SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 1. julija 20101(1)
Zadeva C‑205/09
Szombathelyi Városi Ügyészség
proti
Emilu Eredicsu
in
Márii Vassné Sápi
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Szombathelyi Városi Bíróság, Madžarska)
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2001/220/PNZ – Pojem ‚žrtev‘ v kazenskem postopku – Pravna oseba – Poravnavanje med kazenskim postopkom“
I – Uvod
1. Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe daje Sodišču priložnost, da natančneje pojasni svojo dosedanjo sodno prakso o pojmu žrtve iz Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem postopku(2).
2. V pravnem sporu, v katerem organ kazenskega pregona obtoženemu ni omogočil poravnavanja v kazenskem postopku, predložitveno sodišče po eni strani ponovno postavlja vprašanje, ali je tudi pravna oseba žrtev v smislu Okvirnega sklepa. Po drugi strani sprašuje o zahtevah, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa, v zvezi s konkretno ureditvijo postopka poravnavanja.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Na podlagi člena 1(a) Okvirnega sklepa 2001/220 izraz žrtev pomeni „fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s telesno ali duševno poškodbo, čustvenim trpljenjem ali ekonomsko izgubo, ki so jo neposredno povzročila dejanja ali opustitve, ki kršijo kazensko zakonodajo države članice“.
4. Člen 1(e) Okvirnega sklepa 2001/220 določa pojem „poravnavanje v kazenskih zadevah“ „kot iskanje rešitve skozi postopek pogajanja med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, ki ga vodi pristojna oseba pred ali med kazenskim postopkom“.
5. Člen 10 Okvirnega sklepa 2001/220 določa:
„Poravnavanje med kazenskim postopkom
1. Vsaka država članica si prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah za kazniva dejanja, ki jih šteje za primern[a] za to vrsto ukrepa.
2. Vsaka država članica zagotovi, da se lahko upošteva vsak sporazum med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, dosežen med poravnavanjem v kazenskih zadevah.“
B – Nacionalno pravo
6. Člen 221/A madžarskega zakonika o kazenskem postopku (a büntetőeljárási törvény) določa:
„1. Postopek poravnavanja se lahko izvede na predlog osumljenca kaznivega dejanja ali žrtve oziroma z njunim soglasjem v kazenskih postopkih, če se ti nanašajo na kazniva dejanja zoper ljudi (poglavje XII, naslova I in III, kazenskega zakonika), zoper varnost prometa (poglavje XIII kazenskega zakonika) ali zoper premoženje (poglavje XVIII kazenskega zakonika), za katera je določena kazen zapora do pet let.
2. Cilj postopka poravnavanja je odprava posledic kaznivega dejanja in prihodnje zakonito ravnanje osumljenca kaznivega dejanja. Med postopkom poravnavanja se prizadeva doseči poravnava med osumljencem kaznivega dejanja in žrtvijo, ki temelji na aktivnem obžalovanju osumljenca kaznivega dejanja. Med kazenskim postopkom se lahko postopek poravnavanja izvede samo enkrat.
3. Državno tožilstvo po uradni dolžnosti ali na predlog osumljenca kaznivega dejanja, zagovornika ali žrtve postopek prekine za največ šest mesecev in izvede postopek poravnavanja,
(a) če je na podlagi člena 36 kazenskega zakonika določena možnost odstopa od kazenskega pregona ali odpustitev kazni;
(b) če osumljenec kaznivega dejanja med preiskavo prizna storitev kaznivega dejanja in je pripravljen in zmožen poravnati škodo, povzročeno žrtvi, ali drugače odpraviti škodljive posledice;
(c) če sta se osumljenec kaznivega dejanja in žrtev strinjala z izvedbo postopka poravnavanja in
(d) če je mogoče glede na vrsto kaznivega dejanja, način storitve kaznivega dejanja in osumljenca potek sodnega postopka prekiniti ali če bi bilo utemeljeno domnevati, da bo sodišče pri odmeri kazni upoštevalo aktivno obžalovanje.
[…]
5. Izjava, ki jo podata osumljenec in žrtev v postopku poravnavanja in ki se nanaša na okoliščine, ki so predmet postopka, nima dokazne vrednosti. Izid postopka poravnavanja se ne sme uporabiti zoper osumljenca.
[…]
7. Če se postopek poravnavanja konča in se uporabi člen 36(1) kazenskega zakonika, državno tožilstvo postopek ustavi; pri uporabi člena 36(2) kazenskega zakonika državno tožilstvo vloži obtožnico. Če je osumljenec začel izpolnjevati sporazum, dosežen v okviru postopka poravnavanja, ne da bi to vplivalo na možnost obsodbe v kazenskem postopku, lahko državno tožilstvo pri kaznivih dejanjih, za katera je določena kazen zapora do treh let, vložitev obtožnice odloži za eno do dve leti.“
7. Člen 266(3)(c) zakonika o kazenskem postopku določa, da lahko sodišče prekine postopek za največ šest mesecev zaradi izvedbe postopka poravnavanja. Člen 307 zakonika o kazenskem postopku poleg tega določa, da se lahko postopek prekine tudi po opravljeni obravnavi.
