STALIŠČE GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MELCHIORJA WATHELETA,
predstavljeno 23. avgusta 2013(1)
Zadeva C‑383/13 PPU
M. G.,
N. R.
proti
Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))
„Direktiva 2008/115/ES – Vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo – Postopek odstranitve – Člen 15(6) – Ukrepi pridržanja – Člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo spoštovanja pravice do obrambe – Pravica osebe, da se izjasni“
I – Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je 5. julija 2013 vložilo Raad van State (Nizozemska), je bil vložen v okviru spora med G. in R., državljanoma tretjih držav, ki sta nezakonito prebivala na Nizozemskem, in Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (v nadaljevanju: Staatssecretaris) glede zakonitosti ukrepov podaljšanja njunega pridržanja, sprejetih na podlagi člena 15(6) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(2) (v nadaljevanju: direktiva o vračanju), z vidika člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da so bili vsebinski pogoji za podaljšanje ukrepov pridržanja G. in R. izpolnjeni, saj so ukrepi temeljili na nezadostnem sodelovanju G. in R. pri njuni prisilni odstranitvi in dejstvu, da dokumenti iz tretje države, ki so za to potrebni, niso bili pridobljeni.
3. Vendar predložitveno sodišče navaja, da sta bili pri sprejemanju teh ukrepov G. in R. kršeni pravici do obrambe.
4. Vprašanje, postavljeno v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, se nanaša na obseg pravice vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, določene v členu 41(2)(a) Listine, in podrobneje, na pravne posledice kršitve te pravice.
5. Predložitveno sodišče se sprašuje, prvič, ali to, da nacionalna uprava pri sprejemanju odločbe o podaljšanju v smislu člena 15(6) direktive o vračanju krši splošno načelo spoštovanja pravice do obrambe, brezpogojno in vedno povzroči odpravo pridržanja in drugič, ali je na eni strani dopuščeno tehtanje posega v interese zadevne osebe, ki je posledica te kršitve, in na drugi interesov države članice, ki jim služi ukrep podaljšanja pridržanj.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Listina
6. Člen 41 Listine, naslovljen „Pravica do dobrega upravljanja“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.
2. Ta pravica vključuje predvsem:
(a) pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;
[…]“
7. Člen 47, prvi odstavek, Listine določa, da ima „[v]sakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, […] pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.“ Člen 47, drugi odstavek, Listine določa, da ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem. Ta člen določa, da ima vsakdo možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. Člen 48(2) Listine določa, da je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe.
8. Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.“
2. Direktiva o vračanju
9. Člen 15 direktive o vračanju, ki spada v poglavje o pridržanju z namenom odstranitve, določa:
„1. Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če:
(a) obstaja nevarnost pobega, ali
(b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.
Obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.
2. Pridržanje odredijo upravni ali sodni organi.
Odredba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi.
Če so pridržanje odredili upravni organi, države članice:
(a) zagotovijo hiter sodni pregled zakonitosti pridržanja, o kateri odločijo kar se da hitro po začetku pridržanja;
(b) ali zadevnemu državljanu tretje države zagotovijo pravico, da začne postopek, s katerim se zakonitost pridržanja hitro pregleda kar se da hitro po sprožitvi ustreznega postopka. V tem primeru države članice nemudoma obvestijo zadevnega državljana tretje države o možnosti uvedbe takega postopka.
Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.
3. V vsakem primeru se na zahtevo zadevnega državljana tretje države ali po uradni dolžnosti pridržanje pregleda v razumnih časovnih presledkih. V primeru podaljšanja pridržanja pregled nadzira sodni organ.
4. Kadar s pravnega vidika ali iz drugih razlogov ni več upravičeno pričakovati odstranitve ali ker pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni, pridržanje ni več upravičeno in zadevna oseba se nemudoma izpusti.
5. Pridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev. Vsaka država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev.
6. Države članice ne smejo podaljšati obdobja iz odstavka 5, razen za omejeno obdobje, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ne sme presegati dvanajst mesecev, kadar obstaja verjetnost, da bo postopek odstranitve kljub vsem ustreznim prizadevanjem trajal dlje zaradi:
(a) nezadostnega sodelovanja zadevnega državljana tretje države, ali
(b) zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav“.
B – Nizozemsko pravo
10. Člen 2.1(1) splošnega zakona o upravi (Algemene wet bestuursrecht) določa, da ima vsakdo pravico, da mu zaradi varstva njegovih interesov v razmerjih z upravo pomaga ali ga zastopa pooblaščenec.
11. Člen 4.8(1) navedenega splošnega zakona o upravi določa, da uprava pred sprejetjem odločbe, ki bo najbrž posegala v položaj zadevne osebe, ki ni predlagala sprejetja navedene odločbe, tej stranki omogoči, da se izjasni, če:
„(a) odločba temelji na elementih v zvezi z dejstvi in interesi, ki se nanašajo na zadevno osebo, in
(b) teh elementov ni posredovala zadevna oseba.“
12. Člen 59(1), uvodni stavek in (a), zakona iz leta 2000 o tujcih (Vreemdelingenwet 2000, v nadaljevanju: Vw 2000) določa, da lahko Staatssecretaris tujca, ki nezakonito prebiva, če to zahteva javni red ali javna varnost, pridrži zaradi prisilne odstranitve. Odstavek 5 tega člena določa, da obdobje pridržanja iz odstavka 1 ne sme presegati šestih mesecev. Odstavek 6 navedenega člena določa, da se sme obdobje iz odstavka 5 podaljšati za dodatnih dvanajst mesecev, kadar obstaja verjetnost, da bo postopek prisilne odstranitve, kljub vsem ustreznim prizadevanjem, zaradi nezadostnega sodelovanja tujca ali ker potrebna dokumentacija iz tretjih držav še ni pridobljena, trajal dlje.
