SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NIILA JÄÄSKINENA,
predstavljeni 11. julija 2013(1)
Zadeva C‑262/12
Association Vent De Colère! Fédération nationale
Alain Bruguier
Jean-Pierre Le Gorgeu
Marie-Christine Piot
Eric Errec
Didier Wirth
Daniel Steinbach
Sabine Servan-Schreiber
Philippe Rusch
Pierre Recher
Jean-Louis Moret
Didier Jocteur Monrozier
proti
Ministre de l’écologie, du développement durable, des transports et du logement
in
Ministre de l’économie, des finances et de l’industrie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))
„Državna pomoč – Člen 107(1) PDEU – Pojem pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev – Električna energija iz energije vetra – Obveznost odkupa po ceni, ki je višja od tržne – Celotno nadomestilo – Sodna praksa ‚Preussen Elektra‘ – Prispevki končnih odjemalcev električne energije“
1. Vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo francosko Conseil d’État, se nanaša na razlago enega od meril za opredelitev pojma državne pomoči, to je pojma pomoči države ali pomoči iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU, in sicer v okviru notranjega trga električne energije. Spor o glavni stvari je nastal zaradi tožbe, ki so jo pri Conseil d'État vložili združenje Vent de Colère – Fédération nationale in enajst drugih tožečih strank (v nadaljevanju: Vent de Colère in drugi) zoper ministrska odloka o pogojih za odkup električne energije, proizvedene v napravah, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra (v nadaljevanju: sporni odločbi(2)).
2. Glavno vprašanje, predloženo Sodišču, se nanaša na način financiranja nadomestila za dodatne stroške, naložene distributerjem električne energije iz energije vetra v Franciji zaradi obveznosti odkupa te električne energije po ceni, ki je višja od tržne. Distributerji morajo navedeno obveznost izpolnjevati na podlagi zakona št. 2000‑108 z dne 10. februarja 2000 o posodobitvi in razvoju javne službe za električno energijo (v nadaljevanju: zakon št. 2000‑108)(3). Dodatni stroški, ki izhajajo iz obveznosti odkupa, so se v skladu s tem zakonom nadomestili s plačilom iz sklada javne službe za proizvodnjo električne energije, ki ga upravlja finančna institucija Caisse des dépôts et des consignations (v nadaljevanju: CDC) in se financira iz prispevkov proizvajalcev, dobaviteljev in distributerjev, navedenih v tem zakonu.
3. Toda mehanizem, ki se izpodbija pred predložitvenim sodiščem in izhaja iz spremembe zakona št. 2000‑108 (v nadaljevanju: spremenjeni zakon št. 2000‑108)(4), odslej določa, da se dodatni stroški, ki izhajajo iz zgoraj navedene obveznosti odkupa, nadomestijo v celoti s plačilom iz prispevkov končnih odjemalcev električne energije na nacionalnem ozemlju. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari menijo, da gre v njem za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.
4. Zato mora Sodišče na postavljeno vprašanje odgovoriti z vidika sodne prakse, ki se nanaša na mehanizme, pri katerih se pomoč dodeljuje posredno z ustanovitvijo skladov ali organov, katerih naloga je upravljati finančne tokove, ki so lahko pomoč v smislu člena 107(1) PDEU,(5) in na ukrepe pomoči, ki se financirajo iz davkom podobnih dajatev ali obveznih prispevkov.(6) Poudariti je treba tudi sodno prakso, ki izhaja iz rešitve Sodišča v zadevi Preussen Elektra(7), v kateri – kot je poudaril generalni pravobranilec F. G. Jacobs – zneski za financiranje sistema pomoči v sektorju obnovljivih virov energije niso bili nikoli na voljo javnemu organu. Ti zneski dejansko nikoli niso zapustili zasebnega sektorja.(8)
