SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 19. septembra 2013(1)
Zadeva C‑355/12
Nintendo Co. Ltd,
Nintendo of America Inc.,
Nintendo of Europe GmbH
proti
PC Box Srl
9Net Srl
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe
Tribunale di Milano (Italija))
„Avtorske in sorodne pravice v informacijski družbi – Varstvo tehničnih ukrepov, namenjenih preprečevanju ali omejevanju dejanj, ki jih ne dovolijo imetniki pravic – Konzole za video igre, na katerih je onemogočena raba iger, ki jih ne odobri izdelovalec konzole – Naprave, s katerimi se je mogoče izogniti takim ukrepom – Upoštevnost nameravane rabe konzol – Upoštevnost obsega, narave in pomena različnih možnih rab naprav“
1. Člen 6 Direktive 2001/29(2) določa, da morajo države članice določiti ustrezno pravno varstvo proti vrsti dejanj ali dejavnosti, s katerimi se izogiba dejanskim tehničnim ukrepom, katerih namen je preprečevanje ali omejevanje dejanj, ki jih imetnik avtorske ali sorodne pravice ne dovoljuje.
2. Proizvajalec videoiger in konzol, na katerih se te videoigre igrajo, je oba izdelka zasnoval tako, da se lahko igre na konzoli igrajo le, če se izdelka na podlagi izmenjave šifriranih podatkov prepoznata. Namen je zagotoviti, da se lahko na teh konzolah, za katere ni zatrjevano, da jih varuje Direktiva 2001/29, igrajo le igre, ki jih proizvede proizvajalec ali ki so proizvedene v okviru licence, ki jo dodeli proizvajalec, in ki jih varuje Direktiva 2001/29, in torej preprečiti uporabo teh konzol za igranje nedovoljenih kopij zaščitenih iger.
3. Drugi gospodarski subjekt trži naprave, ki se lahko uporabljajo za igranje drugih iger, vključno z igrami, ki niso kopije iger, ki jih proizvaja ali odobri proizvajalec konzol, na teh konzolah. Trdi, da namen proizvajalca, ki želi preprečiti trženje takih naprav, ni preprečevanje nedovoljenih kopij teh iger (namen, ki mora biti varovan pred izognitvijo v skladu s členom 6 Direktive 2001/29), ampak povečanje prodaje teh iger (namen za katerega tako varstvo ni zahtevano).
4. Tribunale di Milano (okrajno sodišče v Milanu) v teh okoliščinah v bistvu sprašuje (i) ali člen 6 Direktive 2001/29 zajema naprave za prepoznavanje, nameščene v strojni opremi (konzolah), in šifrirane kode v samem avtorskem delu, čeprav je združljivost med napravami in proizvodi z njimi omejena, ter (ii) kakšno težo naj pri ugotavljanju, ali imajo druge naprave tržno pomembne namene ali uporabo, ki niso izognitev, da namenu konzol in kako mora oceniti različne uporabe, ki jih omogočajo druge naprave.
5. Nacionalno sodišče se omejuje na razlago Direktive 2001/29. Vendar je videoigra v velikem delu vrsta računalniškega programa (čeprav lahko vključuje tudi druge besedne in slikovne vrste intelektualne lastnine), ki je zajet z Direktivo 2009/24.(3)
Povzetek upoštevne zakonodaje EU
6. Bistvene določbe Direktive 2001/29 in Direktive 2009/24 je mogoče povzeti tako.
Direktiva 2001/29
7. V uvodnih izjavah Direktive 2001/29 je navedeno, da bodo tehnični ukrepi imetnikom pravic postopoma omogočili omejitev dejanj, ki jih niso dovolili, da pa obstaja nevarnost, da bodo sočasno razviti načini nezakonite izognitve takim ukrepom. Ukrepe imetnikov pravic je zato treba pravno zaščititi.(4) Takšno pravno varstvo mora obstajati za tehnične ukrepe, ki dejansko omejujejo dejanja, ki jih ne dovolijo imetniki avtorske pravice, sorodnih pravic ali pravice sui generis v podatkovnih bazah, vendar tako, da se ne prepreči normalno delovanje ali tehnološki razvoj elektronske opreme. Takšno pravno varstvo naj upošteva sorazmernost in naj ne prepoveduje naprav ali dejavnosti, ki imajo komercialno pomemben namen ali se uporabljajo za druge namene, kot je izogibanje tehnični zaščiti.(5) Dalje, pravno varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva 2001/29, ne zajema pravnega varstva tehničnih ukrepov, uporabljenih v povezavi z računalniškimi programi, ki ga zagotavlja Direktiva 2009/24.(6)
8. Člen 1(2)(a) Direktive 2001/29 tako določa, da se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe EU v zvezi s pravnim varstvom računalniških programov.
9. Naslov člena 6 te direktive je „Obveznost glede tehničnih ukrepov“.
10. Člen 6(1) določa, da države članice določijo ustrezno pravno varstvo proti izognitvi katerimkoli tehničnim ukrepom, ki jih zadevna oseba izvaja v vednosti, da si prizadeva za ta cilj, oziroma ob verjetnosti, da ve, da si prizadeva za ta cilj.
11. Člen 6(2) določa, da države članice določijo ustrezno pravno varstvo proti proizvodnji, uvozu, distribuiranju, prodaji, najemu, oglaševanju za prodajo ali najem ali posesti za komercialne namene naprav, izdelkov ali komponent oziroma izvajanju storitev, ki (a) se promovirajo, oglašujejo ali tržijo z namenom izognitve vsakršnim dejanskim tehničnim ukrepom ali (b) so le majhnega komercialnega pomena ali imajo le majhno uporabo razen izognitve takim ukrepom, ali (c) so prvenstveno načrtovane, izdelane, prirejene ali izvajane v namen omogočanja ali olajševanja izognitve takim ukrepom.
12. V členu 6(3) so „tehnični ukrepi“ opredeljeni kot „vsakršna tehnologija, naprava ali komponenta, ki je ob običajnem obratovanju namenjena preprečevanju ali oviranju dejanj v zvezi z deli in predmeti sorodnih pravic, ki jih ni dovolil imetnik pravic […]“. Štejejo se za „dejanske“, kadar rabo varovanega dela nadzorujejo imetniki pravic z nadzorom dostopa ali zaščitnega postopka, na primer šifriranja, kodiranja ali druge transformacije varovanega dela ali mehanizma za nadzor razmnoževanja, ki doseže cilj zaščite.
Direktiva 2009/24
13. V uvodnih izjavah Direktive 2009/24 je očitno opredeljen pojem „računalniški program“, ki zajema programe, ki so vključeni v strojno opremo,(7) pri čemer je jasno navedeno, da je varovan samo „izraz računalniški program“, ne pa načela in ideje, na katerih temelji.(8) Navedeno je, da „nedovoljeno reproduciranje, prevod, priredba ali sprememba kodne oblike, v kateri je bila kopija računalniškega programa dana na razpolago“, pomeni kršitev izključnih pravic avtorja, da pa je tako reproduciranje kode ali prevod kodne oblike lahko nujno potreben na primer za doseganje združljivosti z drugimi programi ali da se omogoči, da komponente računalniškega sistema, vključno tiste od različnih proizvajalcev, delujejo skupaj. V teh omejenih okoliščinah „osebi, ki ima pravico uporabljati kopijo programa“, ni treba pridobiti dovoljenja imetnika pravice.(9) Varstvo računalniških programov z avtorsko pravico naj ne vpliva na druge oblike varstva v ustreznih primerih. Vendar so pogodbene določbe, ki so inter alia glede dekompilacije v nasprotju z določbami te direktive, nične.(10)
14. Člen 1(1) in (2) v skladu uvodnimi izjavami zahteva, da države članice varujejo računalniške programe z avtorsko pravico (vključno z izrazom računalniških programov, pri čemer so izključene ideje in načela, na katerih temeljijo) kot književna dela v smislu Bernske konvencije.(11)
15. Člen 4(1)(a) in (c) določa, da morajo imetnikove izključne pravice inter alia zajemati „pravico, da stori ali dovoli storiti“ (a) „trajno ali začasno reproduciranje delov ali celotnega računalniškega programa, s katerimkoli sredstvom in v katerikoli obliki“ in (c) „vsako obliko distribuiranja javnosti izvirnika računalniškega programa ali njegovih kopij, vključno z dajanjem v najem.“
16. Vendar člen 5 določa več izjem od teh izključnih pravic. Osebi, ki ima računalniški program zakonito v posesti in ga ima pravico uporabljati, dovoljenja ni treba pridobiti med drugim za: reproduciranje, če je nujno potrebno za uporabo računalniškega programa v skladu z njegovim namenom, vključno z odpravo napak; izdelavo varnostne kopije, če je slednja potrebna za uporabo programa; opazovanje, proučevanje ali testiranje delovanja programa zato, da dožene ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu programa, če to stori pri izvajanju kateregakoli dejanja, ki ga je upravičena izvesti.
17. Naslov člena 6 Direktive 2009/24 je „Dekompiliranje“, pri čemer ta pojem ni opredeljen. Člen 6(1) določa, da dovoljenje imetnika pravice ni potrebno, če je reproduciranje kode ali prevod kodne oblike nujno potreben za doseganje združljivosti med računalniškimi programi in če (a) to dejanje opravi oseba, ki ima pravico uporabljati program, ali njen pooblaščenec, (b) ta oseba ni imela informacij, potrebnih za doseganje združljivosti in (c) so ta dejanja omejena na tiste dele prvotnega programa, ki so potrebni za doseganje združljivosti. Člen 6(2) dodaja, da se informacije, pridobljene na podlagi člena 1 lahko uporabljajo le za tak namen, člen 6(3) pa, da legitimni interesi imetnika pravice ne smejo biti prizadeti v nerazumni meri.
18. Člen 7 Direktive 2009/24 se nanaša na posebne ukrepe varstva. Določa, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe predvsem proti osebam, ki dajejo v promet ali imajo iz komercialnih namenov v posesti kopijo računalniškega programa ali kakršnakoli sredstva, katerih edini namen je olajšati neupravičeno odstranitev ali izogib tehnični napravi, uporabljeni za zaščito računalniškega programa.
Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
19. Družbe, ki so del skupine Nintendo (v nadaljevanju: Nintendo), ki proizvaja videoigre in konzole, so pri nacionalnemu sodišču vložile tožbo proti družbi, ki na svoji spletni strani trži „mod chips“ in „game copiers“ (v nadaljevanju: naprave družbe PC Box). Obe napravi omogočata igranje videoiger, ki jih ni izdelala družba Nintendo ali neodvisni proizvajalec z njeno licenco (v nadaljevanju: igre Nintendo in licenčne igre Nintendo), na konzolah Nintendo. Tudi internetni ponudnik, ki gosti spletno stran družbe PC Box, je tožena stranka.(12) Družba Nintendo želi preprečiti prodajo naprav družbe PC Box.
20. Predložitveno sodišče je predložilo nekatere tehnične podrobnosti glede tega, kako naprave družbe PC Box omogočajo na konzolah Nintendo igranje iger, ki niso igre Nintendo in licenčnih iger Nintendo. Menim, da te podrobnosti večinoma niso upoštevne za obravnavani pravni spor. Zadošča navesti sledeče.
21. Postopek v glavni stvari se nanaša na vrsti konzol (konzole „DS“ in konzole „Wii“), ki jih izdeluje družba Nintendo, ter na igre Nintendo in licenčne igre Nintendo, izdelane za te konzole. Družba Nintendo trdi, da proizvajalcem iger, ki jim dodeli licenco, zagotavlja brezplačno pomoč in da je pri prodaji iger njihov konkurent, pri čemer ne zaračunava licenčnine, ampak dobavo kaset ali DVD, na katere so igre posnete in ki že vsebujejo zadevne šifrirane podatke. Igre za konzole „DS“ so posnete na kasete, ki se jih zatakne v konzolo, igre za konzole „Wii“ pa na DVD, ki se jih vstavi v konzolo. Za igranje iger na konzolah se morajo šifrirani podatki kaset in DVD izmenjati s kodiranimi podatki konzol.
22. Ni sporno, da se lahko naprave družbe PC Box uporabi za izognitev varovalnega učinka zahtevane izmenjave šifriranih podatkov med igrami Nintendo in licenčnimi igrami Nintendo ter konzolami Nintendo. Prav tako ni sporno, da varovalni učinek sistema družbe Nintendo preprečuje igranje drugih iger, kot so igre Nintendo in licenčne igre Nintendo, na konzolah Nintendo ter da se z napravami družbe PC Box lahko izogne tudi temu.
23. Predložitveno sodišče navaja, da družba Nintendo trdi, da je za konzole in igre uporabila tehnične ukrepe, ki zakonito zagotavljajo, da na njenih konzolah nedovoljenih kopij iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo ni mogoče uporabljati. Družba Nintendo trdi tudi, da je glavni namen uporabe naprav družbe PC Box izognitev tem ukrepom.
24. Družba PC Box se sprašuje, ali je treba videoigre šteti za računalniške programe ali intelektualno lastnino. V obeh primerih trdi, da trži originalne Nintendo konzole s paketom programske opreme, ki vključuje aplikacijo, ki so jo posebej za uporabo na takih konzolah izdelali neodvisni proizvajalci,(13) v povezavi z „mod chips“ ali „game copiers“, ki so namenjeni onemogočanju mehanizma za blokiranje, ki je vgrajen v konzolo. Družba PC Box trdi tudi, da je resnični namen družbe Nintendo (i) preprečitev uporabe samostojne programske opreme, ki ni povezana s sektorjem nezakonitih kopij videoiger, in (ii) razdelitev trga s tem, da se doseže, da igre, kupljene v eni geografski coni, niso združljive s konzolami, kupljenimi v drugi geografski coni. Trdi, da družba Nintendo tehničnih ukrepov ne uporablja le za videoigre, ampak tudi za strojno opremo, kar naj bi bilo v nasprotju s členom 6(3) Direktive 2001/29.
25. Predložitveno sodišče meni, da v skladu s sodno prakso italijanskih sodišč videoiger, kot so te v obravnavanem primeru, ni mogoče preprosto šteti za računalniške programe, ampak jih je treba šteti za zapletena multimedijska besedna in slikovna neodvisna dela. Take igre je torej treba šteti za intelektualno lastnino, ki je varovana z avtorsko pravico. Navaja tudi, da tehnični ukrepi, ki jih je na teh konzolah uporabila družba Nintendo, le posredno pripomorejo k preprečevanju uporabe nedovoljenih kopij iger ter da je učinek tega, da mora med igro in konzolo priti do izmenjave informacij, ne le omogočanje igranje iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo na konzolah Nintendo, ampak tudi preprečevanje, da se te igre igrajo na katerikoli drugi konzoli, s čimer se omejuje združljivost in izbira potrošnika.
26. Tribunale di Milano zato predlaga sprejetje predhodne odločbe o teh vprašanjih:
„1. Ali je treba člen 6 Direktive 2001/29/ES, tudi glede na uvodno izjavo 48 te direktive, razlagati tako, da se varstvo ukrepov tehnične zaščite avtorskopravno varovanih del ali predmetov lahko razširi na sistem, ki ga proizvaja in trži ista družba in v katerem je v strojni opremi nameščena naprava, ki na nosilcu zaščitenega dela (videoigre, ki jo poleg tretjih oseb, ki so lastniki zaščitenih del, proizvaja ista družba) prepozna identifikacijsko številko, brez katere si na takem sistemu navedenega dela ni mogoče ogledati in ga uporabljati, tako da navedena naprava ustvarja zaprt sistem, ki ni združljiv z napravami in dodatki, ki jih ne proizvaja družba, ki proizvaja sam sistem?
2. Ali je treba člen 6 Direktive 2001/29/ES, tudi glede na uvodno izjavo 48 te direktive, v primerih, v katerih je treba presoditi, ali sta proizvod ali sestavni del namenjena bolj izogibanju tehničnemu ukrepu zaščite kakor drugim komercialno pomembnim rabam, razlagati tako, da mora nacionalno sodišče pri presoji tega vidika uporabiti merila, s katerimi se ugotavlja namembnost, ki jo imetnik pravic pripisuje proizvodu, v katerega se vstavi zaščitena vsebina, oziroma namesto ali poleg teh meril kvantitativna merila, s katerimi se primerja obseg različnih rab, ali kvalitativna merila, s katerimi se ugotavljata narava in pomen samih rab?“(14)
27. Družbi Nintendo in PC Box, poljska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča. Družbi Nintendo in PC Box ter Komisija so na obravnavi z dne 30. maja 2013 podale ustna stališča.
Presoja
Uvodne ugotovitve
28. Prvič, jasno je bilo navedeno, da se spor v glavni stvari med strankama ne nanaša zgolj na avtorsko pravo, ampak tudi na vprašanje, ali so ukrepi družbe Nintendo zakoniti glede na pravila konkurenčnega prava. Ker sta vprašanji nacionalnega sodišča omejeni na problem avtorskega prava, menim, da se v okviru te predložitvene odločbe ni primerno opredeliti glede tega drugega problema.
29. Drugič, očitno je, da je namen tehničnih ukrepov družbe Nintendo preprečevanje ali omejevanje nedovoljenih dejanj, ki se nanašajo ne le na avtorsko delo same družbe Nintendo (njene lastne igre), ampak tudi avtorsko delo neodvisnih proizvajalcev z licenco.(15) Predložitveno sodišče je na vprašanje, ali so tehnični ukrepi varovani v skladu s členom 6 Direktive 2001/29 zgolj, če jih namesti sam imetnik pravice, nakazalo v prvem vprašanju, vendar ga ni omenilo niti v obrazložitvi niti v predlogih Sodišču. Zato ga ne bom obravnavala.
30. Tretjič, postopek v glavni stvari bo odvisen od dejanskega stanja, ki ga lahko ugotovi le nacionalno sodišče (in glede tega se strinjam s Komisijo, da je treba dejansko stanje ugotoviti posebej glede vsake naprave PC Box in vsake vrste konzole Nintendo). Sodišče na primer ne more podati kakršnegakoli predloga ali stališča glede tega, ali je cilj ali namen družbe Nintendo preprečiti nedovoljeno kopiranje iger in/ali pridobitev tržne prednosti z onemogočanjem združljivosti z drugimi proizvodi. Prav tako ne more odločiti, ali naprave PC Box izpolnjujejo enega ali več pogojev iz člena 6(2) Direktive 2001/29. Navede lahko le smernice glede vrst dejanj, ki so lahko upoštevna pri uporabi nacionalne zakonodaje, s katero je prenesen ta člen.
Upoštevnost Direktive 2009/24
31. Iz predložitvene odločbe je jasno razvidno, da je nacionalno sodišče ugotovilo nekatera dejstva, ki se nanašajo na igre Nintendo in licenčne igre Nintendo, ter ugotovilo, da teh iger v nasprotju s trditvami družbe PC Box ni mogoče šteti za računalniške programe v smislu Direktive 2009/24, ampak jih je treba šteti za zapletena multimedijska dela, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2001/29.
32. Poljska je v pisnih stališčih navedla, da so te ugotovitve vprašljive, čeprav je njena analiza, ki v celoti ni bila popolna, vodila v isto smer. Sodišče je zato strankam, ki so se udeležile obravnave (družbi Nintendo in PC Box ter Komisija) predlagalo, naj vprašanje uporabljivosti Direktive 2001/29 omejijo na okoliščine, kot so te v postopku v glavni stvari. Družba Nintendo in Komisija sta pritrdili stališču nacionalnega sodišča. Družba PC Box pa je trdila, da je treba glede na okoliščine obravnavanega primera uporabiti Direktivo 2009/24, ne pa Direktivo 2001/29, in da se je dekompilacija, ki jo je opravila, nanašala na dele programov, ki so bili nujno potrebni za zagotovitev združljivosti konzole Nintendo z igrami „homebrew“, ki niso kršile avtorskih ali sorodnih pravic.
33. Menim, da Sodišče nima razloga in da ni v njegovi pristojnosti, da ponovno obravnava dejansko stanje, ki ga je ugotovilo predložitveno sodišče, in da je sklepe, do katerih je predložitveno sodišče prišlo na podlagi svojih ugotovitev v zvezi s tem, težko izpodbijati kot zadevo prava EU.
34. Direktiva 2009/24 se nanaša na računalniške programe, Direktiva 2001/29 pa na avtorske in sorodne pravice v okviru intelektualne lastnine na splošno. Direktiva 2001/29 ne spreminja in nikakor ne vpliva na obstoječe določbe EU, ki se inter alia nanašajo na zakonsko varstvo računalniških programov. Sodišče je tako navedlo, da je Direktiva 2009/24 lex specialis v razmerju z določbami Direktive 2001/29.(16) Menim, da je treba to navedbo razumeti tako, da določbe Direktive 2009/24 prevladajo nad določbami Direktive 2001/29, vendar le, če so varovana dela v celoti zajeta v obsegu Direktive 2009/24. Če bi bile igre Nintendo in licenčne igre Nintendo izključno računalniški programi, bi bilo torej namesto Direktive 2001/29 treba uporabiti Direktivo 2009/24. Če bi družba Nintendo uporabila ločene tehnične ukrepe za zaščito računalniških programov in drugih del, bi se dejansko za računalniške naprave uporabila Direktiva 2009/24, za druga dela pa Direktiva 2001/29.
35. Vendar je nacionalno sodišče ugotovilo, da iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo ni mogoče zožiti zgolj na računalniške programe. Te igre zajemajo tudi intelektualno lastnino v besedni in slikovni obliki, ki je neločljivo povezana s samimi programi. Ukrepi družbe Nintendo vplivajo na dostop in uporabo iger kot celote in ne zgolj do tiste komponente, ki je računalniški program. Varstvo, ki ga Direktiva 2009/24 zagotavlja proti nedovoljenim dejanjem, ki se nanašajo na računalniške programe, je (zaradi izjem, določenih v členih 5 in 6(17)) nekoliko manjše od varstva, ki ga Direktiva 2001/29 zagotavlja proti izogibanju tehničnim ukrepom, namenjenim preprečevanju in omejevanju nedovoljenih dejanj, ki se nanašajo na intelektualno lastnino na splošno. Če zapletena intelektualna lastnina zajema računalniške programe in druga dela, ki jih ni mogoče ločiti, menim, da je treba priznati večje varstvo, in ne manjše. Če to ne bi bilo tako, imetniki pravic glede teh drugih del ne bi imeli stopnje varstva, do katere so upravičeni na podlagi Direktive 2001/29.
36. Vsekakor je očitno, da dejanja, ki jih omogoča uporaba naprav družbe PC Box in ki so predmet postopka v glavni stvari, niso zajeta z izjemami, navedenimi v členih 5 in 6 Direktive 2009/24, čeprav mora to presoditi nacionalno sodišče v okviru presoje dejanskega stanja.
