SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NIILA JÄÄSKINENA,
predstavljeni 8. septembra 2011(1)
Zadeva C‑81/10 P
France Télécom SA
„Pritožba – Državne pomoči za France Télécom – Pojma ‚državna pomoč‘ in ‚ugodnost‘, povezana z ureditvijo obdavčitve podjetja France Télécom z davkom od dohodka iz dejavnosti v obdobju 1994–2002 – Izravnava – Načelo varstva upravičenih pričakovanj – Zastaralni rok – Obveznost obrazložitve in načelo pravne varnosti“
I – Uvod
1. Podjetje France Télécom SA (v nadaljevanju: France Télécom) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 30. novembra 2009 v združenih zadevah Francija in France Télécom proti Komisiji (T‑427/04 in T‑17/05, ZOdl., str. II-4315, v nadaljevanju: izpodbijana sodba)(2), s katero je bila zavrnjena ničnostna tožba, ki sta jo Francoska republika (zadeva T‑427/04) in podjetje France Télécom (zadeva T‑17/05) vložila zoper Odločbo Komisije 2005/709/ES z dne 2. avgusta 2004 o državni pomoči Francije za France Télécom (notificirano pod dokumentarno številko C(2004) 3061; v nadaljevanju: sporna odločba)(3).
2. Obravnavana zadeva je povezana s spremembo statusa podjetja France Télécom v okviru liberalizacije telekomunikacijskega sektorja, odpira pa vprašanji določitve ugodnosti v okviru davčnih ukrepov in pravnega varstva, dodeljenega upravičencem do davčnega ukrepa, za katerega se izkaže, da pomeni nezakonito državno pomoč.
3. Do leta 1990 je bila za storitve, ki jih izvaja podjetje France Télécom, pristojna direkcija francoskega ministrstva za pošto in telekomunikacije (Ministère des Postes et Télécommunications (PTT)). Podjetje France Télécom je bilo kot pravna oseba javnega prava sui generis ustanovljeno 1. januarja 1991 na podlagi zakona št. 90-568 z dne 2. julija 1990 o organizaciji javne službe za pošto in telekomunikacije(4). V skladu z zakonom št. 96-660 z dne 26. julija 1996 o državnem podjetju France Télécom(5) je bilo podjetje France Télécom z 31. decembrom 1998 preoblikovano v državno podjetje, katerega več kot polovica osnovnega kapitala je bila ob nastanku dejanskega stanja v tem sporu v neposredni ali posredni državni lasti. Poslovanje podjetja France Télécom je tako urejal zakon št. 90-568, sicer pa so zanj veljali predpisi o delniških družbah, če niso bili v nasprotju z navedenim zakonom.
II – Pravni okvir
4. S sprejetjem Uredbe (ES) št. 659/1999(6) je bila ob upoštevanju vedno večje preglednosti in pravne varnosti uzakonjena dosledna praksa, ki jo je za uporabo člena 88 ES razvila in vzpostavila Evropska komisija. Veljati je začela 16. aprila 1999.
5. V uvodni izjavi 14 Uredbe št. 659/1999 je navedeno, da je „zaradi pravne varnosti primerno, da se določi desetletni zastaralni rok za nezakonito pomoč, po katerega izteku ni več mogoče odrediti vračila“.
6. Člen 15 Uredbe št. 659/1999 določa:
„1. Pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči imajo desetletni zastaralni rok.
2. Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. Zastaranje se zadrži tako dolgo, dokler je odločba Komisije v postopku pred Sodiščem Evropskih skupnosti.
3. Kakršna koli pomoč, pri kateri je zastaralni rok iztekel, se šteje kot veljavna pomoč.“
III – Dejansko stanje
A – Nacionalne določbe o davčni ureditvi, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom
Zavezanost podjetja France Télécom plačilu davka od dohodka iz dejavnosti. Splošna ureditev davka od dohodka iz dejavnosti(7)
7. Kot je bilo povzeto v točkah od 16 do 24 izpodbijane sodbe, je davek od dohodka iz dejavnosti lokalni davek, katerega pravila so določena z zakonom in vključena v splošni davčni zakonik. Davek od dohodka iz dejavnosti vsako leto plačajo fizične ali pravne osebe, ki do 1. januarja redno izvajajo samozaposlitveno dejavnost. Davek od dohodka iz dejavnosti se določi glede na davčno sposobnost zavezancev, ocenjeno na podlagi ekonomskih meril ob upoštevanju obsega dejavnosti, ki jih izvajajo na ozemlju skupnosti prejemnice.
8. To pomeni, da je davek od dohodka iz dejavnosti davek, katerega osnova ni dobiček iz dejavnosti podjetja, temveč, ob nastanku dejanskega stanja v tem sporu, del vrednosti proizvodnih dejavnikov – kapitala in dela –, ki jih davčni zavezanec uporablja v vsaki občini, v kateri se je davek odmeril.
9. Za davke, odmerjene za obdobje 1994–2002, je pri zavezancih plačilu davka od dobička pravnih oseb osnovo za davek od dohodka iz dejavnosti sestavljala najemna vrednost opredmetenih osnovnih sredstev, s katerimi je zavezanec razpolagal pri izvajanju poklicne dejavnosti v referenčnem obdobju, in iz dela plač, izplačanih v referenčnem obdobju. Navedeno referenčno obdobje je ustrezalo predzadnjemu letu pred letom obdavčitve, če je poslovno leto sovpadalo s koledarskim letom, v nasprotnem primeru pa poslovnemu letu, ki se je končalo v predzadnjem letu pred letom obdavčitve.
10. Davek od dohodka iz dejavnosti se odmeri v vsaki občini, v kateri ima zavezanec v lasti prostore in zemljišča, in sicer na podlagi najemne vrednosti tamkajšnjega premoženja in plač osebja.
1. Pravila, ki se uporabljajo za podjetje France Télécom
a) Načelo zavezanosti plačilu davkov iz splošnega prava
11. Zakon št. 90-568, na podlagi katerega je bilo ustanovljeno podjetje France Télécom, vsebuje posebne določbe na področju obdavčenja. Podjetje France Télécom je ob upoštevanju nekaterih izjem načeloma zavezano plačilu davkov in dajatev, h katerim bi bila zavezana zasebna podjetja, ki bi izvajala enake dejavnosti.
b) Pavšalna dajatev
12. Podjetje France Télécom naj bi bilo do 1. januarja 1994 zavezano samo plačilu davkov in dajatev, ki jih je dejansko nosila država. Podjetje France Télécom zato zlasti ni bilo zavezano niti plačilu davka od dobička pravnih oseb niti plačilu lokalnih davkov, med katerimi je davek od dohodka iz dejavnosti. V zameno za to je moralo podjetje France Télécom za obdobje 1991–1993 plačati prispevek, ki je bil vsako leto določen s finančnim zakonom, in sicer do zneska, katerega osnova je bila pred diskontiranjem enaka preostalemu znesku dodatnega proračuna telekomunikacij za leto 1989.
c) Posebna ureditev obdavčenja od leta 1994
13. Davek, katerega osnove so se izračunale glede na splošna pravila iz splošnega davčnega zakonika, se je odmeril z uporabo nacionalne tehtane povprečne stopnje, dobljene na podlagi stopenj, ki so jih v predhodnem letu izglasovale vse lokalne skupnosti. Poleg tega se je za podjetje France Télécom namesto 8-odstotne uporabljala 1,9-odstotna stopnja iz naslova stroškov upravljanja.
14. V zvezi s tem moram takoj opozoriti, da davek od dohodka iz dejavnosti pobirajo državni davčni organi in ne zadevne ozemeljske skupnosti. Zneski, ki jih je država pobrala iz naslova navedenih stroškov upravljanja, so bili nadomestilo za stroške davčnih služb pri določitvi seznama davčnih zavezancev in izterjavi davka od dohodka iz dejavnosti v korist lokalnih skupnosti.
15. Davčne prihodke je bilo treba nakazati državi, del, ki je presegal prispevek, plačan za leto 1994, ki se vsako leto prilagodi glede na spreminjanje indeksa cen življenjskih potrebščin, pa izravnalnemu skladu za davek od dohodka iz dejavnosti (Fonds national de péréquation de la taxe professionnelle).
16. Posebna ureditev obdavčenja z davkom od dohodka iz dejavnosti, ki je bila določena brez omejitve trajanja, je bila odpravljena s finančnim zakonom za leto 2003(8).
B – Upravni postopek pred sprejetjem sporne odločbe
17. Association des collectivités territoriales pour le retour de la taxe professionnelle de France Télécom et de La Poste dans le droit commun (Združenje ozemeljskih skupnosti za vrnitev davka od dohodka iz dejavnosti podjetij France Télécom in La Poste v splošno pravo) je 13. marca 2001 pri Komisiji vložilo pritožbo, v kateri je navedlo, da posebna ureditev obdavčenja pomeni državno pomoč, ki je nezdružljiva s skupnim trgom. Pritožnik se je med drugim skliceval na izgubo prihodkov, ki so jo nekatere občine utrpele zaradi uporabe nacionalne tehtane povprečne stopnje.
18. Komisija se je na podlagi te pritožbe 28. junija 2001 odločila, da bo sprožila postopek za predhodno preučitev posebne ureditve obdavčenja, in je Francoski republiki poslala zahtevo za informacije v zvezi s tem.
19. Komisija se je 30. januarja 2003 odločila, da bo sprožila formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES, in sicer zlasti v zvezi z oprostitvijo plačila davka od dohodka iz dejavnosti, ki je je bilo podjetje France Télécom deležno med letoma 1991 in 1993, in posebno ureditvijo obdavčenja. Komisija je v odločitvi o sprožitvi postopka ocenila, da je bilo podjetje France Télécom od leta 1994 deležno ugodnosti v višini približno 1 milijarde FRF na leto (odstavka 73 in 74). Odločitev o sprožitvi postopka je bila objavljena 12. marca 2003(9).
20. V okviru izmenjav med francoskimi organi in Komisijo je Francoska republika s telefaksom z dne 5. julija 2004 predložila nov teoretični izračun finančnih posledic uporabe ureditve obdavčenja podjetja France Télécom z davkom od dohodka iz dejavnosti v obdobju 1991–2002, pri čemer je poudarila, da so njene ocene približne. S to novo oceno, izračunano na podlagi prispevka davka od dohodka iz dejavnosti, ki je bil podjetju France Télécom dejansko odmerjen za leto 2003, se je pokazalo, da je bilo podjetju France Télécom v tem obdobju odmerjenega za več kot 1,7 milijarde EUR preveč davka, brez diskontiranja.