8. Člen 314 kazenskega zakonika (Büntető törvénykönyv) določa:
„1. Kdor oškoduje proračun Evropskih skupnosti tako, da poda lažnivo izjavo ali predloži nepravilno, lažno ali ponarejeno listino ali ne izpolni ali ne dovolj izpolni obveznosti posredovanja informacij, tako da lahko spravi v zmoto v zvezi
(a) s pomočmi iz skladov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu,
(b) z izplačili v korist proračuna Evropskih skupnosti oziroma proračuna, ki se upravlja v njihovem imenu
stori kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom do pet let.
2. V skladu z določbami iz prvega odstavka se kaznuje tudi, kdor uporabi
(a) pomoč v smislu odstavka 1(a) ali
(b) ugodnost v povezavi z izplačilom iz odstavka 1(b)
za drug namen, kot je bil odobren.“
9. Člen 318 kazenskega zakonika določa:
„1. Kdor z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi spravi koga v zmoto ali ga pusti v zmoti in tako povzroči škodo, stori kaznivo dejanje goljufije.
[…]
4. Kaznivo dejanje se kaznuje z zaporom do treh let, če
(a) je z goljufijo povzročena znatna škoda,
[…].“
10. Člen 138/A kazenskega zakonika določa:
„Za namene uporabe tega zakona […] je škoda
[…]
(b) znatna, če presega 200.000 HUF, vendar ne 2.000.000 HUF.“
11. Člen 36 kazenskega zakonika določa:
„1. Kdor v okviru postopka poravnavanja povrne škodo, ki je žrtvi nastala zaradi kaznivega dejanja zoper ljudi (poglavje XII, naslova I in III, kazenskega zakonika), zoper varnost prometa (poglavje XIII kazenskega zakonika) ali zoper premoženje (poglavje XVIII kazenskega zakonika), za katera je določena kazen zapora do pet let, ali kako drugače odpravi posledice kaznivega dejanja, se ne kaznuje.
2. Za kazniva dejanja v smislu odstavka 1, za katera je določena kazen zapora do pet let, se kazen ne izreče, če storilec povrne škodo žrtvi v okviru postopka poravnavanja ali če kako drugače odpravi posledice kaznivega dejanja.“
12. V členu 314(1) kazenskega zakonika določeno oškodovanje finančnih interesov Evropskih skupnosti je urejeno v poglavju XVII kazenskega zakonika (kazniva dejanja zoper gospodarstvo).
III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
13. Glavnemu obtožencu v postopku v glavni stvari, E. Eredicsu, organi kazenskega pregona očitajo, da je znesek 1.200.000 HUF iz sredstev programa Evropske unije z goljufijo na podlagi ponarejenih listin uporabil za drug namen in tako povzročil škodo madžarski družbi VÁTI, ki je nadzirala izvedbo subvencioniranega projekta in je bila odgovorna za zaključni račun, ter oškodoval proračun Evropske unije.
14. Pristojno državno tožilstvo v tem vidi oškodovanje finančnih interesov Evropske unije, ki se kaznuje na podlagi člena 314(1)(a) madžarskega kazenskega zakonika.
15. V okviru preiskave je večkrat zaslišalo E. Eredicsa, ki pa očitanih dejstev ni priznal.
16. Na podlagi izsledkov preiskave je državno tožilstvo pri mestnem sodišču Szombathely (Szombathelyi Városi Bíróság) 2. septembra 2008 vložilo obtožnico zoper Emila Eredicsa in soobtoženko.
17. Po prejemu obtožnice je predložitveno sodišče glavnega obtoženca o tem obvestilo 7. novembra 2008. Pred predložitvenim sodiščem je E. Eredics priznal očitana mu dejanja in vložil predlog za izvedbo poravnavanja, da bi dosegel ustavitev postopka ali odpustitev kazni na podlagi člena 221/A zakonika o kazenskem postopku.
18. Zastopnik družbe VÁTI kht se je strinjal z izvedbo postopka poravnavanja.
19. Državno tožilstvo meni, da kaznivo dejanje, ki se očita obtožencu, ne sodi v skupino kaznivih dejanj, za katera se lahko izvede postopek poravnavanja. Poleg tega se v obravnavanem primeru postopek poravnavanja ne more izvesti, ker E. Eredics v nasprotju z zahtevami madžarskega prava priznanja ni podal že med postopkom preiskave. Poleg tega je nesmiselno, da bi se družba VÁTI Kht. udeležila postopka poravnavanja kot žrtev in da bi se obtožencu naložilo, da ji plača odškodnino: dejanska žrtev je Evropska skupnost, saj so bili z uporabo sredstev Skupnosti za drug namen oškodovani finančni interesi Skupnosti in proračun Skupnosti, tako da zaradi posebnosti obravnavanega primera poravnavanje ni upravičeno.
