SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 26. februarja 2013(*)
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Postopki predaje med državami članicami – Odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča – Izvršitev kazni, izrečene v odsotnosti – Možnost preizkusa sodbe“
V zadevi C‑399/11,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal Constitucional (Španija) z odločbo z dne 9. junija 2011, ki je prispela na Sodišče 28. julija 2011, v postopku
Stefano Melloni
proti
Ministerio Fiscal,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, K. Lenaerts, podpredsednik, A. Tizzano, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, L. Bay Larsen, T. von Danwitz, A. Rosas in E. Jarašiūnas, predsedniki senatov, E. Levits, A. Ó Caoimh, J.‑C. Bonichot, M. Safjan (poročevalec) in C. G. Fernlund, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. julija 2012,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za S. Mellonija L. Casaubón Carles, odvetnik,
– za Ministerio Fiscal J. M. Caballero Sánchez-Izquierdo,
– za špansko vlado S. Centeno Huerta, agentka,
– za belgijsko vlado C. Pochet in T. Materne, agenta,
– za nemško vlado J. Kemper in T. Henze, agenta,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Palatiellom, avvocato dello Stato,
– za nizozemsko vlado J. Langer in C. Wissels, agenta,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,
– za poljsko vlado M. Szpunar, agent,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, agent,
– za vlado Združenega kraljestva H. Walker, agentka,
– za Svet Evropske unije P. Plaza García in T. Blanchet, agentki,
– za Evropsko komisijo I. Martínez del Peral, skupaj s H. Krämerjem in W. Bogensbergerjem, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. oktobra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago in po potrebi na veljavnost člena 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL L 81, str. 24, v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584). Sodišču se predlaga tudi, naj, če je to potrebno, preuči vprašanje, ali lahko država članica izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrne na podlagi člena 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) zaradi kršitev temeljnih pravic zadevne osebe, ki so zagotovljene z nacionalno ustavo.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med S. Mellonijem in Ministerio Fiscal zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki so ga izdali italijanski organi za izvršitev obsodbe na zaporno kazen, izrečene v odsotnosti.
Pravni okvir
Listina
3 Člen 47, drugi odstavek, Listine določa:
„Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.“
4 Člen 48(2) Listine določa:
„Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“
5 Člen 52(3) Listine določa:
„Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisano v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“
6 Člen 53 Listine, naslovljen „Raven varstva“, določa:
„Nobena določba te listine se ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je [Evropska] [u]nija ali vse države članice, predvsem [EKČP] ter ustave držav članic.“
Okvirna sklepa 2002/584 in 2009/299
7 Člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 določa:
„2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“
8 Člen 5 tega okvirnega sklepa je v prvotni različici določal:
„Za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko po zakonu izvršitvene države članice veljajo naslednji pogoji:
1. kadar je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki ju odreja sodna odločba, izrečena v odsotnosti in če zahtevana oseba ni bila osebno pozvana na obravnavo ali kako drugače ni bila obveščena o datumu in kraju obravnave, zaradi česar je bila odločba izdana v odsotnosti, se oseba lahko preda pod pogojem, da odreditvena država članica z ustreznim zagotovilom zajamči, da bo oseba, za katero je predvideno prijetje, imela možnost zaprositi za ponovno obravnavo svoje zadeve v odreditveni državi članici in biti navzoča pri sojenju;
[…]“
9 V Okvirnem sklepu 2009/299 so navedeni razlogi za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, če zadevna oseba na sojenju ni bila osebno navzoča. V njegovih uvodnih izjavah od 1 do 4 in 10 je navedeno:
„(1) Pravica obtoženca, da je osebno navzoč na sojenju, je zagotovljena s pravico do poštenega sojenja iz člena 6 [EKČP], kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. Prav tako je Sodišče določilo, da pravica obtoženca do tega, da je osebno navzoč na sojenju, ni absolutna ter da se lahko obtoženec pod nekaterimi pogoji po lastni volji izrecno ali molče, vendar nedvoumno, odpove tej pravici.
(2) Vprašanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, različni okvirni sklepi o izvajanju načela vzajemnega priznavanja pravnomočnih sodnih odločb ne obravnavajo enotno. Ta raznolikost bi lahko otežila delo pravnikov in ovirala pravosodno sodelovanje.
(3) […] Okvirni sklep 2002/584/PNZ […] dopušča izvršitvenemu organu, da od odreditvenega pravosodnega organa zahteva, naj z ustreznim zagotovilom zajamči, da bo oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, imela možnost zaprositi za ponovno sojenje zadeve v državi članici izdajateljici in biti navzoča pri izreku sodbe. Ustreznost takšnega zagotovila določi izvršitveni organ, zato je težko natančno vedeti, kdaj se izvršitev lahko zavrne.