C – Sporna odločba
21. Kolegij članov Komisije je 19. in 20. julija 2004 na 1667. sestanku odobril osnutek odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je podjetje France Télécom zaradi posebne ureditve obdavčenja v obdobju 1994–2002 prejemalo državno pomoč, in komisarja za konkurenco pooblastil, da v soglasju s predsednikom sprejme dokončno različico odločbe v francoščini kot verodostojnem jeziku.
22. Komisija je 2. avgusta 2004 sprejela sporno odločbo, o kateri je bila Francoska republika uradno obveščena 3. avgusta 2004.
23. Komisija je v sporni odločbi najprej menila, da se za pavšalno dajatev za obdobje med letoma 1991 in 1993 lahko šteje, da je nadomestila davek od dohodka iz dejavnosti, ki bi ga bilo treba sicer plačati za to obdobje. Zato naj oprostitev plačila davka od dohodka iz dejavnosti v tem obdobju ne bi pomenila državne pomoči (točke od 22 do 33 in 53 obrazložitve sporne odločbe).
24. Po drugi strani je Komisija menila, da je bila s posebno ureditvijo obdavčenja, ki se je uporabljala v obdobju 1994–2002, uvedena državna pomoč v višini razlike med davkom, ki bi ga moralo podjetje France Télécom plačati pod pogoji splošnega prava, in zneskom prispevkov davka od dohodka iz dejavnosti, ki so mu bili dejansko odmerjeni (v nadaljevanju: razlika v obdavčitvi). Ta nova pomoč, ki se je izvajala nezakonito, naj bi bila tudi nezdružljiva s skupnim trgom. Zato bi jo bilo treba vrniti (točke od 34 do 53 obrazložitve sporne odločbe).
25. Komisija je opredelitev posebne ureditve obdavčenja kot državne pomoči takole utemeljila.
26. Prvič, Komisija je navedla razloge, iz katerih je menila, da je treba zavrniti trditev francoskih organov, da se je ugodnost, ugotovljena za obdobje 1994–2002, več kot izravnala z zneskom pavšalne dajatve, ki jo je moralo podjetje France Télécom plačevati v obdobju 1991–1993 (točke od 35 do 41 obrazložitve sporne odločbe).
27. Drugič, Komisija je menila, da razlika v obdavčitvi podjetju France Télécom prinaša ugodnost, dodeljeno s sredstvi, ki bi morala biti del državnega proračuna, zato pomeni državno pomoč (točka 42 obrazložitve sporne odločbe).
28. Tretjič, Komisija je v točkah 43 in 44 obrazložitve sporne odločbe navedla, da v fazi odločbe o ugotovitvi obstoja državne pomoči ne more upoštevati trditve Francoske republike, da bi bilo treba pri določitvi neto ugodnosti, ki je je bilo deležno podjetje France Télécom, upoštevati znižanje osnov za davek od dobička pravnih oseb zaradi plačila višjih zneskov iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti.
29. Četrtič, Komisija je zavrnila trditev Francoske republike, da zadevne pomoči ni mogoče izterjati zaradi uporabe pravil o zastaranju iz člena 15 Uredbe št. 659/1999, saj je menila, da je zadevna pomoč nova pomoč in ne veljavna pomoč (točka 45 obrazložitve sporne odločbe). Komisija je ugotovila, da je treba zadevno pomoč vrniti v celoti, ker je bila prva ugotovljena pomoč dodeljena za leto 1994, to je manj kot deset let pred 28. junijem 2001 (točka 51 obrazložitve sporne odločbe).
30. Petič, Komisija je navedla, da francoski organi niso navedli nobene natančne trditve, da bi dokazali združljivost zadevne pomoči s skupnim trgom, in da ne vidi nobene pravne podlage za to, da bi se lahko zadevna pomoč razglasila za združljivo s skupnim trgom (točka 52 obrazložitve sporne odločbe).
31. Zato je Komisija v točki 53 obrazložitve sporne odločbe presodila, prvič, da ureditev davka od dohodka iz dejavnosti, ki se je za podjetje France Télécom uporabljala v obdobju 1991–1993, ni pomenila državne pomoči, da pa je, drugič, razlika v obdavčitvi, ki je je bilo podjetje France Télécom zaradi posebne ureditve obdavčenja deležno v obdobju 1994–2002, pomenila državno pomoč, ki je bila nezdružljiva s skupnim trgom in se je izvajala nezakonito, zato jo je treba vrniti.
32. Glede zneska za vračilo je Komisija ocenila, da znesek pomoči, ki jo je treba vrniti – brez obresti –, znaša med 798 milijoni EUR in 1,14 milijarde EUR (točke od 54 do 59 obrazložitve sporne odločbe). Komisija je menila, da morajo natančni znesek, ki ga je treba vrniti, v skladu z obveznostjo lojalnega sodelovanja določiti francoski organi, in sicer v fazi izvajanja sporne odločbe (točki 59 in 60 obrazložitve sporne odločbe).
33. Člen 1 izreka sporne odločbe določa: „Državna pomoč, ki jo je [Francoska republika] v nasprotju s členom 88(3) […] ES podelila France Télécom z režimom davka od dohodka iz dejavnosti, ki je za to podjetje odmerjen v obdobju od 1. januarja 1994 do 31. decembra 2002 […], je nezdružljiva s skupnim trgom.“
34. Komisija je 25. oktobra 2006 vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, s katero je predlagala, naj Sodišče ugotovi, da Francoska republika ni izpolnila obveznosti iz členov 2 in 3 navedene odločbe, člena 249, četrti odstavek, ES ter člena 10 ES, ker sporne odločbe ni izvršila v predpisanem roku. Sodišče je s sodbo z dne 18. oktobra 2007(10) v zadevi Komisija proti Franciji razsodilo, da je tožba Komisije utemeljena.
IV – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
35. Francoska republika in podjetje France Télécom sta v ničnostnih tožbah zoper sporno odločbo v bistvu trdila, da je Komisija nepravilno ugotovila, prvič, da je podjetje France Télécom prejelo nezakonito državno pomoč in, drugič, da je treba to pomoč vrniti.(11)
36. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožbene razloge, ki sta jih navedla Francoska republika in podjetje France Télécom, in posledično potrdilo zakonitost sporne odločbe.
V – Pritožba in obravnava pritožbenih razlogov
37. Podjetje France Télécom se v pritožbi sklicuje na pet pritožbenih razlogov, od katerih je drugi razdeljen na tri dele, tretji pa na dva. Podjetje France Télécom Splošnemu sodišču očita napačno razlago pojmov državna pomoč in ugodnost ter kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj. Navaja tudi pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe v odgovor na trditve v zvezi z načelom zastaranja. Nazadnje, kar zadeva pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, naj bi bilo v izpodbijani sodbi pravo napačno uporabljeno, zadevna sodba pa naj bi bila tudi pomanjkljivo obrazložena.
38. Najprej je treba ugotoviti, da so v pritožbi obravnavani v glavnem trije vidiki, čeprav podjetje France Télécom navaja številne pritožbene razloge.
39. Prvi vidik, ki je predmet prvega in drugega pritožbenega razloga, se nanaša na pojem državna pomoč in pojem ugodnost, ki je eden od njenih elementov. Podjetje France Télécom z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo pojma ugodnost, ker odstopajoče ureditve ni preučilo v celoti. V okviru prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na napačno razlago pojma državna pomoč, Splošnemu sodišču v resnici očita samo napačno uporabo prava, ker naj bi se strinjalo, da opredelitev ugodnosti ni odvisna od objektivnih značilnosti ureditve, ampak je odvisna od zunanjih dejavnikov, ki jih je bilo mogoče ugotoviti le naknadno. Ker so trditve v okviru teh dveh pritožbenih razlogov tesno povezane, predlagam njihovo skupno preučitev pod skupnim naslovom glede vprašanja obstoja ugodnosti.
40. Drugi vidik zadeva izračun zastaralnega roka, ki je v četrtem pritožbenem razlogu podjetja France Télécom obravnavan zlasti z vidika pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe.
41. Tretji vidik, obravnavan v tretjem in petem pritožbenem razlogu, zadeva kršitev splošnih pravnih pravil, kot sta načelo varstva upravičenih pričakovanj in načelo pravne varnosti.
42. Posledično predlagam, naj se pritožba preuči tako, da se pritožbeni razlogi, ki jih navaja podjetje France Télécom, razdelijo glede na zgoraj navedene vidike.
VI – Pojma državna pomoč in ugodnost(12)
A – Opredelitev ugodnosti
43. Vprašanje opredelitve ugodnosti je tako v vsebinskem kot časovnem smislu ključni element te pritožbe.
44. V zvezi s tem naj opozorim, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za opredelitev ukrepa kot državne pomoči v smislu Pogodbe predpostavlja, da je izpolnjen vsak od štirih kumulativnih pogojev iz člena 87(1) ES.(13) To torej zadeva pomoči, ki jih dodelijo države, ali kakršne koli vrste pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, če prizadenejo trgovino med državami članicami. Pojem pomoč je v smislu te določbe splošnejši od pojma subvencija, ker zajema ne le aktivna ravnanja, kot so same subvencije, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki jih po navadi nosi podjetje v primerjavi s podjetjem v primerljivem položaju.(14)
45. Torej ukrep, s katerim javni organi priznajo nekaterim podjetjem davčno oprostitev, ki sicer ne zajema prenosa državnih sredstev, vendar upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj kot druge davčne zavezance, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.(15) Enako se lahko za državno pomoč šteje ukrep, s katerim se nekaterim podjetjem omogoči znižanje davka ali odlog plačila običajno zapadlega davka.
46. Pri presoji, ali taka ugodnost pomeni pomoč v smislu člena 87 ES, je treba ugotoviti, ali upravičeno podjetje prejema gospodarsko ugodnost, ki je v običajnih tržnih razmerah ne bi prejelo.(16)
47. Kot sem pojasnil že v sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil v združenih zadevah Komisija in Španija proti Government of Gibraltar in Združenemu kraljestvu (C-106/09 P in C-107/09 P)(17), o katerih Sodišče še ni odločilo, mora ukrep, ki se lahko šteje za davčno pomoč, ustrezati davčnim stroškom. Komisija mora biti sposobna opredeliti vrednost trenutne ali prihodnje izgube davčnih prihodkov, ki jo pomeni znesek domnevne pomoči. Edina metoda, ki jo ima Komisija na voljo za oceno vrednosti navedene izgube, je sklicevanje na splošno ureditev, ki se uporablja v referenčnem okviru, ki je predmet preučitve.