IV – Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
20. Ob upoštevanju navedenega je Szombathelyi Városi Bíróság s sklepom z dne 22. aprila 2009, ki ga je Sodišče prejelo 8. junija 2009, postopek prekinilo in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali ‚oseba, ki ni fizična oseba‘, spada v obseg pojma ‚žrtev‘ v smislu člena 1(a) Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ glede na obveznost pospeševanja poravnavanja med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja v kazenskih zadevah iz člena 10 Okvirnega sklepa? Predložitveno sodišče s tem vprašanjem eksplicitno prosi Sodišče, da pojasni in dopolni sodbo z dne 28. junija 2007 v zadevi Dell'Orto, C-467/05.
2. Ali je mogoče pojem ‚kazniva dejanja‘ iz člena 10 Okvirnega sklepa 2001/220 razlagati tako, da zajema vsa kazniva dejanja, katerih znaki kaznivega dejanja, opredeljeni v zakonu, so si v bistvu podobni?
3. Ali je mogoče člen 10(1) Okvirnega sklepa 2001/220 razlagati tako, da so lahko pogoji za poravnavanje med storilcem in žrtvijo izpolnjeni vsaj do sprejetja odločitve na prvi stopnji, to pomeni, da je zahteva po priznanju dejstev med sodnim postopkom po koncu preiskave, če so izpolnjeni preostali zahtevani pogoji, primerna z vidika izpolnjevanja obveznosti pospeševanja poravnavanja?
4. Ali člen 10(1) Okvirnega sklepa 2001/220 zagotavlja, da se brez možnosti proste presoje dovoli splošni dostop do poravnavanja v kazenskih zadevah, če so izpolnjeni predhodni pogoji, predvideni z zakonom? Povedano drugače, ali je določba, da ‚je mogoče glede na vrsto kaznivega dejanja, način njegove storitve in osumljenca potek sodnega postopka prekiniti ali […] bi bilo utemeljeno domnevati, da bo sodišče pri odmeri kazni upoštevalo aktivno obžalovanje‘, v skladu z določbami (zahtevami) člena 10?“
21. V postopku pred Sodiščem so francoska, italijanska in madžarska vlada ter Komisija podale stališča.
V – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
22. S prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je lahko v zvezi s poravnavanjem na podlagi člena 10 Okvirnega sklepa v vsakem primeru tudi pravna oseba žrtev v smislu Okvirnega sklepa.
23. To vprašanje o osebnem področju uporabe Okvirnega sklepa je že bilo predmet sodbe Sodišča v zadevi Dell’Orto, za pojasnilo in dopolnitev katere predložitveno sodišče eksplicitno prosi. V tej sodbi je Sodišče odločilo, da je treba Okvirni sklep razlagati tako, da v postopku za izvršitev kazni, ki sledi dokončni kazenski sodbi, pojem žrtve v smislu Okvirnega sklepa ne obsega pravnih oseb.(3)
24. V obravnavanem postopku se zaradi tega postavlja vprašanje, ali je v okviru poravnavanja iz člena 10 Okvirnega sklepa pojem žrtve treba razumeti širše. To očitno ni tako.
25. Zoper to je treba najprej ugovarjati, da je v členu 1(a) Okvirnega sklepa pravno opredeljen pojem žrtve. Vnaprej je določeno, kdo je lahko „žrtev“ v smislu Okvirnega sklepa, in sicer so to lahko izključno fizične osebe. Oporne točke za domnevo, da bi se lahko pojem žrtve na posameznih področjih urejanja Okvirnega sklepa razumel širše, niso razvidne iz besedila Okvirnega sklepa.
26. Kot sem navedla v svojih sklepnih predlogih v zadevi Dell’Orto, tudi sistematična in teleološka razlaga Okvirnega sklepa ne govorita v prid razširitvi pojma žrtve v nasprotju z njegovim besedilom. Veliko določb Okvirnega sklepa se lahko namreč glede na njihovo vsebino izključno nanaša samo na fizične osebe.(4) Kot primer naj navedem člen 1(a), ki navaja telesno ali duševno poškodbo ali čustveno trpljenje kot mogočo škodo, ki jo utrpi žrtev. V tem smislu so lahko prizadete samo fizične osebe. Navesti je treba tudi člen 2(1), po katerem je treba zagotoviti, da se žrtve obravnavajo ob ustreznem spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva.