(4) Zato je treba določiti jasne in skupne razloge za zavrnitev priznanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča. Namen tega okvirnega sklepa je natančneje določiti opredelitev skupnih razlogov, ki bi izvršitvenemu organu omogočili, da izvrši odločbo kljub temu, da oseba ni bila navzoča na sojenju, pri tem pa v celoti spoštuje njeno pravico do obrambe. Ta okvirni sklep ni namenjen urejanju oblik in načinov ter procesnih zahtev, ki se uporabijo za dosego rezultatov, opredeljenih v tem okvirnem sklepu, saj se za njihovo določitev uporabljajo nacionalna prava držav članic.
[…]
(10) Priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, se ne bi smela zavrniti, če je zadevno osebo, ki je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem, na sojenju zastopal pravni zastopnik, ki ga je za to pooblastila, pri čemer mora biti zagotovljeno, da je pravna pomoč praktična in učinkovita. V zvezi s tem ne bi smelo biti pomembno, ali je pravnega zastopnika izbrala, določila in plačala zadevna oseba ali ga je določila in plačala država, pri čemer se razume, da se je zadevna oseba zavestno odločila, da jo zastopa pravni zastopnik, namesto da se sama udeleži sojenja. […]“
10 Člen 1(1) in (2) Okvirnega sklepa 2009/299 določa:
„1. Cilji tega okvirnega sklepa so okrepiti procesne pravice oseb, zoper katere poteka kazenski postopek, poenostaviti pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah ter zlasti izboljšati vzajemno priznavanje sodnih odločb med državami članicami.
2. Ta okvirni sklep ne spreminja niti obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe [EU v različici pred Lizbonsko pogodbo], vključno s pravico do obrambe oseb, zoper katere poteka kazenski postopek, niti obveznosti, ki so v tem smislu naložene [pravosodnim organom držav članic].“
11 V členu 2 Okvirnega sklepa 2009/299 je bil črtan člen 5(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in na njegovo mesto vstavljen člen 4a, ki se nanaša na odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, in ki določa:
„1. Izvršitveni sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:
(a) pravočasno
(i) osebno povabljena in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, ki se je zaključilo z odločbo, ali če je bila zadevna oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem,
in
(ii) obveščena, da se odločba lahko izreče, če se sojenja ne udeleži,
ali
(b) je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in je pooblastila pravnega zastopnika, ki ga je imenovala sama ali ga je imenovala država, da jo zastopa na sojenju, in jo je ta zastopnik na sojenju dejansko zastopal,
ali
(c) potem ko ji je bila vročena odločba in je bila izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, ki omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preučijo [preuči] in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe:
(i) izrecno izjavila, da ne izpodbija odločbe,
ali
(ii) ni zahtevala ponovnega sojenja ali vložila pritožbe v ustreznem roku,
ali
(d) ji odločba ni bila osebno vročena, ampak:
(i) ji bo osebno vročena nemudoma po predaji in bo izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, ki omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preučijo [preuči], in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe,
in
(ii) bo obveščena o roku, v katerem mora zahtevati ponovno sojenje ali vložiti pritožbo, kakor je navedeno v zadevnem evropskem nalogu za prijetje.
[…]“
12 Člen 8, od (1) do (3), Okvirnega sklepa 2009/299 določa:
„1. Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za uskladitev z določbami tega okvirnega sklepa do 28. marca 2011.
2. Ta okvirni sklep se od dne iz odstavka 1 uporablja za priznavanje in izvrševanje odločb, izrečenih v odsotnosti zadevne osebe.
3. Če je država članica ob sprejetju tega okvirnega sklepa izjavila, da ima resne razloge za dvom, da do datuma iz odstavka 1 ne bo mogla upoštevati določb tega okvirnega sklepa, se ta okvirni sklep za priznavanje in izvrševanje odločb, izrečenih v odsotnosti zadevne osebe in izdanih s strani pristojnih organov te države članice, začne uporabljati najpozneje 1. januarja 2014. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13 Prvi senat kazenskega oddelka Audiencia Nacional (Španija) je s sklepom z dne 1. oktobra 1996 razglasil za upravičeno izročitev S. Mellonija Italiji, da bi mu tam sodili za dejanja, navedena v nalogih za prijetje št. 554/1993 in št. 444/1993, ki ju je Tribunale di Ferrara (Italija) izdalo 13. maja oziroma 15. junija 1993. Potem ko je bil izpuščen na prostost proti varščini 5.000.000 ESP, ki jih je plačal 30. aprila 1996, je S. Melloni pobegnil, tako da ni mogel biti predan italijanskim organom.
