SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 19. aprila 2012(1)
Zadeva C‑22/11
Finnair Oyj
proti
Timyju Lassooyu
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein oikeus (Finska))
„Zračni prevoz – Uredba (ES) št. 261/2004 – Odškodnina za potnike pri zavrnitvi vkrcanja – Pojem ‚zavrnitev vkrcanja‘ – Izključitev iz opredelitve ‚zavrnitev vkrcanja‘ – Odpoved leta zaradi stavke v državi odhoda – Prerazporeditev letov, ki so sledili odpovedanemu letu – Pravica potnikov na teh letih do odškodnine“
1. S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče prvič pozvano k razlagi pojma „zavrnitev vkrcanja“ v smislu člena 2(j) Uredbe (ES) št. 261/2004(2). Ta določba opredeljuje zavrnitev vkrcanja kot zavrnitev prevoza potnikom na letu, čeprav se želijo vkrcati v skladu s pogoji, razen kadar obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev vkrcanja, kot so zdravstveni in varnostni razlogi ter razlogi, ki so povezani z varovanjem, ali neustrezne potne listine. Če je potniku zavrnjeno vkrcanje proti njegovi volji, je na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 261/2004 upravičen do pavšalne odškodnine.
2. Zadeva se nanaša na spor med letalsko družbo Finnair Oyj(3) in T. Lassooyem. Ta je rezerviral sedež na letu Barcelona–Helsinki za 30. julij 2006 ob 11.40. Zaradi stavke na letališču v Barceloni (Španija) 28. julija 2006 se je družba Finnair odločila, da bo prerazporedila lete, predvidene za 28., 29. in 30. julij 2006, ter T. Lassooyu zavrnila vkrcanje in dala prednost pri vkrcanju na let, na katerem bi moral biti T. Lassooy, potnikom, ki se zaradi te stavke niso mogli vkrcati na redni let 29. julija 2009. T. Lassooy se zdaj sklicuje na člen 4(3) Uredbe št. 261/2004 in meni, da bi mu morala družba Finnair v skladu s to določbo plačati odškodnino.
3. Korkein oikeus (vrhovno sodišče na Finskem) se tako sprašuje, ali pojem „zavrnitev vkrcanja“ v smislu člena 2(j) Uredbe št. 261/2004 zajema samo zavrnitev vkrcanja zaradi preveč rezervacij ali pa tudi druge primere, kot je zavrnitev vkrcanja zaradi prerazporeditve letov zaradi izrednih razmer.
4. Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče, da ne gre za „zavrnitev vkrcanja“, če gre za druge razloge, ki se ne nanašajo na potnika, med drugim razloge, ki se nanašajo na izredne razmere.
5. V teh sklepnih predlogih bom navedel, zakaj menim, da pojem zavrnitve vkrcanja ne zajema samo primerov preveč rezervacij, ampak tudi druge razloge, kot so operativni.
6. Nato bom razložil, zakaj je treba po mojem mnenju člena 2(j) in 4 Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da zavrnitve vkrcanja ni mogoče razumno upravičiti z izrednimi razmerami, saj lahko samo zavrnitev vkrcanja potnikom, upravičena z razlogi, ki so povezani z individualnim položajem teh potnikov, pripelje do tega, da se ta zavrnitev ne opredeli kot „zavrnitev vkrcanja“. Prav tako bom predstavil razloge za svoje mnenje, da je treba člena 4(3) in 5(3) te uredbe razlagati tako, da se letalski prevoznik ne more sklicevati na izredne razmere, ki so vplivale na let, zato da bi bil oproščen obveznosti plačila odškodnine potniku, ki mu je zavrnil vkrcanje na poznejši let, če to zavrnitev utemelji s prerazporeditvijo tega leta zaradi teh izrednih razmer.
7. Nazadnje bom navedel, zakaj menim, da taka razlaga ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
I – Pravni okvir
8. V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004 je navedeno, da mora ukrepanje Evropske skupnosti na področju zračnega prevoza med drugim zagotavljati visoko raven varstva potnikov.
