SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 16. februarja 2017(*)
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Meje, azil in priseljevanje – Dublinski sistem – Uredba (EU) št. 604/2013 – Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Predaja hudo bolnega prosilca za azil državi, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje – Neobstoj utemeljene domneve o obstoju izkazanih sistemskih pomanjkljivosti v tej državi članici – Obveznosti države članice, ki mora opraviti predajo“
V zadevi C‑578/16 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Vrhovno sodišče (Slovenija) z odločbo z dne 28. oktobra 2016, ki je na Sodišče prispela 21. novembra 2016, v postopku
C. K.,
H. F.,
A. S.
proti
Republiki Sloveniji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi J. L. da Cruz Vilaça (poročevalec), predsednik senata, M. Berger, sodnica, A. Borg Barthet, E. Levits in F. Biltgen, sodniki,
generalni pravobranilec: E. Tanchev,
sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,
na podlagi predloga predložitvenega sodišča z dne 28. oktobra 2016, ki je na Sodišče prispel 21. novembra 2016, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča obravnava po nujnem postopku,
na podlagi odločbe petega senata z dne 1. decembra 2016 o ugoditvi temu predlogu,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. januarja 2017,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za C. K., H. F. in A. S. najprej Z. Kojić, nato M. Nabergoj, svetovalca za begunce,
– za slovensko vlado N. Pintar Gosenca in A. Vran, agentki,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Cordìjem, avvocatto dello Stato,
– za vlado Združenega kraljestva C. Crane, agentka, skupaj z D. Blundellom, barrister,
– za Evropsko komisijo M. Condou-Durande in M. Žebre, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. februarja 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(2) in člena 17(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31, v nadaljevanju: Uredba Dublin III), člena 267 PDEU ter člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med C. K., H. F. in njunim otrokom A. S. na eni strani ter Republiko Slovenijo, ki jo zastopa njeno ministrstvo za notranje zadeve, na drugi glede predaje teh oseb na Hrvaško, ki je v skladu z določbami Uredbe Dublin III določena kot država članica, odgovorna za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
Ženevska konvencija
3 Člen 33 Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954), dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, sklenjenim v New Yorku 31. januarja 1967) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), naslovljen „Prepoved izgona in zavračanja (,refoulement‘)“, v odstavku 1 določa:
„Nobena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.“
EKČP
4 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), v členu 3, naslovljenem „Prepoved mučenja“, določa:
„Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.“
Pravo Unije
Listina
5 Člen 1 Listine, naslovljen „Človekovo dostojanstvo“, določa:
„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“
6 Člen 4 Listine, naslovljen „Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja“, določa:
„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“
7 Člen 19 Listine, naslovljen „Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve“, v odstavku 2 določa:
„Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“
8 Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.“
9 Člen 52 Listine, naslovljen „Obseg pravic in načel ter njihova razlaga“, v odstavku 3 določa:
„Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z [EKČP], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“
Uredba Dublin III
10 Z Uredbo Dublin III, ki je začela veljati 19. julija 2013, je bila z učinkom od 1. januarja 2014 nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109, v nadaljevanju: Uredba Dublin II).
11 V uvodnih izjavah 4, 5, 9, 32 in 39 Uredbe Dublin III je navedeno:
„(4) Sklepi iz Tampereja navajajo tudi, da bi moral [skupni evropski azilni sistem] v kratkem času vključevati tudi jasen in izvedljiv način za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.
(5) Tak način bi moral temeljiti na objektivnih, poštenih merilih za zadevne države članice in osebe. Zlasti bi moral omogočati hitro določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito.
[…]
(9) Ob upoštevanju rezultatov opravljenega ocenjevanja instrumenta prve faze je na tej stopnji primerno potrditi načela, na katerih temelji [Uredba Dublin II], hkrati pa na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave učinkovitosti Dublinskega sistema ter zaščite, ki se prizna prosilcem po tem sistemu. […] V tej uredbi bi bilo treba določiti izvajanje celovitega pregleda ustreznosti, temelječega na dokazih in ki zajema pravne, ekonomske in socialne učinke Dublinskega sistema, vključno z njegovimi vplivi na temeljne pravice.
[…]
(32) Glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
[…]
(39) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so zlasti priznani v [Listini]. Cilj te uredbe je zlasti zagotovitev celotnega spoštovanja pravice do azila, zajamčene s členom 18 Listine, kakor tudi pravic, priznanih v členih 1, 4, 7, 24 in 47 Listine. To uredbo bi bilo zato treba v skladu s tem tudi uporabljati.“
12 Člen 3 te uredbe, naslovljen „Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“, določa:
„1. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
2. […]
Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 [Listine], država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
[…]“
13 Poglavje III Uredbe Dublin III vsebuje merila za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. To poglavje med drugim vsebuje člen 12 te uredbe, naslovljen „Izdaja dokumentov za prebivanje ali vizumov“, ki v odstavku 2 določa:
„Kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala […]“
14 Člen 17 navedene uredbe, naslovljen „Diskrecijske klavzule“, v odstavku 1 določa:
„Z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.