13. Člen 5.1a(1) uredbe iz leta 2000 o tujcih (Vreemdelingenbesluit 2000) določa, da se lahko tujca, ki prebiva nezakonito, če to zahteva javni red ali javna varnost, pridrži, če:
„(a) obstaja nevarnost pobega, ali
(b) se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.“
14. Člen 94(4) Vw 2000 določa, da Rechtbank odloči, da je tožba zoper ukrep pridržanja utemeljena, če ugotovi, da je ta uporabljen v nasprotju s Vw 2000, ali če se po tehtanju vseh zadevnih interesov ne izkaže za razumno utemeljenega. V tem primeru Rechtbank odredi odpravo ukrepa. Člen 106(1) Vw 2000 omogoča Rechtbank, da tujcu prisodi odškodnino, ki jo plača država, če odredi odpravo ukrepa odvzema prostosti ali če je odvzem prostosti že odpravljen pred preizkusom predloga za odpravo tega ukrepa. Odstavek 2 tega člena določa, da se odstavek 1 smiselno uporablja, če oddelek za upravne spore Raad van State odredi odpravo ukrepa odvzema prostosti.
III – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
15. G. in R. sta bila v skladu z odločbama z dne 24. oktobra oziroma 11. novembra 2012 pridržana na podlagi člena 59(1), uvodni stavek in (a), Vw 2000.
16. Z odločbama z dne 19. oziroma 29. aprila 2013 je bilo trajanje ukrepov pridržanja G. in R. na podlagi člena 59(6) Vw 2000 podaljšano za obdobje, ki ne presega dvanajstih mesecev (v nadaljevanju: sporni odločbi). Ti odločbi temeljita na nezadostnem sodelovanju G. in R. pri prisilni odstranitvi in dejstvu, da dokumenti iz tretje države, ki so za to potrebni, še niso bili pridobljeni.
17. Rechtbank Den Haag je s sodbo z dne 22. maja 2013 in s sodbo, ki je bila ustno razglašena 24. maja 2013, tožbi, ki sta ju G. in R. vložila zoper sporni odločbi, razglasil za neutemeljeni in njuna odškodninska zahtevka zavrnil.
18. Rechtbank Den Haag je menilo, da v položaj G. ni bilo poseženo v taki meri, da bi bila zato razglasitev ničnosti odločbe o podaljšanju njegovega pridržanja utemeljena. To sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je iz zapisnika s sestanka z G. 5. aprila 2013 v zvezi z njegovo vrnitvijo razvidno, da je bilo temu pojasnjeno, da je Staatssecretaris nameraval pridržanje podaljšati za obdobje, ki ne presega dvanajstih mesecev, in da ima možnost vzpostaviti stik s svojim pooblaščencem. Rechtbank Den Haag je tudi glede R. ugotovilo, da v njegov položaj ni bilo poseženo v taki meri, da bi bila zato razglasitev ničnosti odločbe o podaljšanju njegovega pridržanja utemeljena. Rechtbank Den Haag meni, da sta R. in njegov svetovalec dovolj dobro seznanjena z razlogi za pridržanje R. ter s tem, kar se je pričakovalo od zadnjenavedenega, da bi se trajanje pridržanja kar najbolj skrajšalo.
19. G. in R. sta vložila pritožbo zoper ti sodbi in tudi pri oddelku za upravne spore Raad van State vložila odškodninski zahtevek. Ti zadevi sta bili zaradi vsebinske povezanosti združeni.
20. Predložitveno sodišče navaja, da so vsebinski pogoji v zvezi s podaljšanjem ukrepov pridržanja glede G. in R. izpolnjeni. Dodaja, da je, če pogoji za sprejetje ukrepa pridržanja niso izpolnjeni v skladu z njegovo ustaljeno sodno prakso, ta ukrep brezpogojno nezakonit, zaradi česar se odredi njegova odprava.
21. V postopku v glavni stvari se ne izpodbija, da je bilo pri pripravi spornih odločb kršeno načelo spoštovanja pravice do obrambe, saj je Raad van State to pri preizkusu pritožb in tudi v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe štelo za podano.
22. Vendar predložitveno sodišče meni, da kršitve, storjene pri pripravi odločbe v zvezi s pridržanjem ali njegovim podaljšanjem, brezpogojno ne pomenijo ugotovitve, da je ukrep pridržanja nezakonit in zato tudi ne privedejo do avtomatične odprave tega ukrepa. V teh primerih se namreč med drugim tehta med interesi, ki jim služi pridržanje in obsegom posega kršitve v položaj pridržanih oseb. Povedano drugače, če so vsi vsebinski pogoji, ki jih v zvezi s tem določa Vw 2000, izpolnjeni, bosta zaradi podobnih kršitev pridržanje ali njegovo podaljšanje nezakonita le, če interesi, ki jim služijo ti ukrepi, ne bodo razumno sorazmerni s težo kršitve in interesi, ki jim ta škoduje.
