SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 9. julija 2015(1)
Zadeva C‑201/14
Smaranda Bara in drugi
proti
Președintele Casei Naționale de Asigurări de Sănătate,
Casa Naţională de Asigurări de Sănătate,
Agenţia Naţională de Administrare Fiscală (ANAF)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Curtea de Apel Cluj (Romunija))
„Predhodno odločanje – Ekonomska in monetarna politika – Člen 124 PDEU – Privilegiran dostop do finančnih institucij – Določba, ki se ne uporablja za spor o glavni stvari – Očitna nedopustnost – Približevanje zakonodaj – Direktiva 95/46/ES – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Člen 7 – Pogoji za zakonitost obdelave podatkov – Člena 10 in 11 – Privolitev in obveščanje posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo – Člen 13 – Izjeme in omejitve – Nacionalna ureditev v zvezi s pridobitvijo statusa zavarovanca socialnega zavarovanja – Protokol o prenosu osebnih podatkov o dohodkih posameznikov, na katere se ti podatki nanašajo, med dvema javnima institucijama“
1. V kolikšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji je javnim institucijam države članice dovoljeno, da si pri izvajanju pristojnosti javne oblasti izmenjajo osebne podatke posameznikov, ki spadajo pod njihovo upravo, zlasti tiste v zvezi z njihovimi dohodki, ki jih zberejo za namene opravljanja svojih nalog v splošnem interesu? Takšno je v bistvu glavno vprašanje, ki se postavlja v okviru spora o glavni stvari in zaradi katerega je potrebna razlaga Sodišča več določb Direktive 95/46/ES.(2)
2. Natančneje, s to zadevo se Sodišču ponuja priložnost, da preuči pogoje, ki jih Direktiva 95/46 določa za prenos osebnih podatkov z ene uprave na drugo, ter da podrobno pojasni obveznosti, ki so pri tem naložene tako osebam javnega prava, ki sodelujejo pri takem prenosu, kot tudi nacionalnemu zakonodajalcu, ki mora določiti pravila teh praks, zlasti v zvezi z obveščanjem posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Glavne določbe Direktive 95/46, za katere se zdi, da jih je treba upoštevati za rešitev spora o glavni stvari, so členi 7, 10, 11 in 13. Druge upoštevne določbe bodo po potrebi navedene v nadaljevanju teh sklepnih predlogov.
4. Člen 7 Direktive 95/46 določa:
„Države članice določijo, da se lahko osebni podatki obdelujejo samo, če:
(a) je posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, nedvoumno dal svojo privolitev;
ali
(b) je obdelava potrebna za izvajanje pogodbe, katere stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pa za izvajanje ukrepov na zahtevo posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, pred sklenitvijo pogodbe;
ali
(c) je obdelava potrebna za skladnost z zakonsko obveznostjo, ki velja za upravljavca;
ali
(d) je obdelava potrebna za varstvo življenjskih interesov posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo;
ali
(e) je obdelava potrebna za izvajanje naloge, ki se opravlja v javnem interesu ali pri izvrševanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu ali tretji stranki, ki so ji posredovani podatki;
ali
(f) je obdelava potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja stranka ali stranke, ki so jim osebni podatki posredovani, razen kadar nad takimi interesi prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ki se varujejo na podlagi člena 1(1).“
5. Člen 10 Direktive 95/46 določa:
„Države članice določijo, da morata upravljavec ali njegov predstavnik zagotoviti posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo in od katerega se podatki v zvezi z njim zbirajo, vsaj naslednje informacije, razen kadar jih že ima:
(a) istovetnost upravljavca in njegovega predstavnika, če obstaja;
(b) namene obdelave podatkov;
(c) vse nadaljnje informacije, npr.
– prejemnike ali vrste prejemnikov,
– ali so odgovori na vprašanja obvezni ali prostovoljni, pa tudi možne posledice, če ne odgovori,
– obstoj pravice do dostopa in pravice do popravka podatkov, ki se nanašajo nanj,
kolikor so take nadaljnje informacije potrebne, ob upoštevanju posebnih okoliščin, v katerih se podatki obdelujejo, za zagotovitev poštene obdelave glede na posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.“
6. Člen 11 Direktive 95/46 določa:
„1. Kadar podatki niso bili pridobljeni od posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, države članice zagotovijo, da mora upravljavec ali njegov predstavnik med zbiranjem [beleženjem] osebnih podatkov ali, če se predvideva posredovanje tretji stranki, najpozneje tedaj, ko se podatki prvič posredujejo, zagotoviti posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, vsaj naslednje informacije, razen kadar jih že ima:
(a) istovetnost upravljavca in njegovega predstavnika, če obstaja;
(b) namene obdelave;
(c) vse nadaljnje informacije, npr.
– vrste zadevnih podatkov,
– prejemnike ali vrste prejemnikov,
– obstoj pravice do dostopa in pravice do popravka podatkov, ki se nanašajo nanj,
kolikor so take nadaljnje informacije potrebne, ob upoštevanju posebnih okoliščin, v katerih se podatki obdelujejo, za zagotovitev poštene obdelave glede na posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.
