SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 16. februarja 2012(1)
Zadeva C‑100/11 P
Helena Rubinstein SNC
in
L’Oréal SA
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Znamka, ki uživa ugled v smislu člena 8(5) Uredbe št. 40/94 – Pogoji za varstvo – Postopek za ugotovitev ničnosti – Pravilo 38 Uredbe št. 2868/95 – Obveznost, da se dokumenti, na katerih temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, predložijo v jeziku postopka – Odločbe odborov za pritožbe UUNT – Sodni nadzor (člen 63 Uredbe št. 40/94) – Obveznost obrazložitve (člen 73 Uredbe št. 40/94)“
1. Predmet tega postopka je pritožba, ki sta jo vložili družbi Helena Rubinstein SNC in L’Oréal SA (v nadaljevanju: Helena Rubinstein in L’Oréal, skupaj: pritožnici) zoper sodbo, s katero je Splošno sodišče zavrnilo njuni tožbi zoper odločbi prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), s katerima je bila ugotovljena ničnost znamk Skupnosti BOTOLIST in BOTOCYL, ki sta v njuni lasti.
I – Dejansko stanje spora, postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
2. Dejansko stanje in postopek pred UUNT, kot sta opisana v izpodbijani sodbi, na kratko povzemam v nadaljevanju.
3. Družbi Helena Rubinstein in L’Oréal sta 6. maja 2002 oziroma 9. julija 2002 pri UUNT vložili zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe št. 40/94 in poznejših sprememb(2). Zahtevali sta registracijo besednih znakov BOTOLIST (Helena Rubinstein) in BOTOCYL (L’Oréal) za proizvode iz razreda 3 v smislu Nicejskega aranžmaja(3), med katerimi so zlasti proizvodi za kozmetično uporabo, kot so kreme, mleko, losjoni, geli in pudri za obraz, telo in roke. Znamki Skupnosti BOTOLIST in BOTOCYL sta bili registrirani 19. novembra 2003 oziroma 14. oktobra 2003. Družba Allergan, Inc. (v nadaljevanju: Allergan) je 2. februarja 2005 pri UUNT za obe navedeni znamki vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki je temeljila na različnih prejšnjih figurativnih in besednih znamkah Skupnosti in nacionalnih znamkah z znakom BOTOX, ki so bile registrirane med 12. aprilom 1991 in 7. avgustom 2003, zlasti za proizvode iz razreda 5 Nicejskega aranžmaja, med katerimi so, v tem primeru upoštevni, farmacevtski proizvodi za terapijo proti gubam. Zahtevi sta temeljili na členu 52(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 8(1)(b), (4) in (5) te uredbe. Oddelek za izbris UUNT je z odločbama z dne 28. marca 2007 (BOTOLIST) in z dne 4. aprila 2007 (BOTOCYL) zavrnil zahtevi za ugotovitev ničnosti. Ti odločbi je družba Allergan 1. junija 2007 izpodbijala na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94. Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbama z dne 28. maja 2008 (BOTOLIST) in z dne 5. junija 2008 (BOTOCYL) ugodil pritožbama družbe Allergan v delu, v katerih sta temeljili na členu 8(5) Uredbe št. 40/94 (v nadaljevanju: izpodbijani odločbi).
4. Družbi Helena Rubinstein in L’Oréal sta navedeni odločbi izpodbijali pri Splošnem sodišču in predlagali, da se ju razveljavi. Pritožnici sta v podporo tožbama uveljavljali dva tožbena razloga, prvi se je nanašal na kršitev člena 8(5) Uredbe št. 40/94, drugi pa na kršitev člena 73 iste uredbe. UUNT je v obeh postopkih vložil odgovor na tožbo in predlagal, naj se tožbi zavrneta in naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov. Družba Allergan se ni spustila v postopek.
5. Splošno sodišče je združilo postopka in s sodbo z dne 16. decembra 2010 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba) zavrnilo tožbi in pritožnicama naložilo plačilo stroškov(4). Izpodbijana sodba je bila vročena pritožnicama in UUNT, pa tudi družbi Allergan.
II – Postopek pred Sodiščem
6. Družbi Helena Rubinstein in L’Oréal sta 2. marca 2011 v sodnem tajništvu Sodišča vložili pritožbo zoper navedeno sodbo. Pritožba je bila vročena UUNT in družbi Allergan, ki sta v ločenih odgovorih na pritožbo predlagala, naj se pritožba zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov. Zastopniki pritožnic, družbe Allergan in UUNT so bili zaslišani na obravnavi 11. januarja 2012.
III – Pritožba
7. Pritožnici v podporo svoji pritožbi navajata štiri pritožbene razloge. S prvim pritožbenim razlogom očitata kršitev člena 52(1) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 8(5) iste uredbe. Z drugim pritožbenim razlogom navajata kršitev člena 115 Uredbe št. 40/94 in pravila 38(2) Uredbe št. 2868/95. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 63 Uredbe št. 40/94. Nazadnje, pritožnici s četrtim pritožbenim razlogom navajata kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94.
A – Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 8(5) v povezavi s členom 52 Uredbe št. 40/94
8. Člen 52 Uredbe št. 40/94 z naslovom „Relativni razlogi za ničnost“ v odstavku 1(a) določa, da „[se] [z]namka Skupnosti […] razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, […] če obstaja prejšnja znamka iz člena 8(2) in so izpolnjeni pogoji iz […] odstavka 5 istega člena“. Člen 8 Uredbe št. 40/94 z naslovom „Relativni razlogi za zavrnitev“ v odstavku 5 določa, da ob ugovarjanju imetnika prejšnje znamke „znamka […] ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji znamki [in] naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja znamka, če prejšnja znamka Skupnosti uživa ugled v Skupnosti in če ima prejšnja nacionalna znamka ugled v zadevni državi članici, in če bi uporaba znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke“.
9. S prvim pritožbenim razlogom pritožnici oporekata izpodbijani sodbi v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo ugled prejšnjih znamk in odločilo, da nezakonita uporaba znamk pritožnic brez upravičenega razloga izkorišča razlikovalni značaj ali ugled prejšnjih znamk ali jima škoduje. Pritožbeni razlog sestavljajo štirje očitki.