9. V uvodni izjavi 14 te uredbe je navedeno, da je treba obveznosti dejanskih letalskih prevoznikov omejiti ali izključiti, kadar se zgodi dogodek zaradi izrednih razmer, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi. Takšne razmere lahko nastanejo zlasti ob politični nestabilnosti, vremenskih razmerah, ki niso združljive z izvedbo zadevnega leta, tveganju, povezanem z varovanjem, nepredvidenih pomanjkljivostih, ki lahko prizadenejo varnost leta, in ob stavkah, ki prizadenejo delovanje dejanskega letalskega prevoznika.
10. V skladu s členom 2(j) te uredbe „‚zavrnitev vkrcanja‘ pomeni zavrnitev prevoza potnikom na letu, čeprav se želijo vkrcati pod pogoji, določenimi v členu 3(2), razen kadar obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev vkrcanja, kot so zdravstveni in varnostni razlogi ter razlogi, ki so povezani z varovanjem, ali neustrezne potne listine“.
11. Člen 4 Uredbe št. 261/2004 določa:
„1. Kadar dejanski letalski prevoznik utemeljeno pričakuje zavrnitev vkrcanja na letu, naj najprej pozove prostovoljce, da se odpovejo svojim rezervacijam v zameno za storitve pod pogoji, o katerih se dogovorita zadevni potnik in dejanski letalski prevoznik. Prostovoljcem se ponudi, poleg storitev iz tega odstavka, tudi pomoč v skladu s členom 8.
2. Kadar število prostovoljcev ni zadostno, da bi omogočilo vkrcanje drugih potnikov z rezervacijo, dejanski letalski prevoznik lahko zavrne vkrcanje potnikov proti njihovi volji.
3. Kadar je vkrcanje potnikom zavrnjeno proti njihovi volji, jim dejanski letalski prevoznik takoj izplača odškodnino v skladu s členom 7 in ponudi pomoč v skladu s členoma 8 in 9.“
12. Na podlagi člena 5(3) te uredbe dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnine, ki bi jo običajno moral plačati ob odpovedi leta, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, ki so nastale nepričakovano in se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.
13. Člen 7(1)(b) v povezavi s členom 4 te uredbe določa pavšalno odškodnino 400 EUR za potnike, ki jim je bilo zavrnjeno vkrcanje, za vse lete znotraj Skupnosti nad 1500 kilometrov in za vse druge lete med 1500 in 3500 kilometri.
14. Člena 8 in 9 v povezavi s členom 4 Uredbe št. 261/2004 za potnike, ki jim je bilo zavrnjeno vkrcanje, določata pravico do povračila stroškov ali spremembe poti ter pravico do oskrbe.
II – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
15. Zaradi stavke osebja na letališču v Barceloni 28. julija 2006 je bilo treba odpovedati redni let družbe Finnair na progi Barcelona–Helsinki ob 11.40. Družba Finnair se je odločila prerazporediti svoje lete, da potniki na tem letu ne bi čakali predolgo.
16. Tako so bili ti potniki naslednji dan, 29. julija 2006, vkrcani na let za Helsinke (Finska) ob 11.40 in na posebej organiziran let ob 21.40. Zaradi te prerazporeditve je moral del potnikov, ki so kupili vozovnico za let 29. julija 2006 ob 11.40, počakati na redni let za Helsinke 30. julija 2006 ob 11.40 in na let ob 21.40, posebej organiziran ob tej priložnosti. Prav tako so morali nekateri potniki, kot je T. Lassooy, ki so kupili vozovnico za let 30. julija 2006 ob 11.40 in ki so se želeli vkrcati v skladu s pogoji, leteti v Helsinke s posebnim letom ob 21.40.
17. T. Lassooy je menil, da mu je družba Finnair zavrnila vkrcanje v smislu člena 4 Uredbe št. 261/2004, in je vložil tožbo pri Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih), s katero je zahteval, naj se družbi Finnair naloži, naj mu v skladu s členom 7(1)(b) te uredbe plača odškodnino.
18. Helsingin käräjäoikeus je z odločbo z dne 19. decembra 2008 zavrnilo tožbo T. Lassooya, saj naj bi navedena uredba določala samo to, da se odškodnina plača potnikom ob zavrnitvi vkrcanja zaradi preveč rezervacij iz ekonomskih razlogov. To sodišče je menilo, da člena 4 Uredbe št. 261/2004 ni mogoče uporabiti, saj je šlo za prerazporeditev letov. Menilo je, da je bil let T. Lassooya odpovedan, čeprav je bil dejansko izveden.