14 Tribunale di Ferrara je z odločbo z dne 27. marca 1997 ugotovilo odsotnost S. Mellonija z obravnave in odločilo, da se vsa nadaljnja pisanja vročajo njegovim pooblaščenim odvetnikom, ki jih je že imenoval. Tribunale di Ferrara je s sodbo z dne 21. junija 2000, ki je bila pozneje potrjena s sodbo Corte d’Appello di Bologna (Italija) z dne 14. marca 2003, S. Mellonija obsodilo v odsotnosti na deset let zaporne kazni kot storilca lažnega stečaja. Peti kazenski senat Corte suprema di cassazione (Italija) je s sodbo z dne 7. junija 2004 zavrnil pritožbo, ki so jo vložili odvetniki S. Mellonija. Državni tožilec je 8. junija 2004 pri Corte d’Appello di Bologna izdal evropski nalog za prijetje št. 271/2004 za izvršitev kazni, ki jo je izreklo Tribunale di Ferrara.
15 Juzgado Central de Instrucción št. 6 (Španija) je po tem, ko je španska policija 1. avgusta 2008 prijela S. Mellonija, s sklepom z dne 2. avgusta 2008 odločilo, da se navedeni evropski nalog za prijetje predloži prvemu senatu kazenskega oddelka Audiencia Nacional.
16 S. Melloni je predaji italijanskim organom nasprotoval in zatrjeval, prvič, da je v pritožbeni fazi imenoval drugega odvetnika in preklical imenovanje obeh predhodnih odvetnikov, ki so se jima pisanja kljub temu še naprej vročala. Drugič, navajal je, da v skladu z italijanskim procesnim pravom ni mogoča pritožba zoper sodbe, izdane v odsotnosti, zaradi česar bi torej moral biti evropski nalog za prijetje po potrebi pogojen s tem, da Italijanska republika zagotovi možnost pritožbe zoper sodbo, s katero je bil obsojen.
17 Prvi senat kazenskega oddelka Audiencia Nacional je s sklepom z dne 12. septembra 2008 odločil, da se S. Melloni preda italijanskim organom zaradi izvršitve kazni, ki mu jo je naložilo Tribunale di Ferrara kot storilcu kaznivega dejanja lažnega stečaja, saj je ugotovil, prvič, da ni bilo dokazano, da ga odvetnika, ki ju je imenoval, od leta 2001 dalje ne bi več zastopala, in drugič, da je bila njegova pravica do obrambe spoštovana, saj je bil predhodno seznanjen s potekom postopka, da je bil prostovoljno odsoten in da je imenoval dva odvetnika za zastopanje in obrambo, ki sta ga v tej vlogi zastopala na prvi stopnji, pri pritožbi in kasacijski pritožbi in s tem izkoristila mogoča pravna sredstva.
18 S. Melloni je zoper ta sklep pri Tribunal Constitucional vložil „recurso de amparo“ (ustavna pritožba). V utemeljitev te pritožbe je navedel posredno kršitev absolutnih zahtev, ki izhajajo iz pravice do poštenega sojenja, določene v členu 24(2) španske ustave. Ta kršitev naj bi namreč ogrožala bistvo pravičnega postopka na način, ki vpliva na človekovo dostojanstvo, saj pomeni dopustitev izročitve državam, ki v primeru zelo hudega kaznivega dejanja dopuščajo veljavo obsodbe v odsotnosti, ne da bi predajo pogojevale s tem, da lahko obsojenec tako obsodbo izpodbija in s tem ohrani pravico do obrambe.
19 Prvi senat Tribunal Constitucional je s sklepom z dne 18. septembra 2008 odločil, da „recurso de amparo“ sprejme v obravnavo in ustavi izvrševanje sklepa z dne 12. septembra 2008, na občni seji Tribunal Constitucional pa je bilo s sklepom z dne 1. marca 2011 odločeno, da se to pravno sredstvo sprejme v obravnavo.
20 Predložitveno sodišče navaja, da je v sodbi 91/2000 z dne 30. marca 2000 ugotovilo, da je zavezujoča vsebina temeljnih pravic oslabljena, kadar se te aplicirajo ad extra, in da je le najosnovnejše in najbolj elementarne zahteve mogoče povezati s členom 24 španske ustave ter morda ugotoviti posredno neustavnost ravnanja. Kljub temu pa to sodišče meni, da pomeni odločitev španskih pravosodnih organov, da privolijo v izročitev v države, ki v primeru zelo hudega kaznivega dejanja dopuščajo veljavo obsodbe v odsotnosti, ne da bi predajo obsojenca pogojevale s tem, da lahko ta tako obsodbo izpodbija za ohranitev pravice do obrambe, „posredno“ kršitev zahtev iz pravice do poštenega sojenja, saj taka odločitev spodkopava bistveno vsebino sojenja na način, ki vpliva na človekovo dostojanstvo.
