SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NIILA JÄÄSKINENA,
predstavljeni 5. junija 2014(1)
Zadeva C‑117/13
Technische Universität Darmstadt
proti
Eugen Ulmer KG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Direktiva 2001/29/ES – Avtorska pravica in sorodne pravice – Izjeme in omejitve – Člen 5(3)(n) – Uporaba del ali predmetov sorodnih pravic v namen raziskave ali zasebnega študija – Dajanje na voljo knjige posameznim pripadnikom javnosti na temu namenjenih terminalih v javni knjižnici – Pojem dela, ki ni urejeno s ‚prodajnimi ali licenčnimi pogoji‘ – Pravica knjižnice, da digitalizira delo, ki ga vsebuje njena zbirka, zaradi dajanja tega dela na voljo na temu namenjenih terminalih – Dajanje dela na voljo na temu namenjenih terminalih ob omogočanju tiskanja tega dela na papir ali njegovega shranjevanja na ključe USB“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(3)(n) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi.(2)
2. V postopku v glavni stvari gre za spor med Technische Universität Darmstadt (v nadaljevanju: Tehnična univerza Darmstadt) in založbo Eugen Ulmer KG, ker navedena univerza daje na terminalih, urejenih v prostorih knjižnice, javnosti na voljo znanstveno delo, ki je del zbirke te knjižnice in katerega pravice do uporabe ima založba Eugen Ulmer KG.
3. Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Bundesgerichtshof (nemško zvezno sodišče), zadevajo javno dostopno knjižnico ter se nanašajo na razlago pojma delo, ki je „urejeno s prodajnimi ali licenčnimi pogoji“, na digitalizacijo del, ki jih imajo knjižnice, in na vprašanje, ali lahko uporabniki ne le berejo digitalizirana dela, ampak jih tudi tiskajo na papir in shranjujejo na ključe USB.
4. Postopek v glavni stvari ima naravo „vzorčne“ zadeve. Tehnično univerzo Darmstadt podpirata Deutscher Bibliotheksverband e. V. (nemška zveza knjižnic) in njena evropska ustreznica, to je Evropski urad za knjižnična, informacijska in dokumentacijska združenja (EBLIDA). Založbo Eugen Ulmer KG podpira Börsenverein des deutschen Buchhandels (nemška zveza knjigotržcev). To kaže, kako pomembna je ta zadeva za knjižnice, avtorje in založbe, zlasti znanstvene založbe.(3)
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
5. V uvodnih izjavah 31, 34, 36, 40 in 44 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Obstoječe izjeme in omejitve pravic, kot jih določajo države članice, je treba ponovno ovrednotiti glede na novo elektronsko okolje. Obstoječe razlike pri izjemah in omejitvah določenih omejenih dejanj imajo neposredne negativne učinke na delovanje notranjega trga avtorske in sorodnih pravic. Takšne razlike lahko kmalu postanejo bolj izrazite z nadaljnjim razvojem čezmejnega izkoriščanja del in čezmejnih dejavnosti. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, je treba takšne izjeme in omejitve opredeliti bolj usklajeno. Stopnja njihovega usklajevanja mora temeljiti na njihovem vplivu na gladko delovanje notranjega trga.
[…]
(34) Države članice naj imajo možnost, da dopuščajo določene izjeme ali omejitve na primer za izobraževalne in znanstvene namene v dobro javnih institucij, kot so knjižnice in arhivi […].
[…]
(36) Države članice lahko predvidijo pravično nadomestilo za imetnike pravic tudi, kadar uporabljajo izbirne določbe o izjemah ali omejitvah, ki takšnega nadomestila ne zahtevajo.
[…]
(40) Države članice lahko predvidijo izjemo ali omejitev v korist določenih neprofitnih ustanov, na primer javnih knjižnic in podobnih institucij, pa tudi arhivov. Vendar pa naj bo to omejeno na določene posebne primere, ki jih zajema pravica reproduciranja. Takšne izjeme ali omejitve naj ne zajemajo uporabe v kontekstu sprotne [spletne] dostave varovanih del ali predmetov sorodnih pravic. […] Zato je treba spodbujati posebne pogodbe ali licence, ki so, ne da bi povzročale neravnovesje, ugodne za takšne ustanove in namene širjenja, ki jim služijo.