1. Prvi očitek
a) Trditve strank in izpodbijana sodba
10. V okviru prvega očitka pritožnici trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je svojo analizo oprlo na prejšnji znamki, registrirani v Združenem kraljestvu, ki naj ju odbor za pritožbe ne bi upošteval. Ta naj bi se, po mnenju pritožnic, oprl le na besedno in figurativno znamko Skupnosti, št. 2015832, ki je bila registrirana 12. februarja 2002 (v nadaljevanju: prejšnja znamka Skupnosti ali znamka Skupnosti BOTOX). UUNT razlaga očitek kot sklicevanje na izkrivljanje dejstev, ki pa naj ne bi izhajalo iz dokumentov v spisu. Dalje navaja, da pritožnici nista navedli, kako naj bi izbira prejšnjih znamk, ki bi se jih upoštevalo, vplivala na rešitev spora. Družba Allergan meni, da očitek ni utemeljen, ker iz izpodbijanih odločb izhaja, da se je odbor za pritožbe oprl na vse prejšnje pravice, ki so bile navedene v zahtevah za ugotovitev ničnosti.
11. Očitek se nanaša na točke od 38 do 40 izpodbijane sodbe. V točki 38 je Splošno sodišče najprej navedlo, da zahtevi za ugotovitev ničnosti, vloženi pri UUNT, temeljita na več figurativnih in besednih znamkah Skupnosti in nacionalnih znamkah, ki vsebujejo znak BOTOX in ki so bile skoraj vse registrirane pred vložitvijo zahteve za registracijo znamk BOTOLIST in BOTOCYL. Pojasnilo je, da vse te znamke, in ne le prejšnja znamka Skupnosti, ustvarjajo prejšnje pravice, ki jih uveljavlja predlagatelj za ugotovitev ničnosti. Splošno sodišče je v točki 39 ugotovilo, da se je odbor za pritožbe „implicitno, vendar neizogibno“ oddaljil od stališča oddelka za izbris, ki je svoji odločbi oprl le na prejšnjo znamko Skupnosti. Splošno sodišče je menilo, da stališče odbora za pritožbe ponazarja dejstvo, da se v izpodbijanih odločbah ni skliceval na figurativni element prejšnje znamke Skupnosti. V točki 40 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče navedlo, da je med različnimi uveljavljanimi prejšnjimi pravicami upošteval le znamki, registrirani v Združenem kraljestvu(5), svojo izbiro pa je utemeljil z ugotovitvijo, da se je večina dokazov, ki jih je predložila družba Allergan, nanašala na ozemlje te države članice.
b) Analiza
12. V uvodu ugotavljam, da opredelitev prejšnjih znamk, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj ugleda, ki ga določa člen 8(5) Uredbe št. 40/94, vpliva na izid tega preizkusa. Znamka Skupnosti BOTOX, za katero pritožnici zatrjujeta, da je bila edina prejšnja pravica, ki jo je upošteval odbor za pritožbe, je bila namreč registrirana le nekaj mesecev pred vložitvijo zahtev za registracijo znamk BOTOCYL in BOTOLIST(6). Zato je dokazovanje, da je ta znamka pridobila ugled v času od te vložitve, bolj oteženo, kot bi bilo za nacionalni znamki, ki ju je upoštevalo Splošno sodišče(7).
13. V teh okoliščinah ugotavljam, da se navedbe pritožnic v okviru preučevanega očitka omejujejo na apodiktične trditve, ki ne vsebujejo nikakršnega podatka, ki bi lahko podprl njuno navedbo, da naj bi odbor za pritožbe, tako kot oddelek za izbris, svojo analizo oprl samo na prejšnjo znamko Skupnosti. Vendar se mi zdi takšna navedba protislovna oziroma je vsaj ne potrjuje besedilo izpodbijanih odločb, v katerih se odbor za pritožbe na splošno sklicuje na „znamko BOTOX“, ko označuje vse pravice, ki jih uveljavlja družba Allergan. Menim, da to dovolj jasno izhaja iz točke 3 izpodbijanih odločb, v kateri odbor za pritožbe, potem ko je naštel znamke Skupnosti in nacionalne znamke, na katere se sklicuje družba Allergan, posebej navaja argumente te družbe, pri čemer pa se na „znamko BOTOX“ sklicuje tako, kot da ta vključuje nacionalne in mednarodne registracije ter registracije Skupnosti(8). Odbor za pritožbe se v nadaljevanju odločb nenehno sklicuje na „znamko BOTOX“, tako pri navajanju trditev družbe Allergan kot pri svojem razlogovanju (glej na primer točko 34 odločbe Helena Rubinstein in točko 35 odločbe L’Oréal). Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 23 navedenih odločb potrdil, da „la marque contestée […] est a comparer avec la marque BOTOX, enregistrée sous différentes versions (verbale, figurative, accompagnée de la légende ‚Botulinum Toxin‘)“. Ta ugotovitev je torej v nasprotju z navedbami pritožnic – in sicer da sta odbor za pritožbe in tudi oddelek za izbris upoštevala le znamko Skupnosti št. 2015832 –, saj je ta znamka hkrati besedna in figurativna, ni pa ji priloženo nobeno pojasnilo. V tej točki izpodbijanih odločb se odbor za pritožbe jasno sklicuje na vse pravice, ki jih je uveljavljala družba Allergan, in ne le na znamko, ki sta jo navedli pritožnici. Nazadnje, kot sta navedla UUNT in družba Allergan, trditve pritožnic ne potrjuje okoliščina, da Splošno sodišče pri presoji podobnosti nasprotujočih si znamk nikakor ni upoštevalo figurativnega elementa znamke Skupnosti.