2. Odstavek 1 se ne uporablja tam, kjer se predvsem za obdelavo v statistične namene ali zaradi zgodovinskih ali znanstvenih raziskav zagotovitev takih informacij izkaže za nemogočo, ali bi vključevala nesorazmeren napor, ali pa zakon izrecno določa zbiranje [beleženje] oziroma posredovanje. V teh primerih države članice zagotovijo ustrezne zaščitne ukrepe.“
7. Člen 13(1) Direktive 95/46 določa:
„1. Države članice lahko sprejmejo predpise za omejitev obsega obveznosti in pravic, opredeljenih v členih 6(1), 10, 11(1), 12 in 21, kadar taka omejitev predstavlja potrebni ukrep za zaščito:
(a) državne varnosti;
(b) obrambe;
(c) javne varnosti;
(d) preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ali kršitve etike za zakonsko urejene poklice;
(e) pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa države članice ali Evropske unije, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami;
(f) spremljanja, pregledovanja ali urejanja, povezanega, četudi občasno, z izvajanjem javne oblasti v primerih iz (c), (d) in (e);
(g) posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih.“
B – Nacionalno pravo
8. Iz predložitvene odločbe izhaja, da pravni okvir, ki ureja ugotovitev statusa zavarovane osebe za romunske državljane, ki stalno prebivajo v Romuniji, ter tuje državljane in osebe brez državljanstva, ki so zaprosili za podaljšanje pravice do začasnega prebivanja in jim je bilo to odobreno ali imajo stalno prebivališče v Romuniji, ter njihove obveznosti plačevanja prispevka za zdravstveno zavarovanje, sestavljata zakon št. 95/2006 o reformi zdravstvenega sektorja in sklep predsednika Casa Naţională de Asigurări de Sănătate (nacionalni zavod za zdravstveno zavarovanje)(3) št. 617/2007 z dne 13. avgusta 2007(4).
9. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je na podlagi teh dveh aktov državnim institucijam dovoljeno, da na CNAS prenesejo informacije, potrebne za ugotovitev statusa zavarovane osebe. Člen 315 zakona št. 95/2006 v zvezi s tem določa:
„Organi, javne in druge institucije na podlagi protokola zavodom za zdravstveno zavarovanje brezplačno predložijo podatke, potrebne za ugotovitev statusa zavarovane osebe.“
10. Pogoji prenosa upoštevnih podatkov so bili določeni s protokolom P 5282/26.10.2007/95896/30.10.2007,(5) ki sta ga 26. oktobra 2007 sklenila Agenţia Naţională de Administrare Fiscală (nacionalna agencija davčne uprave)(6) in CNAS. Člen 4 tega protokola določa:
„[ANAF] po začetku veljavnosti tega protokola prek ustreznih podrejenih struktur v elektronski obliki [CNAS] zagotovi prvotno zbirko podatkov v zvezi z:
(a) dohodki oseb, ki spadajo v kategorije iz člena 1(1) tega protokola […], pri čemer se ta zbirka podatkov posodablja vsake tri mesece in je na nosilcu, ki je primeren za avtomatsko obdelavo, v skladu s Prilogo št. 1 k temu protokolu.“
II – Spor o glavni stvari
11. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so posamezniki, katerih dohodki izhajajo iz opravljanja samostojnih dejavnosti in jim je bilo z odločbami o odmeri davka, ki jih je izdal zavod za zdravstveno zavarovanje v Cluju (Romunija) na podlagi podatkov v zvezi z njihovimi dohodki, ki jih je CNAS pridobil od ANAF, naloženo, da morajo plačati prispevek v enotni nacionalni sklad za zdravstveno zavarovanje.
12. Navedene tožeče stranke pred predložitvenim sodiščem izpodbijajo različne upravne akte, na podlagi katerih je ANAF na CNAS prenesla podatke, potrebne za sprejetje teh odločb, zlasti podatke v zvezi z njihovimi dohodki. Pri tem menijo, da je ANAF s prenosom njihovih osebnih podatkov na CNAS kršila določbe Direktive 95/46. Ti podatki naj bi bili zgolj na podlagi internega protokola preneseni in uporabljeni za drugačne namene od tistih, zaradi katerih so bili prvotno posredovani CNAS, in sicer ne da bi tožeče stranke v to izrecno privolile in ne da bi bile o tem predhodno obveščene.
13. Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da romunska zakonodaja strogo in ozko določa prenos podatkov, potrebnih za ugotovitev statusa zavarovane osebe, in sicer podatkov v zvezi z identiteto zadevne osebe (priimek, ime, identifikacijska številka, stalno ali začasno prebivališče v Romuniji), kar torej ne vključuje podatkov o dohodkih, prejetih v Romuniji.
III – Vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
14. V teh okoliščinah je Curtea de Apel Cluj (pritožbeno sodišče v Cluju) s sklepom 31. marca 2014 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta štiri vprašanja:
„1. Ali je nacionalni davčni organ kot organ, ki zastopa pristojno ministrstvo države članice, finančna institucija v smislu člena 124 PDEU?
2. Ali je mogoče z aktom, izenačenim z upravnimi akti, ali protokolom, sklenjenim med nacionalnim davčnim organom in drugo državno institucijo, urediti prenos zbirke podatkov o dohodkih državljanov države članice, ki jih nacionalni davčni organ predloži drugi državni instituciji, ne da bi šlo za privilegiran dostop, kakor je opredeljen v členu 124 PDEU?
3. Ali prenos zbirke podatkov, da bi se državljanom države članice naložile obveznosti plačila iz naslova socialnega prispevka, instituciji države članice, za katero se izvede prenos, spada v pojem načela skrbnega in varnega poslovanja v smislu člena 124 PDEU?
4. Ali lahko osebne podatke obdeluje organ, ki mu ti podatki niso bili namenjeni, če tak postopek retroaktivno povzroči premoženjsko škodo?“
15. CNAS, romunska in češka vlada ter Evropska komisija so Sodišču predložili pisna stališča.
16. Sodišče je poleg tega zainteresirane strani, ki lahko predložijo stališča v smislu člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije, pozvalo, naj na obravnavi zavzamejo stališče glede treh vidikov, in sicer glede obsega obveznosti, ki so na podlagi členov 10 in 11 Direktive 95/46 naložene ANAF kot pošiljateljici prenesenih podatkov in CNAS kot prejemniku teh podatkov, glede upoštevnosti člena 13 Direktive 95/46 za namene razlage, ki jo predlaga predložitveno sodišče, in, nazadnje, glede meril, na podlagi katerih bi bil lahko protokol z dne 26. oktobra 2007, ki je bil sprejet med CNAS in ANAF, „predpis“ v smislu člena 13 Direktive 95/46.
17. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, romunska vlada in Komisija so podale ustna stališča in odgovorile na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče na javni obravnavi, ki je potekala 29. aprila 2015.
IV – Dopustnost vprašanj
18. Vse zainteresirane strani, ki so Sodišču predložile stališča, se strinjajo, da je treba prva tri vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo predložitveno sodišče v zvezi z razlago člena 124 PDEU, razglasiti za nedopustna, saj ta določba primarne zakonodaje ni nikakor povezana s predmetom spora o glavni stvari in je v zadevi v glavni stvari ni mogoče uporabiti.
19. Člen 124 PDEU, ki spada v poglavje Pogodbe v zvezi z ekonomsko politiko, namreč prepoveduje vse ukrepe, ki vzpostavljajo privilegiran dostop držav članic do finančnih institucij. Namen te določbe, na podlagi katere je financiranje javnega sektorja podrejeno disciplini tržnih mehanizmov in ki tako pripomore h krepitvi proračunske discipline,(7) je skupaj s členoma 123 PDEU in 125 PDEU preventiven, in sicer – kot je imelo Sodišče že priložnost poudariti – kar najbolj zmanjšati tveganje za nastanek državnih dolžniških kriz.(8)
20. Na podlagi člena 1(1) Uredbe št. 3604/93 pojem „vsi ukrepi, ki vzpostavljajo privilegiran dostop“, pomeni vse zakone, predpise ali druge zavezujoče pravne akte, sprejete v okviru izvajanja javne oblasti, ki bodisi finančne institucije obvezujejo, da prevzamejo ali posedujejo obveznosti med drugim institucionalnih enot centralnih, regionalnih, lokalnih ali drugih ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic, bodisi podeljujejo davčne olajšave, od katerih imajo lahko korist le finančne institucije, ali finančne olajšave, ki niso v skladu z načeli tržnega gospodarstva, zato da spodbujajo pridobivanje in imetništvo tovrstnih obveznosti teh institucij.
21. Povsem jasno je, da okoliščin iz postopka v glavni stvari in, natančneje, dostopa CNAS do podatkov, ki jih je zbrala ANAF, ni mogoče analizirati kot „privilegiran dostop“ do „finančnih institucij“,(9) na kar se predložitvena odločba niti ne nanaša.
22. Torej je očitno, da se člen 124 PDEU za spor o glavni stvari ne uporablja in da je treba zato prva tri vprašanja za predhodno odločanje zavreči kot nedopustna.
23. Poleg tega je treba tudi v zvezi s četrtim vprašanjem predložitvenega sodišča opozoriti, da je formulirano zelo splošno, da v njem niso navedene določbe prava Unije, katerih razlaga se predlaga za namene rešitve spora o glavni stvari, ter da ne vsebuje jedrnate predstavitve pravnega in dejanskega okvira spora o glavni stvari, zato bi ga bilo prav tako mogoče zavreči kot nedopustno.
24. Romunska vlada je v zvezi s tem navedla, da ne vidi nobene povezave med škodo, za katero tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da je nastala zaradi obdelave podatkov iz postopka v glavni stvari, in razveljavitvijo upravnih aktov, ki jo predlagajo v okviru postopka v glavni stvari.
25. Drži sicer, da sklicevanja predložitvenega sodišča na premoženjsko škodo, ki je bila retroaktivno povzročena posameznikom, na katere se je nanašal prenos – kot je razvidno iz vsebinske analize četrtega vprašanja – ni mogoče upoštevati pri analizi združljivosti nacionalne zakonodaje z določbami Direktive 95/46.
26. Vendar iz predložitvene odločbe kljub temu jasno izhaja, da se četrto vprašanje nanaša na razlago določb Direktive 95/46. Predložitveno sodišče namreč pojasnjuje, da se sprašuje, prvič, ob implicitnem napotilu na okoliščine iz člena 11 Direktive 95/46, ali je CNAS osebne podatke, ki jih je zbrala ANAF, obdelal v skladu z obveznostmi glede obveščanja, ki so mu naložene. Nato še navaja, da se sprašuje, drugič, ali je prenos osebnih podatkov na podlagi protokola z dne 26. oktobra 2007 kršitev obveznosti, ki je državi članici naložena za to, da se zagotovi obdelava osebnih podatkov v skladu z določbami Direktive 95/46, pri čemer spet implicitno napotuje na člen 13 te direktive, ki omogoča omejevanje pravic, zagotovljenih z Direktivo, če je to določeno z zakonom in se upoštevajo zakonski zaščitni ukrepi.
27. Torej je mogoče na podlagi pojasnil predložitvenega sodišče glede njegovih dvomov dovolj jasno opredeliti vprašanje glede razlage Direktive 95/46, ki se postavlja v sporu o glavni stvari.
28. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je na podlagi ustaljene sodne prakse odgovor na vprašanje za predhodno odločanje mogoče zavrniti, le kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem ali kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.(10)
29. Zato menim, da je četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, dopustno in ga je treba preučiti.
V – Četrto vprašanje
30. Predložitveno sodišče se s četrtim vprašanjem – v povezavi s pojasnili iz predložitvene odločbe in zgoraj navedenimi pojasnili – v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 95/46 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki javni instituciji države članice omogoča obdelavo osebnih podatkov, čeprav ni njihova prejemnica, zlasti podatkov v zvezi z dohodki posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ne da bi ti posamezniki v to privolili in ne da bi bili o tem predhodno obveščeni.
A – Povzetek stališč, predloženih Sodišču
31. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so na obravnavi zatrjevale, da želi predložitveno sodišče v bistvu opredeliti, v kolikšni meri je nacionalna upravna praksa, ki je v obravnavani zadevi določena s protokolom z dne 26. oktobra 2007 – in sicer, da ANAF samodejno in vedno znova na CNAS prenaša osebne podatke, tudi davčne, nekaterih kategorij davčnih zavezancev (priimek, ime, kategorije dohodkov in plačani davki) – združljiva s postopkovnimi zahtevami, določenimi z Direktivo 95/46.
32. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče, odgovorile, da se po njihovem mnenju za zadevo v glavni stvari uporablja člen 11 Direktive 95/46. Ta določba naj bi opredeljevala obveznosti, naložene primarnemu (ANAF) in sekundarnemu (CNAS) upravljavcu osebnih podatkov, kar naj bi bila v obravnavani zadevi obveznost, da se posameznikom, na katere se osebni podatki nanašajo, posredujejo zlasti istovetnost sekundarnega upravljavca, namen obdelave prenesenih osebnih podatkov in vrste prenesenih podatkov. Te obveznosti naj bi bile naložene zlasti sekundarnemu upravljavcu, ki bi jih moral izpolniti najpozneje na datum prvega posredovanja podatkov.
33. V zvezi s tem poudarjajo, da je protokol z dne 26. oktobra 2007 nedosleden, saj po eni strani v členu 4 določa prenos splošnih podatkovnih zbirk, ki se redno spreminjajo, po drugi pa v členu 6(1) določa, da je mogoče podatke prenesti posamično na podlagi zapisnika. Vendar naj dejansko v nacionalni praksi taki zapisniki ne bi obstajali, prenosi pa naj bi se v nasprotju s temi postopkovnimi zahtevami opravili samodejno.
34. Poleg tega še trdijo, da člen 13 Direktive 95/46 ne vpliva na rešitev spora o glavni stvari, saj CNAS ni bil pristojen za ugotavljanje prispevkov v sklad za zdravstveno zavarovanje. Prenos podatkov torej ni bil potreben, razen za majhno kategorijo davčnih zavezancev, za katere je bila ugotovljena obveznost prispevka in te obveznosti niso prostovoljno izpolnili.
35. Vendar ob tem še podarjajo, da bi morala – če bi Sodišče menilo, da se uporablja člen 13 Direktive 95/46 – ANAF in CNAS utemeljiti, zakaj je bil prenos zadevnih podatkov potreben, in torej dokazati obstoj predpisa, ki tak prenos dovoljuje brez privolitve posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Vendar naj tak predpis ne bi obstajal, saj naj protokola z dne 26. oktobra 2007 ne bi bilo mogoče šteti za tak predpis. Ker ta ni bil objavljen v uradnem listu, naj ne bi izpolnjeval zahtev v zvezi s predvidljivostjo in pravno varnostjo ter naj torej ne bi mogel učinkovati erga omnes.
36. Romunska vlada je v pisnih stališčih, s katerimi se je večinoma strinjal CNAS, trdila, prvič, da je bil prenos podatkov o dohodkih iz samostojnih dejavnosti med ANAF in CNAS določen z zakonom in potreben za to, da je CNAS lahko uresničeval svoje naloge, in drugič, da je bila obdelava teh podatkov zadnjenavedenega zavoda potrebna zaradi izpolnitve zakonske obveznosti, ki je veljala zanj, v smislu člena 7 Direktive 95/46. Zato naj se ne bi zahtevala niti privolitev posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, niti njihovo obveščanje na podlagi členov 10 in 11 Direktive 95/46.
37. Romunska vlada je na obravnavi izpostavila dejstvo, da prenos in obdelava spornih osebnih podatkov spadata v okvir obveznosti sodelovanja, ki so javnim institucijam naložene na podlagi zakonika o davčnem postopku, zlasti členov 11 in 62 tega zakonika. V zvezi s tem naj protokol z dne 26. oktobra 2007 ne bi bil pravna podlaga teh obveznosti, ampak naj bi le urejal pogoje prenosa podatkov z ANAF na CNAS. Te obveznosti prenosa davčnih informacij, ki naj bi bile mogoče le med javnimi institucijami ter izključno zaradi določitve zneska dolgovanega davka in prispevkov, med njimi tudi prispevkov za zdravstveno zavarovanje, naj bi imele torej legitimen cilj, in sicer zaščito finančnih interesov, za kar se uporabljajo določbe člena 13(1)(e) Direktive 95/46. Zato naj obveščanje posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ne bi bilo potrebno.
38. Češka vlada zlasti meni, da je mogoče prenos spornih podatkov z ANAF na CNAS opraviti brez privolitve posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, na podlagi člena 7(e) Direktive 95/46, teh posameznikov pa naj o tem ne bi bilo treba niti obvestiti, saj naj bi se uporabljale izjeme iz členov 11(2) in 13 iste direktive. Poleg tega naj ta direktiva ne bi vključevala nobene določbe, ki bi nalagala, da se prenos osebnih podatkov med javnimi institucijami posebej določi s splošno določbo.
39. Komisija je v pisnih stališčih najprej poudarila, da so podatki iz postopka v glavni stvari osebni podatki v smislu člena 2(a) Direktive 95/46, da je mogoče obe zadevni nacionalni instituciji, in sicer ANAF in CNAS, opredeliti kot upravljavca navedenih podatkov v smislu člena 2(d) iste direktive ter da je mogoče zbiranje in prenos teh podatkov opredeliti kot obdelavo osebnih podatkov v smislu člena 2(b) navedene direktive.
40. Prav tako v pisnih stališčih je Komisija Sodišču predlagala, naj odloči, da je treba člena 6 in 7 Direktive 95/46 razlagati tako, da ne nasprotujeta prenosu podatkov v zvezi z dohodki iz postopka v glavni stvari, če se ta prenos opravi na podlagi jasnih in natančnih zakonskih določb, katerih uporaba je za posameznike, na katere se osebni podatki nanašajo, predvidljiva, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
41. Vendar je Komisija ta sklep v ustnih stališčih prek odgovorov na vprašanja, ki jih je za obravnavo postavilo Sodišče, preoblikovala. V bistvu je trdila, da pogoji v zvezi s privolitvijo in obveščanjem posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ki so določeni s povezanimi določbami členov 7, 10 in 11 ter 13 Direktive 95/46 za zbiranje, prenos in obdelavo osebnih podatkov, v okoliščinah iz postopka v glavni stvari niso izpolnjeni ter da nacionalna ureditev, še zlasti protokol z dne 26. oktobra 2007, ki sta ga sklenila ANAF in CNAS, vsekakor ne izpolnjuje zahtev iz člena 13 te direktive, kot se razlaga ob upoštevanju členov 8 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah Izpodbijana (v nadaljevanju: Listina) ter člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950.
