SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE TRSTENJAK,
predstavljeni 7. julija 2011(1)
Zadeva C‑214/10
KHS AG
proti
Winfriedu Schulteju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Hamm (Nemčija))
„Delovni pogoji – Organizacija delovnega časa – Člen 7 Direktive 2003/88/ES – Pravica do plačanega letnega dopusta – Nadomestilo za neizrabljen plačani letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja – Ugasnitev pravice do plačanega letnega dopusta, ki zaradi bolezni ni bil izrabljen, po poteku roka, določenega z nacionalno zakonodajo“
Kazalo
I –UvodI – 4
II –Pravni okvirI – 4
A –Pravo UnijeI – 4
B –Nacionalno pravoI – 5
III –Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanjeI – 6
IV –Postopek pred SodiščemI – 8
V –Bistvene trditve strankI – 8
VI –Pravna presojaI – 9
A –SplošnoI – 9
B –Vprašanji za predhodno odločanje podrobnejeI – 10
1.Bistvene točke sodne prakse po sodbi Schultz-Hoff in drugiI – 10
2.Vprašanje, ali smisel in namen člena 7 Direktive 2003/88 zahtevata kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopustI – 14
a)Argumenti za kopičenje pravicI – 14
b)Argumenti zoper kopičenje pravicI – 16
i)Zahteva po čimprejšnji izvršitvi pravicI – 16
ii)Neobstoj očitnega povečanja učinka spočitostiI – 17
iii)Slabosti za gospodarsko in socialno vključevanje delavcaI – 17
–Tveganja za vključevanje delavca v delovne proceseI – 17
–Tveganje za ohranitev delovnega razmerjaI – 18
iv)Tveganje organizacijskih in finančnih bremen za mala in srednje velika podjetjaI – 19
v)Tveganje denaturacije pravice do nadomestila za neizrabljen dopustI – 21
c)Vmesni sklepI – 23
3.Združljivost časovne omejitve možnosti prenosa pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust s pravom UnijeI – 23
a)Sodba Schultz-Hoff in drugi kot izhodiščeI – 23
b)Časovna omejitev obdobja prenosaI – 24
c)Diskrecijska pravica države članice pri določanju rokaI – 26
d)Vmesni sklepI – 29
4.Zaključni sklepiI – 29
VII –PredlogI – 30
I – Uvod
1. V tem postopku predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU postavlja Landesarbeitsgericht Hamm (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) Sodišču dve vprašanji o razlagi člena 7 Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa(2).
2. Ti vprašanji se postavljata v okviru spora med W. Schultejem, nekdanjim delavcem, ki je po težki bolezni postal pridobitno nezmožen, in njegovim nekdanjim delodajalcem, družbo KHS AG (v nadaljevanju: KHS) zaradi denarnega nadomestila za dopust, ki ga ni mogel izrabiti zaradi bolezni. Predložitveno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu postavlja vprašanje, ali pravo Unije, kot ga razlaga v svoji sodni praksi Sodišče, zahteva kopičenje pravic delavca do nadomestila za neizrabljen dopust za več let, in sicer tudi takrat, kadar ta zaradi dolgotrajne nezmožnosti za delo ni mogel izvrševati pravice do plačanega letnega dopusta.
3. Sodišče je pozvano, naj razvije svojo sodno prakso glede razmerja med letnim dopustom in odsotnostjo z dela zaradi bolezni, ki se je začela s sodbo v združenih zadevah Schultz-Hoff in drugi(3), in če je treba, nakaže meje pravice do plačanega letnega dopusta, določene s pravom Unije, in njenega korelata, pravice do nadomestila za neizrabljen dopust, v primeru prenehanja delovnega razmerja, in sicer glede tega, kako je treba uravnotežiti vsakokratne interese delavca in delodajalca.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije(4)
4. Člen 1 Direktive 2003/88 določa:
„Namen in področje uporabe
(1) Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.
(2) Ta direktiva se nanaša na:
a) minimalni čas […] letnega dopusta […]
[…]“
5. Člen 7 te direktive določa:
„Letni dopust
(1) Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.
(2) Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“
6. Člen 17 Direktive 2003/88 določa, da lahko države članice odstopajo od nekaterih določb te direktive. V zvezi z njenim členom 7 odstopanje ni dovoljeno.
B – Nacionalno pravo
7. Bundesurlaubsgesetz (zvezni zakon o dopustu) z dne 8. januarja 1963 v različici, v kateri je veljal 7. maja 2002 (v nadaljevanju: BUrlG), v členu 1 („Pravica do dopusta“) določa:
„Vsak delavec ima v vsakem koledarskem letu pravico do plačanega dopusta.“
8. Člen 3 BUrlG („Trajanje dopusta“) v odstavku 1 določa:
„Dopust znaša najmanj 24 delovnih dni na leto.“
9. Člen 7 BUrlG („Čas in prenos dopusta ter nadomestilo za neizrabljen dopust“) v odstavkih 3 in 4 določa:
„(3) Dopust se mora dodeliti in izrabiti v tekočem koledarskem letu. Prenos dopusta v naslednje koledarsko leto je dopusten le, če to upravičujejo nujni razlogi delovnega procesa ali razlogi na strani delavca. V primeru prenosa mora biti dopust dodeljen in izrabljen v prvih treh mesecih naslednjega koledarskega leta.
(4) Če dopusta v celoti ali delno ni več mogoče dodeliti zaradi prenehanja delovnega razmerja, je treba zanj plačati nadomestilo.“
10. Člen 13 BUrlG določa, da je v kolektivnih pogodbah od nekaterih določb tega zakona mogoče odstopiti, med drugim tudi od člena 7(3) BUrlG, vendar ne v škodo delavca.
11. Einheitlicher Manteltarifvertrag für die Metall- und Elektroindustrie Nordrhein-Westfalens (enotna splošna kolektivna pogodba za kovinsko in elektroindustrijo v Severnem Porenju - Vestfaliji) z dne 18. decembra 2003 (v nadaljevanju: EMTV) v členu 11 („Načela dodeljevanja dopusta“) določa:
„(1) Delavci/vajenci imajo v skladu z naslednjimi določbami v referenčnem letu pravico do plačanega letnega dopusta. Referenčno leto je koledarsko leto.
Pravica do dopusta ugasne tri mesece po poteku koledarskega leta, razen če ga je delavec/vajenec neuspešno poskušal izrabiti ali pa dopusta ni bilo mogoče izrabiti iz poslovnih razlogov.
Če dopusta ni bilo mogoče izrabiti zaradi bolezni, pravica do dopusta ugasne 12 mesecev po poteku obdobja iz drugega pododstavka.
[…]
(3) Nadomestilo za neizrabljen letni dopust je dopustno le v primeru prenehanja delovnega/učnega razmerja.“
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
12. Po navedbah predložitvenega sodišča je po prenehanju delovnega razmerja med strankama nastal spor o tem, ali družba KHS W. Schulteju dolguje nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leta od 2006 do 2008.
13. W. Schulte je bil od aprila 1964 zaposlen kot ključavničar pri družbi KHS oziroma njeni pravni prednici. EMTV je veljala za njegovo pogodbo o zaposlitvi. V skladu z EMTV je imel pravico do plačanega letnega dopusta, ki je na leto znašal 30 delovnih dni.
14. W. Schulte je 23. januarja 2002 doživel infarkt. Od 26. februarja do 16. aprila 2002 je bil na zdravstveni rehabilitaciji, odpuščen pa je bil kot nezmožen za delo. W. Schulte je od leta 2002 težki invalid. Od 1. oktobra 2003 dalje je časovno omejeno prejemal nadomestilo zaradi pridobitne nezmožnosti in invalidsko pokojnino.
15. Stranki sta se 25. avgusta 2008 dogovorili o prenehanju delovnega razmerja s potekom 31. avgusta 2008.
16. W. Schulte je 18. marca 2009 pri Arbeitsgericht Dortmund vložil tožbo za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leta od 2006 do 2008 po 35 delovnih dni za vsako leto oziroma v skupnem znesku 9162,30 EUR. Arbeitsgericht mu je s sodbo z dne 20. avgusta 2009 dosodilo bruto znesek 6544,50 EUR in v preostalem tožbo zavrnilo. V delu sodbe, v katerem je bilo tožbi ugodeno, je šlo za nadomestilo za neizrabljen zakonsko določen minimalni dopust 20 delovnih dni in za neizrabljenih dodatnih 5 delovnih dni letnega dopusta zaradi težke invalidnosti za leta od 2006 do 2008.
