Zadeva C-96/09 P

Anheuser‑Busch Inc.

proti

Budějovický Budvar, národní podnik

in

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Pritožba – Znamka Skupnosti – Uredba (ES) št. 40/94 − Člen 8(4) − Zahteva za registracijo besedne in figurativne znamke BUD − Ugovor − Označba geografskega izvora ,bud‘ − Zaščita na podlagi Lizbonskega aranžmaja in dvostranskih pogodb med državama članicama – Uporaba v gospodarskem prometu – Znak, ki je več kot zgolj lokalnega pomena“

Povzetek sodbe

1.        Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Pogoji – Obstoj prejšnje pravice, ki ni bila razveljavljena s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4))

2.        Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Uporaba znaka v gospodarskem prometu – Pojem

(Uredba Sveta št. 40/94, člena 8(4) in 43(2) in (3))

3.        Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Lokalni pomen znaka

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4))

4.        Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Uporaba znaka v gospodarskem prometu – Časovno merilo

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4)(a))

5.        Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Znak, na podlagi katerega ima njegov imetnik pravico prepovedati uporabo poznejše znamke – Dokazno breme

(Uredba Sveta št. 40/94, člena 8(4)(b) in 74(1))

1.        Da bi lahko stranka, ki ugovarja, na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti preprečila registracijo znamke Skupnosti, je potrebno in zadostuje, da se je mogoče na datum, ko Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) preveri, ali so izpolnjeni vsi pogoji za ugovor, sklicevati na obstoj prejšnje pravice, ki ni bila razveljavljena s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna.

V teh okoliščinah mora Urad pri odločanju o ugovoru, ki temelji na členu 8(4) Uredbe št. 40/94, upoštevati odločbe sodišč zadevnih držav članic, ki se nanašajo na veljavnost ali opredelitev prejšnjih uveljavljanih pravic, da bi se prepričal, da te še vedno ustvarjajo učinke, ki jih ta določba zahteva, ne sme pa s svojo presojo nadomestiti presoje pristojnih nacionalnih sodišč, saj mu navedena uredba ne priznava te pristojnosti.

(Glej točki 94 in 95.)

2.        Glede besedne zveze „ki se uporablja v gospodarskem prometu“ iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti se ta določba ne nanaša na „resno“ uporabo znaka, navedenega v utemeljitev ugovora, in iz ničesar v besedilu člena 43(2) in (3) navedene uredbe ni razvidno, da se zahteva dokaz o resni uporabi takega znaka.

Čeprav besedne zveze „ki se uporablja v gospodarskem prometu“ ni treba nujno razlagati tako kot v okviru člena 9(1) te uredbe ali členov 5(1) in 6(1) Direktive 89/104 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ker je treba upoštevati cilje teh določb, pa razlaga te besedne zveze, kot da v bistvu pomeni, da se mora znak zgolj uporabljati v poslovne namene, ustreza običajnemu razumevanju te besedne zveze.

Če bi zahteva po resni uporabi veljala za znake iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 pod enakimi pogoji kot za tiste iz člena 43(2) in (3) te uredbe, bi se s tako razlago za te znake uporabljali pogoji, ki veljajo za ugovore, ki temeljijo na prejšnjih znamkah, in drugače kot pri teh ugovorih mora stranka, ki ugovarja, v okviru navedenega člena 8(4) dokazati tudi, da ji je z zadevnim znakom na podlagi zakonodaje zadevne države članice priznana pravica, da prepove uporabo poznejše znamke.

Poleg tega bi bila uporaba pogoja o resni uporabi, določenega za prejšnje znamke, po analogiji za prejšnje pravice iz člena 8(4) navedene uredbe tudi v nasprotju z načeloma samostojno naravo tega relativnega razloga za zavrnitev, ki se odraža s posebnimi pogoji in jo je treba tudi pojmovati glede na veliko heterogenost prejšnjih pravic, ki bi lahko bile zajete s takim razlogom.

Glede vprašanja, ali besedna zveza „ki se uporablja v gospodarskem prometu“ pomeni tudi, da mora biti uporaba geografske označbe, na katero se sklicuje na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94, skladna z bistveno funkcijo takega znaka, in sicer zagotavljanjem geografskega porekla proizvodov in njihovih značilnosti potrošnikom, zadostuje ugotovitev, da se znak, na katerega se sklicuje v utemeljitev ugovora, uporablja v gospodarskem prometu in da dejstvo, da je ta znak enak znamki, hkrati ne pomeni, da se ne uporablja v gospodarskem prometu. Glede funkcije, h kateri mora uporaba znaka stremeti, se mora znak uporabljati kot razlikovalni element v tem smislu, da mora označevati gospodarsko dejavnost, ki jo njegov imetnik opravlja.

Brezplačne dobave je nazadnje mogoče upoštevati za preizkus pogoja uporabe prejšnje pravice, na katero se sklicuje, v gospodarskem prometu, saj so te dobave lahko potekale v okviru poslovne dejavnosti zaradi pridobivanja gospodarske koristi, in sicer osvojitve novih trgov.