42. Komisija tako trdi, da Direktiva 95/46 temelji na načelu, da mora biti posameznik, čigar osebni podatki se obdelujejo, na podlagi jasnih, natančnih in predvidljivih zakonskih določb seznanjen s kakršno koli omejitvijo pravic, ki so mu podeljene z Direktivo 95/46. Vendar naj bi bil prenos podatkov iz postopka v glavni stvari opravljen le na podlagi protokola o sodelovanju med dvema institucijama, pri čemer ta protokol temelji na določbi zakona št. 95/2006, ki naj s sklicevanjem na podatke, potrebne za ugotovitev statusa zavarovane osebe, ne bi izpolnjeval zahtev po jasnosti.
43. Komisija je po preučitvi različnih vprašanj, ki jih je za ustni odgovor postavilo Sodišče, poudarila, da bi morala tako ANAF kot CNAS posameznikom, na katere se osebni podatki nanašajo, predložiti informacije, ki se zahtevajo na podlagi člena 10 oziroma 11 Direktive 95/46, saj romunska zakonodaja ne izpolnjuje obveznosti, ki se zahtevajo za to, da je mogoče od teh obveznosti odstopiti.
44. V zvezi s tem najprej poudarja, da se zdi, da romunska ureditev ne izpolnjuje pogojev, določenih s členom 11(2) Direktive 95/46, po katerem se določbe odstavka 1 tega člena ne uporabljajo tam, kjer nacionalna zakonodaja izrecno določa beleženje oziroma posredovanje podatkov, kar pa mora po njenem mnenju kljub temu preveriti nacionalno sodišče.
45. Nato še poudarja, da člen 13 Direktive 95/46 določa, da mora biti kakršna koli omejitev pravice do obveščanja posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, določene s členoma 10 in 11 te direktive, vključena v predpis, si prizadevati za uresničitev enega od ciljev v splošnem interesu, navedenih v tej določbi, in biti sorazmerna. Vendar naj romunska zakonodaja ne bi vključevala nobenega predpisa, ki bi določal tako odstopanje, saj naj določbe, s katero je določen prenos podatkov z ANAF na CNAS, ne bi bilo mogoče šteti za določbo, ki jasno določa, da posamezniki, na katere se osebni podatki nanašajo, glede tega ne bodo obveščeni.
46. V zvezi s tem opozarja, da protokola z dne 26. oktobra 2007, ki sta ga sklenila ANAF in CNAS ter s katerim je urejen prenos informacij med tema institucijama, ne vključuje pa določb v zvezi z obveščanjem posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ni mogoče šteti za predpis v smislu člena 13 Direktive 95/46. Šlo naj bi zgolj za dvostranski sporazum, ki ni bil objavljen v uradnem listu, ki naj ne bi imel obveznih pravnih učinkov in zoper kateri naj tretje osebe ne bi mogle vložiti ugovora. Člen 13 Direktive 95/46 naj bi v zvezi s tem odražal določbe člena 52(1) Listine in člena 8(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin na posebnem področju varovanja osebnih podatkov, zato bi ga bilo treba razlagati ob upoštevanju ustrezne sodne praske Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.
47. Tudi če bi lahko šteli, da romunska zakonodaja vključuje zahtevano zakonsko odstopanje, bi moralo omejevanje obveznosti glede obveščanja posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, vsekakor izpolnjevati merilo potrebnosti in biti sorazmerno. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je delovanje javne službe zdravstvenega zavarovanja sicer res cilj v javnem interesu v smislu člena 13 Direktive 95/46 in da prenos podatkov z ANAF na CNAS pripomore k uresničitvi tega cilja, vendar je po drugi strani težko razumeti, zakaj je treba opustiti obveščanje posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, saj navedeno obveščanje ne more negativno vplivati na uresničitev navedenega cilja.
B – Glavne upoštevne določbe Direktive 95/46
48. Da bi lahko koristno odgovorili predložitvenemu sodišču, je treba najprej opozoriti na glavna pravila, določena s členi od 5 do 7 in od 10 do 13 Direktive 95/46, za katera se zdi, da jih je treba upoštevati pri rešitvi spora o glavni stvari, saj sta z njimi urejena obdelava in prenos osebnih podatkov.
49. Na podlagi člena 5 Direktive 95/46 države članice v mejah določb členov od 6 do 21 te direktive natančneje določijo pogoje, pod katerimi je obdelava osebnih podatkov dopustna.
50. Sodišče je že večkrat opozorilo, da mora vsaka obdelava osebnih podatkov ob upoštevanju odstopanj, ki so dopustna na podlagi člena 13 Direktive 95/46, prvič, biti v skladu z načeli v zvezi s kakovostjo podatkov iz člena 6 navedene direktive, in drugič, ustrezati enemu od načel za zakonitost obdelave podatkov, ki so navedena v členu 7 te direktive.(11)
51. Kar zadeva obravnavano zadevo, člena 6 in 7 te direktive tako določata tri prve zahteve v zvezi z zbiranjem in obdelavo osebnih podatkov.