19. T. Lassooy je vložil pritožbo pri Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih). To je s sodbo z dne 31. avgusta 2009 ugotovilo, da je družba Finnair zavrnila vkrcanje T. Lassooyu proti njegovi volji. Menilo je, da let ni bil odpovedan, saj je letalo vzletelo ob uri, navedeni na potrdilu rezervacije T. Lassooya, identifikacijski podatki leta pa so bili enaki kot na tej rezervaciji. Helsingin hovioikeus je menilo, da je iz besedila Uredbe št. 261/2004 in iz pripravljalnega gradiva razvidno, da se ta uredba ne uporablja samo v primerih preveč rezervacij, ampak tudi v nekaterih primerih zavrnitve vkrcanja iz operativnih razlogov. Družba Finnair naj torej ne bi bila oproščena odgovornosti iz razlogov, povezanih s stavko, in bi morala T. Lassooyu plačati odškodnino v skladu s členom 7 navedene uredbe. Helsingin hovioikeus je odločbo z dne 19. decembra 2008 razveljavilo in družbi Finnair naložilo, naj plača 400 EUR skupaj z obrestmi.
20. Družba Finnair je vložila kasacijsko pritožbo pri Korkein oikeus. To dvomi o tem, kako je treba razlagati določbe Uredbe št. 261/2004. Zato je prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo več vprašanj.
III – Vprašanja za predhodno odločanje
21. Korkein oikeus je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba Uredbo št. 261/2004 in zlasti člen 4 te uredbe razlagati tako, da je njena uporaba omejena na zavrnitev vkrcanja zaradi preveč komercialnih rezervacij dejanskega letalskega prevoznika, ali pa se [ta] uredba uporablja tudi za zavrnitev vkrcanja iz drugih razlogov, na primer zaradi operativnih težav?
2. Ali je treba člen 2(j) Uredbe [št. 261/2004] razlagati tako, da so upravičeni razlogi iz te določbe omejeni na dejavnike, ki se nanašajo na potnika, ali pa se lahko zavrnitev vkrcanja upraviči tudi iz drugih razlogov? Če je [to] uredbo treba razumeti tako, da se lahko vkrcanje upraviči tudi iz razlogov, ki se ne nanašajo na potnika, ali jo je potem treba razlagati tako, da je zavrnitev vkrcanja upravičena tudi v primeru prerazporeditve letov zaradi izrednih razmer, navedenih v uvodnih izjavah 14 in 15 [te uredbe]?
3. Ali je treba Uredbo [št. 261/2004] razlagati tako, da je lahko letalski prevoznik, ki je v razmerju do potnikov leta, odpovedanega zaradi izrednih razmer, oproščen odgovornosti, določene v členu 5(3) [te] uredbe, te odgovornosti oproščen tudi v razmerju do potnikov poznejših letov, če je negativne posledice neke izredne razmere – na primer stavke – ki je vplivala na njegovo delovanje, poskušal porazdeliti na krog potnikov, ki je večji kot skupina potnikov odpovedanega leta, s tem, da je poznejše lete prerazporedil tako, da se potovanje nobenega potnika ni čezmerno zavleklo? Z drugimi besedami, ali se lahko letalski prevoznik na izredne razmere sklicuje tudi v razmerju do potnikov, na potovanje katerih zadevni dogodek ni neposredno vplival? Ali gre v tem smislu za občutno razliko, če je treba položaj in pravico do odškodnine potnika presojati po členu 4 Uredbe [št. 261/2004] o zavrnitvi vkrcanja ali po členu 5 o odpovedi leta?“
IV – Moja analiza
A – Uvodne ugotovitve
22. Da bi se predložitvenemu sodišču lahko jasno odgovorilo, menim, da je treba vprašanja obravnavati tako, kot so obravnavana v nadaljevanju.