21 Navedeno sodišče opozarja, da se ta nacionalna sodna praksa uporablja tudi v okviru postopka predaje, določenega z Okvirnim sklepom 2002/584, in sicer iz dveh razlogov. Prvi se nanaša na dejstvo, da je pogoj za predajo obsojenca neločljivo povezan z bistveno vsebino ustavne pravice do poštenega sojenja. Drugi razlog pa je, da je člen 5(1) tega okvirnega sklepa – v različici, ki je takrat veljala – določal možnost, da za izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve obsodbe, izrečene v odsotnosti, „po pravu izvršitvene države članice“ med drugim velja pogoj, da „odreditveni pravosodni organ z ustreznim zagotovilom zajamči, da bo oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, imela možnost zaprositi za ponovno sojenje v odreditveni državi članici, pri katerem ji bo zagotovljena pravica do obrambe, in biti navzoča pri sojenju“ (zgoraj navedena sodba Tribunal Constitucional 177/2006 z dne 5. junija 2006).
22 Predložitveno sodišče nazadnje opozarja, da je v svoji sodbi 199/2009 z dne 28. septembra 2009 ugodilo „recurso de amparo“ zoper sklep, s katerim je bilo ob izvrševanju evropskega naloga za prijetje privoljeno v predajo zadevne osebe Romuniji za izvršitev obsodbe na 4 leta zapora, izrečene na sojenju v odsotnosti te osebe, ne da bi vključilo zahtevo, da je lahko zadevna obsodba predmet preizkusa. Zato so bili v tej sodbi zavrnjeni argumenti Audiencia Nacional, v skladu s katerimi naj v resnici ne bi bila izrečena obsodba v odsotnosti, saj naj bi zadevna oseba pooblastila odvetnika, ki je sojenju prisostvoval kot njen osebni zagovornik.
23 Po mnenju Tribunal Constitucional težava izvira iz tega, da je bil z Okvirnim sklepom 2009/299 črtan člen 5(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in dodan nov člen 4a. Navedeni člen 4a pa prepoveduje, da se „zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo“, kadar je bila ta oseba „seznanjena z načrtovanim sojenjem in je pooblastila pravnega zastopnika, ki ga je imenovala sama ali ga je imenovala država, da jo zastopa na sojenju, in jo je ta zastopnik na sojenju dejansko zastopal“. Predložitveno sodišče navaja, da je v zadevi, ki je podlaga za zadevni postopek presoje ustavnosti, S. Melloni pooblastil dva odvetnika, ki uživata njegovo zaupanje in ki jima je Tribunale di Ferrara vročilo obvestilo o načrtovani obravnavi, tako da je bil z obravnavo seznanjen. Navedeno sodišče pa je navedlo, da je razvidno tudi, da sta ta dva zagovornika S. Mellonija dejansko zastopala na obravnavi, ki je bila opravljena na prvi stopnji, ter v nadaljnjih postopkih s pritožbo in kasacijsko pritožbo.
24 Tribunal Constitucional se torej sprašuje, ali Okvirni sklep 2002/584 preprečuje španskim pravosodnim organom, da predajo S. Mellonija pogojijo z možnostjo, da je lahko zadevna obsodba predmet preizkusa.
25 Ob tem pa predložitveno sodišče zavrača trditev Ministerio Fiscal, da ni treba vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker Okvirnega sklepa 2009/299 ni mogoče uporabiti ratione temporis glede spora v glavni stvari. Predmet spora v glavni stvari naj namreč ne bi bil ugotoviti, ali je bil s sklepom z dne 12. septembra 2008 kršen ta okvirni sklep, temveč ali je bila s tem sklepom posredno kršena pravica do poštenega sojenja, ki jo varuje člen 24(2) španske ustave. Navedeni okvirni sklep pa naj bi bilo treba upoštevati za določitev vsebine te pravice, ki učinkuje ad extra, saj pomeni pravo Unije, veljavno ob presoji ustavnosti navedenega sklepa. Upoštevanje tega sklepa naj bi tako nalagalo načelo skladne razlage nacionalnega prava z okvirnimi sklepi (glej sodbo z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino, C‑105/03, ZOdl., str. I‑5285, str. 43).
