Language of document : ECLI:EU:C:2017:109

Zadeva C443/16

Francisco Rodrigo Sanz

proti

Universidad Politécnica de Madrid

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,ki ga je vložilo Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 8 de Madrid)

„Predhodno odločanje – Člen 99 Poslovnika Sodišča – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum ETUC-UNICE-CEEP o delu za določen čas – Določba 4 – Veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju – Prestrukturiranje univerzitetne organizacije – Nacionalna zakonodaja – Vključevanje rednih profesorjev visokih šol v zbor rednih univerzitetnih profesorjev – Pogoj – Pridobitev doktorskega naziva – Sprememba zaposlitev za polni delovni čas v zaposlitve za polovični delovni čas – Uporaba le za redne profesorje, ki so zaposleni kot nadomestni uslužbenci – Načelo prepovedi diskriminacije“

Povzetek – Sklep Sodišča (deseti senat) z dne 9. februarja 2017

Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas – Prestrukturiranje univerzitetne organizacije – Nacionalna zakonodaja, ki določa vključevanje rednih profesorjev visokih šol v zbor rednih univerzitetnih profesorjev – Pogoj – Pridobitev doktorskega naziva – Sprememba zaposlitev za polni delovni čas v zaposlitve za polovični delovni čas v primeru neobstoja tega naziva – Uporaba le za redne profesorje, ki so zaposleni kot nadomestni uslužbenci – Nedopustnost

(Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 4, točka 1)

Določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 in priloženega Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je tista iz postopka v glavni stvari, ki v okviru ukrepov za prestrukturiranje organizacije univerz pristojnim upravam zadevne države članice dovoljuje, da delovni čas profesorjev visokih šol, ki so zaposleni kot nadomestni uslužbenci, skrajšajo za polovico, ker ti nimajo doktorskega naziva, medtem ko se ta ukrep ne uporablja za redne profesorje visokih šol s statusom uradnika, ki prav tako nimajo doktorskega naziva.

Uporaba takega pravila namreč temelji na splošni domnevi, da že samo delovno razmerje rednih profesorjev visokih šol za določen čas upravičuje različno obravnavanje te kategorije profesorjev v primerjavi s profesorji s statusom uradnika, čeprav sta zaposlitvi teh kategorij profesorjev podobni. Taka domneva je v nasprotju s cilji Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma.

Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvijo, da je različno obravnavanje nadomestnih uslužbencev upravičeno z ukrepi upravljanja zbora rednih univerzitetnih profesorjev in s proračunskimi omejitvami, ki jih je naložila zadevna država članica, saj je Sodišče že odločilo, da s proračunskimi razlogi, vključno s tistimi, ki se nanašajo na potrebo po strogem upravljanju zaposlenih, ni mogoče upravičiti diskriminacije (glej v tem smislu sodbi z dne 23. oktobra 2003, Schönheit in Becker, C‑4/02 in C‑5/02, EU:C:2003:583, točka 85, ter z dne 22. aprila 2010, Zentralbetriebsrat der Landeskrankenhäuser Tirols, C‑486/08, EU:C:2010:215, točka 46).

Čeprav se namreč s proračunskimi vidiki lahko utemeljuje izbire socialne politike države članice in vpliva na naravo ali obseg ukrepov, ki jih ta želi sprejeti, pa ti ukrepi sami po sebi niso cilj, zastavljen s to politiko, zato z njimi ni mogoče upravičiti uporabe nacionalne zakonodaje, ki privede do različnega obravnavanja v škodo delavcev, zaposlenih za določen čas (glej po analogiji sodbi z dne 24. oktobra 2013, Thiele Meneses, C‑220/12, EU:C:2013:683, točka 43, in z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 110, ter sklep z dne 21. septembra 2016, Popescu, C‑614/15, EU:C:2016:726, točka 63). Nazadnje je treba dodati, da je določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma nepogojna in dovolj natančna, da se lahko posamezniki sklicujejo nanjo v postopkih zoper državo pred nacionalnim sodiščem (glej v tem smislu sodbi z dne 22. decembra 2010, Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, C‑444/09 in C‑456/09, EU:C:2010:819, točke od 78 do 83, in z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 56, ter sklep z dne 21. septembra 2016, Álvarez Santirso, C‑631/15, EU:C:2016:725, točka 59).

(Glej točke od 51 do 53, 55 in 56 ter izrek.)