I – Pravni okvir
5. Sistem financiranja, ki se izpodbija pred Conseil d'État, je mogoče povzeti, kot je navedeno v nadaljevanju.
A – Obveznost odkupa pri napravah, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra
6. Proizvajalci električne energije na nacionalnem ozemlju, zlasti če jo proizvajajo v napravah za proizvodnjo električne energije, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra in so nameščene na območju razvoja energije vetra(9), so v skladu s členom 10 spremenjenega zakona št. 2000‑108 upravičeni do obveznega odkupa tako proizvedene električne energije, če za to zaprosijo in izpolnjujejo nekatere obveznosti.(10)
7. Navedeno obveznost odkupa velja za distributerje, ki uporabljajo omrežje, s katerim je povezana naprava, to so družba Électricité de France (v nadaljevanju: EDF) in distributerji, ki niso bili nacionalizirani,(11) ki to električno energijo distribuirajo na svojih območjih oskrbe. Navedene določbe se izvajajo s sklenitvijo pogodbe o odkupu, za katero veljajo pogoji, določeni z navedenim zakonom.(12) Tarifa se izračunava z uporabo formule, opredeljene „v odlokih ministrov za gospodarstvo in energijo“, sprejetih na podlagi člena 8 odloka št. 2001‑410 z dne 10. maja 2001 „po predhodnih mnenjih Conseil supérieur de l’énergie [višji svet za energijo] in Commission de régulation de l’énergie [regulativna komisija za energijo]“ (v nadaljevanju: CRE). Člen 10 zakona št. 2000‑108 poleg tega v petem odstavku določa, da mora družba EDF odkupiti presežek električne energije pod enakimi pogoji kot pri sklenitvi pogodbe o obveznem odkupu, pri čemer je treba pojasniti, da ta odkup družbi EDF daje tudi pravico do nadomestila.
B – Mehanizmi nadomestila ponudnikom električne energije, za katere velja obveznost odkupa
8. Iz predzadnjega odstavka zgoraj navedenega člena 10 izhaja, da se lahko dodatni stroški, ki jih imajo distributerji električne energije zaradi izvajanja obveznosti odkupa, na podlagi člena 5(I) spremenjenega zakona št. 2000‑108 nadomestijo v celoti kot „stroški, ki jih je mogoče pripisati nalogam javne službe, ki so dodeljene ponudnikom električne energije“.
9. Pri izračunu dodatnih stroškov, ki dajejo pravico do nadomestila, se v skladu z navedeno določbo upoštevajo „stroški, ki jih družba EDF prihrani, ali po potrebi stroški, ki jih prihranijo distributerji, ki niso bili nacionalizirani […], glede na tržne cene električne energije ali – pri distributerjih, ki niso bili nacionalizirani – glede na tarife za prenos iz člena 4 [spremenjenega] zakona [št. 2000‑108] sorazmerno z delom električne energije, odkupljene po teh tarifah za celotno oskrbo, brez količin, odkupljenih na podlagi členov 8 in 10 [navedenega zakona]“, tudi „kadar zadevne naprave izkoriščata družba Electricité de France ali distributer, ki ni bil nacionaliziran […]“
10. Znesek stroškov, ki jih nosijo zadevni ponudniki, se izračuna na podlagi ustrezne računovodske evidence zgoraj navedenih ponudnikov, ki se pripravi v skladu s pravili, ki jih določi komisija CRE, in pod njenim nadzorom. Minister za energijo določi znesek stroškov na podlagi predloga, ki ga vsako leto pripravi komisija CRE. Kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, se na poseben račun institucije CDC vplača le razlika med stroškom, ki izhaja iz obveznosti odkupa, in prejetimi prispevki lastnih odjemalcev.
11. Zneske, ki ustrezajo stroškom, ki dajejo pravico do nadomestila, zadevnim ponudnikom štirikrat letno izplača institucija CDC, ki ima za to poseben račun, na katerega se stekajo prispevki končnih odjemalcev električne energije in na katerem prikazuje te različne transakcije.
C – Prispevek končnih odjemalcev
12. Nazadnje, nadomestilo ponudnikom, za katere velja obveznost odkupa, se prenese na končne odjemalce električne energije na nacionalnem ozemlju v skladu s podrobnimi pravili iz člena 5 spremenjenega zakona št. 2000‑108.
13. Znesek navedenega prispevka, o katerem vsako leto odloči minister za energijo na predlog komisije CRE, se „izračuna kot sorazmerni delež porabljene količine“ in „tako, da prispevki pokrijejo vse stroške […] ter upravne stroške institucije CDC […] in proračun nacionalnega varuha za energijo“ znotraj dveh zgornjih mej.(13) Zneski, zbrani v enem letu, morajo načeloma pokriti vse stroške za to obdobje, vendar je mogoče z mehanizmom popravkov od zneska prispevka za naslednje leto odbiti nepovrnjene stroške za tekoče leto.
14. Odjemalec poravna znesek prispevka ob plačilu računa za električno energijo ali za uporabo omrežij glede na količino dobavljene električne energije. Za čezmejni odkup električne energije in odjemalce, ki proizvajajo svojo energijo ali energijo, ki jo upravlja proizvajalec, s katerim so neposredno povezani, veljajo posebne določbe.
II – Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
15. Vent de Colère in drugi so 6. februarja 2009 pri Conseil d'État vložili tožbo zaradi prekoračitve pristojnosti, s katero so predlagali razglasitev ničnosti spornih odlokov.