48. Podjetje France Télécom v pritožbi poudarja, da ob uvedbi odstopajoče ureditve ni bilo mogoče ugotoviti, ali bo sporna ureditev pomenila ugodnost, ki bi se lahko štela za državno pomoč.
49. Najprej je treba opozoriti, da je ta trditev hipotetična, saj nacionalni organi ureditve na podlagi zakona št. 90‑568 niso priglasili. Na tej stopnji torej ni mogoče vedeti, do kakšnega rezultata bi lahko pripeljala takratna preučitev Komisije.
50. Sicer pa je treba na splošno opozoriti, da Komisija pri ukrepih, razdeljenih na več let, včasih zelo težko določi natančno vrednost dodeljene pomoči.
51. Ne da bi hotel podcenjevati težave pri predhodni oceni, sploh pa ne pri oceni pred začetkom veljavnosti navedenih ukrepov, je treba pri tem razlikovati med možnostjo določitve natančnega zneska pomoči in možnostjo preučitve načrta zadevnih pomoči z vidika člena 87 ES.
52. Jasno je, da v nasprotju s posameznim ukrepom pomoči, ki se dodeli točno določenemu podjetju, v primeru ureditve obdavčenja v obliki predpisov za določeno vrsto davka, ki se uporablja za nedoločeno število upravičencev, Komisija ali država članica ne moreta vnaprej natančno količinsko določiti pomoči.
53. Vendar ta okoliščina v okviru presoje učinkov, četudi potencialnih, zadevne ureditve na konkurenco ne pomeni, da je država članica razbremenjena obveznosti priglasitve, niti ne pomeni, da Komisija ureditve ne more preučiti in količinsko določiti ob upoštevanju določb Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi.
54. Če torej Komisija s sklicevanjem na splošno ureditev, ki se uporablja v referenčnem okviru, ki je predmet preučitve, lahko dokaže obstoj trenutne ali potencialne izgube davčnih prihodkov, ki pomeni znesek domnevne pomoči, dodeljene domnevnim upravičenim podjetjem, je treba šteti, da je obstoj ugodnosti dokazan. Natančna določitev njene vrednosti je torej sprva le drugotnega pomena, ta pomen pa se bo izrazil ob morebitnem vračilu, če se bo izkazalo, da so zadevni ukrepi nezakoniti.
55. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da davčni model, ki se je za podjetje France Télécom uporabljal v zadevnem obdobju, odstopa od ureditve po splošnem pravu.
56. Za podjetje France Télécom se je tako uporabljala posebna davčna ureditev, na podlagi katere so se prihodki iz davka od dobička iz dejavnosti (ki se je načeloma pobiral na lokalni ravni po stopnji, ki jo je določila vsaka občina) še naprej stekali v splošni državni proračun. Za izpolnitev tega cilja je bil z zakonom št. 90‑568 uveden „nacionalni“ davek od dohodka iz dejavnosti, ki se je uporabljal za France Télécom in se je izračunal na podlagi tehtanega povprečja stopenj, ki so se uporabljale v občinah, pobiral pa se je glede na kraj glavnega sedeža navedenega podjetja.
57. Podjetje France Télécom je bilo v obdobju 1991–1993 na podlagi prehodne ureditve oproščeno plačila davka od dobička pravnih oseb in lokalnih davkov, plačati pa je moralo z zakonom določeno dajatev. Na podlagi dokončne ureditve, ki se je uporabljala v obdobju 1994–2002, sta za podjetje France Télécom veljali splošna ureditev davka od dobička pravnih oseb in posebna ureditev za lokalne davke, med katerimi je bil davek od dohodka iz dejavnosti. V zvezi s tem je treba dodati, da se je v okviru davka od dohodka iz dejavnosti uporabljala dodatna oprostitev v obliki znižanja stroškov upravljanja, ki jih je država pobirala v višini treh četrtin sicer obračunanih stroškov.
58. Kot je razvidno iz spisa, pa ugodnosti niso pomenile samo posebne davčne določbe, ki so se uporabljale za podjetje France Télécom. Komisija je namreč menila, da je bila pomoč podana v obliki razlike v obdavčitvi, in sicer razlike med zneskom prispevkov davka od dohodka iz dejavnosti, ki bi ga moralo podjetje plačati, če bi bilo zavezano plačilu davka po splošnem pravu, in zneskom, ki mu je bil dejansko odmerjen na podlagi posebnih davčnih določb. Taka ureditev je torej pripeljala do modela obdavčenja, ki je omogočal prenizko obdavčitev.
59. Gre torej za mešani koncept, v okviru katerega je ugodnost po eni strani posledica nespremenljivke v okviru posebne davčne ureditve, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, v primerjavi z ureditvijo po splošnem pravu, in po drugi strani spremenljivke, odvisne od dejanskih okoliščin, in sicer lokacije prostorov ali zemljišč v različnih občinah, ter davčne stopnje, ki se je uporabljala v zadevnih lokalnih skupnostih.
60. Ta posebna metoda opredelitve ugodnosti, ki se je uporabila v obravnavanem primeru, ima odločilne posledice z vidika enoletnosti ugodnosti, možnosti razlikovanja med obema ureditvama obdavčenja, ki sta se zaporedoma uporabljali za podjetje France Télécom, in izračuna zastaralnega roka.
61. Nazadnje je treba opozoriti, da posebnost ureditve, ki se je za podjetje France Télécom uporabljala v obdobju 1994–2003, nikakor še ne pomeni, da je ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87 ES.
62. V zvezi s tem bi rad poudaril, da je treba razloge, iz katerih bi morali francoski organi priglasiti ureditev obdavčenja, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, najprej iskati na ravni znižanja stroškov upravljanja z 8 % na 1,9 %. Treba je še opozoriti, da zakon št. 90‑568 ne vsebuje popravnega mehanizma, na podlagi katerega bi bila mogoča letna preučitev učinkov posebne ureditve na konkurenčni položaj podjetja France Télécom, ker bi lahko zakonodajalec na državo zgolj prenesel pravico do prihodkov iz davka od dohodka iz dejavnosti podjetja France Télécom, ne da bi uvedel še druge spremembe glede na ureditev po splošnem pravu.(18)
B – Napačna razlaga pojma ugodnost, na katero se nanaša drugi pritožbeni razlog podjetja France Télécom – uvodne ugotovitve
63. Podjetje France Télécom z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita napačno uporabo prava zaradi napačne razlage pojma ugodnost, ker je presodilo, da ima ugodnost obliko razlike v obdavčitvi, zaradi česar je zavrnilo izravnavo med obema davčnima obdobjema. Podjetje France Télécom trdi, da Splošno sodišče ni izpolnilo obveznosti celovite preučitve vseh določb odstopajoče ureditve, s tem pa je napačno razlagalo navedeni pojem ugodnost.
64. Za lažjo analizo različnih pravnih elementov, ki jih je podjetje France Télécom navedlo v podporo pritožbi, bom dele tega pritožbenega razloga najprej preučil v obratnem vrstnem redu, kot so navedeni v pritožbi, tako da bom začel z domnevno napačno uporabo prava pri razlagi ugodnosti, opredeljene v sporni odločbi, nadaljeval pa z analizo vprašanj, ki iz tega izhajajo v zvezi s celovito preučitvijo ureditve, in vprašanja izravnave.
C – Drugi del drugega pritožbenega razloga: napačna uporaba prava Splošnega sodišča pri razlagi sporne odločbe, in sprememba obrazložitve
1. Trditve strank
65. Podjetje France Télécom trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sporno odločbo, ker je ugotovilo, da po mnenju Komisije zadevna pomoč ni bila dodeljena v obliki posebnih davčnih določb, ki so se uporabljale za podjetje France Télécom, temveč je bila dodeljena v obliki letno ugotovljene razlike v obdavčitvi, s čimer je obrazložitev iz navedene odločbe nadomestila s svojo obrazložitvijo.
66. Podjetje France Télécom navaja, da je v točki 42 obrazložitve sporne odločbe ugotovljeno samo, da izravnava med obema davčnima obdobjema ni mogoča. Na podlagi te točke naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da po mnenju Komisije zadevna pomoč ni bila dodeljena v obliki posebnih davčnih določb, ki so se uporabljale za podjetje France Télécom, temveč je bila dodeljena v obliki razlike v obdavčitvi, ugotovljene vsako leto, v katerem je bilo treba plačati davek od dohodka iz dejavnosti.
67. Podjetje France Télécom še navaja, da je taka razlaga tudi očitno v nasprotju z izrekom sporne odločbe, v katerem naj bi bilo ugotovljeno, da je bila zadevna pomoč dodeljena v obliki ureditve davka od dohodka iz dejavnosti, ki se je za navedeno podjetje uporabljala v obdobju od 1. januarja 1994 do 31. decembra 2002.
68. Komisija navaja, da je pritožbeni razlog neupošteven in v vsakem primeru neutemeljen. Ugotovitve, do katerih je prišlo Splošno sodišče, naj namreč ne bi bile odvisne niti od letne narave davka od dohodka iz dejavnosti niti od ugotovitve, da je bila pomoč dodeljena v obliki vsako leto ugotovljene razlike v obdavčitvi. Komisija poudarja, da se na enoletnost davka od dohodka iz dejavnosti ni mogoče sklicevati, čeprav se zdi, da drugi elementi iz obrazložitve Splošnega sodišča upravičujejo zavrnitev izravnave med ureditvijo pavšalne dajatve in domnevno prenizko odmero davka od dohodka iz dejavnosti v obdobju 1994–2002.
2. Presoja
69. Najprej, kar zadeva trditev Komisije glede domnevne neupoštevnosti drugega pritožbenega razloga, zadostuje ugotovitev, da je treba to trditev Komisije zavrniti, saj podjetje France Télécom s tem pritožbenim razlogom graja sestavni del obrazložitve Splošnega sodišča.
70. Podjetje France Télécom z drugim delom drugega pritožbenega razloga graja ugotovitve Splošnega sodišča zlasti v točkah 201 in 202 izpodbijane sodbe.