[…]“
15 Poglavje VI Uredbe Dublin III ima naslov „Postopki za sprejem in ponovni sprejem“. Med drugim vsebuje člene 27, 29, 31 in 32 te uredbe.
16 Člen 27 navedene uredbe, naslovljen „Pravna sredstva“, v odstavku 1 določa:
„Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.“
17 Del VI poglavja VI Uredbe Dublin III, posvečen predajam prosilcev v odgovorno državo članico, vsebuje člen 29 te uredbe, naslovljen „Načini in roki“, ki določa:
„1. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.
Če se predaje v odgovorno državo članico izvajajo v obliki nadzorovanega odhoda ali v spremstvu, države članice zagotovijo, da se izvajajo na human način ter da se ob tem v celoti spoštujejo temeljne pravice in človeško dostojanstvo.
[…]
2. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.
[…]
4. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za posvetovanje in izmenjavo podatkov med državami članicami, zlasti v primeru odloženih predaj ali predaj z zamudo, predaj po implicitnem sprejemu, predajami mladoletnikov ali vzdrževanih oseb ter nadzorovanih predaj. […]“
18 V istem delu VI člen 31 navedene uredbe, naslovljen „Izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje“, določa:
„1. Država članica, ki izvede predajo prosilca […], odgovorni državi članici sporoči take osebne podatke o osebi, ki jo predaja, kot je ustrezno, bistveno in neprekomerno z edinim namenom, da zagotovi, da lahko pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom, v odgovorni državi članici tej osebi priskrbijo ustrezno pomoč, vključno s takojšnjo zdravstveno oskrbo, potrebno za zaščito njenih življenjskih interesov, ter zagotovijo neprekinjeno zaščito in pravice, ki jih nudijo ta uredba in drugi ustrezni pravni instrumenti na področju azila. Te podatke se odgovorni državi članici sporoči v razumnem obdobju pred predajo, da se zagotovi, da imajo pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov.
2. Država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici sporoči vse informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu za nacionalnim pravom, in so bistvene za zaščito pravic in takojšnjih posebnih potreb osebe, ki se jo preda, zlasti pa:
(a) vse takojšnje ukrepe, ki jih mora sprejeti odgovorna država članica, da bi zagotovila ustrezno obravnavo posebnih potreb osebe, ki bo predana, vključno z vso takojšnjo zdravstveno oskrbo, ki je morda potrebna;
[…]“
19 Prav tako v navedenem delu člen 32 Uredbe Dublin III, naslovljen „Izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo predaje“, v odstavku 1 določa:
„Zgolj za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom, o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Te informacije se prenesejo v obliki skupnega zdravstvenega spričevala, ki se mu priložijo ustrezni dokumenti. Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno tudi na kakršno koli nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna.
[…]“
Izvedbena uredba
20 Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 343/2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 (UL 2014, L 39, str. 1) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba), vsebuje podrobna pravila za uporabo Uredbe Dublin II in zdaj Uredbe Dublin III.
21 Poglavje III Izvedbene uredbe ima naslov „Predaje“. V tem poglavju sta med drugim člena 8 in 9 te uredbe.
22 Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Sodelovanje pri predajah“, določa:
„1. Pristojna država članica je dolžna omogočiti, da pride do predaje prosilca za azil čim hitreje in da nič ne ovira njegovega prihoda. Država članica, če je to potrebno, določi kraj na svojem ozemlju, kjer bo prosilec za azil predan ali kjer bo izročen pristojnim organom, pri čemer upošteva geografske omejitve in prevozna sredstva, ki so na voljo državi članici, ki izvaja predajo. V nobenem primeru pa se ne sme od spremstva zahtevati, da spremi prosilca za azil dlje od točke prihoda uporabljenega mednarodnega prevoznega sredstva ali da država članica, ki izvaja predajo, krije potne stroške dlje od te točke.
2. Država članica, ki organizira predajo, uredi prevoz prosilca za azil in njegovega spremstva in v dogovoru s pristojno državo članico določi čas prihoda in, če je to potrebno, podrobnosti izročitve pristojnim organom. Pristojna država članica lahko zahteva, da je o predaji obveščena tri delovne dni v naprej.
3. Standardni obrazec, določen v Prilogi VI, se uporabi za to, da se v odgovorno državo članico prenesejo podatki, bistveni za zaščito pravic in neposrednih potreb osebe, ki jo je treba predati. Ta standardni obrazec se šteje za obvestilo v smislu odstavka 2.“
23 Člen 9 iste uredbe, naslovljen „Preložene predaje ali predaje z zamudo“, določa:
„1. Pristojno državo članico je treba nemudoma obvestiti o vseh preložitvah zaradi pritožbenega ali revizijskega postopka z odložilnim učinkom ali zaradi fizičnih razlogov, kot je bolezen prosilca za azil, pomanjkanje prevoza ali dejstvo, da se je prosilec za azil umaknil iz postopka predaje.