[…]
(44) Izjeme in omejitve, ki jih predvideva ta direktiva, je treba uporabljati v skladu z mednarodnimi obveznostmi. Takšne izjeme in omejitve se ne smejo uporabljati na način, ki vpliva na legitimne interese imetnika pravic ali ki nasprotuje normalnemu izkoriščanju njegovega dela ali predmeta sorodnih pravic. Določanje takšnih izjem ali omejitev s strani držav članic naj še posebej ustrezno odraža povečan ekonomski vpliv, ki ga lahko imajo takšne izjeme ali omejitve v kontekstu novega elektronskega okolja. Torej je mogoče, da je obseg določenih izjem ali omejitev še bolj omejen, kadar gre za določene nove rabe varovanih del in predmetov sorodnih pravic.“
6. Člen 2 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica reproduciranja“, v točki (a) določa, da „[d]ržave članice predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo“ reproduciranje svojih del, med drugim „avtorjem za njihova dela“.
7. Člen 3 Direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavku 1 med drugim določa, da „[d]ržave članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti“.
8. Člen 5 Direktive 2001/29, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavku 2 določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
(a) v zvezi z reprodukcijami na papirju ali podobnem mediju, ki se pridobijo z uporabo kater[e] koli fotografske tehnike ali na kak drug način s podobnim učinkom, z izjemo grafičnih izdaj glasbenega dela, ob pogoju, da imetniki pravic dobijo pravično nadomestilo;
(b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu;
(c) v zvezi s posebnimi dejanji reproduciranja, ki jih izvedejo javno dostopne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeji ali arhivi in ki niso storjena zaradi neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi;
[…]“
9. Člen 5(3) navedene direktive določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:
[…]
(n) uporaba s priobčitvijo ali dajanjem na voljo javnosti del ali predmetov sorodnih pravic, ki niso urejeni s prodajnimi ali licenčnimi pogoji [in ki se nahajajo v zbirkah institucij, navedenih v odstavku 2(c)], v namen raziskave ali zasebnega študija posameznim pripadnikom javnosti po temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v prostorih [teh institucij];
[…]“
10. Člen 5(5) iste direktive določa:
„Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“
B – Nemško pravo
11. Člen 52b zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte, Urheberrechtsgesetz) dne 9. septembra 1965(4) v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: UrhG), določa:
„Reproduciranje del na elektronskih bralnih mestih v javnih knjižnicah ter v muzejih in arhivih
Objavljena dela iz zbirke javno dostopnih knjižnic, muzejev ali arhivov, katerih namen ni neposredna ali posredna ekonomska ali komercialna korist, se lahko dajejo na voljo izključno v prostorih zadevne institucije na temu namenjenih elektronskih bralnih mestih, v namen raziskave ali zasebnega študija, če to ni v nasprotju s pogodbenimi določili. Na elektronskih bralnih mestih se načeloma ne sme javnosti dati na voljo več primerkov dela, kot jih vsebuje zbirka institucije. Ob dajanju na voljo nastane pravica do pravičnega nadomestila. Zadevno pravico lahko uveljavlja samo kolektivna organizacija.“
III – Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12. Tehnična univerza Darmstadt upravlja javno dostopno knjižnico. V prostorih knjižnice je uredila elektronska bralna mesta, na katerih daje na voljo dela iz knjižnične zbirke. Med temi deli je bil od januarja ali februarja 2009 učbenik avtorja Winfrieda Schulzeja z naslovom „Einführung in die neuere Geschichte“ (Uvod v novejšo zgodovino), ki je izšel v založbi Eugen Ulmer KG.
13. Tehnična univerza Darmstadt je to knjigo digitalizirala, da bi jo dala na voljo na elektronskih bralnih mestih.(5) Na bralnih mestih ni bilo mogoče hkrati brati več primerkov dela, kot jih je bilo na voljo v knjižnični zbirki. Uporabniki bralnih mest so lahko delo v celoti ali delno natisnili na papir ali ga shranili na ključ USB in ga v tej obliki odnesli iz knjižnice.
14. Tehnična univerza Darmstadt ni sprejela ponudbe založbe Eugen Ulmer KG z dne 29. januarja 2009, da bi navedena univerza učbenike, ki jih je izdala zadevna založba, kupila in uporabljala kot elektronske knjige. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka v postopku v glavni stvari v času, ko je sporni učbenik digitalizirala, že razpolagala s to ponudbo ali ne.