14. Na podlagi navedenih preudarkov menim, da je treba prvi očitek prvega pritožbenega razloga zavrniti.
2. Drugi očitek: ugled prejšnjih znamk
15. Z drugim očitkom pritožnici zatrjujeta, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je menilo, da je bil predložen dokaz o ugledu prejšnjih znamk. Ti očitki – UUNT in družba Allergan s precej podobno argumentacijo ugovarjata njihovi dopustnosti ali utemeljenosti – so v nadaljevanju preučeni ločeno.
a) Upoštevna javnost
16. Prvič, pritožnici navajata, da Splošno sodišče, čeprav med strankami ni sporno, da upoštevno javnost sestavljajo dejanski ali potencialni uporabniki tretmaja z BOTOX-om in zdravstveni delavci, ugleda prejšnjih znamk ni presojalo ločeno za ti skupini.
17. V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da se v skladu z ugotovitvijo Splošnega sodišča v točki 26 izpodbijane sodbe stranke strinjajo z mnenjem, da je upoštevna javnost v zadevnem primeru širša javnost (torej ne le, kot zatrjujeta pritožnici, dejanski ali potencialni uporabniki tretmaja z BOTOX-om) in zdravstveni delavci. V teh okoliščinah menim, da očitka pritožnic ni mogoče sprejeti predvsem zaradi jasne presoje, s katero se strinjata UUNT in družba Allergan, da ločena presoja ugleda prejšnjih znamk za eno in za drugo skupino ni bila potrebna, saj skupina zdravstvenih delavcev sodi v splošnejšo skupino širše javnosti. Vsekakor pa je Splošno sodišče, v nasprotju s trditvijo pritožnic, to razlikovanje ohranilo takrat, ko je pri pregledu dokazov, ki jih je družba Allergan predložila v podporo svoji zahtevi za ugotovitev ničnosti, ločeno preučilo dokaze glede ugleda prejšnjih znamk pri širši javnosti (medijska pokritost v splošnem tisku) in dokaze, ki naj bi, nasprotno, tak ugled izkazali v specialističnem zdravniškem okolju (promocijska dejavnost v člankih v specializiranih revijah).
b) Upoštevno ozemlje
18. Drugič, pritožnici navajata, da izpodbijana sodba in izpodbijani odločbi ne vsebujejo nobene ugotovitve o ozemlju, na katerem se je presojal ugled znamk BOTOX.
19. Tudi ta očitek ni podprt z dejstvi. V nasprotju z navedbami pritožnic je Splošno sodišče v točkah 40 in 41 izpodbijane sodbe pojasnilo, da so se pogoji, določeni v členu 8(5) Uredbe št. 40/94, presojali glede na zaznavanje potrošnikov v Združenem kraljestvu, ker gre za ozemlje, za katero je družba Allergan predložila največ dokazov.
c) Dokazi o ugledu
20. Tretjič, pritožnici očitata Splošnemu sodišču več napak pri presoji dokazov, predloženih za ugotovitev ugleda prejšnjih znamk. Preden preidem na preizkus posameznih očitkov, je treba poudariti, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ločeno preučilo navedene dokaze, da bi odgovorilo na različne navedbe, s katerimi sta pritožnici izpodbijali njihovo dopustnost, upoštevnost ali dokazno vrednost. Kot sta pravilno opozorila UUNT in družba Allergan, pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da sklepi Splošnega sodišča glede ugleda prejšnjih znamk temeljijo na presoji vseh teh dokazov, tako da – tudi če bi Sodišče štelo, da so nekatere trditve pritožnic glede enega ali drugega dokaza utemeljene – to ne bi nujno omajalo navedenih sklepov, ker bi bilo treba še enkrat ugotoviti, kakšno težo so pri celotni presoji Splošnega sodišča imeli dokazi, ki bi jih bilo treba zavrniti. Vendar pa to v pritožbi ni navedeno.
21. Glede na navedeno je treba v uvodu še ugotoviti, da želita pritožnici s precejšnjim delom navedb v bistvu sprožiti novo presojo dokazov, tega pa Sodišče, razen v primeru njihovega izkrivljenja, ne sme izvesti v pritožbenem postopku.(9) Menim, da iz tega razloga niso dopustne navedbe pritožnic, s katerimi želita omajati dokazno vrednost na eni strani podatkov o obsegu prodaje v Združenem kraljestvu proizvodov, ki jih zajemajo prejšnje znamke (točki 46 in 47 izpodbijane sodbe), in na drugi strani člankov, objavljenih v znanstvenih revijah (točki 48 in 49 izpodbijane sodbe).
22. V zvezi z dokazom, ki ga je Splošno sodišče preučilo v točkah od 50 do 54 izpodbijane sodbe, ki ga sestavlja nekaj člankov, objavljenih v revijah Newsweek in The International Herald Tribune, pritožnici zatrjujeta, da bi ta dokaz morali spremljati dodatni dokazi, kot je zlasti dokaz o „distribucijskem območju“ teh revij, sicer bi bil ta dokaz izkrivljen. Enako pritožnici navajata izkrivljenje dokaza v zvezi s tržno študijo, izvedeno septembra in oktobra 2004 v Združenem kraljestvu, ki jo je družba Allergan predložila v prilogi k pritožbam pred odborom za pritožbe UUNT. Natančneje, pritožnici izpodbijata upoštevnost te študije, ker ne vsebuje dokazov, ki bi jih morala predložiti družba Allergan, o ustreznosti podatkov, ki jih vsebuje študija, da bi ponazorili stanje ob vložitvi zahtev za registracijo izpodbijanih znamk. Nazadnje, pritožnici navajata izkrivljanje dejstev, da bi izpodbili pomen dokaza o uvedbi besede BOTOX v različne slovarje, objavljene v Združenem kraljestvu, ki je bil preučen v točkah 55 in 56 izpodbijane sodbe.
23. V zvezi z vsemi trditvami, navedenimi v prejšnji točki, opozarjam, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz dokumentov iz spisa, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze(10). V obravnavanem primeru, ko še zdaleč ni izpolnjen strog dokazni standard, ki je določen za dokazovanje tega, ali je Splošno sodišče izkrivilo dokaze ali potvorilo dejstva, so trditve, ki jih pritožnici navajata v pritožbi, le splošne in neobrazložene, tako da je mogoče podvomiti o njihovi dopustnosti, saj ne izpolnjujejo zahtev glede jasnosti in natančnosti, ki jim mora slediti obrazložitev pritožbenih razlogov.