23. Nazadnje predložitveno sodišče meni, da ima uprava po razglasitvi ničnosti odločbe zaradi kršitev, ugotovljenih pri njenem sprejemanju, običajno možnost te kršitve odpraviti s tem, da o istem vprašanju sprejme zakonito odločitev. Vendar predložitveno sodišče poudarja, da v zadevah, ki se nanašajo na pridržanje, kot je obravnavana, nizozemsko pravo Staatssecretaris ne daje te možnosti.
24. Raad van State je navedlo, da Sodišče sprašuje le, kakšne so pravne posledice kršitve pravice do obrambe z vidika prava Unije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali to, da nacionalna uprava pri sprejemanju odločbe o podaljšanju v smislu člena 15(6) direktive [o vračanju], krši splošno načelo spoštovanja pravice do obrambe iz člena 41(2) [Listine], brezpogojno in vedno povzroči odpravo pridržanja?
Ali navedeno načelo spoštovanja pravice do obrambe dopušča tehtanje interesov, pri katerem se poleg teže kršitve navedenega načela in posledičnega posega v interese tujca upošteva tudi interes države članice, zaradi katerega se sprejme podaljšanje pridržanja?“
IV – Nujni postopek
25. Raad van State je v predložitveni odločbi z dne 5. julija 2013 predlagalo, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 107 Poslovnika Sodišča.
26. Predložitveno sodišče je ta predlog obrazložilo s tem, da je zatrjevalo, da sta G. in R. pridržana in da je treba pridržanje, če bi bil odgovor na prvi del vprašanja za predhodno odločanje pritrdilen, takoj odpraviti. Nasprotno pa predložitveno sodišče meni, da bi nikalen odgovor na ta prvi del vprašanja pomenil, da je tehtanje interesov dejansko mogoče in bi ga moralo izvesti s tem, da bi čimprej preučilo, ali je treba zaradi tega tehtanja interesov pridržanje odpraviti. Predložitveno sodišče je tudi poudarilo, da pri različnih nizozemskih sodiščih tečejo postopki v več podobnih zadevah.
27. V teh okoliščinah je drugi senat Sodišča na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca 11. julija 2013 odločil, da se ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.
V – Stališča, predložena Sodišču
28. G., R., nizozemska vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča. Prej navedeni in poljska vlada pa so na obravnavi 8. avgusta 2013 podali ustna stališča.
29. G. navaja, da je Sodišče v sodbi Dokter in drugi(3) razsodilo, da bi bilo mogoče na podlagi varstva javnega zdravja utemeljiti, da pristojni organ sprejme potrebne ukrepe, ne da bi se prej seznanil s stališči zadevne osebe. V zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, je bilo treba sprejeti ukrepe zoper pojav in širitev slinavke in parkljevke. Poleg tega navaja, da je Sodišče v sodbi Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji(4) sledilo podobnemu razlogovanju. Vendar G. meni, da pri presoji vprašanja, ali je treba ukrep pridržanja podaljšati, da bi se izvedlo postopek odstranitve zaradi nezakonitega prebivanja, pomembni interesi, kot sta varstvo javnega zdravja ali varnost Unije, niso upoštevni. V obravnavani zadevi naj nedvomno ne bi šlo za izredni položaj, ki bi utemeljeval strukturno kršitev pravice do obrambe vseh državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo in so pridržani. Navaja, da je pravica do prostosti ena od najbolj temeljnih človekovih pravic in da zahteva učinkovito varstvo. G. dodaja, da so osebe, ki so pridržane, na splošno ranljive. Poleg tega G. meni, da bi zadevni organi lahko veliko časa vnaprej predvideli morebitno podaljšanje ukrepov pridržanja za več kot najdaljše mogoče trajanje, ki načeloma ne sme preseči šestih mesecev. Meni, da obveznosti izvesti postopek tako, da lahko imata zadevni državljan tretje države in njegov pooblaščenec možnost ustrezno se odzvati na elemente predvidenega ukrepa, ni težko spoštovati.
30. Po mnenju R. kršitev pravice do obrambe s strani nacionalne uprave nepogojno in v vseh primerih povzroči razglasitev ničnosti odločbe o podaljšanju in privede do odprave pridržanja, ker pridržanja, kadar ne obstaja zakonita odločba o podaljšanju, ni mogoče podaljšati za obdobje, ki presega šest mesecev. Meni, da je zaradi sprejetja odločbe o podaljšanju vedno mogoče opraviti zaslišanje, v okviru katerega se zadevni osebi pojasnijo predlagani akt in njegov cilj, obseg in pravne posledice ter se zadnjenavedeno pozove, da se izjasni. Poleg tega R. meni, da je načelo spoštovanja pravice do obrambe po svoji naravi tako temeljno in da je njegova kršitev tako neodpravljiva, da kršitev tega načela ne upravičuje tehtanja interesov. R. trdi, da bi tehtanje interesov, pri katerem bi imeli interesi države članice vlogo pri podaljšanju pridržanja, vodilo do iluzornosti pravice do obrambe.
31. R. meni, da bi se rezultat moral nagibati na stran interesov državljana tretje države, ki nezakonito prebiva v EU, če bi bilo treba tehtati interese, ker je bilo kršeno načelo spoštovanja pravice do obrambe, ker je ta državljan v manjvrednem in odvisnem položaju in ker države članice že dolgo poznajo pravila in postopke v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe, ki se jih lahko zelo enostavno izvaja.