15. Potem ko je založba Eugen Ulmer KG vložila tožbo pri Landgericht Frankfurt am Main (prvostopenjsko sodišče v Frankfurtu na Majni), je to v sodbi z dne 6. marca 2011 menilo, da bi morala imetnik pravic in institucija predhodno skleniti dogovor o digitalni uporabi dela, da bi bila uporaba člena 52b UrhG izključena. Poleg tega je to sodišče zavrnilo predlog založbe Eugen Ulmer KG, naj se Tehnični univerzi Darmstadt prepove digitalizacija ali omogočanje digitalizacije spornega učbenika. Ugodilo pa je predlogu zadevne založbe, naj se prepove možnost, da uporabniki knjižnice Tehnične univerze Darmstadt na elektronskih bralnih mestih, urejenih v tej knjižnici, tiskajo to delo in/ali ga shranjujejo na ključe USB in/ali te reprodukcije odnašajo iz knjižnice.
16. Potem ko je Tehnična univerza Darmstadt vložila neposredno revizijo pri Bundesgerichtshof, je to prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali veljajo prodajni ali licenčni pogoji v smislu člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, če imetnik pravice tam navedenim institucijam ponuja sklenitev licenčnih pogodb o uporabi del pod primernimi pogoji?
2. Ali lahko države članice na podlagi člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 institucijam priznajo pravico, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to potrebno, da se dajo ta dela na voljo na terminalih?
3. Ali lahko pravice, ki jih države članice določijo v skladu s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, segajo tako daleč, da lahko uporabniki dela, ki so dana na voljo na terminalih, natisnejo na papir ali shranijo na ključ USB?“
17. Pisna stališča so vložile Tehnična univerza Darmstadt, založba Eugen Ulmer KG, nemška, italijanska, poljska in finska vlada ter Evropska komisija, ki so bile – razen poljske in finske vlade – vse zastopane na obravnavi 26. februarja 2014.
IV – Analiza
A – Ali je delo urejeno s prodajnimi ali licenčnimi pogoji, kadar imetnik pravice institucijam ponuja sklenitev licenčnih pogodb o uporabi tega dela pod primernimi pogoji?
18. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je delo urejeno s „prodajnimi ali licenčnimi pogoji“ v smislu člena 5(3)(n) Direktive 2001/29, kadar imetnik pravice knjižnicam, izobraževalnim institucijam, muzejem ali arhivom, na katere se nanaša ta določba, ponuja sklenitev licenčnih pogodb o uporabi tega dela pod primernimi pogoji.
19. Vse stranke, ki so vložile pisna stališča, razen založbe Eugen Ulmer KG, predlagajo, naj se na to prvo vprašanje odgovori nikalno.
20. Postavlja se torej vprašanje, ali zgolj ponudba za sklenitev primerne licenčne pogodbe povzroči, da je delo urejeno s „prodajnimi ali licenčnimi pogoji“ in da je zato izjema iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 izključena, ali pa je treba v nasprotnem primeru zahtevati, da imetnik pravice in institucija skleneta pogodbo o tem. Po mnenju predložitvenega sodišča na podlagi sodne prakse Sodišča ni mogoče odpraviti vseh dvomov glede odgovora na to vprašanje.
21. Kot pravilno opozarja Tehnična univerza Darmstadt, razmerje med pravicami do uporabe na eni strani in pravili o omejitvah na drugi postane jasno ob branju uvodnih izjav 45 in 51 Direktive 2001/29. V njih je navedeno, najprej, da „[i]zjeme in omejitve […] ne smejo preprečiti opredeljevanja pogodbenih odnosov, oblikovanih za zagotovitev pravičnega nadomestila za imetnike pravic“, ter da naj „[d]ržave članice […] spodbujajo prostovoljne ukrepe, ki jih sprejemajo imetniki pravic, vključno s sklepanjem in izvajanjem dogovorov med imetniki pravic in drugimi zadevnimi strankami, da prilagodijo [se omogoči] doseganje ciljev določenih izjem ali omejitev, ki jih predvideva nacionalni zakon v skladu s to direktivo“.(6)
22. Ti uvodni izjavi v nemški različici se nedvoumno nanašata na obstoječa pogodbena razmerja ter na sklepanje in izvajanje obstoječih pogodbenih dogovorov, ne pa le na možnosti licenc. To analizo potrjujejo tudi druge jezikovne različice navedenih uvodnih izjav.(7)
23. To, da je treba spodbujati prostovoljne dogovore, torej nikakor ne vpliva na zahtevo po dejanski sklenitvi takih sporazumov za namene zadevne določbe.
