SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. septembra 2014(*)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Direktiva 2001/29/ES – Avtorska pravica in sorodne pravice – Izjeme in omejitve – Člen 5(3)(n) – Uporaba del ali predmetov sorodnih pravic v namen raziskave ali zasebnega študija – Dajanje na voljo knjige posameznim pripadnikom javnosti na temu namenjenih terminalih v javni knjižnici – Pojem dela, ki ni urejeno s ‚prodajnimi ali licenčnimi pogoji‘ – Pravica knjižnice, da digitalizira delo, ki je del njene zbirke, da ga da na voljo uporabnikom na temu namenjenih terminalih – Dajanje dela na voljo na temu namenjenih terminalih, ki omogočajo tiskanje tega dela na papir ali njegovo shranjevanje na ključ USB“
V zadevi C‑117/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 20. septembra 2012, ki je prispela na Sodišče 14. marca 2013, v postopku
Technische Universität Darmstadt
proti
Eugen Ulmer KG,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, M. Safjan, J. Malenovský, sodnika, A. Prechal (poročevalka) in K. Jürimäe, sodnici,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. februarja 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Technische Universität Darmstadt N. Rauer in D. Ettig, odvetnika,
– za Eugen Ulmer KG U. Karpenstein in G. Schulze, odvetnika,
– za nemško vlado T. Henze, J. Kemper in K. Petersen, agenti,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom in A. Collabolletta, avvocati dello Stato,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za finsko vlado H. Leppo, agentka,
– za Evropsko komisijo F. Bulst in J. Samnadda, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(3)(n) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Technische Universität Darmstadt (v nadaljevanju: TU Darmstadt) in družbo Eugen Ulmer KG (v nadaljevanju: Ulmer), ker TU Darmstadt na terminalih, ki so v prostorih knjižnice, javnosti daje na voljo knjigo, ki je v njeni zbirki in na kateri ima pravico do uporabe družba Ulmer.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 31, 34, 36, 40, 44, 45 in 51 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. […]
[…]
(34) Države članice naj imajo možnost, da dopuščajo določene izjeme ali omejitve na primer za izobraževalne in znanstvene namene v dobro javnih institucij, kot so knjižnice in arhivi, v namene poročanja novic, za citiranje, za omogočanje uporabe invalidom, za uporabo v javni varnosti in za uporabo v upravnih in sodnih postopkih.
[…]
(36) Države članice lahko predvidijo pravično nadomestilo za imetnike pravic tudi, kadar uporabljajo izbirne določbe o izjemah ali omejitvah, ki takšnega nadomestila ne zahtevajo.
[…]
(40) Države članice lahko predvidijo izjemo ali omejitev v korist določenih neprofitnih ustanov, na primer javnih knjižnic in podobnih institucij, pa tudi arhivov. Vendar pa naj bo to omejeno na določene posebne primere, ki jih zajema pravica reproduciranja. […] Zato je treba spodbujati posebne pogodbe ali licence, ki so, ne da bi povzročale neravnovesje, ugodne za takšne ustanove in namene širjenja, ki jim služijo.
[…]
(44) Izjeme in omejitve, ki jih predvideva ta direktiva, je treba uporabljati v skladu z mednarodnimi obveznostmi. Takšne izjeme in omejitve se ne smejo uporabljati na način, ki vpliva na legitimne interese imetnika pravic ali ki nasprotuje normalnemu izkoriščanju njegovega dela ali predmeta sorodnih pravic. […]
(45) Izjeme in omejitve, predvidene v členu 5(2), (3) in (4), pa ne smejo preprečiti opredeljevanja pogodbenih odnosov, oblikovanih za zagotovitev pravičnega nadomestila za imetnike pravic, kadar to dovoljuje nacionalna zakonodaja.
[…]
(51) […] Države članice naj spodbujajo prostovoljne ukrepe, ki jih sprejemajo imetniki pravic, vključno s sklepanjem in izvajanjem dogovorov med imetniki pravic in drugimi zadevnimi strankami, da prilagodijo doseganje ciljev določenih izjem ali omejitev, ki jih predvideva nacionalni zakon v skladu s to direktivo.“
4 Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela
[…]“.