1a. Kadar je bila predaja odložena na zahtevo države članice, ki osebo predaja, morata ta država in pristojna država članica še naprej ostati v stiku, da se omogoči organizacija nove predaje v najkrajšem možnem času v skladu s členom 8 in najpozneje dva tedna, odkar so organi izvedeli za prenehanje okoliščin, ki so povzročile zamudo ali odlog. V takem primeru se pred predajo pošlje posodobljeni standardni obrazec za prenos podatkov, kakor je določeno v Prilogi VI.
2. Država članica, ki zaradi enega od razlogov iz člena 29(2) [Uredbe Dublin III] ne more opraviti predaje v običajnem roku šestih mesecev od datuma sprejema zahtevka za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe ali dokončne odločbe o pritožbi ali reviziji z odložilnim učinkom, o tem obvesti pristojno državo članico pred iztekom tega roka. V nasprotnem primeru je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in izpolnitev drugih obveznosti iz [Uredbe Dublin III] odgovorna država članica prosilka v skladu s členom 29(2) navedene uredbe.
[…]“
24 Prilogi VI in IX k Izvedbeni uredbi vsebujeta standardna obrazca za prenos podatkov oziroma izmenjavo zdravstvenih podatkov pred predajo v skladu z Uredbo Dublin III.
Direktiva o sprejemu
25 Namen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96, v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu) je v skladu z njenim členom 1 določiti standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državah članicah.
26 Člen 17 te direktive, naslovljen „Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem in zdravstvenem varstvu“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so prosilcem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem.
2. Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem omogočajo ustrezen življenjski standard prosilcev, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje.
Države članice zagotovijo, da se ta življenjski standard v skladu s členom 21 doseže v posebnem položaju ranljivih oseb […]
[…]“
27 Člen 18 navedene direktive, naslovljen „Modalitete materialnih pogojev za sprejem“, v odstavku 3 določa:
„Države članice v zvezi s prosilci v prostorih in nastanitvenih centrih iz odstavka 1(a) in (b) upoštevajo posebna vprašanja, povezana s spolom in starostjo, ter položaj ranljivih oseb.“
28 Člen 19 Direktive o sprejemu, naslovljen „Zdravstveno varstvo“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj.
2. Države članice zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem, kadar je potrebno.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
29 Iz predložitvene odločbe ter iz elementov iz spisa in navedb na obravnavi, ki je potekala pred Sodiščem, je razvidno, da sta 16. avgusta 2015 C. K., državljanka Sirske arabske republike, in H. F., državljan Arabske republike Egipt, vstopila na ozemlje Evropske unije z vizumom, ki ga je veljavno izdala Republika Hrvaška. Razvidno je tudi, da sta po krajšem bivanju v tej državi članici prestopila slovensko mejo s ponarejenima grškima osebnima izkaznicama. Ti osebi sta bili nato sprejeti v azilni dom v Ljubljani (Slovenija) in vsaka od njiju je pri ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije vložila prošnjo za azil. Iz teh informacij izhaja tudi, da je bila C. K. ob vstopu na slovensko ozemlje noseča.
30 Ker so slovenski organi menili, da je Republika Hrvaška na podlagi člena 12(2) Uredbe Dublin III država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil tožečih strank v postopku v glavni stvari, so 28. avgusta 2015 na organe te države članice naslovili zahtevo za njun sprejem. Republika Hrvaška je z odgovorom z dne 14. septembra 2015 priznala svojo odgovornost v zvezi s tema osebama.
31 Republika Slovenija je ob upoštevanju visoke nosečnosti C. K. postopek na podlagi Uredbe Dublin III nadaljevala šele po 20. novembru 2015, ko je tožeča stranka v postopku v glavni stvari rodila otroka A. S. Zanj je bila 27. novembra 2015 vložena prošnja za mednarodno zaščito, ki se je obravnavala skupaj s prošnjama C. K. in H. F.
32 Ministrstvo za notranje zadeve je 20. januarja 2016 izdalo sklep o zavrnitvi obravnave prošenj tožečih strank v postopku v glavni stvari za azil in o njihovi predaji na Hrvaško.
33 Upravno sodišče (Slovenija) je s sodbo z dne 2. marca 2016 ta sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje ter pristojnim organom naročilo, naj od Republike Hrvaške pridobijo zagotovilo, da bodo C. K., H. F. in njun otrok imeli v tej državi članici ustrezno zdravstveno oskrbo.
34 Slovenski organi so na Republiko Hrvaško 30. marca 2016 naslovili prošnjo v tem smislu. Ta država članica je z odgovorom z dne 7. aprila 2016 zagotovila, da bodo tožeče stranke v postopku v glavni stvari na Hrvaškem upravičene do nastanitve, ustrezne oskrbe in potrebne zdravniške obravnave.
35 Ministrstvo za notranje zadeve je 5. maja 2016 sprejelo nov sklep o zavrnitvi obravnave prošenj tožečih strank v postopku v glavni stvari za azil in o njihovi predaji na Hrvaško.