24. Niti sistematična niti teleološka razlaga ne omogočata drugačnega sklepanja. Po sistematični razlagi bi bilo treba obseg izjeme od izključne pravice avtorja razlagati ozko.(8) Vendar gre v tem primeru za razlago pogoja za uporabo izjeme, s katerim so opredeljena dela, za katera se lahko ta izjema uporablja. Ravnovesje iz člena 5(5) Direktive 2001/29 je doseženo, bodisi kadar se avtor in uporabnik dogovorita o prodajnih ali licenčnih pogojih bodisi kadar upravičenec do izjeme izpolni omejevalne pogoje, ki jih je določil nacionalni zakonodajalec pri prenosu te Direktive.(9) S tega vidika bi zadovoljitev zgolj s ponudbo imetnika avtorske pravice omogočila, da bi bila uporaba navedene izjeme odvisna od enostranskih odločitev, s čimer bi se tej izjemi posledično odvzel polni učinek za zadevne institucije. Tudi teleološka razlaga – ob upoštevanju cilja v splošnem interesu, ki ga zakonodajalec Unije želi doseči, in sicer spodbuditi izobraževanje in kulturo – zahteva, da se lahko uporabnik sklicuje na to izjemo.
25. Zato Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 razlagati tako, da delo ni urejeno s prodajnimi ali licenčnimi pogoji, kadar imetnik pravice institucijam, na katere se nanaša ta določba, ponuja sklenitev licenčnih pogodb o uporabi tega dela pod primernimi pogoji.
B – Možnost držav članic, da institucijam priznajo pravico do digitalizacije del v svojih zbirkah, če je to potrebno za dajanje teh del na voljo na temu namenjenih terminalih
26. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali lahko države članice na podlagi člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 institucijam priznajo pravico, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to potrebno, da se dajo ta dela na voljo javnosti na temu namenjenih terminalih.
27. Predložitveno sodišče meni, da se zdi tako, vseeno pa dodaja, da če take pristojnosti držav članic iz navedene določbe ne bi bilo mogoče neposredno izpeljati, bi jo bilo mogoče izpeljati iz člena 5(2)(c) Direktive 2001/29.
28. Vse stranke, ki so vložile pisna stališča, razen založbe Eugen Ulmer KG, menijo, da države članice na podlagi člena 5(3)(b) Direktive 2001/29 institucijam lahko priznajo pravico, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to potrebno, da se dajo navedena dela na voljo na temu namenjenih terminalih.
29. Člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 se uporablja, kadar gre za „uporab[o] s priobčitvijo ali dajanjem na voljo javnosti del ali predmetov sorodnih pravic, ki niso urejeni s prodajnimi ali licenčnimi pogoji [in ki se nahajajo v zbirkah subjektov, navedenih v odstavku 2(c)], v namen raziskave ali zasebnega študija posameznim pripadnikom javnosti po temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v prostorih [teh subjektov]“.
30. V skladu s prvim stavkom odstavka 3 tega člena 5 se izjeme in omejitve, določene v navedenem odstavku, nanašajo na izključno pravico reproduciranja in na izključno pravico priobčitve del javnosti. Dejansko se med izjemami in omejitvami, določenimi v členu 5(3), nekatere nanašajo izrecno (na primer točka (c)) ali vsaj implicitno (točka (b)) na izključno pravico reproduciranja in na izključno pravico priobčitve, druge pa samo na eno pravico (točka (d)).
31. V členu 5(3)(n) Direktive 2001/29 sta omenjena priobčitev in dajanje na voljo. Ta pojma sta navedena v členu 3 in, natančneje, v vsakem izmed njegovih treh odstavkov. Člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na pravico reproduciranja. Iz tega sklepam, da je posebna izjema iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 predvsem izjema od izključne pravice priobčitve iz člena 3.
