SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE TRSTENJAK,
predstavljeni 24. januarja 20081(1)
Zadeva C‑350/06
Gerhard Schultz-Hoff
proti
Deutsche Rentenversicherung Bund
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Düsseldorf (Nemčija))
„Direktiva 2003/88/ES – Organizacija delovnega časa – Člen 7 – Pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta – Pravica do nadomestila za dopust – Temeljne socialne pravice prava Skupnosti – Ugasnitev pravice do dopusta po poteku zakonskega roka“
Stvarno kazalo
I – Uvod
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
B – Nacionalno pravo
1. Zakonodaja
2. Uporabljive kolektivne pogodbe
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
IV – Postopek pred Sodiščem
V – Bistvene trditve strank
VI – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje
1. Uvodne opombe
2. Pravica do plačanega letnega dopusta kot temeljna socialna pravica
3. Pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta v pravu Skupnosti
a) Pristojnost držav članic glede prenosa
b) Raven varstva, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti
c) Navezovanje pravice do dopusta na delovno zmožnost
i) Prenosljivost načel, ki jih je razvila sodna praksa
ii) Kršitev smisla in namena člena 7(1) Direktive 2003/88
– Nevarnost razlage, ki ni v skladu z namenom
– Razlaga, ki se ravna po interesih strank delovnega razmerja
iii) Primerjava z določbami Konvencije št. 132 MOD
B – Drugo vprašanje
C – Tretje vprašanje
VII – Predlog
I – Uvod
1. Landesarbeitsgericht Düsseldorf se s svojim predlogom za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 234 ES obrača na Sodišče zaradi razlage člena 7(1) in (2) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa(2) (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88).
2. Vprašanje za predhodno odločanje se zastavlja v okviru spora med Gerhardom Schultz-Hoffom (tožeča stranka) in njegovo nekdanjo delodajalko Deutsche Rentenversicherung Bund (tožena stranka), v katerem Landesarbeitsgericht odloča o tem, ali ima tožeča stranka po prenehanju delovnega razmerja nasproti toženi stranki pravico do nadomestila za dopust.
3. Landesarbeitsgericht Düsseldorf želi v bistvu izvedeti, ali je s členom 7 Direktive 2003/88 združljivo, da pravica delavca do pridobitve plačanega dopusta najmanj štirih tednov ugasne ob koncu referenčnega leta, najkasneje pa s potekom obdobja za prenos, in da delavec za dopust ob prenehanju delovnega razmerja ne prejme denarnega nadomestila, če takoj po dodelitvi dopusta zboli, tako da je do poteka obdobja za prenos nezmožen za delo.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
4. Direktiva 2003/88 je 2. avgusta 2004 nadomestila Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.(3) Njen namen je, enako kot pri predhodni direktivi, določitev minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa. Njen člen 7, ki je bil nespremenjeno prevzet, določa:
„Letni dopust
1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.
2. Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“
5. Člen 17 Direktive 2003/88 določa, da države članice lahko odstopajo od določenih določb. Člen 7 ne spada k določbam, od katerih Direktiva 2003/88 dopušča odstopanje.
B – Nacionalno pravo
1. Zakonodaja
6. Bundesurlaubsgesetz (zvezni zakon o dopustu, v nadaljevanju: BUrlG) z dne 8. januarja 1963 v različici, v kateri je veljal 7. maja 2002, med drugim določa:
„Člen 1 Pravica do dopusta
Vsak delavec ima v vsakem koledarskem letu pravico do plačanega dopusta.
[...]
Člen 3 Trajanje dopusta
(1) Dopust znaša najmanj 24 delovnih dni na leto.
[...]
Člen 7 Čas in prenos dopusta ter nadomestilo za dopust
(1) Pri časovni določitvi dopusta se upoštevajo želje delavca glede dopusta, razen če temu nasprotujejo nujni razlogi delovnega procesa ali želje drugih delavcev glede dopusta, ki imajo prednost zaradi socialnih vidikov.
(3) Dopust se mora dodeliti in izrabiti v tekočem koledarskem letu. Prenos dopusta v naslednje koledarsko leto je dopusten le, če to upravičujejo nujni razlogi delovnega procesa ali razlogi na strani delavca. V primeru prenosa mora biti dopust dodeljen in izrabljen v prvih treh mesecih naslednjega koledarskega leta.
(4) Če dopusta v celoti ali delno ni več mogoče dodeliti zaradi prenehanja delovnega razmerja, je treba zanj plačati nadomestilo.“
7. Člen 13 BUrlG določa, da je od zgoraj omenjenih določb, tudi od člena 7(3) BUrlG, mogoče odstopati v kolektivnih pogodbah, če to ni v škodo delavca.
2. Uporabljive kolektivne pogodbe
8. Manteltarifvertrag für die Angestellten der Bundesversicherungsanstalt für Angestellte (Splošna kolektivna pogodba za uslužbence zavoda za socialno zavarovanje Zvezne republike Nemčije za uslužbence, v nadaljevanju: MTAng-BfA) določa:
„Člen 47 Dopust
(1) Uslužbenec v vsakem referenčnem letu pridobi pravico do plačanega dopusta. Referenčno leto je koledarsko leto.
[...]
(7) Dopust je treba nastopiti najkasneje do konca referenčnega leta. Če dopusta ni mogoče nastopiti do konca referenčnega leta, ga je treba nastopiti do 30. aprila naslednjega referenčnega leta. Če dopusta zaradi razlogov delovnega procesa, nezmožnosti za delo ali trajanja varstva v skladu z zakonom o materinskem varstvu ni mogoče nastopiti do 30. aprila, ga je treba nastopiti do 30. junija. Če je bil dopust, določen v referenčnem letu za to referenčno leto, prestavljen na pobudo zavoda za socialno zavarovanje Zvezne republike Nemčije za uslužbence v čas po 31. decembru referenčnega leta in ga zaradi nezmožnosti za delo ni bilo mogoče nastopiti v skladu z drugim stavkom do 30. junija, ga je treba nastopiti do 30. septembra.
[...]
Dopust zapade, če se ga ne nastopi v navedenih rokih.
[...]