5 Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavku 1 določa:
„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“
6 Člen 5 te direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v svojem odstavku 2 določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
(a) v zvezi z reprodukcijami na papirju ali podobnem mediju, ki se pridobijo z uporabo kater koli fotografske tehnike ali na kak drug način s podobnim učinkom, z izjemo grafičnih izdaj glasbenega dela, ob pogoju, da imetniki pravic dobijo pravično nadomestilo;
(b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu;
(c) v zvezi s posebnimi dejanji reproduciranja, ki jih izvedejo javno dostopne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeji ali arhivi in ki niso storjena zaradi neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi;
[…]“
7 Člen 5(3) Direktive 2001/29 določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:
[…]
(n) uporaba s priobčitvijo ali dajanjem na voljo javnosti del ali predmetov sorodnih pravic, ki niso urejeni s prodajnimi ali licenčnimi pogoji, navedenimi v njihovih zbirkah, v namen raziskave ali zasebnega študija posameznim pripadnikom javnosti po temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v prostorih [institucij], navedenih v odstavku 2(c);
[.…]“
8 Člen 5(5) te direktive določa:
„Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“
Nemško pravo
9 Člen 52b zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte (Urheberrechtsgesetz), v nadaljevanju: UrhG) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. I, str. 1273) v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, določa:
„Reproduciranje del na elektronskih bralnih mestih v javnih knjižnicah ter v muzejih in arhivih
Objavljena dela iz zbirke javno dostopnih knjižnic, muzejev ali arhivov, ki neposredno ali posredno ne uresničujejo gospodarskega ali pridobitnega namena, se lahko dajejo na voljo izključno v prostorih zadevne institucije na temu namenjenih elektronskih bralnih mestih, in sicer v namen raziskave ali zasebnega študija, če to ni v nasprotju s pogodbenimi določbami. Na elektronskih bralnih mestih se načeloma ne sme dati na voljo več primerkov dela, kot jih vsebuje zbirka institucije. Za dajanje na voljo je treba plačati pravično nadomestilo. Zadevno pravico lahko uveljavlja samo kolektivna organizacija.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
10 TU Darmstadt upravlja regionalno univerzitetno knjižnico, v kateri je namestila elektronska bralna mesta, na katerih lahko predstavniki javnosti dostopajo do del iz zbirke te knjižnice.
11 Med temi deli je od januarja 2009 učbenik W. Schulzeja, naslovljen „Einführung in die neuere Geschichte“ (v nadaljevanju: sporni učbenik), ki ga je izdala družba Ulmer, znanstvena založba s sedežem v Stuttgartu (Nemčija).
12 TU Darmstadt ni sprejela ponudbe družbe Ulmer z dne 29. januarja 2009, naj učbenike, ki jih izdaja zadevna družba, med katerimi je sporni učbenik, kupi in uporablja v obliki elektronskih knjig.
13 TU Darmstadt je ta učbenik digitalizirala, da bi ga uporabnikom dala na voljo na elektronskih bralnih mestih, nameščenih v prostorih svoje knjižnice. Na teh bralnih mestih ni bilo mogoče hkrati dostopati do več primerkov dela, kot jih je bilo na voljo v zbirki te knjižnice. Uporabniki navedenih bralnih mest so lahko delo v celoti ali delno natisnili na papir ali ga shranili na ključ USB in ga v tej obliki odnesli iz knjižnice.
14 Potem ko je družba Ulmer vložila tožbo pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni), je to v sodbi z dne 6. marca 2011 ugotovilo, da bi morala imetnik pravic in institucija predhodno – zato da bi bila uporaba člena 52b UrhG izključena – skleniti dogovor o digitalni uporabi dela. Poleg tega je to sodišče zavrnilo predlog družbe Ulmer, naj se TU Darmstadt prepove digitalizacija ali omogočanje digitalizacije spornega učbenika. Ugodilo pa je predlogu zadevne družbe, naj se prepove možnost, da uporabniki knjižnice TU Darmstadt na elektronskih bralnih mestih, nameščenih v tej knjižnici, tiskajo to delo in/ali ga shranjujejo na ključ USB in/ali te reprodukcije odnašajo iz knjižnice.
15 Potem ko je TU Darmstadt pri Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) neposredno vložila revizijo, je to sodišče ugotovilo, da se primarno postavlja vprašanje, ali so dela in predmeti sorodnih pravic „urejeni s prodajnimi ali licenčnimi pogoji“ v smislu člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, če imetnik pravic instituciji, na katero se ta določba nanaša, ponudi sklenitev – pod primernimi pogoji – licenčne pogodbe za uporabo teh del ali predmetov sorodnih pravic, ali pa je treba upoštevati drugo razlago teh določb, v skladu s katero bi bili zajeti le primeri, v katerih sta zadevna imetnik pravic in institucija o tem sklenila pogodbo.