23. Prvo vprašanje se nanaša na pojem „zavrnitev vkrcanja“ v smislu člena 2(j) Uredbe št. 261/2004. Natančneje, predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali je treba to določbo razlagati tako, da ta pojem zajema samo zavrnitev vkrcanja zaradi preveč rezervacij, ali tako, da zajema tudi druge primere, kot je zavrnitev vkrcanja zaradi prerazporeditve letov.
24. Drugo in tretje vprašanje sta po mojem mnenju povezani. Predložitveno sodišče s tema vprašanjema namreč poziva Sodišče, naj se dejansko vpraša o posledicah, ki jih lahko ima nastanek izrednih razmer na ureditev odškodnin in pomoči, uvedeno s členom 4 Uredbe št. 261/2004.
25. Predložitveno sodišče tako z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(j) te uredbe razlagati tako, da se lahko opredelitev „zavrnitev vkrcanja“ izključi samo iz razlogov, ki se nanašajo na potnika, ki mu je bilo zavrnjeno vkrcanje, ali pa je za tako izključitev mogoče priznati tudi druge razloge, kot je prerazporeditev letov zaradi izrednih razmer.
26. Nato se predložitveno sodišče v prvem delu tretjega vprašanja sprašuje o obsegu učinkov odpovedi leta zaradi izrednih razmer. V bistvu se namreč sprašuje, ali je mogoče oprostitev obveznosti plačila odškodnine ob odpovedi leta zaradi izrednih razmer, kot je določena v členu 5(3) navedene uredbe, razširiti na primere zavrnitve vkrcanja na poznejši let, če letalski prevoznik to zavrnitev upraviči s prerazporeditvijo leta zaradi teh izrednih razmer.
27. Nazadnje, menim, da se predložitveno sodišče z drugim delom tretjega vprašanja sprašuje, ali ne obstaja različno obravnavanje potnikov, ki jim je bil odpovedan let, in potnikov, ki jim je bilo zavrnjeno vkrcanje, ker prvim v skladu s členom 5(3) Uredbe št. 261/2004 ob izrednih razmerah ne bi bila izplačana odškodnina, medtem ko bi drugi imeli pravico do odškodnine na podlagi člena 4 te uredbe.
B – Vprašanja za predhodno odločanje
28. Z vprašanjem o vsebini pojma „zavrnitev vkrcanja“ v smislu člena 2(j) Uredbe št. 261/2004 ima Sodišče priložnost, da se izreče o obsegu člena 4(3) te uredbe, ki določa, da mora letalski prevoznik potniku, ki mu je zavrnil vkrcanje proti njegovi volji, plačati odškodnino in ponuditi pomoč v skladu s členi od 7 do 9 te uredbe.
29. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.(4)
30. Pojem „zavrnitev vkrcanja“ je v členu 2(j) Uredbe št. 261/2004 opredeljen kot „zavrnitev prevoza potnikom na letu, čeprav se želijo vkrcati pod pogoji, določenimi v členu 3(2),[(5)] razen kadar obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev vkrcanja, kot so zdravstveni in varnostni razlogi ter razlogi, ki so povezani z varovanjem, ali neustrezne potne listine“.
31. Iz samega člena 2(j) Uredbe št. 261/2004 ni mogoče ugotoviti, ali pojem zavrnitve vkrcanja zajema samo primere preveč rezervacij. Raziskati je torej treba, kakšen je bil namen zakonodajalca Unije glede na sobesedilo te določbe in cilje, ki jim sledi ta uredba.
32. Ta uredba nadomešča Uredbo Sveta (EGS) št. 295/91.(6) Evropska komisija je namreč v svojem predlogu uredbe(7) navedla, da Uredba št. 295/91 letalskih prevoznikov ni vedno odvrnila od prakse čezmernega zavračanja vkrcanja ali odpovedi niti jih ni spodbujala k temu, da bi svoje komercialne ugodnosti izravnali z znižanjem cen za potnika. Zato naj bi zaradi teh praks še naprej trpelo preveč potnikov.(8)
33. Ob sprejetju Uredbe št. 261/2004 je bil napovedani cilj zapolniti pravne praznine Uredbe št. 295/91 in zmanjšati pogostost prakse zavrnitve vkrcanja, tako da se letalske prevoznike spodbudi, da najdejo potnike, ki se prostovoljno odpovedo rezervaciji v zameno za nekatere ugodnosti, namesto da jim preprečijo vkrcanje.(9)
34. To so torej stroga in odvračalna pravila v zvezi z letalskimi prevozniki, ki jih je zakonodajalec Unije želel uvesti z Uredbo št. 261/2004.