32. Nizozemska vlada trdi, da čeprav nacionalno upravno pravo priznava možnost zastopanja po pooblaščencu v upravni fazi pred sprejetjem ukrepov, sprejetih v okviru direktive o vračanju, ta možnost ne pomeni obveznosti, ki izhaja iz te direktive, niti iz katere koli druge določbe prava Unije. Meni, da se na podlagi kršitve nacionalnega upravnega prava ne sme avtomatično sklepati, da gre za kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe v pravu Unije.
33. Nizozemska vlada navaja, da je bilo z G. in R. med njunim pridržanjem namreč opravljenih več razgovorov. Razlogi za pridržanje in njegovo podaljšanje so jima bili torej dobro znani. Po mnenju te vlade se je kršitvam pri sprejemanju odločb bodisi izognilo bodisi so bile te „odpravljene“, ker se v interese zadevnih oseb ni poseglo do tem mere, da bi bilo mogoče sklepati o obstoju kršitve njihove pravice do obrambe.
34. Trdi, da pravne posledice kršitve pravice do obrambe v obravnavani zadevi določa nacionalno pravo. Taka kršitev ne povzroči brezpogojno in vedno odprave pridržanja. Nizozemska vlada v zvezi s tem poudarja, da je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso posledica postopkovne kršitve ničnost dela ali celotne odločbe le, če se ugotovi, da bi bila lahko izpodbijana odločba brez te kršitve vsebinsko drugačna.(5)
35. Nizozemska vlada v zvezi s tem meni, da bi škodilo učinkovitosti direktive o vračanju in zato izvajanju učinkovite politike vračanja, če bi se moralo zaradi majhne kršitve pri sprejemanju odločbe o podaljšanju, ne glede na to, kako postranska je ta kršitev, ki bi vplivala na pravico do obrambe, pridržanje odpraviti.
36. Meni, da določitev posledic kršitve načela spoštovanja pravice do obrambe dopušča možnost tehtanja interesov, predvsem če bi lahko te nepovratno vplivale na polni učinek ukrepov podaljšanja pridržanja. Glede teže kršitve nizozemska vlada navaja, da je treba preučiti vrsto kršitve in njene učinke na zadevno osebo. Meni, da je bila v zadevi v glavni stvari pravica do obrambe kršena v manjšem obsegu in da se položaja G. in R. nista poslabšala, saj je bilo v obeh primerih pravno gotovo, da so bili vsebinski pogoji za pridržanje izpolnjeni. Poleg tega je treba po mnenju nizozemske vlade upoštevati splošni interes, zlasti potrebe po boju proti nezakonitemu priseljevanju in cilj direktive o vračanju in sicer vzpostavitev „učinkovite politike vračanja“.
37. Poljska vlada je na obravnavi navedla, da posledic kršitve pravice osebe, da se izjasni, na podlagi člena 41(2)(a) Listine pri sprejemanju ukrepa podaljšanja pridržanja na podlagi člena 15(6) direktive o vračanju, ne določata ti določbi, ampak nacionalno pravo na podlagi načela postopkovne avtonomnosti. Z drugačno rešitvijo bi se kršilo načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Po mnenju te vlade člen 15(6) direktive o vračanju določa le pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje pridržanja in najdaljše trajanje tega pridržanja, in glede preostalega napotuje neposredno na nacionalno pravo, pri čemer je treba spoštovati načela enakovrednosti, učinkovitosti in učinkovitega sodnega varstva. Po mnenju poljske vlade mora nacionalno sodišče presoditi posledice kršitve postopkovnih jamstev ob upoštevanju celotne vsebine zadeve, o kateri odloča. Torej odločbe, sprejete ob kršitvi pravice do obrambe, ni dolžno avtomatično razglasiti za nično in lahko upošteva druge elemente, kot je vpliv te kršitve na rezultat postopka.
38. Komisija najprej poudarja, da odvzem prostosti v okviru ukrepov pridržanja na podlagi direktive o vračanju, ne glede na to, kako radikalen je lahko za zadevno osebo, ni kazenskopravne narave. Meni tudi, da morajo države članice pri izvajanju postopka vračanja, in zlasti v primerih podaljšanja pridržanja, zadevnim osebam najprej dati možnost, da se izjasnijo, vendar meni, da iz člena 15(2) direktive o vračanju ni razvidno, da mora biti zaradi kršitve pravice do predhodnega zaslišanja zadevna oseba nemudoma izpuščena. V primeru kršitve pravice do obrambe mora biti torej mogoče tehtati interese. Pravica do obrambe namreč naj ne bi bila absolutna pravica in bi lahko imela omejitve. Komisija zato meni, da mora biti pri določanju posledic kršitve pravice do obrambe, predvsem pravice do predhodnega zaslišanja, nacionalnemu sodišču omogočeno da upošteva vse elemente zadeve.
39. Sodišče mora v zvezi s tem imeti možnost na eni strani upoštevati težo kršitve pravice do obrambe in možnost odpraviti kršitev, po potrebi, s sprejetjem nove odločbe, in na drugi splošni interes, ki mu služi končanje nezakonitega prebivanja in učinkovito politiko vračanja v skladu z uvodnima izjavama 4 in 6 direktive o vračanju. Komisija meni, da bi neniansiran pritrdilni odgovor na prvi del vprašanja za predhodno odločanje torej pomenil, da bi morala biti zadevna oseba, ki še vedno izpolnjuje pogoje za pridržanje iz člena 15,(1) in (4), direktive o vračanju, avtomatično izpuščena, čeprav bi bila pravica do obrambe morebiti kršena v zelo majhnem obsegu. Ob upoštevanju narave pogojev za pridržanje, kot so opredeljeni v členu 15(1) direktive o vračanju, naj bi bilo verjetno, da odprava kršitve s sprejetjem nove odločbe o pridržanju, tokrat zakonite, ne bi bila zelo učinkovita, ker bi lahko zadevna oseba medtem pobegnila in bi tako ovirala vrnitev.