17. Družba KHS je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo. Trdi, da je pravica do dopusta za leti 2006 in 2007 v skladu z določbami člena 11(1), tretji pododstavek, EMTV po poteku obdobja prenosa že ugasnila. To, da se bolnemu delavcu odobri pravica do polnega dopusta – v obravnavanem primeru za obdobje treh let – brez upoštevanja rokov za prenos in prenehanje, naj ne bi bilo sorazmerno.
18. Predložitveno sodišče je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru pravica W. Schulteja do dopusta za leto 2006 na podlagi člena 11(1), tretji pododstavek, EMTV 3. marca 2008 ugasnila. Sodišče pa je v zgoraj navedeni sodbi Schultz-Hoff in drugi odločilo, da je izguba pravice do dopusta po koncu referenčnega obdobja ali obdobja prenosa s členom 7(1) Direktive 2003/88 sicer združljiva, vendar le če je zadevni delavec dejansko imel možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena s to direktivo. V skladu z navedeno sodbo take možnosti nimajo delavci, ki so bili med celotnim referenčnim obdobjem in dlje od obdobja prenosa, določenega v nacionalnem pravu, odsotni z dela zaradi bolezni.
19. Po mnenju predložitvenega sodišča je bil W. Schulte dlje od obdobja prenosa in do konca delovnega razmerja iz zdravstvenih razlogov pridobitno nezmožen in tudi nezmožen za delo. Kot v postopku v zadevi Schultz-Hoff W. Schulte tako do konca delovnega razmerja ni mogel uveljavljati pravice do plačanega letnega dopusta.
20. Vendar predložitveno sodišče dvomi o tem, ali mora v primeru, kot je obravnavani, opustiti uporabo nacionalnih določb zaradi kršitve člena 7(1) Direktive 2003/88. Po mnenju predložitvenega sodišča Sodišče v sodbi Schultz-Hoff in drugi dejansko ni nujno odločilo o tem, ali člen 7(1) Direktive 2003/88 priznava dalj časa bolnim delavcem možnost časovno neomejenega kopičenja pravic do letnega dopusta. Opozarja, da če bi bilo tako, bi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari imela pravico do nadomestila za neizrabljenih 60 dni dopusta; če pa bi uveljavljala vse svoje pravice do dopusta za čas nezmožnosti za delo, bi imela pravico celo do nadomestila za neizrabljenih 140 dni dopusta.
21. V teh okoliščinah je Landesarbeitsgericht Hamm prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
Ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji in/ali praksi, v skladu s katero pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta ugasne po poteku referenčnega obdobja in/ali obdobja prenosa, tudi če je delavec dalj časa nezmožen za delo (pri tem pa bi zaradi dolgotrajne nezmožnosti za delo lahko kopičil pravice do minimalnega dopusta za več let, če možnost njihovega prenosa ne bi bila časovno omejena)?
Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ali mora potem možnost prenosa obstajati najmanj 18 mesecev?
IV – Postopek pred Sodiščem
22. Predložitvena odločba z dne 15. aprila 2010 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 4. maja 2010.
23. Pisna stališča so v roku iz člena 23 Statuta Sodišča vložili družba KHS, nemška in danska vlada ter Evropska komisija.
24. Sodišče je v okviru svoje pristojnosti za odreditev ukrepov procesnega vodstva na W. Schulteja in družbo KHS naslovilo nekaj vprašanj za pisni odgovor glede dejanskega stanja, na katera sta v določenih rokih odgovorila.
25. Zastopniki družbe KHS, W. Schulteja, nemške in danske vlade ter Komisije so se udeležili obravnave 3. maja 2011, da bi podali stališča.
V – Bistvene trditve strank
26. Trditve udeležencev postopka se v velikem delu ujemajo, tako glede argumentacije kot glede sklepov.
27. Tako vsi udeleženci postopka soglašajo, da je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti nikalno. V bistvu predlagajo, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da člen 7 Direktive 2003/88 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji in/ali praksi, v skladu s katero pravica do letnega dopusta oziroma do denarnega nadomestila za letni dopust, ki ga delavec zaradi dolgotrajne bolezni do prenehanja delovnega razmerja ni mogel izrabiti, po poteku določenega roka ugasne.
28. Družba KHS in nemška vlada se zavzemata za omejitev obdobja prenosa, v katerem lahko delavec še izrabi letni dopust, na osemnajst mesecev, ker naj Direktiva 2003/88 ne bi zahtevala neomejenega kopičenja pravic za dopust. Pri tem se opirata na določbo iz člena 9(1) Konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 132 z dne 24. junija 1970 o plačanem letnem dopustu (revidirana) (v nadaljevanju: Konvencija št. 132), ki določa ustrezen rok. Po njunem mnenju ustreza ta rok varstvenemu namenu Direktive 2003/88 in interesom delavca in delodajalca. Določitev roka bi po njunem mnenju preprečevala težave delodajalca pri organizaciji delovnega časa in to, da bi se ta morebiti moral znebiti dalj časa bolnih delavcev.
29. Danska vlada se prav tako zavzema za sorazmerno časovno omejitev zaradi preprečitve neomejenega kopičenja dopusta. Po njenem mnenju namen Direktive 2003/88, ki je zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, ne zahteva priznanja pravice do celotnega dopusta za več zaporednih let. Podobno kot družba KHS danska vlada opozarja na finančna bremena, ki bi jih imela podjetja, če bi se priznala neomejena pravica do nadomestila iz člena 7(2). Drugače kot družba KHS in nemška vlada pa danska vlada ni želela navesti natančne časovne meje, ampak se je namesto tega sklicevala na svobodo delovanja držav članic.
30. Komisija trdi, da ni opornih točk za to, da je bil ob sprejetju Direktive 2003/88 namen zakonodajalca Unije, da se v primerih dolgotrajne bolezni analogno uporabi maksimalno obdobje osemnajstih mesecev za prenos dopusta po poteku referenčnega leta, določeno v Konvenciji št. 132, in da se v tem delu nacionalne ureditve in prakse uskladijo. Določitev maksimalnega obdobja prenosa naj bi spadala v pristojnost držav članic, ki naj bi morale določiti podrobna pravila za uporabo člena 7 Direktive 2003/88. Vsekakor pa mora biti to obdobje primerno za zagotavljanje ciljev te direktive. Po njenem mnenju je osemnajstmesečno obdobje vsekakor združljivo z Direktivo 2003/88. Komisija opozarja, da se te trditve nanašajo tudi na pravico do nadomestila iz člena 7(2), zlasti ker je sekundarna in akcesorna glede na primarno pravico do dopusta in tako obstaja le v delu, v katerem je bilo mogoče iz teh določb izpeljati pravico do dopusta.
31. W. Schulte je na obravnavi navedel, da sicer zahteva nadomestilo za dopust, ki ga v letih od 2006 do 2008 ni mogel izrabiti, vendar je pojasnil, da tudi po pravnem mnenju, ki ga zagovarja, pravice do dopusta kot vsake druge pravice ni mogoče priznati brez omejitev. Pri tem se je skliceval na nemško pravo, ki določa zastaranje pravice do dopusta po poteku treh let. Ob sklicevanju na to določbo je izrazil odobravanje glede pooblastila nacionalnih sodišč, ki odločajo o sporu o glavni stvari, da po potrebi zmanjšajo uveljavljane zahtevke za nadomestilo. Družba KHS je v repliki tem navedbam glede nemškega prava nasprotovala in zanikala, da imajo nacionalna sodišča pravno pooblastilo za zmanjševanje spornih zahtevkov po uradni dolžnosti.
32. W. Schulte predlaga, naj se na vprašanji za predhodno odločanje odgovori, da so države članice pristojne, da v nacionalnih določbah določijo, kdaj točno ugasne delavčeva pravica do dopusta, pri čemer pa bi bilo vsekakor treba predvideti vsaj osemnajstmesečno možnost prenosa.
VI – Pravna presoja
A – Splošno
33. Predložitveno sodišče želi z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba v nadaljevanju obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali se načela iz sodne prakse, ki jih je Sodišče oblikovalo v sodbi Schultz-Hoff in drugi ob razlagi člena 7 Direktive 2003/88, uporabiti tudi v primeru dolgotrajne, večletne odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, ki je trajala do prenehanja delovnega razmerja. Ti vprašanji sta v bistvu namenjeni pojasnitvi, ali pravo Unije v primeru večletne bolezni delavca zahteva možnost kopičenja pravic do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust ali pa je državam članicam dopuščeno, da za navedene pravice določijo časovno omejitev.
34. Za pojasnitev tega vprašanja je treba člen 7 Direktive 2003/88 podrobno razložiti ob upoštevanju dosedanje sodne prakse Sodišča v zvezi z razmerjem med pravico do letnega dopusta, ki jo daje pravo Unije, in odsotnostjo z dela zaradi bolezni. Navesti je treba glavne točke te sodne prakse, zlasti navedene sodbe, in preučiti, kateri sklepi izhajajo iz njih za predloženi vprašanji, ki ju je treba obravnavati.