27. Možnost vključitve pravnih oseb v pojem žrtve prav tako ne izhaja iz temeljnih pravic, ki jih mora spoštovati zakonodajalec Unije. Zakonodajalec bi se lahko tudi ob upoštevanju načela enakega obravnavanja omejil zgolj na obravnavo fizičnih oseb. Sicer lahko zaradi kaznivih dejanj škoda nastane tudi pravnim osebam, vendar je že iz opredelitve pojma žrtve iz člena 1(a) Okvirnega sklepa 2001/220 razvidno, da škoda, ki jo utrpijo fizične osebe, pogosto ne pomeni zgolj materialne izgube, temveč lahko s telesno ali duševno poškodbo ter čustvenim trpljenjem doseže čisto druge razsežnosti kot pri pravnih osebah. Poleg tega je treba fizične osebe v kazenskih postopkih pogosto veliko bolj zaščititi kot pravne osebe, ki običajno imajo strokovno podporo. To so objektivni razlogi za privilegirano obravnavo fizičnih oseb, ki so postale žrtve kaznivih dejanj.
28. Tako lahko ugotovimo, da iz Okvirnega sklepa 2001/220 ne izhaja, da bi se lahko opredelitev žrtve preko besedila te opredelitve razširila na pravne osebe. To velja tudi v povezavi s poravnavanjem iz člena 10 Okvirnega sklepa.
29. Na koncu je treba preučiti še ugovor predložitvenega sodišča, da lahko v primeru, če v pojem žrtve iz Okvirnega sklepa niso vključene pravne osebe, pride do neenakega obravnavanja žrtev kaznivih dejanj s strani držav članic. Nekatere države članice naj bi namreč pri prenosu Okvirnega sklepa izhajale iz širokega pojma žrtve in vanj vključile tudi pravne osebe. V primerjavi s temi državami članicami so žrtve v državah članicah, v katerih pod pojem žrtve spadajo samo fizične osebe, v slabšem položaju.
30. To neenako obravnavanje je posledica tega, da se želi z Okvirnim sklepom doseči zgolj uskladitev ukrepov za položaj fizičnih oseb. Da lahko na neusklajenem področju prihaja do neenakega obravnavanja med državami članicami, je značilno za to delno uskladitev in se ne more odpraviti s širšo razlago Okvirnega sklepa v nasprotju z njegovim jasnim besedilom.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
31. Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba pojem „kaznivo dejanje“ v smislu člena 10 Okvirnega sklepa razlagati tako, da zajema vsa kazniva dejanja, katerih znaki kaznivega dejanja, opredeljeni v zakonu, so si v bistvu podobni.
32. Ozadje tega vprašanja je, da se v madžarskem pravu lahko izvede poravnavanje v primeru kaznivega dejanja goljufije tudi, če je žrtev kaznivega dejanja pravna oseba. Če pa gre za oškodovanje finančnih interesov Evropskih skupnosti na podlagi člena 314 kazenskega zakonika, poravnavanje v madžarskem pravu ni predvideno. Poglavje XVII kazenskega zakonika (kazniva dejanja zoper gospodarstvo), ki vsebuje to določbo, ne spada med poglavja, za katera člen 221/A zakonika o kazenskem postopku določa možnost postopka poravnavanja.(5)
33. Predložitveno sodišče meni, da so znaki kaznivega dejanja goljufije in oškodovanja finančnih interesov Evropske unije v bistvu enaki. Zaradi tega se sprašuje, ali lahko zakonodajalec države članice na področju kazenskega prava v primeru podobnih kaznivih dejanj prosto odloča o tem, ali bo zanje predvidel možnost poravnavanja, ali pa pravo Unije zahteva enotno obravnavo.
34. Najprej je treba na tem mestu opozoriti, da je madžarska vlada v okviru svojih stališč s prepričljivimi navedbami pojasnila, da se znaki obeh kaznivih dejanj po madžarskem pravu med seboj znatno razlikujejo. Končno bi bila sicer naloga predložitvenega sodišča, da dokončno pojasni, ali so znaki obeh kaznivih dejanj med seboj primerljivi.
35. Madžarska in italijanska vlada menita, da je drugo vprašanje z vidika odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje očitno hipotetično, zaradi česar nanj ni treba odgovoriti, ker se nanaša na kaznivo dejanje zoper pravno osebo, ki je Okvirni sklep ne zajema.
36. Vendar madžarski zakonodajalec pri znakih kaznivih dejanj, pri katerih je predvidel možnost poravnavanja(6), dopušča poravnavanje tako v primerih, v katerih so žrtve fizične osebe, kot tudi v primerih, v katerih so to pravne osebe. V obravnavnem primeru bi se torej lahko odločil za tako imenovani „čezmeren prenos“ Okvirnega sklepa, s čimer se je tako tudi z vidika poravnavanja pri pravnih osebah želel nasloniti na Okvirni sklep.