16. Odkup električne energije, proizvedene v napravah, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra, po ceni, ki je višja od tržne vrednosti, je po navedbah predložitvenega sodišča prednost, ki lahko škodi trgovini med državami članicami in vpliva na konkurenco. Conseil d’État v zvezi z merilom pomoči države ali pomoči iz državnih sredstev opozarja, da je v odločbi UNIDEN z dne 21. maja 2003(14) uporabilo zgoraj navedeno sodbo Preussen Elektra, s tem da je presodilo, da je bil finančni strošek obveznosti odkupa pri napravah, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra, razdeljen med določeno število podjetij, ne da bi javna sredstva posredno ali neposredno prispevala k financiranju pomoči, in zato menilo, da prejšnji mehanizem odkupa električne energije, proizvedene v napravah, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra, ni pomenil državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.
17. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, kakšne so posledice spremembe zakona št. 2000‑108, zlasti glede na sodbo Essent Netwerk Noord in drugi, v kateri je Sodišče presodilo, da je treba financiranje iz dodatnega stroška, ki ga je država naložila odjemalcem električne energije in od katerega se plačuje dajatev, ker sredstva poleg tega ostanejo pod nadzorom države, šteti kot pomoč države iz državnih sredstev.
18. Predložitveno sodišče je v teh okoliščinah s sklepom z dne 15. maja 2012 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo to vprašanje:
„Ali je treba ob upoštevanju spremembe načina financiranja celotnega nadomestila za dodatne stroške, naložene družbi Électricité de France in distributerjem, ki niso bili nacionalizirani in so navedeni v členu 23 zakona št. 46‑628 z dne 8. aprila 1946 o nacionalizaciji elektroenergetskega sektorja in plinarn, zaradi obveznosti odkupa električne energije, proizvedene z napravami, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra, po ceni, ki je višja od tržne cene te električne energije, ki izhaja iz zakona št. 2003‑8 z dne 3. januarja 2003, ta mehanizem odslej šteti za pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev v smislu in za uporabo določb člena [107(1) PDEU]?“
19. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vpisan 29. maja 2012. Pisna stališča so predložili Vent de Colère in drugi, le Syndicat des énergies renouvelables (v nadaljevanju: združenje za obnovljive vire energije)(15), francoska in grška vlada ter Komisija.
20. Vent de Colère in drugi, združenje za obnovljive vire energije, francoska in grška vlada ter Komisija so na obravnavi 24. aprila 2013 podali ustne navedbe.
III – Presoja
A – Obravnava vprašanja za predhodno odločanje
21. Najprej ugotavljam, da nekatere stranke, ki so predložile pisna stališča Sodišču, le-to pozivajo, naj znova oblikuje vprašanje, ki ga je postavilo Conseil d'État, ali dopolni njegov obseg.
22. Vent de Colère in drugi namreč po eni strani predlagajo, naj v presojo vključi sodno prakso Altmark(16), da bi preverilo, ali so z obveznostjo odkupa po fiksni ceni, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, izpolnjeni pogoji iz te sodne prakse. Po drugi strani Vent de Colère in drugi odpirajo vprašanje v zvezi z Direktivo 2003/54(17) in svetujejo, naj se Sodišče odloči glede vprašanja, ali mora nacionalno sodišče na podlagi navedene direktive odpraviti nacionalni ukrep obveznosti odkupa električne energije, sprejet v nasprotju z mnenjem nacionalnega regulativnega organa za elektriko, to je komisije CRE.
23. Komisija pa predlaga, naj se vprašanje znova oblikuje, in trdi, da sprememba načina financiranja ni odločilna za odgovor, ki ga je treba dati v obravnavanem primeru. Zato predlaga, naj Sodišče v celoti in ab initio odloči glede nacionalne zakonodaje v delu, v katerem ta določa celotno nadomestilo dodatnih stroškov, naloženih upravljavcem omrežja v smislu člena 2 Direktive 2009/72.
24. V zvezi s tem je treba spomniti, da je vloga Sodišča – kadar odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe – ta, da nacionalnemu sodišču pojasni vsebino pravil Unije, da bi mu omogočilo pravilno uporabo teh pravil za dejansko stanje, o katerem odloča, ne pa da jih tako uporabi samo, predvsem ker ni nujno, da ima Sodišče za to na voljo vse potrebne podatke.(18)
25. Ker v obravnavanem primeru po eni strani ta spis ne vsebuje dovolj podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, ali bi lahko zadevno nadomestilo zaradi obveznosti odkupa spadalo pod pojem storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu sodbe Altmark, in ker stranke v tem postopku po drugi strani niso razpravljale niti o vprašanju storitve splošnega gospodarskega pomena niti o vprašanju Direktive 2003/54, Sodišče o tem ne more odločati.