40. Po drugi strani Komisija meni, da bi imelo nacionalno sodišče v primeru nikalnega odgovora na ta prvi del vprašanja za predhodno odločanje diskrecijsko pravico, da celovito oceni težo kršitve pravice do obrambe. Nacionalno sodišče bi lahko upoštevalo tudi morebitno možnost odprave kršitve s sprejetjem nove odločbe ali splošni interes odprave nezakonitega prebivanja in zagotovitve učinkovite politike vračanja.
41. Komisija meni, da tehtanje interesov v nobenem primeru ne more voditi do tega, da bi pri odločanju, kar zadeva pridržanje in vračanje, vedno prevladal splošni interes. Nacionalno sodišče mora v konkretnem primeru v celoti pretehtati vse interese, in sicer ene glede na druge. Pri tem konkretnem presojanju mora nacionalno sodišče zlasti upoštevati ne le težo kršitve ampak tudi upoštevne elemente, ki bi jih zadevna stranka lahko uveljavljala v upravnem postopku, in možnost, da bi ti elementi lahko vplivali na rezultat upravnega postopka. Tak pristop bi lahko smiselno temeljil na pristopu Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Distillers Company proti Komisiji na področju konkurenčnega prava. Komisija meni, da bi lahko v okoliščinah obravnavane zadeve, kjer je bila zadevnima osebama dana možnost, da se izjasnita, vendar nepravilno, in kjer na prvi pogled ne obstajajo elementi, ki bi lahko vplivali na rezultat upravnega postopka, nacionalno sodišče konkretno pretehtalo v korist splošnih interesov.
VI – Analiza
A – Obstoj kršitve pravice do obrambe
42. Uvodoma je treba spomniti, da je predložitveno sodišče Sodišču predlagalo, naj odloči le o vprašanju o pravnih posledicah, ki jih ima z vidika prava Unije ugotovljena kršitev pravice do obrambe G. in R.
43. Dvomov, ki jih je v zvezi s tem navedla nizozemska vlada v svojih pisnih stališčih,(6) torej ni mogoče upoštevati, saj Sodišče odgovarja na vprašanja glede razlage prava Unije tako na podlagi pravnega kot dejanskega okvirja, kot ju je v okviru svoje odgovornosti opredelilo predložitveno sodišče.(7)
B – Pravica osebe, da se izjasni, v pravu Unije
44. Spoštovanje pravice do obrambe je temeljno načelo prava Unije in pravica osebe, da se izjasni v okviru vseh postopkov, je njen sestavni del. Pravica osebe, da se izjasni ni zajeta le v členih 47 in 48 Listine, ki zagotavljata spoštovanje pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja v okviru vseh sodnih postopkov, ampak tudi v členu 41, ki zagotavlja pravico do dobrega upravljanja.(8) Pravica osebe, da se izjasni, zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.(9)
45. Nizozemska vlada je na obravnavi navedla, da nizozemsko pravo določa hiter postopek sodnega nadzora nad zakonitostjo ukrepov pridržanja,(10) vendar dejansko pravica do sodnega varstva v obravnavani zadevi ni sporna. Poleg tega poudarjam, da se, kadar ukrepe pridržanja ali podaljšanja pridržanja izrekajo sodni organi, člen 41(2)(a) Listine ne uporablja. Vendar je v postopku v glavni stvari ukrepe podaljšanja pridržanja izrekel Staatssecretaris, upravni organ.
46. Čeprav je mogoče (vendar ne nujno) šteti, da splošni izraz „pravica do obrambe“ vsebuje pravice iz člena 41 in 47 Listine, menim, da se pravice, na katere se nanašata ti določbi, zelo razlikujejo in se uporabljajo v različnih okoliščinah, in sicer prva v upravnem in druga v sodnem postopku. Iz tega je razvidno, da zadevne pravice ni mogoče združiti, ne da bi bila pravica posameznika, da se izjasni, „pometena pod preprogo“, kadar namerava uprava proti njemu sprejeti akt, ki posega v njegov položaj.
47. Volja zakonodajalca Unije, da varuje posameznike ves čas trajanja postopka, je jasno razvidna iz besedila členov 41 in 47 Listine. Teh zelo različnih pravic ni mogoče združiti, ne da bi se tvegal nastanek vrzeli v kontinuiteti sistema pravic do obrambe, ki jo zagotavlja Listina.
48. Menim, da dejstvo, da na podlagi člena 15(2) direktive o vračanju o zakonitosti pridržanja, ki ga izrečejo upravni organi, odloča nacionalno sodišče, ne more retroaktivno odpraviti tega, da zadnjenavedeni niso spoštovali člena 41 Listine. Tega, da so upravni organi pri sprejemanju odločbe o podaljšanju pridržanja kršili člen 41 Listine, ni mogoče odpraviti le zaradi dejstva, da je pozneje na voljo sodni nadzor.
49. Čeprav je obveznost nacionalnih organov, da spoštujejo pravico osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršne koli odločbe, ki lahko negativno poseže v njene interese, že dalj časa del ustaljene sodne prakse Sodišča,(11) člen 41(2)(a) Listine to obveznost potrjuje(12) in ji daje ustavnopravno vrednost.