24. Pritožnici na koncu izpodbijata pomembnost odločbe United Kingdom Intellectual Property Office z dne 26. aprila 2005, ki je bila izdana v postopku, ki ga je družba Allergan sprožila za ugotovitev ničnosti registracije znamke BOTOMASK za kozmetične proizvode v Združenem kraljestvu. Menita, da kot dokaza v sporu, ki poteka proti družbi Allergan, ni mogoče priznati odločbe, ki je bila sprejeta v drugem postopku, uvedenem med drugimi strankami. Splošno sodišče je s tem, ko se je oprlo na ta dokaz, napačno uporabilo pravo.
25. Menim, da je to trditev treba zavrniti kot neutemeljeno. Čeprav v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče dejansko ni vezano na vsebino odločb nacionalnih sodnih ali upravnih organov, pa lahko Splošno sodišče, ko presoja dejstva, ugotovitve iz teh odločb, kadar jih predložijo stranke in če so pomembne, upošteva kot dokaz, ki ga prosto presoja. Okoliščina, da gre za odločbe, izdane v sporih z drugimi strankami in drugačnim predmetom, kot je v sporu, ki poteka pred Splošnim sodiščem, v tej zvezi ni pomembna. Vendar ugotavljam, da pritožnici niti pred UUNT niti pred Splošnim sodiščem nista podali nobene trditve, s katero bi oporekali pravilnosti ugotovitev iz zadevne odločbe United Kingdom Intellectual Property Office, kot izhaja iz točke 58 izpodbijane sodbe. Pritožnici na tej stopnji tudi nista ugovarjali pravilnosti razlage Splošnega sodišča o vsebini navedene odločbe.
d) Predlog glede drugega očitka
26. Na podlagi navedenega menim, da je treba drugi očitek prvega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.
3. Tretji očitek: obstoj zveze med prejšnjimi znamkami in znamkama pritožnic
27. Pritožnici s tretjim očitkom prvega pritožbenega razloga izpodbijata sklep iz izpodbijane sodbe, da upoštevna javnost povezuje prejšnje znamke BOTOX z znamkama BOTOLIST in BOTOCYL, katerih imetnici sta. Ta zveza predvsem ne bi smela temeljiti na skupnem elementu „BOT“ ali „BOTO“, ker gre za opisni element, ki napotuje na botulin toksin. Uveljavljata pravico, da v svoji znamki vključita ta element, ki se na splošno uporablja za označitev zadevnega toksina, ne da bi bili pri tem obtoženi, da želita svoji znamki povezati z znamkami družbe Allergan.
28. Ker želita pritožnici s trditvami doseči, da se Sodišče izreče o domnevni opisnosti znamke BOTOX in njenih sestavin, njune trditve niso dopustne, ker nakazujejo na presojo Sodišča o dejstvih. Nasprotno pa se s trditvijo, da naj bi pritožnici smeli v svojih znamkah uporabiti element, ki je skupen drugi znamki, kadar je ta element opisen, postavlja pravno vprašanje. Vendar se ta trditev opira na navedbo, da imata element BOT ali element BOTO, ki sta skupna znamkama pritožnic in prejšnjim znamkam, dejansko opisno naravo, to pa je trditev, ki je v izpodbijani sodbi ni(11) in je bila tudi izrecno zavrnjena v izpodbijanih odločbah(12) ter o kateri, kot je bilo pravkar ugotovljeno, Sodišče ne sme odločati.
29. Na podlagi navedenega je treba, po mojem mnenju, zavrniti tudi tretji očitek prvega pritožbenega razloga.
4. Četrti očitek: oškodovanje prejšnjih znamk
30. Pritožnici v okviru prvega pritožbenega razloga na koncu izpodbijata razloge, navedene v točkah 87 in 88 izpodbijane sodbe, o „vplivih uporabe“ izpodbijanih znamk. Preden predstavim vsebino teh očitkov, je treba na kratko spomniti na načela, na katerih v sedanjem stanju sodne prakse temelji varstvo znamk, ki uživajo ugled, še posebej v primeru tako imenovanega „parazitstva“, saj je v tem primeru ta vidik pomemben.
31. Sodišče je ta načela, kolikor so pomembna za obravnavano zadevo, določilo v treh sodbah, s katerimi je v zadevah Intel, L’Oréal in Interflora(13) sprejelo predhodno odločbo v zvezi z razlago členov 4(4)(a) in 5(2) Direktive 89/104, ki, kot je znano, vsebujeta podobne določbe kot člen 8(5) Uredbe št. 40/94. Kot bomo videli v nadaljevanju, okoliščine tega postopka niti ne terjajo podrobnejše preučitve teh sodb niti se ni treba spustiti v vsebino izbire Sodišča, ki so povzročile kritike, zlasti s strani anglosaksonske doktrine, da naj bi bile pretirano naklonjene imetnikom znamk z ugledom(14). Na tem mestu zadošča splošen poudarek, da je Sodišče v teh sodbah odločilo, da je poseben pogoj za to varstvo, ki ga znamkam z ugledom priznavajo navedene določbe Direktive 89/104, „neupravičena uporaba poznejše znamke, ki izkorišča ali oškoduje razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke oziroma bi izkoriščala ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke“(15). Škoda, ki iz tega nastane za prejšnjo znamko, je po mnenju Sodišča „posledica določene stopnje podobnosti med prejšnjo in poznejšo znamko, zaradi katere upoštevna javnost poveže oziroma vzpostavi zvezo med njima, čeprav ju ne zamenja“(16). Obstoj takšne zveze v zavesti upoštevne javnosti je odločilen pogoj, ki pa sam po sebi ne zadošča za sklepanje, da so izpolnjeni pogoji za varstvo, ki je zagotovljeno znamkam, ki uživajo ugled(17). Dalje, imetnik prejšnje znamke mora predložiti dokaz, da bi uporaba poznejšega znaka ali znamke „nepošteno izkoriščala ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke“. Za to ni dolžan dokazati obstoja dejanske in sedanje kršitve, temveč mora dokazati „obstoj elementov, iz katerih je mogoče sklepati o resni nevarnosti za nastanek take kršitve v prihodnosti“(18). Če je tak dokaz predložen, mora imetnik poznejšega znaka ali znamke dokazati, da se ta znamka oziroma znak uporablja iz upravičenega razloga(19).