(Glej točke od 142 do 149 in 152.)

3.        Znak, ki je zaščiten zgolj v lokalnem geografskem obsegu, je treba nesporno šteti za zgolj znak lokalnega pomena. Vendar to ne pomeni, da je pogoj iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti vsekakor izpolnjen samo zato, ker je zadevni znak zaščiten na ozemlju, ki ga ni mogoče šteti za zgolj lokalno, ker ozemlje, na katerem je znak zaščiten, presega ozemlje njegovega porekla.

Skupni cilj obeh pogojev iz navedenega člena 8(4) je namreč omejevanje sporov v zvezi z znaki s preprečevanjem tega, da bi utegnila prejšnja pravica, ki ni dovolj prepoznavna, to pomeni pomembna in znatna v gospodarskem prometu, ovirati registracijo nove znamke Skupnosti. Taka možnost ugovora mora biti omejena na znake, ki so učinkovito in dejansko prisotni na svojem upoštevnem trgu.

Zato pomen znaka ne more biti odvisen zgolj od geografskega obsega njegovega varstva, saj če bi bilo tako, bi lahko znak, ki ni zaščiten zgolj v lokalnem obsegu, samo zato oviral registracijo znamke Skupnosti, in to tudi če bi se v gospodarskem prometu uporabljal le marginalno.

Iz tega je razvidno, da se mora znak, na katerega se sklicuje v utemeljitev ugovora, zato da bi oviral registracijo novega znaka, učinkovito uporabljati v gospodarskem prometu v dovolj znatnem obsegu in imeti geografski obseg, ki je več kot zgolj lokalen, kar pomeni, da se mora ta znak, kadar je mogoče šteti, da ozemlje, na katerem je zaščiten, ni zgolj lokalno, uporabljati na velikem delu tega ozemlja.

Za ugotovitev, ali je tako, je treba upoštevati trajanje in intenzivnost uporabe tega znaka kot razlikovalnega elementa za njegove naslovnike, ki so tako kupci in potrošniki kot dobavitelji in konkurenti. Glede tega so upoštevne zlasti vrste uporabe znaka v oglasih in trgovski korespondenci.

Poleg tega le na ozemlju, na katerem je znak zaščiten, bodisi na celoti ali zgolj delu tega ozemlja, pravo, ki se uporabi, temu znaku priznava izključne pravice, ki bi lahko posegale v znamko Skupnosti. Pogoj o uporabi v gospodarskem prometu je treba presojati ločeno za vsako od ozemelj, na katerih je varovana pravica, na katero se sklicuje v utemeljitev ugovora. O pomenu znaka tako ni mogoče sklepati na podlagi kumulativne presoje uporabe znaka na vseh upoštevnih ozemljih.

(Glej točke od 156 do 160, 162 in 163.)

4.        Za pogoj uporabe znaka v gospodarskem prometu, na katerega se sklicuje v utemeljitev ugovora, je treba uporabiti tako časovno merilo, kot je izrecno določeno v členu 8(4)(a) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti za pridobitev pravice do navedenega znaka, in sicer merilo datuma vložitve zahteve za registracijo znamke Skupnosti.

Zlasti glede na dolgo obdobje, ki lahko preteče med vložitvijo zahteve za registracijo in njeno objavo, je namreč uporaba tega merila najprimernejša za zagotovitev, da je uporaba zadevnega znaka, na katero se sklicuje, dejanska uporaba, in ne praksa, namenjena zgolj preprečitvi registracije nove znamke.

Poleg tega uporaba znaka, ki se izvaja izključno ali večinoma v obdobju med vložitvijo zahteve za registracijo znamke Skupnosti in objavo te zahteve, na splošno ne bo zadostovala za ugotovitev, da je bil ta znak predmet uporabe v gospodarskem prometu, in dokaz, da je zadostnega pomena.

(Glej točke od 166 do 168.)

5.        Člen 8(4)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti določa pogoj, da mora v skladu z zakonom države članice, ki ta znak ureja, ta znak imetniku podeljevati pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Poleg tega je v skladu s členom 74(1) navedene uredbe dokazno breme za dokaz izpolnitve tega pogoja na stranki, ki ugovarja pred Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli).

V teh okoliščinah je treba upoštevati zlasti nacionalno zakonodajo, ki se navaja v utemeljitev ugovora, in sodne odločbe, izdane v zadevni državi članici. Na podlagi tega mora stranka, ki ugovarja, dokazati, da zadevni znak spada na področje uporabe prava navedene države članice in da omogoča prepoved uporabe poznejše znamke. Iz tega je razvidno, da mora stranka, ki ugovarja, dokazati samo to, da je upravičena do prepovedi uporabe poznejše znamke, in da od nje ni mogoče zahtevati, da dokaže, da se je ta pravica uveljavljala, tako da je stranka, ki ugovarja, dejansko lahko prepovedala tako uporabo.

(Glej točke od 188 do 191.)