SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NiilA JääskinenA,
predstavljeni 21. novembra 2013(1)
Zadeva C‑559/12 P
Francoska republika
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – La Poste – Oseba javnega prava z lastno pravno osebnostjo – Obstoj državne pomoči – Neomejeno implicitno poroštvo države – Pojem prednosti – Zahtevana dokazno breme in dokazni standard“
I – Uvod
1. Francoska republika s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2012 v zadevi Francija proti Komisiji (T‑154/10, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo zoper Sklep Komisije 2010/605/EU z dne 26. januarja 2010 o državni pomoči C 56/07 (ex E 15/05) Francije za La Poste(2) (v nadaljevanju: sporni sklep).
2. Menim, da bi bilo treba v zvezi s to tožbo na splošno preučiti tri glavna vprašanja. Preučiti bi bilo treba, prvič, vprašanje pojma implicitno in neomejeno poroštvo države za podjetje La Poste,(3) ki ga je Evropska komisija v izpodbijanem sklepu opredelila kot nezdružljivo državno pomoč v smislu člena 107 PDEU, drugič, vprašanje dokaznega bremena in dokaznega standarda, ki se zahtevata za ugotovitev obstoja takega poroštva, in tretjič, vprašanje, ali oziroma kako mora Komisija dokazati obstoj prednosti, ki je posledica implicitnega poroštva države.
3. Poudariti je treba, da je ta zadeva posebna predvsem zaradi implicitne narave zadevnega dejanskega stanja, kar še posebej otežuje uporabo meril za opredelitev pojma državna pomoč. V zvezi s tem moram takoj poudariti, da vidiki, ki se mi zdijo bistveni za temeljito preučitev spisa, v okviru te pritožbe niso bili izpodbijani ali vsaj zadostno izpostavljeni. To velja za sam pojem neomejeno implicitno poroštvo v pravu Unije, ki se mi ne zdi dokončno izoblikovan. Enako velja tudi za morebitno povezavo med sporno ureditvijo EPIC in pojmom storitev splošnega gospodarskega pomena, ki je bila obravnavana izključno z zelo omejenega vidika.
II – Pravni okvir, sporni sklep in izpodbijana sodba
4. Nacionalno pravo, s katerim je urejen status podjetja La Poste, in dejansko stanje sta podrobno opisana v izpodbijani sodbi.
5. Kar zadeva sporni sklep, je Komisija v členu 1 ugotovila, da „[n]eomejeno poroštvo, ki ga je Francija odobrila podjetju La Poste, pomeni državno pomoč, nezdružljivo z notranjim trgom. Francija to pomoč ukine najpozneje do 31. marca 2010“. Poleg tega člen 2 navedenega sklepa določa, da „Komisija meni, da bo z dejanskim preoblikovanjem podjetja La Poste v delniško družbo neomejeno poroštvo, do katerega je podjetje upravičeno, ukinjeno. Dejanska ukinitev tega neomejenega poroštva najpozneje do 31. marca 2010 pomeni ukrep, s katerim se lahko v skladu s pravom Unije odpravi državna pomoč, ugotovljena v členu 1“.
6. Francoska republika je 2. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper sporni sklep vložila ničnostno tožbo. V okviru tega je navedla, da je Komisija zmotno ugotovila, prvič, obstoj državnega poroštva za podjetje La Poste in drugič, da ta ukrep pomeni državno pomoč, saj naj ne bi bil ugotovljen obstoj prednosti v smislu člena 107 PDEU.(4)
7. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožbene razloge, ki jih je navedla Francoska republika, in zato potrdilo zakonitost spornega sklepa.
III – Pritožbeni razlogi
8. Francoska republika v pritožbi, vloženi 5. decembra 2012, navaja štiri pritožbene razloge, pri čemer sta drugi in tretji razdeljena na štiri dele. Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno razumelo pomen tožbenih razlogov, saj je ugotovilo, da se vsi nanašajo na obstoj prednosti, ne pa na merilo prenosa državnih sredstev. Z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje napačno uporabo prava, saj naj bi Splošno sodišče zmotno ugotovilo, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj državnega poroštva za podjetje La Poste. S tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita več izkrivljanj nacionalnega prava. S četrtim pritožbenim razlogom pritožnica zatrjuje napačno uporabo prava, saj je Splošno sodišče menilo, da je Komisija zadostno dokazala obstoj prednosti, ki naj bi bila posledica domnevnega državnega poroštva. Komisija predlaga, naj se pritožba v celoti zavrne.
9. Po mojem mnenju je bistveni vidik te pritožbe ne glede na število pritožbenih razlogov, ki jih navaja Francoska republika, povezan z vprašanjem, ki je bilo že obravnavano in se nanaša na načela, ki jih mora Komisija spoštovati pri ugotavljanju obstoja implicitnega poroštva in prednosti, ki iz njega izhaja. Zato bom pri preučitvi pritožbe navedene pritožbene razloge razdelil glede na te glavne vidike.
A – Ugotovitev obstoja implicitnega poroštva, ki pomeni državno pomoč (drugi in tretji pritožbeni razlog)
1. Trditve strank
10. Francoska republika z drugim pritožbenim razlogom, razdeljenim na štiri dele, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj državnega poroštva.
11. S prvim delom navedenega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 23 izpodbijane sodbe zmotno presodilo, da je Komisija upravičeno obrnila dokazno breme, s tem ko je francoskim organom naložila, da morajo dokazati neobstoj poroštva. Z drugim delom Francoska republika izpodbija zatrjevane negativne domneve v izpodbijanem sklepu in Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 73 in 74 izpodbijane sodbe potrdilo pravilnost obrnitve dokaznega bremena, ki naj bi ga Komisija izvedla v točkah 126 in 131 obrazložitve spornega sklepa. S tretjim delom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 119 izpodbijane sodbe napačno razlagalo sodbo v zadevi Komisija proti MTU Friedrichshafen.(5)
12. Francoska republika s četrtim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da tudi če je, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 120 izpodbijane sodbe, „narava dokazov, ki jih je morala zagotoviti Komisija, v veliki meri odvisna od narave zadevnega državnega ukrepa“, pa se implicitna narava domnevno ugotovljenega poroštva vseeno ne more kazati z manjšim dokaznim standardom niti z obrnitvijo dokaznega bremena. V skladu s tem naj bi Splošno sodišče v točki 121 izpodbijane sodbe zmotno menilo, da je Komisija pozitivno preučila obstoj neomejenega poroštva države za podjetje La Poste in da je upoštevala več skladnih elementov, ki so bili zadostna podlaga za ugotovitev obstoja takega poroštva. Pritožnica meni, da obstoja implicitnega poroštva ni mogoče dokazati drugače kot pozitivno.