71. Splošno sodišče se v navedeni točki 201 sklicuje na točko 42 sporne odločbe, ki se nanaša na analizo ureditve v obdobju 1994–2003, iz katere izhaja, da „razlika med davkom od dohodka iz dejavnosti, ki je bil dejansko plačan s strani podjetja France Télécom, in tistim, ki bi moral biti plačan po splošnem pravu v obdobju od 1. januarja 1994 do 1. januarja 2003, pomeni državno pomoč, saj za podjetje France Télécom FT predstavlja korist, ki jo je pridobilo s sredstvi, ki bi šla sicer v državni proračun“.
72. Komisija, ki je v predhodnih točkah sporne odločbe zavrnila kakršno koli izravnavo med zadevnima ureditvama obdavčenja, kot so jo zagovarjali francoski organi, je tako sklepala, da razlika v obdavčitvi, ki jo je ugotovila, pomeni državno pomoč.
73. V zvezi s tem je dovolj navesti, da je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 201 izpodbijane sodbe razložilo besedilo sporne odločbe, v skladu s katero naj bi državna pomoč izhajala iz razlike v obdavčitvi. Splošno sodišče je nato v točkah od 219 do 225 izpodbijane sodbe preverilo resničnost navedene razlike v obdavčitvi, podjetje France Télécom pa v zvezi s tem njegove obrazložitve ni v ničemer grajalo.
74. Tudi razlaga, ki jo je podalo Splošno sodišče, da je pomoč dodeljena v obliki razlike v obdavčitvi, ki je posledica uporabe zakonodajnih določb o uvedbi odstopajoče ureditve, je v nasprotju s trditvami podjetja France Télécom še vedno v skladu z izrekom sporne odločbe, iz katerega izhaja, da samo ureditev, ki se je za podjetje France Télécom uporabljala v obdobju 1994–2002, pomeni državno pomoč, ki je nezdružljiva s skupnim trgom in nezakonita. Podjetje France Télécom namreč prav na podlagi te odstopajoče ureditve v državni proračun ni plačalo zneskov davka, ki bi jih dolgovalo na podlagi ureditve po splošnem pravu.
75. Glede na navedeno je treba poudariti, da je trditev Splošnega sodišča v točki 201 izpodbijane sodbe v skladu z določbami člena 87 ES, da je treba v okviru pojma državna pomoč po eni strani razlikovati med obliko državne pomoči, uresničene s konstitutivnim aktom, ki ga je treba priglasiti, in po drugi strani med objektivnimi učinki ukrepa, z analizo katerih je mogoče ugotoviti obstoj ugodnosti.
76. Bistveno je torej, da se v okviru pojma pomoč opredeli po eni strani raven normativnega akta, ki je podlaga za sporni ukrep, kot so zakonodajni akt, upravni sklep ali kateri koli drug akt ali praksa, ki jo je mogoče pripisati državi članici, in po drugi strani gospodarska raven, z vidika katere se preučijo učinki navedenega akta, da se ugotovi, ali gre za selektivno ugodnost.
77. Površno bi bilo torej ugotoviti, da davčne določbe same po sebi pomenijo državno pomoč. Selektivna ugodnost je namreč lahko enaka samo posledicam uporabe navedenih določb za zadevna podjetja. Če ima zadevni ukrep obliko posebnega dejavnika, ki se uporablja pri izračunu davka, ne pomeni pa neposredne davčne olajšave (odprte/pregledne), je mogoče take posledice ugotoviti samo na letni podlagi, če se davčno leto ujema s tem obdobjem.
78. Poleg tega sporna odločba v celoti temelji na predpostavki, da je ureditev davka od dohodka iz dejavnosti, določena z zakonom št. 90‑568, z uporabo nacionalne tehtane povprečne stopnje, dobljene na podlagi stopenj, ki so jih v predhodnem letu izglasovale vse lokalne skupnosti, povzročila prenizko obdavčitev podjetja France Télécom v primerjavi z zneskom, ki bi ga moralo plačati, če bi se zanj uporabila ureditev po splošnem pravu. Tako stališče potrjuje tudi besedilo izreka sporne odločbe.
79. Kar zadeva točko 202 izpodbijane sodbe in domnevno spremembo obrazložitve, je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni prekoračilo ravni zahtevanega sodnega nadzora, s tem ko je presojo Komisije nadomestilo s svojo gospodarsko presojo, saj je vprašanje enoletnosti zadevnega mehanizma sestavni del obrazložitve Komisije v sporni odločbi. Poleg tega Splošnemu sodišču nikakor ni mogoče očitati protislovnosti obrazložitve, ker se v navedeni točki 202 sklicuje na enoletnost davka od dohodka iz dejavnosti, kot izhaja iz določb splošnega davčnega zakonika. Jasno je torej, da je vidik davčnih določb element, ki je neločljivo povezan s preučitvijo obstoja ugodnosti.
80. Ob upoštevanju navedenega je treba drugi del drugega pritožbenega razloga podjetja France Télécom zavrniti.
D – Tretji del drugega pritožbenega razloga: neobstoj celovite analize odstopajoče davčne ureditve
1. Trditve strank
81. Podjetje France Télécom meni, da niti enoletnost davka niti razlike med obema obdobjema obdavčitve ne morejo upravičiti delne analize sporne odstopajoče davčne ureditve. Po njegovem mnenju Splošno sodišče pri analizi učinkov odstopajoče davčne ureditve neupravičeno ni upoštevalo previsoke obdavčitve, ki naj bi jo ta pavšalna dajatev pomenila za podjetje v primerjavi z davčno stopnjo, ki bi zanj veljala, če bi se v obdobju 1991–1993 zanj uporabljalo splošno pravo.
82. Tudi če bi se enoletnost davka lahko upoštevala pri analizi, bi se moralo Splošno sodišče po mnenju podjetja France Télécom strinjati, da mu je bil za prva leta v okviru odstopajoče davčne ureditve v primerjavi z njegovimi konkurenti odmerjen previsok davek.
83. Podjetje France Télécom na podlagi tega sklepa, da bi moralo Splošno sodišče zahtevati, da se v primerjavo odstopajoče davčne ureditve, ki se je uporabljala za zadevno stranko, s splošnim pravom vključijo vsi učinki odstopajoče ureditve, torej ne samo morebitne ugodnosti, ki jih je bilo podjetje deležno v obdobju 1994–2002, temveč tudi posebni presežek davka, ki ga je moralo podjetje France Télécom plačati v obdobju 1991–1993.
2. Presoja
84. Splošno sodišče je na podlagi ustrezne navedbe sodne prakse, v skladu s katero mora Komisija zapletene ukrepe obravnavati celovito, v točki 200 izpodbijane sodbe razsodilo, da je bila z zakonom št. 90‑568 uvedena odstopajoča davčna ureditev, ki se je med drugim uporabljala za podjetje France Télécom in za katero je bila značilna razdelitev na dve fazi.
85. Splošno sodišče je v točki 203 izpodbijane sodbe upravičeno opozorilo, da je Komisija v sporni odločbi obravnavala razlike med obema davčnima obdobjema, ki so se zlasti nanašale na to, da je pavšalna dajatev v obdobju 1991–1993 v celoti zamenjala prispevek davka od dohodka iz dejavnosti, medtem ko je uporaba posebne ureditve v obdobju 1994–2002 vsako leto povzročila razliko v obdavčitvi. Splošno sodišče je tako menilo, da je Komisija v navedeni odločbi zagotovo celovito analizirala vse upoštevne določbe, da pa je glede na ugotovljene razlike med obema davčnima obdobjema zavrnila izravnavo.
86. V zvezi s tem je treba navesti, da nujnosti celovite analize, ki jo je Komisija dejansko izvedla, ni mogoče enačiti z obveznostjo upoštevanja vseh davčnih obdobij za ugotovitev obstoja ugodnosti. Splošno sodišče je zato lahko presodilo, da je Komisija na podlagi analize celotne ureditve ugotovila, da je bila državna pomoč za podjetje France Télécom samo davčna ureditev, ki se je uporabljala v drugem obdobju.
87. Posledično je treba tretji del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
E – Prvi del drugega pritožbenega razloga – izravnava
1. Trditve strank
88. Podjetje France Télécom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker z ureditvijo po splošnem pravu ni primerjalo vseh določb zakona št. 90‑568. Za ugotovitev obstoja ugodnosti naj bi moralo Splošno sodišče dajatve, ki so bile podjetju France Télécom naložene z odstopajočo ureditvijo, primerjati z davčno stopnjo, ki bi se uporabila, če bi zanj veljala ureditev obdavčenja po splošnem pravu. Vendar naj bi primerjavo omejilo na obdobje 1994–2002, ne da bi upoštevalo davčno obremenitev, ki bi bila podjetju France Télécom naložena v obdobju 1991–1993.
89. Podjetje France Télécom na podlagi sodbe Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji(19) meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo izravnavo med različnima davčnima obdobjema. Splošno sodišče naj bi na podlagi navedene sodbe nepravilno sklepalo, da oprostitve ni mogoče izravnati s posebno dajatvijo, ki je drugačna in ni tesno povezana z ugodnostjo.
2. Presoja
90. Podjetje France Télécom s tem delom drugega pritožbenega razloga izpodbija točki 207 in 214 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je namreč potrdilo sklepanje Komisije, ki je razlikovala med pavšalno dajatvijo, ki je veljala v obdobju 1991–1993, in odstopajočo ureditvijo obdavčenja, ki je veljala v obdobju 1994–2002, ter na podlagi tega v tem primeru izključilo vsakršno obveznost izravnave med obema davčnima obdobjema.
91. V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s sodno prakso ob preučitvi ukrepa, ki bi lahko pomenil državno pomoč, upoštevati vse učinke, ki jih ima ta ukrep za morebitnega upravičenca, zlasti pa mora po potrebi odšteti vse posebne stroške, ki bremenijo ugodnost.(20)
92. Najprej, drži, da je sklicevanje Splošnega sodišča na točko 34 zgoraj navedene sodbe Italija proti Komisiji napačno. Načela, ki ga je Splošno sodišče potrdilo v točki 207 izpodbijane sodbe, namreč ni mogoče razbrati iz navedene točke 34.
93. Kot navaja Komisija, se je Splošno sodišče najbrž želelo sklicevati na točko 34 neke druge sodbe Italija proti Komisiji(21). Sodišče je v tej točki navedene sodbe zavrnilo trditev italijanskih organov, da sporna olajšava ni „državna pomoč“, ker bi se izguba prihodkov, ki bi jo to povzročilo, nadomestila s sredstvi iz prispevkov, nakazanih v okviru zavarovanja za primer brezposelnosti.
94. Sodišče se bo kljub temu moralo zadovoljiti z navedbo te napake pri sklicevanju, ki pa vendarle ni napačna uporaba prava, zaradi katere bi bila odločba Splošnega sodišča razveljavljena.
95. Kljub tej napaki pri sklicevanju na sodno prakso je jasno, da je Splošno sodišče podrobno in izčrpno utemeljilo, zakaj naj bi Komisija z izpolnitvijo obveznosti celovite analize ureditve na podlagi zakona št. 90‑568 upravičeno zavrnila izravnavo, ki jo je zagovarjalo podjetje France Télécom.
96. Ob upoštevanju sodbe v zadevi Enirisorse(22) je namreč treba poudariti, da mora imeti obveznost celovite analize, na podlagi katere je mogoče pravilno ugotoviti obstoj ugodnosti v okviru odstopajočih davčnih ukrepov, materialno podlago.
97. Zdi se mi jasno, da dejstvo, da sta obe davčni obdobji določeni v istem zakonu, še ne upravičuje obveznosti izravnave med ukrepi, uporabljenimi za enega samega upravičenca. Navedeni ukrepi temeljijo namreč na različnih pravnih modelih, tako da bi bilo treba razlikovati med ukrepom, ki pomeni državno pomoč, in ukrepom, ki ne izpolnjuje meril iz člena 87 ES.
98. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bila – kot je razvidno iz spisa – dajatev, ki se je uporabljala v obdobju 1991–1993, opredeljena z drugačnimi parametri, kot so se po letu 1994 uporabljali v okviru posebne ureditve davka od dohodka iz dejavnosti.
99. Opozoriti moram, da je iz razprav v francoski nacionalni skupščini jasno razvidno, da je bilo leto 1994 uporabljeno, da bi se zagotovilo dovolj časa za izračun davčnih osnov za davek od dohodka iz dejavnosti, ker država ni razpolagala s podrobno oceno nepremičnin ali davčnih osnov.(23)
100. Treba je še poudariti, da tudi če bi bila trditev, da je bila ureditev, ki se je uporabljala za France Télécom, sestavljena iz dveh neločljivo povezanih obdobij, pri čemer naj bi bilo v prvem obdobju podjetju odmerjenega preveč davka, v drugem pa premalo, pravilna, je jasno, da zadevna zakonodaja ni vsebovala mehanizma, na podlagi katerega bi bilo po eni strani mogoče izravnati izračun med zneski davka od dohodka iz dejavnosti in po drugi strani določiti, kdaj bi bila izravnana domnevno previsoka obdavčitev iz obdobja 1990–1993. Tudi če se strinjamo s trditvijo, ki jo v zvezi s tem zagovarja podjetje France Télécom, bi se učinki zadevne previsoke obdavčitve v nekem trenutku izčrpali, kar bi pomenilo, da bi bila za naprej – v obdobju po letu 1994 – podjetju France Télécom dodeljena ugodnost. Vendar brez takega mehanizma trditev o nujnosti izravnave ni sprejemljiva.
101. Nazadnje je treba izključiti upoštevnost sodne prakse v zvezi z opredelitvijo izravnave strukturnih ovir z vidika člena 87 ES, na podlagi katere je mogoče zavrniti opredelitev ukrepa kot državne pomoči v posebnih primerih, ko se poskuša popraviti neugoden konkurenčni položaj nekega podjetja.(24) V obravnavanem primeru namreč ni mogoče utemeljeno trditi, da se je z modelom obdavčenja, ki se je uporabljal od leta 1994, poskušal popraviti položaj podjetja France Télécom, ki naj bi bilo zaradi posebne ureditve izpostavljeno dodatnim stroškom, ki so se jim konkurenčna podjetja, za katera se je uporabljalo splošno pravo, v normalnih tržnih pogojih izognila. Nasprotno, kot je razvidno iz razprav v senatu in francoski nacionalni skupščini, je bil cilj odstopajoče ureditve, ki se je uporabljala od leta 1994, da prejme davek od dohodka iz dejavnosti, ki ga je plačalo podjetje France Télécom, država in ne lokalne skupnosti.(25) Vsekakor želim poudariti, da pri ugotavljanju ugodnosti ni pomembno, ali so bili prihodki iz davka od dohodka iz dejavnosti namenjeni državi ali za proračun lokalnih skupnosti.
102. Vsekakor moram navesti, da je iz spisa razvidno, da je moralo podjetje France Télécom izravnalnemu skladu za davek od dohodka iz dejavnosti nakazati enak znesek, kot ga je država prejela od nekdanje uprave za pošto in telekomunikacije (PTT) kot poslovni presežek pred datumom ustanovitve podjetja France Télécom. Tudi zato je Komisija sklepala, da je bila dajatev v splošni proračun, katere plačilu je bilo podjetje France Télécom zavezano v obdobju 1991–1993, mešane narave, deloma davčne in deloma enake državni lastniški udeležbi pri rezultatih poslovodenja.(26)
103. Tako je Splošno sodišče na podlagi preučitve značilnosti, ciljev in začasnosti ureditve, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, v točki 231 izpodbijane sodbe upravičeno presodilo, da je pavšalna dajatev pomenila posebno obdavčitev podjetja France Télécom, ki je ni bilo mogoče upoštevati za izravnavo posledic ureditve obdavčenja, ki se je uporabljala od leta 1994.
104. Posledično je treba zavrniti tudi prvi del drugega pritožbenega razloga.
F – Prvi pritožbeni razlog podjetja France Télécom: napačna razlaga pojma državna pomoč
1. Trditve strank
105. Podjetje France Télécom na podlagi navedbe, da je Splošno sodišče presodilo, da ob uvedbi odstopajoče ureditve „ni bilo mogoče“ ugotoviti, ali bo pomenila državno pomoč, opozarja, da je Splošno sodišče prav tako menilo, da je treba obstoj ugodnosti ugotoviti vsako leto in da je odvisen od zunanjih parametrov.
106. Vendar pa podjetje France Télécom Splošnemu sodišču očita napačno razlago pojma državna pomoč, ker je uporabilo tako opredelitev, čeprav je priznalo, da obstoj (ali neobstoj) morebitne ugodnosti ni odvisen od značilnosti ureditve, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, temveč je odvisen od zunanjih parametrov, katerih učinke je bilo mogoče ugotoviti šele pozneje. Po mnenju podjetja France Télécom ukrepa, ki se ob sprejetju ni štel za pomoč, na podlagi ugodnih ali neugodnih učinkov, ki so posledica zunanjih in nepredvidljivih dejavnikov, ni mogoče obravnavati kot pomoč.
107. Podjetje France Télécom s sklicevanjem na sodno prakso v zadevi Francija proti Komisiji, v katero je bila vpletena družba Stardust Marine(27), graja tudi samo pripisovanje zadevnega ukrepa državi, saj naj bi obstoj ugodnosti pogojevale „izključno“ okoliščine, ki niso povezane s posebno ureditvijo obdavčenja, kot naj bi priznalo Splošno sodišče.
108. Francoska vlada poudarja, da odstopajoče ureditve obdavčenja same po sebi ni mogoče šteti za državno pomoč. Taka ureditev naj zadevnim podjetjem namreč ne bi nujno prinašala selektivne ugodnosti.
109. Komisija meni, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten, ker ni bil naveden na prvi stopnji. Dodaja še, da ni dvoma, da so bili elementi, ki jih podjetje France Télécom graja, navedeni v sporni odločbi.
110. Podredno Komisija trdi, da pritožbeni razlog ni utemeljen. Natančne davčne stopnje na podlagi zadevne odstopajoče ureditve naj namreč ne bi bilo mogoče za vsako leto določiti vnaprej. Kljub temu naj bi ta ureditev pripeljala do nižje obdavčitve kot na podlagi običajne ureditve davka od dohodka iz dejavnosti.
2. Presoja dopustnosti pritožbenega razloga
111. Glede ugovora nedopustnosti, ki ga navaja Komisija in se nanaša na to, da gre pri navajanem pritožbenem razlogu za nov razlog, je treba ugotoviti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da bi dopustitev stranki, da pred Sodiščem prvič uveljavlja razlog, ki ga ni uveljavljala pred Splošnim sodiščem, dejansko pomenila, da se ji dovoli, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži širši spor, kot je bil predložen Splošnemu sodišču. V okviru pritožbe je torej pristojnost Sodišča omejena na presojo pravnih vprašanj, ki so bila obravnavana na prvi stopnji.(28)
112. V zvezi s tem je treba kljub vsemu ugotoviti, da tožeča stranka v nasprotju s trditvami Komisije pred Sodiščem ne navaja novega pritožbenega razloga, temveč se sklicuje na trditev, ki je del pritožbenega razloga v zvezi z obstojem državne pomoči, o katerem je Splošno sodišče že razpravljalo, med drugim v okviru prvega in drugega pritožbenega razloga, ki sta se navajala pred njim. Ugovora nedopustnosti zato ni mogoče sprejeti.
3. Vsebinska presoja
113. Podjetje France Télécom s tem pritožbenim razlogom nasprotuje sklepanju Splošnega sodišča zlasti v točkah 323 in 324 izpodbijane sodbe. Da bi v celoti odgovorili na ta pritožbeni razlog, je treba pojasniti predhodno sklepanje Splošnega sodišča v točkah od 199 do 241 izpodbijane sodbe v odgovor na prvi in drugi pritožbeni razlog, ki sta bila navedena na prvi stopnji.
114. Najprej moram ugotoviti, da sklicevanje na točko 324 izpodbijane sodbe, s katerim poskuša podjetje France Télécom dokazati, da je Splošno sodišče priznalo, da ob uvedbi odstopajoče ureditve ugodnosti ni bilo mogoče določiti, izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe.
115. Splošno sodišče je namreč v točki 324 navedene sodbe v okviru odgovora na trditev tožeče stranke na prvi stopnji glede zastaranja zgolj zavrnilo pravno trditev v zvezi s tem. Iz odlomka sklepanja Splošnega sodišča, iztrganega iz sobesedila, torej ni mogoče izpeljati pravne trditve, ki bi bila lahko predmet nadzora Sodišča v pritožbenem postopku in ne bi bila povezana z vprašanjem, na katero je Splošno sodišče odgovorilo.
116. Drugič, kar zadeva preučitev posebnosti ureditve, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, vključno z enoletnostjo davka od dohodka iz dejavnosti, in obstoj ugodnosti na podlagi okoliščin, ki niso povezane s posebno ureditvijo obdavčenja, je treba takoj ugotoviti, da je Splošno sodišče – daleč od tega, da bi napačno razlagalo pojem državna pomoč – pravilno uporabilo določbe člena 87 ES. Splošno sodišče je namreč upravičeno poskušalo izpeljati vse pravne posledice iz posebnega davčnega modela, ki se je uporabljal za podjetje France Télécom, vključno z enoletnostjo ugotovljene ugodnosti.