50. Člen 41(2)(a) Listine tako „vsaki osebi“, vključno z državljani tretjih držav, ki nezakonito prebivajo, zagotavlja pravico, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.
51. Iz besedila te določbe je tako razvidno, da se uporablja splošno in v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj. Poleg tega se ta določba uporablja tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, tega ne zahteva izrecno.(13)
52. Očitno je, da se na podlagi člena 51 Listine njen člen 41(2)(a) uporablja za pristojne nacionalne organe, ko izvajajo direktivo o vračanju.(14) Menim, da je zlasti iz zgoraj navedenih sodb Dokter in drugi ter M. in sodbe v zadevi Honeywell Aerospace(15) razvidno, da mora pravico do obrambe spoštovati ne le nacionalna uprava, ko izvaja pravo Unije, ampak tudi, da morajo imeti zadevne osebe možnost, da jo lahko uveljavljajo neposredno pred nacionalnimi sodišči, da bi se izognili temu, da te pravice ostanejo „mrtva črka“ oziroma so zgolj formalne.
53. Pravica osebe, da se izjasni, na katero se nanaša člen 41(2)(a) Listine, se nujno uporablja za ukrepe podaljšanja pridržanja državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo in ki jih izrečejo nacionalni organi na podlagi določb nacionalnega prava, s katerim se prenaša člen 15(6) direktive o vračanju.(16) Taki ukrepi, katerih posledica je odvzem prostosti državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo, jih brez dvoma prizadenejo.
54. Čeprav je Komisija pravilno navedla, da ukrepi pridržanja, sprejeti na podlagi člena 15 direktive o vračanju, niso kazenskopravne narave,(17) in ne pomenijo zaporne kazni, je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi El Dridi navedlo, da je uporaba ukrepa pridržanja najbolj omejevalen ukrep glede svobode, ki ga dopušča ta direktiva v okviru postopka prisilne odstranitve.(18) Zato pomeni ukrep pridržanja – katerega posledica je, čeprav nima kazenskopravne narave, popoln odvzem prostosti – skrajni ukrep, ki je določen le za primer, ko je izvršitev odločbe o vrnitvi v obliki odstranitve zaradi ravnanja zadevne osebe v nevarnosti. Ta ukrep je na podlagi členov 15 in 16 direktive o vračanju strogo določen, med drugim zaradi zagotavljanja spoštovanja temeljnih pravic državljanov tretjih držav.(19) Direktiva o vračanju z namenom vzpostavitve učinkovite politike odstranitve in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih, zagotavlja, da se zadevne osebe vrnejo na human način in ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva.(20)
55. V zvezi s tem bi želel jasno poudariti, da v nasprotju s trditvami nizozemske vlade(21) in Komisije(22) ugotovljene kršitve pravice do obrambe med sprejemanjem ukrepa podaljšanja pridržanja na podlagi člena 15(6) direktive o vračanju v nobenem primeru ni mogoče šteti za „majhno“ kršitev te pravice ali kršitev te pravice „v manjšem obsegu“. Kot je v svojih stališčih navedel G.,(23) menim, da je pravica do prostosti ena od najtemeljnejših človekovih pravic.(24) Čeprav ta pravica ni absolutna in lahko vsebuje določene omejitve, med drugim na področju nezakonitega prebivanja, tako kot v obravnavani zadevi, mora vsaka odločba javnih organov, ki temelji na takih omejitvah, strogo spoštovati vse zakonsko določene pogoje, ki veljajo za te omejitve.
56. Poleg tega, v nasprotju s trditvami nizozemske vlade(25) in Komisije(26) menim, da se razlogovanje Sodišča v točki 26 zgoraj navedene sodbe Distillers Company proti Komisiji, v skladu s katerim je posledica kršitve postopka delna ali celotna razveljavitev odločbe le, če se ugotovi, da bi bila izpodbijana odločba brez te kršitve vsebinsko drugačna, ne more smiselno uporabljati v okviru ukrepov, katerih posledice, kot je pridržanje, so restriktivne za prostost oseb.
57. Načeloma trditve, da zaslišanje zadevnih oseb naj ne bi vplivalo na rezultat zadevnega postopka, ni mogoče sprejeti, ker bi to lahko pomenilo poseg v samo bistvo pravice do obrambe in to zlasti, ker trditev ni z ničemer podkrepljena.
C – Učinki kršitve pravice osebe, da se izjasni
1. Primarno
58. Tako nizozemska vlada, tudi če bi se morala odreči trditvi, da je kršitev majhna, trdi, da pravne posledice kršitve načela spoštovanja pravice do obrambe določa nacionalno pravo.(27) Ta vlada meni, da direktiva o vračanju ne vsebuje določbe, ki bi določala pravne posledice, ki jih mora nacionalno sodišče pripisati kršitvi načela spoštovanja pravice do obrambe pri sprejemanju ukrepa podaljšanja v smislu člena 15(6) te direktive. Meni, da je iz točke 38 zgoraj navedene sodbe Sopropé razvidno, da mora nacionalno sodišče, kadar ni določb prava Unije, v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti določiti pravne posledice kršitve načela spoštovanja pravice do obrambe.