35. Najprej je treba pojasniti predmet preučitve. Obe vprašanji za predhodno odločanje se glede na njuno besedilo nanašata na pravico do plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, čeprav je iz predložitvenega sklepa jasno razvidno, da želi predložitveno sodišče v bistvu pojasnilo o obsegu pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust iz člena 7(2), zlasti ker gre v postopku v glavni stvari le za nadomestilo, ki ga W. Schulte uveljavlja po prenehanju delovnega razmerja. Ne glede na to se mi zdi smiselno navezati se neposredno na vprašanji za predhodno odločanje in v okviru preučitve izhajati iz pravice do plačanega letnega dopusta. V prid temu pristopu govori okoliščina, da je ta pravica zasnovana kot primarna, pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust pa kot sekundarna, ker jo je treba priznati izključno takrat, kadar pravice do plačanega letnega dopusta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni več mogoče izvršiti(5). Dodati je treba, da je pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust delno akcesorna glede na pravico do plačanega letnega dopusta, kar je med drugim razvidno iz tega, da je po mnenju Sodišča pri izračunu denarnega nadomestila za letni dopust, ki ob prenehanju delovnega razmerja ni bil izrabljen, odločilno običajno plačilo delavca, ki ga je treba ohraniti med počitkom, ki ustreza plačanemu letnemu dopustu(6). Tako bodo sklepi, ki bodo izhajali iz razlage odstavka 1 člena 7 Direktive 2003/88, nujno vplivali na razlago odstavka 2 istega člena.
B – Vprašanji za predhodno odločanje podrobneje
1. Bistvene točke sodne prakse po sodbi Schultz-Hoff in drugi
36. Kot je bilo navedeno na začetku, bom najprej obravnavala vprašanje, kateri sklepi izhajajo iz sodbe Schultz-Hoff in drugi v zvezi s časovno omejitvijo možnosti uveljavljanja že pridobljenih pravic do dopusta oziroma do nadomestila za neizrabljen dopust.
37. Najprej je treba opozoriti na točke od 22 do 25 sodbe Schultz-Hoff in drugi, v kateri je Sodišče poudarilo pomen, ki ga ima pravica do plačanega letnega dopusta v sodni praksi. V skladu z ustaljeno sodno prakso jo je treba šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega odstopanja niso mogoča in ki ga morajo pristojni nacionalni organi izvajati samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88(7). Z določitvijo pravice do plačanega letnega dopusta v zakonodaji na ravni sekundarnega prava je želel zakonodajalec Unije „v skrbi po učinkoviti zaščiti […] varnosti in […] zdravja“(8) delavca zagotoviti, da bo imel v vseh državah članicah na voljo dejanski počitek. Kot je Sodišče pojasnilo v svoji sodni praksi, je namen pravice do plačanega letnega dopusta delavcu omogočiti, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo(9).
38. V točki 43 sodbe Schultz-Hoff in drugi je Sodišče ugotovilo, da člen 7(1) Direktive 2003/88 v načelu ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, „vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos“. Z drugimi besedami, po mnenju Sodišča lahko načelno države članice v svojih pravnih redih določijo, da lahko delavec pravico do plačanega letnega dopusta izvrši le v natančneje določenem obdobju in da ta pravica po poteku tega obdobja ugasne. Sodišče se je v svojih preudarkih sklicevalo zlasti na pristojnost držav članic, da določijo obdobje prenosa, s katerim je delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta v referenčnem obdobju, dana dodatna možnost, da ga izkoristi. Sodišče je svoje sklepe v bistvenem utemeljijo s tem, da je „[d]oločitev takega obdobja […] del pogojev za izvrševanje in izvajanje pravice do plačanega letnega dopusta in je torej načeloma v pristojnosti držav članic“(10). Glede na navedeno Direktiva 2003/88 praviloma dopušča ugasnitev pravice do plačanega letnega dopusta.
39. Pomembno pa je opozoriti, da je Sodišče pristojnost držav članic, da določijo ugasnitev pravice do plačanega letnega dopusta, vezalo na bistven pogoj, in sicer da je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je ugasnila, „dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo“(11).
40. Sodišče je menilo, da v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Schultz-Hoff in drugi, ta pogoj ni bil podan. V navedenem primeru je obstajala le šestmesečna možnost prenosa(12). Ob upoštevanju posebnih okoliščin v tej zadevi je Sodišče navedlo, da je „delavec, ki je […] na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos, ki je določeno v nacionalnem pravu, prikrajšan za celotno obdobje, v katerem bi imel možnost izrabiti plačan letni dopust“(13). Iz argumentacije Sodišča je očitno razvidna ideja kar najširše dejanske učinkovitosti pravice do plačanega letnega dopusta, podeljene s pravom Unije, katere uresničitev ne sme biti preprečena z nacionalnopravnimi ovirami. Pri tem se je Sodišče oprlo na dva temeljna argumenta, ki bosta v nadaljevanju na kratko obravnavana.
41. Prvič, poudarjena je bila okoliščina, da je odsotnost z dela zaradi bolezni namenjena izključno zdravljenju(14) in da po navadi delavec med boleznijo ni zmožen izvrševati pravice do plačanega letnega dopusta. Kot je Sodišče navedlo v točki 45 sodbe, bi dopustiti, da je v posebnih okoliščinah nezmožnosti za delo, ki so opisane v prejšnji točki, v ustreznih nacionalnih določbah in predvsem v tistih, ki določajo obdobje za prenos, določena ugasnitev delavčeve pravice do plačanega letnega dopusta, ki jo zagotavlja člen 7(1) Direktive 2003/88, ne da bi imel delavec dejansko možnost izvršiti pravico, ki jo ima na podlagi te direktive, pomenilo, da navedene določbe posegajo v socialno pravico, ki jo ima vsak delavec neposredno na podlagi člena 7 navedene direktive.
42. Drugič, Sodišče je v točki 48 sodbe navedlo, da države članice, tako kot ne morejo izključiti nastanka pravice do plačanega letnega dopusta, v položaju, kakršen je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki je bila celotno referenčno obdobje in obdobje prenosa odsotna z dela zaradi bolezni, ne morejo določiti, da ta pravica ugasne. Ta argument se opira na sodno prakso Sodišča, ki se je začela s sodbo BECTU(15), v skladu s katero „lahko sicer države članice v svojih nacionalnih predpisih določijo pogoje za izvajanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta, vendar pa nastanek te pravice, ki izhaja neposredno iz Direktive 93/104, ne morejo pogojevati z nobenim pogojem“.
43. Sodišče tako obravnava vprašanje časovne možnosti prenosa pravice do dopusta kot izvedbeno pravilo, katerega urejanje spada v pristojnost držav članic. Meja za to pristojnost urejanja, ki jo imajo države članice, je tam, kjer izbrana ureditev poseže v učinkovitost pravice do plačanega letnega dopusta tako, da ni več zagotovljeno doseganje cilja pravice do dopusta.
44. Iz navedenih preudarkov je Sodišče nato v točki 49 sodbe ugotovilo, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, v skladu s katerimi pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec zaradi bolezni odsoten z dela celotno referenčno obdobje ali njegov del in je njegova nezmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, tako da ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta.
45. Sodišče je v točki 62 sodbe odločilo, da navedeno velja tudi za denarno nadomestilo iz člena 7(2) Direktive 2003/88. V utemeljitev se je v bistvenem sklicevalo na enakost funkcij pravic, urejenih v členu 7 Direktive 2003/88. Izplačilo denarnega nadomestila, ki ga je treba po prenehanju delovnega razmerja odobriti delavcu, preprečuje, da bi bil ta zaradi nemožnosti izvajanja pravice do letnega dopusta prikrajšan za koristi iz te pravice. Po mnenju Sodišča sta pravica do letnega dopusta in do nadomestila za neizrabljen letni dopust v tej direktivi urejena kot „dva vidika ene pravice“. Iz tega razloga je odločilo, da je treba to določbo direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, v skladu s katerimi delavec v zgoraj navedenih okoliščinah ob prenehanju delovnega razmerja ne dobi nobenega denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust.