37. Skladno z ustaljeno sodno prakso je v takem primeru čezmernega prenosa vprašanje o razlagi prava Unije dopustno. V interesu pravnega reda Unije je namreč, da se zaradi izogibanja prihodnjim različnim razlagam vsaka določba prava Unije razlaga enotno, in sicer ne glede na okoliščine, v katerih se uporablja.(7)
38. Če bi Sodišče izhajalo iz čezmernega prenosa, bi moralo pojasniti, ali je na področju uporabe Okvirnega sklepa, to je v povezavi s fizičnimi osebami, država članica zavezana določiti možnost poravnavanja enotno za vsa podobna kazniva dejanja.
39. Sicer je že iz besedila Okvirnega sklepa razvidno, da daje državam članicam glede poravnavanja v kazenskih zadevah široko diskrecijsko pravico. Tako po eni strani v zelo blagi obliki govori samo o tem, da si države članice prizadevajo za pospeševanje poravnavanja. To poravnavanje morajo države članice pospeševati samo pri tistih kaznivih dejanjih, ki jih štejejo za „primerna“. Merilo primernosti daje državam članicam široko polje proste presoje pri določanju kaznivih dejanj, za katera predvidijo poravnavanje. Vendar bi se bilo treba vprašati, ali načelo enakega obravnavanja, ki velja v pravu Unije in ki ga morajo države članice spoštovati pri prenosu Okvirnega sklepa, te zavezuje, da morajo v primeru, ko za določene delikte predvidijo možnost poravnavanja, to enotno uvesti za vsa podobna kazniva dejanja. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do neenakega obravnavanja oseb, ki so bile žrtve v bistvu podobnih kaznivih dejanj. Žrtev določenega kaznivega dejanja bi imela možnost izvedbe poravnavanja, medtem ko žrtev v bistvu podobnega kaznivega dejanja te možnosti ne bi imela. V zvezi s tem bi bilo treba poleg tega razjasniti še vprašanje, ali je tako neenako obravnavanje upravičeno z vidika razmislekov o preprečevanju kaznivih dejanj.
40. Glede teh vprašanj na tem mestu ne želim podati dokončnega stališča, ker po mojem mnenju v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o čezmernem prenosu. Madžarski zakonodajalec se je namreč v zvezi s kaznivim dejanjem oškodovanja finančnih interesov Skupnosti – ki je merodajno v obravnavanem primeru – pri katerem žrtve ne morejo biti fizične osebe, zavestno odločil za to, da ne predvidi možnosti poravnavanja. To kaznivo dejanje ne sodi v skupino kaznivih dejanj na podlagi člena 221/A(1) madžarskega zakonika o kazenskem postopku, za katera je predvidena možnost poravnavanja. Zato ni bil v tem oziru po vsej verjetnosti nameravan noben čezmeren prenos Okvirnega sklepa. Madžarska vlada se sklicuje celo na to, da bi bilo poravnavanje v obravnavanem primeru contra legem. S tem, da madžarski zakonodajalec v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji določa možnost poravnavanja tudi pri pravnih osebah kot žrtvah, se je torej odločil za delni čezmeren prenos. Za kaznivo dejanje, ki je merodajno v obravnavanem primeru, in skupino kaznivih dejanj, v katero se uvršča, ni bil izveden čezmeren prenos.
41. Tudi navedbe predložitvenega sodišča k drugemu vprašanju za predhodno odločanje ne napeljujejo na to, da bi sodišče drugo vprašanje postavilo ob upoštevanju čezmernega prenosa. Nasprotno, drugo vprašanje predložitvenega sodišča razumem razumem tako, da se z njim sprašuje, ali pravo Unije državo članico zavezuje, da mora predvideti možnost poravnavanja za pravne osebe, če nacionalno pravo za podobno kaznivo dejanje določa možnost takega poravnavanja v primeru pravne osebe kot žrtve.
42. V zvezi s tem je treba pojasniti, da država članica ni zavezana predvideti možnost poravnavanja, če je žrtev kaznivega dejanja pravna oseba. Načelo enakega obravnavanja, ki velja v pravu Unije, velja namreč samo na področju uporabe prava Unije, ki ga v obravnavanem primeru določa Okvirni sklep. Okvirni sklep vsebuje samo določbe, ki se nanašajo na fizične osebe kot žrtve kaznivih dejanj, pravne osebe kot žrtve pa ne sodijo na področje uporabe Okvirnega sklepa in s tem tudi ne prava Unije. Zaradi tega iz načela enakega obravnavanja, ki velja v pravu Unije, ne izhaja obveznost določitve možnosti poravnavanja v kazenskih zadevah za primere, v katerih je postala žrtev kaznivega dejanja pravna oseba, če nacionalno pravo določa možnost poravnave za v bistvu podobno kaznivo dejanje tudi, če je žrtev pravna oseba.