52. Upravljavec(12) mora zlasti zagotavljati, da so osebni podatki zbrani za določene, izrecne in zakonite namene, da so pošteno in zakonito obdelani ter da se ne obdelujejo naprej na način, ki je nezdružljiv s temi nameni.(13)
53. Člen 7 Direktive 95/46 še določa, da je mogoče obdelavo osebnih podatkov šteti za zakonito in se lahko opravi, samo če se ujema z enim od primerov, naštetih v tem členu, in zlasti – v zvezi z obravnavano zadevo – če je posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, v zvezi s tem nedvoumno dal svojo privolitev(14) ali če je obdelava potrebna za skladnost z zakonsko obveznostjo, ki velja za upravljavca,(15) ali pa če je obdelava potrebna za izvajanje naloge, ki se opravlja v javnem interesu ali pri izvrševanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu ali tretji strani, ki so ji posredovani podatki.(16)
54. Sodišče je menilo, da je v tej določbi določen izčrpen in taksativen seznam primerov, v katerih je mogoče šteti, da je obdelava osebnih podatkov dopustna.(17) Prav tako je pojasnilo, da se ob upoštevanju cilja Direktive 95/46, in sicer zagotoviti enakovredno raven varstva v vseh državah članicah, vsebina pojma potrebnosti, kot izhaja iz člena 7(e) te direktive, ne more spreminjati glede na posamezno državo članico in je torej samostojen pojem prava Unije.(18)
55. Člena 10 in 11 Direktive 95/46 opredeljujeta obveznosti glede obveščanja, ki jih mora izpolniti upravljavec osebnih podatkov, pri čemer razlikujeta med primeri, ko so ti podatki pridobljeni od posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, in primeri, ko ti podatki niso pridobljeni od posameznika, na katerega se nanašajo.
56. Člen 10 Direktive 95/46 v povezavi z uvodno izjavo 38 te direktive tako določa, da morajo imeti posamezniki, pri katerih je upravljavec zbral podatke – razen kadar so o tem že obveščeni – možnost seznaniti se z obstojem obdelave ter imeti na voljo natančne in polne informacije glede tega zbiranja, med drugim informacije o namenih obdelave podatkov in prejemnikih ali vrstah prejemnikov teh podatkov, kot določata točki (b) in (c) navedenega člena 10, če naj se obdelava podatkov obravnava kot poštena.
57. Člen 11(1) Direktive 95/46 v povezavi z uvodnima izjavama 39 in 40 te direktive določa primere, ko se obdelava nanaša na podatke, ki niso bili zbrani od posameznika, na katerega se nanašajo, zlasti ko se zakonito posredujejo tretji strani, tudi če posredovanje ni bilo določeno v času, ko so bili zbrani.(19) V teh primerih je treba posameznikom, na katere se osebni podatki nanašajo, med beleženjem podatkov ali, če se določa posredovanje tretji strani, najpozneje tedaj, ko se podatki prvič posredujejo, zagotoviti še informacije – razen kadar jih že imajo – zlasti o namenih obdelave, vrstah zadevnih podatkov in prejemnikih ali vrstah prejemnikov podatkov, kot določata točki (b) in (c) navedenega člena 11.
58. Vendar člen 11(2) iste direktive določa, da se določbe odstavka 1 ne uporabljajo, med drugim če zakon določa beleženje oziroma posredovanje podatkov, pri čemer v teh primerih države članice zagotovijo ustrezne zaščitne ukrepe.
59. Člen 13 Direktive 95/46, naslovljen „Izjeme in omejitve“, nazadnje še določa, da lahko države članice sprejmejo predpise za omejitev obsega obveznosti in pravic, ki so med drugim opredeljene v členih 6(1) in 11(1) navedene direktive, kadar taka omejitev predstavlja potreben ukrep za zaščito višjih interesov, med drugim „pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa države članice ali Evropske unije, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami“,(20) ali „spremljanja, pregledovanja ali urejanja, povezanega, četudi občasno, z izvajanjem javne oblasti v primerih iz (c), (d) in (e)“ člena 13(1) te direktive.(21)
60. Zdaj je treba okoliščine iz postopka v glavni stvari preučiti ob upoštevanju vseh teh določb.
C – Opredelitev okoliščin iz postopka v glavni stvari z vidika Direktive 95/46
61. Na prvem mestu je treba ugotoviti, da so podatki iz zadeve v glavni stvari, ki jih je ANAF prenesla na CNAS, osebni podatki v smislu člena 2(a) Direktive 95/46. Ti podatki, ki jih sestavljata zlasti priimek in ime oseb, na katere se osebni podatki nanašajo,(22) ter informacije o njihovih dohodkih,(23) so namreč nedvomno „informacije, ki se nanašajo na določeno ali določljivo fizično osebo“. Pri njihovem prenosu, ki ga je opravila ANAF, in obdelavi, ki jo je opravil CNAS, gre za obdelavo osebnih podatkov v smislu člena 2(b) navedene direktive.
62. Prav tako ni sporno niti, da okoliščine iz postopka v glavni stvari spadajo na področje uporabe Direktive 95/46.
63. Za okoliščine iz postopka v glavni stvari bi se sicer lahko uporabljal tako člen 10 kot tudi člen 11 Direktive 95/46. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, bi morala namreč ANAF, da bi lahko govorili o pošteni obdelavi osebnih podatkov tožečih strank iz postopka v glavni stvari, v skladu s členom 10(c) Direktive 95/46 te obvestiti zlasti o tem, da je te podatke prenesla na CNAS. Poleg tega je zaradi dejstva, da je CNAS obdelal podatke, ki jih je nanj prenesla ANAF, nastala še obveznost obveščanja navedenih tožečih strank vsaj o namenih navedene obdelave in vrstah zadevnih podatkov, kot to določa člen 11(1)(b) in (c) Direktive 95/46.
64. Na drugem mestu je treba opozoriti, da se vprašanje predložitvenega sodišča(24) ne nanaša na to, da ANAF obdeluje osebne podatke iz postopka v glavni stvari, natančneje na pogoje glede dopustnosti in zakonitosti obdelave v smislu členov 6 in 7 Direktive 95/46.