35. Da bi ta pravila dobila polni učinek, je treba pojem zavrnitve vkrcanja razlagati široko in ga ni mogoče omejiti na preveč rezervacij. To je jasno razvidno iz pripravljalnega gradiva za sprejetje te uredbe. Po mnenju zakonodajalca Unije ima namreč praksa zavrnitve vkrcanja dva vzroka. Prvi je prerazporeditev potnikov, ki se ne morejo vkrcati na let, za katerega imajo rezervacijo, zaradi operativnih težav, kot so pozen prihod, odpoved povezovalnih letov ali zamenjava letala z napako z manjšim letalom. Prerazporejeni potniki tako ustvarijo nepričakovano povpraševanje po sedežih, včasih celo tolikšno, da se potnikom na naslednjem letu zavrne vkrcanje. Drugi vzrok je neizkoriščena rezervacija, ki povzroči prakso preveč rezervacij.(10)
36. Potreba po široki razlagi pojma „zavrnitev vkrcanja“ izhaja tudi iz cilja, ki se skuša doseči z Uredbo št. 261/2004. Spomniti je namreč treba, da je ta cilj zagotavljati visoko raven varstva potnikov, saj zavrnitev vkrcanja tem potnikom povzroča velike težave in nevšečnosti.(11) V zvezi s tem je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Sturgeon in drugi razsodilo, da je treba določbe, ki letalskim potnikom dajejo pravice, vključno s tistimi, ki dajejo pravico do odškodnine, razlagati široko.(12)
37. Če bi se sprejelo, da pojem zavrnitve vkrcanja zajema samo primere preveč rezervacij, bi to pomenilo, da bi potniki, ki so v položaju T. Lassooya, ostali brez vsakršnega varstva.
38. Opozarjam namreč, da se je v sporu o glavni stvari T. Lassooy želel vkrcati v skladu s pogoji, kar pa mu je bilo zavrnjeno zaradi odločitve družbe Finnair, da prerazporedi svoje lete in da prednost potnikom, ki jim je bil let odpovedan dva dni prej zaradi stavke. Let, za katerega je imel T. Lassooy rezervacijo, je bil izveden ob predvideni uri in na predvideni dan.
39. Če bi se štelo, da T. Lassooyu vkrcanje ni bilo zavrnjeno, se zato ne bi mogel sklicevati niti na člen 4 Uredbe št. 261/2004 niti na določbe te uredbe v zvezi z odpovedjo ali zamudo. Potnik, ki se znajde v enakem položaju kot T. Lassooy, ker se je letalski prevoznik enostransko odločil, da bo prerazporedil lete, tako ne bi spadal v nobeno od kategorij, za katere so določeni ukrepi varstva letalskih potnikov, ki se znajdejo v težkem in neprijetnem položaju. Letalski prevoznik mu ne bi bil dolžan plačati odškodnine za povzročeno škodo niti mu ne bi bil dolžan ponuditi pomoči, torej na kraju samem poskrbeti za takojšnje potrebe tega potnika. Ta bi bil prepuščen samemu sebi, kar bi bilo popolnoma v nasprotju s ciljem, ki mu sledi navedena uredba, ki je, spominjam, zagotavljati visoko raven varstva letalskih potnikov.
40. Poleg tega bi to prav tako lahko povzročilo, da bi nekateri letalski prevozniki skušali zaobiti določbe Uredbe št. 261/2004 in se izmakniti svojim obveznostim, in to ob neupoštevanju volje zakonodajalca Unije, ki je menil ravno, da je treba pravice potnikov okrepiti. (13) Tako bi bilo za te prevoznike preprosto, da pod pretvezo prerazporeditve letov ali iz drugih razlogov, ki se ne nanašajo na preveč rezervacij, potniku zavrnejo vkrcanje in se izognejo plačilu odškodnine ali zagotavljanju oskrbe.