16 Navedeno sodišče ugotavlja, da – nasprotno kot nemška različica – angleška in francoska različica te določbe potrjujeta prvo od teh razlag. To razlago naj bi bilo mogoče utemeljiti tudi s splošno sistematiko in ciljem Direktive 2001/29. Če naj bi, nasprotno, samo sklenitev pogodbe omogočala izključitev uporabe navedene določbe, bi lahko zadevna institucija zavrnila primerno ponudbo imetnika pravice, da bi lahko uveljavljala zadevno omejitev, kar naj bi pomenilo tudi, da ta imetnik ne bi prejel pravičnega nadomestila, kar pa naj bi bil eden od ciljev te direktive.
17 Drugič, predložitveno sodišče želi vedeti, ali je treba člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da državam članicam omogoča, da institucijam, navedenim v tem členu, priznajo pravico, da dela iz svojih zbirk digitalizirajo, če uporaba s priobčitvijo ali dajanje na voljo javnosti na terminalih zahteva tako reproduciranje. Predložitveno sodišče meni, da bi države članice morale imeti tako pomožno pristojnost, da bi lahko določile tako izjemo od pravice reproduciranja, določene v členu 2 te direktive, ali tako omejitev te pravice, saj naj v nasprotnem primeru ne bi bil zagotovljen polni učinek člena 5(3)(n) navedene direktive. V vsakem primeru naj bi bilo mogoče o taki pristojnosti sklepati iz člena 5(2)(c) navedene direktive.
18 Tretjič, predložitveno sodišče meni, da se v sporu v glavni stvari postavlja vprašanje, ali imajo države članice v skladu s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29 možnost, da določijo omejitveno ureditev, ki uporabnikom institucije, navedene v tem členu, omogoča, da dela, za katera jim zadevna institucija omogoča uporabo s priobčitvijo ali jim jih daje na voljo na svojih terminalih, v celoti ali deloma natisnejo na papir ali shranijo na ključ USB.
19 To sodišče v zvezi s tem meni, najprej, da bi lahko bili to tiskanje, shranjevanje ali prenos – čeprav se zanje, ker se nanašajo na reproduciranje dela, načeloma ne uporabijo omejitve iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 – dovoljeni kot razširitev tega, da zadevna institucija omogoča priobčitev ali daje na voljo delo, na podlagi druge omejitve, namreč izjeme, imenovane „za privatno razmnoževanje“ iz člena 5(2)(b) navedene direktive.
20 Dalje, cilj, ki se uresničuje s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, namreč omogočanje učinkovite uporabe besedil, ki so priobčena ali se dajejo na voljo na terminalu institucije, kot je knjižnica, v namen raziskave ali zasebnega študija, naj bi bilo treba razumeti v smislu razlage te določbe, v skladu s katero bi bilo tiskanje dela na terminalu na papir dovoljeno, shranjevanje na ključ USB pa ne.
21 Nazadnje, predložitveno sodišče meni, da bi taka razlaga člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 omogočila tudi zagotoviti to, da obseg omejitve, določene v tem členu, spoštuje trodelni pogoj iz člena 5(5) navedene direktive. Shranjevanje dela na ključ USB naj bi namreč bolj posegalo v avtorjevo avtorsko pravico na tem delu kot tiskanje tega dela na papir.
22 V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali veljajo prodajni ali licenčni pogoji v smislu člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, če imetnik pravice institucijam, navedenim v tem členu, ponuja sklenitev licenčnih pogodb o uporabi del pod primernimi pogoji?
2. Ali lahko države članice na podlagi člena 5(3)(n) Direktive 2001/29/ES institucijam priznajo pravico, da digitalizirajo dela iz svojih zbirk, če je to potrebno, da se dajo ta dela na voljo na terminalih?
3. Ali lahko pravice, ki jih določijo države članice v skladu s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, segajo tako daleč, da lahko uporabniki terminalov dela, ki so na njih dana na voljo, natisnejo na papir ali shranijo na ključ USB?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
23 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je delo urejeno s „prodajnimi ali licenčnimi pogoji“ v smislu člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, če je imetnik pravic instituciji, kot je javno dostopna knjižnica, ponudil sklenitev licenčne pogodbe za to delo ali pogodbe o uporabi tega dela pod primernimi pogoji.