65. Vprašanje se nanaša le na prenos podatkov z ene javne institucije na drugo, natančneje na prenos zbranih podatkov z ANAF na CNAS, in na obdelavo teh podatkov, ki jo je opravil zadnjenavedeni zavod, in sicer na transakcije, ki naj bi bile opravljene, prvič, brez kakršne koli privolitve posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, in ne da bi bili ti posamezniki o tem kakor koli obveščeni, in drugič, na podlagi nacionalne ureditve, ki ne izpolnjuje zahtev Direktive 95/46, še zlasti obveznosti glede obveščanja posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, kot jih določata člena 10 in 11 Direktive 95/46.
66. Četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče in ga je treba preučiti tako z vidika obveznosti, naloženih ANAF, kot tistih, naloženih CNAS, je treba torej najprej preučiti predvsem z vidika določb členov 7, 10 in 11 Direktive 95/46 ter v njih določenih pogojev glede privolitve in obveščanja posameznikov, na katere se obdelava zadevnih podatkov nanaša. Nato ga bo treba, če bo to primerno, preučiti še z vidika določb člena 13 iste direktive, ki določa izjeme in omejitve obsega obveznosti in pravic, določenih zlasti s členoma 10 in 11(1) navedene direktive.
D – Izpolnitev zahtev po obveščanju posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, kot jih določata člena 10 in 11 Direktive 95/46
67. Ni sporno, prvič, da tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in, širše, posamezniki, na katere se nanaša prenos osebnih podatkov, ki jih zbira ANAF, s te agencije na CNAS, pri čemer je zadnjenavedeni zavod te podatke obdeluje, niso bili obveščeni o tem prenosu, ki ga je opravila ANAF, v skladu z zahtevami iz člena 10 Direktive 95/46. Poleg tega, drugič, te osebe niso v smislu člena 7(1)(a) Direktive 95/46 formalno privolile v navedeno obdelavo, ki jo je opravil CNAS, niti niso bile o njej obveščene v skladu z določbami člena 11(1) te direktive.
68. Kar zadeva privolitev, je očitno – kot sta trdila romunska vlada in CNAS – da obdelava osebnih podatkov posameznikov, katerih dohodki izhajajo iz opravljanja samostojnih dejavnosti, ki jo je opravil CNAS, spada na področje uporabe določb člena 7(e) Direktive 95/46. Zato se v zvezi s tem torej ni zahtevala privolitev teh posameznikov.(25)
69. V obravnavani zadevi mora namreč CNAS na podlagi zakona št. 95/2006 za posameznike, katerih dohodki izhajajo iz samostojnih dejavnosti, ugotoviti status zavarovane osebe, torej status, katerega priznanje se pogojuje s tem, da zadevne osebe teritorialnim zavodom za zdravstveno zavarovanje plačujejo prispevke za zdravstveno zavarovanje. To, da CNAS obdela osebne podatke posameznikov, katerih dohodki izhajajo iz samostojnih dejavnosti, ki jih nanj prenese ANAF, je tako potrebno za ugotovitev njihovega statusa zavarovane osebe in konec koncev za ugotovitev njihovih pravic, ki izhajajo iz tega statusa. Iz tega izhaja, da privolitev posameznikov, na katere se obdelava osebnih podatkov iz postopka v glavni stvari nanaša, ni bila potrebna.
70. Vendar se mora predložitveno sodišče prepričati, da tako preneseni podatki, ki jih je obdelal CNAS, izpolnjujejo merilo potrebnosti, določeno s to določbo, pri čemer mora preveriti, ali ne presegajo nujno potrebnega za uresničevanje nalog CNAS.(26)
71. Torej se je treba posvetiti predvsem vprašanju izpolnjevanja zahtev po obveščanju posameznikov, na katere se nanašata prenos osebnih podatkov, ki ga je opravila ANAF, in njihova obdelava, ki jo je opravil CNAS, in sicer pod pogoji, določenimi s členoma 10 in 11 Direktive 95/46.
72. Kot je bilo že nakazano zgoraj, je mogoče šteti, da to, da je ANAF osebne podatke posameznikov, katerih dohodki izhajajo iz samostojnih dejavnosti, prenesla na CNAS, in to, da jih je zadnjenavedeni obdelal, izpolnjuje zahteve, postavljene z Direktivo 95/46, le če so bili posamezniki, na katere se osebni podatki nanašajo, o tem obveščeni v skladu s členoma 10 in 11(1) te direktive.
73. Natančneje, država članica mora določiti ukrepe, potrebne za to, da ena in druga od navedenih institucij, ki sta obe upravljavca osebnih podatkov iz postopka v glavni stvari, posameznikom, na katere se osebni podatki nanašajo, posredujeta zahtevane informacije, ANAF na podlagi člena 10 Direktive 95/46, CNAS pa na podlagi člena 11 te direktive, razen – v zadnjenavedenem primeru – če je beleženje oziroma posredovanje podatkov določeno z zakonom.
74. V zvezi s tem je treba poudariti – kot je opozorila Komisija na obravnavi – da je zahteva po obveščanju posameznikov, na katere se obdelava osebnih podatkov nanaša, ki zagotavlja preglednost kakršne koli obdelave, še toliko pomembnejša, ker je ta zahteva pogoj za to, da lahko zainteresirane strani izvajajo pravico do dostopa do obdelanih podatkov, kot je določena s členom 12 Direktive 95/46, in pravico do ugovora zoper obdelavo navedenih podatkov, kot je določena s členom 14 te direktive.
75. V obravnavani zadevi ni sporno, da ANAF tožečih strank iz postopka v glavni stvari ni formalno in posamično obvestila o prenosu njihovih osebnih podatkov na CNAS, zlasti podatkov v zvezi z njihovimi dohodki, kot se to zahteva na podlagi člena 10 Direktive 95/46. Prav tako ni sporno, da jim CNAS med beleženjem podatkov, ki jih je nanj prenesla ANAF, ni predložil informacij, navedenih v členu 11(1), od (a) do (c), Direktive 95/46.