13. Komisija odgovarja, prvič, da nikakor ni obrnila dokaznega bremena. Drugič, navaja, da se z očitki v zvezi z domnevno uporabo negativnih domnev ali predpostavk zgolj ponavljajo trditve na prvi stopnji. Tretjič, Komisija trdi, da se je sklicevanje na sodno prakso v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti MTU Friedrichshafen nanašalo na upoštevanje, kot je bilo potrjeno v sodbi v zadevi Komisija proti Scott,(6) težavnosti zapletene naloge, ki jo je imela Komisija v obravnavani zadevi. Ne nazadnje, Komisija predlaga, naj se očitki v zvezi s točkama 120 in 121 izpodbijane sodbe zavrnejo kot brezpredmetni in neutemeljeni.
14. Francoska republika s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita več izkrivljanj nacionalnega prava, katerega elemente je Komisija uporabila kot podlago pri razlogovanju, da bi ugotovila obstoj neomejenega in implicitnega poroštva. Pritožnica s prvim delom izpodbija ugotovitev, da francosko pravo ne izključuje možnosti, da država EPIC dodeli implicitno poroštvo. Francoska republika z drugim delom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo francosko pravo, ko je potrdilo ugotovitve Komisije v zvezi s posledicami uporabe zakona št. 80‑539.(7) S tretjim delom Splošnemu sodišču očita, da je pogoje za uveljavljanje odgovornosti države ob upoštevanju sodbe, ki jo je Conseil d’État izdalo v zadevi Société fermière de Campoloro in drugi,(8) sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Société de gestion du port de Campoloro in Société fermière de Campoloro proti Franciji(9) in obvestila Conseil d’État iz leta 1995(10) napačno izenačilo z mehanizmom poroštva in da tega ni obrazložilo. Tožeča stranka se s četrtim delom sklicuje na vprašanje prenosa pravic in obveznosti v zvezi z nalogo javne službe, ki ga je Splošno sodišče preučilo v točki 102 izpodbijane sodbe.
15. Komisija v odgovor na te očitke trdi, da se s tretjim pritožbenim razlogom – s katerim naj bi bil v bistvu ponovljen drugi tožbeni razlog, podan pred Splošnim sodiščem – v resnici od Splošnega sodišča zahteva, naj znova preuči dejansko stanje in dokazna sredstva, zaradi česar naj ta pritožbeni razlog očitno ne bi bil dopusten.
2. Analiza
16. V uvodu je treba poudariti, da pojem poroštvo, čeprav je na prvi pogled znan, v pravu Unije ni enoznačno opredeljen. Komisija, ki je v obvestilu o uporabi členov 107 PDEU in 108 PDEU za državno pomoč v obliki poroštev(11) navedla, da je „[n]ajbolj običajna oblika poroštev […] povezana s posojilom ali drugo finančno obveznostjo, ki jo posojilojemalec sklene s posojilodajalcem“, je tudi ugotovila, da „pomoč v obliki poroštva obravnava tudi ugodnejše pogoje financiranja, ki jih pridobijo podjetja, katerih pravna narava izključuje stečaj ali druge postopke zaradi insolventnosti, ali zagotavlja izrecno državno poroštvo ali državni prevzem izgube“.(12) Komisija razlikuje tudi med poroštvi, ki „izvirajo iz pogodbenih virov“ ali „drugega pravnega vira“, in „poroštvi, ki so težje prepoznavna“.
17. V obravnavani zadevi je torej odločilnega pomena, da sporno neomejeno implicitno poroštvo izhaja iz vrste posrednih ukrepov, v okviru katerih sredstva, ki jih zagotovi država, niso samodejno izražena kot ustrezna prednost za upravičence. Ta vrsta ukrepov med drugim zajema implicitna poroštva na podlagi posebne pravne ureditve, ki se uporablja za upravičenca, pa tudi pisma o nameri ali priporočilna pisma.
18. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso za pomoč med drugim štejejo državni ukrepi, ki v različnih oblikah znižujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke.(13) Iz sodne prakse izhaja, da lahko poseg države, ki utegne podjetja, za katera se uporabi, postaviti v ugodnejši položaj kot druga podjetja in hkrati ustvariti dovolj konkretno tveganje, da bodo v prihodnje nastali dodatni stroški za državo, bremeni državna sredstva.(14) Navedba „kakršna koli vrsta pomoči“ v členu 107 PDEU namreč pomeni, da vključuje prednosti, ne glede na pravno naravo ali cilj take enostranske prednosti. Sodišče je tako razsodilo, da prednost, odobrena v obliki jamstva države, lahko pomeni dodatne stroške za državo.(15)
19. Sam obstoj implicitnega poroštva v postopku v glavni stvari, ki je predmet očitka, izraženega zlasti v četrtem delu drugega pritožbenega razloga, ki ga nameravam preučiti najprej, je še posebej težaven, saj ni izrecno določen v nobenem francoskem zakonodajnem besedilu. Sporna pomoč naj namreč ne bi izhajala iz točno določenega ukrepa, ampak naj bi izhajala bolj iz dejstva, da se za EPIC ne uporablja splošna stečajna ureditev, ali iz dejstva, da je v ta namen uvedena posebna ureditev, v povezavi z zatrjevanim neobstojem primera, ko dolgovi subjektov javnega prava z lastno pravno osebnostjo ne bi bili poplačani njihovim upnikom. Komisija je tako ugotovitev obstoja neomejenega in implicitnega poroštva na podlagi preučitve več virov oprla na različne elemente.