36 Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so proti temu sklepu vložile tožbo pri Upravnem sodišču. Poleg tega so temu sodišču predlagale, naj do izdaje pravnomočne meritorne sodne odločbe začasno zadrži izvršitev navedenega sklepa.
37 Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so v okviru te tožbe med drugim trdile, da bi njihova predaja negativno vplivala na zdravstveno stanje C. K., kar lahko vpliva tudi na dobrobit njenega novorojenčka. Glede tega so na podlagi različnih zdravniških spričeval trdile, da je bila nosečnost C. K. rizična in da je imela od poroda dalje duševne težave. Specialist psihiatrije naj bi tako pri njej diagnosticiral poporodno depresijo z občasnimi samomorilskimi težnjami. Poleg tega naj bi iz več zdravniških mnenj izhajalo, da je slabo zdravstveno stanje C. K. predvsem posledica negotovosti glede njenega statusa in stresa, ki ga to povzroča. Poslabšanje njenega duševnega zdravja bi prav tako lahko povzročilo, da bi ravnala agresivno proti sebi ali tretjim osebam, zaradi česar bi lahko bila potrebna bolnišnična oskrba. Bolezensko stanje C. K. naj bi torej po mnenju tega psihiatra zahtevalo, da C. K. in njen otrok ostaneta v azilnem domu v Ljubljani, da bi tam prejemala oskrbo.
38 Upravno sodišče je s sodbo z dne 1. junija 2016 sklep o predaji tožečih strank v postopku v glavni stvari odpravilo. To sodišče je s sklepom z istega dne tudi zadržalo izvršitev navedenega sklepa do izdaje pravnomočne meritorne sodne odločbe.
39 Ministrstvo za notranje zadeve je nato zoper to sodbo vložilo pritožbo pri Vrhovnem sodišču (Slovenija). To sodišče je 29. junija 2016 spremenilo prvostopenjsko sodbo in potrdilo navedeni sklep o predaji. Glede oskrbe, ki jo zahteva zdravstveno stanje C. K., je menilo, da je iz poročila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), prejetega na zahtevo slovenskih organov, razvidno, da so razmere na Hrvaškem, kar zadeva sprejem prosilcev za azil, dobre. V tej državi članici naj bi bil med drugim v Kutini (Hrvaška) na voljo nastanitveni center, posebej namenjen ranljivim osebam, v katerem naj bi imeli prosilci za azil prosti dostop do zdravstvenega varstva, ki ga zagotavlja zdravnik, ki redno prihaja v center, oziroma v nujnih primerih lokalna bolnišnica, ali če je potrebno, bolnišnica v Zagrebu (Hrvaška).
40 Glede drugih navedb tožečih strank v postopku v glavni stvari, v skladu s katerimi so bile na Hrvaškem žrtve rasno motiviranega verbalnega in fizičnega nasilja, je Vrhovno sodišče menilo, da tožeče stranke niso dokazale obstoja utemeljene domneve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja z njimi, v smislu člena 3(2) Uredbe Dublin III. Niti institucije Unije niti UNHCR naj poleg tega ne bi menili, da so razmere v tej državi članici kritične.
41 Sodba Vrhovnega sodišča je nato postala pravnomočna. Vendar so tožeče stranke v postopku v glavni stvari pri Ustavnem sodišču (Slovenija) vložile ustavno pritožbo.
42 Zadnjenavedeno sodišče je z odločbo z dne 28. septembra 2016 razsodilo, da v obravnavanem primeru sicer ni bilo izkazano, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v smislu člena 3(2) Uredbe Dublin III. Vendar naj to ne bi bil edini razlog, ki ga tožeče stranke v postopku v glavni stvari lahko navedejo kot dokaz za to, da bi bile zaradi predaje v to državo članico izpostavljene dejanski nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
43 Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 32 navedene uredbe, naj bi države članice morale spoštovati zahteve iz člena 33(1) Ženevske konvencije ter iz člena 3 EKČP in s tem povezane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Te zahteve pa naj bi bile večje kot merilo sistemskih pomanjkljivosti iz člena 3(2) navedene uredbe, ki naj bi se poleg tega nanašalo le na položaj, v katerem države članice ne morejo opraviti nobene predaje prosilcev za azil v določeno državo članico. Če bi predaja prosilca za azil v drugo državo članico – razen v primeru iz te določbe – povzročila kršitev navedenih temeljnih zahtev, naj bi države članice morale uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člena 17(1) Uredbe Dublin III.
44 To naj bi povzročilo obveznost za pristojne organe in sodišče, da če prosilec za azil trdi, da država članica, odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, zanj ni „varna država“, preučijo vse okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja, vključno z zdravstvenim stanjem zadevne osebe. Pri tem naj bi ti organi morali upoštevati osebne razmere prosilca v Sloveniji in presoditi, ali ne bi že njegova predaja lahko bila v nasprotju z načelom nevračanja.