32. Kar natančneje zadeva pojem „nepošteno izkoriščanje razlikovalnega značaja ali ugleda znamke“ (imenovano tudi „parazitizem“ ali „free-riding“) je Sodišče v sodbi l’Oréal pojasnilo, da se ta pojem ne nanaša na oškodovanje znamke, temveč „na prednosti, ki jih imajo tretje osebe z uporabo enakega ali podobnega znaka“. Po mnenju Sodišča vključuje zlasti „primere, v katerih se zaradi prenosa podobe znamke ali značilnosti, ki jih podoba prikazuje, na proizvode, na katere se nanaša enak ali podoben znak, pojavi očitno izkoriščanje s parazitstvom ugledne znamke“. Iz tega izhaja, da „se [lahko] korist, ki jo ima tretja oseba zaradi razlikovalnega značaja ali ugleda znamke, […] izkaže za nepošteno, čeprav se z uporabo enakega ali podobnega znaka ne oškoduje niti razlikovalni značaj niti ugled znamke oziroma, splošneje, imetnik te znamke“(20). Sodišče je nato, že po sodbi Intel, pojasnilo, da je treba za ugotovitev, ali se z uporabo znaka nepošteno izkorišča razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke, opraviti celovito presojo, ki upošteva vse ustrezne dejavnike obravnavanega primera, predvsem pa intenzivnost ugleda ter stopnjo razlikovalnega značaja znamke, stopnjo podobnosti med nasprotujočima si znamkama ter naravo in stopnjo bližine zadevnih proizvodov ali storitev(21). V zvezi z intenzivnostjo ugleda in stopnjo razlikovalnega značaja znamke je natančneje določilo, da večja ko bosta razlikovalni značaj in ugled te znamke, lažje bo sprejeti obstoj kršitve(22) in da hitreje in močneje ko se ob znaku sproži misel na znak, večja je nevarnost, da sedanja ali prihodnja uporaba znaka nepošteno izkorišča ali oškoduje razlikovalni značaj ali ugled znamke(23). V okviru te celovite presoje se lahko, odvisno od primera, upošteva tudi obstoj tveganja oslabitve ali očrnjenja znamke(24). Sodišče je na koncu navedlo, da kadar iz te celovite presoje izhaja, da „se tretja oseba skuša z uporabo ugledni znamki podobnega znaka obesiti na njen ugled – in sicer zaradi pridobitve ugodnosti zaradi njene privlačnosti, ugleda in veljave ter zaradi izkoriščanja tržnih prizadevanj imetnika znamke za ustvarjenje in ohranitev podobe te znamke brez kakršnega koli finančnega nadomestila in brez tovrstnega truda – je treba koristi, ki nastanejo zaradi te uporabe, šteti za nepošteno izkoriščanje razlikovalnega značaja in ugleda navedene znamke“(25). V sodbi Interflora je Sodišče potrdilo zgoraj navedena načela(26). Še posebej je poudarilo, da je treba pravkar opisano korist šteti za nepošteno pridobljeno, če ni „upravičenega razloga“ v smislu upoštevnih določb Direktive 89/104(27). V zvezi s primerom, ki ga je obravnavalo predložitveno sodišče, je Sodišče glede oglasa, ki je na spletu dostopen na podlagi ključne besede, ki ustreza ugledni znamki, presodilo, da če so v oglasu predstavljeni proizvodi ali storitve, ki lahko nadomestijo proizvode ali storitve imetnika ugledne znamke, torej v njem niso ponujeni le ponaredki proizvodov ali storitev imetnika te znamke(28), ne da bi povzročil oslabitve ali očrnitve in ne da bi posegal v funkcije te znamke, gre pri taki uporabi načeloma za zdravo in lojalno konkurenco v sektorju zadevnih proizvodov ali storitev in da gre torej za uporabo z „upravičenim razlogom“ v smislu navedenih določb(29).
33. V točkah izpodbijane sodbe, ki so predmet kritike v okviru obravnavanega očitka, je Splošno sodišče, potem ko je obrazložitev odločb odbora za pritožbe o obstoju škode v smislu člena 8(5) Uredbe št. 40/94 (točka 87) opredelilo kot „zgoščeno“, navedlo, da je bilo to vprašanje „predmet pomembnih razprav v okviru upravnega postopka in pred Splošnim sodiščem“. Dalje je pojasnilo, da je družba Allergan „navedla, da znamka BOTOLIST in znamka BOTOCYL, ki ju je skupaj registrirala skupina L’Oréal, dejansko želita izkoristiti razlikovalni učinek in ugled, ki ga je BOTOX pridobil na področju terapije proti gubam, kar bo vplivalo na zmanjšanje vrednosti te znamke“. Po mnenju Splošnega sodišča „so te nevarnosti dovolj resne in resnične, da se upraviči uporaba člena 8(5) Uredbe št. 40/94“. Dalje je opozorilo, da sta pritožnici na obravnavi priznali, da sta, čeprav njuni proizvodi ne vsebujejo botulinum toksina, vseeno želeli izkoristiti podobo, ki se povezuje s tem proizvodom, ki ga vsebuje znamka BOTOX, ki je edinstvena znamka v tem okviru(30) (točka 88).
34. Točka 80 izpodbijane sodbe dopolnjuje obrazložitev iz točk 87 in 88. V tej točki je Splošno sodišče v uvodu ugotovilo, da pritožnici nista predložili nobenega dokaza, da za uporabo znamk BOTOCYL in BOTOLIST obstaja „upravičen razlog“ in da bi morali pritožnici, ker gre za obrambni dokaz, pojasniti njegovo vsebino. Že zdaj ugotavljam, da pritožnici nista ugovarjali niti ugotovitvi o nesklicevanju na „upravičen razlog“ niti dejstvu, ki je sicer v skladu s sodno prakso(31), da morata tak dokaz predložiti pritožnici(32). Zato vprašanje, ali je v tem primeru podan upravičen razlog za uporabo znamk pritožnic, ni predmet tega postopka(33).