117. Splošno sodišče je na podlagi natančne predstavitve upoštevne sodne prakse glede presoje obstoja državne pomoči, posebej še obstoja ugodnosti, dodeljene podjetju France Télécom, preučilo, prvič, ali je lahko Komisija posebno ureditev obdavčenja analizirala neodvisno od pavšalne dajatve, drugič, ali je Komisija utemeljeno zavrnila izravnavo, nazadnje pa analiziralo utemeljenost obstoja razlike v obdavčitvi.
118. V točkah od 199 do 241 izpodbijane sodbe je tako podrobno in izčrpno odgovorilo na očitke glede obstoja državne pomoči v obravnavanem primeru. V odlomkih navedene sodbe, ki jih podjetje France Télécom graja v prvem pritožbenem razlogu, je samo povzeto sklepanje, na katero je bilo opozorjeno v zgoraj navedenem delu izpodbijane sodbe.
119. V zvezi z navedenim sklepanjem je v točki 323 izpodbijane sodbe navedeno, da „[i]z enoletnosti davka od dohodka iz dejavnosti […] izhaja, da je bil obstoj ugodnosti v korist podjetja France Télécom vsako leto odvisen od tega, ali je bil podjetju France Télécom na podlagi posebne ureditve obdavčenja odmerjen nižji prispevek davka od dohodka iz dejavnosti, kot bi ga moralo plačati po splošnem pravu. Ugotoviti je treba, da je bilo to odvisno od okoliščin, ki niso povezane s posebno ureditvijo obdavčenja, zlasti od višine davčnih stopenj, ki so jih vsako leto izglasovale ozemeljske skupnosti, na ozemlju katerih je imelo podjetje France Télécom poslovalnice.“
120. Izraženi očitek podjetja France Télécom torej temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe, saj se Splošno sodišče v nasprotju s trditvami tega podjetja nikakor ni strinjalo, da obstoj ugodnosti ni odvisen od značilnosti zadevne ureditve.
121. Nasprotno, Splošno sodišče je na podlagi analize zapletenosti ureditve obdavčenja, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, upravičeno menilo, da ugotovitev obstoja pomoči v obravnavanem primeru temelji na „zunanjih okoliščinah“, glede katerih je Splošno sodišče v točki 323 izpodbijane sodbe jasno navedlo, da se nanašajo na višino davčnih stopenj, ki so jih vsako leto izglasovale ozemeljske skupnosti, na ozemlju katerih je imelo podjetje France Télécom poslovalnice.
122. V zvezi s tem na podlagi odlomkov izpodbijane sodbe, ki jih graja podjetje France Télécom, nikakor ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče domnevalo, da obstaja selektivna ugodnost v korist podjetja France Télécom, in s tem napačno uporabilo pravo.
123. Nazadnje, glede odgovornosti za ukrep je dovolj navesti, da je treba za to, da bi se ugodnosti lahko opredelile kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, te ukrepe po eni strani dodeliti neposredno ali posredno iz državnih sredstev, po drugi strani pa jih mora dodeliti država.(29) Poleg tega posredovanja države ali ukrepa, financiranega iz državnih sredstev, ne izvede nujno konkretna država članica kot osrednji organ; izvede ju lahko tudi notranji državni organ.(30) Treba je torej ugotoviti, da ob upoštevanju opredelitve „zunanjih okoliščin“, kot jo je navedlo Splošno sodišče, elementom ureditve obdavčenja, ki se je uporabila za podjetje France Télécom, v ničemer ni odvzeta narava državnega ukrepa.
124. Ker podjetje France Télécom ni dokazalo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi pojma državne pomoči, je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
VII – Načelo zastaranja(31)
A – Trditve strank
125. Podjetje France Télécom s četrtim pritožbenim razlogom opozarja, da člen 15 Uredbe št. 659/1999 določa, da za pristojnosti Komisije na področju vračila državne pomoči velja desetletni zastaralni rok. Kot navaja, so francoski organi med upravnim postopkom pojasnili, da morebitna prenizka obdavčitev podjetja v obdobju 1994–2002 nikakor ni mogla biti predmet vračila, saj je bila ureditev uvedena več kot deset let pred tem. Podjetje France Télécom meni, da sklepanje Splošnega sodišča v zvezi s tem ni dovolj obrazloženo, ker naj v sodbi ne bi bilo pojasnjeno, na podlagi katerega zavezujočega pravnega akta je začel teči zastaralni rok. Po mnenju podjetja France Télécom je ta akt nujno zakon št. 90-568.
126. Komisija opozarja, da pravila o zastaranju na področju državnih pomoči zadevajo njihovo vračilo. Vračilo pomoči pa naj bi bilo mogoče samo, če je mogoče določiti njen znesek. Pri spornih davčnih ureditvah naj bi bilo mogoče ugodnost ugotoviti samo na letni podlagi. Zastaralni rok v zvezi s pristojnostjo za odreditev vračila pomoči naj torej ne bi mogel začeti teči po tem, ko tega vračila ne bi bilo več mogoče odrediti.
127. Francoska republika v odgovoru na pritožbo podpira štiri od petih pritožbenih razlogov, ki jih je podjetje France Télécom navedlo v pritožbi. Glede zastaranja francoska vlada navaja, da izpodbijana sodba vsebuje protislovno obrazložitev. Po eni strani naj bi namreč Splošno sodišče v točki 324 navedene sodbe ugotovilo, da je zastaralni rok iz člena 15 Uredbe št. 659/1999 začel teči leta 1994. Po drugi strani pa naj bi v točki 276 navedene sodbe presodilo, da bi bilo treba obveznost priglasitve določiti ob sprejetju zakona št. 90‑568.
B – Načelo zastaranja
128. Treba je opozoriti, da za pooblastila Komisije, na podlagi katerih lahko zahteva vračilo pomoči, v skladu s členom 15 Uredbe št. 659/1999 velja desetletni zastaralni rok. Iz odstavka 2 navedenega člena izhaja, da zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu.
129. Takoj moram opozoriti, da zastaranje velja samo za nezakonite pomoči, torej pomoči, ki niso bile priglašene. Z zastaranjem nezakonita pomoč tako postane veljavna.
130. Odločilni element za razlago zastaralnega roka iz člena 15 Uredbe št. 659/1999 je torej povezan s pojmom dodelitev pomoči.
131. V zvezi s tem je treba poudariti, da se določitev datuma dodelitve lahko razlikuje glede na naravo zadevne pomoči.
132. V primeru sheme pomoči, ko je dodelitev pomoči odvisna od sprejetja zavezujočih pravnih aktov, je namreč treba šteti, da se pomoč načeloma dodeli na datum sprejetja takega akta.
133. Vendar glede na različnost in zapletenost modelov ukrepov, ki bi bili lahko državna pomoč, zlasti na področju neposrednega obdavčenja, v zgornji ugotovitvi niso izčrpane vse možnosti, s katerimi se Komisija srečuje pri preučitvi priglašenih ali nepriglašenih mehanizmov.
134. V primeru večletne sheme v obliki nakazil ali občasne dodelitve ugodnosti sta torej lahko datum sprejetja pravnega akta, ki je podlaga za dodelitev pomoči, in datum, ko so upravičenci dejansko deležni ugodnosti (ali občutijo njene posledice, kot v primeru davčne olajšave), časovno precej oddaljena.
135. Menim, da bi moralo v takem primeru veljati, da je bila davčna pomoč upravičencu dodeljena šele takrat, ko je imel od nje dokončno pravno korist v materialnem smislu. Pri izračunu zastaralnega roka je namreč odločilna samo dokončna korist ukrepa, ki ustreza nastanku ugodnosti v strogem pomenu besede.
136. V zvezi s tem menim, da zastaralni rok za davčne ugodnosti začne znova teči ob vsaki dejanski – po potrebi letni – dodelitvi ugodnosti, ki sovpada z datumom konsolidacije stanja, na podlagi katerega je določen obseg davčne obremenitve. Pri dohodnini to ustreza koncu davčnega leta, v katerem so nastali prihodki, ki se štejejo v davčno osnovo za navedeni davek.(32)
137. Treba je še navesti, da je lahko izračun zastaralnega roka odvisen od načina opredelitve ugodnosti in posledično same državne pomoči. Izračun navedenega roka je torej derivat ugotovitve ugodnosti.
138. Za tak primer gre po mojem mnenju v obravnavani zadevi, saj je treba že obstoj same pomoči ugotoviti ne samo na podlagi nacionalnega zakona, ampak tudi ob upoštevanju stopenj, ki se uporabljajo v vsaki občini, v kateri ima podjetje France Télécom premoženje.
139. Kot sem že navedel, menim, da je Splošno sodišče natančno analiziralo enoletnost davka od dohodka iz dejavnosti in posledice, ki iz tega izhajajo.
140. Splošno sodišče je zato v točki 324 izpodbijane sodbe upravičeno razsodilo, da zaradi enoletnosti davka od dohodka iz dejavnosti ni mogoče šteti, da je bila zadevna pomoč „dodeljena“ pred letom 1994, saj so bili takrat sprejeti pravno zavezujoči akti, na podlagi katerih je bilo prvič mogoče ugotoviti obstoj razlike v obdavčitvi.
141. V zvezi z očitkom, da Splošno sodišče ni opredelilo zadevnih aktov, torej menim, da gre za neustrezno postavljeno pravno vprašanje. Iz celovite analize odstopajoče ureditve namreč izhaja, da se z navedeno ureditvijo na nacionalni ravni uvaja davek od dohodka iz dejavnosti, katerega znesek je določen z uporabo nacionalne tehtane povprečne stopnje, dobljene na podlagi stopenj, ki so jih v predhodnem letu izglasovale vse lokalne skupnosti.
142. Kot izhaja iz točke 24 izpodbijane sodbe, stopnje, ki se uporabljajo za davčne osnove, vsako leto izglasujejo posvetovalne skupščine skupnosti, ki jim je ta davek namenjen. Za izračun dolgovanega davka od dohodka iz dejavnosti je treba določiti individualno stopnjo, ki se na nacionalni ravni uporablja za podjetje France Télécom. Zato je treba sklepe zadevnih lokalnih skupnosti o določitvi posamične stopnje šteti za upoštevne elemente pri določitvi „pravnih dejstev“, na katera se nanaša zakon št. 90‑568 in ki so nujna za oceno dejanske davčne obremenitve podjetja France Télécom in tiste, ki izhaja iz ureditve po splošnem pravu, ter posledično za dokaz obstoja ugodnosti.