Člen 51 Nadomestilo za dopust
(1) Če v trenutku odpovedi delovnega razmerja pravica do dopusta še ni izčrpana, je treba dopust, kolikor je to s službenega ali poslovnega vidika mogoče, dodeliti in izrabiti v času odpovednega roka. Če dopusta ni mogoče dodeliti ali če odpovedni rok ne zadostuje, je treba za dopust plačati nadomestilo. Ustrezno velja, če delovno razmerje preneha sporazumno (člen 58) ali zaradi zmanjšane delovne sposobnosti (člen 59) ali če delovno razmerje miruje v skladu s petim stavkom člena 59(1)(1).“
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9. Stranki iz postopka v glavni stvari sta po prenehanju delovnega razmerja 30. septembra 2005 v sporu glede tega, ali ima tožeča stranka pravico do nadomestila za dopust za leti 2004 in 2005.
10. Tožeča stranka, rojena 14. januarja 1949, je bila od 1. aprila 1971 zaposlena pri toženi stranki oziroma pri njeni pravni predhodnici. Za delovno razmerje med strankama se je uporabljal MTAng-BfA. Tožeča stranka je nazadnje prejemala plačo v skladu s plačilnim razredom 11. Tožeča stranka je od leta 1985 opravljala terensko delo za podružnico v Düsseldorfu. Med njene delovne naloge so sodili pregledi na sedežu podjetij in pregledi vplačilnih mest; za to je morala uporabljati motorno vozilo.
11. Tožeča stranka, ki je v skladu z nemškim pravom oseba s težko invalidnostjo (stopnja invalidnosti 60 „G“(4)), je imela od leta 1995 zaradi hude okvare medvretenčne ploščice skupno 16 operacij. Menjavala so se obdobja, ko je bila sposobna za delo, in obdobja, ko je bila zaradi bolezni nezmožna za delo. V letu 2004 je bila tožeča stranka do začetka septembra delovno sposobna. Od 8. septembra 2004 je bila – in potem neprekinjeno do 30. septembra 2005 – na bolniškem dopustu. Tožeča stranka od takrat do danes zaradi stalnega jemanja sredstev proti bolečinam, ki vsebujejo morfin, ne more upravljati z motornim vozilom.
12. Tožeča stranka je z dopisom z dne 13. maja 2005 zaprosila, naj se ji od 1. junija 2005 odobri dopust za leto 2004. Tožena stranka je prošnjo za dopust 25. maja 2005 zavrnila z utemeljitvijo, da mora pred tem zdravniška komisija v skladu s členom 7(2) MTAng-BfA oceniti zmožnost za delo. Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. avgusta 2005 zaprosila toženo stranko, naj ji na podlagi ukrepa za ponovno vključitev predloži predlog za delo na domu. Tožena stranka je 6. septembra 2005 odgovorila, da bo najprej počakala, kako bo rešena prošnja za upokojitev, ki jo je pred kratkim vložila tožeča stranka.
13. Tožena stranka je kot nosilec pokojninskega zavarovanja s sklepom, poslanim septembra 2005, ugotovila, da je tožeča stranka zmanjšano delovno sposobna in ji je z učinkom za nazaj od 1. marca 2005 odobrila polno upokojitev zaradi popolne delovne nezmožnosti. Na podlagi te ugotovitve je s 30. septembrom 2005 med strankama v skladu s členom 59 MTAng-BfA prenehalo delovno razmerje.
14. Tožeča stranka je novembra 2005 pri Arbeitsgericht Düsseldorf vložila tožbo za plačilo nadomestila za dopust za leti 2004 in 2005. Arbeitsgericht je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 7. marca 2006. Tožeča stranka je zoper to sodbo 27. aprila 2006 vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču Landesarbeitsgericht Düsseldorf.
15. Tožeča stranka svoj zahtevek za plačilo ocenjuje na skupno 14.094,78 eurov bruto, pri čemer upošteva 35 dni dopusta na leto in mesečno plačo v višini 4362,67 eurov bruto. Navaja, da je na dopustu, ki ga je želela začeti 1. junija 2005, nameravala okrevati, da bi se pozneje lahko udeležila ukrepa za ponovno vključitev. Trdi tudi, da bi lahko s krajšim delovnim časom opravljala lažje pisarniško delo.
16. Tožena stranka temu ugovarja, saj meni, da pisarniško delo s krajšim delovnim časom, ki ga je predlagala tožeča stranka, ne predstavlja izpolnitve pogodbenih delovnih obveznosti. Če torej nezmožnost tožeče stranke za delo obstaja še do danes, potem naj ne bi bilo mogoče do vsakokratnega poteka obdobja za prenos izpolniti zahtevkov za dopust in naj bi le-ti zapadli. Tožeča stranka naj zato tudi ne bi bila upravičena do zahtevanega nadomestila za dopust.
17. Predložitveno sodišče meni, da je odločitev o sporu odvisna od razlage Direktive 2003/88. Zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88/ES (ki je enak členu 7 Direktive 93/104/ES) razumeti tako, da morajo imeti delavci v vsakem primeru zagotovljen plačan letni dopust najmanj štirih tednov in da je treba zlasti dopust, ki ga delavec v referenčnem letu ni izrabil zaradi bolezni, zagotoviti pozneje, ali pa lahko nacionalna zakonodaja in/ali praksa določi, da pravica do plačanega letnega dopusta ugasne, če delavci v referenčnem letu pred dodelitvijo dopusta postanejo zaradi bolezni nezmožni za delo in se jim zmožnost za delo ne povrne pred iztekom referenčnega leta oziroma obdobja za prenos, ki ga določa zakon, kolektivna pogodba ali individualna pogodba?
2. Ali je treba člen 7(2) Direktive 2003/88/ES razumeti tako, da delavcem ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pripada pravica do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljeni in neizrabljeni dopust (nadomestilo za dopust), ali pa lahko nacionalna zakonodaja in/ali praksa določi, da delavcem nadomestilo za dopust ne pripada, če so zaradi bolezni do izteka referenčnega leta oziroma obdobja za prenos, ki mu sledi, nezmožni za delo, in/ali če po prenehanju delovnega razmerja prejemajo pokojnino zaradi zmanjšane zmožnosti za delo ali invalidnosti?
3. V primeru, da Sodišče prvemu oziroma drugemu vprašanju pritrdi:
Ali je treba člen 7 Direktive 2003/88/ES razumeti tako, da pravica do letnega dopusta ali denarnega nadomestila predpostavlja, da je delavec v referenčnem letu dejansko delal, ali ta pravica nastane tudi v primeru opravičene odsotnosti (zaradi bolezni) ali neopravičene odsotnosti v celotnem referenčnem letu?“
IV – Postopek pred Sodiščem
18. Predložitveni sklep z dne 2. avgusta 2006 je v sodno tajništvo Sodišča prispel 21. avgusta 2006.
19. Pisna stališča so v roku iz člena 23 Statuta Sodišča predložile tožena stranka iz postopka v glavni stvari, vlade Zvezne republike Nemčije, Združenega kraljestva in Italijanske republike ter Komisija.