20. Glede spornega mehanizma moram v zvezi z metodo in zahtevanim dokaznim standardom ter intenzivnostjo nadzora, ki ga mora izvesti sodišče Unije, pripomniti naslednje.
– Implicitno poroštvo
21. Prvič, v zvezi z metodo preučitve moram navesti, da je izraz „implicitno poroštvo“, katerega koncepta pritožnica ne prereka, precej metaforičen in protisloven izraz, saj pojem poroštvo običajno povezujemo z jamstvom ali obljubo v okviru dejanja ali pravnega akta, ki ima ali bi lahko imel za naslovnika določene posledice. Upnik se namreč na implicitno poroštvo ne more sklicevati tako kot na izrecno poroštvo. Tudi če bi se bilo zoper poroka mogoče sklicevati na tako „zavezo“, je po mojem mnenju treba njeno podlago iskati med splošnimi načeli civilne odgovornosti.
22. Če torej zadevni izraz temelji na konkurenčnem pravu,(16) je treba ugotoviti, da pojem „implicitno poroštvo“ za uporabo člena 107 PDEU ni izključno pravni pojem, temveč spada tudi v okvir preučitve dejanskega stanja. Pojem „implicitno poroštvo“ je namreč povezan s konkurenčnim pravom Unije, saj enotno opisuje „ravnanje“ nacionalnih organov, ki lahko za upravičenca glede na gospodarske posledice pomeni državno pomoč.
23. Glavna težava je v implicitni naravi spornega poroštva, ki izhaja iz pravnih, pa tudi dejanskih indicev. Implicitno poroštvo je torej pojav, o katerem se lahko sklepa, pa tudi domneva.(17) Glavni razlog za uporabo tega pojma v pravu državnih pomoči je, da se z zadevnim mehanizmom ustvari podoben finančni položaj, kot izhaja iz neomejenega izrecnega poroštva, ki bi ga država članica dodelila podjetju, ne da bi to moralo plačati ustrezno premijo glede na svojo gospodarsko vrednost.
24. Za ugotovitev obstoja takega implicitnega ukrepa se mi zato zdi še zlasti primerna metoda skupka indicev,(18) saj se ta uporablja tudi na področju državnih pomoči.(19)
25. Sodišče je namreč že odločilo, da ni mogoče na splošno izključiti možnosti, da se Komisija opre na vse okoliščine, ki bi lahko razkrile dejanski obstoj programa pomoči.(20) Vendar mora Komisija navesti tudi normativne, upravne, finančne ali gospodarske dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti sporno pomoč.(21)
26. V zvezi s tem bi rad pojasnil dvoje. Prvič, v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi Komisija, menim, da „implicitna“ narava ukrepa izključuje gotovost njegovega obstoja. Implicitno poroštvo, ki je razvidno iz skupka indicev, torej obstaja, dokler se ne dokaže nasprotno. V obravnavani zadevi bi bilo to razmeroma preprosto z navedbo konkretnih primerov, v katerih dolgovi EPIC ali francoske ozemeljske skupnosti dolgoročno niso bili poplačani kljub neuvedbi formalnega stečajnega postopka ali postopka zaradi insolventnosti. Taka obramba države članice bi namreč pomenila, da odločba Komisije temelji na napačni dejanski podlagi.(22)
27. Drugič, Splošno sodišče mora ugotoviti, ali dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba vključiti v presojo navedenega „ravnanja“ nacionalnih organov, in ali so lahko ti podatki podlaga za trditev, da je podjetje prejelo implicitno državno pomoč.
28. Kot je namreč opozorilo Sodišče, se lahko očitna napaka pri presoji nanaša na dejstvo, da se je Komisija oprla na elemente, ki „niso vsi upoštevni podatki, ki jih je treba vključiti v presojo zapletenega položaja“.(23)
29. Merilo, v skladu s katerim je treba „pozitivno dokazati“ obstoj poroštva, je zato izpolnjeno, če Komisija v interesu dobrega upravljanja skrbno in nepristransko vodi postopek preučitve izpodbijanih ukrepov, tako da ima v ta namen pri sprejetju končne odločbe na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke.(24) To pomeni, da je treba v zadevi, kot je obravnavana, zbrati vse informacije, ki lahko skupaj verjetno potrdijo obstoj ukrepa, ki bi lahko pomenil državno pomoč. O tem obstoju je mogoče sklepati tudi iz neobstoja informacij, ki bi dokazovale nasprotno.
30. V zvezi s tem poudarjam, da je Splošno sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe opozorilo na obveznosti, ki jih ima Komisija glede elementov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je podjetje deležno prednosti, ki pomeni državno pomoč, v točki 120 izpodbijane sodbe pa poudarilo, da je narava dokazov, ki jih mora zagotoviti Komisija, odvisna od narave ukrepa. Jasno je, da je Splošno sodišče s tem izrazilo koncept raznolikosti ukrepov, ki lahko pomenijo državno pomoč, ne da bi bila kršena načela, s katerimi se urejata dokazno breme in dokazni standard. Splošno sodišče je v zvezi z obstojem spornega implicitnega ukrepa zgornjo ugotovitev popravilo, pri čemer je v navedeni točki 120 upravičeno ugotovilo, da je mogoče o obstoju implicitnega poroštva sklepati iz skupka sovpadajočih elementov. Ne nazadnje, Splošno sodišče je v povezavi z drugim tožbenim razlogom, navedenim na prvi stopnji, naštelo vse skladne elemente, ki so bili podlaga za ugotovitev obstoja državne pomoči.
31. Navesti je treba, da se izrecno ne zanika, da se za EPIC ne uporablja splošna ali posebna stečajna ureditev ali postopek zaradi insolventnosti. Iz tega izhaja, da izpodbijanja resničnosti posameznega indica, ki ga je upoštevalo Splošno sodišče, ni mogoče šteti za zadosten dokaz o neobstoju ukrepa, katerega obstoj temelji na metodi skupka indicev. Če tožeča stranka ne navede konkretnega nasprotnega primera, s katerim bi ovrgla obstoj implicitnega poroštva, mora seveda drugega za drugim prerekati vsak indic. Menim pa, da je treba od stranke, ki podaja ugovor, zahtevati, naj dokaže, da vsi elementi, ki so del skupka indicev, potrjujejo neobstoj neomejenega implicitnega poroštva države.
32. To pomeni, da bi bilo mogoče očitke, navedene v delu drugega pritožbenega razloga in celotnem tretjem pritožbenem razlogu, že takoj zavreči kot neupoštevne, saj se z njimi ne izpodbija splošna ugotovitev o obstoju implicitnega poroštva, temveč se nanašajo na različne posamezne indice.
– Zahtevano dokazno breme in dokazni standard
33. Drugič, kar zadeva dokazno breme, je neizpodbitno, da mora obstoj ukrepa, ki ga je mogoče opredeliti kot državno pomoč, dokazati Komisija. Splošno sodišče je torej pravilno razlagalo vlogo Komisije, saj je v izpodbijani sodbi znova preverilo zadostnost dokazov, ki jih je zbrala Komisija,(25) in sicer v skladu s sodno prakso, ki določa, da mora Komisija vedno preučiti vse upoštevne dejavnike in ozadje sporne transakcije,(26) iz česar je, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točkah 120 in 121 izpodbijane sodbe izpeljalo sklep. Splošno sodišče v nasprotju s trditvami Francoske republike torej dokaznega bremena ni obrnilo.
34. V zvezi z zahtevanim dokaznim standardom,(27) to je ravnjo zahtev, ki jo sodišče uporabi pri preučitvi predloženih dokazov, je koristno na kratko povzeti sodno prakso v zvezi s konkurenčnim pravom v širšem smislu in načeli common law. Na področju konkurenčnega prava,(28) v katerem upošteven dokazni standard ni opredeljen enotno, Sodišče zahteva, naj se dejansko stanje dokaže „pravno zadostno“(29) ali zberejo „dovolj natančni in skladni dokazi“,(30) če ni dokumentov, ki bi dokazovali dogovarjanje med proizvajalci, pa uporabi tudi metodo „skupka resnih, natančnih in skladnih indicev“.(31) Sodišče v okviru analize verjetnih koncentracij uporablja tudi merilo „največje verjetnosti“.(32) Nasprotno pa common law razlikuje med manj strogim „standardom“, ki se uporablja na civilnopravnem področju in je poznan kot „balance of probabilities“, kar pomeni, da mora stranka prepričati sodišče, da je dejstvo, na katero se sklicuje, „bolj verjetno kot ne“, in strožjim „standardom“, ki se uporablja na kazenskopravnem področju in ga označuje izraz „beyond a reasonable doubt“, pomeni pa, da sodišče na podlagi razumne preučitve dokazov ne sme utemeljeno dvomiti o dejavnikih, ki sestavljajo kršitev.(33)
35. Menim, da mora dokazni standard pri implicitnem poroštvu, katerega obstoj je razviden iz skupka indicev, temeljiti na resni verjetnosti in zadostnosti dokazov. Upoštevni standard bi torej presegal zgolj verjetnost, hkrati pa bi bil manj zahteven kot neobstoj razumnega dvoma. Zdi se mi, da je Splošno sodišče upravičeno tako ugotovilo v zvezi z dokazi, ki jih je predložila Komisija.
36. Poleg tega se mi tak pristop zdi v skladu z novejšo sodno prakso, iz katere izhaja, da mora Komisija dokazati dovolj neposredno povezavo med prednostjo, dodeljeno upravičencu, in zmanjšanjem državnega proračuna ali dovolj konkretnim gospodarskim tveganjem za bremenitev tega proračuna,(34) pri čemer pa ni nujno, da takšno zmanjšanje ali tako tveganje ustreza ali je enakovredno navedeni prednosti, niti da je ta prednost izravnana s takšnim zmanjšanjem ali takim tveganjem, niti da je enake narave kot zaveza glede državnih sredstev, iz katere izvira.(35)
37. Dalje, kar zadeva intenzivnost nadzora, ki ga izvaja sodišče Unije, opozarjam, da ima Komisija na področju državnih pomoči sicer polje proste presoje, saj te pomoči vključujejo kompleksne gospodarske presoje, da pa sodišča Unije nad kompleksnimi gospodarskimi presojami izvajajo nadzor, ki je nujno omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve ter pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil.(36) Tako ni vloga sodišča, da prevzame nalogo Komisije ter sámo ugotovi obstoj in znesek pomoči.(37)
38. Neizpodbitno je, da je morala Komisija za ugotovitev obstoja neomejenega in implicitnega poroštva ter prednosti, ki iz tega izhaja, izvesti zapleteno presojo.
39. S tega vidika je treba trditev, ki jo pritožnica na splošno navaja v drugem pritožbenem razlogu, zlasti v četrtem delu, zavrniti, saj ne vsebuje elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče Splošnemu sodišču očitati napačno uporabo prava. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da Splošno sodišče ni kršilo navedenih pravil v zvezi z dokaznim bremenom in obsegom dokazov ter je lahko ugotovitev pravilno oprlo na skupek indicev, ki kažejo na obstoj implicitnega poroštva države.
– Očitki, preučeni podredno
40. V zvezi s prvimi tremi deli drugega pritožbenega razloga opozarjam, prvič, da očitek pritožnice temelji na napačnem razumevanju točke 23 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče zgolj ponovilo bistvene elemente za opis dejanskega stanja v zadevi, ne da bi se izreklo o porazdelitvi dokaznega bremena. Drugič, s trditvami, ki jih je predložila Francoska republika, se zgolj graja sporni sklep, zato niso dopustne. Poleg tega se točki 73 in 74 izpodbijane sodbe nanašata na drugi tožbeni razlog, naveden na prvi stopnji, in vsebujeta razlago nacionalnega prava, katerega presoja je predmet nadzora Sodišča samo v primeru izkrivljanja,(38) ki pa ga pritožnica v obravnavani zadevi ni dokazala.
41. Tretjič, v zvezi z razlago zgoraj navedene sodbe Komisija proti MTU Friedrichshafen v točki 119 izpodbijane sodbe je v tej sodbi ugotovljeno, da Komisija odločitve ne sme opreti na negativne domneve, če ni informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti nasprotno. Ta sodba torej v obravnavani zadevi ni v celoti upoštevna. Vseeno se je Splošno sodišče, kot navaja Komisija, nanjo lahko sklicevalo, da bi poudarilo, kako težavno in zapleteno nalogo je imela Komisija, da bi razkrila obstoj mehanizma neomejenega implicitnega poroštva.
42. V zvezi s tretjim pritožbenim razlogom poudarjam, da Francoska republika graja razlago elementov iz skupka indicev, ki jo je Splošno sodišče podalo v okviru presoje obstoja poroštva za podjetje La Poste. V zvezi s tem opozarjam, da je očitek v zvezi z napačno presojo nacionalnega prava dopusten, če se Splošnemu sodišču očita izkrivljanje tega prava.(39) Tako velja, da je Sodišče glede preizkusa ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi z nacionalno zakonodajo v okviru pritožbe pristojno preizkusiti najprej, ali je Splošno sodišče na podlagi dokumentov in drugih listin, ki so mu bil predloženi, napačno razlagalo besedilo zadevnih nacionalnih določb ali z njimi povezano vsebino nacionalne sodne prakse ali pravne teorije, ki se nanaša nanje. Dalje, ali je Splošno sodišče v zvezi s temi elementi prišlo do ugotovitev, ki so očitno v nasprotju z njihovo vsebino. In nazadnje, ali je Splošno sodišče, da bi ugotovilo vsebino zadevne nacionalne zakonodaje, pri preizkusu vseh elementov enemu od njih pripisalo pomen, ki mu v razmerju do drugih elementov ne pripada, če je to jasno razvidno iz spisa.(40)
43. Vendar to ne velja za trditve, navedene v prvih treh delih tega pritožbenega razloga. Takoj je namreč treba ugotoviti, da Francoska republika, ki se sicer sklicuje na napačno uporabo prava, v resnici prereka presojo dejanskega stanja, ki jo je izvedlo Splošno sodišče, zlasti pa izpodbija razlago dejstev in dokumentov, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj implicitnega poroštva. Ker so z navedenimi trditvami v resnici ponovljeni očitki, podani pred Splošnim sodiščem, jih je torej treba šteti za nedopustne. Zatrjevano izkrivljanje ni niti dokazano niti očitno, zato je treba navedene trditve vsekakor zavrniti. V zvezi z neobstojem obrazložitve, ki je v okviru tretjega dela tretjega pritožbenega razloga naveden v povezavi s sodno prakso ESČP v zadevi Société de gestion du port de Campoloro in Société fermière de Campoloro proti Franciji, moram navesti, da je Splošno sodišče na to pravno zadostno odgovorilo v točkah od 96 do 99 izpodbijane sodbe. Nazadnje, četrti del tretjega pritožbenega razloga je treba zavrniti kot brezpredmeten, saj se nanaša na dodatni razlog.
44. Glede na navedeno menim, da je Splošno sodišče pravilno opravilo vlogo v okviru omejenega nadzora nad obstojem implicitnega poroštva. Predlagam torej, naj se drugi in tretji pritožbeni razlog zavrneta.
B – Ugotovitev prednosti, ki izhaja iz implicitnega poroštva (četrti pritožbeni razlog)
1. Trditve strank
45. Francoska republika s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj prednosti, ki naj bi izhajala iz domnevnega državnega poroštva za podjetje La Poste. Pritožnica trdi, prvič, da je Splošno sodišče kršilo pravila, s katerimi se urejata dokazno breme in dokazni standard v zvezi z obstojem prednosti, ker je v točkah 123 in 124 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisiji v primeru obstoječe pomoči ni treba dokazati dejanskih učinkov te pomoči, temveč jih lahko domneva. Poleg tega naj bi Komisija, tudi če pravo Unije ne določa, da je treba dokazati dejanske učinke obstoječe pomoči, dokazala vsaj obstoj potencialnih učinkov. To naj bi bilo poleg tega neupravičeno izključeno v točki 1.2 obvestila iz leta 2008. Splošno sodišče naj bi v skladu s tem torej tudi napačno uporabilo pravo, ko je v točkah 106 in 108 ugotovilo, da je ugotovitev Komisije utemeljena.
46. Francoska republika podredno trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ko je, prvič, v točkah 110 in 123 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija – ki se je sklicevala na metode bonitetnih agencij, da bi zgolj potrdila obstoj prednosti, ne pa ga tudi dokazala – predložila dovolj dokazov za ugotovitev, da sporno poroštvo pomeni dejansko prednost. V okviru tega graja točke od 111 do 116 navedene sodbe.
47. Pritožnica še pojasnjuje, da se ni strinjala, kot izhaja iz točke 106 izpodbijane sodbe, da dejstvo, da je podjetje zaradi pravnega statusa izvzeto iz stečajnega ali enakovrednega postopka, „samodejno“ pomeni, da mu je dodeljena prednost.
48. Komisija odgovarja, da je uporaba enake metode analize za obstoječe in nove pomoči, v skladu s katero ji ni treba dokazati dejanskih učinkov takih ukrepov, upravičena. Izpodbijanje obvestila iz leta 2008 po njenem mnenju ni dopustno, zlasti ker v postopku pred Splošnim sodiščem ni bil podan ugovor nezakonitosti. V zvezi s točko 106 izpodbijane sodbe trdi, da je lahko Splošno sodišče na podlagi te izjave zgolj zavrnilo tretji tožbeni razlog, ki mu je bil predložen.
2. Analiza
49. Kot sem že navedel, je treba najprej izhajati iz predpostavke, da je dejansko stanje v tem sporu glede na „pravne in dejanske okoliščine“ enako kot v primeru obstoja izrecnega poroštva. Ker namreč ni ukrep v običajnem smislu, je posebnost implicitnega poroštva ta, da se „ukrep“ in njegovi učinki prepletajo. Pri tej analizi je torej treba ugotoviti, da ima implicitno poroštvo enake učinke, kot izhajajo iz izrecnega poroštva, ki je neposredno opredeljiv ukrep in ima lahko že po naravi določene učinke.