46. Vendar je treba opozoriti, da se drugače kot v obravnavani zadevi Sodišču v združenih zadevah Schultz-Hoff in drugi še ni bilo treba izreči o vprašanju, ali je omejitev obdobja prenosa na osemnajst mesecev s pravom Unije skladen pogoj za izvrševanje pravice do minimalnega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88. V zvezi s tem je treba spomniti, da je bila v navedenih združenih zadevah predmet postopka v glavni stvari delavčeva pravica do dopusta za leti 2004 in 2005, pri čemer je delovno razmerje prenehalo konec septembra 2005. Tako bi se v tistih zadevah lahko pojavilo vprašanje, ali je sporna pravica do dopusta za leto 2004 v devetih mesecih ugasnila. Toda to ni bil predmet takratnega predloga za sprejetje predhodne odločbe. V obravnavani zadevi pa je izhodiščni položaj bistveno drugačen. Ob upoštevanju dejstva, da W. Schulte v zadevi iz postopka v glavni stvari zahteva nadomestilo za neizrabljen dopust od leta 2006 (od 1. januarja 2006)(16) do leta 2008 (do prenehanja delovnega razmerja 31. avgusta 2008) in bi uveljavitev teh pravic predpostavljala več kot osemnajstmesečno obdobje prenosa, je vprašanje o možnosti časovne omejitve, ki ga je v obravnavani zadevi postavilo predložitveno sodišče, utemeljeno.
47. Sklepno je treba ugotoviti, da se Sodišče do zdaj ni izrecno izreklo o vprašanju, ali se v skladu s sedanjim pravnim položajem zahteva neomejeno kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust, ki izhajajo iz odsotnosti delavcev z dela zaradi bolezni, čeprav se včasih sodba Schultz-Hoff in drugi razume v tem smislu. Obravnavana zadeva daje tako Sodišču možnost, da dosedanjo sodno prakso natančneje določi in to sporno vprašanje pojasni.
2. Vprašanje, ali smisel in namen člena 7 Direktive 2003/88 zahtevata kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust
48. Glede na posebne okoliščine postopka v glavni stvari, zlasti nasprotujočih si interesov strank iz postopka v glavni stvari, se postavlja umestno vprašanje, ali se za doseganje ciljev Direktive 2003/88 kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust sploh pravno zahteva. Sodišče bo moralo pri nadaljnjem razvoju svoje sodne prakse v zvezi s pravico do dopusta paziti, da bo našlo ustrezno rešitev, pri kateri bodo enako upoštevani interesi delavca in delodajalca. Primerno se mi zdi z razlago natančno določiti obseg pravic, ki so delavcu priznane v členu 7 Direktive 2003/88, da se nazadnje ne bi zgrešil cilj teh pravic.
49. To vprašanje bom obravnavala v nadaljevanju, pri čemer bom predstavila vrsto argumentov tako za zahtevo po kopičenju pravic do dopusta kot proti njej, ki jih je treba preučiti z vidika njihove trdnosti in jih po potrebi med seboj pretehtati.
a) Argumenti za kopičenje pravic
50. Že iz same sodbe Schultz-Hoff in drugi bi lahko izhajali nekateri argumenti v podporo stališču, da se vsaj v nekaterih primerih, za katere je značilna dolgotrajna odsotnost delavca z dela zaradi bolezni, zahteva neomejeno kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust v daljšem obdobju.
51. Za to bi lahko na eni strani govorila okoliščina, da v tej sodbi načelna možnost ugasnitve oziroma prekluzije teh pravic v primeru dolgotrajne bolezni delavca ni navedena. Pri tem pa se ne upošteva, da v navedeni zadevi ni bilo priložnosti izraziti se o tem vidiku. Zato ta argument ni prepričljiv.
52. Na drugi strani je mogoče navesti argument negotovosti, ki je običajno povezan z bolezenskim stanjem. Ta vidik je sicer dejanski, vendar ga je treba zaradi pravnih posledic, ki so z njim povezane, upoštevati pri analizi. Na ta vidik se je sklicevalo tudi Sodišče v točki 51 navedene sodbe, v kateri je pravilno navedlo, da „je nastop nezmožnosti za delo zaradi bolezni nepredvidljiv“. Ni redko, da je nastop bolezenskega stanja ravno tako nepredvidljiv kot konec bolezni. Ne nazadnje mora biti iz tega razloga nezmožnost za delo zaradi bolezni, na kar opozarja tudi predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe(17), potrjena z zdravniškim pregledom. Gre za zagotovitev pravne varnosti v razmerju med delavcem in delodajalcem. Če namreč kot v zadevi iz postopka v glavni stvari ni gotovo, ali bo delavec sploh kdaj ozdravel, ni mogoče vnaprej izključiti, da se bodo pravice do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust več let kopičile, ne da bi se delavec vrnil na delo. Kakor koli že, ne bi smelo biti sporno, da tako kot ni mogoče delavcu očitati, ker je zaradi bolezni odsoten z dela, bolezen ne more biti povod za odvzem pravice do dopusta, ki mu jo priznava pravo Unije. V skladu s to argumentacijo se v položaju, kakršen je ta iz zadeve v postopku v glavni stvari, zahteva neomejeno kopičenje pravic do dopusta.
53. Stališča, da je neomejeno kopičenje pravic do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust nujno, ni mogoče ovreči z argumentom, da zaradi same bolezni delavec ne more izvrševati pravice, ki mu je priznana z Direktivo 2003/88. Kot je Sodišče v sodbi Schultz-Hoff in drugi nedvoumno navedlo, ima delavec pravice iz člena 7 Direktive 2003/88 ne glede na to, ali je bil v referenčnem obdobju ali obdobju prenosa bolan. To je razvidno iz točke 40 sodbe, v kateri je Sodišče pojasnilo, da Direktiva 2003/88 „ne razlikuje med delavci, ki so v referenčnem obdobju za kratek ali daljši čas odsotni z dela zaradi bolezni, in tistimi, ki so v tem obdobju dejansko delali“. Kot je v točki 41 sodbe dalje navedeno, po mnenju Sodišča iz tega izhaja, da „v zvezi z delavci, ki so v skladu s predpisi odsotni z dela zaradi bolezni, za pravico do plačanega letnega dopusta, ki jo določa Direktiva 2003/88 za vse delavce, država članica ne more določiti pogoja, da je delavec dejansko delal v referenčnem obdobju, ki ga določi navedena država“(18). To sodno prakso bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da dolgotrajna bolezen delavca, katere konca ni mogoče predvideti, ni legitimen razlog za prepoved neomejenega kopičenja pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust.
54. Naj mi bo na tem mestu dovoljeno navesti pripombo druge vrste za razjasnitev napačnega razumevanja, na katerem očitno temelji argumentacija družbe KHS. Glede na enoznačno stališče Sodišča o nedotakljivosti pravice do letnega dopusta celo v primerih dolgotrajne bolezni je treba zavrniti navedbe družbe KHS glede odrekanja pravice do dopusta delavcu zaradi njegove odsotnosti z dela zaradi bolezni. Na podlagi že opisane tesne povezanosti obeh pravic(19) bi moralo isto veljati za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust iz člena 7(2), ki je ni mogoče odreči z utemeljitvijo, da je zaradi okoliščin dolgotrajne bolezni(20) ni mogoče izvršiti.
55. Sodba Schultz-Hoff in drugi bi tako lahko glede na to, kako se razume, dajala oporne točke za stališče, da se v nekaterih primerih, za katere so značilna dolgotrajna obdobja bolezni delavca, zahteva neomejeno kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust tudi v zelo dolgih obdobjih(21). Tako razumevanje te sodne prakse bi za zadevo iz postopka v glavni stvari pomenilo, da ima W. Schulte pravico do nadomestila za neizrabljen dopust za obdobje od leta 2006 do leta 2008.
b) Argumenti zoper kopičenje pravic
56. Če predvidim rezultat svoje preučitve, ne menim, da se za doseganje sledenega cilja spočitja pravno zahteva kopičenje pravic do dopusta. Taka razlaga člena 7 Direktive 2003/88 se mi zdi v nasprotju z interesi delavca in delodajalca. V nadaljevanju bom v utemeljitev svojega mnenja navedla več argumentov.
i) Zahteva po čimprejšnji izvršitvi pravic
57. Da se pozitivni učinek dopusta na varnost in zdravje delavca v celoti pokaže, mora biti, kot je Sodišče ugotovilo v sodbi Federatie Nederlandse Vakbeweging(22), načeloma izrabljen v letu, ki je za to določeno, torej v tekočem letu, čeprav to obdobje počitka ne izgubi pomena, če se izrabi v poznejšem obdobju, na primer v obdobju prenosa. Kakor pravilno opozarjajo nemška vlada(23), Komisija(24) in KHS(25), je treba to sodno prakso razumeti tako, da morata biti referenčno obdobje in dejanska izraba letnega dopusta časovno blizu(26). Čeprav odsotnosti z dela zaradi bolezni, kot je tudi potrjeno s sodno prakso, zagotovo ne predstavljajo pravno dopustnega razloga za delodajalčevo zavrnitev letnega dopusta, pa je pravica do dopusta nesporno vezana na svoj namen. To se kaže namreč v tem, da med predhodno opravljenim delom in dopustom obstaja časovna in vzročna povezava. Glede na navedeno si ni mogoče predstavljati, kako bi dopust lahko izpolnil svojo funkcijo, če se izrabi šele po večletni odsotnosti z dela. Cilj letnega dopusta, namreč odpočiti se od napora in stresa delovnega leta in si med sprostitvijo in prostim časom nabrati novih moči za preostali del delovnega leta, ni dosežen, če se dopust izrabi šele čez leta.
ii) Neobstoj očitnega povečanja učinka spočitosti
58. Poleg tega ni razvidno, zakaj bi bilo večletno kopičenje pravic do dopusta absolutno nujno za zagotovitev namena počitka. Praviloma bi morala spočitost, ki je namen dopusta, še trajati, ko je v naslednjem letu odobrena nova pravica do dopusta. Udeleženci postopka niso navedli in ne zdi se objektivno dokazano, da bi podvojitev ali celo potrojitev minimalnega časa dopusta vodila do povečanja učinka spočitosti(27). Nasprotno se zdi smiselno in primerno vzpostaviti količinsko primerno razmerje med dopustom in dejansko potrebo po počitku. Tako primerno razmerje je mogoče doseči z določitvijo dopusta, ki sicer presega štiritedenski minimalni letni dopust iz člena 7(1) Direktive 2003/88, vendar ne pomeni zgolj njegovega množenja.
iii) Slabosti za gospodarsko in socialno vključevanje delavca
– Tveganja za vključevanje delavca v delovne procese
59. Dalje se mi zdi pri preučitvi pravne zahteve po morebitnem kopičenju pravic do dopusta nujno obravnavati nadaljnji vidik, na katerega je po mojem mnenju pravilno opozorila družba KHS. Spočitje delavca, čemur je namenjen letni dopust, je z ekonomskega vidika v obojestranskem interesu delavca in delodajalca. V zvezi s človeškim fizičnim ali intelektualnim delom (človeški kapital) kot produkcijskim faktorjem je treba navesti, da nedvomno obstaja temeljen interes delodajalca, da se delavec po izvrševanju pravice do dopusta znova vključi v delovne procese in da svoje sposobnosti na voljo podjetju. Ta interes bi se moral natanko pokrivati z delavčevim interesom, saj je mogoče razumno domnevati, da je po odsotnosti z dela zaradi bolezni praviloma v ospredju ponovna vključitev delavca v poklicno življenje. Družbi KHS je treba pritrditi v zvezi s tem, da je treba pozdravljenemu delavcu dati priložnost, da se spet vključi v delovne procese. Toda če je bil iz poklicne dejavnosti nenehoma ali neprekinjeno odsoten poleg vsakokratnega letnega dopusta, potem obstaja tveganje, da bo to negativno vplivalo na njegovo kariero(28).
60. Namen zakonodajalca Unije ni mogel biti priznati delavcu socialno pravico, zaradi izvrševanja katere bi bilo pospešeno njegovo gospodarsko in socialno izključevanje. V zvezi s tem je treba spomniti, da je bila Direktiva 2003/88 sprejeta na podlagi člena 137(2) ES za varovanje zdravja in varnosti delavcev, pri čemer je urejanje zakonodajalca Unije v skladu s členom 137(1) ES namenjeno doseganju ciljev iz člena 136 ES. Ta določba Pogodbe je sicer programska, vendar to ne pomeni, da nima pravnih učinkov. Priznano je, da ima bistven pomen pri razlagi drugih določb Pogodbe in sekundarnega prava na socialnem področju(29). Ta določba Pogodbe kot zavezujoče cilje določa „ustrezno socialno zaščito“ delavca, vendar tudi „spodbujanje zaposlovanja“ in „razvoj človeških virov za trajno visoko zaposlenost in boj proti izključenosti“. Zato se je treba izogibati razlagi člena 7 Direktive 2003/88, ki bi nasprotovala vključevanju dolgotrajno bolnega delavca na trg dela.
– Tveganje za ohranitev delovnega razmerja
61. Razlaga člena 7 Direktive 2003/88 v korist neomejenega kopičenja pravic do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust, bi lahko poleg tega imela hude posledice, ki bi tako razlago, ki na prvi pogled ščiti delavca, na koncu postavile pod vprašaj. Kot je razvidno iz navedenih trditev, delovno razmerje je in bo ključno za ekonomsko in socialno vključenost delavca. V zvezi s tem je treba upoštevati, da lahko slabosti, ki za delodajalca izhajajo tako iz dolge odsotnosti delavca kakor iz finančnih bremen zaradi nakopičenih pravic do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust, ki jih bom v nadaljevanju podrobno obravnavala, v nekaterih okoliščinah spodbudijo delodajalca, da se čim prej znebi delavcev, ki so dolgotrajno nezmožni za delo, da bi se izognil tem slabostim(30). V tem delu je mogoče pritrditi mnenju družbe KHS(31), da ni nemogoče, da bodo ravno mala in srednje velika podjetja odpovedala pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki so dolgotrajno bolni. Tak razvoj, ki je škodljiv za ekonomsko in socialno vključenost delavca, bi nedvomno nasprotoval zgoraj navedenim ciljem.
iv) Tveganje organizacijskih in finančnih bremen za mala in srednje velika podjetja
62. Odsotnost dolgotrajno bolnih delavcev je, na kar je pravilno opozorila danska vlada(32), po navadi povezana z velikimi težavi pri organizaciji delovnega časa podjetja, zlasti ker je treba zaradi te okoliščine sprejeti potrebne organizacijske ukrepe za ustrezno nadomestitev bolnega delavca(33). Če delavec takoj po vrnitvi na delo po odsotnosti z dela zaradi bolezni uveljavlja pravico do celotnega letnega dopusta ali celo do dopusta iz več referenčnih let, na koncu položaj, za katerega se je sprva štelo, da je prehoden, postane trajen. Te težave so lahko tem večje, čim manjše je podjetje(34).
63. Prav tako ni mogoče prezreti finančnih bremen, ki bi jih morebiti imela podjetja, če bi morala po prenehanju delovnega razmerja dolgotrajno bolnega delavca plačati nadomestilo za več zaporednih let, v katerih so se pravice do dopusta kopičile(35). Ta finančna bremena bi lahko bila precejšnja, na kar je družba KHS(36) v pisnih stališčih večkrat opozorila.
64. Preučitev določb primarnega prava o socialni politiki Unije, predvsem členov 136 ES in 137(2) ES, razkrije, da imajo pri uresničevanju socialnopolitičnih ciljev bistveno vlogo tudi gospodarski vidiki. Tako je iz obeh določb razvidno, da se delovni pogoji s približevanjem zakonodaj ne morejo izboljšati, ne da bi se hkrati upoštevala potreba po ohranitvi konkurenčnosti gospodarstva. Poleg tega je iz člena 137(2)(b) ES razvidno, da se direktive, ki so sprejete na tej pravni podlagi „izogibajo uvajanju upravnih, finančnih in zakonskih omejitev, ki bi lahko zavirale ustanavljanje in razvoj malih in srednjih podjetij“. To je razvidno tudi iz uvodne izjave 2 Direktive 2003/88. S to določbo želi zakonodajalec Unije ščititi mala in srednje velika podjetja(37), saj implicitno izhaja iz tega, da državni ukrepi v zvezi z delovnimi pogoji iz različnih razlogov z vidika stroškov primerjalno bolj prizadenejo manjša podjetja(38). Navedene določbe kažejo na to, da je treba pri sprejemanju direktiv na področju socialnega prava nujno upoštevati tudi gospodarske učinke teh določb. Menim, da je k temu zavezano tudi Sodišče pri izvajanju svoje pristojnosti, da z razlago ugotovi tako vsebino kot obseg določbe prava Unije. Člen 7 Direktive 2003/88 mora Sodišče ob upoštevanju zgoraj navedenih določb primarnega prava razlagati tako, da se vzpostavi primerno razmerje med interesi delavca in delodajalca.
65. Glede na prepričljive navedbe danske vlade in družbe KHS je treba izhajati iz tega, da bi popolnoma neomejena pravica do odobritve polnega dopusta za več zaporednih let glede na posamezni primer pomenila finančno omejitev v smislu člena 137(2)(b) ES, ki bi preveč posegla v razvoj malih in srednje velikih podjetij. Glede na pojasnjene slabosti za ekonomsko in socialno vključevanje delavca ter oporne točke za to, da kopičenje pravic do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust ne izpolnjuje nujno namena počitka, ne vidim razlogov, da se podjetjem naloži tako breme.
v) Tveganje denaturacije pravice do nadomestila za neizrabljen dopust
66. Do zdaj navedeni argumenti zoper kopičenje se nanašajo predvsem na pravico do plačanega letnega dopusta, v delu, v katerem je bilo to upoštevno, pa tudi na pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen dopust iz člena 7(2) Direktive 2003/88. Podrobneje pa je treba obravnavati posledice kopičenja pravic do nadomestila, zlasti glede na ugovor družbe KHS, da tako kopičenje na koncu vodi do „degeneracije dopusta v zgolj ekonomsko dobrino“(39). Treba se je namreč izogibati taki razlagi te določbe direktive, ki ne bi upoštevala namenske funkcije denarnega nadomestila, ki je v njej določen. Ugovora družbe KHS ni mogoče vnaprej zavrniti, če se upošteva namen te določbe.
67. Pravica do nadomestila za neizrabljen dopust, v katero se s prenehanjem delovnega razmerja spremeni pravica do dopusta, ni splošna pravica do odpravnine ali denarni zahtevek, ampak je substitut za dopust, ki ga zaradi prenehanja delovnega razmerja ni bilo več mogoče izrabiti(40). Ta pravna značilnost pravice do nadomestila za neizrabljen dopust kot substitut je podprta tudi z besedilom člena 7(2) Direktive 2003/88. V skladu s to določbo je mogoče dopust z denarnim nadomestilom „nadomestiti“, in ne „izplačati“. Namen te pravice je postaviti delavca v finančni položaj, ki mu bo omogočal, da nadoknadi letni dopust, in sicer pod primerljivimi pogoji, kot če bi še naprej delal in v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88 prejemal nadomestilo plače(41). Zato je običajno plačilo, ki ga je treba ohraniti med počitkom, ki ustreza plačanemu letnemu dopustu, odločilno tudi pri izračunu tega denarnega nadomestila. Na ta pomemben finančni vidik nadomestila za neizrabljen dopust je opozorilo Sodišče v točki 56 sodbe Schultz-Hoff in drugi, v kateri je pojasnilo, da naj bi denarno nadomestilo iz člena 7(2) preprečilo, da bi bila zaradi nemožnosti dejanske izrabe plačanega letnega dopusta, povezane s prenehanjem delovnega razmerja, izključena vsaka možnost, da bi delavec izkoristil to pravico, „celo v denarni obliki“.
68. Možnost neomejenega kopičenja pravic do nadomestila za neizrabljen dopust bi lahko delavca, ki mu ta povezava ni popolnoma jasna, zavedla, da bi smisel te ureditve razumel drugače, in mu vzbudila napačno pričakovanje, da mu ob prenehanju delovnega razmerja namesto substituta za plačan letni dopust pripada odpravnina. Tako razumevanje bi vodilo do tega, da bi se pravici do nadomestila za neizrabljen dopust pripisal pomen, ki ga v skladu z zakonom nima. To napačno razumevanje pravne narave denarnega nadomestila bi lahko glede na pravni red in izhodiščni položaj imelo negativne posledice za delodajalca, zlasti če bi delavec pri pogajanjih ali v okviru sodne poravnave v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja vztrajal, da pravica do nadomestila za neizrabljen dopust ni izrecno označena kot taka, ampak da se izplača kot odpravnina zaradi preprečitve, da bi bila obdavčena ali da bi bilo v zvezi z njo celo treba plačati prispevke za socialno varnost. Če pravica do nadomestila za neizrabljen dopust ni izrecno vključena v sodno poravnavo, jo lahko namreč delavci tudi po sklenitvi poravnave znova uveljavljajo(42). Delodajalec ima zato legitimen interes, da ne nastanejo nesporazumi glede pravne narave pravice do nadomestila za neizrabljen dopust in da po prenehanju delovnega razmerja obstaja pravna varnost.
69. Temu tveganju se je treba izogniti z ozko razlago člena 7(2) Direktive 2003/88, usmerjeno v smisel in namen te določbe. Denarnemu nadomestilu, predvidenemu s to določbo, ni mogoče, kakor posredno izhaja iz uvodne izjave 2 in člena 1(1) navedene direktive, pripisati nobene druge funkcije kot varovanje zdravja in varnosti delavca. S to vezanostjo denarnega nadomestila na namen je mogoče pojasniti tudi, zakaj je zakonodajalec Unije zgolj v posebnem primeru prenehanja delovnega razmerja določil denarno nadomestilo za neizrabo letnega dopusta in zakaj v skladu s členom 17(1) navedene direktive ne dovoljuje odstopanja od te določbe(43). Če se torej glede na strogo vezanost na namen določbe upošteva, da kopičenje pravic do nadomestila za neizrabljen dopust, kot je že bilo pojasnjeno, ne zagotavlja množitve učinka spočitosti, ki naj bi ga imel dopust, ni očitno, zakaj naj bi bilo kopičenje pravic do nadomestila za neizrabljen dopust nujno za doseganje navedenega cilja. Zaradi kopičenja pravic do nadomestila za neizrabljen dopust naj bi bil, nasprotno, delavec v boljšem položaju oziroma naj bi bil delodajalec bolj obremenjen, ne da bi bilo to mogoče utemeljiti z namenom, ki ga je zakonodajalec dal tej določbi.
70. Zato časovno neomejeno kopičenje pravic do nadomestila za neizrabljen dopust v več letih ni nujno za izpolnjevanje funkcije počitka, pripisanega pravici do plačanega letnega dopusta.
c) Vmesni sklep
71. Glede na navedeno sem ugotovila, da pravo Unije za zagotovitev doseganja ciljev člena 7 Direktive 2003/88 ne zahteva časovno neomejenega kopičenja pravic do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust.
3. Združljivost časovne omejitve možnosti prenosa pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust s pravom Unije
a) Sodba Schultz-Hoff in drugi kot izhodišče
72. V prvem delu svoje preučitve sem ugotovila, da se Sodišče do zdaj ni izreklo o vprašanju, ali pravo Unije zahteva časovno neomejeno kopičenje pravic do dopusta in nadomestila za neizrabljen dopust, ki izhaja iz odsotnosti delavcev z dela zaradi bolezni. V drugem delu sem to vprašanje obravnavala, pri čemer sem na podlagi sistematične in teleološke razlage člena 7 Direktive 2003/88 ugotovila, da pravo Unije takega kopičenja ne zahteva. V nadaljevanju pa bom obravnavala vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in preverila, ali je časovna omejitev možnosti prenosa na osemnajst mesecev združljiva s pravom Unije.
73. Ob priznanju možnosti časovne omejitve pravice dolgotrajno bolnih delavcev do dopusta bo potreben nadaljnji razvoj sodne prakse. Pri tem mora biti izhodišče preudarkov sodba Schultz-Hoff in drugi, ki določa za to potrebne usmeritve. Za to sodbo je značilna temeljna ideja, da mora biti delavcu vsekakor dana možnost, da izvrši pravico do letnega dopusta, ki mu je dana z Direktivo 2003/88, da se v to posebej pomembno načelo socialnega prava Unije ne bi nazadnje poseglo pri njegovi konkretni uporabi. Posega v to načelo ni mogoče presojati na splošno, ampak je treba upoštevati okoliščine posameznega primera. Bolezensko stanje delavca je nedvomno pomembna okoliščina, ki lahko poseže v izvajanje pravice do letnega dopusta, vendar iz sodbe ni razvidno, da bi bilo treba bolezensko stanje šteti za edino upoštevno okoliščino. Očitno pa je posebno pomembno, katere nacionalne določbe in/ali prakse veljajo za delavca in ali te sploh dopuščajo dejansko izvajanje pravice do letnega dopusta.
74. Ugotovitve Sodišča v sodbi Schultz-Hoff in drugi je zato treba presojati ob upoštevanju nacionalnih določb, ki so takrat veljale za zadevo iz postopka v glavni stvari. Razloga za ugotovitev, da ni bilo možnosti za dejansko izvrševanje pravice do letnega dopusta, sta bila precej kratko obdobje prenosa, in sicer le nekajmesečno, ter ugasnitev pravice do dopusta, ki je bila določena s kolektivno pogodbo, pri čemer niso bile dovolj upoštevane posebne okoliščine, na primer delavčeva nezmožnost za delo.
75. S tega vidika načelno ni mogoče izključiti, da je ob obstoju drugih okoliščin, v katerih je primerno upoštevana delavčeva potreba po dopustu in ki ne vodijo do zanikanja njegove pravice, ugasnitev teh pravic po poteku določenega roka glede na sodno prakso Sodišča v skladu s pravom Unije(44). Če so ustrezni pogoji izpolnjeni, gre za splošni primer, ki ga je upoštevalo Sodišče in na katerega sem opozorila v točki 38 teh sklepnih predlogov. Postavlja se le vprašanje, kateri so ti pogoji. Pri iskanju odgovora je treba preučiti omejitve, ki jih za polje proste presoje držav članic določa člen 7 navedene direktive.
b) Časovna omejitev obdobja prenosa
76. Popolno izgubo teh pravic bi bilo treba z vidika, zastopanega v obravnavani zadevi, vsekakor strogo zavrniti, ker bi to za delavca pomenilo nenadomestljivo izgubo. Sodbo Schultz-Hoff in drugi je treba razumeti tako, da pravice do dopusta ni mogoče izvotliti s tem, da se za njeno izvrševanje postavijo pogoji, ki jih je težko izpolniti. Za tak položaj pa gre po navadi ravno v primerih dolgotrajne bolezni delavca, ker bolni delavec ne bo mogel preprečiti samodejne in popolne izgube pravic do dopusta s potekom časa. Navadno bo od datuma njegove ozdravitve odvisno, ali bo sploh lahko še izvršil pravico do dopusta. V tem delu je primerno, da države članice sprejmejo posebne ukrepe. Zaradi preprečitve onemogočanja uresničevanja ciljev Direktive 2003/88 se zdi potrebno, da se delavcu odobri vsaj pravica do preostalega dela dopusta, ki bi ga lahko uveljavljal v primeru ozdravitve in po vrnitvi na delo. Na to nujnost je pravilno opozorila nemška vlada(45) v pisnih stališčih. Tako bi bila primerna le delna ugasnitev pravice do dopusta.
77. Na podlagi navedenih preudarkov se postavlja vprašanje glede dolžine roka, po poteku katerega lahko pravica do dopusta ugasne, in glede obsega tega preostalega dopusta. Pri podrobnejši obravnavi se ta vidika izkažeta za tesno povezana, ker bi določitev roka, ki je na primer daljši od dvanajstih mesecev, v nekem obdobju, v katerem se obdobje prenosa za prvo leto in referenčno obdobje za naslednje leto prekrivata, povzročila, da bi se pravice do dopusta za vsaj dve leti seštele. Šele s potekom roka za ugasnitev pravice do dopusta iz prvega leta bi bil obseg pravic do dopusta spet zmanjšan na število dni dopusta, ki ustreza minimalnemu letnemu dopustu.
78. Udeleženci postopka razen W. Schulteja so soglasno opozorili na nujnost časovne omejitve pravice do dopusta. Mogoča metoda bi bila – kot so predlagali predložitveno sodišče in nekateri udeleženci postopka – uporaba pravila iz Konvencije MOD št. 132 po analogiji. Ta konvencija, katere upoštevnost za razlago Direktive 2003/88 je Sodišče nazadnje izrecno potrdilo v sodbi Schultz-Hoff in drugi(46), v členu 9(1) določa, da je treba plačani letni dopust odobriti in izrabiti najpozneje osemnajst mesecev po poteku leta, za katero je bila pridobljena pravica do dopusta. To določbo je treba razumeti kot maksimalno časovno mejo(47), ki vodi do tega, da po poteku v njej določenega roka pravice do dopusta, ki so do takrat obstajale, ugasnejo.
79. Ob upoštevanju dejstva, da določitev časovne meje za možnost prenosa pravice do dopusta v naslednje leto spada v pristojnost držav članic glede določitve podrobnih pravil, v skladu s katerimi mora delavec izvrševati pravico do letnega dopusta, je pristojnost Sodišča omejena na ugotavljanje, ali je časovna omejitev v skladu s pravom Unije, pri čemer mora paziti zlasti na to, da se spodbuja doseganje ciljev Direktive 2003/88(48).
80. Pravo Unije v načelu ne bi nasprotovalo časovni omejitvi delavčeve pravice do dopusta, kakršno določa člen 9(1) Konvencije št. 132, zlasti ker člen 7 Direktive 2003/88 ne izhaja izrecno iz podelitve neomejene pravice do dopusta. Kot sem že pojasnila, to ustreza tudi razlagi Sodišča, ki je v točki 43 sodbe Schultz-Hoff in drugi med drugim ugotovilo, da so države članice pristojne za sprejetje podrobnih pravil, vključno z izgubo pravice do plačanega letnega dopusta, vendar pod pogojem, da je imel delavec „dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo“. V prid načelnemu sprejetju koncepta časovne omejitve, ki je že dolgo časa del navedene mednarodne ureditve, govori tudi uvodna izjava 6 Direktive 2003/88, v skladu s katero je treba glede organizacije delovnega časa upoštevati načela MOD.
81. Rok, kakršen je predviden v členu 9(1) Konvencije št. 132, bi vsekakor ustrezal varstvenemu namenu člena 7 Direktive 2003/88, saj bi tako delavec imel do dve leti in pol(49) za izrabo minimalnega letnega dopusta za neko leto. Ta rok se zdi objektivno dovolj dolg za zagotovitev dejanske izvršitve pravice. Poleg tega bi imel delavec vedno jamstvo, da bo imel po dolgotrajni bolezni na voljo precej dolgo obdobje za počitek. Pri vrnitvi na delo bi še vedno imel pravico do vsaj osem tednov(50) dopusta, pri vrnitvi v prvi polovici tretjega leta pa pravico do celo dvanajst tednov dopusta(51). Pravica do preostalega dopusta bi bila tako vsekakor zagotovljena. Ob upoštevanju prednosti, ki za delavca izhajajo iz sprejetja tega pravila, je treba izhajati iz tega, da bi bil pogoj, ki ga je postavilo Sodišče in na katerega je vezana pristojnost nacionalnega zakonodajalca za zakonsko določitev ugasnitve pravice do dopusta, dejansko izpolnjen.
82. S časovno omejitvijo možnosti prenosa delavčeve pravice do dopusta na osemnajst mesecev bi se upoštevali tudi delodajalčevi interesi in bi se tako na koncu prispevalo k zagotavljanju primernega ravnovesja med obojimi. Kajti delavec bi imel jamstvo, da bo vsekakor imel na voljo primerno obdobje za počitek, delodajalec pa bi bil gotov, da ne bo prekomernega kopičenja pravic do dopusta in s tem povezanih težav pri organizaciji dela. Podobno bi veljalo za finančna bremena, ki spremljajo pravice do nadomestila za neizrabljen dopust, zbrane v daljšem obdobju. Predvidljivost in izračunljivost teh finančnih bremen zaradi časovne omejitve pravice do dopusta bi delodajalcu omogočila oblikovanje rezerv, ki so s finančnega vidika še v okviru razumnega. Glede na prednosti časovne omejenosti pravice do dopusta delodajalci ne bi imeli več priložnosti za „socialno zadržanost“(52), ki so jo do zdaj izkazovali do hudo bolnih sodelavcev, ki so bili v težkem življenjskem obdobju, niti za uporabo nezaželenega sredstva socialne in kadrovske politike odpuščanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
c) Diskrecijska pravica države članice pri določanju roka
83. Čeprav v celotni strukturi pravil Unije glede organizacije delovnega časa nič ne nasprotuje prevzemu splošnega koncepta časovne omejenosti pravice do letnega dopusta, kot jo predvideva člen 9(1) Konvencije št. 132, pa obstajajo upravičeni dvomi, ali je s pravnega vidika nujen prevzem v njej predvidenega osemnajstmesečnega roka. Pri tem gre za zelo specifično pravilo, ki ni podrobno utemeljeno. Izraža bolj neko soglasje med državami podpisnicami konvencije. Zoper prevzem tega pravila, kakršno je – pri čemer je mišljen le osemnajstmesečni rok – govori ne nazadnje tudi uvodna izjava 6 Direktive 2003/88, ki v zvezi z organizacijo delovnega časa določa, da je treba „upoštevati […] načela [MOD]“. Na podlagi te formulacije je mogoče sklepati, kot bom pojasnila v nadaljevanju, da zakonodajalec Unije ni nameraval prevzeti vsako pravilo s področja delovnega prava, ki je bilo sprejeto na mednarodni ravni, in sicer ne glede na to, ali dovolj upošteva posebnosti pravnega reda Unije.
84. V utemeljitev je mogoče najprej navesti okoliščino, da je treba pri prenosu Direktive 2003/88 načela MOD zgolj „upoštevati“, kar s semantičnega vidika kaže na določitev polja proste presoje. Kot nadaljnjo oporno točko je mogoče navesti izraz „načela“, ki je uporabljen v tej direktivi. Za „načela“ je z vidika pravne metodologije značilno, da kot norme zavezujejo k nečemu, kar je lahko dolžnost, dovoljenje ali prepoved(53). Terjajo, da se nekaj glede na pravne in dejanske možnosti uresniči, kolikor je mogoče. Načela so torej zahteve po optimizaciji, za katere je značilno, da jih je mogoče izpolniti v različnih stopnjah in da zahtevana mera njihove izpolnitve ni odvisna le od dejanskih, ampak tudi od pravnih možnosti. Področje pravnih možnosti pa je določeno z nasprotujočimi si načeli in pravili(54).