C – Uvodna pripomba k tretjemu in četrtemu vprašanju za predhodno odločanje
43. S tretjim in četrtim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče izvedeti več o konkretni vsebini postopka poravnavanja iz člena 10 Okvirnega sklepa. Nekateri udeleženci menijo, da sta ti vprašanji očitno hipotetični, zaradi česar Sodišču nanju ni treba odgovoriti. Ker sta odgovora na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje že pokazala, da v postopku v glavni stvari ni prizadeta nobena žrtev v smislu Okvirnega sklepa in da tudi iz načela enakega obravnavanja ne izhaja obveznost določitve poravnavanja za konkretno kaznivo dejanje, čeprav je žrtev pravna oseba, tudi sama menim, da na navedeni vprašanji ni treba odgovoriti.
44. Morda pa bo Sodišče kljub temu ob upoštevanju razmislekov o „čezmernem prenosu“ Okvirnega sklepa, navedenih zgoraj v točki 36 teh sklepnih predlogov, želelo odgovoriti tudi na ti dve vprašanji, zato ju bom v nadaljevanju podredno preučila.
D – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
45. Glede postopka poravnavanja predložitveno sodišče najprej sprašuje, ali je treba člen 10 Okvirnega sklepa razlagati tako, da so lahko pogoji za poravnavanje med storilcem in žrtvijo izpolnjeni vsaj do sprejetja odločitve na prvi stopnji.
46. V svojih izvajanjih k temu vprašanju se predložitevno sodišče sklicuje na to, da je po njegovem mnenju v nasprotju s pravico do obrambe osumljenca kaznivega dejanja, če je izvedba poravnavanja odvisna od predhodnega priznanja med preiskavo. Skladno z madžarskim pravom o kazenskem postopku se namreč za izvedbo postopka poravnavanja med drugim zahteva, da „osumljenec kaznivega dejanja v preiskavi prizna kazniva dejanja in da je pripravljen in zmožen poravnati škodo, povzročeno žrtvi, ali drugače odpraviti škodljive posledice“(8).
47. Tretje vprašanje za predhodno odločanje ima tako dva vidika. Po eni strani je treba pojasniti, do katerega trenutka mora biti mogoče poravnavanje. Po drugi strani pa je treba preučiti, ali je združljivo z Okvirnim sklepom, da se kot pogoj za izvedbo poravnavanja zahteva priznanje že v fazi preiskave.
1. Trenutek postopka poravnave
48. Člen 10(1) Okvirnega sklepa določa, da si država članica prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah.
49. Lahko bi se štelo, da ni združljivo s to zahtevo, če država članica predvidi možnost poravnavanja samo med postopkom preiskave, s čimer pospešuje poravnavanje izključno v zgodnji fazi postopka.
50. „Poravnavanje v kazenskih zadevah“ je v členu 1(e) Okvirnega sklepa izrecno opredeljeno kot iskanje rešitve skozi postopek pogajanja med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, ki ga vodi pristojna oseba pred ali med kazenskim postopkom. Seveda se poravnavanje posebej obsežno pospešuje, če do njega pride še pred koncem kazenskega postopka. Iz Okvirnega sklepa pa ne izhaja tako obsežno pospeševanje poravnavanja. Okvirni sklep namreč poravnavanje izrecno določa kot iskanje rešitve pred ali med kazenskim postopkom in se tako zadovolji z zahtevo, da v neki fazi postopka sploh obstaja možnost poravnavanja. Iz uporabe veznika „ali“ v Okvirnem sklepu je jasno razvidno, da se lahko poravnavanje izvede tako v postopku preiskave kot tudi v sodnem postopku, vendar ni nujno, da je hkrati mogoče v obeh. Tako imajo države članice široko diskrecijsko pravico, podeljeno z Okvirnim sklepom, ali bodo možnost poravnavanja omejile samo na eno fazo postopka.
51. Poleg tega je madžarska vlada že navedla, da je v madžarskem pravu poravnavanje mogoče tudi po koncu postopka preiskave, med sodnim postopkom, kar je potrjeno tudi z besedilom člena 266(3) zakonika o kazenskem postopku. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje tako morda sprašuje, kdaj je sprejemljiv trenutek za priznanje kot pogoj za poravnavanje. Na to se nanaša tudi drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje.
