predhodno odločanje.
67. Kot sem namreč že pojasnil, ima državno tožilstvo v italijanskem sistemu pomembno vlogo pri zahtevi za začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Od državnega tožilstva lahko v primerjavi z obtožencem, ki ima tudi možnost, da zahteva izvedbo navedenega postopka, mladoletna oseba zahteva, naj pri G. I. P. vloži zahtevo za začetek navedenega postopka. Navedel sem že, da državno tožilstvo nase prevzame nekakšno zaščito žrtve, kadar obenem odloča o ustreznosti navedene zahteve. Te pristojnosti so nujno diskrecijske, ker je pri vsaki zadevi potrebna podrobna analiza, zlasti kadar gre za posebno pomembne interese in vrednote, kar velja vedno, kadar je žrtev mladoletna. Vloga državnega tožilstva v navedenih primerih je lahko še pomembnejša, ker bo žrtev običajno delovala s posredovanjem pravnega zastopnika, kot je to v obravnavanem primeru. Državno tožilstvo v takih okoliščinah zagotavlja in upošteva upravičene pobude mladoletne žrtve, vendar obenem preverja vsako zahtevo, da se postopek ne bi instrumentaliziral za namene, ki niso povezani z njim.(47)
68. V teh okoliščinah se zdi razumno, da italijanski zakonodajalec od državnega tožilstva zahteva, naj utemelji vsaj odločitev v zvezi z zahtevo po začetku postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov, čeprav ta odločitev ni sporna. Postopek je zaradi navedene določbe pregleden, določba je v skladu s pravicami obtoženca, z njo pa je zagotovljena tudi pravica žrtve, da je obveščena o vseh aktih, ki jo zadevajo. Poleg tega možnost žrtve, da jo G. I. P. v primeru zahteve po ustavitvi pregona zasliši, tej omogoča, da odgovori na trditve državnega tožilstva. Zaradi navedenega obstaja možnost, kot sem že navedel, da G. I. P. zaveže državno tožilstvo k vložitvi obtožnice, s čimer se pojavi možnost za zahtevo po postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov. Tako neobstoj pritožbe zoper odločitev državnega tožilstva ne pomeni, da žrtev izgubi vse možnosti, da se njena zahteva izpolni.
69. Če bi bila poleg tega v Okvirnem sklepu izražena zahteva po pravnem sredstvu zoper odločitve državnega tožilstva, bi bila sistem in ravnotežje, ki ga je vzpostavil italijanski zakonodajalec, resno ogrožena. Navedel sem že, da sistem postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov načeloma zavezuje državno tožilstvo, kadar je žrtev mladoletna, in da mora prav ta „sodni organ“ v smislu člena 8(4) Okvirnega sklepa odločati o tem, ali se za navedeno obliko postopka vloži zahteva pri G. I. P. Če bi imela žrtev pravico do pritožbe pri G. I. P. zoper navedeno odločitev, bi bil sistem spremenjen, ker za zadnjo odločitev ne bi bilo več pristojno državno tožilstvo, temveč sodnik.
70. Zato glede na predstavljene trditve Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člene 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa 2001/220 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu sistemu, kot je določen v členu 394 CPP, ki ne določa možnosti, da oseba, ki ji je bila storjena krivica, in mladoletna oseba v preiskovalni fazi sodno izpodbijata odločitev državnega tožilstva, da ne bo upoštevalo njune zahteve, naj od G. I. P. zahteva začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov.
VII – Predlog
71. Glede na zgoraj navedene premisleke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložil Giudice per le indagini preliminari di Firenze, odgovori:
(1) Člene 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu sistemu, kot je določen v členu 394 CPP, v skladu s katerim državnemu tožilstvu ni treba zahtevati, naj se mladoletna žrtev zasliši in naj priča v postopku vnaprejšnjega izvajanja dokazov v preiskovalni fazi, kadar je to žrtev izrecno zahtevala.
(2) Člene 2, 3 in 8 Okvirnega sklepa 2001/220 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu sistemu, kot je določen v členu 394 CPP, ki ne določa možnosti, da oseba, ki ji je bila storjena krivica, in mladoletna oseba v preiskovalni fazi sodno izpodbijata odločitev državnega tožilstva, da ne bo upoštevalo njune zahteve, naj od Guidice delle Indagini Preliminari zahteva začetek postopka vnaprejšnjega izvajanja dokazov.