59. S to trditvijo se ne strinjam.
60. Kot je to jasno razvidno iz točke 38 zgoraj navedene sodbe Sopropé, se načelo postopkovne avtonomije uporablja le, kadar pravo Unije ne določa izvedbenih predpisov, ki jih zato ureja nacionalni pravni red držav članic.(28)
61. Čeprav gre za enega izmed redkih primerov, ko pravo Unije samo določa sankcijo za nezakonitost,(29) menim, da so v obravnavani zadevi pravne posledice, ki jih mora nacionalno sodišče pripisati kršitvi pravice do obrambe iz člena 41(2)(a) Listine, pri podaljševanju pridržanja državljana tretje države, ki nezakonito prebiva, določene v členu 15(2) direktive o vračanju.
62. Člen 15(2) direktive o vračanju namreč izrecno in jasno določa, da „[č]e je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.“
63. Ta kogentna določba državam članicam ne daje nobene diskrecijske pravice in odraža izrecen namen zakonodajalca Skupnosti, da zagotovi, da nobenemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva, ne bo odvzeta prostost, ne da bi se spoštovalo pravo.
64. Komisija meni, da člen 15(2) direktive o vračanju ne določa pravnih posledic kršitve pravice osebe, da se izjasni, pri sprejemanju ukrepa podaljšanja, ker se ta določba nanaša le na vsebinske pogoje,(30) ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko izreče ukrep pridržanja ali njegovega podaljšanja, „in ne na odločbo, ki do njega privede.“ S tako razlago člena 15(2) direktive o vračanju, ki izključuje spoštovanje temeljnih pravic v zvezi z vprašanjem, ali gre za „zakonito pridržanje“, se ne strinjam. Poleg tega ne razumem razlike, ki jo je Komisija navedla na obravnavi, med zakonitostjo pridržanja in zakonitostjo odločbe o pridržanju. Ne razumem, kako bi lahko bilo pridržanje še vedno zakonito, če odločba, na podlagi katere je bilo izrečeno, ni zakonita.
65. Sodišču zato predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da je posledica tega, da nacionalna uprava pri sprejemanju ukrepa o podaljšanju pridržanja v smislu člena 15(6) direktive o vračanju krši splošno načelo spoštovanja pravice do obrambe (v obravnavani zadevi pravice osebe, da se izjasni, iz člena 41(2)(a) Listine), to, da je treba tak ukrep razglasiti za ničen in zadevno osebo na podlagi člena 15(2) direktive o vračanju nemudoma izpustiti.
2. Podredno
66. V primeru, da se Sodišče ne bi strinjalo s to razlago člena 15(2) direktive o vračanju ter člena 41(2)(a) Listine, bom preučil sodno prakso Sodišča o posledicah ugotovljene kršitve pravice do obrambe, in podrobneje pravice osebe, da se izjasni v nacionalnem upravnem postopku, s katerim se izvaja pravo Unije, da bi ugotovil pravice, ki bi jih lahko imela žrtev take kršitve.
67. O tehtanju interesov, kot je to predlagalo predložitveno sodišče, ne bom razpravljal. Kot je bilo navedeno v pojasnilih sodnika poročevalca, predstavljenih na obravnavi, je ta pojem zapleten predvsem glede elementov oziroma interesov, ki jih je treba primerjati, in ostaja vprašanje, ki na obravnavi ni bilo pojasnjeno.
68. Čeprav je po mnenju Sodišča splošno pravilo zagotovo avtomatična razglasitev ničnosti spornih odločb,(31) je iz ustaljene sodne prakse tudi razvidno, da spoštovanje pravice osebe, da se izjasni, ni absolutna pravica in lahko zajema omejitve, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jih uresničuje zadevni ukrep, in če z vidika uresničevanega cilja ne predstavljajo nesorazmerne in nesprejemljive intervencije, ki posega v samo bistvo tako zagotovljenih pravic.(32)
69. Tako lahko v zelo nujnih primerih, in kadar to zahtevajo nujni razlogi v splošnem interesu, tako nacionalni organi kot organi Unije sprejemajo posamične ukrepe, ki zadevne osebe prizadenejo, ne da bi se prej seznanili z njihovimi stališči.
70. Sodišče je tako razsodilo, da je mogoče omejitev pravice osebe, da se izjasni, utemeljiti in torej tolerirati, če je javno zdravje ogroženo zaradi slinavke in parkljevke ali če je javna varnost ogrožena zaradi terorizma.
71. V zgoraj navedeni sodbi Dokter in drugi je Sodišče odločilo, da so ob upoštevanju izjemne nalezljivosti slinavke in parkljevke ter nujnosti hitrega in učinkovitega obvladovanja, da bi se varovalo javno zdravje, pristojni organi lahko sprejeli ustrezne ukrepe v zvezi s tem, ne da bi bile morebitno zainteresirane osebe predhodno seznanjene z dejstvi in dokumenti, na katerih ti ukrepi temeljijo, niti da bi te do teh dejstev in dokumentov zavzele stališče. Sodišče meni, da je taka omejitev nesorazmeren poseg le, če zadevne osebe ne bi imele možnosti izpodbijati navedenih ukrepov v naknadnem postopku in koristno navajati svojih stališč v okviru tega.(33)
72. Sodišče je poleg tega v sodbi Francija proti People’s Mojahedin Organization of Iran(34) spomnilo, da je glede temeljne pravice spoštovanja pravice do obrambe dopustna izjema v zvezi s prvotnimi sklepi o zamrznitvi sredstev zoper nekatere osebe in subjekte, povezane s terorističnimi mrežami.
