Pritožba, ki sta jo 4. avgusta 2010 vložili Bouygues SA in Bouygues Télécom SA zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 21. maja 2010 v združenih zadevah T-425/04, T-444/04, T-450/04 in T-456/04, Francija in drugi proti Komisiji
(Zadeva C-399/10 P)
Jezik postopka: francoščina
Stranke
Pritožnici: Bouygues SA, Bouygues Télécom SA (zastopniki: J. Vogel, F. Sureau, D. Theophile, odvetniki)
Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Francoska republika, France Télécom SA, Association française des opérateurs de réseaux et services de télécommunications (AFORS Télécom)
Predlogi
Sodba Splošnega sodišča z dne 21. maja 2010 v združenih zadevah T-425/04, T-444/04, T-450/04 in T-456/04 naj se razveljavi;
pri ponovnem odločanju o zadevi naj se ugodi zahtevkom družb Bouygues SA in Bouygues Télécom, in sicer: 1. razglasitev ničnosti člena 1 Odločbe Komisije 2006/621/ES
1 v delu, v katerem je implicitno, vendar nujno zavrnjena opredelitev izjav francoske države iz julija, septembra in oktobra 2002, za pomoč, ter 2. razglasitev ničnosti člena 2 te odločbe, zaradi česar bo francoska država zavezana zahtevati vračilo ugotovljene pomoči od družbe France Télécom;
podredno, če bi Sodišče menilo, da stanje postopka tega ne dovoljuje, naj se zadeva vrne Splošnemu sodišču, da v združenih zadevah T-425/04, T-444/04, T-450/04 in T-456/04 ponovno odloči ob upoštevanju pravnega stališča Sodišča;
Komisiji, družbi France Télécom in francoski državi naj se naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Družbi Bouygues in Bouygues Télécom navajata dva pritožbena razloga v utemeljitev svoje pritožbe.
Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom, ki ima tri dele, trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je potrdilo analizo Komisije, v skladu s katero izjave francoske države iz julija, septembra in oktobra 2002 posamezno ali skupno ne pomenijo ene ali več državnih pomoči. Splošno sodišče naj tako ne bi upoštevalo pojma uporabe državnih sredstev iz člena 107(1) PDEU, ko je presodilo, da lahko izjave o podpori pomenijo uporabo državnih sredstev le, če sta oblika in znesek načrtovane podpore opredeljena, takoj in gotovo uporabna ter pravno zavezujoča (prvi del). Poleg tega naj bi Splošno sodišče izkrivilo nacionalna pravna pravila, predložena Komisiji, z navedbo, da ta pravila za zavezujočo naravo obljub o podpori zahtevajo, da so te natančne glede načina in zneska obljubljene podpore in da niso pogojene z neizpolnitvijo dolžnika, čeprav naj bi v skladu z nacionalnim pravom obljuba rezultata zadostovala za obveznost avtorja. Pogoj o nastanku finančnih težav naj ne bi oviral zaveze o poroštvu in dejstvo, da je bilo mogoče na podlagi ravnanja države sklepati, da bo na določen način ravnala, naj bi lahko utemeljilo njeno odgovornost (drugi del). Nazadnje naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo pojma uporabe državnih sredstev iz člena 107(1) PDEU, ko je presodilo, da taka uporaba ne more izhajati iz reakcije trgov, ki so za državo pomenili dejansko obveznost, da rešuje finančne težave družbe France Télécom (tretji del).
Pritožnici z drugim pritožbenim razlogom, ki ima dva dela, trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo glede opredelitve posojila delničarja, ki ga je dala država družbi France Télécom v obliki odprtja kreditne linije v višini 9 milijard EUR decembra 2002, kot pomoč. V zvezi s tem družbi Bouygues in Bouygues Télécom trdita, prvič, da Splošno sodišče ni upoštevalo pojma pomoči v smislu člena 107(1), ko je presodilo, da prednost, ki izhaja iz objave odprtja kreditne linije, ni dovolj povezano s prenosom državnih sredstev zaradi tega odprtja, da bi bilo mogoče sklepati o državni pomoči. Pritožnici navajata dejstvo, da Splošno sodišče napačno zahteva, da se prednost in uporaba sredstev prekrivata.
Drugič, pritožnici trdita, da Splošno sodišče ni upoštevalo pojma prednosti v smislu člena 107(1) PDEU, ko je ločeno obravnavalo dajanje 9 milijard EUR na razpolago družbi France Télécom in zato menilo, da ne pomeni prednosti v obliki povečanja finančnih sredstev, ki so na voljo družbi France Télécom, ne da bi pri presoji obstoja te prednosti upoštevalo pomirjajoč učinek, ki je izhajal iz istih ukrepov.
____________1 - Odločba Komisije 2006/621/ES z dne 2. avgusta 2004 o državni pomoči, ki jo izvaja Francija v korist podjetja France Télécom (UL L 257, str. 11).