76. Vendar romunska vlada trdi, da mora ANAF na podlagi več določb zakonika o davčnem postopku in člena 315 zakona št. 95/2006 na teritorialne zavode za zdravstveno zavarovanje prenesti informacije, potrebne za to, da CNAS ugotovi „status zavarovane osebe“ posameznikov, katerih dohodki izvirajo iz samostojnih dejavnosti, in da je mogoče znesek prispevkov, ki ga morajo ti plačati, določiti le na podlagi informacij o navedenih dohodkih, ki jih ima ANAF, pri kateri morajo navedeni posamezniki oddati letno napoved za odmero davka.
77. Ta vlada je še navedla, da zakon za CNAS določa obveznost obdelave osebnih podatkov posameznikov, katerih dohodki izhajajo iz samostojnih dejavnosti, zlasti zaradi začetka postopkov prisilne izterjave neplačanih prispevkov, ANAF pa mora posledično predložiti za to potrebne informacije v zvezi z dohodki navedenih posameznikov, pri čemer je bilo pojasnjeno, da so konkretni pogoji prenosa zadevnih informacij med tema nacionalnima institucijama urejeni s protokolom z dne 26. oktobra 2007, ki sta ga sklenili ti instituciji, kot je to izrecno določeno s členom 315 zakona št. 95/2006.
78. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da države članice in zadevne institucije le zaradi okoliščine, da se prenos spornih podatkov med javnimi institucijami opravi na podlagi splošnih obveznosti sodelovanja, določenih s splošnimi določbami zakona št. 95/2006 ali zakonika o davčnem postopku, še ni mogoče razbremeniti obveznosti obveščanja, ki so jim naložene z Direktivo 95/46.
79. Vsekakor ni mogoče šteti, da lahko člen 315 zakona št. 95/2006 nadomesti predhodno obveščanje posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, v smislu člena 10 Direktive 95/46. Ta določba namreč napotuje na informacije v zvezi s statusom zavarovane osebe, ne da bi bili kakor koli omenjeni dohodki posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, zato ni mogoče šteti, da so ti obveščeni o prenosu podatkov v zvezi s svojimi dohodki v smislu navedenega člena 10.
80. Vendar velik pomen podatkov v zvezi z dohodki posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, v celoti utemeljuje to, da se pred njihovim prenosom z javne institucije, ki jih zbira, na drugo institucijo izda posebno obvestilo v skladu z zahtevami iz člena 10(b) in (c) Direktive 95/46, kar se v obravnavani zadevi iz postopka v glavni stvari ni zgodilo.
E – Upoštevanje zahtev iz člena 13 Direktive 95/46
81. V tej fazi analize okoliščin iz postopka v glavni stvari je treba torej le še preučiti, ali se lahko za neobveščanje posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, alternativno uporabljajo določbe člena 13 Direktive 95/46, na podlagi katerega imajo države članice možnost uvesti izjeme in omejitve obsega pravic in obveznosti, določenih zlasti s členoma 10 in 11(1) te direktive, ob upoštevanju zaščitnih ukrepov, ki se ujemajo s tistimi, določenimi s členom 52(1) Listine.(27) Na podlagi navedene določbe mora biti taka omejitev obveznosti obveščanja posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, določena s predpisom,(28) utemeljena z enim od ciljev v splošnem interesu, naštetih v tej določbi, in strogo sorazmerna z zastavljenim ciljem.
82. V obravnavani zadevi ni sporno, da bi se lahko to, da je ANAF prenesla podatke, potrebne za to, da CNAS ugotovi status zavarovane osebe za posameznike, katerih dohodki izhajajo iz samostojnih dejavnosti, pa tudi to, da je zadnjenavedeni zavod tako prenesene podatke obdelal, izkazalo za potrebno za zaščito pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa zadevne države članice v smislu člena 13(1)(e) Direktive 95/46.
83. Vendar niti iz predložitvene odločbe niti iz pisnih in ustnih stališč, ki jih je Sodišču predložila romunska vlada, ne izhaja, da bi nacionalna zakonodaja, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, vključevala zakonske določbe, na podlagi katerih bi bila ANAF in/ali CNAS jasno in izrecno razbremenjena svojih obveznosti obveščanja.
84. V zvezi s tem ni mogoče sprejeti trditve romunske vlade, da so zakonske določbe, s katerimi je ANAF naloženo, da na CNAS prenese podatke, ki jih ta potrebuje za uresničevanje svoje naloge, in protokol z dne 26. oktobra 2007, ki sta ga sklenili navedeni instituciji za organizacijo tega prenosa, „predpis“, ki se zahteva na podlagi člena 13(1) Direktive 95/46 za namene odstopanja od obveznosti obveščanja, naložene upravljavcem osebnih podatkov.
85. Kot je poudarila Komisija, protokol z dne 26. oktobra 2007, na kateri se sklicuje romunska vlada, namreč vsekakor ne izpolnjuje prve od navedenih zahtev, saj ga nikakor ni mogoče izenačiti s splošnim predpisom, ki se ustrezno objavi in zoper kateri lahko posamezniki, na katere se prenos spornih podatkov nanaša, vložijo ugovor.
86. Zato menim, da je treba na četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti, da je treba Direktivo 95/46 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je tista iz postopka v glavni stvari, ki javni instituciji države članice omogoča, da obdeluje osebne podatke, ki jih je nanjo prenesla druga javna institucija, zlasti podatke v zvezi z dohodki posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ne da bi bili ti posamezniki predhodno obveščeni o navedenem prenosu in obdelavi.
VI – Predlog
87. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Curtea de Apel Cluj, odgovori:
1. Prva tri vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z razlago člena 124 PDEU niso dopustna.
2. Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki javni instituciji države članice omogoča, da obdeluje osebne podatke, ki jih je nanjo prenesla druga javna institucija, zlasti podatke v zvezi z dohodki posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ne da bi bili ti posamezniki predhodno obveščeni o navedenem prenosu in obdelavi.