73. Namreč te ukrepe, ki so bili sprejeti, ne da bi bile zadevne osebe predhodno zaslišane, upravičuje potreba po zagotavljanju učinkovitosti ukrepov zamrznitve sredstev in nazadnje nujni preudarki, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Unije in držav članic.(35) Vendar je Sodišče odločilo, da morajo ti organi zadevnim osebam sporočiti razloge za te ukrepe in omogočiti njihovo zaslišanje hkrati s sprejetjem sklepa ali takoj potem.(36)
74. Čeprav bi sprejel trditev nizozemske vlade, da je treba upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve, tako kot G.(37) menim, da izredne okoliščine – za katere je značilna izredna in ekstremna nujnost – ki so bile podane v zvezi z zamrznitvijo sredstev v zgoraj navedenih sodbah Kadi I in Francija proti People’s Mojahedin Organization of Iran oziroma v zvezi s slinavko in parkljevko v zgoraj navedeni zadevi Dokter in drugi, na podlagi katerih so bile utemeljene omejitve pravice osebe, da se izjasni, v zadevah v postopku v glavni stvari nikakor niso podane.
75. Prvič, splošna teroristična grožnja, ki terja takojšnji sprejem ukrepov zamrznitve sredstev in velika nevarnost za javno zdravje, ki jo predstavljata slinavka in parkljevka, nimata enake teže oziroma javnega interesa kot nevarnost pobega državljana tretje države, ki nezakonito prebiva.
76. Poleg tega, kot navaja R., nizozemskim organom nič preprečuje, da bi zaradi sprejetja ukrepov podaljšanja pridržanja dejansko in predhodno zaslišali zadevne osebe, kar predstavlja postopkovno jamstvo, ki ga ni bilo težko zagotoviti, in to zlasti, ker ni bilo nujnosti, saj so bile zadevne osebe že v pridržanju in ni bilo nobene nevarnosti pobega.(38)
77. Nazadnje, iz spisa, predloženega Sodišču, nikakor ni razvidno, da bi G. in R. poizkusila zlorabiti postopke iz direktive o vračanju, vključno z določbami o ukrepih pridržanja, da bi povzročila kršitev njunih pravic, ki so predmet postopkov v glavni stvari.
78. Drugič, po mnenju Komisije omejitev lastninske pravice, ki se obravnavajo v zgoraj navedenih sodbah Dokter in drugi, Kadi I ter Francija proti People’s Mojahedin Organization of Iran, ni mogoče primerjati z izrednim oziroma „radikalnim“ ukrepom(39), kot je podaljšanje odvzema prostosti državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo, za obdobje dvanajstih mesecev.
79. Tretjič, obstoj okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti sprejetje ukrepov, ki so bili sprejeti ob kršitvi pravice osebe, da se izjasni, je treba preveriti ob sprejemanju takih ukrepov in ne naknadno.
80. Menim namreč, da s spremembo posledic kršitve temeljne pravice ni mogoče naknadno odpraviti take kršitve, če nujni razlogi v splošnem interesu ob sprejemanju spornega ukrepa niso obstajali.
81. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča in okoliščin, kot so te v postopkih v glavni stvari, lahko kršitev pravice osebe, da se izjasni, povzroči le razglasitev ničnosti spornih odločb in izpustitev zadevnih oseb.
D – Alternativa?
82. Poleg posledic, ki jih je predvidelo predložitveno sodišče, in sicer razglasitev ničnosti spornih odločb z izpustitvijo zadevnih oseb ali ohranitev teh odločb, in torej pridržanja, je bila na obravnavi predstavljena tretja možnost, in sicer razglasitev ničnosti spornih odločb in sočasno sprejetje zakonitih novih odločb (ali sprejetje zakonitih novih upravnih odločb pred razglasitvijo ničnosti spornih odločb).
83. Samo Sodišče je v zgoraj navedeni zadevi Kadi I priznalo možnost omilitve pravnih posledic v zvezi z odločbo, s katero se krši pravica osebe, da se izjasni.
84. Sodišče je namreč v točkah od 373 do 376 zgoraj navedene sodbe Kadi I v zvezi z resnimi in nepopravljivimi učinki razglasitve ničnosti ukrepov zamrznitve sredstev na učinkovitost teh ukrepov, ohranilo učinke ukrepov, sprejetih ob kršitvi pravice osebe, da se izjasni, za kratko obdobje, da bi se organom omogočilo odpraviti ugotovljene kršitve.
85. Najprej bi poudaril, da se ta rešitev nanaša na prve sklepe o zamrznitvi sredstev, kjer je bil učinek presenečenja nujen, za kar ne gre v obravnavani zadevi. Vendar zlasti menim, da Staatssecretaris na podlagi nacionalnega prava, kot je bilo to potrjeno na obravnavi in kot to navaja predložitveno sodišče, nima te možnosti niti glede odločbe o pridržanju niti glede odločbe o njegovem podaljšanju.(40)
VII – Predlog
86. Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Raad van State, odgovori:
Primarno, posledica tega, da nacionalna uprava pri sprejemanju odločbe o podaljšanju pridržanja v smislu člena 15(6) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav krši pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, iz člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je to, da je treba tak ukrep razglasiti za ničen in zadevno osebo na podlagi člena 15(2) te direktive nemudoma izpustiti.
Podredno, iz sodne prakse Sodišča v zvezi s posledicami v pravu Unije zaradi kršitve pravice do obrambe izhaja, da je treba v primerih, kot je ta iz postopka v glavni stvari, sporni odločbi o podaljšanju pridržanja razglasiti za nični in pridržana državljana tretje države izpustiti na prostost.