26. Poleg tega naj spomnim, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča.(19) Predložitveno sodišče mora torej pri oblikovanju vprašanja za rešitev spora o glavni stvari načeloma upoštevati domnevo upoštevnosti in „domnevo koristnosti“.
27. Ker se mi zdi vprašanje za predhodno odločanje jasno oblikovano in dobro opredeljeno, Sodišču ni treba razširiti obsega razprave.
B – Opredelitev spornega ukrepa glede na sodno prakso v zvezi s pojmom pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU
28. Najprej je pomembno pojasniti, da stranke v tem postopku glede odgovora na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje navajajo povsem nasprotujoča si stališča. Komisija ter Vent de Colère in drugi se strinjajo, da so v zadevni mehanizem financiranja nedvomno vključena državna sredstva. Francoska vlada in Združenje za obnovljive vire energije pa menita nasprotno. Grška vlada predlaga, naj ukrep dokončno opredeli nacionalno sodišče.
29. V zvezi s tem je treba spomniti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za opredelitev kot „državna pomoč“ izpolnjeni vsi pogoji iz navedene določbe.(20) Da bi bilo torej mogoče nacionalni ukrep opredeliti kot državno pomoč, mora, prvič, to biti pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev; drugič, ta pomoč mora biti taka, da lahko škodi trgovini med državami članicami; tretjič, mora dajati prednost upravičencu, in četrtič, mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljala konkurenco.(21)
30. Ker se to vprašanje za predhodno odločanje nanaša samo na prvi pogoj, je treba pojasniti, da morajo biti prednosti, da bi jih lahko opredelili kot pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, po eni strani dodeljene neposredno ali posredno iz državnih sredstev in po drugi strani morajo biti pripisljive državi.(22) Navedena pogoja(23) sta v skladu s sodno prakso kumulativna.
1. Pripisljivost ukrepa
31. Zadevni pojem v zvezi s pripisljivostjo državi vključuje pomoči, ki jih dodeljujejo neposredno država v širokem pomenu besede(24) in javni ali zasebni organi, ki jih ustanovi ali določi za izvajanje pomoči.(25) Navesti je treba tudi, da je sodna praksa z institucionalnega pristopa k pripisljivosti(26) prešla na pristop, pri katerem naj pripisljivosti ne bi bilo mogoče domnevati in torej sklepati nanjo le iz tega, da je zadevni ukrep sprejelo javno podjetje.(27) Vendar je jasno, da se tako preverjanje državnega nadzora ne uporablja za javne organe, saj prav ti sestavljajo državo v njenih posameznih delih.
32. V obravnavanem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je določitev spornega prispevka izhajala iz ravnanja, ki ga je mogoče pripisati francoski državi. Ker je bil namreč prispevek končnih odjemalcev uveden s spremenjenim zakonom št. 2000‑108, je upravičeno šteti, da so sporno shemo uvedli javni organi.
2. Pogoj državnega vira sredstev
33. V zvezi s pogojem državnega vira sredstev naj spomnim, da je razlikovanje med pomočmi, ki jih dodeli država, in pomočmi, dodeljenimi iz državnih sredstev, namenjeno temu, da se v pojem pomoči ne vključijo le pomoči, ki jih dodeli neposredno država, temveč tudi pomoči javnih ali zasebnih organov, ki jih imenuje ali ustanovi država.(28)
34. Člen 107 PDEU zajema vsa finančna sredstva, ki jih država dejansko lahko uporabi za pomoč podjetjem. Dejstvo, da ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo kot državna sredstva in da ukrep, ki ga financirajo, spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU.(29)
35. Za tak primer gre po mojem mnenju v obravnavani zadevi. Kot namreč izhaja iz spisa, se v skladu s spremenjenim zakonom št. 2000‑108 stroški zaradi obveznosti odkupa električne energije nadomestijo s prispevki vseh končnih odjemalcev električne energije v Franciji.(30) Znesek prispevka se določi z ministrskim odlokom. Upravljanje tako zbranih sredstev je dodeljeno instituciji CDC, ki ima za to poseben račun, na katerega se stekajo prispevki končnih odjemalcev električne energije in na katerem prikazuje te različne transakcije. Zneske za financiranje dodatnih stroškov, ki jih imajo družba EDF in drugi distributerji zaradi obveznosti odkupa električne energije iz energije vetra, zadevnim ponudnikom štirikrat letno plača institucija CDC. Znesek prispevka se izračuna kot sorazmerni delež količine porabljene električne energije, hkrati pa zanj velja zgornja meja 500.000 EUR na odjemno mesto.
a) Državni nadzor
36. V zvezi s tem je treba glede neposrednega ali posrednega nadzora države nad uporabljenimi sredstvi(31) poudariti, prvič, vlogo organov, ki v mehanizmu, vzpostavljenem s spremenjenim zakonom št. 2000‑108, spadajo na področje javnega prava.