26 Glede na te preudarke je Tribunal Constitucional prekinilo odločanje in Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ – v različici, kot velja po spremembi z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ – razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo z zahtevo, da je obsodba lahko predmet preizkusa, zato da je zadevni osebi zagotovljena pravica do obrambe?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ skladen z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja iz člena 47 Listine ter pravice do obrambe, določene v členu 48(2) Listine […]?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali člen 53 Listine, sistematično razlagan v povezavi s pravicami iz njenih členov 47 in 48, državi članici dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v državi prosilki, s čimer tem pravicam podeli višjo raven varstva, kot je tista, ki izhaja iz prava Evropske Unije, zato da bi se izognila razlagi, ki bi pomenila omejevanje ali zoževanje temeljne pravice, priznane z ustavo te države članice?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
27 Nekatere zainteresirane stranke, ki so vložile pisna stališča pri Sodišču, trdijo, da je treba ta predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za nedopusten, ker naj se člen 4a Okvirnega sklepa 2002/584 ratione temporis ne bi uporabil za postopek predaje pritožnika v postopku v glavni stvari. Zatrjujejo, da je datum 12. september 2008, ko je bil izdan sklep, s katerim je Audiencia Nacional odločilo, da se ta pritožnik preda italijanskim organom, pred datumom, na katerega se izteče rok za prenos Okvirnega sklepa 2009/299, ki je v členu 8(1) tega sklepa določen za 28. marec 2011. Navajajo tudi, da je poleg tega Italijanska republika vsekakor uporabila možnost iz člena 8(3) Okvirnega sklepa 2009/299, da bo za priznavanje in izvrševanje odločb, izrečenih v odsotnosti zadevne osebe in izdanih s strani italijanskih pristojnih organov, Okvirni sklep 2009/299 začel veljati šele 1. januarja 2014. Pogoji za to, da španski organi S. Mellonija predajo italijanskim organom, naj bi bili torej še vedno urejeni s členom 5(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
28 Glede tega je treba najprej opozoriti, da lahko v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločati, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (glej zlasti sodbo z dne 8. septembra 2011 v združenih zadevah Paint Graphos in drugi, od C‑78/08 do C‑80/08, ZOdl., str. I‑7611, točka 30 in navedena sodna praksa).
29 Domnevo upoštevnosti, ki velja za vprašanja, ki jih v predhodno odločanje predložijo nacionalna sodišča, je mogoče zavrniti le izjemoma, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu zlasti zgoraj navedeno sodbo Paint Graphos in drugi, točka 31 in navedena sodna praksa).
30 V obravnavani zadevi ni očitno, da razlaga člena 4a Okvirnega sklepa 2002/584, za katero zaproša nacionalno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari ali da se nanaša na hipotetičen problem.
31 Kar zadeva uporabo ratione temporis člena 4a tega okvirnega sklepa, je treba navesti, prvič, da sam člen 8(2) Okvirnega sklepa 2009/299 določa, da se od 28. marca 2011 ta sklep „uporablja za priznavanje in izvrševanje odločb, izrečenih v odsotnosti zadevne osebe“, brez kakršnega koli razlikovanja glede na to, ali so bile te odločbe sprejete pred tem datumom ali po njem.
32 Dobesedno razlago potrjuje dejstvo, da je treba določbe člena 4a Okvirnega sklepa 2002/584 obravnavati kot postopkovna pravila (glej po analogiji sodbi z dne 1. julija 2004 v združenih zadevah Tsapalos in Diamantakis, C‑361/02 in C‑362/02, ZOdl., str. I‑6405, točka 20, in z dne 12. avgusta 2008 v zadevi Santesteban Goicoechea, C‑296/08 PPU, ZOdl., str. I‑6307, točka 80), zaradi česar se uporabijo v postopku predaje pritožnika iz zadeve v postopku v glavni stvari, ki še poteka. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč postopkovna pravila, ko začnejo veljati, običajno uporabljajo za vse spore, ki potekajo, drugače kot pri pravilih materialnega prava, ki se običajno razlagajo tako, da se načeloma ne nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti (glej zlasti sodbi z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9, in z dne 28. junija 2007 v zadevi Dell’Orto, C‑467/05, ZOdl., str. I‑5557, točka 48, ter zgoraj navedeno sodbo Santesteban Goicoechea, točka 80).
33 Drugič, okoliščina, da je Italijanska republika uporabila možnost iz člena 8(3) Okvirnega sklepa 2009/299 in določila, da bo za priznavanje in izvrševanje odločb, izrečenih v odsotnosti zadevne osebe in izdanih s strani italijanskih pristojnih organov, ta sklep začel veljati šele 1. januarja 2014, ne more povzročiti nedopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da želi predložitveno sodišče za to, da bi temeljne pravice, priznane s špansko ustavo, razlagalo v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificirala Kraljevina Španija, upoštevati ustrezne določbe prava Unije, da bi določilo bistveno vsebino pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja člen 24(2) te ustave.