41. Zato glede na vse te ugotovitve menim, da je treba člen 2(j) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da pojem zavrnitve vkrcanja ne zajema samo primerov preveč rezervacij, ampak tudi druge razloge, kot so operativni.
42. Če pojem zavrnitve vkrcanja ne zajema, kot menim, samo primerov preveč rezervacij, se je treba zdaj vprašati, ali je mogoče, da se položaj, kakršen je položaj T. Lassooya, ne opredeli kot „zavrnitev vkrcanja“ v smislu člena 2(j) Uredbe št. 261/2004, izvršena iz razlogov, povezanih s prerazporeditvijo letov zaradi izrednih razmer.
43. Družba Finnair namreč meni, da razlogi, ki so pripeljali do tega, da se je T. Lassooyu zavrnilo vkrcanje na let, za katerega je imel rezervacijo, v skladu s to določbo dopuščajo zavrnitev vkrcanja, saj so bili zdravstveni, varnostni oziroma povezani z varovanjem. Družba Finnair prav tako meni, da je bila zavrnitev vkrcanja T. Lassooya upravičena, saj Uredba št. 261/2004 določa, da se odgovornost letalskega prevoznika omeji v primerih izrednih razmer, ki se jim ni mogel izogniti. Predložitveno sodišče pa se sprašuje, ali so razlogi, na podlagi katerih je zavrnitev vkrcanja dopustna, povezani samo s potnikom, ki mu je bilo zavrnjeno vkrcanje.
44. Čeprav je res, da uporaba besedne zveze „kot so“ v členu 2(j) Uredbe št. 261/2004 kaže na to, da seznam razlogov, iz katerih se je mogoče odmakniti od opredelitve „zavrnitev vkrcanja“, ni izčrpen, pa kljub temu menim, da je treba te razloge omejiti na razloge, ki so povezani z individualnim položajem potnika.
45. Zadevni potnik zaradi upravičene zavrnitve vkrcanja v smislu te določbe namreč nima nobene pravice do odškodnine in pomoči. Ker gre torej za izjemo od pravil, katerih namen je varstvo, ki so bila uvedena s to uredbo in ki so v korist potnikov, jo je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča(14) razlagati ozko.
46. Posebnost zavrnitve vkrcanja je, da se nanaša na potnika, in ne na sam let. Res se lahko zgodi, da se vkrcanje zavrne več potnikom na istem letu. Vendar drugače od odpovedi in zamude zavrnitev vkrcanja ne učinkuje enako na vse potnike. Gre za individualni ukrep, ki ga letalski prevoznik arbitrarno sprejme glede potnika, ki pa izpolnjuje vse pogoje, zahtevane za vkrcanje.
47. Ta individualni ukrep ni več arbitraren, le če potnik zagreši napako, na primer s predložitvijo neveljavnih osebnih dokumentov, ali če s svojim ravnanjem ogroža varnost leta in/ali druge potnike, na primer če je pijan ali nasilen. Po mojem mnenju se v takih primerih – za odločitev, da se potnika ne vkrca, je odgovoren potnik sam – člen 4 Uredbe št. 261/2004 ne uporabi in ta potnik ne more zahtevati nobene odškodnine niti oskrbe.
48. Nasprotno, menim, da glede na cilj te uredbe, ki je zagotavljati visoko raven varstva potnikov, odločitev, da se zavrne vkrcanje, ki je utemeljena z razlogi, ki niso povezani z zadevnim potnikom, ne more povzročiti, da bi se mu odreklo vsakršno varstvo. Kakor sem že razložil v točkah od 37 do 40 teh sklepnih predlogov, če namreč iz opredelitve „zavrnitev vkrcanja“ izključimo položaj, kot je položaj T. Lassooya, bi to povzročilo, da bi mu bila odvzeta pravica do odškodnine in oskrbe.
49. Menim, da nenaden pojav izrednih razmer, zaradi katerih mora letalski prevoznik kot v tej zadevi prerazporediti svoje lete, ne more izpodbiti te analize.