32. Kot je navedlo Sodišče, je iz člena 3(1) Direktive 2001/29 razvidno, da mora vsako priobčitev dela javnosti dovoliti imetnik avtorske pravice. Tako je mogoče na podlagi te določbe sklepati, da pojem priobčitev javnosti združuje dva kumulativna elementa, in sicer „priobčitev“ dela in priobčitev tega dela „javnosti“. Za „priobčitev“ je dovolj že, da je delo javnosti dano na voljo tako, da imajo lahko osebe, ki to javnost sestavljajo, do njega dostop, pri čemer ni odločilno, ali so uporabile to možnost.(10)
33. Iz tega sledi, da je treba v okoliščinah, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari, to, da se javnosti, sestavljeni iz uporabnikov temu namenjenih terminalov, ki so urejeni v prostorih javnih knjižnic in drugih institucij, navedenih v členu 5(2)(c) Direktive 2001/29, zagotavlja dostop do varovanih del, opredeliti kot „dajanje na voljo“ in posledično kot „priobčitev“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.(11)
34. V skladu s tem pa besedilo člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 po mojem mnenju zajema tudi reproduciranje, ki spremlja priobčitev, v obravnavanem primeru v obliki izdelave digitalne kopije dela zaradi njegove priobčitve ali dajanja na voljo na temu namenjenih terminalih. Vseeno v tem primeru ne gre za prehodno ali spremljevalno dejanje reproduciranja, ki je sestavni in bistveni del tehnološkega procesa v smislu člena 5(1) Direktive 2001/29, ki bi bilo izvzeto iz izključne pravice avtorja do reproduciranja dela.(12)
35. Pravica, ki je potrebna za dejanja reproduciranja, lahko izhaja tudi iz druge določbe, in sicer iz člena 5(2)(c) Direktive 2001/29. Ta določba se uporablja „v zvezi s posebnimi dejanji reproduciranja, ki jih izvedejo javno dostopne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeji ali arhivi in ki niso storjena zaradi neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi“.
36. Iz izraza „posebna dejanja reproduciranja“ je mogoče izpeljati dve ugotovitvi.
37. Po mojem mnenju zadevni izraz v tem okviru zajema zlasti ukrepe, namenjene zaščiti izvirnikov del, ki so še vedno varovana, čeprav so stara, občutljiva ali redka. Zajema pa tudi reproduciranje, ki postane potrebno zaradi „uporab[e] s priobčitvijo ali dajanjem na voljo […] v namen raziskave ali zasebnega študija […] po temu namenjenih terminalih“ iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29. To lahko zadeva zlasti dela, ki jih mora pri študiju brati veliko študentov in katerih primerki bi se lahko nesorazmerno obrabili.
38. Ker pa gre za „posebna dejanja reproduciranja“, niti člen 5(2)(c) niti člen 5(3)(n) Direktive 2001/29, če se razlagata z vidika splošnega pravila iz člena 5(5) te direktive,(13) ne omogočata celovite digitalizacije zbirke, saj je predmet „posebnih dejanj reproduciranja“ tako omejen na posamična „dela in predmete sorodnih pravic“. Po mojem mnenju pogoj sorazmernosti omejitev, določenih v navedenem členu 5(5), zahteva, da se možnost uporabe temu namenjenih terminalov ne izkorišča za izogibanje nakupu zadostnega števila fizičnih primerkov dela, na primer z uvedbo pravila, kot je določeno v členu 52b UrhG, v skladu s katerim se na elektronskih bralnih mestih ne sme javnosti dati na voljo več primerkov dela, kot jih vsebuje zbirka institucije.
39. Kadar digitalna kopija varovanega dela, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za namen iz člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 ne obstaja, je torej mogoče táko kopijo izdelati pod pogoji, določenimi v členu 5(2)(c) te direktive. Za poznejšo priobčitev te kopije dela veljajo pogoji, določeni v členu 5(3)(n) Direktive 2001/29.
40. Zato Sodišču predlagam, naj razsodi, da člen 5(3)(n) Direktive 2001/29, razlagan glede na člen 5(2)(c) navedene direktive, ne nasprotuje temu, da države članice institucijam iz te določbe priznajo pravico, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to potrebno, da se dajo ta dela na voljo javnosti na temu namenjenih terminalih.