2. Priznanje osumljenca kaznivega dejanja
52. V madžarskem pravu je na podlagi člena 221/A(3)(b) zakonika o kazenskem postopku izvedba poravnavanja odvisna od priznanja dejstev med postopkom preiskave. V nadaljevanju je treba pojasniti, ali je s tem ustrezno izpolnjena zahteva iz člena 10 o pospeševanju poravnavanja.
53. Okvirni sklep ne določa podrobneje, kako morajo države članice urediti postopek poravnavanja. Člen 10(1) države članice zavezuje samo na splošno, da si prizadevajo za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah. Na podlagi odstavka 2 vsaka država članica zagotovi, da se lahko upošteva vsak sporazum med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, dosežen med poravnavanjem v kazenskih zadevah.
54. Nacionalni zakonodajalci imajo tako z Okvirnim sklepom široko diskrecijsko pravico glede konkretne ureditve poravnavanja.(9) Vendar Okvirni sklep v praksi ne sme biti prenesen tako, da bi se mu odvzela večina njegove praktične učinkovitosti, s čimer bi se kršila obveznost iz člena 2(1) tega sklepa, ki določa, da vsaka država članica zagotovi, da imajo žrtve resnično in primerno vlogo v njenem kazenskopravnem sistemu.(10)
55. Tudi na tem mestu je treba priznati, da se zdi z vidika obdolženca postopek poravnavanja privlačnejši, če se mu zanj ni treba odločiti že med preiskavo, temveč se lahko zanj odloči tudi še po vložitvi obtožnice. V tem primeru ima namreč obdolženec možnost, da počaka na ugotovitve iz preiskave. Če je postopek poravnavanja privlačnejši za obdolženca, bo prednosti takega postopka uživala tudi žrtev, če si to seveda želi.
56. Široke meje, ki so postavljene državam članicam pri prenosu Okvirnega sklepa, pa v obravnavanem primeru niso prekoračene, ker se z ureditvijo, kakršna je madžarska, Okvirnemu sklepu ne jemlje večina njegove praktične učinkovitosti. Po eni strani ostane široko področje uporabe za postopke poravnavanja, po drugi strani pa je mogoče navesti tudi razloge v prid ustvarjanju spodbud za čim zgodnejše poravnavanje že v preiskavi. Žrtvi je tako lahko na primer že vnaprej prihranjen morebiten težek sodni postopek, prav tako pa se lahko tudi s kazensko političnega vidika v madžarskem pravu določeni učinki poravnave na omilitev kazni ali celo ustavitev postopka tem bolj upravičijo, čim bolj zgodaj obdolženec prizna očitano mu kaznivo dejanje in si prizadeva doseči poravnavo z žrtvijo. Madžarska vlada je v tem smislu navedla, da je uvedla zahtevo po zgodnjem priznanju, da bi se preprečili taktiziranje in zlorabe s strani osumljenca.
57. Predložitveno sodišče meni, da pogojevanje izvedbe poravnavanja s priznanjem med preiskavo poleg tega pomeni kršitev privilegija obdolženca zoper samoobtožbo (nemo tenetur se ipsum accusare). Po mnenju predložitvenega sodišča obstaja nevarnost, da bi bil osumljenec nedopustno prisiljen k priznanju in s tem k temu, da bi se sam obtožil.
58. Francoska vlada zavrača trditev, da gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo s sklicevanjem na člen 221/A(5) madžarskega zakonika o kazenskem postopku. Ta določa, da izjava, ki jo podata osumljenec in žrtev v postopku poravnavanja in ki se nanaša na okoliščine, ki so predmet postopka, nima dokazne vrednosti. V obravnavanem primeru pa gre za priznanje osumljenca, ki ga poda v preiskavi pred izvedbo postopka poravnavanja. To priznanje zaradi trenutka, ko je bilo dano, torej ne bi smelo spadati na področje uporabe navedene določbe. Vprašanje za predhodno odločanje torej ni hipotetično zgolj že zaradi tega.
59. Okvirni sklep je treba razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic.(11) V obravnavani povezavi je treba omeniti zlasti v členu 6 EKČP in v členu 47(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(12) določeno pravico do poštenega sojenja.
60. Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic načelo privilegija zoper samoobtožbo pomeni bistvo pravice do poštenega sojenja v skladu s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(13) V skladu s to sodno prakso je njegov smisel in namen zlasti varstvo obtoženca pred zlorabo prisile s strani organov. Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča se privilegij zoper samoobtožbo nanaša predvsem na spoštovanje pravice obtoženca do molka. Privilegij zoper samoobtožbo dalje pomeni, da tožilstvo v kazenskem postopku pri utemeljitvi ne uporabi dokazov, ki so bili pridobljeni od obtoženca proti njegovi volji s prisilo ali pritiskom.(14)
61. Seznanjenost obdolženca z dejstvom, da če ne bo podal priznanja ali ga bo podal šele kasneje, ne bo več mogel uživati prednosti poravnave, vsekakor pomeni pritisk na obdolženca, da zgodaj poda svoje priznanje. Vendar ne pomeni prepovedanega pritiska ali prisile, če zakonodajalec zlasti na področju odmere kazni ustvarja pozitivne spodbude, ki naj bi obdolženca pripeljale do čim zgodnejšega priznanja. Tako se pri odmeri kazni lahko namreč na splošno upošteva priznanje z namenom omilitve kazni. Kot so pravilno domnevali vsi udeleženci postopka, se zaradi tega s postopkom poravnavanja, kot ga določa madžarsko pravo, ne krši pravica do poštenega sojenja.