37. Kot je namreč razvidno iz spisa, o znesku dajatve, ki jo mora plačati vsak končni odjemalec elektrike v Franciji, vsako leto odloči minister za energijo na predlog komisije CRE, neodvisnega upravnega organa, ki zagotavlja nemoteno delovanje trgov z električno energijo in plinom v Franciji.(32) Kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, se znesek prispevka zaradi neobstoja ministrskega odloka za naslednje leto poviša za 3 EUR na MWh. Čeprav poleg tega – kot je bilo poudarjeno na obravnavi – ta mehanizem dejansko ne zagotavlja popolne izenačitve med dodatnimi stroški, ki jih nosijo distributerji, in zneskom prispevka, ki se jim povrne, spremenjeni zakon št. 2000‑108 določa načelo popolnega pokritja zadevne obveznosti odkupa, kar samo po sebi dokazuje, da država jamči za mehanizem v celoti.
38. Spremenjeni zakon št. 2000‑108 poleg tega določa mehanizme upravne sankcije v primeru neplačila prispevka.(33) Minister za energijo namreč v skladu s členom 5 spremenjenega zakona 2000‑108 v primeru neplačevanja prispevkov zavezanca za plačilo izreče upravno sankcijo pod pogoji iz člena 41 navedenega zakona.(34)
39. Toda sredstva, ki so pridobljena z obveznimi prispevki, predpisanimi z zakonodajo države članice, ter ki se upravljajo in razdeljujejo, se v skladu s sodno prakso štejejo za državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, tudi če jih upravljajo institucije, ki niso javni organi.(35)
40. Te ugotovitve ne izpodbije nedavno razlogovanje Sodišča v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Doux Elevage v zvezi z zakonitostjo odločbe nacionalnega organa, s katero se je medpanožni sporazum, na podlagi katerega je bil uveden obvezen prispevek, namenjen izvajanju nekaterih akcij zastopanja interesov tega sektorja, razglasil za splošno zavezujoč za vse člane medpanožne organizacije na kmetijskem področju proizvodnje in reje puranov. V navedeni zadevi so bili namreč javni organi dejavni le kot „instrument“ za to, da se prispevki, ki so jih uvedle zasebne organizacije, razglasijo za obvezne.(36)
b) Status organa, ki posreduje pri prenosu sredstev
41. Drugič, v zvezi z mehanizmom prenosa sredstev za financiranje ukrepa pomoči med zavezanci za plačilo in njegovimi upravičenci je treba poudariti, da so sredstva, pridobljena iz prispevkov, naloženih vsem odjemalcem, usmerjena prek organa javnega prava, ki ga je izrecno pooblastila država, to je institucije CDC.
42. V zvezi s tem želim pojasniti, da je, samo če je prednost dodelil zasebni organ, treba za presojo, ali so uporabljena sredstva državna, podrobno preučiti, ali je država dodelila upravljanje sheme pomoči zasebnemu organu. To pomeni, da država sredstva za izvajanje pomoči neposredno ali posredno da na voljo zasebnemu organu, ki ga določi za izvajanje pomoči.(37)
43. Tako je bilo zlasti v zadevi Essent Netwerk Noord in drugi, v kateri je bila upravičenka do dajatve in upravljavka spornih sredstev družba, določena z zakonom (in sicer SEP). Vendar je bila navedena družba skupna hčerinska družba štirih nacionalnih podjetij za proizvodnjo električne energije, ki so delovala na nacionalnem trgu pred njegovo liberalizacijo in so se ukvarjala tudi z uvozom in prenosom električne energije. Sodišče je zato analiziralo stopnjo avtonomije navedene družbe, ki je bila določena, pri čemer se je izkazalo, da je bila pri nalogi upravljanja sredstev strogo nadzorovana, ker je morala po računovodji potrditi obračun prejetih in prenesenih zneskov ter jih je lahko uporabljala le za namene, določene z zakonom.(38)
44. Toda v obravnavanem primeru je analiza podrobnega delovanja institucije CDC po mojem mnenju v zvezi z merilom državnega vira sredstev brez pomena, saj je organ, ki sta mu bila dodeljena računovodstvo in finančna razdelitev sredstev, javna ustanova v pravem pomenu besede(39), in zlasti ker so zadevna sredstva povsem na voljo nacionalnim organom(40).(41)