85. Po mojem mnenju predstavlja veliko oviro avtonomija s Pogodbami vzpostavljenega pravnega reda Unije(55), za varovanje katere je pristojno Sodišče. Ne glede na dolgoletno sodelovanje med Evropsko unijo in MOD na področju gospodarske in socialne politike ter članstvu številnih držav članic sama Evropska unija kot nadnacionalna organizacija nima statusa pogodbenice(56) niti opazovalke v MOD. V skladu s tem je mogoče pravne akte Unije glede njihove združljivosti s pravom MOD načeloma presojati le po merilu samoomejevanja Unije.
86. Ne glede na to je treba opozoriti, da bi uporaba osemnajstmesečnega roka po analogiji, kot je Komisija pravilno pripomnila, vodila do delne uskladitve nacionalnih zakonodaj in praks, čeprav iz člena 7 Direktive 2003/88 ni razvidno, za kako dolgo obdobje je treba pri dolgotrajni bolezni odobriti pravico do dopusta in v primeru prenehanja delovnega razmerja finančna nadomestila. Prav tako niso razvidne oporne točke za to, da je želel zakonodajalec Unije za tak primer po analogiji uporabiti osemnajstmesečni maksimalni rok za prenos po poteku referenčnega leta, določen v členu 9(1) Konvencije št. 132. Ob neobstoju pravila v členu 7 Direktive 2003/88, ki bi veljalo za celotno Unijo, je treba za ta rok šteti, da spada med izvedbena pravila(57) za to določbo in torej v okvir nacionalnih zakonodaj in/ali praks, pri čemer morajo biti te primerne za zagotovitev doseganja ciljev navedene direktive.
87. Glede na trenutno stanje v pravu Unije je treba v posameznih primerih preučiti, ali nacionalna zakonodaja in praksa delavcu omogočata uveljavljanje pravic, ki mu jih daje Direktiva 2003/88, pri čemer je treba obseg teh pravic določiti glede na cilje člena 7(1) te direktive.
88. Omejitev obdobja prenosa na osemnajst mesecev, kot je predvideno v členu 9(1) Konvencije št. 132, po poteku katerega delavčeva pravica do dopusta ugasne, se zdi dovolj dolgo in tako primerno za omogočanje dejanskega izvrševanja pravice do letnega dopusta v smislu sodbe Schultz-Hoff in drugi. Pri tem je treba poudariti, da je to obdobje orientacijska vrednost, ki naj bi kolikor mogoče vodila države članice pri prenosu v nacionalno zakonodajo. To po mojem mnenju zahteva zgoraj navedena uvodna izjava 6 Direktive 2003/88, ki vzpostavlja povezavo med pravoma Unije in MOD.
89. Iz zgoraj navedenih razlogov(58) pa ta povezava ne gre tako daleč in nima takih pravnih učinkov, da bi bila v pravu Unije zavezujoča le zgornja meja iz člena 9(1) Konvencije št. 132. Bolj se zdi, da je pravno mogoče odstopanje držav članic od tega roka. Če se upošteva, da določa Direktiva 2003/88 v skladu s členom 1(1) zgolj „minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa“ in v skladu s členom 15 ne vpliva na pravico držav članic, „da uporabljajo ali uvajajo zakone, podzakonske ali upravne akte, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev, ali da olajšujejo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnimi partnerji, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev“, se zdi dosledno priznati državam članicam znotraj pravnega reda Unije pristojnost za sprejetje določb, ki predvidevajo morebiti ugodnejše roke za delavce. Države članice pa nikakor ne morejo zavrniti določitve ugodnejših rokov s sklicevanjem na zgornjo mejo iz člena 9(1) Konvencije št. 132, ker konvencije MOD določajo zgolj minimalne mednarodne standarde(59), ki jih pravo Unije lahko preseže. To velja tudi za Direktivo 2003/88, ki na nekaterih mestih presega minimalne zahteve Konvencije št. 132, saj na primer namesto treh delovnih tednov iz člena 3(3) te konvencije določa štiritedenski minimalni letni dopust.
90. Iz navedenega je za ta postopek predhodnega odločanja razvidno, da lahko obstaja možnost prenosa pravice do letnega dopusta v vsaj osemnajstmesečnem obdobju, ni pa nujna. Na drugo predloženo vprašanje je treba odgovoriti v tem smislu.
d) Vmesni sklep
91. Sklepno je treba ugotoviti, da se v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, za katerega so značilne dolge odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, interesi delavca in delodajalca ob upoštevanju ciljev Direktive najbolje uravnotežijo, če se obdobje prenosa časovno omeji, kar vodi k temu, da pravica do dopusta, ki je nastala v vsakokratnem referenčnem letu, po poteku nekega roka ugasne, če je zagotovljeno doseganje namena pravice do dopusta tudi pri dolgotrajno bolnih delavcih. To pomeni, da mora pri prenehanju delovnega razmerja enako ugasniti tudi vsakokratna pravica do denarnega nadomestila. Pri tem ostane kot pravica do preostalega dopusta vsakokratna pravica do dopusta, nastala v naslednjem letu.
92. Določitev roka, po poteku katerega ugasne pravica do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust, predstavlja izvedbeno pravilo, ki spada v okvir nacionalnih določb in/ali praks, pri čemer pa morajo biti te primerne za zagotavljanje doseganja ciljev Direktive 2003/88. To je treba ugotoviti v posameznem primeru glede na cilje člena 7(1) navedene direktive. Osemnajstmesečna časovna omejitev vsekakor ustreza tem ciljem. Le šestmesečna možnost prenosa, ki je bila predmet zadeve Schultz-Hoff in drugi, pa teh zahtev ne izpolnjuje(60).
4. Zaključni sklepi
93. Na koncu je treba glede na nadaljnji razvoj sodne prakse rezultat razlage iz navedene preučitve umestiti v kontekst ugotovitev Sodišča v sodbi Schultz-Hoff in drugi.
94. V navedeni sodbi je Sodišče med drugim razsodilo:
„Člen 7(1) Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, ki določajo, da pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje ali del tega obdobja in je njegova nezmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni mogel izvršiti svoje pravice do plačanega letnega dopusta.“
95. Menim, da je treba to ugotovitev Sodišča dopolniti s temi ugotovitvami, da bi se upoštevale posebne okoliščine zadeve iz postopka v glavni stvari in predvidela možnost časovne omejitve pravic:
Člen 7(1) in (2) Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da tudi v primeru dolgotrajne nezmožnosti delavca za delo ne nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, v skladu s katerimi pravica do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust po poteku referenčnega obdobja in obdobja prenosa ugasne, če je obdobje prenosa določeno tako, da je zagotovljen namen primarne pravice do počitka.
Vsaj osemnajstmesečna možnost prenosa po poteku referenčnega leta izpolnjuje to zahtevo, vendar se v skladu s pravom Unije ne zahteva nujno. Države članice lahko, nasprotno, ob upoštevanju omejitev Direktive 2003/88 sprejmejo tudi druga pravila.
96. Prva ugotovitev v mojem predlogu je splošna in izraža, da je omejitev pravice do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust v skladu s pravom Unije v načelu mogoča, če je še združljiva z namenom spočitja, ki ga ima letni dopust. Med drugim omogoča delno ugasnitev teh pravic po poteku roka, ki ga morajo določiti države članice. Druga ugotovitev odgovarja na drugo vprašanje predložitvenega sodišča, pri čemer se osemnajstmesečna omejitev prenosa pravice do dopusta šteje za združljivo s pravom Unije.
VII – Predlog
97. Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Landesarbeitsgericht Hamm, odgovori:
1. Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, ki določajo, da pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja prenosa, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec odsoten z dela zaradi bolezni celotno referenčno obdobje ali del tega obdobja in je njegova nezmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta.
2. Člen 7(1) in (2) Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da tudi v primeru dolgotrajne nezmožnosti delavca za delo ne nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, v skladu s katerimi pravica do dopusta oziroma nadomestila za neizrabljen dopust po poteku referenčnega obdobja in obdobja prenosa ugasne, če je obdobje prenosa določeno tako, da je zagotovljen namen primarne pravice do počitka.
3. Vsaj osemnajstmesečna možnost prenosa po poteku referenčnega leta izpolnjuje to zahtevo, vendar se v skladu s pravom Unije ne zahteva nujno. Nasprotno, države članice lahko ob upoštevanju omejitev Direktive 2003/88 sprejmejo tudi druga pravila.