34 Na podlagi vseh preudarkov je mogoče sklepati, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Constitucional, dopusten.
Utemeljenost
Prvo vprašanje
35 Tribunal Constitucional želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni, z zahtevo, da je obsodba, izrečena v odsotnosti, lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici.
36 Opozoriti je treba, da je namen tega okvirnega sklepa, kot je razvidno zlasti iz njegovega člena 1(1) in (2) ter uvodnih izjav 5 in 7, nadomestiti večstranski sistem izročitve med državami članicami s sistemom predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi izvršitve kazni ali pregona, ta sistem pa temelji na načelu medsebojnega priznavanja (glej sodbo z dne 29. januarja 2013 v zadevi Radu, C‑396/11, točka 33).
37 Namen Okvirnega sklepa 2002/584 je torej, da se z uvedbo novega poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so osumljene ali obsojene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje in da se s tem prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da postane prostor svobode, varnosti in pravice, pri čemer se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (zgoraj navedena sodba Radu, točka 34).
38 Na podlagi člena 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 so države članice načeloma zavezane k izvršitvi vsakega evropskega naloga za prijetje. Države članice lahko namreč v skladu z določbami tega okvirnega sklepa izvršitev takega naloga odklonijo le v primerih obvezne neizvršitve, določenih v členu 3 tega okvirnega sklepa, in v primerih fakultativne neizvršitve, določenih v členih 4 in 4a tega okvirnega sklepa. Poleg tega lahko izvršitveni pravosodni organ izvršitev evropskega naloga za prijetje podredi le pogojem, ki so našteti v členu 5 tega okvirnega sklepa (zgoraj navedena sodba Radu, točki 35 in 36).
39 Za določitev obsega člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je predmet navedenega vprašanja, je treba preučiti besedilo, sistematiko in namen tega člena.
40 Iz besedila člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 je razvidno, da ta določa neobvezen razlog za neizvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo. To možnost spremljajo štiri izjeme, v katerih izvršitveni pravosodni organ nima možnosti zavrniti izvršitve zadevnega evropskega naloga za prijetje. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da člen 4a(1) v teh štirih primerih izvršitvenim pravosodnim organom prepoveduje pogojevati predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, z zahtevo, da je obsodba lahko predmet preizkusa ob njeni navzočnosti.
41 To dobesedno razlago člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 potrjuje analiza sistematike te določbe. Namen Okvirnega sklepa 2009/299 je, prvič, odpraviti člen 5, točka 1, Okvirnega sklepa 2002/584, ki je pod nekaterimi pogoji omogočal, da se izvršitev evropskega naloga za prijetje zaradi izvršitve kazni, izrečene v odsotnosti, pogoji z zahtevo, da odreditvena država članica zajamči, da bo zadevna oseba imela možnost zaprositi za ponovno obravnavo svoje zadeve v odreditveni državi članici in biti navzoča pri sojenju, in drugič, to določbo nadomestiti s členom 4a. Odtlej je s tem členom omejena možnost, da se zavrne izvršitev tega naloga, tako da, kot je navedeno v uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa 2009/299, določa „pogoje, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne bi smela zavrniti“.
42 Natančneje, člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 v točkah (a) in (b) v bistvu določa, da če je bila oseba, obsojena v odsotnosti, pravočasno obveščena o predvidenem sojenju in obveščena, da se odločba lahko izreče, če se sojenja ne udeleži, ali je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in je pooblastila pravnega zastopnika, da jo zastopa na sojenju, je izvršitveni sodni organ dolžan predati to osebo, tako da te predaje ne sme pogojiti z možnostjo ponovne obravnave njene zadeve v odreditveni državi članici ob njeni navzočnosti pri sojenju.
43 Tako razlago člena 4a potrjujejo tudi cilji, ki jih želi uresničiti zakonodajalec Unije. Iz uvodnih izjav od 2 do 4 in iz člena 1 Okvirnega sklepa 2009/299 je razvidno, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem tega okvirnega sklepa želel poenostaviti pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah z izboljšanjem vzajemnega priznavanja sodnih odločb med državami članicami kot posledice poenotenja razlogov za zavrnitev priznanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča. Kot je poudarjeno zlasti v uvodni izjavi 4, je želel zakonodajalec Unije z opredelitvijo teh skupnih razlogov omogočiti „izvršitvenemu organu […], da izvrši odločbo kljub temu, da oseba ni bila navzoča na sojenju, pri tem pa v celoti spoštuje njeno pravico do obrambe“.