45 Zato je Ustavno sodišče menilo, da ker so v obravnavanem primeru tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdile, da bi ponovna selitev C. K. neugodno vplivala na njeno zdravstveno stanje, v utemeljitev svojih trditev pa so predložile več zdravniških mnenj, Vrhovno sodišče ne bi smelo – kot je to storilo – upoštevati zdravstvenega stanja C. K. le pri presojanju razmer na Hrvaškem, temveč bi moralo preveriti tudi, ali bi bila sama predaja v to državo članico v skladu s členom 3 EKČP. To sodišče naj bi s tem, da ni obravnavalo trditev tožečih strank v postopku v glavni stvari in dokazov, ki so jih v zvezi s tem predložile, kršilo pravico, ki jim jo priznava slovenska ustava, da se jim zagotovi „enako varstvo pravic“. Ustavno sodišče je iz teh razlogov razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in temu zadevo v glavni stvari vrnilo v ponovno odločanje v skladu s preudarki, ki jih je navedlo v svoji odločbi.
46 Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da Ustavno sodišče pri Sodišču ni vložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe pred izdajo svoje odločbe z dne 28. septembra 2016, in ker se vseeno sprašuje o skladnosti preudarkov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v njej, s pravom Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je razlaga pravil o uporabi diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III glede na naravo te določbe taka, da je v končni pristojnosti sodišča države članice oziroma, da odvezuje sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva, da zadevo predloži Sodišču po tretjem odstavku 267. člena PDEU?
Ob tem pa, še posebej, če je odgovor na navedeno vprašanje negativen, sprašuje naslednje:
2. Ali presoja okoliščin iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III (v primeru, kot je predloženi primer) zadošča za zagotovitev zahtev 4. člena oziroma drugega odstavka 19. člena Listine v povezavi s 3. členom EKČP ter 33. členom Ženevske konvencije?
Ter v povezavi s tem:
3. Ali iz razlage prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III izhaja, da je uporaba diskrecijske klavzule s strani države članice, zaradi zagotovitve učinkovitega varstva pred kršitvijo pravice iz 4. člena Listine v primerih, kot je predloženi primer, obvezna in preprečuje predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, ki je svojo pristojnost sprejela skladno s to Uredbo?
Če je odgovor na navedeno vprašanje pozitiven, pa sprašuje naslednje:
4. Ali daje diskrecijska klavzula iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III podlago, da se na njeno uporabo sklicuje prosilec za mednarodno zaščito oziroma druga oseba v postopku predaje na podlagi te Uredbe, o kateri morajo presoditi pristojni upravni organi ter sodišča države članice oziroma, ali so navedeni državni organi in sodišča države članice navedene okoliščine dolžni ugotavljati po uradni dolžnosti?“
Nujni postopek predhodnega odločanja
47 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča.
48 Navedeno sodišče je v utemeljitev tega predloga v bistvu trdilo, da mora biti vprašanje statusa C. K. ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja rešeno čim hitreje.
49 Glede tega je treba navesti, prvič, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Uredbe Dublin III, sprejete med drugim na podlagi člena 78(2)(e) PDEU, ki je določba iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice. Zanj se zato lahko uporabi nujni postopek predhodnega odločanja.
50 Drugič, možnosti, da bodo tožeče stranke v postopku v glavni stvari pred koncem rednega postopka predhodnega odločanja predane v Republiko Hrvaško, v tej zadevi ni mogoče izključiti. Predložitveno sodišče je namreč v odgovor na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke, podano na podlagi člena 101(1) svojega poslovnika, navedlo, da čeprav je na prvi stopnji Upravno sodišče na predlog teh oseb odredilo odložitev izvršitve sklepa o njihovi predaji, izvršitev tega sklepa v trenutni fazi nacionalnega postopka ni zadržana z nobenim sodnim ukrepom.
51 V teh okoliščinah je bilo v skladu z odločbo, ki jo je 1. decembra 2016 sprejel peti senat Sodišča na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca, predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodeno.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
52 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da vprašanje uporabe „diskrecijske klavzule“ iz te določbe s strani države članice spada zgolj v okvir nacionalnega prava in razlage, ki jo v zvezi s tem poda ustavno sodišče te države članice, ali pa pomeni vprašanje glede razlage prava Unije v smislu člena 267 PDEU.
53 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče glede „klavzule suverenosti“ iz člena 3(2) Uredbe Dublin II, katere besedilo se v bistvu ujema z besedilom „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1) Uredbe Dublin III in katere razlago je zato mogoče uporabiti za zadnjenavedeno, že razsodilo, da je diskrecijska pravica, ki jo priznava državam članicam, sestavni del sistema določitve odgovorne države članice, ki ga je izdelal zakonodajalec Unije (v nadaljevanju: Dublinski sistem). Iz tega izhaja, da država članica izvaja pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, tudi kadar uporabi to klavzulo (glej sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke od 64 do 68). Zato uporaba „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1) Uredbe Dublin III vključuje razlago prava Unije v smislu člena 267 PDEU.