50. V skladu s sodno prakso je treba pri presoji, ali je neki ukrep državna pomoč, ugotoviti, ali upravičeno podjetje prejema gospodarsko prednost, ki je ne bi prejelo v običajnih tržnih razmerah.(41) Po mojem mnenju je treba ugotoviti, da tak pristop pri ugotavljanju prednosti ni ustrezen glede na posebnost državnega poroštva, ki je sporno v postopku v glavni stvari.(42)
51. Prav tako ni sporno, da člen 107(1) PDEU ne določa razlikovanja glede na vzroke ali cilje državnih ukrepov, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke.(43) Pri presoji ukrepa je treba glede na člen 107 PDEU upoštevati njegove morebitne učinke(44) ter vse upoštevne dejavnike in njihovo ozadje.(45) Vendar sodna praksa ne vsebuje izčrpnih odgovorov na vprašanje, kako mora Komisija dokazati prednost in naravo učinkov ukrepa, ki ga mora dokazati pri ugotavljanju obstoja prednosti, izhajajoče iz implicitnega ukrepa.
– Obstoj prednosti
52. Prvič, v zvezi z ugotovitvijo Splošnega sodišča v točki 124 izpodbijane sodbe, da je mogoče domnevati dejanski učinek prednosti, ki je posledica poroštva države, je vidik, ki je odločilen za razlogovanje Splošnega sodišča za potrditev ugotovitve Komisije in priznanje obstoja prednosti v obravnavani zadevi, razviden predvsem iz točke 106 v povezavi s točko 108 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da neomejeno poroštvo upravičencu omogoča, da pridobi ugodnejše pogoje financiranja od tistih, ki bi jih pridobil zgolj na podlagi svojih odlik, in zato zmanjšuje obremenitev njegovega proračuna.
53. Po mnenju Splošnega sodišča namreč odobritev poroštva pod pogoji, ki niso tržni, kot je neomejeno poroštvo, odobreno brez protidajatve, na splošno pomeni podelitev prednosti upravičeni osebi, ker povzroči izboljšanje finančnega položaja upravičenca z zmanjšanjem običajnih obremenitev njegovega proračuna.(46)
54. V zvezi s tem poudarjam, da je Sodišče že pojasnilo, da bi se, razen ob dokazanem obstoju dodatnih stroškov za državo, s čimer bi zadevna podjetja dobila določeno prednost, ki je ni mogoče razbrati samodejno,(47) uporaba sistema, ki odstopa od rednega stečajnega postopka, in izključitev vseh posameznih načinov izvršbe za davčne dolgove in kazni v primerjavi z zadevnimi podjetji lahko štela za državno pomoč.(48) Take prednosti, ki jih odobri nacionalni zakonodajalec, bi lahko pomenile dodatno breme za javne organe v obliki dejanske odpovedi javnim terjatvam, oprostitve obveznosti plačila kazni ali drugih denarnih sankcij ali znižanja davčne stopnje.(49)
55. Natančneje, Sodišče je v zvezi z merilom prednosti ugotovilo, da „bi lahko zadevni predpisi povzročili, da bi bila podjetja, za katera se uporabljajo, v ugodnejšem položaju kot druga“, ter ga v zgoraj navedenih zadevah Ecotrade in Piaggio preučilo z vidika možnosti, da zadevno podjetje izvaja gospodarsko dejavnost v okoliščinah, v katerih bi bila taka možnost v okviru uporabe običajnih pravil na področju stečaja izključena. Tako se mi zdi, da je s sodno prakso že dopuščena možnost, da se domneva obstoj prednosti, če ta verjetno izhaja iz nacionalnega zakonodajnega okvira, s katerim se ureja delovanje zadevnih podjetij.
56. Poleg tega se mi zdi, da obravnavane zadeve ni mogoče jasno enačiti z novo pomočjo, temveč je bolj podobna shemi pomoči, ki bi, ker se uporablja za EPIC, vplivala na pravni položaj podjetja La Poste. Zato bi bilo treba po analogiji uporabiti sodno prakso, ki se nanaša na programe pomoči in v skladu s katero se lahko Komisija omeji na preučitev njihovih značilnosti, da se lahko v obrazložitvi odločitve presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so določena s temi programi, ti dajejo občutno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in postavljajo v ugodnejši položaj predvsem podjetja, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami. Posamezen položaj vsakega zadevnega podjetja je treba preveriti šele ob vračilu pomoči.(50)
57. Poleg tega ugotavljam, da iz sodbe v zadevi Residex Capital IV,(51) ki se nanaša na izrecno poroštvo, jasno izhaja, da „[č]e […] za posojilo, ki ga da kreditna institucija posojilojemalcu, jamčijo javni organi države članice, pridobi običajno ta posojilojemalec finančno ugodnost in tako prejme pomoč v smislu člena 87(1) ES, ker so obresti, ki jih dolguje, nižje od tistih, ki bi jih moral plačati, če bi moral tako financiranje in poroštvo pridobiti po tržnih cenah.“
58. Prav tako se mi zdi, da bi bilo mogoče, če bi Sodišče uporabilo pojem „implicitno poroštvo“ na splošno in potrdilo njegov obstoj v obravnavani zadevi, obstoj prednosti domnevati v enakih okoliščinah kot pri izrecnem poroštvu, povedano drugače, ob upoštevanju, da bi se zaradi takega poroštva lahko izboljšalo finančno stanje upravičenega podjetja. Jasno je, da gre za golo domnevo. Splošno sodišče je zato v točki 124 izpodbijane sodbe upravičeno razsodilo, da lahko poroštva pomenijo prednost za upravičence.
– Gospodarsko ozadje
59. Vendar ta ugotovitev niti Komisije niti Splošnega sodišča ne odvezuje od upoštevanja pravnih in gospodarskih okoliščin, v katerih deluje subjekt, ki naj bi dobil prednost.(52) Kot sem namreč že navedel, mora Komisija znati oceniti zadevno prednost.(53)
60. Francoska republika Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da se je Komisija upravičeno sklicevala na bonitetne agencije, da bi „potrdila“ obstoj prednosti v korist podjetja La Poste, ne pa jo tudi „dokazala“.
61. Res je, da se je Komisija v dokaz, da je bilo podjetje La Poste v ugodnejšem položaju, ki je bil posledica ugodnejših pogojev financiranja, kot bi jih pridobilo brez mehanizma neomejenega poroštva Francije, sklicevala predvsem na podatke bonitetnih agencij in metode, ki jih te uporabljajo.(54) Poleg tega je Komisija menila, da je imelo podjetje La Poste tudi koristi od neplačevanja premije državi.(55)
62. V zvezi s tem moram najprej navesti, da bi bila ob predpostavki, da je mogoče v obravnavani zadevi domnevati obstoj prednosti, potrditvena narava podatkov bonitetnih agencij popolnoma v skladu s to predpostavko. Zato je treba očitek, ki se nanaša na nezadostnost dokazov v zvezi z uporabo metod in podatkov bonitetnih agencij, šteti za neutemeljen.
63. Poleg tega se je Komisija sklicevala na metode in podatke bonitetnih agencij prav zato, da bi pravilno povzela gospodarsko ozadje spornega poroštva. V zvezi s tem menim, da bi morala imeti Komisija za obrazložitev analize na voljo širok nabor instrumentov, razen če v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti preizkusa načela zasebnega vlagatelja. Zato je treba ugotoviti ugodnejše pogoje financiranja, ki jih potrjujejo podatki bonitetnih agencij. Splošno sodišče je v točkah od 115 do 117 izpodbijane sodbe tudi upravičeno potrdilo njihovo upoštevnost, pri čemer je zavrnilo očitek v zvezi s krožnim razlogovanjem, ki mu je bil predložen. Ker se obravnavni očitek nanaša na vprašanje metode, ki jo mora Komisija uporabiti za ugotovitev obstoja prednosti v primeru državnih poroštev, ga bom pozneje vseeno obravnaval v okviru obiter dictum.
– Vrsta učinkov že dodeljenih pomoči
64. Po drugi strani je v zvezi z učinki novih in obstoječih pomoči iz točke 1 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je bil zadevni ukrep po mnenju Komisije zajet s pojmom obstoječa pomoč.(56) Poleg vprašanj, ki jih lahko taka opredelitev sproži,(57) moram najprej opozoriti, da je časovne učinke mehanizma, kot je implicitno poroštvo, težko določiti, saj navedeno poroštvo ne izhaja iz točno določenega in otipljivega akta, temveč ga je mogoče razbrati iz skupka skladnih indicev. Ker pa pojem pomoč v skladu z ustaljeno sodno prakso ustreza objektivnemu stanju, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme odločbo, je treba pri izvajanju sodnega nadzora upoštevati presojo, ki se opravi ta dan.(58)
65. Splošno sodišče se je v točki 123 izpodbijane sodbe sklicevalo na sodno prakso, v skladu s katero Komisiji v odločbi ni treba izkazati dejanskega učinka že dodeljenih pomoči.(59) Sodišče je resda odločilo, da bi se, če bi morala Komisija dokazati dejanski učinek že dodeljenih pomoči, s tem dajala prednost državam članicam, ki izplačujejo pomoči v nasprotju z obveznostjo priglasitve, v škodo tistih, ki pomoči priglasijo v fazi načrtovanja.(60)
66. Vendar ta sodna praksa(61) ne samo da nima nikakršne zveze s preučitvijo obstoječih pomoči, ampak se, s tem ko se Sodišče posebej sklicuje na način določitve dveh drugih meril pojma pomoč, nanaša predvsem na merilo vpliva na trgovino in konkurenco, vprašanja prednosti pa ne omenja. To je namreč v skladu s klasičnim pristopom, po katerem je Komisija dolžna preučiti samo, ali bi pomoč lahko vplivala na trgovino in izkrivljala konkurenco, ni pa ji treba dokazati dejanskih posledic zadevnega ukrepa za ti merili.(62)
67. Sodišče je v zvezi z vplivom na trgovino in izkrivljanjem konkurence sicer že potrdilo, da je treba obe vrsti pomoči, in sicer obstoječe pomoči in pomoči, dodeljene brez predhodne priglasitve Komisiji, obravnavati enako.(63) Po drugi strani pa ta sodna praksa ni upoštevna za določitev učinkov prednosti. Poleg tega iz točke 123 izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je Splošno sodišče želelo razlikovati med določitvijo prednosti in določitvijo drugih meril ali pa se je, nasprotno, na sodno prakso v zadevah Boussac Saint Frères in P&O European Ferries (Vizcaya) ter Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji sklicevalo samo zato, da bi Komisijo po analogiji razbremenilo obveznosti, da dokaže ugodne učinke spornega ukrepa.
68. Poleg tega moram glede na obrazložitev Splošnega sodišča opozoriti, da je v točki 123 izpodbijane sodbe izključilo nujnost preverjanja dejanskih učinkov obstoječih in nezakonitih pomoči ter v točki 124 razsodilo, da je dejanski učinek prednosti, ki je posledica poroštva države, mogoče domnevati.
69. Ob upoštevanju te obrazložitve Splošnega sodišča, za katero sta značilni nejasnost in zmedena uporaba sodne prakse, je treba ugotoviti, da je bilo pri razlogovanju v točki 123 izpodbijane sodbe pravo napačno uporabljeno. Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da kršitev prava Unije, ki jo stori Splošno sodišče, ne povzroči razveljavitve izpodbijane sodbe, če je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi.(64)
70. Ker izpodbijana sodba upravičeno temelji na trditvi, da je prednost, ki je posledica poroštva, mogoče domnevati, ta napaka ne more vplivati na izrek izpodbijane sodbe. Poleg tega je treba morebitni ugovor nezakonitosti točke 1.2 obvestila šteti za očitno nedopusten.
71. Nazadnje, pritožnica v okviru četrtega pritožbenega razloga izpodbija točko 106 izpodbijane sodbe in pojasnjuje, da na obravnavi ni trdila, da dejstvo, da je podjetje izvzeto iz stečajnega postopka, „samodejno“ pomeni prednost. Menim, da ta očitek izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe. Splošno sodišče se nikakor ni sklicevalo na tak avtomatizem. Poleg tega iz trditev pritožnice ni razvidno nikakršno izkrivljanje, zato tega očitka ni mogoče sprejeti.