44 Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 65 in 70 sklepnih predlogov, rešitev, ki jo je izbral zakonodajalec Unije – ki sestoji iz izčrpne določitve primerov, v katerih je treba šteti, da evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve sodbe, izdane v odsotnosti, ne krši pravice do obrambe – ni skladna z ohranitvijo možnosti, da bi izvršitveni pravosodni organ to izvršitev pogojil z zahtevo, da je lahko zadevna obsodba predmet nadzora, da bi bila tako zagotovljena pravica zadevne osebe do obrambe.
45 V zvezi s tezo predložitvenega sodišča, v skladu s katero bi se lahko na podlagi obveznosti spoštovanja temeljnih pravic, kot so zagotovljene s členom 6 PEU, izvršitvenim pravosodnim organom dopustila zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje – vključno v primerih iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 – če zadevna oseba nima pravice do ponovnega sojenja, je treba poudariti, da ta teza v resnici pripelje do vprašanja, ali je člen 4a Okvirnega sklepa 2002/584 skladen s temeljnimi pravicami, ki so varovane v pravnem redu Unije, kar je predmet drugega vprašanja.
46 Na podlagi vseh zgornjih preudarkov je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni, z zahtevo, da je obsodba, izrečena v odsotnosti, lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici.
Drugo vprašanje
47 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 skladen z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, določene v členu 47 Listine, in iz pravice do obrambe, ki je zagotovljena v členu 48(2) Listine.
48 Opozoriti je treba, da v skladu s členom 6(1) PEU Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine, „ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi“.
49 V zvezi z obsegom pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja iz člena 47 Listine in pravice do obrambe iz člena 48(2) Listine je treba pojasniti, da čeprav je pravica obtoženca, da je osebno navzoč na sojenju, temeljni element pravice do poštenega sojenja, pa vseeno ta pravica ni absolutna (glej zlasti sodbo z dne 6. septembra 2012 v zadevi Trade Agency, C‑619/10, točki 52 in 55). Obtoženec se ji lahko prostovoljno odpove, bodisi izrecno bodisi molče, pod pogojem, da je ta odpoved nedvoumna, podprta z minimalnimi jamstvi, ki ustrezajo njeni resnosti, in ne prizadene nobenega pomembnega javnega interesa. Konkretno kršitev pravice do poštenega sojenja ni podana, kljub temu da obtoženec ni bil osebno navzoč na sojenju, če je bil seznanjen z datumom in krajem sojenja ali ga je zastopal pravni zastopnik, ki ga je obtoženec za to pooblastil.
50 Ta razlaga členov 47 in 48(2) Listine je skladna z obsegom, ki je bil pravicam iz člena 6(1) in (3) EKČP priznan v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (glej zlasti sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 14. junija 2001 v zadevi Medenica proti Švici, pritožba št. 20491/92, točke od 56 do 59; z dne 1. marca 2006 v zadevi Sejdovic proti Italiji, pritožba št. 56581/00, Recueil des arrêts et décisions 2006‑II, točke 84, 86 in 98, in z dne 24. aprila 2012 v zadevi Haralampiev proti Bolgariji, pritožba št. 29648/03, točki 32 in 33).
51 Poleg tega je treba navesti, da je namen poenotenja pogojev za izvršitev evropskih nalogov za prijetje – izdanih za izvršitev odločb, ki so bile izdane v postopku sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila navzoča – ki je bilo uvedeno z Okvirnim sklepom 2009/299, v skladu z njegovim členom 1 okrepitev procesnih pravic oseb, zoper katere poteka kazenski postopek, in izboljšanje vzajemnega priznavanja sodnih odločb med državami članicami.
52 V točkah (a) in (b) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 so tako določeni pogoji, v katerih je treba šteti, da se je zadevna oseba prostovoljno in nedvoumno odrekla pravici biti navzoča na sojenju, tako da izvršitve evropskega naloga za prijetje zaradi izvršitve kazni osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, ni mogoče pogojiti z zahtevo, da se lahko njena zadeva ponovno obravnava v odreditveni državi članici ob njeni navzočnosti pri sojenju. To velja bodisi takrat, ko – kot določa člen 1(a) – zadevna oseba ni bila navzoča na sojenju, čeprav je bila osebno povabljena ali uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, bodisi v skladu s točko (b) istega odstavka takrat, ko je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in je namerno izbrala zastopanost po pravnem zagovorniku, namesto da bi bila na sojenju osebno navzoča. V točkah (c) in (d) odstavka 1 so določeni primeri, v katerih mora izvršitveni pravosodni organ izvršiti evropski nalog za prijetje, čeprav ima zadevna oseba pravico do ponovnega sojenja, če je v tem nalogu za prijetje navedeno, da zadevna oseba ni zahtevala ponovnega sojenja ali da bo izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja.