20. Zastopniki vlad Zvezne republike Nemčije, Združenega kraljestva, Kraljevine Nizozemske ter Komisije so na obravnavi z dne 20. novembra 2007 podali ustne navedbe.
V – Bistvene trditve strank
21. Tožena stranka navaja, da neomejen prenos pravice do dopusta pri delavcih, zmožnih za delo, ravno nasprotuje varstvenemu namenu Direktive (odobritev minimalnega časa počitka zaradi varnosti in zdravja delavcev). Pri delavcih, nezmožnih za delo, bi neomejen prenos lahko celo povzročil, da bi se delodajalci morda nagibali k temu, da bi delavce, ki so dolgo časa bolni, prej odpustili. Drugače bi namreč tvegali, da bi za morebitne nemajhne zahtevke za dopust, ki bi se nakopičili v več letih, ob prenehanju delovnega razmerja morali plačati nadomestilo, kar bi lahko močno vplivalo na interese podjetja.
22. Nemška vlada meni, da člen 7(1) Direktive o delovnem času določa le, da delavcu pripada plačani letni dopust najmanj štirih tednov. Predmet te določbe naj bi bil zgolj minimalno trajanje letnega dopusta. Direktiva naj bi podrobna pravila dodelitve dopusta, k čemur naj bi spadala prenehanje pravice do dopusta, prepuščala zakonodajni pristojnosti držav članic in razlagi nacionalnega prava s sodno prakso.
23. Nemška vlada glede drugega vprašanja za predhodno odločanje navaja, da je državam članicam in njihovim organom prepuščeno, ali in pod kakšnimi pogoji želijo predvideti nadomestilo za dopust ob prenehanju delovnega razmerja.
24. Britanska vlada meni, da tožeča stranka ni delala, dokler je bila na bolniškem dopustu, zato tudi ni potrebovala „dejanskega počitka“, da bi si odpočila od dela. Britanska vlada zastopa stališče, da je cilj člena 7 zagotoviti varnost in zdravje tistih, ki dejansko delajo, s tem da je za njih predviden počitek. V obravnavanem primeru pa dodelitev dopusta ne bi imela pozitivnega učinka na varnost in zdravje delavca. Dopusta ne bi bilo mogoče koristiti pred prenehanjem delovnega razmerja. Če bi imela tožeča stranka v obravnavanem primeru pravico do letnega dopusta, bi se morali vprašati: dopust od česa? Izjava, da tožeča stranka „letni dopust“ vzame v času trajanja „bolniškega dopusta“, naj zato ne bi imela nobenega smisla.
25. Britanska vlada opozarja na to, da odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje izhaja iz odgovora na prvo vprašanje. Ker naj tak delavec ne bi imel pravice do letnega dopusta v skladu s členom 7(1), naj tudi ne bi imel pravice do nadomestila za dopust v skladu s členom 7(2). Poleg tega naj bi bilo v skladu s členom 7(2) nadomestilo za dopust ob prenehanju delovnega razmerja sicer dopustno, ne pa predpisano. Zato naj ne bi obstajala nikakršna obveznost takšnega plačila, če nekdo ni delal zaradi dolgotrajne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.
26. Italijanska vlada tako napotuje na konvenciji št. 52 in 132 Mednarodne organizacije dela (angleška kratica ILO, v nadaljevanju: MOD) kot tudi na sodno prakso Sodišča glede razlage člena 7 Direktive. Ta vlada meni, da ob upoštevanju načel, ki jih je razvilo Sodišče, ni mogoče sklepati, da pravica tožeče stranke iz postopka v glavni stvari do dejanske dodelitve dopusta ugasne, ne da bi bila postavljena pod vprašaj različna namena dopusta in bolniškega dopusta.
27. Italijanska vlada iz zgornjih navedb sklepa, da ima delavec ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pravico do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljen in neizrabljen dopust. Nacionalni predpis, v skladu s katerim delavci nimajo pravice do nadomestila za dopust, če so do poteka referenčnega leta ali ustreznega obdobja za prenos zaradi bolezni nezmožni za delo, naj zato ne bi bil v skladu z načeli prava Skupnosti.
28. Komisija meni, da ugovor, da delavec, ki je odsoten zaradi bolezni in ni delal, ne potrebuje ustreznega počitka, ni združljiv s stališčem, ki ga je Sodišče oblikovalo s sodno prakso. V primeru bolniškega dopusta delavca naj ne bi bilo mogoče šteti, da je bila pravica do letnega dopusta uveljavljena, saj naj bi bil bolniški dopust posledica delovne nezmožnosti delavca, ki ni namenjen počitku, pridobitvi distance in oddihu, ampak okrevanju in ozdravitvi ter ponovni pridobitvi delovne zmožnosti. Komisija meni, da morajo države članice spoštovati meje, ki jim jih postavlja Direktiva. Ukrepi držav članic zato ne bi smeli iti tako daleč, da bi moral delavec izrabiti letni dopust v okviru omejenega obdobja za prenos v naslednjem letu in da bi bilo neupoštevanje tega pogoja avtomatično sankcionirano s prenehanjem pravice do dopusta. Prenehanje pravice brez nadomestila naj bi bila zato v nasprotju s ciljem Direktive.
29. Komisija glede drugega vprašanja za predhodno odločanje navaja, da je argumentacijo, na kateri temelji sodna praksa Sodišča in po kateri je možnost, da se pravica do letnega dopusta nadomesti z denarnim nadomestilom, načeloma nezdružljiva z Direktivo 2003/88, a fortiori mogoče uporabiti tudi v primeru nacionalne določbe, po kateri neizraba letnega dopusta povzroči, da ta avtomatično zapade.
30. Nizozemska vlada v svojem ustnem stališču dvomi o načelni možnosti uporabe Direktive 2003/88 v primerih odsotnosti delavcev zaradi bolezni z obrazložitvijo, da ti niso predmet predpisa. Področje uporabe Direktive 2003/88 naj bi bilo omejeno izključno na aktivne delavce, s posledico, da naj bi v obravnavanem primeru veljalo zgolj nacionalno pravo. Raznolikost ureditev držav članic pa naj ne bi dopuščala nikakršnih splošno veljavnih sklepov glede pravic bolnih delavcev.