35. Kritike pritožnic v okviru obravnavanega spodbijanja so v pritožbi predstavljene zelo jedrnato. Pritožnici v bistvu le zatrjujeta, da ni dokaza o njunem domnevnem namenu izkoriščanja razlikovalnega značaja in ugleda znamke BOTOX. Poleg tega navajata, da je Splošno sodišče napačno razlagalo trditve njunih zastopnikov na obravnavi in da svojih znamk, čeprav bi morda lahko vsebovali sklicevanje na botulinum toksin, niti nista želeli povezovati z znamko niti se nista hoteli navezovati na to asociacijo, ker gre za znamko, ki je registrirana za farmacevtske proizvode, ki so na voljo le na podlagi zdravniškega recepta.
36. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da obstoj parazitskega namena potrjuje niz ugotovitev, ki se na eni strani nanašajo na izbiro pritožnic, da v svojih znamkah uporabita predpono, ki se ponavlja v skoraj vseh prejšnjih znamkah – te izbire po mnenju Splošnega sodišča in pred njim odbora za pritožbe(34) ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na botulinum toksin, ki sicer ni ena od sestavin proizvodov, ki jih pokrivata izpodbijani znamki(35) – in na drugi strani na značilnosti prejšnje znamke, torej njenega močnega razlikovalnega značaja, ki je posledica njene edinstvenosti, in na njen razširjeni ugled. V nasprotju s trditvami pritožnic je torej Splošno sodišče v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča dejansko opravilo celovito presojo dokazov, ki so upoštevni v tem primeru. V teh okoliščinah navedba pritožnic, da ugotovitve o obstoju parazitskega namena ne potrjuje noben dokaz, ni utemeljena. Ugotovitev, na katerih temelji ta sklep, pa zaradi njihove dejanske narave(36) Sodišče ne more presojati.
37. Pritožnici, ki se sklicujeta na sami odločbi odbora za pritožbe, ugovarjata upoštevnosti sklicevanja na „specifičnost“ in „edinstvenost“ znamke BOTOX, ki po njunem mnenju predstavljata elementa, ki sta pomembna v primeru oslabitve znamke, ne pa v primeru parazitstva. Če pa je treba šteti, da se očitek razširja na izpodbijano sodbo, v kateri se je Splošno sodišče sklicevalo tudi na te dokaze in na tveganje „izgube vrednosti znamke“ (točka 88), ga je treba zavrniti. Kot smo videli zgoraj, je namreč Sodišče že pojasnilo, da je tveganje oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda znamke – čeprav to ni nujen pogoj, da gre za parazitstvo –, če nastane, dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja neupravičenega izkoriščanja.
38. Na podlagi podanih ugotovitev menim, da je treba zavrniti tudi četrti očitek prvega pritožbenega razloga.
5. Predlog glede prvega pritožbenega razloga
39. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev menim, da je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
B – Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 115 Uredbe št. 40/94 v povezavi s pravilom 38(2) Uredbe št. 2868/95(37)
1. Sklicevanje na zakonodajo, trditve strank in izpodbijana sodba
40. Na podlagi člena 115(5) Uredbe št. 40/94 se ugovor in zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti vložita v enem od jezikov UUNT.
41. Pravilo 38(2) Uredbe št. 2868/95 določa, da vložnik zahteve, če dokazila v podporo zahtevi niso vložena v jeziku, ki se uporablja v postopku za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti, vloži prevod teh dokazil v ta jezik v roku dveh mesecev po vložitvi takšnih dokazil. V določbah v zvezi s temi postopki niso določene posledice nespoštovanja te obveznosti. V zvezi s postopkom ugovora pa, nasprotno, pravilo 19(4) Uredbe št. 2868/95, kakor je bilo spremenjeno z Uredbo št. 1041/2005(38), določa, da „UUNT ne upošteva pisnih stališč ali dokumentov ali njihovih delov, ki niso bili predloženi ali ki niso bili prevedeni v jezik postopka, v roku, ki ga je določil Urad“.
42. Pritožnici menita, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je kot dokaze dopustilo nekatere članke, ki so bili v specializiranih in splošnih revijah objavljeni v angleščini in niso bili prevedeni v francoščino, ki je bila jezik postopka, in se na te dokumente tudi oprlo, kršilo člen 115 Uredbe št. 40/94 in pravilo 38 Uredbe št. 2868/95. UUNT odgovarja, da pravilo 38(2) Uredbe št. 2868/05, drugače kot določba iz pravila 19 iste uredbe, za postopke z ugovori ne določa nobene sankcije za primer, če vložnik zahteve za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ne vloži prevoda dokumentov, ki jih predlaga kot dokaz, v jezik postopka. Po mnenju UUNT so ti dokumenti zato dopustni, razen če se po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke zahteva prevod v določenem roku in ta prevod ni bil predložen ali ni bil predložen pravočasno. UUNT, ki ga v tem delu podpira družba Allergan, dalje poudarja, da izvrševanje pravice pritožnic do obrambe zaradi neobstoja zadevnega prevoda nikakor ni bilo ovirano niti med upravnim postopkom niti pred Splošnim sodiščem.
43. Splošno sodišče v točki 54 izpodbijane sodbe navaja, da je „sam obstoj“ zadevnih člankov „pomemben dejavnik pri ugotavljanju, kakšen ugled imajo pri splošni javnosti proizvodi, ki se tržijo pod znamko BOTOX, ne glede na pozitivno ali negativno vsebino teh člankov“. V nadaljevanju zatrjuje, da „dokazna vrednost teh dokumentov kot taka ne more biti odvisna od njihovega prevoda v jezik postopka […]“ in da „takega prevoda […] ni mogoče določiti kot pogoj za dopustnost predloženega dokumenta kot dokaza“.
