Zadeva C‑625/10

Evropska komisija

proti

Francoski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države – Promet – Razvoj železnic Skupnosti – Direktiva 91/440/EGS – Člen 6(3) in Priloga II – Direktiva 2001/14/ES – Člen 14(2) – Neobstoj pravne neodvisnosti upravljavca železniške infrastrukture – Člen 11 – Neobstoj načrta izvedbe – Nepopoln prenos“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 18. aprila 2013

1.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju

(člen 258 PDEU)

2.        Promet – Skupna politika – Razvoj železnic Skupnosti – Razlikovanje med upravljanjem infrastrukture in opravljanjem prevoza – Odločilne funkcije, ki jih je treba zaupati neodvisnemu organu – Pojem – Priprava tehničnih študij izvedbe, potrebnih za obravnavanje prošenj za vlakovne poti in za dodeljevanje vlakovnih poti v zadnji minuti – Vključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, člen 14(2); Direktiva Sveta 91/440, člen 6(3) in Priloga II)

3.        Promet – Železniški promet – Direktiva 2001/14  – Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin – Naložitev uporabnin za uporabo infrastrukture – Obveznosti držav članic – Uvedba načrta izvedbe – Obseg

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, člen 11(1) in (2))

4.        Promet – Železniški promet – Direktiva 2001/14 – Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin  – Naložitev uporabnin za uporabo infrastrukture – Obveznosti držav članic – Uvedba mehanizmov, ki bi upravljavca infrastrukture spodbudili k zmanjšanju stroškov, povezanih z infrastrukturno storitvijo, ali k znižanju uporabnin za dostop – Obveznost določitve drugačnih ukrepov – Neobstoj

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, členi 6(2) in (3), 7(3) in 8(1))

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 43.)

2.        V skladu s Prilogo II k Direktivi 91/440 o razvoju železnic Skupnosti se za odločilne funkcije v smislu člena 6(3) te direktive štejejo priprava in odločanje o izdaji licenc prevoznikom v železniškem prometu, vključno z dodeljevanjem posameznih licenc, odločanje o dodeljevanju vlakovnih poti, vključno z opredelitvijo in oceno razpoložljivosti ter dodeljevanjem posameznih vlakovnih poti, odločanje o zaračunavanju uporabnin za uporabo infrastrukture in spremljanje izpolnjevanja obveznosti javne službe pri zagotavljanju nekaterih storitev.

Iz naštetega izhaja, da prevozniku v železniškem prometu ni mogoče zaupati priprave tehničnih študij izvedbe, potrebnih za obravnavanje prošenj za vlakovne poti, pred odločitvijo o dodelitvi vlakovnih poti v zadnji minuti, saj na eni strani te študije prispevajo k opredelitvi in oceni razpoložljivosti vlakovnih poti, na drugi strani pa je dodeljevanje vlakovnih poti v zadnji minuti dodeljevanje posameznih vlakovnih poti, določeno v Prilogi II k Direktivi 91/440, te funkcije pa je zato treba zaupati neodvisnemu organu. Člen 14(2) Direktive 2001/14 namreč določa, da so subjekti, ki so pristojni za dodeljevanje, pravno, organizacijsko in pri odločanju neodvisni od vseh prevoznikov v železniškem prometu.

(Glej točke od 46 do 48.)

3.        Iz člena 11(1) Direktive 2001/14 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture izhaja, da morajo po eni strani države članice v ureditve zaračunavanja infrastrukture vključiti načrt izvedbe, katerega namen je spodbujati prevoznike v železniškem prometu in upravljavca infrastrukture k izboljšanju kakovosti izvedbe železniškega omrežja. Po drugi strani države članice glede vrste spodbujevalnih ukrepov, ki jih lahko sprejmejo, ohranijo svobodno izbiro glede konkretnih ukrepov, ki so del tega načrta, če ti sestavljajo skladno in pregledno celoto, ki jo je mogoče opredeliti kot „načrt izvedbe“.

V zvezi s tem ureditev, ki se odraža v posebnem zaračunavanju uporabnin, ki se uporablja za dajatev za rezervacijo tovornih vlakovnih poti, katerih skupna dolžina je najmanj 300 km in hitrost najmanj 70 km/h, ni skladna in pregledna celota, ki bi jo lahko šteli za načrt izvedbe v smislu člena 11 Direktive 2001/14. Ta člen zahteva, da države članice dejansko uvedejo načrt izvedbe v ureditvi zaračunavanja.

Poleg tega določbe o plačilu odškodnine upravljavcu infrastrukture v primeru neuporabe vlakovne poti po krivdi prevoznika v železniškem prometu in plačilu odškodnine prevozniku v železniškem prometu po ukinitvi vlakovne poti zaradi upravljavca prav tako ne pomenijo načrta izvedbe.

Nazadnje, glede poskusne uvedbe posebnega načrta izvedbe, določenega s pogodbo o izpolnjevanju ciljev, je ta načrt le v pristojnosti upravljavca infrastrukture. Zato pogodba o izpolnjevanju ciljev ne pomeni načrta izvedbe, ki ne bi spodbujal le upravljavca infrastrukture, ampak tudi prevoznike v železniškem prometu. Poleg tega se v skladu s členom 11(2) Direktive 2001/14 osnovna načela načrta izvedbe uporabljajo za celotno omrežje. Določbe pogodbe o izpolnjevanju ciljev pa so omejene na omrežje tovornega prometa.

(Glej točke 70 in od 72 do 74.)

4.        Iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture izhaja, da lahko države članice določijo spodbujevalne ukrepe za znižanje stroškov zagotavljanja infrastrukture in znižanje uporabnin za dostop v okviru večletne pogodbe ali s predpisi. Nikakor pa ni določeno, da je treba te ukrepe sprejeti drugače.

Poleg tega ukrepi za spodbujanje znižanja stroškov zagotavljanja infrastrukture lahko povzročijo le znižanje uporabnin za dostop ne glede na to, ali so določene na podlagi člena 7(3) Direktive 2001/14 ali na podlagi člena 8(1) te direktive.

(Glej točke 78, 83 in 86.)