53 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ne krši niti pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja niti pravice do obrambe, ki ju zagotavljata člena 47 in 48(2) Listine.
54 Na podlagi zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 skladen z zahtevami, ki izhajajo iz členov 47 in 48(2) Listine.
Tretje vprašanje
55 Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 53 Listine razlagati tako, da izvršitveni državi članici dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici, zato da bi se izognila zoževanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta zagotovljeni z njeno ustavo.
56 Glede tega predložitveno sodišče najprej navaja razlago, v skladu s katero člen 53 Listine državi članici na splošno dovoljuje, da uporabi raven varstva temeljnih pravic, ki je zagotovljena z njeno ustavo in ki je višja od ravni varstva na podlagi Listine, ter da zato po potrebi ne uporabi določb prava Unije. Taka razlaga bi državi članici zlasti omogočala, da izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zaradi izvršitve sodbe, izdane v odsotnosti, pogoji z zahtevami, s katerimi se želi izogniti razlagi, ki bi pomenila omejevanje ali zoževanje temeljnih pravic, priznanih z ustavo te države članice, čeprav takih zahtev ne bi dopuščal člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
57 Take razlage člena 53 Listine ni mogoče sprejeti.
58 S to razlago člena 53 Listine bi bilo namreč ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države.
59 V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije (glej mnenje 1/91 z dne 14. decembra 1991, Recueil, str. I‑6079, točka 21, in mnenje 1/09 z dne 8. marca 2011, točka 65), to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 17. decembra 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, Recueil, str. 1125, točka 3, in z dne 8. septembra 2010 v zadevi Winner Wetten, C‑409/06, ZOdl., str. I‑8015, točka 61).
60 Ni sporno, da člen 53 Listine potrjuje, da če je treba v skladu z aktom Unije za njegovo izvajanje sprejeti nacionalne ukrepe, nacionalni organi in sodišča načeloma lahko uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic, pod pogojem, da se s to uporabo ne posega v raven varstva, ki je zagotovljena z Listino, kot jo razlaga Sodišče, niti v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije.
61 Vendar kot je razvidno iz točke 40 te sodbe, člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 državam članicam ne dopušča možnosti, da zavrnejo izvršitev evropskega naloga za prijetje, če za zadevno osebo velja kateri od štirih primerov, ki so našteti v tej določbi.
62 Poleg tega je treba opozoriti, da je bil namen sprejetja Okvirnega sklepa 2009/299, s katerim je bila v Okvirni sklep 2002/584 vstavljena navedena določba, odpraviti težave pri medsebojnem priznavanju odločb, izrečenih v odsotnosti zadevne osebe, ki so posledica tega, da v državah članicah obstajajo razlike v varovanju temeljnih pravic. Zato je v tem okvirnem sklepu določeno poenotenje pogojev za izvršitev evropskega naloga za prijetje v primeru obsodbe v odsotnosti, ki odraža strinjanje vseh držav članic glede obsega, ki ga je treba na podlagi prava Unije priznati procesnim pravicam oseb, obsojenih v odsotnosti, za katere je bil izdan evropski nalog za prijetje.
63 Zato bi bili z dopustitvijo državam članicam, da se sklicujejo na člen 53 Listine in predajo v odsotnosti obsojene osebe pogojijo z zahtevo – ki ni določena v Okvirnem sklepu 2009/299 – da je obsodba lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici, da bi se tako izognile zoževanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta zagotovljeni z ustavo izvršitvene države članice, z zanikanjem enotnosti ravni varstva temeljnih pravic, ki je določeno v tem okvirnem sklepu, ogroženi načeli medsebojnega zaupanja in priznavanja, ki naj bi bili s tem okvirnim sklepom okrepljeni, in bi bila torej ogrožena učinkovitost tega okvirnega sklepa.
64 Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 53 Listine razlagati tako, da državi članici ne dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici, zato da bi se izognila zoževanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta zagotovljeni z njeno ustavo.
Stroški
65 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni, z zahtevo, da je obsodba, izrečena v odsotnosti, lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici.
2. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je skladen z zahtevami, ki izhajajo iz členov 47 in 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
3. Člen 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državi članici ne dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici, zato da bi se izognila zoževanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta zagotovljeni z njeno ustavo.
Podpisi