143. Opozoriti moram še, da je treba sporni odlomek izpodbijane sodbe razumeti v povezavi s točko 323 izpodbijane sodbe, v kateri se Splošno sodišče sklicuje na točko 202 in nato na točko 17 izpodbijane sodbe, v kateri so navedene upoštevne določbe splošnega davčnega zakonika. Treba je namreč upoštevati pojmovno razliko med pravnim predpisom, to je zakonom št. 90‑568, in pravnim dejstvom, to je nacionalno tehtano povprečno stopnjo, dobljeno na podlagi stopenj, ki so jih v predhodnem letu izglasovale vse lokalne skupnosti. Ti sklepi se ne nanašajo na načelo odmere davka od dohodka iz dejavnosti, ki ga mora plačati podjetje France Télécom, temveč z določitvijo posameznih stopenj za izračun navedenega povprečja pripomorejo k določitvi nacionalnega povprečja.
144. Pristop, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, je poleg tega potrjen tudi v besedilu člena 15 Uredbe št. 659/1999, iz katerega izhaja, da zastaralni rok velja za pooblastila Komisije, na podlagi katerih se lahko zahteva vračilo pomoči. Če pomoč ni bila v resnici dodeljena v smislu resnične in dejanske dodelitve, Komisija ne more zahtevati vračila. Prav tako ne more zahtevati vračila, če sploh ni gotovo, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč.
145. Nazadnje, glede trditve francoske vlade o domnevni protislovnosti obrazložitve v točki 276 na eni strani ter točkah 323 in 324 izpodbijane sodbe na drugi strani je dovolj navesti, da je Splošno sodišče odstopajočo ureditev analiziralo po eni strani z vidika obveznosti priglasitve, po drugi strani pa z vidika učinkov osnovnega predpisa na ugotovitev ugodnosti, ki jo je zadevni ukrep prinesel upravičencem.
146. Sklepanje Splošnega sodišča v navedeni točki 276 je tako del odgovora na trditve v zvezi z načelom varstva upravičenih pričakovanj, o katerem se je na prvi stopnji razpravljalo v okviru tretjega tožbenega razloga. Splošno sodišče je pravilno opozorilo na obveznost priglasitve, ki jo mora v skladu s členom 87 ES izpolniti država članica, ki želi uvesti odstopajočo ureditev obdavčenja, kot je ta v obravnavanem primeru. Po drugi strani se je Splošno sodišče izreklo o učinkih navedenega predpisa zlasti v točkah 323 in 324 izpodbijane sodbe, ki se nanašata na enoletnost davka od dohodka iz dejavnosti. Ker sta ta dva vidika dva dela nujne analize pojma državna pomoč, torej ni mogoče ugotoviti nikakršne protislovnosti obrazložitve.
147. Ob upoštevanju navedenega je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.
VIII – Kršitev splošnih načel prava(33)
A – Tretji pritožbeni razlog: kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj
1. Trditve strank
148. Čeprav je podjetje France Télécom tretji pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj, razdelilo na tri dele, predlagam, da se glede na isti predmet preučijo skupaj.
149. Prvi del tretjega pritožbenega razloga se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo v zvezi z okoliščinami, na podlagi katerih se je mogoče sklicevati na načelo varstva upravičenih pričakovanj.
150. Prvič, podjetje France Télécom trdi, da je Splošno sodišče možnost sklicevanja na načelo varstva upravičenih pričakovanj omejilo samo na primere, ko je bila pomoč priglašena. Kljub temu naj bi dopuščalo drugačno rešitev, če to upravičujejo izjemne okoliščine. Takšne okoliščine pa naj bi bile značilne za obravnavani primer.
151. Drugič, podjetje France Télécom navaja, da izpodbijana sodba vsebuje protislovno obrazložitev in temelji na napačni predpostavki, da vsaka davčna izjema pomeni ugodnost. V obravnavanem primeru naj bi se izjemne okoliščine, na katere se podjetje sklicuje za uveljavitev načela varstva upravičenih pričakovanj, nanašale na dejstvo, da obstoja ugodnosti ni bilo mogoče ugotoviti predhodno, temveč ga je bilo mogoče ugotoviti samo naknadno, in sicer glede na spreminjajoče se okoliščine, ki niso bile povezane s posebno ureditvijo obdavčenja.
152. Tretjič, podjetje France Télécom navaja, da Splošno sodišče ni določilo niti pravnega akta, ki bi ga bilo treba priglasiti, niti datuma, ko bi bila taka priglasitev nujna. Če namreč ugodnost ustreza razliki v obdavčitvi, ki se vsako leto ugotovi ob koncu leta, naj ne bi bilo mogoče ugotoviti obstoja obveznosti predhodne priglasitve sporne ureditve.
153. Podjetje France Télécom v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita napačno razlago pravnih posledic, ki izhajajo iz odločbe v zvezi s podjetjem La Poste(34). Splošno sodišče naj bi tako zavrnilo uporabo načela varstva upravičenih pričakovanj, ker je menilo, da Komisija ni izrazila stališča do odstopajoče ureditve, ki se je uporabljala od leta 1994. Po mnenju podjetja France Télécom je bila odločba Komisije v zvezi s podjetjem La Poste zakonski akt, ki ima lahko pravne učinke in vzbudi upravičena pričakovanja glede skladnosti sporne ureditve z vidika pravil o državnih pomočeh.
2. Presoja
a) Splošne ugotovitve
154. Treba je navesti, da je Komisija zadevno ureditev preučila na podlagi pritožbe tretje osebe, in sicer Združenja ozemeljskih skupnosti za vrnitev davka od dohodka iz dejavnosti podjetij France Télécom in La Poste v splošno pravo.
155. Obveznost priglasitve je temelj modela predhodnega nadzora nad državnimi pomočmi, ki je določen v Pogodbi. Državam članicam sta v okviru tega sistema naloženi, prvič, obveznost priglasitve vsakega ukrepa, ki bi lahko spadal na področje uporabe člena 87 ES, ker bi lahko pomenil novo pomoč, in, drugič, tako imenovana obveznost „standstill“ iz člena 88(3) ES. Z navedenim sistemom so državam članicam in hipotetičnim upravičencem dodeljena postopkovna in vsebinska jamstva.(35)
156. Države članice morajo v primeru kršitve pravila predhodne priglasitve prevzeti odgovornost za posledice, ki iz tega izhajajo, in sicer v zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa kot nezakonite pomoči in možnostjo sklicevanja na splošna pravna načela.
157. Ker podjetje France Télécom navaja, da ob začetku veljavnosti odstopajoče ureditve ni bilo mogoče ugotoviti, ali bo ureditev povzročila ugodnost, ki bi lahko pomenila državno pomoč, je poleg tega treba poudariti, da se država članica niti zaradi posebne zapletenosti zadevne ureditve niti zaradi občasnosti ukrepa, ki bi lahko bil državna pomoč, ne more izogniti obveznosti priglasitve. Nasprotno, v okviru postopka preiskave, ki ga začne Komisija, lahko prizadevanja v duhu lojalnega sodelovanja države članice in Komisije pripeljejo do rešitev, prilagojenih posebnostim zadevnega mehanizma.
158. Država članica, ki zaprosi za možnost dodelitve pomoči z odstopanjem od pravil Pogodbe, mora namreč izpolniti obveznost sodelovanja s Komisijo. To še toliko bolj velja za državo članico, ki sheme pomoči ni priglasila Komisiji in je tako kršila člen 88(3) ES.(36)
159. Treba je še opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo varstva upravičenih pričakovanj eno od temeljnih načel Unije.(37)
160. Iz sodne prakse prav tako izhaja, da pravica do sklicevanja na legitimna pričakovanja predpostavlja, da so organi Unije dali natančna zagotovila, ki ustvarijo legitimna pričakovanja pri tistem, na katerega so naslovljena, in da so ta zagotovila skladna z veljavnimi pravili.(38)
161. Zato se tudi država članica, katere organi so pomoč dodelili ob neupoštevanju postopkovnih pravil iz člena 88 ES, ne more sklicevati na upravičena pričakovanja prejemnikov pomoči, da bi se izognila obveznosti sprejetja ukrepov, potrebnih za izvršitev odločbe Komisije, s katero ji je bilo naloženo vračilo pomoči.(39)
162. Sodišče je razsodilo, da enako in še toliko bolj to velja za državo članico, ki bi se v svojem imenu sklicevala na upravičena pričakovanja, čeprav ni upoštevala obveznosti priglasitve.(40)
163. Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da ni mogoče izključiti možnosti, da se prejemnik nezakonite pomoči sklicuje na izjemne okoliščine, zaradi katerih je lahko upravičeno pričakoval, da je ta pomoč zakonita, in tako nasprotuje njenemu vračilu. V takem primeru mora zadevne okoliščine presoditi nacionalno sodišče, ki morebiti odloča o zadevi.(41)
164. Nazadnje ugotavljam, da lahko vračilo državne pomoči kot davčnega ukrepa za posameznika pomeni, da mora državi plačati zneske, enake davku, katerega plačilu ni zavezan. S takim vračilom se torej podvomi o temeljni pravici, priznani v členu 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah)(42), ki se nanaša na lastninsko pravico, in v členu 1 Prvega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(43), ki se nanaša na pravico do spoštovanja premoženja.
b) Izpodbijana sodba
165. Splošno sodišče je na podlagi ustrezne navedbe pravil, s katerimi je urejena možnost sklicevanja na načelo varstva upravičenih pričakovanj,(44) v točkah 259 in 262 izpodbijane sodbe razsodilo, da se je na podlagi člena 14 Uredbe št. 659/1999 na varstvo upravičenih pričakovanj prejemnika pomoči mogoče sklicevati,(45) če ima ta dovolj natančna zagotovila na podlagi pozitivnega ukrepanja Komisije, tako da lahko sklepa, da neki ukrep ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.
166. Splošno sodišče je upravičeno razsodilo, da če se Komisija izrecno ne izrazi o ukrepu, ki ji je bil priglašen, pa po drugi strani molk te institucije na podlagi načela varstva upravičenih pričakovanj podjetja, ki je prejelo državno pomoč, ne more preprečiti vračila te pomoči.(46) Kljub temu je pravilno dopustilo možnost upoštevanja izjemnih okoliščin.
167. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati napak pri opredelitvi navedenih okoliščin, saj je v točkah od 263 do 268 izpodbijane sodbe izčrpno preučilo vse trditve, ki so se pred njim navajale in bi lahko ustrezale takšnim okoliščinam.
168. Med navedenimi izjemnimi okoliščinami je bilo dejstvo, da je Komisija preučila člen 21 zakona št. 90‑568 in v odločbi o podjetju La Poste ugotovila, da znižanje davčnih osnov, ki se je uporabilo za podjetje La Poste, ne pomeni državne pomoči.
169. Kar zadeva molk Komisije v odločbi o podjetju La Poste in pravne posledice, ki iz tega izhajajo, za preučitev ureditve, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom, je dovolj opozoriti, da iz sistema preventivnega nadzora na področju državnih pomoči, ki ga izvaja Komisija, in zlasti iz prepovedi izvajanja novih pomoči pred sprejetjem dokončne odločbe izhaja, da o obstoju odločbe Komisije o združljivosti take pomoči nikakor ni mogoče dvomiti. To velja še toliko bolj, kadar enako kot v obravnavanem primeru pomoč Komisiji ni bila priglašena na podlagi člena 88(3) ES, saj je s tem ogrožena pravna varnost, ki naj bi bila zagotovljena s to določbo.
170. Splošno sodišče je zato upravičeno menilo, da nobene od trditev podjetja France Télécom ni mogoče šteti za izraz odločitve Komisije. Še toliko manj pa je mogoče o odobritvi zadevne ureditve obdavčenja sklepati samo na podlagi molka Komisije.
171. Kar zadeva trditev, ki jo je podjetje France Télécom navedlo v točki 99 pritožbe, da je Splošno sodišče razsodilo, da ob uvedbi zadevne ureditve ni bilo mogoče ugotoviti, ali bo ta pomenila državno pomoč, je dovolj navesti, da je bila ta trditev obravnavana že v okviru preudarkov o prvem pritožbenem razlogu iz te pritožbe.
172. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
B – Peti pritožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti
1. Trditve strank
173. Prvi del petega pritožbenega razloga se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe in napačno uporabo prava, ker zneska, ki bi ga bilo treba vrniti, ni bilo mogoče določiti.
174. Podjetje France Télécom navaja, da Splošno sodišče ni odgovorilo na trditev, da se z obveznostjo vračila glede na okoliščine tega primera krši načelo pravne varnosti.
175. Drugi del se nanaša na domnevno napačno uporabo prava pri presoji metod za oceno zneska pomoči. Podjetje France Télécom namreč trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da je Komisija upravičeno določila lestvico na podlagi približnih ocen, ki so jih francoski organi predložili v okviru formalnega postopka preiskave, in da zato ni mogoče dokazati kršitve načela pravne varnosti. Podjetje France Télécom navaja, da izpodbijana sodba v zvezi s tem ni obrazložena.
176. Podjetje France Télécom navaja, da francoski organi zadevnih ocen niso predložili za določitev dejanskega razpona razlike v obdavčitvi v obdobju 1994–2002. Te ocene naj bi bile predložene kot dokaz, da se je morebitna prenizka obdavčitev podjetja večinoma izravnala s previsoko obdavčitvijo tega podjetja v prvih letih odstopajoče ureditve obdavčenja, določene z zakonom št. 90-568. Podjetje France Télécom v teh okoliščinah meni, da na podlagi teh približnih ocen ne bi bilo mogoče povrniti ravni obdavčenja podjetja, če bi se zanj uporabljalo splošno pravo, in da bi se morala Komisija na tej podlagi odreči zahtevi za vračilo pomoči.
177. Po navedbah podjetja France Télécom se je Splošno sodišče zato neupravičeno in brez obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem strinjalo, da se je Komisija pri količinski določitvi ugodnosti, ki bi je bilo deležno podjetje, oprla na negotove in hipotetične približne ocene.
2. Presoja
178. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 253 ES, prilagojena vrsti zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.(47)
179. V zvezi s tem je dovolj navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 296 do 300 izpodbijane sodbe na podlagi pravilnega sklicevanja na sodno prakso, ki se uporablja na področju vračila državnih pomoči, v točkah od 301 do 305 navedene sodbe poskušalo navedeno sodno prakso uporabiti v obravnavanem primeru, ne da bi se izognilo obveznosti obrazložitve odločitve.
180. Treba je še poudariti, da je Sodišče glede položaja podjetja France Télécom že izdalo sodbo(48), v kateri je Francosko republiko obsodilo ne samo zaradi nevračila pomoči, ki se je štela za nezakonito, ampak tudi zaradi neizpolnitve obveznosti lojalnega sodelovanja na podlagi člena 10 ES.
181. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da nobena določba prava Skupnosti od Komisije pri odrejanju povračila pomoči, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom, ne zahteva, da določi natančen znesek, ki ga je treba vrniti. Zadostuje namreč, da ta odločba vsebuje podatke, ki njenemu naslovniku dopuščajo, da sam in brez pretiranih težav določi ta znesek.(49)
182. Splošno sodišče je zato upravičeno potrdilo zakonitost sporne odločbe v delu, v katerem je ob upoštevanju načela pravne varnosti navedena samo lestvica v zvezi z zneski pomoči, ki jo je treba vrniti.
183. Peti pritožbeni razlog je zato treba zavrniti kot neutemeljen.
IX – Dodatne ugotovitve o položaju upravičencev v postopkih vračila nezakonitih pomoči v pravu Unije
184. Preden končam, bi rad poudaril, da spodnji preudarki ne zbujajo dvoma o pravilnosti analize izpodbijane sodbe v delu, v katerem predlagam potrditev zakonitosti razlage Splošnega sodišča.
185. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je odprava nezakonite pomoči z njeno vrnitvijo logična posledica ugotovitve nezakonitosti te pomoči.(50) Zato je država članica, na katero je naslovljena odločba, ki ji nalaga obveznost izterjati nezakonite pomoči, na podlagi člena 249 ES zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev te odločbe.(51) Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen obveznosti države članice, da odpravi pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva s skupnim trgom, v bistvu vzpostaviti prejšnje stanje na trgu Unije.(52)
186. Ker je v obravnavanem primeru odločba Komisije o razglasitvi državne pomoči za nezakonito in odreditvi njenega vračila potrjena s sodbo Sodišča, se je treba vprašati o pravnih sredstvih, ki jih imajo morebitni prejemniki zadevne pomoči na voljo na tej stopnji.
187. Zdi se mi, da je glavna težava podjetja France Télécom morebitna narava obveznosti vračila, saj sporna odločba temelji na precej spremenljivih ocenah in ne na davčni simulaciji, ki bi temeljila na retroaktivni uporabi davka od dohodka iz dejavnosti na podlagi davčnih osnov, ki so se dejansko uporabile za podjetje France Télécom.(53)
188. Država članica, ki mora zagotoviti vračilo nezakonito dodeljene pomoči, namreč lahko izbere postopke, s katerimi bo izpolnila to obveznost, če izbrani ukrepi niso v nasprotju z obsegom in učinkovitostjo prava Unije.(54)
189. Ni sporno, da pojem pravo Unije zajema temeljne pravice, ki so posameznikom priznane na podlagi Listine o temeljnih pravicah. To pomeni, da obstoj absolutne obveznosti vračila, ki jo morajo izpolniti države članice, ne posega v temeljne pravice oseb, ki so bile morda deležne ukrepov, ki so jih nacionalni organi dodelili ob kršitvi Pogodbe.
190. V zvezi s tem moram navesti, da se pri vračilu državne pomoči zahteva, naj prejemnik povrne ugodnost, ki je je bil deležen na podlagi dodeljene pomoči. Gre torej za prenos premoženja s prejemnika na državo članico.(55) Če tega prejemnik ne stori prostovoljno, je mogoč samo ugovor pred sodiščem, ki odloči s poštenim sojenjem zoper zadevnega prejemnika.
191. Ko je torej govor o pravicah, zagotovljenih z Listino o temeljnih pravicah, kot je varstvo lastninske pravice,(56) brezpogojna obveznost vračila, naložena državi članici, ne more samodejno povzročiti enake obveznosti za posameznike.
192. Nasprotno, zdi se mi neizpodbitno, da lahko prejemnik obveznost vračila izpodbija s poštenim sojenjem, med katerim mu je treba omogočiti uveljavljanje vseh postopkovnih in vsebinskih jamstev, ki izhajajo iz Listine o temeljnih pravicah in EKČP.(57)
193. Seveda pa prejemnik pomoči ne more več izpodbijati samega obstoja državne pomoči ali njene nezakonitosti. Tudi če je bila veljavnost sporne odločbe potrjena s sodbo Splošnega sodišča, pa ima prejemnik po mojem mnenju še vedno pravico izpodbijati svojo obveznost vračila in obseg navedene obveznosti.(58)
194. Te ugotovitve je treba razlikovati od sodne prakse, na podlagi katere imajo prejemniki možnost, da se pred nacionalnim sodiščem sklicujejo na izjemno okoliščino, ki bi bila lahko podlaga za pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti dodeljenih pomoči, saj je tako pričakovanje na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 659/1999 v nasprotju z odredbo Komisije o vračilu zadevnih pomoči.(59)
195. Na podlagi upravnega postopka iz člena 88 ES se namreč sprejme odločba Komisije, naslovljena na zadevno državo članico. Podjetje, ki je prejelo pomoč, ni niti stranka v tem postopku niti naslovnik odločbe Komisije, lahko pa zoper to odločbo vloži ničnostno tožbo.(60) Sodišče je prav tako potrdilo, da zainteresirane stranke(61), razen države članice, ki je odgovorna za dodelitev pomoči, v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi nimajo pravice do vpogleda v dokumente iz upravnega spisa Komisije.(62)
196. Izpodbijana sodba zato upravičencu ne preprečuje, da pred nacionalnimi sodišči izpodbija zneske za vračilo ali celo svojo obveznost vračila. V takem primeru mora zadevne okoliščine presoditi nacionalno sodišče, ki mu je zadeva dodeljena, po potrebi na podlagi predložitve vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago, Sodišču.
X – Predlog
197. Zato Sodišču predlagam, naj:
– zavrne pritožbo podjetja France Télécom SA;
– podjetju France Télécom SA naloži plačilo stroškov in
– Francoski republiki naloži plačilo lastnih stroškov.