VI – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje
1. Uvodne opombe
31. Landesarbeitsgericht Düsseldorf s prvim vprašanjem za predhodno odločanje načenja problem razlage člena 7(1) Direktive 2003/88, zlasti besedne zveze „v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev [...], ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa“. V pravnem smislu ta problem razlage zadeva vprašanje, ali oziroma v kakšnem obsegu so države članice pristojne, da določijo zakonske pogoje za prenehanje pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta.
32. Kar zadeva delitev zakonodajne pristojnosti med Skupnostjo in njenimi državami članicami v okviru zagotavljanja pravice do plačanega letnega dopusta, je treba najprej opozoriti na to, da je normodajalec Skupnosti s sprejetjem Direktive 2003/88 uporabil pravni instrument, ki v skladu s členom 249(3) ES nacionalnim organom sicer prepušča določeno možnost izbire metod in oblike prenosa, vendar pa jim hkrati postavlja omejitve v toliko, kot je Direktiva za vsako državo članico zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči.(5) S tem nacionalni pravni redi na področju prenosa pravice do plačanega letnega dopusta dobijo široke, vendar pa ne neomejene možnosti urejanja.(6) Države članice morajo torej pri izpolnjevanju normativne naloge prenosa člena 7 vseskozi upoštevati cilje Direktive 2003/88.
2. Pravica do plačanega letnega dopusta kot temeljna socialna pravica
33. Menim, da je za to, da se na primeren način odgovori predložitvenemu sodišču, treba pravico do plačanega letnega dopusta presojati široko in jo obravnavati tako z vidika njenega sekundarno pravnega položaja znotraj pravnega reda Skupnosti kot tudi s širšega vidika temeljnih socialnih pravic.
34. Kar zadeva cilj Direktive 2003/88, izhaja tako iz člena 137 ES, ki je pravna podlaga te direktive, kot tudi iz njene prve, četrte, sedme in osme uvodne izjave ter iz besedila člena 1(1), da je namen Direktive določiti minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas.(7) Usklajevanje organizacije delovnega časa na ravni Skupnosti je namenjeno zagotavljanju boljše varnosti in zdravja delavcev s priznavanjem minimalnega dnevnega, tedenskega in letnega počitka ter primernih odmorov in z določitvijo najvišjega števila delovnih ur na teden.(8)
35. Pri razlagi člena 7 Direktive 2003/88 pa je treba upoštevati, da pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta ni bila določena šele z direktivo o delovnem času, ampak pravzaprav neodvisno od trajanja zagotovljenega dopusta že dolgo spada med temeljne socialne pravice, ki jih priznava mednarodno pravo.(9) Na mednarodni ravni to temeljno pravico na primer omenja člen 24 Splošne deklaracije o človekovih pravicah,(10) ki vsakomur priznava „pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta“. Prav tako je v členu 2(3) Socialne listine Sveta Evrope(11) ter v členu 7(d) Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah(12) izražena kot pravica vsakogar do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev.
36. V okviru Mednarodne organizacije dela (MOD) kot specialne agencije Združenih narodov je bila pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta do zdaj predmet dveh multilateralnih konvencij, pri čemer je Konvencija št. 132, ki je začela veljati 30. junija 1973,(13) spremenila do takrat veljavno Konvencijo št. 52.(14) Za države podpisnice konvencij vsebujeta zavezujoče določbe glede uresničevanja te temeljne socialne pravice znotraj njihovih nacionalnih pravnih redov.
37. Ti raznovrstni mednarodni akti pa se med seboj razlikujejo tako glede vsebine urejanja kot tudi glede njihovega normativnega dosega, saj gre v nekaterih primerih za mednarodne pogodbe, v drugih pa nasprotno zgolj za svečane deklaracije, ki nimajo zavezujočega pravnega učinka.(15) Tudi osebna veljavnost je različno opredeljena, tako da krog upravičencev nikakor ni enak. Poleg tega imajo države podpisnice kot naslovniki teh aktov praviloma široko diskrecijsko pravico pri prenosu, tako da se upravičenci ne morejo neposredno sklicevati na to pravo. Kljub temu je značilno, da vsi ti mednarodni akti pravico do plačanega dopusta z jasnimi besedami prištevajo k temeljnim pravicam delavcev.
38. Zato menim, da je toliko bolj pomembno dejstvo, da je ta pravica z uvrstitvijo v Listino o temeljnih pravicah Evropske unije(16) dobila verjetno najboljšo in dokončno potrditev, da ima značaj temeljne pravice.(17) Člen 31(2) Listine namreč določa, da ima „vsak delavec [...] pravico do omejitve najvišjega števila delovnih ur, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.“ Glede na zgodovinski nastanek se ta določba opira na člen 2(3) Socialne listine Sveta Evrope kot tudi na točko 8 Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev,(18) pri čemer se je glede na pojasnila sekretariata predsedstva konvencije odločilno upoštevala Direktiva 93/104 kot predhodnica današnje Direktive 2003/88.(19)
39. Člen 31(2) Listine o temeljnih pravicah tako potrjuje, da je pravica do plačanega letnega dopusta človekova pravica, ki pripada vsakomur.(20) Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, prav tako kot nekaterim prej navedenim mednarodnim pravnim instrumentom, sicer ni priznan pristen normativni doseg, zato gre pri njej v prvi vrsti za politično deklaracijo. Kljub temu menim, da bi bilo zgrešeno, če se Listini ne bi priznal nikakršen pomen pri razlagi prava Skupnosti.(21) Ne glede na vprašanje dokončnega pravnega položaja znotraj pravnega reda Evropske unije, ki ga bo treba še razjasniti v prihodnosti, Listina že danes stvarno določa skupne temeljne evropske vrednote.(22)
40. Poleg tega v znatnem delu odraža tudi skupne ustavne tradicije držav članic. Kolikor imam pregled nad zadevo, je ta sklep v zvezi s pravico do plačanega minimalnega letnega dopusta vsekakor mogoče narediti, saj ima člen 31(2) Listine predloge v ustavah številnih držav članic.(23) Zato je povsem sprejemljivo, da se v sporu glede narave in dosega neke temeljne pravice, kot je obravnavani spor, pri razlagi člena 7 Direktive 2003/88 uporabi osnovna ideja člena 31(2) Listine.(24)
3. Pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta v pravu Skupnosti
a) Pristojnost držav članic glede prenosa
41. Sodišče je doseg pravice do plačanega letnega dopusta pripoznalo in ugotovilo, da je „pravico vsakega delavca do plačanega letnega dopusta treba šteti za posebno pomembno načelo socialnega prava Skupnosti, od katerega odstopanja niso dovoljena in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 93/104“.(25) Določbe člena 7 Direktive 2003/88 so napisane kot pravilo, ki določa, da mora imeti delavec na razpolago dejanski počitek, zato da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja.(26)
42. Za dosego ciljev Direktive je treba v skladu s sodno prakso izhajati iz tega, da člen 7(1) Direktive 2003/88 daje široko časovno varstvo, tako da naslednje navedbe veljajo tudi za dopust, ki ni izrabljen v tekočem letu, ampak pozneje. Sodišče je namreč glede tega ugotovilo, da se pozitivni učinek letnega dopusta za varnost in zdravje delavca sicer v celoti pokaže takrat, če se dopust izrabi v za to predvidenem, torej tekočem letu, vendar pa ta počitek svojega pomena ne izgubi, če se izrabi pozneje. Ker dopust lahko prispeva k varnosti in zdravju delavca tudi če se izrabi naslednje leto, tudi v tem primeru spada na področje uporabe Direktive.(27)
43. Države članice imajo v skladu s sodno prakso pri uresničevanju te pravice pomembno vlogo, saj morajo zaradi izpolnitve naloge prenosa iz člena 7(1) Direktive 2003/88 sprejeti potrebna podrobna nacionalna izvedbena pravila.(28) To vključuje določitev pogojev za izvajanje in prenos pravice do plačanega letnega dopusta, pri čemer lahko države članice same določijo konkretne okoliščine, v katerih lahko delavci izrabijo to pravico, ki jim pripada za celotno preteklo obdobje zaposlitve.(29)
44. Napotitev na nacionalno zakonodajo, ki jo vsebuje člen 7(1) Direktive 2003/88, služi predvsem temu, da se državam članicam omogoči določitev pravnega okvira, ki ureja organizacijske in postopkovne vidike uveljavljanja dopusta, kot na primer načrtovanje časa dopusta, morebitno obveznost delavca, da delodajalca predhodno obvesti, kdaj želi izrabiti dopust, zahtevo, da delavec dela določeno minimalno obdobje, preden lahko izrabi dopust, merila za sorazmerni izračun pravice do letnega dopusta, če delovno razmerje traja manj kot eno leto, in tako naprej.(30) Vedno pa gre za ukrepe za določitev pogojev za upravičenost in dodelitev pravice do dopusta, ki jih kot takšne dopušča Direktiva 2003/88.
45. Iz načela lojalnosti Skupnosti iz člena 10 ES obratno izhaja dolžnost držav članic v skladu s pravom Skupnosti, da se pri prenosu člena 7(1) Direktive 2003/88 v nacionalno pravo vzdržijo vsega, kar bi lahko bilo v nasprotju s tem ciljem.(31) To zadeva zlasti sprejetje ukrepov, ki bi lahko ogrozili obstoj same pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta.(32) Sodišče je v sodbi BECTU(33) dosledno odločilo, da ureditev države članice, ki določa pogoj za pravico do plačanega letnega dopusta, ki lahko v primeru določenih delavcev prepreči že nastanek te pravice, ni v skladu s pravom Skupnosti in obrazložilo, da ta ureditev ne odvzema le vsebine individualni pravici, ki jo izrecno priznava Direktiva 93/104, ampak je tudi v nasprotju s ciljem te direktive.
46. Menim, da je Sodišče v navedeni sodbi uporabilo misel o praktičnem učinku prava Skupnosti in pri tem pravilno spoznalo, da lahko država članica, ki odloča o nastanku neke pravice, to spodkoplje ali celo izniči tudi tako, da je njeno uveljavljanje odvisno od pogojev, ki jih je težko izpolniti. Moje stališče je, da se to pravico lahko na enak način spodkoplje, če lahko država članica določi pogoje za ugasnitev pravice, saj gre v obeh primerih za obstoj same pravice.
47. Ista nevarnost namreč obstaja za uresničitev pravice do plačanega letnega dopusta, če je država članica pristojna za določitev okoliščin, v katerih delavec po poteku določenega roka izgubi to pravico. Pri tem ne gre več za odločitev glede vrste in načina izvedbe plačanega letnega dopusta,(34) to pomeni konkretnega prenosa te pravice, ampak za opredelitev dosega določbe prava Skupnosti, namreč člena 7(1) Direktive 2003/88.
48. Razlaga te določbe na način, da letni dopust po poteku določenega roka zapade, čeprav ga delavci niso mogli izrabiti zaradi delovne nezmožnosti, ki je posledica bolezni, vodi namreč k temu, da so določeni delavci z omejitvijo osebnega področja varstva izključeni od te pravice.(35)
49. Zaradi usklajevanja na tem pravnem področju socialnega varstva delavcev, ki se ga skuša doseči na podlagi člena 137(2)(b) ES, ki je pravna podlaga Direktive 2003/88, pristojnost za določitev dosega te pravice zdaj pripada Skupnosti.(36) Če bi namreč pripadala državam članicam, bi bilo praktično nemogoče na celotnem območju Skupnosti zagotoviti primerljivo raven varstva in s tem namen usklajevanja. Zato je treba zavrniti navedbo nemške vlade, da ugasnitev pravice do dopusta spada k podrobnim pravilom dodelitve dopusta in v zakonodajno pristojnost držav članic.
b) Raven varstva, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti
50. Dalje menim, da je pomembno spomniti na to, da je svoboda držav članic pri določitvi nacionalnih ukrepov za izvajanje omejena z okoliščino, da je namen člena 137(2)(b) ES s sprejetjem minimalnih zahtev zagotoviti določeno raven varstva, ki jo določa pravo Skupnosti in ki jo države članice morajo doseči. Kot je Sodišče navedlo v sodbi Združeno kraljestvo proti Svetu(37) glede pojma „minimalnih zahtev“ v smislu prejšnje pravne podlage v členu 118a Pogodbe ES, ta določba začetka delovanja Skupnosti ne omejuje na najmanjši skupni imenovalec, torej na najnižjo raven varstva, ki jo dosega ena država članica. Ta pojem je treba nasprotno razumeti tako, da lahko države članice presežejo morebitno visoko raven varstva, ki izhaja iz prava Skupnosti.