2. Analiza
44. Trditev UUNT – ki sicer ni vključena v razlogovanje Splošnega sodišča, ki se ne izreka o posledicah nevložitve prevoda v skladu s pravilom 38 Uredbe št. 2868/95, ampak se v bistvu omejuje na ugotovitev, da v tem primeru prevod ni bil potreben – me ne prepriča. Zagovarja razlago tega pravila z nasprotno argumentacijo pravila 19 iste uredbe, kakor je bilo spremenjeno z Uredbo št. 1041/2005. Opozoriti je treba, da je bilo s to uredbo spremenjeno tudi pravilo 98 Uredbe št. 2868/95 z naslovom „Prevodi“. Novo besedilo tega pravila določa, da če Uredba št. 40/94 ali Uredba št. 2868/95 ne določata drugače, „se šteje, da Urad dokumenta, za katerega mora biti vložen prevod, ni prejel, če Urad prejme prevod po preteku roka za predložitev originalnega dokumenta ali prevoda“. Zato tudi ob domnevi, da se za obravnavano dejansko stanje uporabi različica, spremenjena z Uredbo št. 2868/95, po mojem mnenju ni mogoče na podlagi tega, da v pravilu 38 ni določena izrecna sankcija za primer nevložitve prevoda dokumenta, in drugačne ureditve iz pravila 19 za postopke z ugovorom, sklepati, da je dokument vseeno dopusten, če UUNT ne določi drugače. Tej razlagi namreč nasprotuje navedeno pravilo 98, ki je določeno kot končna določba za primere prepozne vložitve prevoda in se a fortiori uporablja v primeru njegove nevložitve. Opozoriti je sicer treba, da je bilo besedilo pravila 19, preden je bilo spremenjeno z Uredbo št. 1041/2005, v bistvu enako besedilu pravila 38 in ga je Splošno sodišče razlagalo tako, da dokument, če njegov prevod v jezik postopka ni bil vložen, ni dopusten(39).
45. Ne morem se v celoti strinjati z razlogovanjem iz izpodbijane sodbe, prav tako pa ne s tem, kako je bilo uporabljeno v okoliščinah zadevnega primera. Čeprav ne izključujem vnaprej dopustnosti dokazne dokumentacije, katere besedilo ne zahteva prevoda ali celotnega prevoda, če njena dokazna moč dejansko ni odvisna od vsebine teh dokumentov ali jih je mogoče takoj razumeti, menim, da to ni primer časopisnih člankov, s katerimi naj bi se dokazalo, da so bili razkriti podatki o terapevtskih lastnostih farmacevtskega proizvoda in da sta se specializirana in/ali širša javnost s temi podatki obširno seznanili že pred dnevom njihove objave (glej točki 51 in 52 izpodbijane sodbe).
46. Vendar, tudi če bi bilo treba na podlagi pravkar navedenih razlogov šteti, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je potrdilo, da so zadevni članki dopustni kot dokazi, te napake v zvezi s presojo dokazov(40) ne bi bilo mogoče spodbijati v okviru tega postopka. Tudi če bi jo lahko opredelili kot „pravno“, sama po sebi ne more upravičiti razveljavitve izpodbijane sodbe. Pravilo, da je treba dokaze v podporo ugovoru ali zahtevi za ugotovitev ničnosti ali zahtevi za razveljavitev znamke predložiti v jeziku postopka ali jim priložiti prevod v tem jeziku, namreč upravičuje nujnost tega, da se v postopku inter partes varuje načelo kontradiktornosti postopka in zagotovi enakost orožij med strankami(41). V tem primeru torej nepravilnost odbora za pritožbe, ki je Splošno sodišče ni navedlo, pritožnicam ni preprečila, da bi se učinkovito branili v obeh postopkih. Z vsebino spornih člankov sta se dejansko lahko seznanili, saj so bili dopustni. Poleg tega pa sta se, kot izhaja iz njunih pisnih vlog pred Splošnim sodiščem in Sodiščem, v celoti seznanili z dokaznim pomenom, ki ga je tem člankom priznal najprej odbor za pritožbe, nato pa še Splošno sodišče.
47. V teh okoliščinah menim, da je treba drugi pritožbeni razlog, čeprav je delno utemeljen, zavrniti.
C – Tretji pritožbeni razlog: kršitev člena 63 Uredbe št. 40/94
48. Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom v bistvu očitata Splošnemu sodišču, da je presojo odbora za pritožbe v celoti nadomestilo s svojo presojo v nasprotju s členom 63 Uredbe št. 40/94, ki določa omejitve sodnega nadzora Sodišča nad odločbami UUNT.
49. Splošno sodišče naj bi namesto odbora za pritožbe ugotovilo, katere prejšnje pravice se nanašajo na britanski registraciji znamke BOTOX. Ta očitek je treba zavrniti, ker temelji na napačni predpostavki, da je odbor za pritožbe, drugače kot Splošno sodišče, svojo analizo oprl le na eno od znamk Skupnosti družbe Allergan(42).
50. Dalje pritožnici na splošno očitata Splošnemu sodišču, da je izvedlo samostojno presojo dokazov, s katero je nadomestilo pomanjkljivo presojo odbora za pritožbe. Menim, da je tudi ta očitek treba zavrniti. Čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja natančnejša analiza dokazov, ki jih je družba Allergan predložila pred organi UUNT, v primerjavi z analizo, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanih odločb, je namreč to zato, ker sta pritožnici na prvi stopnji izpodbijali dopustnost in/ali dokazno vrednost vsakega od teh dokazov. Sklepi, do katerih je Splošno sodišče prišlo na koncu te analize, namreč da preučeni dokumenti pričajo o široki medijski pokritosti proizvodov BOTOX, se ne razlikujejo od sklepov odbora za pritožbe. V teh okoliščinah pritožnici nista dokazali utemeljenosti svojih trditev.
51. Nazadnje, pritožnici natančneje oporekata Splošnemu sodišču, da se je oprlo na določena dokumenta – izjavo vodstvenega delavca družbe Allergan in tržno študijo, izvedeno leta 2004 – ki sta bila prvič predložena pred odborom za pritožbe in ju ta, po mnenju pritožnic, ne bi smel upoštevati, ker sta bila predložena prepozno. Splošno sodišče naj bi svoje pristojnosti nadzora prekoračilo s tem, ko je sklenilo, da je odbor za pritožbe „implicitno, vendar neizogibno“ te dokaze štel za dopustne.