45. V zvezi s tem naj pojasnim, da se v zvezi z mehanizmom financiranja obravnavana zadeva izrecno razlikuje od zgoraj navedene zadeve Pearle, ki je zadevala ukrep financiranja oglaševalske akcije v korist podjetij iz sektorja optike. V navedeni zadevi je sredstva dejansko zbrala poklicna organizacija javnega prava od članov, upravičencev akcije, in sicer z obveznimi namenskimi prispevki za organizacijo te akcije. Po navedbah Sodišča ni šlo niti za strošek države niti za sredstva pod nadzorom države.(42) Vendar je Sodišče poudarilo, da je pobudo za organizacijo in izvedbo navedene akcije dalo zasebno združenje optikov, in ne navedena poklicna organizacija javnega prava. Zato je bila v nasprotju z zadevnim mehanizmom v obravnavani zadevi v zadevi Pearle odločilna nepripisljivost nizozemski državi.(43) Navedena organizacija javnega prava je bila namreč le instrument za pobiranje in razdeljevanje sredstev, ki jih je za predhodno določen in popolnoma komercialen namen zbralo zadevno poklicno okolje, in nikakor ni spadala v okvir politike, ki so jo določili nizozemski organi.(44)
46. Zato se glede na posebnosti zadev Essent Netwerk Noord in drugi ter Pearle ne morem strinjati s splošno trditvijo, da javnopravna narava organizacije ne pomeni, da je treba sredstva, ki jih ima na voljo, šteti za državna.(45)
47. Vloga, ki je v obravnavanem primeru dodeljena instituciji CDC, podpira trditev o obstoju javnih sredstev, čeprav – kot je bilo pojasnjeno na obravnavi – institucija CDC prejema le del sredstev, ki so usmerjena k upravičencem do prispevka. Če je namreč po eni strani pripisljivost državi nedvomna in so po drugi strani posredniški organi, vključeni v upravljanje sredstev za financiranje ukrepa, organi javnega prava, se šteje, da je merilo glede državnih sredstev izpolnjeno.
c) Vrsta zadevnih sredstev
48. Tretjič, v zvezi z virom in obsegom sredstev za financiranje ukrepa, ki je lahko državna pomoč, je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami strank v podporo trditvi o neobstoju državnih sredstev v obravnavani zadevi obravnavane zadeve nikakor ni mogoče izenačiti z mehanizmom, preučenim v zadevi Preussen Elektra, v kateri je Sodišče menilo, da se z zadevnim ukrepom na podjetja za proizvodnjo električne energije niso prenesla nobena državna sredstva.(46)
49. Sodišče je v navedeni zadevi preučilo obveznost zasebnih podjetij za oskrbo z električno energijo, da na svojem področju oskrbe odkupujejo električno energijo po najnižjih cenah, ki so višje od dejanske ekonomske vrednosti za energijo take vrste. Zadevni mehanizem je določal tudi, da bi se finančni stroški, ki izhajajo iz tega, razdelili na navedena podjetja za oskrbo in zasebne uporabnike električnega omrežja. Poleg tega država podjetij ni pooblastila za upravljanje državnih sredstev, ampak so imela podjetja obveznost odkupa z lastnimi finančnimi sredstvi,(47) sredstva iz posameznih plačil se niso združila v skupna sredstva, ki bi bila ločena od premoženja zadevnih podjetij in bi jih upravljal ločen organ, in končni odjemalci niso financirali zadevnega mehanizma z enotno opredeljenim in splošno veljavnim prispevkom.(48)
50. Obravnavana zadeva se od mehanizma, ki ga je preučilo Sodišče v zadevi Preussen Elektra, torej razlikuje(49) zlasti po tem, da strošek za financiranje obveznosti odkupa električne energije iz energije vetra po ceni, ki je višja od tržne, velja za vse odjemalce električne energije v Franciji, ne glede na to, ali odkupujejo zeleno energijo ali ne, saj je na liberaliziranem trgu z električno energijo, katerega vzpostavitev je eden glavnih ciljev Unije,(50) konkurenca med proizvajalci in dobavitelji energije.
51. Kljub priznanju, da se energija iz različnih virov fizično združi v distribucijskem omrežju, poudarjam, da dobavitelji pri zadevnem mehanizmu iz postopka v glavni stvari ne morejo določati različnih tarif za različne skupine odjemalcev in da odjemalci ne morejo izbirati, ali bodo kupovali obnovljivo energijo. Namen pravil, ki se uporabljajo na notranjem liberaliziranem trgu z električno energijo, pa je odjemalcem omogočiti dejansko izbiro po poštenih in konkurenčnih cenah, spodbujati proizvodnjo čiste energije in okrepiti zanesljivost oskrbe. Cilj objave informacij o virih energije za proizvodnjo električne energije je bil namreč že poudarjen v Direktivi 2003/54.(51)
52. Tako bi bilo mogoče sistem, vzpostavljen s spremenjenim zakonom št. 2000‑108, opredeliti kot „odprt“, v nasprotju s sistemom financiranja, vzpostavljenim z zakonikom o kmetijstvu, ki ga je analiziralo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Doux Élevage in za katerega je generalni pravobranilec M. Wathelet menil, da je „zaprt“ v smislu, da zadevne zneske ves čas upravljajo in nadzirajo zasebni subjekti(52).