C – Možnost držav članic, da dovolijo uporabnikom temu namenjenih terminalov, da dela, ki so jim dana na voljo na teh terminalih, natisnejo na papir ali shranijo na ključ USB
41. Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem izvedeti, ali lahko pravice, ki jih države članice določijo v skladu s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, segajo tako daleč, da lahko uporabniki temu namenjenih terminalov dela, ki so jim dana na voljo na teh terminalih, v celoti ali delno natisnejo na papir ali prenesejo na ključ USB.
42. Predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba na prvi del tega vprašanja odgovoriti pritrdilno, na drugi del pa nikalno. Tehnična univerza Darmstadt predlaga, naj se na oba dela vprašanja odgovori pritrdilno, medtem ko italijanska in finska vlada predlagata pritrdilen odgovor na prvi del in nikalen odgovor na drugi. Nasprotno pa založba Eugen Ulmer KG in Komisija predlagata nikalen odgovor na oba dela tega vprašanja. Po mnenju nemške vlade to vprašanje ni urejeno s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, temveč z njenim členom 5(2), od (a) do (c), poljska vlada pa navaja nekaj preudarkov, ne da bi predlagala natančen odgovor.
43. Pri analizi dveh primerov, na katera se navezuje vprašanje predložitvenega sodišča v zvezi možnostjo, da uporabniki temu namenjenih terminalov dela, ki so jim dana na voljo, v celoti ali delno natisnejo na papir ali prenesejo na ključ USB, se je treba osredotočiti na pojem pravica priobčitve. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba pojem priobčitev iz člena 3 Direktive 2001/29 razlagati široko,(14) hkrati pa vsako izjemo od te pravice razlagati restriktivno.(15)
44. Kot sem pravkar opozoril v okviru drugega vprašanja, člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 vsebuje predvsem izjemo od izključne pravice priobčitve iz člena 3 te direktive.
45. V okviru člena 5(3)(n) Direktive 2001/29 omejitev pravice priobčitve zajema uporabo del brez dovoljenja avtorja na temu namenjenih terminalih z dajanjem teh del na voljo članom javnosti tako, da lahko uporabnik v instituciji po želji dostopa do njih.
46. Preveriti je treba, ali ta priobčitev zajema tudi shranjevanje na ključe USB in tiskanje na papir. Takoj poudarjam, da navedena primera nista dejanji priobčitve, ampak dejanji reproduciranja. V primeru ključa USB gre za izdelavo digitalne kopije dela, v primeru tiskanja na papir pa za izdelavo kopije dela na materialnem nosilcu.
47. Kar najprej zadeva shranjevanje na ključe USB, interakcija med terminalom in ključem USB vključuje izdelavo nove digitalne kopije tiste digitalne kopije, ki jo je pripravila knjižnica, na ključu USB. Tu nastopi pojem „temu namenjeni terminali“. Vendar v Direktivi 2001/29 ta pojem ni opredeljen.
48. Menim, da uporaba varovanega dela – na primer književnega, fonografskega ali kinematografskega – na temu namenjenih terminalih pomeni dejanje zaznavanja(16) z branjem, poslušanjem ali neposrednim gledanjem, ki se mora poleg tega izvajati v prostorih knjižnice. Tako se pojem „temu namenjeni terminal“ nanaša na opremo, zagotovljeno v ta namen, in ne na posebno tehnično rešitev.(17)
49. Po mojem mnenju pojem priobčitev v tem okviru iz obsega zadevne izjeme izključuje možnost shranjevanja dela na ključe USB, saj pri tem ne gre za priobčitev javne knjižnice ali druge institucije v smislu, kot ga razume Sodišče v svoji sodni praksi, temveč za izdelavo privatne digitalne kopije uporabnika. Poleg tega táko reproduciranje ni nujno za ohranitev polnega učinka obravnavane izjeme, tudi če bi bilo za uporabnika koristno. Táko kopijo bi bilo mogoče tudi ponovno reproducirati in jo distribuirati na spletu. Izjema, določena za temu namenjene terminale, pa ne zajema dejanja, s katerim knjižnica da svojo digitalno kopijo na voljo uporabniku, da bi ta lahko izdelal naknadno kopijo in jo shranil na ključ USB.