51. To razlago potrjuje besedilo člena 136 ES, ki za cilj socialne politike določa „izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev“. Ta cilj naj bi se dosegel izrecno z uskladitvijo „ob ohranjanju izboljšav“.(38) Člen 15 Direktive 2003/88 za dosego tega cilja primarnega prava pooblašča države članice, da uporabljajo ali uvajajo ukrepe, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev. Člen 23 Direktive 2003/88 glede ravni varstva delavcev ustrezno določa, da brez poseganja v pravico držav članic, da razvijajo drugačne predpise, če pri tem spoštujejo minimalne zahteve, predvidene v Direktivi, izvajanje Direktive ni veljavna podlaga za zniževanje splošne ravni varovanja delavcev.(39)
52. Kakšno minimalno raven varstva je normodajalec Skupnosti določil za področje pravice do dopusta, je mogoče določiti na podlagi Direktive 2003/88. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 7(1) Direktive 2003/88 ne vsebuje nobene omejitve pravice do dopusta. Direktiva ne predvideva pogoja, da mora delavec do določenega trenutka, to pomeni do konca referenčnega leta oziroma obdobja za prenos, dopust pravočasno zahtevati in dejansko izrabiti, prav tako kot ne predvideva ugasnitve pravice. Člen 7(1) tudi ne spada k določbam, od katerih člen 17 Direktive 2003/88 izrecno dopušča odstopanja.(40)
53. Normodajalec Skupnosti s tem zavestno stremi k višji ravni minimalnega varstva kot Konvencija št. 132 MOD.(41) Medtem ko člen 9 Konvencije št. 132 MOD za dodelitev in upravičenost do letnega dopusta določa časovno omejitev enega leta oziroma 18 mesecev po poteku leta, za katerega je bila pridobljena pravica do dopusta,(42) člen 7(1) Direktive 2003/88 ne vsebuje nikakršne primerljive določbe. Iz tega izhaja, da je varstvo, ki ga želi pravo Skupnosti zagotoviti delavcem, širše kot tisto, ki izhaja iz delovno pravnih določb mednarodnega pogodbenega prava.(43)
54. Razlaga člena 7(1) Direktive 2003/88, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta po poteku določenega časa preneha, če dopust ni izrabljen pravočasno, tako ni združljiva niti s ciljem normodajalca Skupnosti glede zagotovitve višje ravni varstva, kot je raven iz Konvencije št. 132 MOD, niti nima podlage v besedilu tega predpisa.
c) Navezovanje pravice do dopusta na delovno zmožnost
i) Prenosljivost načel, ki jih je razvila sodna praksa
55. Nasprotno kot menita britanska in nizozemska vlada tudi ne obstajajo nobene oporne točke za to, da člen 7(1) Direktive 2003/88 pravico do plačanega minimalnega letnega dopusta veže na delovno zmožnost delavca v referenčnem letu ali v obdobju za prenos. Načelno bi se lahko ugovarjalo, da delavec, ki je bil odsoten zaradi bolezni in ni delal, ne potrebuje ustreznega počitka. Kot pa pravilno navaja Komisija, to stališče ni združljivo s stališčem Sodišča, kot je izraženo v sodbah Merino Gómez(44) in FNV.(45)
56. Sodišče se je v zadevi Merino Gómez ukvarjalo z razmerjem med letnim in porodniškim dopustom z vidika prava Skupnosti. Konkretno vprašanje je bilo, ali ima delavka na podlagi člena 7(1) Direktive 2003/88, člena 11(2)(a) Direktive 92/85/EGS(46) in člena 5(1) Direktive 76/207/EGS(47) v primerih, ko podjetniški kolektivni sporazumi, sklenjeni med podjetjem in zastopniki delavcev, določajo čas dopusta za vse zaposlene in se ta čas pokriva z obdobjem njenega porodniškega dopusta, pravico, da izrabi svoj letni dopust v obdobju, ki ne ustreza dogovorjenemu obdobju in ki se ne pokriva z njenim porodniškim dopustom. Sodišče je glede tega ugotovilo, da ima pravica do letnega dopusta drugačen namen kot pravica do porodniškega dopusta. Slednji je po eni strani namenjen varstvu telesne kondicije ženske med in po nosečnosti in po drugi strani varstvu posebne zveze med materjo in njenim otrokom v času, ki sledi nosečnosti in porodu.(48) Sodišče je zato odločilo, da mora imeti delavka možnost, da svoj letni dopust izrabi v drugem obdobju kot v obdobju svojega porodniškega dopusta.(49)
57. Sodišče je to načelo potrdilo v sodbi FNV in ga natančneje opredelilo tako, da lahko v primeru kopičenja obdobij več dopustov, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti, postane prenos letnega dopusta ali njegovega dela v naslednje leto neizogiben,(50) saj dopust, ki ga zagotavlja pravo Skupnosti, ne sme vplivati na pravico izrabiti drugi dopust, ki ga zagotavlja to pravo.(51)
58. Čeprav nosečnosti seveda ne smemo enačiti z boleznijo, je mogoče navesti več razlogov za primerno uporabo te sodne prakse pri razmerju med letnim in bolniškim dopustom. Podobno kot porodniški dopust je bolniški dopust namreč namenjen temu, da se zavaruje fizično in psihično celovitost delavca s tem, da se mu z oprostitvijo delovne obveznosti in odobritvijo počitka da možnost, da telesno okreva in se kasneje spet vrne na svoje delovno mesto. Drugače kot letni dopust, ki je namenjen počitku, pridobitvi distance in oddihu, je tako namen bolniškega dopusta izključno okrevanje in ozdravitev, to pomeni premostitev patološkega stanja, na katerega vzroke prizadeti delavec poleg tega ne more vplivati.(52)
59. V tem pogledu je treba, če sledimo stališču italijanske vlade, ugotoviti, da ob upoštevanju načel, ki jih je razvilo Sodišče, ni mogoče sklepati, da pravica tožeče stranke iz postopka v glavni stvari do dejanske dodelitve dopusta preneha, ne da bi bila postavljena pod vprašaj različna namena dopusta in bolniškega dopusta. Ob upoštevanju osnovne ideje zgoraj navedene sodne prakse bi bilo treba prepovedati odobritev bolniškega dopusta v breme plačanega letnega dopusta, saj bi drugače lahko ta temeljno določena pravica izgubila svoj pomen.
ii) Kršitev smisla in namena člena 7(1) Direktive 2003/88
– Nevarnost razlage, ki ni v skladu z namenom
60. Poleg že navedenega pomisleka glede razlage člena 7(1) Direktive 2003/88, ki dopušča izgubo pravice do dopusta po poteku določenega roka, je mogoče kot dodatni argument navesti nezdružljivost take ureditve s ciljem Direktive 2003/88, ki zadeva zagotovitev izboljšanja varnosti in varstva zdravja delavcev.