24 Vsi zainteresirani subjekti, ki so predložili pisna stališča, razen družbe Ulmer, predlagajo, naj se na to vprašanje odgovori nikalno, in v bistvu podpirajo razlago, da je treba pojem „prodajni ali licenčni pogoji“ iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da sta imetnik pravic in zadevna institucija morala skleniti licenčno pogodbo ali pogodbo o uporabi zadevnega dela, v kateri sta opredelila pogoje, pod katerimi ga lahko ta institucija uporablja.
25 Družba Ulmer zatrjuje, da samo to, da imetnik pravice javno dostopni knjižnici ponudi sklenitev licenčne pogodbe ali pogodbe o uporabi, če je ta ponudba „primerna“, zadostuje, da se člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 ne uporabi.
26 Najprej, v zvezi s tem je iz primerjave jezikovnih različic člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, zlasti iz angleške, francoske, nemške in španske različice, ki uporabljajo pojme „terms“, „conditions“, „Regelung“ in „condiciones“, razvidno, da je zakonodajalec Unije v besedilu te določbe uporabil pojem „pogoji“ ali „določbe“, ki se prej nanaša na dejansko sklenjene pogodbene določbe kot na preproste ponudbe pogodb.
27 Dalje, opozoriti je treba, da je namen omejitve iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 spodbujanje javnega interesa, povezanega s spodbujanjem raziskav in zasebnega študija, in sicer s širjenjem znanja, kar je med drugim temeljni cilj inštitucij, kot so javno dostopne knjižnice.
28 Razlaga, ki jo zagovarja družba Ulmer, pa pomeni, da bi lahko imetnik pravice z enostranskim in v bistvu diskrecijskim posredovanjem zadevni instituciji odvzel pravico do uveljavljanja te omejitve ter s tem preprečil uresničevanje njenega temeljnega cilja in spodbujanje navedenega javnega interesa.
29 Poleg tega je v uvodni izjavi 40 Direktive 2001/29 navedeno, da je treba spodbujati posebne pogodbe ali licence, ki so, ne da bi povzročale neravnovesje, ugodne za take ustanove in namene širjenja, ki jim služijo.
30 Kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 21 in 22 sklepnih predlogov, je v uvodnih izjavah 45 in 51 te direktive, vključno z nemško različico, potrjeno, da se med drugim glede izjem in omejitev iz člena 5(3) Direktive 2001/29 sklicuje na dejanska pogodbena razmerja ter sklepanje in izvajanje dejanskih pogodbenih dogovorov, in ne na preproste ponudbe pogodb ali licenc.
31 Prav tako je razlaga, ki jo predlaga družba Ulmer, težko združljiva s ciljem, ki ga uresničuje člen 5(3)(n) Direktive 2001/29, namreč da se zagotovi pravično ravnotežje pravic in interesov med imetniki pravic na eni strani in uporabniki varovanih del, ki želijo te priobčiti javnosti v namen raziskave ali zasebnega študija, ki ga izvajajo posamezniki, na drugi strani.
32 Poleg tega, če bi samo to, da se predlaga sklenitev licenčne pogodbe ali pogodbe o uporabi, zadostovalo za izključitev uporabe člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, bi lahko taka razlaga izničila velik del vsebine omejitve, določene v tem členu, celo njen polni učinek, saj bi se, če bi se ta razlaga sprejela, kot je to navedla družba Ulmer, navedena omejitev uporabila le za vse redkejša dela, za katera na trgu še ni ponujena elektronska različica, zlasti v obliki elektronske knjige.
33 Nazadnje, razlage, da morajo obstajati dejansko dogovorjeni pogodbeni pogoji, nasprotno kot to trdi družba Ulmer, tudi ni mogoče zavrniti zaradi tega, ker naj bi bila v nasprotju s trodelnim pogojem iz člena 5(5) Direktive 2001/29.
34 V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da za omejitev iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 velja več pogojev, s katerimi se zagotavlja, da taka omejitev – tudi če se uporaba te določbe izključi samo v primeru sklenitve dejanskih pogodbenih pogojev – ostane veljavna v posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem del in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.
35 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „prodajni ali licenčni pogoji“ iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pomeni, da sta morala imetnik pravic in institucija, kot je javno dostopna knjižnica iz te določbe, skleniti licenčno pogodbo za zadevno delo ali pogodbo o uporabi zadevnega dela, s katero se določijo pogoji, pod katerimi ga ta institucija lahko uporablja.
Drugo vprašanje
36 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica javno dostopnim knjižnicam iz te določbe prizna pravico, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to dejanje reproduciranja potrebno, da se dajo ta dela uporabnikom na voljo na posebnih terminalih v prostorih te institucije.