54 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da vprašanje uporabe „diskrecijske klavzule“ iz te določbe s strani države članice ne spada zgolj v okvir nacionalnega prava in razlage, ki jo v zvezi s tem poda ustavno sodišče te države članice, temveč pomeni vprašanje glede razlage prava Unije v smislu člena 267 PDEU.
Vprašanja od drugega do četrtega
55 Predložitveno sodišče z vprašanji od drugega do četrtega, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4 Listine razlagati tako, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil, ki ima posebej hudo duševno ali fizično bolezen, povzročila dejansko in izkazano nevarnost znatnega in nepopravljivega poslabšanja zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu tega člena. Če je odgovor pritrdilen, se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi država članica morala uporabiti „diskrecijsko klavzulo“ iz člena 17(1) navedene uredbe in sama obravnavati zadevno prošnjo za azil.
56 Najprej je treba spomniti, da v skladu s členom 3(1) Uredbe Dublin III prošnjo za azil, ki jo vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva na ozemlju katere koli od držav članic, načeloma obravnava le tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
57 Namen Dublinskega sistema, v okvir katerega spada navedena uredba, je – kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4 in 5 – zlasti omogočati hitro določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in da ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito.
58 V tem kontekstu mora država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, upoštevati postopke iz poglavja VI iste uredbe za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje te prošnje, od te države članice zahtevati, da sprejme zadevnega prosilca, in ko je ta zahteva sprejeta, predati to osebo v navedeno državo članico.
59 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa je treba pravila sekundarne zakonodaje Unije, vključno z določbami Uredbe Dublin III, razlagati in uporabljati ob spoštovanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino (glej po analogiji, kar zadeva Uredbo Dublin II, sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točki 77 in 99). Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določena v členu 4 Listine, je glede tega temeljnega pomena, ker je absolutna, saj je tesno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točki 85 in 86).
60 Sodišče je v sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke od 86 do 94 in 106), poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru Dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Tako je razsodilo, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje v okviru Dublinskega sistema v državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti.
61 Iz uvodne izjave 9 Uredbe Dublin III je razvidno, da se je zakonodajalec Unije seznanil z učinki Dublinskega sistema na temeljne pravice prosilcev za azil. Razvidno je tudi, da je želel zakonodajalec Unije s sprejetjem te uredbe na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave, in sicer ne samo glede učinkovitosti tega sistema, temveč tudi glede zaščite, ki se po navedenem sistemu prizna prosilcem za azil.
62 Sodišče je tako že ugotovilo, da se glede pravic, priznanih prosilcem za azil, Uredba Dublin III v bistvenih točkah razlikuje od Uredbe Dublin II (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 34).
63 Glede temeljnih pravic, ki so jim priznane, je treba navesti, da je želel zakonodajalec Unije poleg kodifikacije – v členu 3(2) Uredbe Dublin III – sodne prakse iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), navedene v točki 60 te sodbe, v uvodnih izjavah 32 in 39 navedene uredbe poudariti, da države članice pri njeni uporabi zavezujeta sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in člen 4 Listine.
64 Glede, natančneje, sklepov o predaji je zakonodajalec Unije po eni strani določil jamstva za njihovo zakonitost s tem, da je prosilcem za azil v členu 27 Uredbe Dublin III priznal pravico, da pri sodišču zoper to odločitev vložijo učinkovito pravno sredstvo, ki zajema tako dejanske kot pravne okoliščine te odločitve. Po drugi strani je v členu 29 navedene uredbe načine teh predaj določil natančneje kot v Uredbi Dublin II.
65 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine.
66 V zvezi s tem ni mogoče uvodoma izključiti, da bi glede na posebej resno zdravstveno stanje prosilca za azil njegova predaja v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila tako nevarnost.
67 Opozoriti je namreč treba, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine ustreza tisti iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija.
68 Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3 EKČP, ki jo je treba upoštevati pri razlagi člena 4 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke od 87 do 91), je razvidno, da je lahko trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, zajeto s členom 3 EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem, stopnjuje ali obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, in to pod pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva s tem členom (glej v tem smislu ESČP, sodba z dne 13. decembra 2016, Paposhvili proti Belgiji, CE:ECHR:2016:1213JUD004173810, točki 174 in 175).
69 Ob upoštevanju splošne in absolutne narave člena 4 Listine so ti načelni preudarki upoštevni tudi v okviru Dublinskega sistema.
70 Glede tega je treba v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici in zdravstvenim varstvom, ki je tam na voljo, poudariti, da morajo države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil – tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III – v skladu s členi od 17 do 19 te uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke 78, 80 in od 100 do 105).
71 V obravnavanem primeru niti iz predložitvene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo. Nasprotno, iz navedene odločbe izhaja, da je na Hrvaškem med drugim v mestu Kutina sprejemni center, ki je namenjen ranljivim osebam in v katerem imajo te dostop do zdravstvenega varstva, ki ga zagotavlja zdravnik in v nujnih primerih lokalna bolnišnica ali bolnišnica v Zagrebu. Poleg tega naj bi slovenski organi od hrvaških organov prejeli zagotovilo, da bodo tožeče stranke v postopku v glavni stvari prejele potrebno zdravniško obravnavo.