61. Prvotni smisel in namen delovno pravne prepovedi kopičenja neizrabljenih dni dopusta, ki so jo doslej določali nekateri nacionalni pravni redi, med njimi nemški, je očitno v tem, da se zagotovi dejansko uveljavljanje dopusta v tekočem letu, tako da se v posameznem primeru samemu delavcu naloži odgovornost za uveljavitev njegove pravice do dopusta. V skladu s tem konceptom je očitno dosledno, da delavec sam nosi posledice svoje pasivnosti ali zamujenega uveljavljanja in sicer z izgubo te pravice.(53)
62. Nasprotno je treba pomisliti na to, da se prvotni cilj socialnega varstva delavca, ki stoji za to ureditvijo in ki je kot tak enak cilju Direktive 2003/88, obrne ravno v svoje nasprotje, če delavec iz razlogov, za katere ni odgovoren, ne more uresničiti svoje pravice do letnega dopusta. K okoliščinam, za katere ne odgovarja delavec, spada po eni strani možnost namerne neizpolnitve delodajalca, ki je s tako ureditvijo še dodatno nagrajena. K temu pa spadajo tudi naravne okoliščine višje sile, kot je bolezen, na katere prizadeta oseba nima vpliva.
63. V obeh primerih z izgubo pravice do dopusta ne ostane neuresničen samo zastavljeni cilj, ampak ta na koncu učinkuje kot sankcija za delavca, ki je ni mogoče stvarno upravičiti. Taka pravna posledica očitno ni združljiva s smislom in namenom Direktive 2003/88. Zato člena 7(1) Direktive 2003/88 ni dopustno razlagati tako, da bolezensko pogojena delovna nezmožnost delavca povzroči izgubo zagotovljene temeljne pravice do minimalnega letnega dopusta.
– Razlaga, ki se ravna po interesih strank delovnega razmerja
64. V nasprotju s trditvijo tožene stranke iz postopka v glavni stvari je vsekakor mogoča taka razlaga člena 7(1) Direktive 2003/88, ki upošteva interese delodajalca in hkrati manj omejuje temeljno pravico do minimalnega letnega dopusta kot sporna nemška ureditev. Zdi se primerno, kot je ustrezno predstavila Komisija, če država članica določi pogoje, da se v interesu zdravja in varnosti na primer pravica do dopusta zgolj prenese, če je to potrebno. Mogoče bi bile tudi stimulacije, ki bi delavce spodbudile k temu, da svoj dopust izrabijo v razumnem obdobju v naslednjem letu.
65. Konkretni prenos teh ukrepov na ravni podjetja je spet dolžnost delodajalca, ki je zaradi svojih obsežnih organizacijskih in koordinacijskih pristojnosti(54) sposoben kar najbolje uskladiti pravico delavcev do dopusta s konkretnimi potrebami podjetja.
iii) Primerjava z določbami Konvencije št. 132 MOD
66. Proti navezovanju pravice do dopusta na delovno zmožnost delavca poleg tega govori to, da je treba v skladu z jasnim besedilom člena 5(4) Konvencije št. 132 MOD „odsotnost z dela iz razlogov, ki niso odvisni od volje zadevnega delavca, kot so na primer bolezen, nesreča ali materinstvo, vračunati v delovni čas“.(55) Poleg tega člen 6(2) iste konvencije izrecno določa, da se „obdobja delovne nezmožnosti zaradi bolezni ali nesreče ne smejo vračunati v določeni minimalni letni dopust“.
67. Te določbe je torej glede na njihov cilj treba razumeti tako, da predhodni bolniški dopust ne sme vplivati na pravico do plačanega minimalnega letnega dopusta.(56) Sicer morajo države podpisnice, h katerim spada večina držav članic Evropske unije,(57) to „zagotoviti pod pogoji, ki jih določijo pristojni organi ali se določijo z ustreznimi postopki v vsaki državi“, kljub temu pa je pristojnost držav članic tudi tu omejena na sprejetje izvedbenih ukrepov, tako da jim je pravno gledano v bistvu onemogočeno, da te odsotnosti z dela ne bi štele v delovni čas.
68. S tem se določbe Konvencije št. 132 MOD in Direktive 2003/88 v bistvenem ujemajo v svojem temeljnem pravnem sporočilu.(58) Zato so države članice dolžne te določbe razlagati in svoje nacionalne pravne rede oblikovati tako, da odsotnost z dela zaradi bolezni ne vpliva na pravico do plačanega minimalnega letnega dopusta.
B – Drugo vprašanje
69. Predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje je normativni doseg pravice do nadomestila za dopust, določene v členu 7(2) Direktive 2003/88. Nadomestilo za dopust, torej izplačilo neizrabljenega letnega dopusta, nadomesti dodelitev prostega časa, če dopusta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni več mogoče odobriti. Ta pravica je edina izjema od načelne prepovedi Direktive glede plačila nadomestila, ki drugače strankam delovnega razmerja kategorično prepoveduje, da bi letni dopust – ne glede na to, ali naj bi se izrabil v tekočem letu ali v obdobju za prenos – nadomestile z denarnim nadomestilom.
70. V skladu s sodno prakso Sodišča je namen te prepovedi ta, da lahko delavec običajno dejansko izkoristi počitek, zato da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja.(59) S tem naj se prepreči, da bi delodajalec z namenom zlorabe „odkupil“ pravico do dopusta oziroma da bi se ji delavec odpovedal iz zgolj finančnih razlogov.(60)
71. Člen 7(2) Direktive 2003/88 poudarja funkcijo neprekinjenega plačila v času dopusta, ki je v tem, da je delavec v tem obdobju v položaju, ki je z vidika plačila primerljiv z obdobji dela.(61) Z drugimi besedami, zahteva po plačilu za čas tega dopusta zagotavlja, da je delavec z ekonomskega vidika dejansko sposoben koristiti svoj letni dopust.(62) Isti namen ima nadomestilo za dopust. Plačilo denarnega nadomestila naj namreč delavcu načelno tudi po prenehanju delovnega razmerja omogoči obdobje plačanega počitka, preden vstopi v novo delovno razmerje.(63) Cilj Direktive 2003/88, da mora imeti delavec možnost počitka, brez takšnega nadomestila ne bi bil dosežen.