50. Analiza tiskanja na papir bi morala slediti isti logiki. Proces, ki pripelje do (delne) kopije dela po mojem mnenju presega izjeme in omejitve, določene v členu 5(3)(n) Direktive 2001/29.
51. Iz tega sklepam, da člen 5(3)(n) Direktive 2001/29 ne zajema niti shranjevanja na ključe USB niti tiskanja na papir.
52. Vendar zaradi celostne obravnave v zvezi s tiskanjem ugotavljam naslednje.
53. Sodobni tehnološki proces fotokopiranja v glavnem temelji na digitalizaciji izvirnika in natisu kopije.(18)
54. Na podlagi člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 se lahko fotokopiranje del, ki se izvaja v knjižnici, dovoli pod nekaterimi pogoji. Današnji fotokopirni stroji digitalizirajo izvirnik in na papir natisnejo analogno kopijo izvirnega dela, kar je enako fizičnemu reproduciranju izvirnikov po digitalizaciji.
55. Sodišče je v sodbi VG Wort in drugi(19) menilo, da „je iz besedila člena 5(2)(a) Direktive 2001/29 razvidno, da se to ne nanaša le na fotografsko tehniko, temveč tudi na ‚kak drug način s podobnim učinkom‘, in sicer katero koli drugo sredstvo, ki omogoča doseganje podobnega rezultata, kakršnega se doseže s fotografsko tehniko, torej z analogno upodobitvijo dela ali drugega predmeta sorodnih pravic“.
56. Dodalo je, da „[č]e se ta rezultat zagotovi, ni pomembno število postopkov ali narava tehnike ali tehnik, uporabljenih med postopkom zadevnega reproduciranja, vendar le, če različni elementi ali različne neavtonomne faze tega posamičnega postopka učinkujejo ali potekajo pod nadzorom iste osebe in so vse namenjene reproduciranju dela ali drugega predmeta sorodnih pravic na papir ali podobni medij“.(20)
57. V skladu s tem pristopom je mogoče natisniti strani dela, ki je že digitalizirano. Ta primer presega to, kar določa člen 5(3)(n) Direktive 2001/29, vendar je lahko zajet s členom 5(2)(a), (b) in/ali (c) te direktive. Enako kot lahko uporabnik knjižnice v mejah, ki jih določa nacionalna zakonodaja, fotokopira nekaj strani fizičnih del, ki jih vsebuje zbirka, in lahko knjižnica to omogoči, lahko uporabnik natisne strani digitalne kopije, knjižnica pa lahko to omogoči. V nasprotju z digitalno kopijo, shranjeno na ključ USB, omogočanje tiskanja del, ki so jih digitalizirale knjižnice ali druge institucije, na katere se nanaša člen 5(3)(n) Direktive 2001/29, v zvezi s tem ne ustvarja novega položaja v primerjavi s položajem, v katerem temu namenjeni terminali ne bi obstajali. Prav tako ni nevarnosti obsežnega nedovoljenega distribuiranja, ki je prisotna v primeru digitalnih kopij.
58. Ob upoštevanju zgoraj navedenega predlagam, naj se na tretje vprašanje odgovori, da pravice, ki jih države članice določijo v skladu s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, ne omogočajo uporabnikom temu namenjenih terminalov, da dela, ki so jim dana na voljo na teh terminalih, natisnejo na papir ali shranijo na ključ USB.
V – Predlog
59. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof, odgovori:
1. Člen 5(3)(n) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da delo ni urejeno s prodajnimi ali licenčnimi pogoji, kadar imetnik pravice institucijam, na katere se nanaša ta določba, ponuja sklenitev licenčnih pogodb o uporabi tega dela pod primernimi pogoji.
2. Člen 5(3)(n) Direktive 2001/29, razlagan glede na člen 5(2)(c) navedene direktive, ne nasprotuje temu, da države članice institucijam iz te določbe priznajo pravico, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to potrebno, da se dajo ta dela na voljo javnosti na temu namenjenih terminalih.
3. Pravice, ki jih države članice določijo v skladu s členom 5(3)(n) Direktive 2001/29, ne omogočajo uporabnikom temu namenjenih terminalov, da dela, ki so jim dana na voljo na teh terminalih, natisnejo na papir ali shranijo na ključ USB.