37 Na začetku je treba poudariti, da ni sporno, da je digitalizacija dela, pri čemer gre v bistvu za to, da se to delo pretvori iz analognega formata v digitalni, dejanje reproduciranja tega dela.
38 Tako se postavlja vprašanje, ali člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 državam članicam dovoljuje, da javno dostopnim knjižnicam priznajo pravico reproduciranja, čeprav imajo avtorji v skladu s členom 2 te direktive izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo reproduciranje svojih del.
39 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da se v skladu z odstavkom 3 člena 5 Direktive 2001/29 izjeme in omejitve iz navedenega odstavka nanašajo na pravice iz členov 2 in 3 te direktive in s tem tako na izključno pravico reproduciranja, ki jo ima imetnik pravic, kot na pravico priobčitve del javnosti.
40 Vendar člen 5(3)(n) navedene direktive omejuje uporabo del v smislu te določbe na njihovo „priobčitev in dajanje na voljo“ in s tem na dejanja, ki so zajeta samo z izključno pravico priobčitve del javnosti, določeno v členu 3 te direktive.
41 Dalje, opozoriti je treba, da za to, da gre za „dejanje priobčitve“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 zlasti zadostuje, da je delo javnosti dano na voljo tako, da imajo lahko osebe, ki jo sestavljajo, do njega dostop, pri čemer ni odločilno, ali to možnost uporabljajo (sodba Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točka 19).
42 Iz tega izhaja, da je treba v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, to, da institucija, kot je javno dostopna knjižnica iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, omogoča dostop do dela iz svoje zbirke „javnosti“, torej vsem posameznikom, ki uporabljajo posebne terminale, nameščene v njenih prostorih, in sicer v namen raziskav ali zasebnega študija, opredeliti kot „dajanje na voljo“ in zato kot „dejanje priobčitve“ v smislu člena 3(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo Svensson in drugi, EU:C:2014:76, točka 20).
43 Kar zadeva pravico priobčitve del, ki jo imajo institucije, kot so javno dostopne knjižnice iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, v okviru pogojev, določenih v tem členu, bi bilo mogoče, da bi bil izničen velik del njene vsebine, celo njen polni učinek, če te institucije ne bi imele akcesorne pravice, da digitalizirajo zadevna dela.
44 Ta pravica je navedenim institucijam priznana v členu 5(2)(c) Direktive 2001/29, če gre za „posebna dejanja reproduciranja“.
45 Ta pogoj posebnosti je treba razlagati tako, da zadevnim institucijam praviloma ni dovoljeno, da digitalizirajo svoje celotne zbirke.
46 Nasprotno, ta pogoj je načeloma spoštovan, če je digitalizacija nekaterih del iz zbirke potrebna za „uporab[o] s priobčitvijo ali dajanjem na voljo […] v namen raziskave ali zasebnega študija posameznim pripadnikom javnosti po temu namenjenih terminalih“, kot to določa člen 5(3)(n) Direktive 2001/29.
47 Poleg tega je treba obseg te akcesorne pravice digitalizacije pojasniti z razlago člena 5(2)(c) Direktive 2001/29 ob upoštevanju člena 5(5) te direktive, ki določa, da se ta omejitev uporabi le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic, pri čemer namen te zadnjenavedene določbe ni širitev obsega izjem in omejitev, določenih v členu 5(2) navedene direktive (glej v tem smislu sodbi Infopaq International, C‑5/08, EU:C:2009:465, točka 58, in ACI Adam in drugi, C‑435/12, EU:C:2014:254, točka 26).
48 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se v okviru zadevne nacionalne zakonodaje pravilno upoštevajo pogoji, določeni v členu 5(5) navedene direktive, saj je, prvič, iz člena 52b UrhG razvidno, da to, da javno dostopne knjižnice digitalizirajo dela, ne sme povzročiti, da bi število primerkov katerega koli dela, ki se da uporabnikom na voljo na posebnih terminalih, presegalo število primerkov, ki so jih knjižnice pridobile v analognem formatu. Drugič, če v skladu s to določbo nacionalnega prava za digitalizacijo dela ni določena obveznost nadomestila, je treba za poznejša dajanja na voljo tega dela v digitalnem formatu na posebnih terminalih plačati pravično nadomestilo.
49 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 v povezavi s členom 5(2)(c) te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica javno dostopnim knjižnicam iz te določbe prizna pravico, da digitalizirajo dela iz svojih zbirk, če je to dejanje reproduciranja potrebno, da se dajo ta dela uporabnikom na voljo na posebnih terminalih v prostorih te institucije.
Tretje vprašanje
50 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica javno dostopnim knjižnicam iz te določbe prizna pravico, da dajo dela uporabnikom na voljo na posebnih terminalih, ki omogočajo tiskanje teh del na papir ali njihovo shranjevanje na ključ USB.
51 Kot je razvidno iz točk 40 in 42 te sodbe, omejitev iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 v bistvu zajema le nekatera dejanja priobčitve, ki so navadno zajeta z izključno pravico imetnika iz člena 3 te direktive, namreč tista, s katerimi zadevne institucije dajejo delo na voljo posameznikom v namen raziskave ali zasebnega študija na posebnih terminalih, nameščenih v svojih prostorih.
52 Ni pa sporno, da dejanja, kot sta tiskanje dela na papir ali shranjevanje tega dela na ključ USB, čeprav so omogočena zaradi nekaterih funkcij, s katerimi so opremljeni posebni terminali, na katerih se lahko do teh del dostopa, niso dejanja „priobčitve“ v smislu člena 3 Direktive 2001/29, temveč dejanja „reproduciranja“ v smislu člena 2 te direktive.
53 Gre namreč za ustvarjanje nove analogne ali digitalne kopije digitalnega primerka dela, ki ga institucija daje uporabnikom na voljo na posebnih terminalih.
54 Ta dejanja reproduciranja v nasprotju z nekaterimi postopki digitalizacije dela tudi ne morejo biti dovoljena na podlagi akcesorne pravice, ki izhaja iz povezanih določb členov 5(2)(c) in 5(3)(n) Direktive 2001/29, saj niso potrebna za omogočanje dajanja tega dela uporabnikom na voljo na posebnih terminalih v skladu s pogoji iz teh določb. Poleg tega teh dejanj, ker jih ne izvajajo institucije iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, temveč uporabniki posebnih terminalov, nameščenih v prostorih teh institucij, ni mogoče dovoliti na podlagi te določbe.
55 Taka dejanja reproduciranja na analognem ali digitalnem mediju pa se lahko v posameznem primeru dovolijo na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so bile prenesene izjeme ali omejitve, določene v členu 5(2)(a) ali (b) Direktive 2001/29, če so pogoji iz teh določb, zlasti pogoj glede pravičnega nadomestila, do katerega mora biti upravičen vsak imetnik pravic, izpolnjeni v vsakem zadevnem primeru.
56 Poleg tega se mora s temi dejanji reproduciranja spoštovati pogoje, določene v členu 5(5) Direktive 2001/29. Obseg reproduciranih besedil zato med drugim ne sme pretirano vplivati na legitimne interese imetnika avtorske pravice.
57 Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da ne zajema dejanj, kot sta tiskanje del na papir ali njihovo shranjevanje na ključ USB, ki jih uporabniki opravijo na posebnih terminalih, nameščenih v javno dostopnih knjižnicah iz te določbe. Taka dejanja pa se lahko v posameznem primeru dovolijo na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so bile prenesene izjeme ali omejitve, določene v členu 5(2)(a) ali (b) navedene direktive, če so pogoji iz teh določb izpolnjeni v vsakem zadevnem primeru.
Stroški
58 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Pojem „prodajni ali licenčni pogoji“ iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da pomeni, da sta morala imetnik pravic in institucija, kot je javno dostopna knjižnica iz te določbe, skleniti licenčno pogodbo za zadevno delo ali pogodbo o uporabi zadevnega dela, s katero se določijo pogoji, pod katerimi ga ta institucija lahko uporablja.
2. Člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 v povezavi s členom 5(2)(c) te direktive je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica javno dostopnim knjižnicam iz te določbe prizna pravico, da digitalizirajo dela iz svojih zbirk, če je to dejanje reproduciranja potrebno, da se dajo ta dela uporabnikom na voljo na posebnih terminalih v prostorih te institucije.
3. Člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da ne zajema dejanj, kot sta tiskanje del na papir ali njihovo shranjevanje na ključ USB, ki jih uporabniki opravijo na posebnih terminalih, nameščenih v javno dostopnih knjižnicah iz te določbe. Taka dejanja pa se lahko v posameznem primeru dovolijo na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so bile prenesene izjeme ali omejitve, določene v členu 5(2)(a) ali (b) navedene direktive, če so pogoji iz teh določb izpolnjeni v vsakem zadevnem primeru.
Podpisi