72 Poleg tega, čeprav je mogoče, da je za nekatere hude in specifične bolezni ustrezno zdravljenje na voljo samo v nekaterih državah članicah (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2014, I, C‑255/13, EU:C:2014:1291, točki 56 in 57), tožeče stranke v postopku v glavni stvari niso zatrjevale, da je v njihovem primeru tako.
73 Kljub temu pa ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje.
74 V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena.
75 Posledično to pomeni, da če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo (glej po analogiji sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 88).
76 Ti organi bi morali torej odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje.
77 V tem okviru morajo organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti.
78 Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da člen 3 EKČP držav pogodbenic načeloma ne obvezuje, da ne odredijo odstranitve ali izgona osebe, če je ta sposobna za potovanje in pod pogojem, da se v zvezi s tem sprejmejo nujni in primerni ukrepi, ki so prilagojeni stanju osebe (glej v tem smislu ESČP, 4. julij 2006, Karim proti Švedski, CE:ECHR:2006:0704DEC002417105, točka 2, in 30. april 2013, Kochieva in drugi proti Švedski, CE:ECHR:2013:0430DEC007520312, točka 35).
79 Kar natančneje zadeva okoliščine, v katerih ima prosilec za azil zaradi duševnih težav samomorilske težnje, je Evropsko sodišče za človekove pravice večkrat razsodilo, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje (glej ESČP, 7. oktober 2004, Dragan in drugi proti Nemčiji, CE:ECHR:2004:1007DEC003374303, točka 1; 4. julij 2006, Karim proti Švedski, CE:ECHR:2006:0704DEC002417105, točka 2, in 30. april 2013, Kochieva in drugi proti Švedski, CE:ECHR:2013:0430DEC007520312, točka 34).
80 V zvezi s temi preventivnimi ukrepi je treba poudariti, da lahko država članica, ki mora izvesti predajo, v skladu s členom 8 Izvedbene uredbe sodeluje z odgovorno državo članico, da se zagotovi, da bo zadevnemu prosilcu za azil med predajo in po njej nudena zdravstvena oskrba.
81 Glede tega mora biti mogoče, da država članica, ki izvede predajo, to predajo organizira tako, da zadevnega prosilca za azil med prevozom spremlja ustrezno zdravstveno osebje, ki ima na voljo potreben material, sredstva in zdravila, da se prepreči vsakršno poslabšanje njegovega zdravja ali vsakršno njegovo nasilno dejanje proti sebi ali tretjim osebam.
82 Omogočeno mora biti tudi, da se ta država članica prepriča, da je zadevnemu prosilcu za azil od prihoda v odgovorno državo članico zagotovljena oskrba. Glede tega je treba opozoriti, da člena 31 in 32 Uredbe Dublin III državi članici, ki izvede predajo, nalagata, da odgovorni državi članici sporoči podatke o zdravstvenem stanju prosilca za azil, ki lahko tej državi članici omogočijo, da mu priskrbi takojšnjo zdravstveno oskrbo, nujno za zaščito njegovih življenjskih interesov.
83 Za obvestitev odgovorne države članice o tem, da zadevni prosilec za azil ob prihodu potrebuje medicinsko pomoč in oskrbo, ter o vseh upoštevnih vidikih njegove bolezni in o oskrbi, ki bo potrebna v zvezi z njo, je tako mogoče uporabiti standardni obrazec iz Priloge VI k Izvedbeni uredbi in skupno zdravniško spričevalo iz Priloge IX k tej uredbi. V tem primeru je treba te podatke sporočiti v razumnem obdobju pred predajo, da se odgovorni državi članici zagotovi dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov. Prav tako lahko država članica, ki izvede predajo, od odgovorne države članice prejme potrditev, da bo ob prihodu na voljo nujna oskrba.
84 Če pristojno sodišče meni, da ti preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli. Če je potrebno, se mora pred izvršitvijo predaje opraviti ponovna ocena njenega zdravstvenega stanja.
85 Če pa ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil s sprejetjem navedenih preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za to predajo.
86 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 29(1) te uredbe predaja prosilca iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to „praktično izvedljivo“. Kot izhaja iz člena 9 Izvedbene uredbe, se prav bolezen prosilca za azil obravnava kot „fizični razlog“, ki lahko upraviči preložitev predaje.
87 Če zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil ne bi dovoljevalo njegove predaje, bi morala tako država članica, ki je podala zahtevo, v skladu s to določbo odgovorno državo članico nemudoma obvestiti o preložitvi predaje zaradi stanja tega prosilca.
88 Glede na okoliščine primera bi se lahko država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1) Uredbe Dublin III (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Halaf, C‑528/11, EU:C:2013:342, točko 38). Vendar navedene določbe ob upoštevanju člena 4 Listine v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo.