53. Naj navedem, da so v zgoraj navedeni zadevi Doux Elevage, ki jasno spada v zgoraj navedeno sodno prakso Pearle, prispevke plačevali zasebni gospodarski subjekti, ki so bili lahko člani vključene medpanožne organizacije ali pa ne, vendar so izvajali gospodarsko dejavnost na zadevnih trgih. Poleg tega ni bilo nikjer predvideno, da bi bila sredstva usmerjena prek državnega proračuna ali drugega javnega subjekta, zato je Sodišče presodilo, da so sredstva ves čas ostala zasebna.(53)
54. Glede na vse zgornje premisleke je treba ugotoviti, da je s sistemom, vzpostavljenim s spremenjenim zakonom št. 2000‑108, uvedena dajatev za porabo električne energije financirana iz splošnega prispevka po pravilih, ki jih je enotno določila država, plačevati pa ga morajo vsi odjemalci električne energije na nacionalnem ozemlju. Prispevka glede na njegovo obliko nikakor ni mogoče opredeliti kot ukrep, omejen na skupino podjetij, ki bi ga naložili, upravljali in nadzorovali zasebni subjekti.
55. Nazadnje naj spomnim, da cilj državnih ukrepov ne zadostuje, da ti ne bi bili opredeljeni kot pomoč. Člen 107(1) PDEU namreč ne razlikuje glede na vzroke ali cilje državnih pomoči, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke.(54)
56. Ne morem se torej strinjati s stališčem francoske vlade, ki sicer poudarja, da je obveznost odkupa nevtralna za državni proračun, ker se država ne odreče pobiranju dajatev,(55) vendar hkrati trdi, da je prispevek končnih odjemalcev le način ureditve prenosa dodatnih stroškov, ki jih nosijo zavezanci obveznosti odkupa električne energije iz energije vetra. Nazadnje, določitev institucije CDC kot subjekta, h kateremu bi se stekali prispevki in ki bi razporedil zbrana sredstva, po njenih navedbah izhaja iz praktičnih pomislekov glede števila podjetij, za katera velja obveznost odkupa. Vendar z navedenimi pojasnili glede razlogov nacionalnega zakonodajalca ni mogoče podpreti trditve o neobstoju državnih sredstev pri zadevnem mehanizmu financiranja. Poleg tega kaže, da ima institucija CDC tehnično in računovodsko vlogo, vendar o razdelitvi prihodkov in določitvi stroškov v sistemu odloča francoska država z odloki pristojnega ministra.
57. Glede na vse navedeno menim, da je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da mehanizem, ki izhaja iz spremenjenega zakona št. 2000‑108, spada pod pojem pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU.
IV – Omejitev časovnih učinkov
58. Če bi Sodišče menilo, da je način financiranja, kakršnega določa zadevna nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, pomoč iz državnih sredstev, francoska vlada Sodišču predlaga, naj omeji časovne učinke svoje sodbe. Navedena vlada je na obravnavi pojasnila, da predložitveno sodišče po njenem mnenju misli, da so drugi pogoji glede pojma državna pomoč izpolnjeni, kar pomeni, da je treba sporno shemo opredeliti kot državno pomoč, ki se bo zaradi nepriglasitve Komisiji štela za nezakonito.
59. Navedeni predlog omejitve časovnih učinkov sodbe Sodišča se mi že na prvi pogled ne zdi utemeljen iz dveh razlogov.
60. Prvič, navedeni predlog ne more uspeti glede obsega vprašanja za predhodno odločanje, ker mora Sodišče v obravnavanem primeru odločiti o enem samem elementu pojma državna pomoč.
61. Res se zdi, da je Conseil d'État analiziralo merila, opredeljena v členu 107(1) PDEU. Vendar je morebitna ugotovitev nacionalnega sodišča glede opredelitve ukrepa kot državne pomoči le en vidik zapletenega postopka nadzora nad državnimi pomočmi.
62. Poleg tega se mi zdi iz spisa razvidno, da Conseil d'État ni rešilo vprašanja storitve splošnega gospodarskega pomena.
63. V zvezi s tem je koristno spomniti, da je glede nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti držav članic, ki jih imajo te na podlagi členov 107 PDEU in 108 PDEU, treba upoštevati dopolnilne in ločene vloge nacionalnih sodišč in Komisije(56). Medtem ko je za ocenjevanje združljivosti izključno pooblaščena Komisija, ki deluje pod nadzorom Sodišča, morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da so pravice posameznikov zaščitene, kadar je kršena obveznost predhodne priglasitve državne pomoči Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU. Zato lahko pojem pomoč razloži nacionalno sodišče.(57)
64. Nacionalna sodišča morajo namreč načeloma ugoditi zahtevi za vračilo pomoči, izplačanih v nasprotju s členom 108(3) PDEU.(58) Morajo torej zagotoviti, da bodo v skladu z njihovim nacionalnim pravom odpravljene vse posledice kršitve člena 108(3), zadnji stavek, PDEU tako glede veljavnosti izvršilnih aktov o ukrepih pomoči kot glede izterjave finančne podpore, dodeljene v nasprotju s to določbo.(59)
65. Vendar je pomembno poudariti, da ugotovitev Conseil d'État, da sistem, ki izhaja iz spremenjenega zakona št. 2000‑108, spada pod pojem državna pomoč, v primeru preiskave sheme po priglasitvi ne izključuje pozitivne odločbe Komisije.
66. Vendar je jasno, da se z dokončno odločitvijo Komisije naknadno ne odpravi pomanjkljivost izvršilnih aktov, ki niso veljavni, ker so bili sprejeti v nasprotju s prepovedjo iz člena 108(3), zadnji stavek, PDEU, saj bi to posegalo v njegov neposredni učinek. Katera koli drugačna razlaga bi spodbujala zadevno državo članico h kršitvi navedene določbe in bi ji odvzela polni učinek.(60)
67. Sodišče je nazadnje v zadevi CELF(61) presodilo, da mora nacionalno sodišče, ko je zahteva na podlagi člena 108(3), zadnji stavek, PDEU obravnavana po sprejetju pozitivne odločbe Komisije, kljub ugotovitvi, da je sporna pomoč združljiva z zadevnim skupnim trgom, odločiti o veljavnosti izvršilnih aktov in izterjavi dodeljenih finančnih podpor. Vendar pravo Unije nacionalnemu sodišču v takem primeru ne nalaga obveznosti popolne izterjave nezakonite pomoči,(62) temveč mora v skladu z njim upravičencu do združljive, vendar nezakonito izvedene pomoči naložiti plačilo obresti za obdobje nezakonitosti.(63)
68. Drugič, naj spomnim, da razlaga pravila prava Unije, ki jo predloži Sodišče ob izvajanju pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in jasno določa pomen in obseg tega pravila, kakor ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od takrat, ko je začelo veljati. Iz tega izhaja, da sodišče pravilo, ki je bilo predmet take razlage, lahko in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je Sodišče odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, če so sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnim sodiščem.(64)
69. Sodišče sme le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je bistven del pravnega reda Unije, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je samo razložilo, z namenom izpodbijanja pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih in nevarnost resnih težav.(65)
70. Natančneje, Sodišče je to rešitev uporabilo le v natančno določenih okoliščinah, zlasti kadar je obstajala nevarnost resnih ekonomskih posledic zaradi velikega števila pravnih razmerij, vzpostavljenih v dobri veri na podlagi ureditve, za katero se je štelo, da zakonito velja, in kadar so bili posamezniki in nacionalni organi spodbujeni k ravnanju, ki zaradi objektivne in precejšnje negotovosti glede obsega določb prava Unije ni bilo v skladu s pravom Unije, pri čemer je k tej negotovosti morda prispevalo tudi ravnanje drugih držav članic ali Komisije.(66)
71. Čeprav bi lahko hipotetično menil, da je merilo velikega števila pravnih razmerij, ki so bila oblikovana med veljavnostjo sporne zakonodaje, v obravnavanem primeru izpolnjeno, določbam prava Unije, ki se uporabljajo na področju državnih pomoči, zlasti v zvezi z obveznostjo priglasitve na podlagi člena 108(3) PDEU, nikakor ni mogoče pripisati negotovosti.(67)
72. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj zavrne predlog za omejitev časovnih učinkov svoje sodbe.
V – Predlog
73. Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Conseil d'État, odgovori, da mehanizem financiranja obveznosti odkupa električne energije, proizvedene v napravah, ki izkoriščajo mehansko energijo vetra, temelječ na dajatvi vseh končnih odjemalcev električne energije na nacionalnem ozemlju, kakršna izhaja iz spremenjenega zakona št. 2000‑108 o posodobitvi in razvoju javne službe za električno energijo, spada pod pojem pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU.