Zadeva C‑176/11

HIT hoteli, igralnice, turizem, d. d., Nova Gorica
in
HIT LARIX, prirejanje posebnih iger na srečo in turizem, d. d.

proti

Bundesminister für Finanzen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (Avstrija))

„Člen 56 PDEU – Omejitev svobode opravljanja storitev – Igre na srečo – Ureditev države članice, ki prepoveduje oglaševanje igralnic, ki so v drugih državah, če raven pravnega varstva igralcev v teh državah ni enakovredna ravni pravnega varstva, ki je zagotovljena na nacionalni ravni – Utemeljenost – Nujni razlogi v splošnem interesu – Sorazmernost”

Povzetek sodbe

Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Igre na srečo – Nacionalna ureditev, ki oglaševanje igralnic iz druge države članice dovoljuje le, če je pravno varstvo igralcev v tej državi enakovredno pravnemu varstvu po nacionalni ureditvi – Dopustnost

(člen 56 PDEU)

Člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, ki v tej državi članici oglaševanje igralnic iz druge države članice dovoljuje le, če zakonske določbe o varstvu igralcev, ki jih je sprejela ta druga država članica, določajo vsebinsko enakovredne varovalke kot upoštevni predpisi, ki veljajo v prvonavedeni državi članici.

Taka ureditev omejuje svobodo opravljanja storitev, ki jo zagotavlja člen 56 PDEU, vendar jo je mogoče utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu, kot sta varstvo potrošnikov ter preprečevanje goljufij in spodbujanja čezmerne porabe državljanov pri igranju iger na srečo. Kljub temu morajo omejitve, ki jih določijo države članice, izpolnjevati zahteve načela sorazmernosti. Ker to področje ni usklajeno, lahko države članice prosto določajo cilje svoje politike na področju iger na srečo in lahko natančno določijo želeno raven varstva. Zato zadevna zakonodaja, če za dodelitev dovoljenja za oglaševanje zahteva le, da se dokaže, da se zagotavlja vsebinsko enakovredno varstvo pred tveganji, povezanimi z igrami na srečo, kot ga zagotavlja ta zakonodaja, ne presega tega, kar je nujno.

Bilo bi drugače, taka ureditev pa bi se štela za nesorazmerno, če bi se zahtevalo, da so v drugi državi članici pravila enaka, ali če bi ta ureditev vsebovala pravila, ki ne bi bila v neposredni zvezi s tveganji, ki izhajajo iz iger na srečo.

(Glej točke od 19 do 22, 24, 31, 32 in 36 ter izrek.)