37. Nazadnje, seznanjena sem s tem, da je nemško Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) Sodišču predložilo vprašanje, ki se izrecno nanaša na uporabo Direktive 2009/24 za videoigre, kot so te v postopku v glavni stvari.(18) Menim, da je najbolje, da Sodišče o tem odloči ob upoštevanju popolnejših informacij, ki mu bodo predložene v tem primeru, in da presojo v obravnavanem primeru omeji na probleme razlage, ki jih je nacionalno sodišče izrecno navedlo.
38. Pri obravnavi vprašanj se bom zato osredotočila zgolj na Direktivo 2001/29.
Predloženi vprašanji
39. Tribunale di Milano je predložilo dve vprašanji, ki nista popolnoma jasni.(19)
40. Kot razumem, je prvo vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Prvič, ali „tehnični ukrepi“ v smislu člena 6 Direktive 2001/29 zajemajo ne le ukrepe, ki so fizično povezani s samim avtorskim delom (v obravnavanem primeru z vključitvijo v kasete ali DVD, na katerih so posnete igre), ampak tudi tehnične ukrepe, ki so fizično povezani z napravami, potrebnimi za uporabo tega dela (v obravnavanem primeru z vključitvijo v konzole, na katerih se igrajo igre)? Drugič, ali so taki ukrepi zajeti z varstvom, zagotovljenim v skladu s to določbo, kadar (ali celo če) njihov učinek ni le omejevanje nedovoljenega reproduciranja avtorskega dela, ampak tudi preprečevanje kakršnekoli uporabe tega avtorskega dela z drugimi napravami ali uporabe drugih avtorskih del s temi napravami?
41. Drugo vprašanje se očitno nanaša predvsem na merila, ki jih je treba uporabiti, ko se na podlagi člena 6(2) Direktive 2001/29 presoja namen ali uporaba naprav, kot so naprave družbe PC Box, s katerimi se izogiba ali se lahko izogiba varovanim tehničnim ukrepom. Nacionalno sodišče v zvezi s tem omenja „namembnost, ki jo imetnik pravic pripisuje proizvodu, v katerega se vstavi zaščitena vsebina“ (v obravnavanem primeru konzola družbe Nintendo), ter obseg, naravo in pomen rabe naprave, proizvoda ali samega sestavnega dela (v obravnavanem primeru naprave družbe PC Box).
42. Sklepam, da želi nacionalno sodišče ugotoviti, prvič, ali so tehnični ukrepi družbe Nintendo predmet varstva, ker so namenjeni preprečevanju ali omejevanju dejanj, ki jih ne dovoljujejo imetniki pravic, tudi če hkrati omejujejo združljivost, ter, če je to tako, drugič in ločeno, ali je to varstvo zagotovljeno proti dobavi naprav družbe PC Box, ker te naprave omogočajo ali olajšujejo izvedbo takih nedovoljenih dejanj. Vendar menim, da navedenih problemov ni mogoče popolnoma ločiti in da so okoliščine, omenjene v zvezi z enim, lahko upoštevne za rešitev drugega.
Prvo vprašanje
43. Menim, da je prvi del tega vprašanja mogoče obravnavati samostojno in da odgovor nanj ni zelo težek. Besedilo člena 6 Direktive 2001/29 ne izključuje ukrepov, kot so ti v obravnavanem primeru, ki se deloma uporabljajo v igrah, deloma pa v konzolah, in obsegajo povezavo med igro in konzolo. Opredelitev v členu 6(3) „vsakršna tehnologija, naprava ali komponenta, ki je ob običajnem obratovanju namenjena preprečevanju ali oviranju dejanj v zvezi z deli in predmeti sorodnih pravic, ki jih ni dovolil imetnik pravic“ je široka in vključuje „uporabo nadzorovanega dostopa ali zaščitnega postopka, na primer šifriranja, kodiranja ali druge transformacije dela oziroma predmeta sorodnih pravic ali mehanizma za nadzor razmnoževanja“. Izključitev ukrepov, ki se deloma uporabljajo v napravah, ki niso nosilci samega avtorskega dela, bi pomenila omejitev širokega obsega tehničnih ukrepov, katerih varstvo želi zagotoviti direktiva.
44. Drugi del tega vprašanja je bolj zapleten.
45. Družba Nintendo in Komisija sta pravilno opozorili, da je dejanski tehnični ukrep pogoj za pravno varstvo na podlagi člena 6 Direktive 2001/29. V skladu s členom 6(3) mora tehnični ukrep torej biti ob običajnem obratovanju namenjen preprečevanju ali omejevanju nedovoljenih dejanj ter omogočati, da imetnik pravice nadzoruje rabo dela. Poleg tega, kot pravilno navaja Komisija, so dejanja, ki jih mora tehnični ukrep preprečevati ali omejevati, dejanja, za katera je potrebno dovoljenje v skladu z direktivo, torej reproduciranje (člen 2), posredovanje ali dejanje na voljo javnosti (člen 3), ali distribuiranje (člen 4) dela imetnika pravice.
46. Komisija meni, da so dejanja, ki so predmet spora v glavni stvari, primarno, reproduciranje, in sekundarno, distribuiranje iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo (ker se lahko kopije nato distribuira). Nimam razloga, da tega stališča ne bi sprejela.
47. Kot sem poudarila je za ugotavljanje dejanskega stanja pristojno nacionalno sodišče, menim pa, da so tehnični ukrepi družbe Nintendo verjetno dejanski, če ne pri preprečevanju, pa vsaj pri omejevanju nedovoljenega reproduciranja iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo. Sicer je res, da je nacionalno sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da je učinek teh ukrepov v veliki meri posreden (takojšen učinek je preprečevanje rabe nedovoljenih kopij na konzolah Nintendo), vendar menim, da člen 6 Direktive 2001/29 ne določa nobenega pogoja ali razlikovanja na podlagi posrednosti učinka. Če nedovoljenih kopij ni mogoče uporabljati (vsaj na konzolah Nintendo), ima to zelo verjetno velik omejevalni učinek na proizvodnjo in njihovo nadaljnjo distribucijo. Menim tudi, da je verjetno, da bodo imeli ukrepi ta učinek „ob običajnem obratovanju“. Za namen tega, kar sledi, bom torej predpostavljala, da je to res.
48. Če bi bil to edini učinek spornih tehničnih ukrepov, bi bili slednji nedvomno zajeti s členom 6 Direktive 2001/29 in predmet zahtevanega varstva.
49. Vendar vprašanje nacionalnega sodišča temelji na predpostavki, da ti ukrepi preprečujejo ali omejujejo tudi dejanja, za katera na podlagi Direktive 2001/29 ni potrebno dovoljenje imetnika pravice, kot so raba konzol Nintendo za igranje iger, ki niso igre Nintendo in licenčne igre Nintendo, ali njihovih kopij, ali igranje iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo na konzolah, ki niso konzole družbe Nintendo.
50. Če so učinki taki, Direktiva 2001/29 ne zahteva kakršnegakoli pravnega varstva za zadevne tehnične ukrepe. Če bi bilo tako varstvo dodeljeno, namreč ne bi bilo upravičeno.
51. Sporno je, da isti ukrepi preprečujejo ali omejujejo dejanja, za katera je potrebno dovoljenje, in dejanja, za katera dovoljenje ni potrebno.
52. Družba Nintendo trdi, da je to, da tehnični ukrep preprečuje ali omejuje dejanja, za katera dovoljenje ni potrebno, neupoštevno, ker je ta učinek le slučajna ali postranska posledica glavnega namena in učinka preprečevanja ali omejevanja dejanj, za katera je potrebno dovoljenje. Družba PC Box v nasprotju s tem poudarja načeli sorazmernosti in združljivosti, navedeni v uvodnih izjavah 48 in 54 Direktive 2001/29, v skladu s katerima torej tehnični ukrepi, ki presegajo tisto, kar je potrebno za varstvo samega avtorskega dela, ali ki izključujejo združljivost, niso predmet varstva. Komisija meni, da so taki ukrepi, če preprečujejo tudi dejanja, za katera dovoljenje ni potrebno, nesorazmerni in niso predmet varstva, če bi lahko preprečevali le dejanja, za katera je potrebno dovoljenje, da pa niso nesorazmerni in so lahko predmet varstva, če je neizogibno, da preprečujejo tudi dejanja, za katera dovoljenje ni potrebno, pri čemer je treba pri presoji upoštevati trenutno stanje tehnologije. Družba Nintendo in Poljska vlada trdita, da konzole Nintendo niso računalniške naprave za splošno uporabo, ampak so namenjene in tržene zgolj za izrecen namen igranja iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo.
53. Iz vseh predloženih pripomb izhaja, da je treba uporabiti test sorazmernosti na podlagi načela sorazmernosti, navedenega v uvodni izjavi 48 Direktive 2001/29, s čimer se strinjam. Vendar imata družbi Nintendo in PC Box glede tega testa različni izhodišči in zagovarjata različna rezultata.
54. Strinjam se s stališčem Komisije, da mora nacionalno sodišče obravnavati, ali je mogoče glede na trenutno stanje tehnologije željen učinek preprečevanja ali omejevanja dejanj, za katera je potrebno dovoljenje imetnika pravice, uresničiti brez preprečevanja ali omejevanja dejanj, za katera tako dovoljenje ni potrebno. Drugače povedano, ali bi lahko družba Nintendo svoje ali licenčne igre zaščitila, ne da bi preprečila ali omejila rabo iger „homebrew“ na svojih konzolah?
55. Strinjam se tudi s previdnim in večplastnim načinom, s katerim je svoje stališče podala Komisija. Testa sorazmernosti ni mogoče zožiti zgolj na ugotovitev, da je oviranje zakonite dejavnosti neupoštevno, ker je le postransko (družba Nintendo), ali da je vsako omejevanje združljivosti nesorazmerno (družba PC Box).
56. Ta test v svoji običajni obliki, kot ga uporablja Sodišče, zajema ugotavljanje, ali ukrep sledi legitimnemu cilju, ali je primeren za dosego tega cilja in ali ne presega tistega, kar je potrebno za njegovo uresničitev.
57. Glede prvega elementa testa, je cilj preprečevanja ali omejevanja dejanj, ki jih imetnik pravice ne dovoli, sestavni del kateregakoli sistema avtorskih pravic in je izrecno spodbujan s pravnim varstvom, ki ga zahteva člen 6 Direktive 2001/29.
58. Če tehnični ukrepi družbe Nintendo sledijo le temu zakonitemu cilju, je vprašanje njihove primernosti za dosego tega cilja povezano z vprašanjem njihove učinkovitosti, ki sem ga obravnavala v točkah od 45 do 47 zgoraj. Nacionalno sodišče mora na podlagi predloženih dokazov ugotoviti, s katerim od razpoložljivih tehničnih ukrepov je mogoče zagotoviti učinkovito zaščito proti nezakonitemu reproduciranju iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo. Morda ukrepi, ki bi zagotovili popolno zaščito pred takimi dejanji, ne obstajajo. Vendar se lahko z različnimi ukrepi zagotovi različne stopnje omejevanja. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali stopnja omejevanja, ki se zagotovi s spornim tehničnim ukrepom, zagotavlja učinkovito zaščito pred nedovoljenimi dejanji.
59. Če pa bi nacionalno sodišče ugotovilo, da je družba Nintendo sledila tudi kateremukoli drugemu cilju, ki ga ta direktiva ne upravičuje, bi bilo treba pri ugotavljanju, ali so tehnični ukrepi primerni za uresničitev legitimnega cilja preprečevanja ali omejevanja nedovoljenih dejanj, upoštevati, v kakšni meri narava tehničnih ukrepov ustreza temu drugemu cilju.
60. Zadnje vprašanje se nanaša na to, ali ukrepi ne presegajo tistega, kar je nujno potrebno za uresničitev cilja preprečevanja ali omejevanja nedovoljenega reproduciranja iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo.
61. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče upoštevati stopnjo omejevanja dejanj, za katera dovoljenje imetnika pravice ni potrebno. Katere vrste dejanj se dejansko preprečuje ali omejuje, če so sporni tehnični ukrepi uporabljeni in se jim ne izogne? Kako pomembno je, da se takih dejanj ne preprečuje ali omejuje?
62. Ne glede na ugotovitev stopnje oviranja spornih tehničnih ukrepov bo treba ugotoviti, ali obstajajo drugi manj škodljivi ukrepi, ki zagotavljajo primerljivo varstvo imetnikovih pravic. V zvezi s tem je lahko primerno upoštevati relativne stroške različnih vrst tehničnih ukrepov skupaj s kakršnimikoli dejavniki, ki bi lahko vplivali ali izbiro enega od njih.
63. Nacionalno sodišče mora na podlagi meril, kot so ta, ki sem jih (netaksativno) navedla zgoraj, ugotoviti, ali so sporni tehnični ukrepi iz postopka v glavni stvari sorazmerni za uresničitev cilja varstva proti nedovoljenim dejanjem v skladu s členom 6 Direktive 2001/29 in so torej predmet pravnega varstva, ki ga zahteva ta določba, ali pa presegajo tisto, kar je potrebno za tak namen, in torej niso predmet takega varstva.
64. Vendar je treba za popolno analizo varstva upoštevati tudi naprave, izdelke, komponente ali storitve, proti katerim se varstvo uporablja, na kar se nanaša drugo vprašanje.
Drugo vprašanje
65. Nacionalno sodišče prosi za smernice glede „namembnosti, ki jo imetnik pravic pripisuje proizvodu, v katerega se vstavi zaščitena vsebina“ (konzole družbe Nintendo), in obsega, narave in pomena rab naprav, zoper katere se uporablja zaščita („mod chips“ in „game copiers“ družbe PC Box).
66. Glede prvega dela vprašanja se nacionalno sodišče sklicuje na sodno prakso italijanskega kazenskega sodišča, v skladu s katero je na podlagi načina, s katerim so konzole predstavljene javnosti, in tega, da so namenjene igranju iger, očitno mogoče sklepati, da je primarni namen rabe „mod chips“ izogibanje sprejetim tehničnim ukrepom. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali je tako sklepanje pravilno, med drugim v postopku, kot je ta, ki ga obravnava. Družba Nintendo in Komisija menita, da namen rabe konzol, ki ga navede proizvajalec, ni upoštevno merilo za presojo namena „mod chips“ ali „game copiers“. Družba PC Box v svojih zelo kratkih ugotovitvah v zvezi s tem vprašanjem, ki jih je navedla v okviru udeležbe v sporu, zavzema enako stališče, poljska vlada pa meni, da je nameravana raba merilo, ki ga je mogoče upoštevati, ki pa ni odločilno.
67. Tudi sama menim, da posebna raba, ki jo družba Nintendo pripisuje svojim konzolam, ni upoštevna pri ugotavljanju, ali je treba varstvo zagotoviti proti dobavi naprav družbe PC Box. Pomembno je, ali te naprave spadajo na področje uporabe člena 6(2) Direktive 2001/29, zato je treba odgovoriti na drugi del vprašanja, ki se nanaša na obseg, naravo in pomen rab naprav družbe PC Box.
68. Kot je poudarila Komisija, če je tehnični ukrep zajet z varstvom v skladu s členom 6(2) Direktive 2001/29, je treba to varstvo zagotoviti proti proizvodnji, uvozu, distribuiranju, prodaji, najemu, oglaševanju za prodajo ali najem ali posesti za komercialne namene naprav, izdelkov, ki (a) se promovirajo, oglašujejo ali tržijo z namenom izognitve zadevnim tehničnim ukrepom, ali (b) so le majhnega komercialnega pomena ali imajo le majhno uporabo razen izognitve, ali (c) so prvenstveno načrtovane, izdelane, prirejene v namen omogočanja ali olajševanja izognitve. Če nobeno od teh meril ni izpolnjeno, se varstvo v skladu s to določbo ne zagotovi, če pa je izpolnjeno le eno od meril, je varstvo treba zagotoviti.
69. Nacionalno sodišče se v svojem vprašanju bolj kot na točki (a) in (c), torej na namen, s katerim se naprave trži ali s katerim so izdelane, osredotoča na točko (b), torej na velik komercialni pomen zadevnih naprav. Sprašuje, katera kvantitatvna in/ali kvalitativna merila je treba uporabiti pri ugotavljanju, ali so „mod chips“ ali „game copiers“ družbe PC Box „le majhnega komercialnega pomena [in] ali imajo le majhno uporabo razen izognitve“ tehničnim ukrepom družbe Nintendo?
70. Vključitev kvantitativnega merila v vprašanje kaže na to, da nacionalno sodišče razmišlja, da bi presodilo dokaze na primer o tem, kako pogosto se naprave družbe PC Box dejansko uporabljajo za omogočanje igranja nedovoljenih kopij iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo na konzolah Nintendo ter kako pogosto se uporabljajo za igranje iger, s katerimi se ne krši avtorskih pravic iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo.
71. Družba Nintendo trdi, da to kaže na napačno razumevanje, saj ni pomembno, ali obstaja velik komercialni pomen ali velika uporaba, s katero se ne olajšuje kršitev izključne pravice, varovane s tehničnimi ukrepi, ampak le, ali obstaja velik komercialni pomen ali uporaba, s katero se ne izogiba takim ukrepom, ne glede na vrsto dejanja ali aktivnosti, ki je s tem olajšana.
72. Vendar je Komisija na obravnavi poudarila, da namen Direktive 2001/29 ni določanje kakršnihkoli drugih pravic, ki niso navedene v členih 2, 3 in 4 (v bistvu pravice odobriti ali zavrniti dovoljenje za reproduciranje, posredovanje ali distribucijo zaščitenih del). Pravno varstvo v skladu s členom 6 se zahteva le proti izogibanju, ki bi kršilo naštete pravice.(20) Zato je treba obravnavati končni namen in rabo naprav družbe PC Box in ne zgolj vprašanje, ali obstaja velik komercialni pomen ali raba, ki ni izogibanje tehničnim ukrepom družbe Nintendo.
73. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo in dodajam, da so enaki dejavniki upoštevni pri presoji samih tehničnih ukrepov družbe Nintendo.
74. Ni sporno, da so tehnični ukrepi družbe Nintendo blokirali nedovoljena dejanja (rabo nedovoljenih kopij iger Nintendo in licenčnih iger Nintendo) in dejanja, za katera dovoljenje ni potrebno (raba drugih iger), ter da naprave družbe PC Box omogočajo izogibanje blokiranju v obeh primerih. Blokiranje in izogibanje torej soobstajata in sta dve strani iste medalje.
75. Obseg, v katerem se naprave družbe PC Box dejansko lahko uporablja za namene, ki niso omogočanje kršitev izključne pravice, je torej dejavnik, ki ga je treba upoštevati ne le pri ugotavljanju, ali te naprave spadajo na področje uporabe člena 6(2) Direktive 2001/29, ampak tudi, ali so tehnični ukrepi družbe Nintendo v skladu s testom sorazmernosti. Če je mogoče dokazati, da se te naprave primarno uporabljajo za take namene (kar bo presodilo nacionalno sodišče), to pomeni ne samo, da se uporabljajo na način, ki ne krši izključnih pravic, ki jih varuje Direktiva 2001/29, ampak tudi, da je zelo verjetno, da so ti tehnični ukrepi nesorazmerni. Če pa je mogoče dokazati, da se naprave primarno uporabljajo tako, da se krši izključne pravice, bo to močan indic, da so ukrepi sorazmerni. Zato bo kvantitativna presoja končnega namena za izognitev tehničnim ukrepom z napravami, če je mogoča, upoštevna pri ugotavljanju, ali so tehnični ukrepi družbe Nintendo na splošno zajeti s pravnim varstvom in ali je treba zagotoviti varstvo proti trženju naprav družbe PC Box.
76. Vprašanje nacionalnega sodišča, ki se nanaša na kvalitativno merilo, je bilo le omenjeno v stališčih, posredovanih Sodišču. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je nacionalno sodišče menilo, da je to, da se omogoči uporabo konzol družbe Nintendo za namene, ki ne kršijo izključne pravice, lahko pomembnejše od preprečevanja ali omejevanja nedovoljenih dejanj.
77. Zgoraj(21) sem navedla, da so take ugotovitve lahko upoštevne pri uporabi testa sorazmernosti za tehnične ukrepe družbe Nintendo. Menim, da so lahko pomembne tudi v zvezi z vprašanjem, ali je treba zagotoviti varstvo proti trženju naprav družbe PC Box.
78. Strinjam se, da je lahko v nekaterih primerih zelo pomembno (v drugih pa manj), da uporaba tehničnih ukrepov za varstvo izključnih pravic ne posega v pravice uporabnikov, da izvajajo dejanja, za katera dovoljenje ni potrebno. Vendar je treba glede na to, da te pravice uporabnikov niso temeljne pravice, ustrezno priznati tudi varstvo avtorskih in sorodnih pravic. Nazadnje, tako kvalitativno merilo, je treba presojati ob upoštevanju že obravnavanega kvantitativnega merila, torej obsega in pogostosti rab, s katerimi se krši izključne pravice, in rab, s katerimi se teh pravic ne krši.
Predlog
79. Glede na zgornje ugotovitve menim, da bi moralo Sodišče na vprašanja, ki jih je predložilo Tribunale di Milano, odgovoriti:
1. V skladu s sistemom, ki ga vzpostavlja Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, „tehnični ukrepi“ v smislu člena 6 te direktive lahko zajemajo ukrepe, ki se uporabljajo ne le v zaščitenih delih, ampak tudi v napravah, ki omogočajo dostop do teh del.
2. Nacionalno sodišče mora pri ugotavljanju, ali so taki ukrepi, kadar njihov učinek ni le preprečevanje in omejevanje dejanj, za katera se v skladu s to direktivo zahteva avtorjevo dovoljenje, ampak tudi dejanj, za katera se tako dovoljenje ne zahteva, varovani v skladu s členom 6 Direktive 2001/29/ES, preizkusiti, ali je uporaba ukrepa v skladu z načelom sorazmernosti in tudi, ali je glede na trenutno stanje tehnologije primarni učinek mogoče uresničiti brez sekundarnega učinka ali tako, da je ta sekundarni učinek manjši.
3. Pri ugotavljanju, ali je treba varstvo zagotoviti proti kakršnikoli dobavi naprav, izdelkov, komponent ali storitev v skladu s členom 6(2) Direktive 2001/29, ni treba upoštevati posebne nameravane rabe, ki jo je napravi, s katero se omogoča dostop do zavarovanega dela, pripisal imetnik pravice. V nasprotju s tem je za presojo upošteven obseg, v katerem so naprave, izdelki, komponente ali storitve, proti katerim se uporabi varstvo, uporabljene ali bi lahko bile uporabljene za legitimne namene, ki niso dovoljena dejanja, za katera je potrebno dovoljenje imetnika pravice.