89 Če pa zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil državi članici, ki je podala zahtevo, ne bi omogočalo, da tega prosilca preda pred iztekom šestmesečnega roka iz člena 29(1) Uredbe Dublin III, bi bila odgovorna država članica razbremenjena obveznosti, da sprejme zadevno osebo, in odgovornost bi se tako v skladu z odstavkom 2 tega člena prenesla na prvo državo članico.
90 Predložitveno sodišče mora v postopku v glavni stvari preveriti, ali je zdravstveno stanje C. K. tako resno, da obstajajo resni pomisleki, da bi njena predaja zanjo pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Če je tako, mora odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo C. K. sprejeti preventivni ukrepi iz točk od 81 do 83 te sodbe, ali če je potrebno, da bo predaja te osebe odložena do takrat, ko bo glede na njeno zdravstveno stanje mogoča.
91 V tem okviru trditev Komisije, da iz člena 3(2) Uredbe Dublin III izhaja, da lahko na obveznost predaje prosilca za azil v odgovorno državo vpliva samo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi članici, ni utemeljena.
92 Iz besedila te določbe namreč nikakor ni razvidno, da je nameraval zakonodajalec Unije urediti še kakšno drugo okoliščino od tiste v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki preprečujejo kakršno koli predajo prosilcev za azil v določeno državo članico. Navedene določbe zato ni mogoče razlagati tako, da je z njo izključeno, da lahko preudarki, ki se nanašajo na dejansko in izkazano nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, v izjemnih položajih, kakršni so obravnavani v tej sodbi, vplivajo na predajo posameznega prosilca za azil.
93 Poleg tega taka razlaga člena 3(2) Uredbe Dublin III po eni strani ne bi bila združljiva s splošno naravo člena 4 Listine, ki prepoveduje vse oblike nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Po drugi strani to, da bi smele države članice zanemariti dejansko in izkazano nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja za prosilca za azil z obrazložitvijo, da ne izvira iz sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, očitno ne bi bilo združljivo z absolutno naravo te prepovedi.
94 Prav tako razlage člena 4 Listine, ki je podana v tej sodbi, ne omaje sodba z dne 10. decembra 2013, Abdullahi (C‑394/12, EU:C:2013:813, točka 60), v kateri je Sodišče v zvezi z Uredbo Dublin II v bistvu razsodilo, da lahko v okoliščinah, kakršne so tiste v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, prosilec za azil nasprotuje svoji predaji zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici. Poleg tega, da je Sodišče, kot je navedeno v točki 62 te sodbe, razsodilo, da se glede pravic, podeljenih prosilcem za azil, Uredba Dublin III v bistvenih točkah razlikuje od Uredbe Dublin II, je treba namreč opozoriti, da je bila navedena sodba izdana v zadevi, v kateri državljan tretje države pred Sodiščem ni navajal posebne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že njegova predaja v nasprotju s členom 4 Listine. Sodišče je torej zgolj opozorilo na svojo prejšnjo sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), v zvezi z nemožnostjo vsakršne predaje prosilcev za azil v državo članico, v kateri obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ali pogoji za njihov sprejem.
95 Nazadnje, z navedeno razlago je v celoti spoštovano načelo medsebojnega zaupanja, ker se z njo ne vpliva na obstoj domneve o spoštovanju temeljnih pravic v vseh državah članicah, ampak se zagotavlja, da države članice ustrezno upoštevajo izjemne položaje, ki so obravnavani v tej sodbi. Poleg tega, če bi država članica izvedla predajo prosilca za azil v takih položajih, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki bi iz tega izhajalo, ne bi bilo mogoče neposredno ali posredno pripisati organom odgovorne države članice, ampak zgolj prvi državi članici.
96 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na vprašanja od drugega do četrtega odgovoriti, da je treba člen 4 Listine razlagati tako, da:
– tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena;
– bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena;
– morajo organi države članice, ki mora opraviti predajo, in glede na okoliščine primera njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, morajo organi zadevne države članice odložiti izvršitev predaje zadevne osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo, in
– bi se glede na okoliščine primera država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1) Uredbe Dublin III.
97 Člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.
Stroški
98 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 17(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da vprašanje uporabe „diskrecijske klavzule“ iz te določbe s strani države članice ne spada zgolj v okvir nacionalnega prava in razlage, ki jo v zvezi s tem poda ustavno sodišče te države članice, temveč pomeni vprašanje glede razlage prava Unije v smislu člena 267 PDEU.
2. Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da:
– tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena;
– bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena;
– morajo organi države članice, ki mora opraviti predajo, in glede na okoliščine primera njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, morajo organi zadevne države članice odložiti izvršitev predaje zadevne osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo, in
– bi se glede na okoliščine primera država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013.
Člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.
Da Cruz Vilaça | Berger | Borg Barthet |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. februarja 2017.
Sodni tajnik | | Predsednik petega senata |
A. Calot Escobar | | J. L. da Cruz Vilaça |