50. Najprej je treba pojem izrednih razmer uporabiti omejeno, če je njegov namen omejiti odgovornost letalskega prevoznika in ga celo oprostiti te odgovornosti, kadar se zadevnemu dogodku ni bilo mogoče izogniti, čeprav so bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.(15)
51. Nato je treba ugotoviti, da uvodna izjava 15 Uredbe št. 261/2004 določa, da „izredne razmere obstajajo, kadar odločitev sistema upravljanja zračnega prometa za določen zrakoplov določenega dne vpliva na nastanek velike zamude, zamude prek noči ali na odpoved[(16)] enega leta ali več letov tega zrakoplova“. Zakonodajalec Unije očitno ni predvidel, da bi se letalski prevoznik ob zavrnitvi vkrcanja lahko izgovarjal na izredne razmere. Kot je finska vlada pravilno navedla, ima potnik na podlagi členov 5 in 6 te uredbe tudi ob odpovedi ali zamudi zaradi izrednih razmer pravico do spremembe poti in oskrbe. Zakonodajalec Unije pa ni predvidel ničesar podobnega v zvezi s potnikom, ki mu je bilo zavrnjeno vkrcanje. Kot sem že prikazal, ostane zadevni potnik brez vsakršne oskrbe in pomoči, če njegov položaj ne spada na področje uporabe člena 4 navedene uredbe. Po mojem mnenju to jasno potrjuje, da namen zakonodajalca Unije ni bil, da bi se lahko opredelitev „zavrnitev vkrcanja“ zavrnila z razlogi, povezanimi z nenadnim nastopom izrednih razmer.
52. Po mojem mnenju enake ugotovitve veljajo – v zvezi z možnostjo razširitve oprostitve obveznosti plačila odškodnine ob odpovedi leta zaradi izrednih razmer – za zavrnitev vkrcanja na poznejši let, če letalski prevoznik to zavrnitev upraviči s prerazporeditvijo tega leta zaradi teh izrednih razmer.
53. Sicer pa je treba dodati, da iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 261/2004 izhaja, da izredne razmere obstajajo, kadar se odločitev sistema upravljanja zračnega prometa nanaša na določen zrakoplov določenega dne(17). V tej zadevi so izredne razmere, in sicer stavka osebja na letališču, vplivale samo na let 28. julija 2006 ob 11.40, saj je bil odpovedan samo ta. Čeprav je bil zaradi okoliščin ta let dejansko onemogočen, saj družba Finnair ni imela nobenega nadzora nad dogodki na letališču v Barceloni, pa je drugače glede letov 29. in 30. julija 2006, pri katerih se je družba Finnair svobodno odločala, ali bo dala prednost potnikom na letu 28. julija 2006. Družba Finnair ni bila zaradi stavke na letališču v Barceloni tistega dne nikakor prisiljena zavrniti vkrcanje T. Lassooyu dva dni po odpovedanem letu.
54. Družba Finnair se je sama odločila, da bo prerazporedila lete, in taka odločitev potniku, ki se je želel vkrcati v skladu s pogoji, ne more odvzeti vsega varstva.
55. Sicer je res, da stavke na letališču ni mogoče pripisati družbi Finnair. Vendar je, kot je razvidno iz pripravljalnega gradiva za sprejetje Uredbe št. 261/2004, namen ureditve odškodnine in pomoči potnikom, ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, predvsem varstvo potnikov. Tako je sprejel preprosto rešitev, v skladu s katero je za obveznosti v zvezi s to ureditvijo odgovoren prevoznik, ki zagotavlja let. Gre za praktično rešitev, saj ima prevoznik, ki zagotavlja let, na letališčih na voljo osebje in agente, ki lahko pomagajo potnikom. Gre za neposreden in preprost sistem, ki je potnikom zlahka razumljiv.(18)
56. Če letalski prevoznik meni, da ni dolžan trpeti posledic stavke na letališču, ima pravico, da na podlagi člena 13 Uredbe št. 261/2004 zahteva odškodnino od vsake osebe, tudi od tretjih oseb, v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.
57. Taki razlagi bi lahko nasprotovalo dejstvo, da bi bil položaj potnika, ki mu je letalski prevoznik kot v obravnavanem primeru zavrnil vkrcanje zaradi izrednih razmer, ugodnejši od položaja potnika, čigar let je bil odpovedan ali je imel zamudo zaradi teh razmer, ker bi bila prvemu izplačana odškodnina, drugemu pa ne. Finska vlada meni, da bi to lahko bilo v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
58. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena.(19) V nasprotju s trditvami finske vlade(20) ne menim, da so potniki, ki so žrtve odpovedi ali zamude leta, v enakem položaju kot potniki, ki jim je letalski prevoznik zavrnil vkrcanje.
59. Kot sem namreč navedel v točki 46 teh sklepnih predlogov, se zavrnitev vkrcanja ne nanaša na vse potnike na letu, ampak na enega ali več potnikov, ki pa so se želeli vkrcati v skladu s pogoji. Potnika, ki mu je bilo zavrnjeno vkrcanje, samo zaradi arbitrarne odločitve letalskega prevoznika ne bo na letu, za katerega je imel rezervacijo, to je na letu, ki bo izveden v skladu z voznim redom letalskega prevoznika. Pri odpovedi ali zamudi leta je drugače, saj se to v takem primeru nanaša na vse potnike in nanje vpliva enako.
60. Če so odpoved ali zamudo leta povzročile izredne razmere, letalski prevoznik ni dolžan plačati odškodnine iz člena 7 Uredbe št. 261/2004, saj ta prevoznik nad temi dogodki ni imel nobenega nadzora.(21) Ker za težave in nevšečnosti, ki jih imajo potniki, ni odgovoren ta prevoznik, odškodnina, ki ima odvračalno funkcijo(22), ni primerna.
61. To pa ne velja, če se kot v obravnavanem primeru potniku zavrne vkrcanje, potem ko se je letalski prevoznik odločil za prerazporeditev letov zaradi izrednih razmer. S to odločitvijo je letalski prevoznik povzročil težave in nevšečnosti enemu ali več povsem naključno izbranim potnikom. Ker je mogoče nastalo škodo pripisati letalskemu prevozniku, je ta dolžan plačati odškodnino, zato da se odvrne od take prakse in da se v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 261/2004 da prednost pozivu potnikom, naj se prostovoljno odpovedo svoji rezervaciji.
62. Glede na vse te ugotovitve menim, da je treba člena 2(j) in 4 te uredbe razlagati tako, da zavrnitve vkrcanja ni mogoče razumno upravičiti z izrednimi razmerami, saj lahko samo zavrnitev vkrcanja potnikom, upravičena z razlogi, ki so povezani z individualnim položajem teh potnikov, pripelje do tega, da se ta zavrnitev ne opredeli kot zavrnitev vkrcanja.
63. Poleg tega je treba člena 4(3) in 5(3) te uredbe razlagati tako, da se letalski prevoznik ne more sklicevati na izredne razmere, ki so vplivale na let, zato da bi bil oproščen obveznosti plačila odškodnine potniku, ki mu je zavrnil vkrcanje na poznejši let, če to zavrnitev utemelji s prerazporeditvijo tega leta zaradi teh izrednih razmer.
64. Taka razlaga ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
V – Predlog
65. Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj Korkein oikeus odgovori:
1. Člen 2(j) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 je treba razlagati tako, da pojem zavrnitve vkrcanja ne zajema samo primerov preveč rezervacij, ampak tudi druge razloge, kot so operativni.
2. Člena 2(j) in 4 Uredbe št. 261/2004 je treba razlagati tako, da zavrnitve vkrcanja ni mogoče razumno upravičiti z izrednimi razmerami, saj lahko samo zavrnitev vkrcanja potnikom, upravičena z razlogi, ki so povezani z individualnim položajem teh potnikov, pripelje do tega, da se ta zavrnitev ne opredeli kot zavrnitev vkrcanja.
Člena 4(3) in 5(3) te uredbe je treba razlagati tako, da se letalski prevoznik ne more sklicevati na izredne razmere, ki so vplivale na let, zato da bi bil oproščen obveznosti plačila odškodnine potniku, ki mu je zavrnil vkrcanje na poznejši let, če to zavrnitev utemelji s prerazporeditvijo tega leta zaradi teh izrednih razmer.
Taka razlaga ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.