72. V teh okoliščinah je treba četrti pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
– Obiter dicta v zvezi z merilom zasebnega vlagatelja
73. Kot obiter dictum in ne da bi želel dvomiti o izpodbijani sodbi, bi rad obravnaval procesno vprašanje, povezano z metodo, ki jo mora Komisija uporabiti pri ugotavljanju obstoja prednosti. Kot namreč izhaja iz sodne prakse in obvestila Komisije, se mora Komisija pri ugotavljanju, ali poroštvo ali poroštvena shema prinaša prednost, opreti na načelo „vlagatelja v tržnem gospodarstvu“, v skladu s katerim je treba upoštevati dejanske možnosti upravičenega podjetja, da pridobi ustrezna finančna sredstva na kapitalskem trgu.(65) Ker je merilo zasebnega vlagatelja osredotočeno na merilo primerne stopnje dobičkonosnosti, je torej treba preveriti, ali je bila transakcija opravljena v običajnih razmerah tržnega gospodarstva, pri čemer je treba upoštevati medsebojno vplivanje različnih gospodarskih subjektov.(66)
74. Čeprav iz sodne prakse izhaja, da se Komisija s sprejetjem pravil ravnanja sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila sankcionirana,(67) Komisija tega merila v spornem sklepu ni uporabila, Splošno sodišče pa te pomanjkljivosti ni grajalo. Zato se je treba vprašati, ali bi lahko Splošno sodišče tak razlog preizkusilo po uradni dolžnosti, potem ko bi z njim seznanilo stranki.(68) Ker vprašanje upoštevnosti navedenega merila v okviru te pritožbe ni bilo postavljeno, bi ga lahko Splošno sodišče učinkovito obravnavalo samo z vidika bistvene kršitve postopka v smislu člena 263 PDEU, in sicer kot kršitev obveznosti obrazložitve.(69)
75. Poleg tega ugotavljam, da Sodišče na področju državnih pomoči razlikuje med dvema vrstama položajev: položaji, v katerih je državna intervencija gospodarske narave, in položaji, v katerih državna intervencija spada na področje izvajanja prerogativ javne oblasti,(70) pri čemer se merilo zasebnega vlagatelja uporablja samo v prvem primeru. Sodišče pa je pred kratkim odločilo, da je treba gospodarsko prednost, tudi če je dodeljena z davčnimi sredstvi, presojati zlasti glede na merilo zasebnega vlagatelja, če je na podlagi celostne presoje – če se ta glede na okoliščine primera zahteva – očitno, da je zadevna država članica vendarle kljub uporabi teh sredstev, pri čemer je šlo za izvajanje javne oblasti, navedeno ugodnost dodelila kot delničarka podjetja, katerega lastnica je.(71)
76. V zvezi s tem moram poudariti, da uporaba preizkusa zasebnega vlagatelja v primeru implicitnega poroštva države ni primerna, zato bi jo bilo treba v obravnavani zadevi v podjetju La Poste izključiti, zlasti ker tako poroštvo izhaja iz izvajanja ali neizvajanja prerogativ javne oblasti v splošnem smislu, ne pa iz dejanj imetnika lastniških interesov v zadevnem podjetju. Nasprotno, menim, da bi se lahko Splošno sodišče o tem vprašanju izreklo po uradni dolžnosti.
C – Pomen pritožbenih razlogov, podanih pred Splošnim sodiščem (prvi pritožbeni razlog)
77. Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 53 do 57 izpodbijane tožbe menilo, da se vsi pritožbeni razlogi, navedeni v utemeljitev ničnostne tožbe, nanašajo na ugotovitev obstoja prednosti in da zato trditev v zvezi s kršitvijo pogoja, ki se nanaša na prenos državnih sredstev, ni dopustna, ker pomeni nov pritožbeni razlog, uveden med postopkom. Pritožnica v skladu s tem še navaja, da se v nasprotju s trditvami Splošnega sodišča v točki 57 izpodbijane sodbe na obravnavi ni strinjala, da se njena trditev nanaša izključno na pogoj v zvezi z obstojem prednosti.
78. Najprej moram ugotoviti, da je iz zapisnika obravnave, katerega pravilnosti Francoska republika ni izpodbijala, jasno razvidno, da je ta v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da bi šlo, če bi Splošno sodišče ugotovilo obstoj neomejenega implicitnega poroštva, za državna sredstva. Poleg tega je Francoska republika v dopisu, poslanem po obravnavi pred Splošnim sodiščem,(72) potrdila, da „bi šlo, če bi Splošno sodišče ugotovilo obstoj neomejenega implicitnega poroštva, za državna sredstva“. V istem dopisu je nato pojasnila naravo dokazov, ki bi jih morala po njenem mnenju predložiti Komisija, da bi lahko ugotovila obstoj takega poroštva. Na podlagi tega sklepam, da Francoska republika ne zanika stališča, zavzetega na obravnavi. Poleg tega mora morebitno izkrivljanje dokazov očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejanskega stanja in dokazov.(73) To pa v obravnavani zadevi ne velja.
79. Poleg tega menim, da je Splošno sodišče z zavrnitvijo vprašanja ločenega merila pojma državna pomoč, kot je merilo zaveze glede državnih sredstev, zgolj upoštevalo sodno prakso v zvezi s prepovedjo prekvalifikacije predmeta tožbe.(74) Čeprav se tožba v nekaterih vidikih nanaša na prenos državnih sredstev, je namreč iz točke 49 izpodbijane sodbe, v kateri so povzete trditve Francoske republike, jasno razvidno, da se noben tožbeni razlog, naveden pred Splošnim sodiščem, ni izrecno nanašal na preučitev navedenega merila. Po mojem mnenju ni dolžnost Splošnega sodišča, da tožbene razloge, ki jih obravnava, izpelje iz razdrobljenih navedb, vsebovanih v več delih tožbe.(75) Zato je treba zavrniti tudi prvi pritožbeni razlog.
IV – Predlog
80. Sodišču predlagam, naj:
– zavrne pritožbo Francoske republike,
– Francoski republiki naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.