Language of document : ECLI:EU:C:2014:2037

Zadeva C‑573/12

Ålands vindkraft AB

proti

Energimyndigheten

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo förvaltningsrätten i Linköping)

„Predhodno odločanje – Nacionalni program podpore, ki določa dodelitev zelenih certifikatov, s katerimi je mogoče trgovati, za naprave, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov – Obveznost dobaviteljev električne energije in nekaterih uporabnikov, da vsako leto vrnejo pristojnemu organu določeno kvoto zelenih certifikatov – Zavrnitev dodelitve zelenih certifikatov za proizvodne naprave, ki niso na ozemlju zadevne države članice – Direktiva 2009/28/ES – Člena 2, drugi odstavek, točka (k) in 3(3) – Prosti pretok blaga – Člen 34 PDEU“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 1. julija 2014

1.        Sodni postopek – Ustni del postopka – Ponovno odprtje – Pogoji

(Poslovnik Sodišča, člen 83)

2.        Okolje – Spodbujanje uporabe energije, proizvedene iz obnovljivih virov –Direktiva 2009/28 – Pravila glede programov podpore na nacionalni ravni – Program podpore – Pojem – Nacionalni program podpore, ki določa dodelitev certifikatov, s katerimi se lahko trguje, proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije – Ureditev, ki določa obveznost dobaviteljev električne energije in nekaterih uporabnikov, da vsako leto vrnejo pristojnemu organu določeno kvoto zelenih certifikatov – Vključitev – Zavrnitev dodelitve zelenih certifikatov za naprave, ki so zunaj zadevne države članice – Dopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2009/28, člena 2, drugi odstavek, (k) in 3(3))

3.        Prosti pretok blaga – Količinske omejitve – Ukrepi z enakim učinkom – Nacionalni program podpore, ki določa dodelitev certifikatov, s katerimi se lahko trguje, proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije – Obveznost dobaviteljev električne energije in nekaterih uporabnikov, da vsako leto vrnejo pristojnemu organu določeno kvoto zelenih certifikatov, sicer je zagrožena upravna sankcija – Zavrnitev dodelitve zelenih certifikatov za naprave, ki so zunaj zadevne države članice – Dopustnost – Utemeljitev – Spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije

(člen 34 PDEU)

4.        Pravo Unije – Načela – Pravna varnost – Nacionalni predpis, ki določa podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije – Ukrepi podpore, ki so omejeni na proizvodnjo zelene električne energije na ozemlju zadevne države članice – Krajevno področje uporabe, ki ne izhaja izrecno iz navedenega predpisa – Spoštovanje načela pravne varnosti – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 35.)

2.        Določbe členov 2, drugi odstavek, točka (k), in 3(3) Direktive 2009/28 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77 in 2003/30, je treba razlagati tako, da državi članici dopuščajo, da vzpostavi program podpore, ki določa dodelitev certifikatov, s katerimi se lahko trguje, proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije ob upoštevanju zgolj električne energije, ki se proizvede iz teh virov na območju te države, in ki za dobavitelje in nekatere uporabnike določa obveznost, da pristojnemu organu enkrat na leto vrnejo neko količino takih certifikatov, ki ustreza deležu njihove skupne dobavljene ali uporabljene količine električne energije.

Po eni strani ima namreč tak program podpore značilnosti, ki se zahtevajo za to, da se ga lahko opredeli kot „program podpore“ v smislu členov 2, drugi odstavek, točka (k), in 3(3) Direktive 2009/28. Po drugi strani pa zakonodajalec Unije državam članicam, ki so se odločile za program podpore, ki uporablja zelene certifikate, ni želel naložiti, da upravičenje do tega programa razširijo na zeleno električno energijo, ki je proizvedena na ozemlju druge države članice.

(Glej točke 48, 53, 54 in točko 1 izreka.)

3.        Člen 34 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki določa dodelitev certifikatov, s katerimi se lahko trguje, proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije ob upoštevanju zgolj električne energije, ki se proizvede iz teh virov na območju zadevne države članice, in ki za dobavitelje in nekatere uporabnike določa obveznost, da pristojnemu organu enkrat na leto vrnejo neko količino takih certifikatov, ki ustreza deležu njihove skupne dobavljene ali porabljene količine električne energije, sicer morajo plačati posebno dajatev.

Predpis utegne v resnici ovirati uvoz – zlasti zelene – električne energije iz drugih držav članic in gre zato za ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu, ki načeloma ni v skladu z obveznostmi prava Unije, ki izhajajo iz člena 34 PDEU.

Vendar s ciljem spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije, kot je ta, ki se uresničuje s takimi nacionalnimi predpisi, je načeloma mogoče upravičiti morebitne ovire prostega pretoka blaga.

Po eni strani je v trenutnem stanju prava Unije ozemeljsko omejitev, kot je ta, ki jo določajo taki predpisi, mogoče šteti za nujno za dosego legitimnega navedenega cilja. Čeprav je namreč dejansko res, da se a priori zdi, da se cilj varstva okolja, na katerem temelji povečanje proizvodnje in porabe zelene električne energije, v Uniji lahko zasleduje neodvisno od dejstva, da to povečanje izhaja iz naprav, ki so na ozemlju ene ali druge države članice, ker pravo Unije med drugim ni uskladilo nacionalnih programov podpore zeleni električni energiji, lahko države članice načeloma omejijo upravičenje do teh programov na proizvodnjo zelene električne energije na njihovem ozemlju.

Poleg tega lahko glede na trenutno stanje prava Unije država članica upravičeno meni, da taka ozemeljska omejitev ne gre prek tega, kar je potrebno za uresničitev cilja povečanja proizvodnje in posredno porabe zelene električne energije v Uniji.

Po drugi strani ob upoštevanju drugih značilnosti predpisa, skupaj z ozemeljsko omejitvijo, ta predpis kot celota izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz načela sorazmernosti.

(Glej točke 75, 82, od 92 do 94, 104, 105, 119 in točko 2 izreka.)

4.        Nacionalno sodišče je pristojno, da ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov, med katerimi je med drugim lahko normativni okvir prava Unije, v katerega spada nacionalni predpis, ki določa program podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije in na podlagi katerega je do podpore upravičena le proizvodnja zelene električne energije na nacionalnem ozemlju, preveri, ali navedeni predpis z vidika njegovega ozemeljskega področja uporabe izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz načela pravne varnosti.

(Glej točko 132 in točko 3 izreka.)