E – Četrto vprašanje za predhodno odločanje
62. S četrtim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali člen 10(1) Okvirnega sklepa določa, da je treba brez izjeme zagotoviti splošen dostop do poravnavanja, če so izpolnjeni pogoji, predvideni z zakonom, ki ne sme biti odvisen od proste presoje pristojnih organov. Predložitveno sodišče v zvezi s tem napotuje na člen 221/A(3)(d) madžarskega zakonika o kazenskem postopku. Skladno s tem členom se državno tožilstvo odloči za izvedbo postopka poravnavanja, če je mogoče glede na vrsto kaznivega dejanja, način storitve kaznivega dejanja in osumljenca potek sodnega postopka prekiniti ali če bi bilo utemeljeno domnevati, da bo sodišče pri odmeri kazni upoštevalo aktivno obžalovanje.
63. Predložitveno sodišče meni, da madžarski predpis daje prostor za subjektivne presoje organa kazenskega pregona pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za poravnavanje, in to bi lahko oviralo izvedbo postopka poravnavanja. To naj ne bi prispevalo k pospešitvi poravnavanja na škodo žrtve.
64. Pri odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje je treba ponovno spomniti, da člen 10(1) Okvirnega sklepa ne vsebuje konkretnih podatkov o ureditvi postopka poravnavanja. Zato iz njega tudi ni mogoče neposredno razbrati, ali je lahko dostop do poravnavanja odvisen od proste presoje pristojnega organa. Okvirni sklep države članice samo na splošno zavezuje, da si morajo prizadevati za pospeševanje poravnavanja. Države članice imajo tako široko diskrecijsko pravico glede postopka poravnavanja in določitve pogojev za njegovo izvedbo.(15)
65. Vendar Okvirni sklep v praksi ne sme biti prenesen tako, da bi se mu odvzela večina njegove praktične učinkovitosti.(16) V členu 10(1) Okvirnega sklepa določeno obveznost pospeševanja poravnavanja je zaradi tega treba razlagati tako, da zahteva prenos, ki bo v praksi ohranil široko področje uporabe.
66. Ob upoštevanju navedenega, kot sta poudarili tudi italijanska in francoska vlada, to, da se pristojnim organom podeli široka diskrecijska pravica pri odločanju o izvedbi postopka poravnavanja, načeloma ne nasprotuje Okvirnemu sklepu. Člena 10(1) ni mogoče razlagati v tem smislu, da je treba žrtvi priznati splošno in brezpogojno pravico do poravnavanja. Posamična odločitev organov kazenskega pregona se zdi primerna, saj omogoča, da se upoštevajo vse posebne okoliščine posameznega primera, ki poleg interesa žrtve do poravnavanja lahko vključujejo še druge pomembne razmisleke in napovedi, in postopku poravnavanja ne odvzame njegove praktične učinkovitosti že od samega začetka.
67. Diskrecijska pravica, ki se priznava organom, pa mora temeljiti na objektivnih merilih, spoštovati mora temeljne pravice in ne sme dejansko onemogočati poravnave. Če se bo žrtev strinjala s poravnavanjem, se bo to pogosto dopustilo.
68. Glede na to, da s pravico države do uvedbe kazenskega postopka ni povezana samo skrb za varstvo žrtve, temveč se s kaznijo uresničujejo zlasti resocializacija storilca in preventivni cilji, je v nekaterih primerih vendarle dopustno zavrniti poravnavanje, kljub strinjanju žrtve z njim.
VI – Predlog
69. Na podlagi zgornjih razmislekov predlagam, da se na vprašanja za predhodno odločanje Szombathelyi Városi Bíróság odgovori:
1. Žrtve v smislu Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku so tudi v povezavi s poravnavanjem med kazenskim postopkom iz člena 10 Okvirnega sklepa izključno fizične osebe.
2. Iz prava Unije ne izhaja obveznost določitve poravnavanja v kazenskih zadevah za primere, ko je postala žrtev kaznivega dejanja pravna oseba, čeprav nacionalno pravo za v bistvu podobno kaznivo dejanje določa poravnavanje tudi za pravno osebo kot žrtev.