72. Sodišče je v sodbi Robinson-Steele(64) ugotovilo, da Direktiva 2003/88 ureja pravico do letnega dopusta in pravico do plačila za čas dopusta kot dva dela ene pravice. Menim, da ravno ta funkcijska enakost pravice do plače in pravice do nadomestila za dopust govori v prid temu, da je treba slednjo prav tako obravnavati kot neločljivi del pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta.
73. V tem smislu odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje izhaja že iz odgovora na prvo vprašanje. Če namreč avtomatično prenehanje pravice do plačanega letnega dopusta po poteku določenega roka, kot je bilo že ugotovljeno, nasprotuje cilju Direktive 2003/88, potem mora to na isti način veljati za pravico do nadomestila za dopust, ki se kot sekundarna pravica navezuje na pravico do dopusta.
74. Nasprotno se ni mogoče strinjati s trditvijo tožene stranke iz spora o glavni stvari, po kateri bi lahko možnost, da bo moral delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja plačati nadomestilo za morebitne nemajhne zahtevke za dopust, ki so se nakopičili v več letih, le-tega vzpodbudila k temu, da bi delavce, ki so dolgo časa bolni, prej odpustil. Temu je namreč mogoče ugovarjati s tem, da bi ravno neobstoj obveznosti plačila nadomestila za neizrabljeni dopust delodajalca lahko vzpodbudil k temu, da delavce odpusti pred dodelitvijo letnega dopusta, saj bi drugače moral izpolniti pravico delavcev do plačanega minimalnega letnega dopusta v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88. Če se želi preprečiti uporabo pravice do odpustitve z namenom zlorabe zaradi izognitve temeljni pravici, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti, potem mora imeti delavec ob prenehanju delovnega razmerja vsekakor pravico do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljeni in neizrabljeni dopust.
75. Primerjalnopravna preučitev zadevnih določb Konvencije št. 132 MOD ne dopušča drugačnega sklepa. S členom 11 Konvencije je bila določena načelna pravica delavca do nadomestila za dopust v razmerju do delovnega časa, za katerega ni pridobil takega dopusta. Ker se tudi v tem primeru pravica do nadomestila za dopust navezuje na pravico do minimalnega letnega dopusta kot primarno pravico, je treba uporabiti člen 5(4) Konvencije, po katerem je treba odsotnost z dela iz razlogov, ki niso odvisni od volje zadevnega delavca, kot so na primer bolezen, nesreča ali materinstvo, vračunati v delovni čas.(65) Zato bolezensko pogojena nezmožnost za delo ne more negativno vplivati na pravico do nadomestila za dopust.
76. Na podlagi navedenega je treba člen 7(2) Direktive 2003/88 razumeti tako, da imajo delavci ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pravico do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljeni in neizrabljeni dopust.
C – Tretje vprašanje
77. Kot je že bilo ugotovljeno, izhaja tako iz teleološke razlage člena 7 Direktive 2003/88(66) kot tudi iz pravne ideje člena 5(4) Konvencije št. 132 MOD,(67) da je treba čas bolezni enačiti z delovnim časom, saj gre za odsotnost iz razlogov, ki niso odvisni od volje delavca, zato je ta odsotnost upravičena.
78. V istem časovnem obdobju nastanejo zato vse pravice delavca, vključno s pravico do plačanega letnega dopusta, ki ga delavec lahko izrabi, ko ponovno postane zmožen za delo, ali ki se – ob prenehanju delovnega razmerja – tudi v primeru popolne nezmožnosti za delo nadomesti s plačilom nadomestila.
79. Nastanek pravice do letnega dopusta oziroma do nadomestila načelno ni vezan na pogoj predhodnega dejanskega opravljanja dela, tako da ima delavec ti pravici tudi v primeru, če je bil v celotnem referenčnem letu odsoten zaradi bolezni.
80. Kar dalje zadeva delno vprašanje, namreč ali ti pravici nastaneta tudi v primeru neopravičene odsotnosti v celotnem referenčnem letu, želim spomniti na to, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek za sprejetje predhodne odločbe iz člena 234 ES sredstvo sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim Sodišče tem sodiščem posreduje napotke glede razlage prava Skupnosti, ki jih potrebujejo za odločanje v sporih, ki tečejo pred njimi.(68)
81. V okviru tega sodelovanja je izključno stvar nacionalnega sodišča, ki odloča o sporu in v katerega pristojnost spada sodna odločitev, ki jo je treba sprejeti, da glede na posebnosti zadeve presodi tako potrebo po sprejetju predhodne odločbe za izdajo njegove sodbe kot tudi pomembnost vprašanj, ki jih je predložilo Sodišču. Če torej predložena vprašanja zadevajo razlago prava Skupnosti, potem mora Sodišče načelno o njih odločati.(69)
82. Sodišče pa je tudi presodilo, da mora v izjemnih okoliščinah preizkusiti pogoje, v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo, da preveri svojo pristojnost. Sprejetje odločbe o predhodnem vprašanju, ki ga zastavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetični problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na zastavljena vprašanja.(70)
83. Duh sodelovanja, ki mora prevladati v postopkih sprejetja predhodne odločbe, dejansko zahteva, da nacionalno sodišče upošteva nalogo, zaupano Sodišču, ki je v tem, da pomaga pravosodju v državah članicah, in ne v tem, da oblikuje svetovalna mnenja o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih.(71)
84. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je bila tožeča stranka iz spora o glavni stvari od 8. septembra 2004 do 30. septembra 2005, torej do dneva prenehanja delovnega razmerja, na bolniškem dopustu. Njena odsotnost je bila torej nedvomno opravičena, tako da Sodišču glede delnega vprašanja, ali pravica do letnega dopusta ali do denarnega nadomestila nastane tudi v primeru neopravičene odsotnosti, ni treba zavzeti stališča, ker odločitev ni pomembna za rešitev spora o glavni stvari.
VII – Predlog
85. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Düsseldorf, odgovori tako:
1. Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES je treba razumeti tako, da morajo delavci v vsakem primeru pridobiti pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov. Zlasti je treba delavcu, ki zaradi bolezni v referenčnem letu ni izrabil dopusta, tega dodeliti pozneje.
2. Člen 7(2) Direktive 2003/88/ES je treba razumeti tako, da delavcem ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pripada pravica do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljeni in neizrabljeni dopust (nadomestilo za dopust).
3. Člen 7 Direktive 2003/88/ES je treba razumeti tako, da pravica do letnega dopusta ali do denarnega nadomestila nastane tudi v primeru opravičene odsotnosti (zaradi bolezni) v celotnem referenčnem letu.