52. V zvezi s tem ugotavljam, da je Splošno sodišče v točki 62 izpodbijane sodbe po opozorilu, da ima UUNT na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94 široko diskrecijsko pravico pri odločanju o dopustnosti dokazov, ki nista bila predložena pravočasno, pojasnilo, da je odbor za pritožbe navedena dokumenta, ker ni izrecno odločil, da kot dokaza nista dopustna, neizogibno, čeprav implicitno štel za dopustna. Ugotovitev, ki jo pritožnici izpodbijata, torej izhaja iz uporabe razlage člena 74(2) Uredbe št. 40/94, ki jo je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo za dejanski primer. Iz navedb pritožnic torej ni mogoče razumeti, kako bi lahko Splošno sodišče prekoračilo meje sodnega nadzora nad odločbami odbora za pritožbe UUNT, ki je določen s členom 63 Uredbe št. 40/94, zgolj s takšno razlago in uporabo prava. Zato je treba očitek pritožnic zavrniti.
53. Nasprotno pa zbuja dvome pravilnost razlage člena 74(2) s strani Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi. Zdi se namreč, da je to določbo razlagalo tako, da organom UUNT nalaga, da se izrecno izrečejo zgolj o nedopustnosti dokaza, ki ni bil predložen pravočasno, ne pa tudi o njegovi dopustnosti. Takšna razlaga je torej v nasprotju z razlago samega Sodišča, ki nedvomno bolj spoštuje nasprotne interese, ki se upoštevajo v postopkih inter partes pred UUNT. Sodišče je v sodbi Kaul, ki jo je razglasil veliki senat, jasno navedlo, da je UUNT dolžan obrazložiti svojo odločitev, kadar odloči, da ne bo upošteval takega dokaza, ali kadar nasprotno odloči, da ga bo upošteval(43). Ker pritožnici v pritožbi nista zatrjevali kršitve člena 74(2) Uredbe št. 40/94 iz navedenih razlogov, napačne razlage Splošnega sodišča ni mogoče presojati v okviru tega postopka.
54. Glede na navedeno menim, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.
D – Četrti pritožbeni razlog: kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94
55. Pritožnici s četrtim pritožbenim razlogom očitata kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94, na podlagi katerega so odločbe UUNT obrazložene. Splošno sodišče naj bi storilo napako, s tem ko ni sankcioniralo pomanjkljive obrazložitve izpodbijanih odločb v dveh točkah: ugotovitev o ugledu znamk BOTOX in o obstoju oškodovanja teh znamk zaradi uporabe znamk pritožnic.
56. Pomen člena 73 Uredbe št. 40/94 je mogoče ugotoviti na podlagi napotila na sodno prakso o obveznosti obrazložitve aktov institucij Unije. Enako velja za načela, ki veljajo za preverjanje, ali je ta obveznost spoštovana. Tako mora obrazložitev, ki jo ta določba zahteva, jasno in nedvoumno razkrivati razlogovanje izdajatelja akta. Namen obveznosti obrazložitve, ki je naložena organom UUNT, je dvojen, in sicer da omogoči zainteresiranim osebam, da se seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa zaradi varstva njihovih pravic, in da omogoči Splošnemu sodišču nadzor nad zakonitostjo odločbe.
57. Splošno sodišče je v točki 93 izpodbijane sodbe potrdilo, da je iz obrazložitve izpodbijanih odločb mogoče razbrati razloge, iz katerih ima po mnenju odbora za pritožbe znamka BOTOX ugled. Menim, da trditve pritožnic ne morejo omajati te ugotovitve. Iz navedenih odločb namreč izhaja, da je odbor za pritožbe menil, da ima znamka BOTOX ugled v vseh državah članicah, da ta ugled ni le posledica trženja proizvodov BOTOX, ampak tudi njihovega posrednega oglaševanja prek medijev in, nazadnje, da se je širša javnost prek tega oglaševanja seznanila z botulin toksinom in njegovo uporabo za terapijo proti gubam (točka 35 odločbe L’Oréal in točka 34 odločbe Helena Rubinstein). Ta obrazložitev omogoča rekonstrukcijo razlogovanja odbora za pritožbe in ugotovitev razlogov, ki so pripeljali do ugotovitve o ugledu prejšnje znamke. V nasprotju s trditvami pritožnic odboru za pritožbe ni bilo treba preizkusiti vsakega posameznega dokaza, ki ga je predložila družba Allergan, zlasti ker iz navedenih razlogov izhaja, da je odbor za pritožbe menil, da bi večina teh dokazov kot celota prispevala k potrditvi istega dejstva, to je medijske pokritosti proizvodov BOTOX.
58. Splošno sodišče je v točki 94 izpodbijane sodbe potrdilo, da je obrazložitev izpodbijanih odločb o vplivih uporabe znamk pritožnic, čeprav je „zgoščena“, pritožnicam vseeno omogočila, da imata na voljo podatke, potrebne za izpodbijanje sklepov odbora za pritožbe v tem delu. V zvezi s tem pritožnici le opozarjata, da se to, kar Splošno sodišče imenuje obrazložitev, omejuje na dva stavka, in apodiktično trdita, da to ni „obrazložitev v pravnem smislu“. V nasprotju z navedbami pritožnic točki 42 in 43 odločbe Helena Rubinstein ter točki 44 in 45 odločbe L’Oréal dopuščajo razumevanje razlogov, ki so odbor za pritožbe pripeljali, prvič, do sklepa, da ni upravičenega razloga za uporabo znamk pritožnic, in, drugič, do ugotovitve, da sta pritožnici neupravičeno izkoristili razlikovalni značaj znamke BOTOX.
59. Na podlagi navedenega menim, da je treba tudi četrti in zadnji pritožbeni razlog zavrniti.
IV – Predlog
60. Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj pritožbo zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov.