Zadeva C‑583/11 P
Inuit Tapiriit Kanatami in drugi
proti
Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije
„Pritožba – Uredba (ES) št. 1007/2009 – Trgovina z izdelki iz tjulnjev – Omejitve uvoza in trženja navedenih izdelkov – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pravica fizičnih in pravnih oseb do vložitve tožbe – Člen 263, četrti odstavek, PDEU – Pojem ,predpisiʻ – Zakonodajni akti – Temeljna pravica do učinkovitega sodnega varstva“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. oktobra 2013
1. Pritožba – Razlogi – Zgolj ponovitev razlogov in trditev, predstavljenih pred Splošnim sodiščem – Nedopustnost – Izpodbijanje razlage ali uporabe prava Skupnosti s strani Splošnega sodišča – Dopustnost
(člen 256(1), drugi pododstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člen 168(1)(d))
2. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Dobesedna, sistematična in teleološka razlaga – Sklicevanje na nastanek odločbe – Dopustnost
3. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Vsi splošni akti razen zakonodajnih aktov
(člen 263, četrti odstavek PDEU)
4. Ničnostna tožba – Fizične in pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Uredba št. 1007/2009 o trgovini z izdelki iz tjulnjev – Neobstoj posamičnega nanašanja na pritožnice –Nedopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1007/2009)
5. Ničnostna tožba – Fizične in pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Kumulativni pogoji – Nedopustnost tožbe, če ni izpolnjen eden od teh pogojev
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
6. Pritožba – Razlogi – Nezadostna ali nasprotujoča si obrazložitev – Obseg obveznosti obrazložitve – Implicitna obrazložitev Splošnega sodišča – Dopustnost – Pogoji
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
7. Temeljne pravice – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Nadzor nad zakonitostjo aktov Unije – Pravila za izvajanje – Varstvo te pravice s strani sodišča Unije ali nacionalnih sodišč glede na pravno naravo izpodbijanega akta – Možnost uporabe ničnostne tožbe ali predloga za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti
(člen 19(1) PEU; členi 263, četrti odstavek, PDEU, 267 PDEU in 277 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(7))
1. Iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča je razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo. Te zahteve po obrazložitvi, ki izhaja iz teh določb, ne izpolnjuje pritožba, ki samo dobesedno navaja razloge in trditve, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču, skupaj s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo.
Kadar pa pritožnik izpodbija način, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnica svoje pritožbe ne bi mogla utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajala pred Splošnim sodiščem, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel.
(Glej točki 46 in 47.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 50.)
3. V členu 263, prvi odstavek, PDEU so določeni akti Unije, ki so lahko predmet ničnostne tožbe pred sodiščem Unije, in sicer so to po eni strani zakonodajni akti in po drugi strani drugi zavezujoči akti s pravnimi učinki za tretje osebe, ki so lahko posamični ali splošni akti.
Glede pravice fizičnih in pravnih oseb do vložitve tožbe se prva dela četrtega odstavka člena 263 PDEU nanašata na kateri koli akt Unije z zavezujočimi pravnimi učinki. Pojem akta iz teh določb tako vključuje splošne, zakonodajne in druge akte ter posamične akte.
Z Lizbonsko pogodbo je bil členu 263, četrti odstavek, PDEU dodan tretji del, s katerim so se omilili pogoji za dopustnost ničnostnih tožb, ki jih vložijo fizične in pravne osebe. Ta, tretji del namreč, ne da bi bila z njim dopustnost ničnostnih tožb fizičnih in pravnih oseb pogojena s posamičnim nanašanjem, določenim z drugim delom te določbe, omogoča to pravno sredstvo v zvezi s predpisi, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov in se na tožečo stranko neposredno nanašajo.
Glede pojma predpisov je iz tretjega dela četrtega odstavka člena 263 PDEU razvidno, da ima bolj omejen obseg kot pojem aktov, uporabljen v prvem in tretjem delu člena 263, četrti odstavek, PDEU za opredelitev drugih vrst ukrepov, katerih razglasitev ničnosti lahko fizične in pravne osebe predlagajo. Prvonavedeni pojem se ne more nanašati na vse splošne akte, temveč se nanaša na bolj omejeno vrsto tovrstnih aktov. Ob uporabi nasprotne razlage bi bil odvzet smisel razlikovanju med izrazoma akti in predpisi iz prvega in drugega dela četrtega odstavka člena 263 PDEU.
Poleg tega je iz pripravljalnih dokumentov v zvezi s členom III‑365(4) osnutka pogodbe o ustavi za Evropo razvidno, da medtem ko je bila sprememba člena 230, četrti odstavek, ES namenjena razširitvi pogojev za dopustnost ničnostnih tožb glede fizičnih in pravnih oseb, pogojev za dopustnost iz člena 230, četrti odstavek, ES v zvezi z zakonodajnimi akti ni bilo treba spremeniti. Uporaba izraza „predpisi“ v osnutku spremembe te določbe je tako omogočala opredelitev vrste aktov, zoper katere je bilo od tedaj mogoče vložiti ničnostno tožbo, pod manj strogimi pogoji kot prej ob ohranitvi omejujočega pristopa glede tožb posameznikov zoper zakonodajne akte, za katere se še naprej uporablja pogoj „neposrednega in posamičnega nanašanja“.
V teh okoliščinah je bil namen spremembe pravice fizičnih in pravnih oseb do vložitve tožbe, določene v členu 230, četrti odstavek, ES, tem osebam omogočiti, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper splošne akte z izjemo zakonodajnih aktov.
(Glej točke 52 in od 54 do 60.)
4. Lizbonska pogodba ni spremenila vsebine pogoja posamičnega nanašanja akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU. V skladu s to sodno prakso fizične ali pravne osebe pogoj v zvezi s posamičnim zadevanjem izpolnjujejo le, če se izpodbijani akt nanje nanaša zaradi njihovih značilnosti ali zaradi dejstva, ki jih posamično opredeljuje glede na vse druge osebe in jih zato individualizira enako kot naslovnika. V teh okoliščinah je prepoved dajanja na trg izdelkov iz tjulnjev, ki je določena z Uredbo št. 1007/2009 o trgovini z izdelki iz tjulnjev, oblikovana na splošno in se uporablja brez razlike za kateri koli gospodarski subjekt, ki spada na njeno področje uporabe.
(Glej točke od 71 do 73.)
5. Fizična ali pravna oseba razglasitev ničnosti akta, ki niti ni nanjo naslovljen niti ni predpis, na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU dopustno predlaga le, če se tak akt nanjo ne nanaša samo neposredno, temveč tudi posamično. Ker sta pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, kumulativna, tako to, da eden od njiju v zvezi s pritožnico ni izpolnjen, povzroči to, da je treba šteti, da ničnostna tožba, ki jo je vložila zoper ta akt, ni dopustna.
(Glej točki 75 in 76.)
6. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Splošno sodišče ni zavezano podati natančne obrazložitve, ki bi izčrpno sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev Splošnega sodišča je namreč lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pristojnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za nadzor.
Tega, da Splošno sodišče ne omenja izrecno določb, ki jih navajajo pritožnice, in da ne obravnava izrecno vseh podrobnosti njihovih trditev, ni mogoče šteti za kršitev obveznosti obrazložitve. Enako velja, če Splošno sodišče ugotovi, da ne more odstopati od pogojev za vložitev tožbe zoper uredbo, ki so izrecno določeni v členu 263, četrti odstavek, PDEU, čeprav je opravilo dobesedno, zgodovinsko in teleološko razlago te določbe. Če Splošno sodišče odloči o obsegu pojma predpisov iz člena 263, četrti odstavek, PDEU s klasično razlago v skladu z metodami za razlago, ki jih priznava pravo Unije, ta razlaga ne vpliva na to, da navedeni pojem pomeni pogoj za dopustnost, ki je izrecno določen s členom 263, četrti odstavek, PDEU, ki ga morajo ničnostne tožbe fizičnih in pravnih oseb izpolnjevati in zaradi katerega obrazložitev Splošnega sodišča ne more postati protislovna.
(Glej točke od 82 do 84.)
7. Kot je razvidno iz člena 19(1) PEU, sodni nadzor spoštovanja pravnega reda Unije zagotavljajo Sodišče in sodišča držav članic. Poleg tega Unija temelji na vladavini prava in v njej se nadzoruje skladnost aktov njenih institucij med drugim s Pogodbami, splošnimi pravnimi načeli in temeljnimi pravicami.
Pogodba DEU je zato po eni strani s členoma 263 in 277 ter po drugi strani s členom 267 določila zaključen sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je namenjen zagotavljanju nadzora nad zakonitostjo aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodiščem Unije. Fizične in pravne osebe, ki zaradi pogojev za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Unije, so tako zaščitene pred uporabo takih aktov v zvezi z njimi. Če so za izvajanje navedenih aktov pristojne institucije Unije, lahko te osebe pred sodiščem Unije vložijo direktno tožbo zoper izvedbene ukrepe pod pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU in se na podlagi člena 277 PDEU v utemeljitev te tožbe sklicujejo na nezakonitost zadevnega splošnega akta. Če so za to izvajanje pristojne države članice, se lahko pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na neveljavnost zadevnega akta Unije in dosežejo, da ta sodišča na podlagi člena 267 PDEU Sodišču v predhodno odločanje predložijo vprašanja.
Iz tega je razvidno, da predlog za presojo veljavnosti pomeni, ravno tako kot ničnostna tožba, način nadzora nad zakonitostjo aktov Unije.
Glede na varstvo iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah namen tega člena ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbami, in zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Evropske unije. Pogoje za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba tako razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, vendar se pri tem ne sme odstopati od pogojev, ki so izrecno določeni z navedeno pogodbo. Nacionalna sodišča v sodelovanju s Sodiščem izpolnjujejo nalogo, ki jim je skupno dodeljena za zagotavljanje spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb. Države članice so torej zavezane določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki lahko zagotovi spoštovanje temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, ta obveznost pa je bila potrjena s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.
Glede pravnih sredstev, ki jih morajo predvideti države članice, pa namen Pogodbe DEU in člena 19 PEU ni bil – čeprav je Pogodba DEU fizičnim in pravnim osebam omogočila, da lahko v okoliščinah posameznega primera pri sodišču Unije vložijo več vrst neposrednih tožb – ustvariti druga pravna sredstva za zagotavljanje spoštovanja prava Unije pred nacionalnimi sodišči od tistih, ki jih določa nacionalno pravo. Drugače bi lahko bilo le, če bi bilo iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko, čeprav posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ali pa če bi pravni subjekti lahko dostopali do sodišča le, če bi morali kršiti pravo.
Poleg tega varstvo, ki ga določa člen 47 Listine, ne zahteva, da mora imeti pravni subjekt brezpogojno možnost vložitve ničnostne tožbe neposredno pri sodišču Unije zoper zakonodajne akte Unije. Niti ta temeljna pravica niti člen 19(1), drugi pododstavek, PEU namreč ne zahtevata, da mora imeti pravni subjekt možnost vložitve tožb z glavnim zahtevkom zoper take akte pri nacionalnih sodiščih.
(Glej točke od 90 do 93, 95, od 97 do 101 in od 103 do 106.)